f
Vrednik Jakob Alešovec.
Posamezne številke se dobivajo, če jih kaj ostane, po 15 kr. v administraciji, Ključarske ulice (pod mestnim trgom) št. 3 v II. nadstropji.
Velja
celo leto 3 gld., pol leta 1 gld. 50 kr. in četrt leta 80 kr. za
vsacega brez ozira na stan, narodnost in vero.
Kdor ga bere ln ga ni knpll, se bo, ako se zasači, ostro kaznoval. %g^e>-
Še zmiraj 'baron Andrej.
Baron Andrej Winkler, kterega bi kranjski nemškutarji videli rajše na dnu pekla ali v tretjih nebesih, kakor pa na sedežu deželnega predsednika kranjskega, ta ne-popisljivo zopern neprenesljivec se kar nič ne zmeni za želje in pritisk nemškutarjev in nemškutaric, ki so ga začele preganjati s črno-rudeče-rumenimi trakovi, ampak sedi na svojem mestu, kakor da bi bil nalašč vstvarjen za-nj in kakor da bi nemškutarska beseda in volja prav nič ne veljala.
Tako ne more biti. Saj je znan pregovor, da ni mogoče, da bi bila „ovca cela, a volk sit". Volk pa mora biti sit, toraj mora raztrgati ovco in zato mora biti raztrgan baron Winkler, da bo nemškutar sit, kajti hu-jega na svetu ni, kakor lačen ali celo stekel nemškutar.
Ker pa vse, kar so si nemčurji do zdaj prizadeli, da bi Winklerja vzdignili in dali na tarčo, noče nič pomagati, marveč le nje stavi v prav brljavo luč, sklenili so nemškutarji v ljubljanski kazini, posaditi ga pred vlado in pred vsem svetom na obtožno klop zavoljo teh-le groznih reči:
1.	Le on je kriv, da se je v Egiptu vnela kuga in pobrala toliko ljudi ter utegne še k nam priromati, če on ne bo brž odstavljen.
2.	Nemire na Hrvaškem in ropotanje zoper inažarske napise zakrivil je on, ker Hrvatje sami ne bi bili nikdar na to prišli, da žive na Hrvaškem, ne pa na Ogerskem.
3.	On je kriv tudi preganjanja judov in razsajanja surovih mažarskih kmetov proti njim, ker znano je, da kaže judom zaničevanje s tem, da praznuje nedeljo, ne pa sobote, kar je mažarske prebivalce našuntalo zoper jude.
4.	On je kriv, da mora v ti dve deželi iti zdaj toliko naših vojakov delat in vzdržavat mir; kajti če bi on šel rakom žvižgat, žabam gost ali ribam pet, bi bil povsod zopet mir.
5.	On je kriv vseh neviht in požarov ne le po Kranjskem in Slovenskem sploh, marveč tudi po drugih deželah.
6.	On je kriv, da so po kranjskih velikih vodah raki pocrkali in to zato, ker so nemškutarji zavoljo njega pljuvali v Ljubljanico, Krko in Kolpo tako strupen žolč, da se je rakov morala prijeti kuga.
7.	On je kriv, da je bilo lansko leto tako slabo in kislo vino , ker zemlja ni hotela roditi boljšega in ga tudi ne bo, dokler bo on na Kranjskem deželni predsednik.
8.	On je kriv, da je bilo lani in je še letos toliko steklih psov ne le v Ljubljani, ampak tudi po deželi, — on že sam dobro ve, zakaj.
9.	On je kriv posebno ali marveč čisto sam, da se je nemčurjem na Kranjskem zasedlo mleko in zagrizla smetana. (Pa to bomo zasukali tako, da on zatira nemce in jim še suhega kruha ne privošči.)
10.	On je kriv, da se v Trstu mečejo bombe in petarde, ker ga ni tam, ampak tiči še zmiraj v Ljubljani.
Sploh je baron Winkler kriv vsega hudega, kar se pe svetu sploh, po Slovenskem pa še posebej misliti da.
Iz tu naštetih in dobro podkovanih vzrokov bodo zdaj kranjski nemčurji in njihovi pobratimi po družili deželah sestavili grozno tožbo zoper barona Winklerja in če ta nič ne bo pomagala, bodo pa sklenili hoditi po glavi, da bo svet videl, da je na Kranjskem vsaj pri njih vse narobe.
O, Winkler, Winkler, koliko grehov imaš že napisanih na nemčurskem rovašu! Zato pojdi, pojdi, da bo mir, če ne, bodo ti ljudje še znoreli.
Pavliha.
No, to je pa že tako, kakor da bi po vsem svetu sodnemu dnevu zvonilo. Po cesarjevem odhodu sem mislil nekoliko doma ob vročini poležati pod hruško ter ogledati si k večemu kako planino ; po toplicah, kakor jara in prava gospoda, ne maram hoditi zapravljat denar in pitat razne požeruhe, če se hočem malo povaljati po vodi, kedar mi je vroče, jo imam doma boljšo ko kjer koli. Toraj sem se hotel — prav pošteno rečeno — o pasjih dnevih nekoliko poleniti, kar zaslišim grozen vriš in piš iz južno-solnčne strani od tam, kjer se razprostira hrvaška in ogerska ali mažarska dežela.
„Ej, pa ne, da bi si bili kje Ogri in Hrvatje v lase skočili" — si mislim; — „to bi bilo pa kaj, to! Bo vendar treba seči po marelo, ki v kotu sloni, počiva in dremlje, ter pogledati, kako in kaj, če je res kaj ali pa le truš, kakor je tam doli navaden posebno ob volitvah."
Brž so obuti popotni čevlji in marela v rokah. Obrnem se najprvo proti Hrvaškemu in stopim v Zagreb. Tam najdem vse pokonci in razburjeno, ravno neso nekaj tabel, ktere so bili nekje potrgali. Jaz zavihtim marelo in na to vstavi se vsa množica.
„Kaj pa pomeni to?" — prašam imenitnega Hrvata, kterega že dolgo poznam; — „to menda vendar niso tolovaji, nimajo ne obleke, ne orožja in tudi ne obrazov po tem."
,,I, mar ne veš, Pavliha," — se čudi Hrvat, — „da smo le ogerske table, to je table z ogerskimi napisi potrgali raz vladna poslopja, posebno z davkarskih poslopij, kamor jih je dal obesit grozovit mažaron David — prav nam na nos ?“
„Zakaj ste pa to storili?" — prašam jaz.
„Ej“ — odgovori Hrvat — „ne delaj se tako nevednega v tem, da ne zgubi tvoja marela vse politične veljave in moči! To smojjstorili zato, ker smo Hrvatje, gospodarji v svoji deželi in nikakor ne trpimo po vrad-nih poslopjih mažarskili napisov, ki so nekako znamenje, kakor da bi bili mi podložni Mažarjem, in kterih nihče izmed nas ne ume."
„A, toraj je to upor zoper mažarsko prenapetost6' — rečem jaz in poprašujem dalje: „Kaj pa vaš ban Pe-jačevič, moj prijatelj? Kaj meni o tem on?"
„Tiho bodi, boš že slišal6 — je odgovor; — „on je mož in če bo videl, da je mažarska burja prehuda, bo
rajši vse popustil, predno bo dal Hrvate ponižati pred Mažarji."
„Ej, bes te plentej6 — si mislim jaz po tem kratkem pogovoru, — „na ta način je pa stvar zelo šetinasta in celo vroča. Če bi prišel k meni n. pr. nemec in mi
obesil pred nos svoje nemške table---------no, pa saj je
bolje, da molčim. Kaj bi rekel Mažar, če bi mu Hrvatje na vradna poslopja obesili table s hrvaškimi napisi! Hm, hm! Ne bom rekel, da Hrvatje imajo prav, ko so se uprli na ta način Mažarjem, nasprotnega pa tudi ne bom nič rekel; saj si po vsem tem lahko misli vsak sam kaj blizo tacega, kakor si mislim jaz, ko koračim pa mestu naprej.6
Vse je razburjeno in na nogah, kamenje leti po oknih finančne straže, tudi škofu in nekemu mažaron-skemu korarju napravijo tak „ofreht“; posebno pa še finančnemu direktorju Davidu, kterega pa ni bilo doma, so se mu preveč hlače tresle — menda.
Za zdaj ni bilo v Zagrebu nič za-me, ker mirit nisem mogel in tudi pravice nisem imel za to; „kaša se je jela ravno kuhati6 — si mislim — „bom pa prišel pozneje, ko bo že kuhana, pogledat, kaka da bo in za kterega bolj vroča — za Mažarja ali za Hrvata."
Toraj se zasučem proti ogerski strani, ker od tam je slišati še veči vriš in truš. Komaj stopim čez mejo, kaj zagledam! Staro reč, kakoršno sem že na Ruskem videl nekoliko prej: Jude so preganjali.
No, jaz moram reči, da vidim rajši grilja na želji, kakor juda v hiši, to mi je prirojeno, nihče mi ne bo izbil tega; še nemškutar se mi tako ne gnjusi. Vendar pa tega — kar sem videl, da tu mažarski cigani — bi rekel tem ljudem — delajo z judi, ne morem potrditi. Jaz bi juda, če bi ga ne maral trpeti v svoji hiši, pahnil čez prag, pa z vso njegovo robo vred; ti mažarski razsajalci pa ne pode judov, ampak jim pokončujejo, kradejo in ropajo premoženje. To ne gre nikamor, zato sem tudi s svojo marelo prav jezno stopil med razsajalce ter zarohnel nad njimi, da so brž vsi vtihnili.
„Kaka druhal ste pa vi, ki se tako vedete, kakor divji roparji v tuji deželi?" — poprašam.
„Mi nismo druhal" — mi doni nasproti — „mi smo Mažarji prav pravega plemenitega mažarskega rodu."
„Tako?“ — rečem jaz — „je mar plemenit tisti, ki pokončuje tuje blago, ga krade ali celo s silo jemlje?"
„Saj to blago ni judovsko" — ropotajo nekteri — „ampak naše, od nas so vse pridobili, ker so nas goljufali.6
„Vas, hahaha?" — se zdaj zakrohotam jaz — „vas so opeharili? Ali ima kdo izmed vas le za knof premoženja? Vsi skup nič, je li? Leni ste pa tudi, da se vam na hrbtu, trebuhu in še kje drugje mehurji delajo. Najrajše bi videli, da bi vas vsak dan kdo pitat in napajat hodil. Koliko plačuješ ti davka od svojega posestva ali svoje obrtnije?" — prašam najbližjega.
„1, nič6 — mi odgovori — „saj nimam nič."
„Tako?! Koliko pa plačujete vsi skup, kar vas je
tu?"
Vsi se debelo pogledujejo, ne reče pa nihče nič. Zato spregovorim zopet jaz:
Priloga „Brenceljna“ k št. 17.
„Najbrže vsi skup nič. Ali mislite, da more kaka država obstati, če ima samo take ljudi, ki nič davka ne plačujejo? Morda jud, ki živi med vami, sam več davka plačuje, kakor vaša cela vas. Jaz ne rečem, da tu in tam dero res ljudi, pa ne ropajo ne, vsaj s silo ne jemljo nič. Pridnemu in delavnemu človeku jud tudi nič ne more, ker ga oni ne potrebuje; kdor je pa len, je sam kriv, če mu pride v kremplje. Vi toraj j udov ne preganjate zato, ker so judje, marveč zato, ker kaj imajo. No, pa se vam bo že ura navila, nič se ne bojte!"
To mojo pridigo sliši jud, ki se je ves čas grozno tresel, stopi zdaj pogumneje k meni ter me prav sladko ogovori:
„Oj, Pavlihek, ti si junaček, ki se ne bojiš teli to-lovajčkov. Prav si govoril, ti si naš prijatljiček, že vidim. Naj te blagoslovi Izak, Jakob in Abraham!“
„Pa še Habakuk, je li pokveka ti grbasta" — se obrnem zdaj proti judu in rohnim dalje: „Kar sem govoril, nisem govoril zavoljo tebe ne, ampak iz ozira do božjih stvari sploh; če bi ti ne imel človeške podobe, naj bi te strgal volk, jaz bi te ne rešil. Toliko slabih, ker vsem drugim rodom škodljivih lastnosti nima noben rod, kakor tvoj. Težko delo se ti studi, rajši si prizadevaš z malim ali z nikakim trudom, z močjo denarja vzeti ljudem kolikor toliko tega, kar so si pridobili z velikim trudom in v potu svojega obraza. Pri nas na Slovenskem še nisi tako nevaren, ker imamo že tudi svoje krščene jude, za dvojne pa nismo dosti premožni; a če prideš med narod, kakor je tu na Mažarskem in še drugje, mora kmalu biti vse tvoje. Veš, kaj bi naredil jaz, če bi bil vladar kake države, kjer judje rabijo kristjane za to, da jim delajo?"
Jud me debelo gleda, pa molči, zato nadaljujem: „Vidiš, jaz bi naredil postavo in bi ukazal, da noben jud ne sme imeti nobenega krščanskega posla in nobenega krščanskega delalca. Potem bi se kmalu videlo, kje bi bile vaše fabrike, kajti če bi hoteli živeti vi, navaditi bi se morali sami težkega, pravega dela in bi ne molzli drugih. Za deželo bi bilo pa tudi bolje, ker bi dobila več res delavnih rok, ne pa takih, ki le od drugih dobička iščejo. Ali si me umel, Abrahamov sin ?“
Da bi bili videli, kako jo je popihal jud! Jaz sem šel kmalu za njim, ker na Ogerskem preveč smrdi, in ko stopim čez mejo nazaj, srečam naše vojake, ki marširajo na Ogersko in Hrvaško — menda mirit.
Kaj bo iz vsega tega, zdaj še jaz ne vem, do prihodnjič se bo menda že kaj razvozljalo.
Cmokavzar in Ušperna.
Izviren roman.
Iz kanibalšeine poslovenil Sivor.
(Dalje iz „Lj. Zvona".)
Ura je že jedno po polunoči, tedaj imamo že nedeljo 6. majnika 1883. Mesec je gledal zaspano in krmežljavo s svojim zadnjim krajcem na megleno zemljo, in zatorej ni posebno dobro videl. Vender je razločil Cmokavzarja in Ušperno, ki sta za steno Prekleznovega svinjaka sede ponujala si lonec vina in sladko šepetaje pretehtovala,
kako se bosta jutri zopet vsedla na svoja poprejšnja mesta, in kako bosta Preklezna oštela, ako bi se griva lisičja kaj ustavljal.
Dalje je mesec opazil pred Prekleznovo kletjo tri krepke možakarje grdih, s sajami nališenih obrazov, v črne plašče zavite in s širokokrajnimi klobuki pokrite. Bili so to Breznos, Macafizelj in Rokomavsar, ki so ročno odprli Prekleznovo klet s ključem, katerega je preskrbel Breznos.
V kleti je bila tema, kakor v našega bika rogu, dokler se ni zmuznil. V goščavi te teme in prav za prav v sodu brez dog in brez dna je pa Preklezen na poldrugem rženem otepu stegnen in s starim vojaškim plaščem odet odpočival od svojih bolečin in skrbij. On je navadno spal v zgornici, in tudi tatje ga niso slutili v kleti. Pa nocoj je sam, tedaj si je naredil posteljo zraven svojih srebernih kebrov, da mu po noči ne izležejo. Povest bi pa tudi ne mogla teči gladko dalje, ako pustimo Preklezna tam spati, kjer je spal druge noči. — Možakarji so bili veščaki v svojem nočnem obrtu, in sod, v katerem so plesnjevali zlati in sreberni kebri, praznil se je znatno in brez hrupa. Preklezen ni spal, in vedel je, kaj se dela. Kurja polt mu je kožo skrčila, da je bila kakor z grahoro posuta. Mož je pa sapo k sebi držal, tiho ležal kakor močerad pod plesnjivo desko in sam pri sebi je mislil: da me le ne zadavijo kakor polha, ti pasjedlakci tatinski. Potlej pa ni nič hudega. Breznosa in Macafizeljna sem spoznal po šepetanji. Da le dan napoči, dal jima bom vetra, da ja bo grizlo in ščipalo po črevih, in plesala bosta po beriški piščalki, ko jima bodo lišajasta hrbtišča strojili. Denar bomo precej zopet imeli v pesteh. Tri sto krempljev hudičevih!'
Tatovi so bolje nego mnogi pisatelji ocenjali staro gaslo: „čas je denar" ali kakor se izvirno angleški pravi: „the rest is silence". Zato niso utegnili pri velikem sodu pod srednjim oknom, iz katerega so si med težavnim delom žejo gasili, zapirati pipe. Ko Preklezen čuje, kako stara, močna zelenika curlja na suha, vender ne zelenike žejna tla, zasmili se mu v srce blaga kapljica, spozabi se tedaj in zakliče: Prijatelji, ne izlivajte božje kapljice na tla!
Vino pa ni bilo samo na tleh. Kaj močno je že vplivalo na možjane Prekleznovih prijateljev. Vsem šine vročina v glave. Breznos zarohni: V prešo denimo to berso!
In kakor bi trenil, štiri krepke roke sežejo tija, od koder je prišel proseči glas, krepko zgrabijo dvoje rok in nog in vso to pezo tirajo med ploh in sleme vinske preše. Rokomavsar je sicer ugovarjal, da tako početje nasprotuje vsem pravilom izobraženega tatinstva; pa vdal se je volji večine, in naposled sam pristopil, da se Preklezen more pravilno sprešati, kakor grozdje jeseni, in da se njemu tako naredi, kakor se je svoje dni v selu blizu Kamnika godilo potomki tiste zveste živali, ki je Adama in Evo milo lajajoč spremila iz izgubljenega raja.
Breznos in Rokomavsar sta Preklezna tlačila na ploh, na moževe, hudiču zapisane kosti položila debelo hrastovo desko, na to desko pa postavila močen hrastov klin, ki se mu sploh strela pravi. Macafizelj je pa zavrtil vijakovo vreteno ali svečo, ob kateri tiči težki prešni
kamen. Ko je Preklezen neovrgljivo spoznal, cla mu gre za črno dušo, prosil je in na pomoč klical. Pa sosedje so spali in smrčali, kakor polhi v gabrovem duplu. Klicanje sta cula samo Cmokavzar in Ušperna tamkaj zadaj za svinjakom. Ušperna se je ustrašila in pritisnila k steni. Cmokavzar je pa zdirjal pred kletna vrata, naglo zasukal ključ, ki je tičal v prislonjenih vratih, in zadrl se je na vse grlo. Prepozno si prišel Cmokavzar! V vre-tenovi ponvi je bil skrit tisti dinamit, ki ga je sinoči Breznos Prekleznu podaril. Baš v tistem trenutku, ko je Cmokavzar v kletnih vratih ključ zasukal, vname se dinamit od silnega pritiska. V hramovem kotu zabliskne, zemlja se strese in otli pok strela zagrmi v tiho noč.
Čez dve sekundi je zopet vse tiho, in mesec kakor poprej zaspano s svojim zadnjim krajcem gleda na Pre-kleznove dvore.
VI.
Pazljivi bralec te povesti je gotovo prepričan, da je dinamita silna moč pokončala Prekleznov dom in vse, ki so takrat stali, sedeli in na trebuhu ali drugače ležali na tistem domu. Pisatelj izvirnika pa povesti ne more končati, in je torej prisiljen nove osobe pripeljati na pozorišče. — Vaši radovednosti pa gotovo ustrežem, ako že zdaj izpovem, da se bodo tudi tem vratovi zavili in kosti porabljale.
Vsak človek, celo prostomavtarski Mladoslovenec, ima nekaj svojih po krvi in svaštvu. Stara griva lisičja, Preklezen, imel jih je nekdaj precejšnje število. Pa pomrli so, in ostala mu je jedina sestrična Pokloftanova Ošpeta s pridevkom „pasja babica11. Bila je grda, škrbasta starka. Pa rada je molila ter v svoji pobožnosti vsako jutro Boga prosila, da bi kmalu kmalu naklonil Prekleznu sveta nebesa, njej pa Prekleznovo posvetno premoženje. Pri tej pobožnosti je Preklezna ljubila kakor pičico v svojem kurjem očesu.
Danes je nedelja, zatorej je posebno zgodaj vstala in nenavadno goreče molila, in bila bi še bolj, ako bi je v pobožnih vzdihljajih ne bila premotila njej dobro, nam slabo- znana beračica Migomrda. Ta, kakor že ime pripoveduje, prezgovorna babnica, prinesla je prave in Činkel-nove kave, krepkih kapljic za želodec in veliko novic, izmed katerih je bila najvažnejša ta, da je Migomrda v loteriji zadela dvetisoči dvesto in trideset goldinarjev. To srečno zadetje je pa tudi vzrok, da je danes za rana prililačala k Pokloftanovi Ošpeti.
Migomrda je bila pred kakimi štiridesetimi leti jako lepa mladenka. Služit je torej šla v Zagreb, in tam je prislužila hčerko — Ušperno naše povesti —. Izročili so jej pa še hčerko mlade grofice v vzrejo, in sicer tako hčerko, o kateri ni smel mož mlade grofice vedeti, da je na svetu. S tema detetoma je šla Migomrda v kraj, kjer je niso poznali, in si je tam kupila malo posestvo. Preklezen je živel takrat v več krajih, ker si je nekaj časa med rokovnjači in potlej med cigani prizadeval, predno je začel dobre dohodke nesočo trgovino z ukradenimi konji. Po širokem svetu okoli krevsajoč je zvedel Preklezen, čegavo je drugo dete Migomrdino, in pripetilo seje, da je namesto konja ukradel lepo dete, imejoče svetinjico, na kateri je, bil grofov grb. To dete je nesel na grofov
grad na Hrovaškem, pričakuje več dobička nego od deset ukradenih konj. Na Hrovaškem gradu pa možu niso nič izplačali v denarjih, temveč našteli so vražjemu Kranjcu najpred petindvajset gorkih, in potlej so ga vtaknili v temnico. Dete, katero je s seboj prinesel, moral je pa spoznati za svoje, sicer bi ga bili kaznovali še huje. Ukradeno dete pa ni bila hčerka mlade grofice, ampak hčerka same Migomrde, kar bi Preklezen, ako bi takrat bil ženstvo bolj poznal, lahko sam vedel. Migomrda je svojemu otroku kmalu na sled prišla. Toda ni ga terjala nazaj, ker se laglje živi brez otroka. Preklezen sam otroka tudi ni nazaj nosil, ker se je bal ponovljene kazni, ako se zve, da je otroka ukradel. Pomaknil se je z otrokom iz Hrovaškega na Kranjsko, kjer je blizu rojstne vasi kupil nam znano Prekleznovino. Mati Migomrda in hči Ušperna sta se tukaj večkrat videli, kadar je beračica Prekleznu mišnico in jednake prodajati prepovedane reči prodajala. Vender Migomrda se svoji hčeri nikoli ni razodela. Zdelo se jej je bolj prav, da Ušperna meni, da je hči bogatega Preklezna, nego da bi vedela, da je hči zaničevane, od hiše do hiše pojane beračice. — Zdaj bo pa drugače! Loterija je dala dvetisoči dvesto trideset goldinarjev. Migomrda bo vzela svojo hčer s seboj, kupila si zopet kočico v lepem kraji, živela brez skrbi; dala bo hčeri potrebno doto, in obe si bosta smeli kaj privoščiti na stare dni.
X7 takih in jednakih mislih in pogovorih švedrata in hlačata Ošpeta in Migomrda na liribec, za katerim je skrito mirno selo s Prekleznovim domom.
Ko pride pobožna Ošpeta na liribec in poškili proti Prekleznovim dvorom, kar oledeni, do pod ušes se jej odpro zijava, brezzobna usta, in izpod ščetinastih obrvij jej zastrmita očesi, kakor bi hotela vrhu nosa vkupe trčiti. Na Prekleznovih prostorih ni videti ne strehe ne visocega zidu. Vse je razmetano, razorano, podrto. Babnicama je v piškave možjane šinila strašna misel, da je nocoj sam peklenščak Preklezna pohodil, in da je zraven njega tudi njegovo premoženje pogreznil v dno pekla.
Vender se predramita iz strašnih sanj, ko sprevidita, da se okoli razvalin zbirajo možje in možakarji, ženske in babnice, otroci in otročaji, in daje sploh tamkaj že toliko radovednežev, kakor takrat, ko so crknenega žrebca nakladali na konjedercev voz, kar smo že lani brali v „Oreharjevem Blaži11. In res pol vasi je tam zijala prodajalo. Otroci so imeli posebno dosti veselja, in pod vsakim grmom, za vsako prekucnemo steno nov nepričakovan prikaz.
Na deteljišči pod kletjo so ležala težka kletna vrata, katera so otroci komaj vzdignili. Vrata so pokrivala malo še vkup se držeče truplo. Na nosu tega trupla, so se spoznati dale tri bradavice. Iz teh so spoznali bistri možakarji, da tukaj počivajo ostanki zaljubljenega Cmokavzarja.
(Konec prihodnjič.)
Pirkar .je se deželni šolski nadzornik!
Z Olimpa.
Dragi mi „Brencelj11!
Zdaj ste pa kolikor toliko na konji vsaj Kranjci > ker imate v rokah vse, česar prej niste imeli, in to od deželnega odbora noter dol do zadnjega deželnega služabnika. No, o odboru ne maram ravno nič reči, akoravno Sta še dva v njem, ki nam nista všeč (in tudi menda med vami marsikomu ne); ta sta, kar gotovo že uganeš, »grablje11 in „boben". Prve, namreč grablje, bote menda vendar enkrat čez prag vrgli, saj ima deželni zbor dosti povoda za to v volitvah velikega posestva, kajti če tega ne store, zgubili bodo spoštovanje vsaj naše, če druzega ne, pred nemčurji pa bodo ob ves rešpekt. Drugi, namreč boben, pa mora že tako povsod biti, če ga je treba ali ne, če koristi ali škoduje; pa naj bo, da ne bo kdo rekel, da sem, kakor on, razpora željen.
Lep in prav mikaven je zdaj vaš kranjski zbor. Zdaj imate tri vrste poslanev, rekel bi, še štiri: mladoslovence, staroslovence, srednjake in nemškutarje. Mladoslovenci so skrajna levica, staroslovenci središče, med njimi je nekaj srednjakov, ki so nekaj staroslovenci, nekaj mladoslovenci, potem pa pridejo neizprosljivi, zagrizeni nemškutarji velikega posestva s kočevskim junakom vred kot skrajna desnica. Pri vsakem pravem truplu je pa srce na levi strani, ali vsaj bolj proti sredi, na desni ga ni nikjer. Samo to ni prav, da je toliko mladoslovencev v zboru; no, pa mi tukaj se nadjamo, da tam ne bodo uganjali vsaj svoje nekdanje politike ne, in mislimo, da bodo z množečimi letmi -se tudi starali in postajali čedalje bolj „stari“. Nikakor pa ne smejo zanesti v zbor prepira med narodnjaki, če ga zaneso, bomo začeli grometi in treskati med-nje mi, le povej jim to, dragi mi „Brencelj“!
O nemškutarjih ni govoriti, ker jih je premalo že in bodo zgubili še dva najhujša in najsitnejša petelina, Dežmana in Šraja, da bodo potlej res prave zapuščene sirote v narodnem oziru.
Pa naj bo za danes dosti o tem, saj Ti pošljem za prihodnji list vsakemu poslancu svoj „kseselc“, kakor smo nekdaj rekli, — kolikor jih namreč jaz poznam; potem jih utegneš natisniti ali pa ne, kakor se Ti bo zdelo.
Dosti tega za zdaj. Rajši Ti bom povedal, da je one dni prišel k nam boren kmetič, kterega jenaš vratar tudi sprejel in odločil mu prostor tam med poštenimi narodnjaki, ki za narod svoj nimajo drugih zaslug, ko da so zmiraj prave možake, to je: Staroslovence volili. Ta je tukaj pravil, da je nekega ljubljanskega doktorja pisarna tako vstvarjena, da se tam kolne tisti, ki ne voli mladoslovencev; vsaj se je tam slišalo tako nekako; „Vi pr. Z., zakaj ste f. volili? Nisva nič več prijatelja." In tisti doktor je že star, bi ga bila vendar morala vsaj že prava pamet srečati. Jaz ga tudi poznam že iz svojih dni, kedar bo prišel k nam, bo morda pred vratmi še kaj razgovora.
Toliko za danes, drugo prihranim za prihodnjič. Saj vem, da so Ti dolga pisma nadležna, ker imaš tako že sitnosti preveč, pa ne takih, da bi se Ti splačale.
ves Tvoj
Zviti Janez.
Ta Janez je bil hlapec bogatega gospodarja, pa zelo zjeden. Nekega dne ima nesti koscem na travnik štruklje. Dobil jih je osem, kolikor je bilo koscev. Med potom se mu pa eden tako smili, da ne more drugače, ko da ga poje. Pride na travnik. Tam pa zagleda gospodarja, ki je bil pred njim tj e prišel. Postavi cajnico s štruklji na tla. Prvi izmed koscev pride, prešteje štruklje in vidi, da jih je le sedem. To pove gospodarju. Ta prime Janeza: „Koliko štrukljev si prinesel?" — „Dosti za vse"
—	odreže se Janez. „To ni res" — pravi gospodar — „koscev je osem, štrukljev pa le sedem; ali ti jih niso dali doma osem ?“ — „To nič ne de" — pa reče Janez
—	„dosti jih je. Naj si le vsak svojega vzame, pa se bo videlo, da jih bo dosti." — Na to postavi cajno na tla, kosci sežejo vsak po štrukelj; sedem jih ga dobi, osmi je pa brez njega. Ta stopi pred gospoda in se pritoži: „Jaz nisem dobil nič." — Gospod prime zopet Janeza: „No vidiš, da zadnji ni dobil nobenega štruklja?“ — A Janez se ponosno postavi in reče: „Kaj morem jaz temu, da zadnji ni dobil štruklja? Zakaj je bil pa butec tako neumen, da je ostal zadnji? Prej naj bi bil segel v cajno, pa bi ga bil dobil, kakor so ga dobili vsi pred njim." — Gospodar se je na to nasmejal in rekel: „Veš, Janez, tebe bodo obesili ali pa boš postal še imeniten. Za hlapca pri navadni kmetiški hiši pa nisi. Poišči si kaj druzega!"
Pretiš ist norh Stattlialter in Triest!
V doktorjevi pisarni.
Zvijač. Tu sem Vam prinesel 25 gld., za ktere ste me zarubili.
Doktor. Saj je bil pač že zadnji čas, sicer bi bila druga pela. Je že prav, le idite!
Zvijač. Le nekaj bom povedal še, če smem, kar smo se namreč oni dan doma med seboj menili.
Doktor. Ne utegnem, saj me tudi nič ne briga. Saj veste, kje so vrata.
Zvijač. Prav, pa bom povedal, da Vi ne marate biti poslanec.
Doktor. Kaj? poslanec? Postojte malo. Kdo je govoril o tem?
Zvijač. Oni dan na sejmu nas je bilo z vsega okraja skup in menili smo se.
Doktor. Sedite, mož! Kaj ste se menili?
Zvijač. I, kaj druzega, ko da bi bili za nas Vi, gospod doktor, najboljši poslanec, ker poznate naše zadeve in ste tudi tako zgovorni, da znate komu prav dobre pod nos dajati.
Doktor. Nate, mož, petak ste mi preveč prinesli. — No, kaj je bilo potem ?
Zvijač. Menili smo se. Pa je še drug, ki ga tako silijo, pa jaz — no-------
Miroslav.
Doktor. Prav za prav, kmetom jaz ceneje računim, sem pozabil na to. Vzemite nazaj še desetak, dosti mi je za delo 10 gld. — Kaj ste hoteli reči ?
Zvijač. Hotel sem reči, da se nam oni ne zdi tako zanesljivo naroden; če bi mi vedeli, da bi vi zagotovo-
Doktor. Kaj? Da, pa res! Narodnim ljudem ne računi pošten narodnjak nič. Tu je še zadnji desetak. — No, kaj mislijo o meni?
Zvijač. Ko bodo zvedeli, kako velikodušno ste ravnali z mano, — pa, saj si lahko mislite: nihče drug ko Vi!
Doktor. Vi ste umen človek in bistre glave, že vidim. Kdaj boste zopet sešli se kje s tistimi možmi?
Zvijač. Lahko že prihodnjo nedeljo kje, če bi-----
no, pa saj naši možaki ne marajo za pijačo ali kaj tacega.
Doktor. Vem, da ne, se tudi ne spodobi, človek bi se jim utegnil še zameriti. Vendar pa — no, saj veste, tu imate tri desetake, ne na posodo, nazaj mi jih pa tudi ni treba nositi. Poznate me, če bo šlo po sreči, bomo na dan izvolitve že še ktero rekli.
Zvijač. Hvala za zdaj. Podkupovati pa volilcev ne smem, je li, da ne?
Doktor. Zakaj prašate to?
Zvijač. Ker bi s tem denarjem ne mogel nakupiti dosti glasov.
Doktor. A, tako! No, veste kaj, tu je še sedem de-setakov. Zdaj pa storite, da bo kaj. Zanesem se na Vas. To pa niso moji zadnji desetaki. Le delajte!
(Zvijač gre po tem smejaje se v pest. Ob volitvi je izvoljen doktor in spremeni še nekaj desetakov v pijačo in druge reči.)
Pretiš je še cesarski namestnik v Trsfn!
Kratko naznanilo.
Začetkom prihodnjega meseca pripeljalo se bo iz vse Nemčije več posebnih vlakov napoljenih z ljudmi, vzlasti z neoženjenimi bogatini, grofi, baroni in višimi dostojanstveniki, nalašč zato, da si ogledajo tiste Ljubljančanke in druge, ki so začele kazati se s črno-rumeno-zlatimi trakovi. Ne ve se še, ali jih žene gola radovednost, videti tako čudne stvari božje, ali pa pridejo iskat si nevest. Zadnje bi bilo nesreča za Ljubljano, ker zgubila bi čez polovico svojih krasotic. Toraj pozor, Ljubljančani in Ljubljančanke!
Kako se najlajše dobi zlata ura.
Našim, „nemČurskim“ frajlicam v poduk.
Če bi ktera takih frajlic rada imela zlato uro, pa nima drobiža zan-jo in ga tudi ne more dobiti, naredi naj tako: Vzame naj črno-rudeče-rumen (t. j.nemški) trak ter naj si ga pripne na prsi in brž bo visela zlata ura na njem. Resnico tega utegne potrditi tista frajlica, kteri je nekdo v ,,Zvezdi11 strgal tak trak s prsi; prej namreč ni imela še nikdar ure, ko se je pa to zgodilo, imela jo je.
Pri vojakih,
Poročnik (lajtnant) ima pred seboj več novincev, med temi tudi sina trgovca. Ta mu je posebno všeč, zato mu reče: „Vi bote šli koj h kompaniji.11
Temu se pa zakremži obraz in ko poročnik to vidi, ga praša:
„Vam mar to ni prav?11
„Ne, gospod poročnik, če smem prositi11 — odgovori novinec.
»Zakaj ne?“ —■ popraša poročnik.
„Moj oče so bili že dvakrat v kompaniji11 —odgovori novinec ■— „pa so obakrat falirali. Razen tega pa še pregovor pravi: V kompaniji pes črka. Zato ne bi šel rad h kompaniji, gospod lajtnant.11
Po kosilu.
Nekdo pride k prijatelju, ki je bil znan skopuh, na kosilo. Bilo je jako pičlo, prav kakor na Žabjeku. Ko je vse prazno, praša gospodar:
„No, prijatelj, želiš mar še kaj, ali pa si sit?11
Ta pa odgovori: »Ne, prijatelj, sit nisem, pač pa neizrekljivo žejen.
Fred kazino.
A.	Zakaj neki tu iz kazine puhti tako močno ostri duh tiste ogljene kisline, s ktero se razkužujejo zdaj nesnažni koti po mestu?
B.	Mora že notri biti veliko smrdljivega.
Kaj je najneprijetneje ?
V neki družbi duhovnov bil je pogovor o tem, kaj je najneprijetneje v duhovenski službi. Ugibalo se je to in ono, in tudi odobravalo. Le star izkušen župnik je vedno majal z glavo, tako da mu slednjič vsi reko, naj pove, kaj se njemu najneprijetneje zdi.
„Dobro" — reče gospod — »najneprijetneje, kar sem skusil jaz, je: če kdo zvečer pije žganje in je česen, potem gre v hlev spat, zjutraj pa neumit in nepočesan z novim kožuhom k spovedi pride.11
Današnjemu listu priložena je 15. pola povesti „Ne v Ameriko!“ Kdor ni dobil ktere pole, naj se blagovoli oglasiti, da mu jo dopošljemo s prihodnjim listom, ki pride 25. septembra. — Da bi nas pa le tudi vslišal vsak, kogar smo potresli za zaostalo naročnino!
„L j u b 1 j a n s k e slike66
in pa
„Petelinov Janez*6
se dobivajo še; slike po 60 in 70 kr., povest „Petelinov Janez11 pa po 40 in 50 kr., ravno tako je še nekaj „Ko-ledarja16, „Ričeta iz Žabjeka16 in pa „Povesti iz sod-nijskega življenja11 po 20 kr.; vse to pri
ojoravništvu „Drenceljna“.