Ustavne svoboščine učiteljstva Diktatura šestega januarja iz leta 1929. je že davno za nami. Že v prvih mesecih 1931. leta jo je zamenjala nova ustava kraIjevine Jugoslavije, ki jamči v mejah zakonov osebno svobodo vsakemu državljanu, torej tudi učitelju. V kolikor stojimo učitelji kot državni uradniki v posebnem — to je službenem razmerju napram državi, je to razmerje odločeno s posebnim zakonom o uradnikih in narodnih šolah. Res je sicer, da so v teh dveh zakonih vsebovane še \edno take določbe, ki močno spominjajo na dobo pred novo ustavo iz 1931., ker omejujejo zlasti osebno svobodo učiteljstva preko okvira svoboščin, ki jih nova ustava daje vsakemu državljanu. Dovolj bodi, če opozorimo v tej zvezi na naš disciplinski postopek in na omejevanje naše pravice, iskati si v vsakem primeru sodnega zadoščenja, kakor je to zajamčeno vsem drugim državljanom, da dokažemo upravičenost svoje zahteve, da se omilijo v teh dveh zakonih vse one neupravičene trdote, ki nas brez nujne potrebe postavljajo v inferioren položaj z drugimi državljani kraljevine Jugoslavije. Z ozirom na to, da so že zakoni, ki urejajo naše službeno razmerje, preozkosrčni, bi bilo želeti, da upoštevajo vse oblastne uredbe, ki se nanašajo na izvrševanje zakonskih določb uradniškega in šolskega zakona, to dejstvo in se skušajo postaviti zaradi tega na širokogrudnejše stališče, da bi ustvarile na ta način med uradništvom zadovoljivo prepričanje o dobrohotnem gledanju od zgoraj na njihov splošen položaj. Ta položaj ni rožnat. Ni dolgo tega, kar je naša organizacija s suhimi številkami dokazala, da je samo učiteljstvo dravske banovine obremenjeno z ogromnimi dolgovi, ki segajo v težke milijone. Redukcije naših prejemkov, porast cen vseh življenjskih potrebščin v dobi po redukcijah, ki so se utemeljevale prav z nizkimi cenami zadnjega časa, \edno bolj okrnjene možnosti postranskih dohodkov v zvezi z naraščanjem izdatkov za šolanje otrok, bremene z vedno hujšim pritiskom na ramenih učiteljskega stanu. Če pTištejemo k temu še nebroj raznih oteževalnih okoliščin moralnega značaja, se nam približno posveti — in sicer v medlih barvah — slika duševnega stanja, ki spremlja učitelja kot mora na njegovi vsakdanji poti v šolsko učilnico. Učilnica pa ni niti pisarna, niti rokodelska delavnica. Brez optimističnega sijaja v srcih in na obrazu — pravijo — ne prestopaj učitelj šolskega praga, kajti deprimiran učitelj deprimira vse mlado občestvo, zbrano okrog njega v nestrpnem pričakovanju prijazne in bodreče besede. V takem stanju bije vesten učitelj najhujši boj proti samemu sebi, kajti sebe premagati, nad seboj vladati, je najtežja umetnost, je neizvršljiva, če ne more zastaviti tak samoborec zdravih in mirnih živcev \ bojno areno. Tedenskih šest dni dela v učilnici, med živimi bitji, ki sama iz težkih družinskih in dednih razmer neizmerno komplicirajo vzgojno delo, šest zaporednih tedenskih dni trdega boja proti popuščajočim živcem in lastni duševni depresiji, izčrpajo sodobnega učitelja do skrajnih mej njegove telesne in duševne prožnosti. Prenapet lok, ki grozi, da poči. Kolika nujnost, da se učitelj sedmi dan, dan Gospodov, odpočije, razvedri in oddahne. Da menja ambient, da se zateče v samoto ali družbo po svoji individualni potrebi. Čim vestneje je vršil med tednom svojo nalogo, tem nujnejša postaja zanj ta nedeljska higiena. Iz uradov in delavnic hite državljani na svobodno sonce, v naravne krasote, ki objemajo z materinsko ljubeznijo vse enako dobrohotno, ki nudijo brez izjeme vsem svojo zdravilno moč neposrednega stika z \iri zdravja in življenja. Ta oddih postaja v zadnjem času za učitelja problematičen. Osebna svoboda je po ustavi zajamčena vsem, prav vsem. Nihče ne potrebuje posebnega dovoljenja, da se kreta ob nedel.jah v družbi, ki si jo izbere po svoji potrebi, da uživa oddih v vseh predelih svoje lepe domovine tako in tam, kjer ustreza njegovim zahtevam in potrebam. Kdo je zainteresiran na tem, da bi učitelj ne smel biti ravnopraven državljan? Komu na korist bi se učitelj ne smel izpopolnjevati, in kdo pod milim nebom naj bi trpel škodo, če se učitelj v božji naravi telesno in duševno krepča za svoje delo, ki je težje od pisarniškega, težje od delavniškega, če pa celo moderna kmetska mladina, ki preživlja vse dni v zdravem naravnem okolju, hiti ob nedeljah v gozdove in na planine? Ali potrebuje to slovenska deca, ki čaka ob ponedeljkih prijaznega obraza svojega učitelja in prijatelja? Ali je v interesu slo\enskih fantov in deklet, da jih učitelj, ki ž njimi preživlja naporno delo med tednom, ne sme spremljati brez dovoljenja na njihovih izletih? Ali hoče celokupen slovenski narod postaviti en stan — in to ne najslabši — izven ustavnih svoboščin? Kolikor vprašanj, toliko absurdnosti! Naše službeno razmerje je dovolj fiksirano, kar gre preko tega, je škodljivo za stan, za naše delo in za ves narod, v katerem si skušamo s poštenim in nujno potrebnim delom zaslužiti svoj košček kruha.