France Bezlaj ETIMOLOŠKO RAZISKOVANJE SLOVENSKE LEKSIKE Danes je leksiikologija za slavistrko ena izmed najvažnejših nalog. Ne. samo Slovenci, ampak vsi slovanski narodi smo po prvi svei;ovni vojni malo-dane popolnoma zanemarili študij svojega izraznega fonda. Na prste lahko preštejemo vse slovanske slovarje znanstvene vrednosti, najsi bodo popisni, narečni, historični ali etimološki, ki so izšli v več kot tridesetletnem razdobju. V zadnjiih desetih letih se je začelo stanje naglo popravljati, saj se povsod zavedajo prav tako ostro, ka,koT se mi, da je za harmonično rast jeTjikoslovja in jezikovne kulture treba čimprej nadoknaditi zamujeno. Sistem jezika je samo načrt za stavbo, leksika pa gradivo zanjo. V noibenem slovanskem jeziku še ne poznamo dovolj temeljito celotnega gradiva, ki je ponekod že zbrano in je težko dostopno. Brez narečne in historične dokumentacije pa je proučevanje težavno in pogostb brezplodno. V sklopu celotne leksikologije doživlja tudi slavistična etimologija svoj preporod. Raziskovanje porekla besed, starosti tvorbe, semantičnih sprememb, razširjenosti in frekvence ni gol, nepotreben historizem, ampak edina pot, ki nas vodi v zgodovino jezika, v njegov kulturni razvoj in nam pojasni vlogo časa in prostora pri nastajanju naroda. Leksika ni samo izrazno sredstvo, ampak tudi nekakšno duhbvno arheološko gradivo. Pojem etimologija se že sto let neprestano poglablja an izpopo-lnjuje. Ni slučaj, da je bil izvor besed prvi pojav v jeziiku, ki je vzbudil pažnjo raziiskujočega olovešikega duha. 2e pri Homerju najdemo izraz etetymos in kasneje pri Herdklitu etymos v pomenu, ki se skorajda ne razlikuje od pojmovanja našega Urbana Jarnika v njegovem delu »Versuch eines Etymologicons der slovenischen Mundart« iz leta 1832. V dva tisoč pet sto letih se ni prida razvil, ostal je bolj duhovičenje kakor kaj več v delih antičniih avtorjev, kasneje posebno v delih humanistov in drugih, dokler ni v tridesetih letih preteklega stoletja sistematično etimološko raziskovanje rodilo primerjalnega jezikoslovja in ostailo njegov stržen do današ-njih dni. Odkritje spontanih glasoslovnih zakonov in skupnega indoevropskega jezika mu je dalo osnovo m preko neštetih kriz, zaiblod, korektur in vedno novih odkritij se je izoblikovala voda o besedah in o njihovi usodi. Prve raziiskovalce so zanimali koreni. Ce danes odpremo n. pr. Dami čiča »Korijeni s riječima od njih postalijem u hrvatskom ili srpskom jeziku« iz leta 1877, se bomo smejali, kaj vse bomo našli pod skupnim korenom. Devet let kasneje je Miklošič izdal 193 svoj »Etymologisches Wörterbuch der slaviischen Sprachen« in strmeti moramo nad naglim napredkom. Miklošič je bil za svoj čas čudovito moderen, ni hlastal po nepotrebnem v prajeziik, ampak je posikusil ugotoviti S'kupiii praslovaMsJci in splošnoslovanski izrazni fond. To je problem, ki nas danes spet živo zanima. Etimologi, ifci so iiskadi samo prajezikovno sorodstvo, so kot nepotreben balast zameta vali vse, za kar se ni našlo varnih praizhodišč. To je bilo obdobje primerjalnih slovarjev. Za modeme žive jezike so mogle priti v poštev samo še izposojenke, ki bo se kasneje vtihotapile v jezik. Miklošičeva dela »Die Fremdwörteir in den slawischen Sprachen« iz leta 1867, »Die christliche Terminologie« iz leta 1876 in zadnje »Die türkischen Elemente in den Südost- und osteuropäischen Sprachen« od 1884—1890 so še danes podlaga slovanske in obenem slovenske lingvistične stratigrafije. Matzenauerjeva »Cizi slova ve slovanslkych fečech« iz leta 1870 in kasnelje še zadnje slovenistično delo te vršite, Streikljeva monografija »Zur slavischen Lehnwörtenkunde«, zaiključuje serijo teh štu'lij o adstratu z bogatim slovenističnim gradivom. Posebej bi pa omenil še starejšo SchuchardtOiVO:, Miklošiču posvečeno delo »Slawo-deutsches und Slavo-'italieni-sches« iz leta 1884, a ta odpira že nove perspektive jezikoslovnega raziisikovanja, jih je začelo iakoriščati šele dvajseto stoletje. Ni mogoče podrobno razpravljati o posameznih oiogi-ziralo vse od kraja, o;d študenta do učitelja in od kaplana do župnika, se iz tega ni rodilo diosti več kakor fantastične etimologije Davorina Tnstenjaika. Vendar je sploišno narodno navdušenje za leksikologijo bistveno pripomoglo, da je naš stari, ljubi Pleteršnik tako čudovito dober, saj ga že sedemideset let ne moremo pogrešati. Se kar nekam zadovoljivo nam nadomešča narečne in M(Sto!rične slovarje, ki ijih še dolgo ne bomo imeli, in lahko se zanesemo na ' njegovo solidnast, čeprav mi popoln. Vendar je Pleteršnik izšel prepozno, da M ga izčrpala etimološkio vsaj mladogramatična šola. Pri nas se v prvi polovici našega stoletja ni našel nihče, ki bi se sistematično pregrlzel skozi njegovo bogato gradivo in etimiološko povezal vsaj tiste probleme, ki so bili takrat že rešljivi. Domače zanimanje je naglo pojemalo, omenil bi samo še Peruška, ki je z večjim ali manjšim uspehom še brskal po alpsiko germanskem in furlanskem adstratu. Njegovo etimološko zapuščino hrani NUK, vendar je bilo večinoma že vse objavljeno v drobnejših študijah. Tudi znanstvena fcamparativistična etimologija je začela preživljati eno krizo za drugo. Spreminjali so se osnovni pogledi na besedno gradivo. Korensko etimologiziranje, ki se je Oipiralo samo na spontane glasioslovne zakone in se je oziralo samo še nekaj malega na semantiiklo, je tolikokrat zašlo na kriva pota, da je bila iipraviičena vedno večja skepsa. Začela se je razvijati substratna teoTija z lingvistično paleontologijo in si v težkih Ibortoah za in proti utiraifci 194 prostor v znanstveni metodiki. Studij adstrata je končno odkril zakonitoisti substitucij in prevrednotil stališče do izposojenk. Uvefljavila se je tudi smer »Wörter und Sachen«. Naš Matija Murko je bil leta 1909 eden od soustanoviteljev časopisa s tem imenom. Vendar so ga »stvari« pritegnile bolj kakor »beseide« in po prvih naravnost vzornih študijah o hiši in o trizni je zajadral v etnografijo ter se dokončno poslovil od lingvistike. Vedno tolj se je razvijal tudi študij ono-matopoij, jezikovne ekspresivnosti in pojavov jezikovnega tabuja. Vse to se je često kresallo med seboj in se še danes kreše, vendar s pozitivnim rezultatom, da so navsezadnje le postale vse besede enakovredne, vse enako potrebne resnega študija, in s tem je naraščala tudi potreba po nacionalnih etimoloških slovarjih. Vse to se seveda ni zgodilo čez noč. Nova spoznanja so si počasi utirala pot. V modemih evropskih jezikih je vedno tanjša plast besedi, ki so še ostale nerazložene. Etimologija ni učena kompozicija, ampak pride sama od sebe, ko sta raziskovalec in problem dozoirela zanjo. Meillet je svoj čas izjavil, da je komaj deset do petnajst odstotkov besed ali bolje besednih družin v modernih evropskih jezikih mogoče izvajati po neoporečno regularni poti iz prajezika. Vendar ni med njimi nobene, ki bi nastala kar tako iz nič. Vsem je mogoče slediti izvor, čeprav se vedno nismo tako daleč, da bi v vsakem primeru mogla obveljati ena sama razlaga, kar je teoretično osnovni pogoj pravilnosti rekonstrukcije. Ni pa besede, ki ji s histoTičnimi in interno razvojnimi jezikovnimi sredstvi ne bi mogli varno in zanesljivo slediti do neikega stadija, ko začne igrati vlogo v jeziku. Takšna na pol etimologija je še vedno mnogo resnejša kakor hazardlranje s prajezikovnimi koreni. Slavistika ni utegnila korakati vedno vštric z razvojem. Pred prvo svetovno vojno je bilo premalo delavcev, da bi se komplicirana snov mogla sproti prila-gojevati evropskemu stanju. V devetnajstem stoletju so samo Rusi dobili svoj prvi etimološki slovar Gorjajeva, ki je kasneje do 1905 izdal še dve knjigi popravkov in dopolnil. Nato je razvojnim tendencam bolje ustrezal skupni primerjalno slovanski etimološki slovar, ki ga je v letih 1908—1913 realiziral Berneker. S prvim snopičem drugega dela je dosegel gesilo mor, pred smrtjo pa je v duševni depresiji zaradi preozkih kritik uničil svoje življenjsko gradivo. Danes ga cenimo neprimerno bolj, čeprav je ostal nekoliko na sredi poti in ni izčrpal celotnega skupnoslovanskega besednega fonda ter je precej slučajno obravnaval tudi adstrat. Edini je na razpolago za znanstveno rabo z navedbami strokovne literature, čeprav je manjka sedaj že za celih petdeset let. Takrat se je v slavistiki ustalilo mnenje, da se bodo bodoči slovanski nacionalni etimološki slovarji lahko naslonili na Bernökerja in ne bo treba v njih navajati znanstvene dokumentacije. V takšni obliki je malodane istočasno z Bernekerjem izhajal PreobraženSkega Ruski etimološki slovar (1910—1918), ki je ostal nedovršen, a so ga v zadnjih desetih letih že dvakrat ponatisnili v Ameriki in v Rusiji. V razdobju med obema svetovnima vojnama se je stanje naglo poslabšalo. Odpadla je ruska slavistika, ki je kmalu zavila na pot marrizma in najmočnejši Bernekerjev nasprotnik Iljinski ni več utegnil urediti svojega gradiva, ki je sicer ohranjeno, vendar ga sedaj vkljub obljubam niso hoteli izdati. Novo ustanovljene slovanske univerze so poleg redkih starih gojile bližjo problematiko, predvsem dialektdlogijo. Dobiđi smo v tem času Trautmanna, Baltisch- 195 slavisches Wörterbuch (1923), kasneje BrücGsnerjev poljski etimološki slovar (1927), ki so ga tudi po vojni ponatisnili. Cehi so dobili dve izdaji Holuba, ki je bil samo zasilna kompDlaoija. Prezgodaj pa je umrl Kofinek, ki je pripravljal nov primerjalno slovanski etimološki slovar. K temu prištejemo še Mladenova bolgarski etimološki in pravopisni slovar (1941), ki pa je postal večina slavistov dk>stop©n šele po osvoboditvi. Po vojni so Cehi izdali najprej Holuba, ki ga je predelal, razširil in dopolnil Kopecny (1952); Vasmer je v letih 1950—1958 izdal v treh debelih zvezkih na preko 2100 straneh svoj ruski etimološki slovar z znanstveno dokumentacijo, ki pa žal ni vedno dosledna. Tudi Slawski, ki je leta 1952 začel izdajati svoj poljski etimoloäki slovar, se je odločil, da je vendarle treba pri današnji zmešnjavi v slovanski leksikologiji citirati uporabljeno strokovno literaturo. Izjema je samo Machek, ki se v svojem novem češkem etimološkem slovarju (1957) omeji na eno samo razlago, ki je največkrat nljegova originalna. Toda Machku in Kopečnemu je celotna vzhodna slavistika poverila pripravo novega primerjalnega slovanskega etimološkega slovarja, ki bo vsaj petkrat obsežnejši, kakor bi bil celotni Bemeker. Slavistični zakonski par Aitzetmüller-Sadnik, ki je k svojemu cerkvenoslovanskemu slovarju dodal tudi kratek etimološki priročnik, pa pripravlja novo izdajo dopolnjenega Bemekerja. Za slavistiko je važen tudi Fraenkelov litavski etimološki slovar, ki izhaja od leta 1955 in je vkljub avtorjevi smrti dosegel že dvanajsti snopič. V tisku je že tudi prvi del novega bolgarskega etimološkega slovarja, ki nastaja pod vodstvom Vladimira Georgijeva. V Jugoslaviji pa nestrpno pričakujemo, kdaj pojde v tiisk Skokov srbohrvaški etimološka slovar, saj bo avtor že kmalu cölo desetletje v grobu. Tudi Rusi pripravljajo nov etimološki slovar, o katerem pa, žal, nimam nobenih podatkov. Ta izredna poplava slovanskih etimoloških slovarjev ni slučajna. Mnoge zamisli so bile že stare. Vasmer, Skok, Fraenkel dn Machek so pripravljali gradivo že davno pred začetkom vojne. Vsak od teh slovarjev ima svoj pečat iiL voidiilne tendence, ki niso za vsakega sprejemljive. Vasmer ne priznava substrata in ignorira vso literaturo te smeri. Poleg tega samid izjemoma citira slo-vatnsko etimološko literaturo. Hitel je čezmerno, ker mu je bilo med vojno uničeno vse gradivo in ga je zinova 2rt>ral v pičlih dvanajstih letih. Pozna se mu naglica, posebno proti koncu. Slawski je nameraval v začetku izdati samo kra-tök etimološki priročnik v eni knjigi in med njegovimi gesli vlada občutno nesorazmerje. Upošteva domačo poljsko in slovansko etimološko literaturo neprimerno bolj kakor zahodno. Tudi on negira substrat, priznati pa mu moramo, da je skrbno zbiral slovanske paralele iz novejših sloVarjev. Kopecny in Machek sta pa pristaša Bubstratne teorije, Machek povrhu še priznan mojster ekspre-sivnosti, in čeprav samo izjemno citira manj znano novejšo literaturo, je vendar njegov etimološki slovar od slovanskih vsebinsko najbolj bogat, tako po številu zajetih besednih družin kakor po množini presenetljivih originalnih etimologij v neštetih sporraih primerih. Zadovolji pa se vedno samo z eno rešitvijo in ga druga mnenja ne zanimajo. Po prvi svetovni vojni so v slavistiki mislili, da bo Bemeker, seveda dokončan, postal osnova bodočemu slavističnemu etimološkemu raziskovanju. Nove izpopolnjene izdaje pa naj bi vsakih petnajst ali dvajset let skrbele za to, da bi leksikologi imöld vedno sodoben pregled nad gradivom. Zato naj bi za- 196 doščali nacionalni etimološka slovarji brez navedb strokovne literature, z glavnim poudaiteom na domačem intemettn razvoju besednih družin, semantičnih spremembah, dialektičnih iregularnostih in na vseh drugih upoštevanja vrednih jezikovnih pojavih. Predolga stagnacija pa je zaikrivila, da je Berneker že davno zastarel v principih, ne glede na to, 'da je preskromen v izbiri gesel in je pol stoletja etimološkega dela marsikatero vprašanje razvoađjalo že bistveno drugače. Zato so povojni avtoTji čutili potrebo, da navajajo strokovno literaturo tudi v nacionalnih etimološikih slovarjih, da se ne zadovolje z eno samo rešitvijo in da vsak ,po svoje razbije nepregledno in deloma zmotno grupacijo gradiva. Zraven pa seveda spravljajo v evidenco besedne družine, ki jih Berneker ni upošteval. Samo Machek se je naslonil na svojo delavnico bodočega primerjalnega slovanskega etimološkega slovai^ja in opustil citiranje. Nobeden od doiseidanjlh etimolofšikih slovarjev torej ni tako popioki, -da bi se bodoči nacionalni slovarji mogli nanj nasloniti. Stanje se je popo'lnolna preokrenilo. Pokazalo se je tudi, da sio posebno periferni slovanski jeziki, slovenščina, slovaščina, bela ruščina, ukTajioščina in makedohščina do sedaj veliko premalo upoštevani v primerjalni literaturi in bo njihov izrazni fond bi--stveno izpopotail sedanje poznavanje skupne slovanske löksike. V večji ali marijši meri upoštevajo vsi dosedanji eltimološki slovarji tudi slovenšaino. Kjer idoisedanja strokovna iiteratura navaja tudi slovenske paralele, jo zvesto navajajo. Pri Slawsfcem in posebno pri Machku lahko zasledimo mnogo rezultatov satoioistojtnega dela, čeprav je vmes tudi nekaj zmot. NO'beden pa ne upošteva slovenske domače etimološke literature iz razdobja med obema voj-' nama v tolikšni meri, kakor bi zaslužila. Domovin!gko pravico v etimoloških slovarjih 'si je od Slovencev pridobil samo Streike!j. Naša prva univerzitetna generacija z Ramovšem, Kdlemino, Oštirjem, Šturtaiom, Nahtigalom in Koštialom je opravila veMko delo, vendar citiraj'O njiihova mnenja samo izjemoma. Ne bom trdil, da so njihove etimologije vedno' najboljše, toda to je bil razborit rod, poln idej in resnih prizadevanj. Res najdemo pri Ramovšu isamo eno do indoevrop-ščine eegajočo' etimologij'O beeelde leto, zato pa veliko dragocenih sloveniB'tičnih podatkov. Kelemina vodi v germano-siaviki s stotinami upoxabn;ih mnenj in dodatkov, je pa šibak v slavistiki. Sturm je romano-slovenske odnose utrdil s solidnimi raziskavami substitucij. Nabtigalu smio dolžni nekaj 'sc^lidnih cerkveno-slovan&kih besednih razlag. Oštir pa je pravi vulkan idej, včasih neurejenih in, nedodelanih, vedno pa bistrih in sve'tovna lingvistika ga kljub uničujočim kritikam ne bo še kmalu do kraja prebavila. Stotine njegovih mnenj je še ve;dno aktualnih. Koštial je zapustil ceilo rokoipis »isloveniziranega« Bemekerja, ki ga hrani novomeška biblioteka. Slovenska lingvistika je nudila slavistiki znatno več, kot je slavistika utegn'ila sprejeti. Zal nismo imeli nobenega siistematika, ki bi se posvetil izključno sloveni-stični lefcsiko'logiji. Še vedno najidemo na vsaki' strani Pleteršniika najmanj po eno besedno družino, ki o njej ni sledu v dosedanji strokovni literaturi. Prva misel na siovenskii etimotoštoi slovar se je rodila šele med okupacijo leta 1942, ko so pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti ustanovili v ta namen poseibno komisijo z Ramovšem, Nahtigalom, Breznikom in Ivanom Grafemauer-jem ter sMenild pričeti z dellom. V prvi knjigi letopisa SAZU leta 1943 je objavljen Ramovšev načrt slovarja z uvoidno razpravo in dvajsetima gesli za primer obdelave. Zdi se, da je bila prva seja te komisije tudi zadnja, in od udeležencev živi samo še I. Grafenauer. Ni mi znano, ali je bil kdaj napisan taikrat zahtevani 197 podrobni elaborat o seznamu gesel in strokovne literature, ki jo bo treba ekscer- i pirati. Delo je bilo prepuščeno enemu samemu honorarnemu ekscerptorju in i je do leta 1950 samo priložnostno napredovalo. j Ramovšev prvi oris načrta za etimološki slovar zasluži še danes vso pažnjo, i Bistveni poudarek je v težnji, »naj bi bil samo v toliko etimološki, kolikor to j zahteva splošna oblikovna povezanost in pojmovno sorodstvo; pretežno pa bodi ' slovensko zgodovinski in naj ugotavlja to, kar so besede na tleh slovenskega i razvoja doživlijale, kako so se oiblikovno in pomensko razvijale, oidkod so pri- j hajale, zakaj so postale last našega jezika, kdaj so se udomačile, kje so se širile, | skratka kako so besede v slovenlski sredini živele. Kjer gre za besede, ki so potekle i2r prasilovanščine dn so že raztoilmačene pni Miklošiču in Bernekerju, tam se mora naš slovar omejiti samo na citat in na navedbo ide. praoblike^'. Seveda priznava Ramovš nujnoist korektur v etimološki literaturi zadnjih petindvajset let. Praktično je bilo treba pri besedah, ki jiih Miklošič in Bemeker ne upoštevata, pregledati tudi starejšo literaturo. Po dvajsetih letih je na razpolago že kolikor toliko zadovo-ljiv pregled strokovne etimološke literature od \ Miklošiča do danes, ni pa to vse, kar bi potrebovali za začetek. Slovenistika je v tem ča'su bolj nazadovala, kakor napredovala. Razvijala se je samo dialek-tologija, vse druge smeri razjiskovanja so malodane zamrle. Ramovš je med svojimi vzgledi za slovenski etimološki slovar slovenistično oidlično obdelal nekaj izbranih gesel, ki jih je povečini Obravnaval že v drugih sVojih študijah. Njegova Historična gramatika z dialeiktologijo vred temelji na približno dve sto I do tri sto primerih, ki jim je sledil vertikalno in horizontalno, zbral zanje histo-) rično gradivo in dialektične reflekse, in to je bilo malodane njegovo življenjsko ] delo. Glasosilovni sistematik ni utegnil sam zibrati več in njegov racionalni izbor najzgovornejšega gradiva nam še danes imponira. Gradivo za Lingvistični j atlas Slovenije je razširilo mrežo podatkov na osem sto besed, vendar samo ! v horizontalni smeri, v njihovi dialektični razčlenjenosti. Nihče pa ni po- i svetil pažnje historičnemu slovarju. Kar je bolj ali manj slučajno ekscerpiranih j historičnih virov v povojnih slovarskih :abirkah SAZU, niti niso popolne j miti sistematične in so nastajale brez potrebne lingvistične predizobrazbe in usmerjenosti ekscerptorjev. Skratka, pri današnjem stanju slovenistike ni mogoče zbrati zadovoljivih kisitorično razvojnih podatkov za večino besednih dru- \ žin, saj mora etimdloiski slovar račimati s priblližno 15.000 gesli, če hoče v celoti; zajeti tisti slovenski izrazni fond, ki bo zanimal domače in tuje lingviste. De- i loma nam pri tem lahko pomaga tudi onomastika. Konservativnost toponimičnih baz in njihova izredna pestrost na slovenskih tleh s številnimi historičnimi pričevanji nam omogoča vsaj deloma nadomestiti pomanjkljivosti v poznavanju historičnega razvoja leksike. Naša onomastika je danes po Ramovševi zaslugi i in po njegovih sugestijah neprimerno bolje obdelana kakor naša leksika, čeprav.^ bo tudi na tem področju potrebno še trdo delo. J Ramovš se je že v svojem pirvem konceptu zamisli etimološkega slovarja \ zavedial važnosti onomastike kot dopolnilnega hiistoričnega gradiva (glej geslo 1 Zala), in to v takšni meri, da ga do danes še noben slovanski etimološki slovar \ ni dosegel. Po vojni je zahteval, da se pripravljalno delo prvenstveno usmeri \ v lonomastiko. Ni njegova krivda, da je historična leksika ostala zanemarjena, i Naj si prizadevamo, kolikor hočemo, ^ovenski etimološki slovar po Ra-J movševdh principtüi sedaj še ne bi bil mogoč. Treba bi se bilo ne samo enemu i delavcu vsaj še za dvajset let poglobiti v historično raziskovanje silovenske \ 198 j leksike. Vendar stanje ni tako brezupno, da ne bi bilo mogoče vsaj deloma sproti vnašati gradivo, ki ga je mogoče zajeti brez sistematskega raziskovanja. Tudi fragmenti bodo koristni za slavistiko. Enake težave kakor historični razvoj leksike povzroča tudi akcent. Vsa primerjalna afccentološka slavistična literatura operira za slovenščino s približno dve sto stereotipnimi primeri. Ramovš se v svojem načrtnem konceptu ogreva za rekonstruiran knjižni besedni naglas tudi pri dialektoloških besedah. Doslednost ne bo mogoča in v dobi naglega razkroja slovenskega melodičnega akcenta ne moremo pričakovati, da bi slovenski etimološki slovar s preciznimi podatki o slovenskem naglasu bistveno obogatil dosedanje slavistično poznavanje tega brezupno težavnega problema. Kar bo mogoče z gotovostjo preveriti, mora ostati v slovarju, dvomljivi primeri bodo morali biti posebej omenjeni, ni pa gotovo, če so rekonstrukcije umestne. To velja tako za akcentske kakor za indoevropske korenske rekonstrukcije, mnogi modemi avtorji se takšnih sredstev raje izogibajo. Seveda more o tem odločiti le širša diskusija med našimi lingvisti. Samo nedvomno ugotovljeno in zanesljivo gradivo lahko koristi bodočemu raziskovanju, na relkanstrulkcije se je mogioče opreti samio v absolutno evidentnih primerih, kjer slovenski etimološki slovar ne bi mogel nuditi nič drugega kakor informacijo idomačemu nepoučenemu bralcu. A niti pri teh se ne bi bilo treba spuščati dlje nazaj kot do praslovan-šoine. Vsaka zamisel sloveniističnega sintetičnega dela s katerega koli piodročja se srečuje z enakimi težavami. Manjka nam s)istematične kontinuitete, in čeprav je na videz veliko opravljenega, se po navadi izkaže, da je tega manj, kakor smo pričakovali, in da mapa nobenega kompleksa problemov ni brez belih lis. Samo v Pleteršniku je okoli štiri tisoč besednih družin, o katerih molči dosedanja strokovna literatura. Tudi po vojni delo ni popolnoma zamrlo, žal pa se je preselilo ponajveč v tujino. Največ slovenističnih etimologij bomo našli v monografijah švicarskega romanista J. Hubschmida, ki ga zanima skupna alpsika leksika in onomastika, nemalo pa tudi v študijah današnjega najvidnejšega slovanskega etimologa Ceha Vaclava Machka. Domača etimološika tradicija je malodane zamrla. Kakor na večini drugih področij slovenističnega ra-?-iskovanja se je celo pri etlmologiziranju uveljavila psevdonacionalna smer, ki je sploh več ne zanima, kako je s to ali dmgo beseido pri ostalih Slovanih, ampak se zadovoljuje z domačimi rekonstrukcijami ali kvečjemu da skuša gradivo zasilno razlagati iz nemščine. Bogati in pestri slovenski izrazni fond, knjižni in narečni, današnji in historični, nudi sistematičnemu raziskovallcu vsak dan nove probleme; sproti je treba orati ledino in se ustavljati pri zamudnem in težaškem zbiranju slovenističnega dokaziluega gradiva. Vendar je že mogoče misliti na sinitetično obdelavo do sedaj opravljenega dela. V kratkem pojdejo v tisk prve poskusne pole, ob katerih naj bi ise izkristalizirala dokončna stališča o načinu obdelave. Verjetno bo nato lahko sledilo vsako leto deset do petnajst pol zaporedno urejenega gradiva. Seveda bo treba sproti reševati še dolgo vrsto nepričakovanih problemov, sleiditi tudi bodoči strokovni literaturi in dopolnjevati sllovenističnio dokumentacijo, da bo slovar zares odgovarjal svojim nalogam, posredovati slavistiki vse dosežke sloveni-stike, slovenistiki pa dati sintetičen pregled vsega, kar je o našem leksičnera fondu dognalo dosedanje raziskovanje. 199