Časopis za mladost sploh,
pa tudi za odrašene proste ljudi.
/. tečaj.         3. Velkiserpana 1848.            5.
Sosebna ljubezen do staršev.
Levna vdova, ki je na Primorskim, ne deleč od Reke živela, je imela dva sina. Starji, Martin po imenu, je bil ribič, in je skerbel za ljubljeno mater,Jur je le zamogel, ker je ves svoj zaslužek z njimi delil. Njegov mlajši brat Janez še ni bil tako velik in močan, de bi mu bil pri vsakim opravilu pomagati mogel j pa ljur-bezen do matere in pa želja, mater po bratov-Ijim izgledu podpirati in jim življenje zlajšati, ste ga navdale s serčnosljo, ktera je njegovo moč presegla. Kakor pri drugih opravilih je te-dej bratu tudi pri lovu rib- pridno pomagal, ker je namreč ali čoln vladal, ali z njim težke mreže iz vode vlekel, ali kaj druziga delal, kar je bilo zanj zares težko.
En dan sta se bila deleč od suhiga po morji podala in mreže v vodo metala, de bi bila dosti rib nalovila in jih potlej prodala.. Kar se zažene na enkrat strašan vihar in veržL ne dolgo potem čoln s tako močjo na podvodno skalo, de se na več kosov razieti.  Martin in Janez,
34
ki sta mislila, de bo zdej gotovo morje njihova mertvaška jama, se pa vender nekako na skali obderžita. Ali valovi, ki so bili visoki kot hiše, so se jima grozili, ju zdej zdej požreti. V te grozoviti okoljšini sta imela obedva brata le eno misel. — Mislila sta na ljubeznivo mater in zdelo se jima je, kakor de bi jih na bregu, kjer so ju od lova rib gredoča po navadi radi čakali, milo milo jokati in „pomagaj, pomagaj! kdor je živ." klicati slišala. Mislila sta tudi: Kdo bo revno mater živil, ako midva v vodi konc vza-meva?! —
Martinu zdej nekaj posebniga na misel pride. „Hitro mi daj svojo ruto!" pravi k bratu, in zveze potem terdno svojo ruto z uno; se z njo krog pasa obeže in poda en vogel svojimu bratcu, kteriga je tudi neizrečeno rad imel; mu zapove, de se naj terdno za ruto derži, in se nato v imenu božjim v morje spusti. Ker je znal Martin dobro plavati, je Upal z bratam do brega, ki je bil precej blizo, srečno priplavati. Ali zavolj vedniga gibanja z rokami in z nogami in zavolj teže svojiga brata, kteriga je plavajoč za seboj vlekel, je že začel obnemagati. „Martin! ti si že oslabel; jez bi te utegnil še v globočino za seboj potegniti, in obedva bi se utopila. Ker je pa tvoje življenje za našo revno mater potrebniši od mojiga; bi ne bilo prav, ko bi jez pustil, de bi ti zavolj mene življenje, mati pa pomoč zgubili. S reči n ostani, ljubi brat! spomni mater včasi na njih Janeza, in povej jim, de situ umeri za--------" zadnje besede ni
35
bil izrekel, zakaj solze so ga bile polile. Spustit je ruto in že se je pogrezoval v globočino morja. Martin pa plane za njim in ga privleče spod vode. „Lepo te prosim, Martin! pusti me, reče fantič s slabim glasam; v imenu naše revne matere te prosim, pusti me ,i scer bova oba utonila!" —
Žlahten boj je zdej med bratama postal. Pa Martinova moč je čedalje bolj slabela; njegove trudne roke niso mogle več brata nad vodo deržati in že se pogrezujeta v globoko morje. Trije ribči, ki so bili ta nesrečna fanta z brega zagledali, veslajo zdej, desiravno je morje se nekoliko nemirno, kar le morejo s svojimi čolni proti kraju nesreče. Pa predin še na mesto pridejo, zgineta fanta spred njih oči pod vodo. Zdej so na mestu in dregajo neprenehama z vesli in drogi (z dolgimi k61Q v morje; pa nič ne čutijo. Kar na enkrat zavpije eden zmed njih proti unima dvema: Pomagajta, pomagajta! za moj drog nekaj derži. Naglo pristopita una. Ko drog iz vode privlečejo, vidijo,, de se Martin čversto z obema rokama za drog, Janez pa krog Martinoviga života opasane rute derži; zakaj toplenik, kar mu v roke pride, še mertev ne izpusti. — Neutegama ju na suho spravijo.
Martin se je bil zavedel, predin so še na suho prišli. Janez pa leži, ko mertev. Ribči mu, kakor gre pri topleniku storiti, hitro oblačila razpno, ga na suhe tla tako' polože, de je glava vikše od života ležala, život do suhiga obrišejo, ga potem do obraza s svojimi plajši po-
36
krijejo, mu ude rahlo pregibujejo in počasi na stran in na trebuh obračajo, de voda iz njega izteče #); pa vse zastonj. Zdej ga vsi trije počasi na roke vzamejo in ga v bližno hišico ne-sd, kjer so ga na postelji pod gorko odejo s so-gretim suknam po rokah, stegnili, po zdolnim delu trebuha proti persim, po podplatih pa s šet-ihi ali kertacami žulili ali ribali in mu v usta pihali. — Ze so mislili, de je za vselej ugasnil — kar se začne gibati in — pogleda.- Kakšno veselje! Kmalo se zave, poda starjimu bratu hvaležno desno roko in s solzim v očeh se kušneta.
Mati je bila še le med tem zvedila, kaj de se je zgodilo. Kakor je bila od konca solze velike žalosti točila, tako so se ji potem, ko je od Martina vse natanjko zvedira, solze nepopisljiviga veselja po licih cedile in zapore-dama je dobra sina objemala in kušvala* — De bi pač vsi otroci svoje starše tako ljubili, ko sta Martin in Janez svojo revno mater!
J. Navratil.
Nekoliko   od nekdajnih   Turških  vojsk v naših krajih.
Turki sami sebe pravovernike, vse druge ljudi pa, ki niso te vere, kot oni (tedej tudi nas) nevernike imenujejo in po svoji veri sovražijo. Njih kriva vera, s ktero jih je v letu  611  po Kristusovim  rojstvu  kupčije  sit,
*) 'Vsi zdravniki terdijo, de je nevarno, loplenika na glavo poslavljati, de se voda iz njega izlije.
37
pa prekanjen kupec po imenu Mohamed ali Maliomed začel slepariti, jih razun veliko družili bedalij tudi uči, de je Bog že od nekdaj sklenil, kaj de se bo na svetu v tem ali unim času zgodilo in de se bo ravno takrat in tako zgodilo, kakor je namenjeno. Ta vera po tim takim — kakor Turki sodijo — tudi uči, de se nobenimu ni treba bati, v vojsko iti; zakaj — oni pravijo — če je človeku namenjeno v vojski umreti, bo v vojski umeri 5 če mu pa ni, bo gotovo živ ostal, dokler drugo smert stori, ktera mu je namenjena. — Nadalje Ma~ homedanska ali Turška vera uči, de, ako kdo izmed njih kteriga kristjana ali (po njihovim govorjenji) kteriga druziga neverni k a v vojski ubije, si on pri Bogu soseben zaslužek za-dobi, in de se bojo njegove v taki vojski dobljene rane na so'dni dan tako svetile, kakor kersnice in tako dišale, kot nar žlahtneji ma-jcilo. — Umniši izmed njih so že previdili, de so to kvante in nič druziga; nekdaj pa so to vsi Turki terdno verovali. Ali se je potlej čuditi,, de so se s kristjani tolikrat in tako radi' vojskovali? —
V naše kraje so vsiga skup več kot 36 krat prirušili in scer od leta 1408 do 1493 9 krat pozneje pa še več, kot 27 krat. *)
Pervič in drugič, namreč v letih 1408 in 1431 so planili samo čez Metliko, ki je od Turške strani nar bliži krej cesarske ceste le-
*) Valv. XV. b. — str. 398.
38
žeče mesto, in so vse krog in po mestu'izro-pali, požgali, ljudi, ki nisp hotli svoje vere zatajiti., ali ki so se v brambo postavili, s svojimi krivimi sablami posekali, neizrečeno veliko pa jih vjeli in na Turško v sužnost odpeljali. Možje, mladenči, žene, deklice, in nedolžni otročički — vse je moglo z njimi. Tako so delali vsako pot, kader so — ker jih je bilo ko listja in trave — naše premagali; tode so slovenski, to je krajn-ski, štajerski in koroški vojšaki tudi Turke večkrat ko'zjo molitvico učili, čeravno je bilo Turkov vselej nar menj desetkrat več kot naših.
(Dalje  sledi.)
Pogovor učenika % učenci.
Duh. Gospod učenjk! kako' pa je to? Včerej, ko je dež šel, in strašna sapa pihala, sini jez skozi okno vun gledali Kar na enkrat padejo tri velike žabe iz zraka na tla in sko-rej našimu pastirju, ki je iz paše doinii gnal, na glavo. —
Učenil^. To ni nič noviga. Ze dostikrat je žabe, gosence in druge živali, tudi pesek, včasi tudi še precej debelo kamnje, šenico ali kako drugo žito dežflo — kar se tako zgodi: V nekterih krajih, kakor postavim pri Terstu in Reki in tudi na Krajn-skim pri Postojni, in Ipavi proti Terstu je včasi taka sapa, de težke vozove zvrača in de se mora človek v kako jamo skriti ali pa se kteriga kamna, ali drevesa prijeti, de ga sapa po tleh ne vali.   Ce je pa sapa tako
39
močna, de težak voz in človeka prekucne; mende tudi lahko nekoliko žab, ki pri dežji, sosebno po veliki suši rade iz .svojih lukinj lezejo, seboj kviško vzame, po zraku sem-tertje nese in včasi deleč v drug kraj zanese, kjer doli popadajo, kader sapa poneha, Po ravno taki poti pridejo v zrak in popadajo iz njega tudi gosence, pesek in druge reči.
Petelin.  Ali res ne gre v Egiptu nikdar dež?
V. Prav v Egiptu res ne; zato pa po neskončni božji modrosti v tako imenovanih Etiopskih gorah vsako leto navadno po dvakrat in scer po štirdeset dni dežuje, čeravno ne brez prenehanja, pa večidel vsak dan nekoliko. Dež se s hribov v reko. Nil steka (to je ravno tista reka, ktero je bil Mozes v kri spreobernil). Ta reka potlej od tega dežja tako narase, de se po celim polji razlije. Včasi menj, včasi dle časa po deželi leži; potem zopet počasi odteče. Zemlja, trava in deli drugih reči, ktere je dež š hribov seboj v Nil prinesel, pa ko blato na polji, to je na njivah, travnikih in pa vertih ostane. To blato je strašno dober gnoj in polje potlej tako' ror dovitno stoi;i, de je kej.
P. Ali je polje v Egiptu tako ravno, de se zamdre Nil po celim razliti?
TJ. Kjer ni tako ravno, pa Egipčani pripravne vodotoke ali kanale narede, de tako voda celo polje polije in pognoji. Ravno tako tudi v nekterih krajih Azije dežuje, ki je nar veči del sveta.                                     "
40
Tkavc. Ali res tudi pri nas vselej 40 d n i dežuje, če je na svetiga Medarda dan deževno?
v
II. Ta je pa ena, de jih je več. Ce se je pa včasi primerilo, je mende hud veter štir— desetdanski dež ali prav za prav oblake iz Afrike, v kteri Egipt leži, ali iz Azije k nam zagnal. — Iz vsiga tega, kar ste do zdej od megle, oblakov in dežja slišali, mislim, de ste previdili, kako modro vender Bog vse naredi. Molite in častite ga spodobno! — Bližno pot se bomo od nekaj druziga pogovarjali, kar gotovo vem, de bi tudi radi vedili.
Vesela novica. Od vikšiga vojvoda po imenu Radecki, ki je že 80 let star, pa vender še našo armado^ na Laškim zoper puntarske Lahe serčno vodi, in kterigacvojšaki ko očeta ljubijo, je prišel 28. dan pretečeniga mesca v Ljubljano ta veseli, dva dni poprej pisani razglas:
Hrabrost (serčnost) naše armade je kralja Korlna Alberta *) v tridanski vojski pri Kustoci premagala; armadi sovražnika, ki se umika, sledimo za petami.
„Bog živi cesar j a!u Mi pa še pristavimo: Bog živi tudi naše serčne vojšake in njih  serčniga vodja!
*) Talen je ime  sardinskimu   kralju,   ki Laham   zoper   cesarja   Ferdinanda pomagaf ker bi rad sam njih kralj bil.
Rozalija Eger, založnica. J. Navratil, vrednik.