Zlati jubilej Njega Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. Govoril pri okrajni učkeljski konferenciji slovenskih šol ljubljanskih dne 4. mal. srpana 1898 Jakob Dimnik. Vsako oblastvo je od Boga. (Sv. pismo.) ^ekoč je živel zelo priljubljen in spoštovan kralj. Kra** ljestvo njegovo je bilo veliko. Bil je zelo mlad, ko je prevzel vladarstvo. Izvoljen je bil kraljem edino le zaradi njegove nenavadne velike nadarjenosti, pridnosti in pobožnosti. Spočetka se je zelo bal, zasesti kraljevi prestol in dolgo je premišljeval, je li vreden take velike časti in slave in če je res sposoben in poklican, tako veliko kraljestvo vladati po volji božji, podložnikom v časno in večno srečo. Dolgo easa se ni mogel odločiti za to visoko mesto. Nekega dne sedi zamišljen v svoji sobi ter premišljuje, je li res poklican za tako važno in težavno mesto. Ne more se odločiti. Zdaj poklekne pred sv. Razpelo, povzdigne roki ter prav goreče moli in prosi Boga za svet. Kar stopi angelj iz nebes k njemu in nm reče : wNe obupuj in ne obotavljaj se še nadalje! Takoj primi za kraljevo žezlo. s kojim bodeš storil srečnih lahko mnogo narodov! Gospod bode blagoslovil tvoje delo, — če bode le vredno blagoslova. To krono, katero ti tu podajam, bodeš nosil ti in nasledniki tvoji. Pričala pa bode ta krona, če bodeš priljubJjen pri Bogu in pri ljudstvu. Glej. njeno zlato se sveti, kakor sončni žarki na jasnem nebu; svetila se pa bo ta krona toliko časa, dokler bode ta, kdor jo bo nosil, vladal svoje narode po volji božji. Zlato te krone bode pa obledelo m se spremenilo v svinčeno barvo, če vladar njen ne bode razumel, braniti resnice in pravice ter se ustavljati krivici in sili. Njeno zlato bode postalo rudeče kakor kri, če bode želel vladar iz slavohlepnosti razširiti kraljestvo svoje s krvjo svojih podložnikov. Ti biseri, ki kinčajo to krono, bodo dajali spričalo o dobrem in slabem vladanju. — Ta-le veličastni briljant, ki se sveti kakor najčistejši studenec in kojega žarki se spreminjajo, kakor migljajoče zvezde na jasnem večerneni nebu, bode otemnel ter postal črn kakor oglje, če vladar ne bode znal, pridobiti si ljubezni, zvestobe in udanosti podložnikov. — Ta-le zeleni smaragd pomeni zaupanje do vladarja, a razdrobil se pa bode v prah, če ne bode delovanje in življenje vladarjevo tako, da bi ljudstvo zaradi tega ne zaupalo vanj." Po teh besedah je izginil božji poslanec in mladenič se je čutil dovelj krepkega in sposobnega, zasesti kraljevi prestol. Z zaupanjem v Boga je prevzel kraljevo krono in nastopil vladarstvo, Postal je zelo star in do zadnje ure je vladal podložne in udane narode svoje po volji božji. Temu je bila najboljša priča njegova krona, ker je ostala vedno tako lepa in svetla, kakor je bila tisti dan, ko je zasedel kraljevi prestol. \ II. Z Bogom, mladost! (Cesarjeve besede.) Ob tej legendi nani prihaja nehote na misel nastop vladarstva našega presvetlega cesarja Franca Jožefa I. Kakor znano, so žalostni dogodki 1. 1848. prisilili cesarja Ferdinanda, da se je odpovedal cesarski kroni. Po zakonu bi nm moral slediti njegov brat, nadvojvoda Franc Karol. A ta se je v teh hudih časih odpovedal težki kroni. V tem položaju namigne knez Feliks Schwarzenberg, ki je užival popolno zaupanje v cesarski rodbini, na 181etnega nadvojvodo Franca Jožefa, češ, njemu se zdi ta najsrečnejši in najsposobnejši, ki bi mogel prevzeti v teh nemirnih časih vladarstvo avstrijskih dežel. Sredi meseca listopada 1848. 1. je bila že dognana stvar, da bo nadvojvoda Franc Jožef zasedel cesarski prestol. Vse je pa ostalo tajno; le rninistri so se obvestili o tetn, da jim je bilo mogoče ukreniti vse potrebne priprave. Seveda, obvestiti je bilo treba o iem sklepu tudi rnladega nadvojvodo. Nadvojvoda Franc Jožef je v svoji skromnosti in ponižnosti odklonil lo ponudbo, češ, da ni vreden take velike časti in slave, da je še premlad ter n\ sposoben in ne poklican, vladati tako veliko državo po voiji božji, podložnikotn v časno in večno srečo. Ne, rnu odgovore, prav njegova mladost, njegova nenavadno velika nadarjenost, pridnost in pobožnost mu dajo najboljšo sposobnost, vzeti v roke vladarsko žezlo ter spraviti narode zopet v dobro razmerje s cesarjern. Dolgo časa se ni mogel odločiti za to visoko mesto. Tri dni je premisljeval, je li vreden in poklican, nositi staroslavno Habsburško krono, koje svetli žarki se razprostirajo vedno dalje in dalje po širni Avstriji ter oznanujejo narodom, kako dobri, usmiljeni, pravični in pobožni so bili vladarji, ki so nosili to krono. Kakor kralj naše legende, je tudi nadvojvoda Franc Jožef v tem svojem notranjem boju kleče prosil pred sv. Razpelom pomoči in razsvitljenja. In tudi on je v trenotku, ko je najbolj goreče pošiJjal svojo molitev k Vladarju vseh vladarjev, začul v svojern srcu glas: ,,Ne obupuj in ne obotavljaj se še nadalje! Takoj priini za kraljevo žezlo, s kojim bodeš storil srečnih mnogc narodov!" Mladi nadvojvoda se je udal čutilom dolžnosti in čutil se je krepkega in spOsobnega, zasesti cesarski prestol. Z zaupanjem v Boga je prevzel vladarstvo in dne 2. grudna 1848. 1. se je zalesketalo čisto zlato staroslavne Habsburške krone, nje veličastni briljanti, biseri in smaragdi na maziljeni glavil cesarja Franca Jožefa I. A še lepše kakor bliščoba in biseri krone, so se lesketale mladega našega vladarja lepe čednosti in dejanja njegova. Kot vladar ima naš presvetli cesar pred očmi vedno svoje prednike, v prvi vrsti nepozabljivega ustanovitelja naše vladajoče hiše, slavnega grofa Rudolfa Habsburškega. Kakor znano, je imel Rudolf Habsburški na svojem ščitu okovano roko s kijem in oljkino vejico in spodaj je pa bilo zapisano njegovo geslo: ,,Utrum lubet?" — Katero ti drago? Kij je znamenje boja in vojske, oljkina vejica pa znamenje miru. Tega gesla se drži tudi naš cesar. Zgodovina nam pripoveduje, da se naš cesar, kedar je bilo treba braniti pravice svojih podložnikov, ni ogibal vojske, sam prijel za meč in ga neustrašeno sukal proti sovražniku; seveda, za prelivanje krvi svojih udanih podložnikov se pa odloči naš usmiljeni vladar le v najhujši sili in najljubši mu je mir; saj je znano, da prvi in najboljši zaščitnik evropskega miru je cesar Franc Jožef I. Pravico in resnico braniti ter pobijati krivico — ta lepa čednost Rudolfa Habsburškega diči tudi našega vitežkega vladarja. Za vzgled ima naš cesar tudi slavno cesarico Marijo Terezijo. Ta slavna cesarica je storila za svoje narode vse, kar je vedela, da jih more pripeljati k časni in večni sreči. ,,Justitia et Clementia" — Pravičnost in usmiljenje — je bilo nje geslo. Pa tudi življenje in delovanje našega predobrega vladarja je krasna knjiga življenja, polna najlepših dokazov njegove pravičnosti in usmiljenja. Tudi geslo, koje si je izvolil cesar Franc Jožef I. dne 12. svečana 1849. 1. je značilno za smer njegovega stremljenja: nViribus unitis" — z združenimi močmi! Ta rek priča, da pozna naš vladar prav dobro avstrijske razmere in potrebe ter predobro ve, kaj je potrebno za blagostanje in srečo narodov avstrijskih. Zato pa tudi žrtvuje vse svoje sile v združenje vseh dobrih moči ter nam daje najlepši vzgled, da se moramo i mi ravnati po njegovem geslu. »Utrum lubet?", ,,Justitia et Glementia" in ,,Viribus unitis!" —ta tri gesla so zvezde vodnice našemu modremu vladarju, ki so ga vodile in ga še vedno vodijo po težavnih jn nevarnih njegovih vladarskih potih. V cesarskem dvoru na Dunaju imajo hranjenih veliko dragocenosti, ki poveličujejo slavp Habsburškega rodu, a vse to ni tako veličastno, kakor so ta tri gesla, ki nam jih hrani in pripoveduje povestnica iz ust, iz duha in srca Habsburžanov. Zvesto posnema naš vladar tudi svoja nesmrtna prednika, po katerih so mu dali ime pri sv. krstu. Gesar Franc se je moral za slavo in čast svoje države trdno bojevati in po viharnih bojih sta pa zavladala niir \n sreča v državi. Cesar Jožef II., »ljubitelj človeštva", prijatelj svobode in prosvete, je živel in delal le za blagor in srečo svojih narodov. Tema dvenia vladarjema je skazovalo ljudstvo neomejeno ljubezen, zvestobo in udanost; in imeni teh dveh slavnih vladarjev iz rodu Habsburžanov, njih duši in srci združuje v eni osebi, v eni duši in enern srcu naš veliki in slavni cesar Franc Jožef I. III. Delajnio, dokler smo mladi! (Cesarjeve besede.) Tak je naš ^cesar po svojern notranjera preprieanju, po svojih zmožnostih, po svojem srcu in duši. Dotaknimo se še s par besedami njegovega življenja in delovanja. Življenje cesarja Franca Jožefa I. je bogato krasnih knjig s podobami, ki nam kažejo njegove blage namene in dejanja, več srečnih dogodkov in bolestnih dogodjajev, rnnogo britkih skušenj ter neštevilnih dokazov Jjubezni in zvestobe. Knjiga cesarjevega življenja in delovanja nam spričuje, kako čudovito se je razvijala in napredovala Avstrija v zadnjih desetletjih ter vsled tega stopila v vrsto omikanih držav. Če se ozremo v dobo cesarjevega življenja, vidimo, da je bil Franc Jožef že kot ot.rok milosrčen in usmiljenega srca do bližnjega. Kot deček je bil najuzornejši učenec ter delal največje veselje in čast svojim starišem in učiteljem. Kot rnladenič je pokazal mladi princ svoj pogum, nevstrašenost in junašlvo v bitki pri sv. Luciji, in mladega cesarja je vse občudovalo, ker je razumel ,,z združenimi rnočmi" voditi svoje narode, da so napredovali v vsakem oziru. Ko je nastopil Franc Jožef I. vladarslvo, ni prevzel na znotraj in na zvunaj zavarovanega kraljestva; Ijudstvo je bilo nezadovoljno ter živelo v neslogi; državna uprava ni imela modrih zakonov ter bila ob jednem v zelo slabem gmotnem položaju; ljudstvo se je puntalo in zaničevalo zakone, — s kratka: vse je vrelo, cesarsko žezlo je bilo brez moči. Velikansko in zelo težavno nalogo je prevzel mladeniški vladar, a izvršil jo je s svojo pridnostjo, vstrajnostjo in zvestim spolnovanjem svojih dolžnosti tako, da danes po preteku petdesetih let vsi hvalimo Boga, da nam je dal tako dobrega vladarja, njemu samemu pa skazujemo zvestobo in udanost na razne načine in z vseh krajev naše širne Avstrije se ču.je danes navdušeni klic: ^Slava cesarju Francu Jožefu I.!" Komaj je cesar Franc Jožef I. nastopil vladarstvo, je bila njegova prva skrb, da je odpravil tlako ter povzdignil kmetski stan. Vstrezaje duhu svobodnosti, je vpeljal novo sodno oblastvo z neodvisnimi in nepristranskimi sodniki. Uravnal je politično upravo ter ji izročil nadzorstvo nad šolo, obrtom, zdravstvom, nad varnostjo državljanov in občinsko upravo. Z občinskim zakonom je ustanovil svobodne občine, s šolskim zakonom svobodno in napredno šolo, z obrtnim zakonom je pa odprl pot obrtu in trgovini. Ustanovil je šole, učiteljišča, strokovne šole za kmetijstvo, trgovino in obrt. Izkopali so se prekopi in zgradila pristanišča; regulovale so se reke, železniška mreža razširila in napeljal brzojav in telefon po vsi državi. Avstrijsko vojno brodovje zavzema jedno prvih mest sveta in trgovsko brodovje pospešuje kaj mogočno črezmorski promet. Gesar je dal svobodno ustavo in ž njo pa zakone, ki so povzdignili denarstvo, trgovino, obrt in varstvo osobne svobode; ti zakoni so tudi dokazi, da ustava ni bila mrtva črka, ampak zrno, ki je padlo na njivo domovine ter obrodilo bogato žetev. Da je bilo mogoče vse to izvršiti, zato je delal naš cesar z neumorno pridnostjo od ranega jutra do poznega večera; le malokedaj si je oddahnil od napornega dela. Delavnost, vestnost v izvrševanju dolžnosti, natančnost in točnost našega vladarja so res občudovanja vredne čednosti, s katerimi daje najlepši vzgled vsem podložnikom. Velikodušni naš deželni oče se je spominjal vedno tudi delavcev. Zakoni o bolniskih blagajnah in o zavarovanju proti nezgodam so temu najlepši dokaz. Pravični naš vladar je tudi ukrenil, da imajo delavci. ki iraajo težke dolžnosti do države. volilno pravico za državno zastopstvo. Da vidi povsod sam, kako se godi narodom, zato potuje večkrat po raznih krajih cesarstva. Kamor pride, pridobi s svojo ljubeznivostjo, prijaznostjo in s svojim vitežkim nastopom hipoma srca vseh. Povsod ga navdušeno pozdravljajo, on pa deli revežem milodare, jih tolaži, jim briše solze, ter podpira dobrodelne namene. Pri tem pa Nj. Veličanstvo nikdar ne opusti svojih verskih dolžnosti ter skazuje Bogu čast, svojim narodom pa daje najlepši vzgled. Gesar podpira tudi umetnosti in znanosti, obiskuje razstave posameznih dežel in hvali pridnost državljanov. V lastni osebi te časti! A tudi avstrijski narodi ga časte, spoštujejo iri ljubijo ter tekmujejo med sabo, kako bi mu lepše in dostojneje skazali svojo hvaležnost \n ljubezen za njegovo očetovsko skrb. Ni čuda torej, da se bo letos celo vrsto spomenikov postavilo v sporain na plodonosno 501etno vladanje Nj. Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. V Olomucu, kjer je 1. 1848. prevzel naš cesar vladarstvo, bodo postavili velik cesarjev spomenik, na Dunaju doprsno podobo nadvojvode Karola Ludovika ter vojnega maršala in slavnega vojskovodje Albrehta. V Ljubljani se bo postavil v znak hvaležnosti za njegovo pomoč in njegove tolažilne besede, s kojimi je tako plemenito lajšal bedo ponesrečnežem po potresu, ki je razdjal belo Ljubljano dne 14. malega travna 1895. 1., na javnem trgu v spomin prihoda Nj. Veličanstva v Ljubljano povodom potresne katastrofe krasen spomenik. V spomin na cesarjevo petdesetletnico bo mesto Ljubljana zgradila raestno ubožnico in kopališče ter še več drugih dobrodelnih naprav in zavodov. Slovensko učiteljstvo s Kranjskega, ki nikdar ne zastane za drugimi stanovi, kadar je treba skazati cesarju vdanost in zvestobo, je zložilo ob svojih skromnih plačah v spomin in proslavo na cesarjev zlati jubilej tisoč goldinarjev prostovoljnih doneskov za ,,cesarja Franca Jožefa I. jubilejsko ustanovo za učiteljske sirote na Kranjskemu in vseslovensko učiteljstvo s Kranjskega, Štajerskega in Primorskega je pa ustanovilo v Ljubljani v trajen spomin in proslavo na plodonosno petdesetletno vladanje Nj. Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. »šolski rnazej". Avstrija bo praznovala dne 2. grudna t. 1. velik in vesel praznik, ki bo ostal zapisan z zlatimi črkami v zgodovini avstrijski. Ta praznik bo pričal svetu, kako Ijubijo in časte avstrijski narodi svojega cesarja ter dele ž njim veselje in žalost. Kadar praznujejo v cesarski rodbini kak veseli god, tedaj se vesele tega vsi zvesti podložniki; če pa zadene našega dobrega in skrbnega cesarja nesreča, žalujemo vsi ž njim ter občudujemo krepost njegove duše in vdanost v voljo božjo. Istina je: zlato staroslavne Habsburške krone je ostalo čisto, kakoršno je bilo pred petdesetimi leti in se tudi danes sveti kakor sončni žarki na jasnern nebu. Tu čisto zlato priča, da je naš presvetli cesar Franc Jožef I. priljubljen pri Bogu in ljudstvu, da je vladal vseh petdeset let svoje narode po volji božji, da je branil resnico in pravico, se ustavljal vedno krivici in sili ter ni nikdar želel iz slavohlepnosti razširiti kraljestva svojega s krvjo svojih podložnikov. V kroni našega cesarja ne nianjka danes nobenega bisera, vsi se svetijo, kakor najčistejši studenec in njih žarki se spreminjajo kakor migljajoče zvezde na jasnem večernem nebu. Ti svetli biseri pričajo, da si je znal pridobiti cesar Franc Jožef I. ljubezen, zvestobo in vdanost svojih podložnikov. In zeleni smaragdi v kroni so še vsi taki, kakoršni so bili pred petdesetimi leti ter kažejo, da je življenje in delovanje našega modrega vladarja tako, da mu morenio in smemo vse zaupati. Kot osemnajst-letni mladenič je prevzel cesar Franc Jožef I. cesarsko krono ter jo je nosil, da se je postaral pod njo; ves ta čas je pa vladal podložne in vdane narode svoje po volji božji. Temu je najlepša priča njegova krona, ki je ostala vedno tako lepa in svetla, kakor je bila dne 2. grudna 1848. 1., ko je zasedel cesarski prestol. Pa tudi v trnjevi kroni, katero je posadila Previdnost božja na glavo najplemenitejšemu knt-zu, kar jih pozna vesoljni svet, ne manjka danes nobenega bodečega trnja in prav lahko trdimo po vsi pravici: nNoben vladar ni vladal tako blagodejno, pod nobenim vladarjem se ni Avstrija razvila tako uspešno, noben ni prejel od svojih narodov toliko dokazov ljubezni, pa tudi noben ni pretrpel toliko bolečin in prežil toliko britkih ur, kakor cesar Franc Jožef I." Svetovna zgodovina imenuje našega cesarja varuha svobode in mirii, zaščitnika umetnosti in znanosti, branitelfa sv. vere in cerkve, oeeta ubogih, pospešitelja vseh človeko ljubnih podjetij, značaj poln milosti, prisrčnosti in plemenitosti. ,,Pobožen, pošten in pravičen, veren in odkritosrčen" — tak je naš cesar. IV. Dajte cesariu, kar je cesarjevega. (Sv. pismo.) ,,Pobožen, pošten in pravičen, veren in odkritosrčen" — tak je naš cesar. Kaj čuda torej, da letos, ko praznuje ta veliki vladar svoj zlati jubilej, tekmujejo vsi avstrijski narodi, vse kronovine, stanovi, društva in korporacije med sabo, kako bi lepše in dostojneje proslavili jubilejsko leto, leto velikega veselja, ko se slehern Avstrijec z navdušenjem pripravlja na srečni in veseli dan 2. grudna. Štirislo let se že ni praznoval v kraljestvu Habsburžanov tak praznik. Gesar Friderik III., ki je umrl 1. 1493., je bil edini Habsburžan, ki je vladal 58 let; za njim je pa vladal najdlje naš ljubljeni cesar Franc Jožef I. Velik in redek patrijotiški praznik bomo torej praznovali letos dne 2. grudna. Patrijotiški prazniki so pa najugodnejše prilike, ob katerih je mladina najbolj dovzetna za vzbujanje patrijotiškega čuta, — patrijotizma. Šola mora pa biti tisto ognjišče, na katerem plapolaj in gori čisti avstrijski patrijotizem, učitelj pa tista moč, ki neti in kuri ta patrijotiški ogenj na tem ognjišču in ga prižiga v nedolžnih srcih mladine. Mladina je bodočnost države in dobra šola je pa temelj, na katerern sloni državno blagostanje. Zbrali srno se danes oh tej slovesni priliki, da se posvetujeino in skleparno, kako bi veličastneje proslavljale ljubIjanske niestne šole zlati jubilej plodonosnega 50 letnega viadanja Nj. Veličatistva cesarja Franca Jožefa I. K ternu praznovanju nas silijo trije nagibi, in sicer: 1.) Avstrijsko domoljubje, ki ogreva naša srca. 2.) Ljubezen in hvaležnost do predobrega našega vladarja. ki je se svojirn modriin vladanjem povzdignil Avstrijo med prve države na svetu. 3.) Patrijotiški praznik cesarjevega zlatega jubiieja sam, ki nam bo dal najlepšo priliko, naslikati otrokotn vrline našega cesarja, da ga posneaiajo v vsem ter postanejo taki, kakoršen je cesar sam: pobožni, pošteni in pravični, verni in odkritosrčni avstrijski domoljubi. ln ta spomenik avstrijskega domoljubja v srcih ljubljanske šolske mladine bo pa tudi v srcih še poznih potomcev neprestano vzbujal domovinska čutila ljubezni in vdanosti do presvetlega. vladarja in cele Habsburške hise — naši deželni prestolnici v ponos, našemu narodu v čast, pomenljivemu letošnjemu letu pa v trajni spomin in proslavo. V. Vse za doin in za cesarja. (Cesarska pesem.) Po naročilu sl. stalnega odbora sein sestavil v glavnih potezah načrt, kako praznuj šolska mludina v Ljubljani petdesetletnico Njegovega Veličanstva. Podrobni načrt bo pa sestavil danes izvoljeni ,,jubilejski odsek", kateremu naj se blagovolijo poslati eventuelni dodatni predlogi. ZamolčaH pa ne smem, da je sl. občinski svet našega stolnega mesta na predlog in priporočilo bl. gospoda župana dovolil za to praznovanje 1200 gld. podpore, za kar mu gre vsa čašt in hvala. Kako bo praznovala šolska mladina v Ljubljani petdesetletnico Nj. Veličanstva na podstavi sklepov ,,jubilejskega odseka", botn poročal prihodnje leto.