8 postanejo pelargonijevi bakrenčki pri nas šele v septembru in oktobru. Ob ugodnih razmerah v jeseni lahko preživijo tudi do sredine novembra. Samice odlagajo jajčeca posamič, ve- činoma na mlade stebelne poganjke in cvetne popke različnih sort pelargonij (Pelargonium spp.). Prvi stadiji gosenic se zavrtajo v tkivo gostiteljskih rastlin, pogosto v cvetne popke in poganjke, nato vrtajo rove v steblu in se pred zaključkom razvoja ponovno prevrtajo iz njega. Na steblih napadenih pelargonij je tako vide- ti številne luknjice. Kasneje se prehranju- jejo na mladih listih, cvetnih in stebelnih poganjkih ter pri bazi cvetov. Gosenice so tipične za modrine (Lycaenidae) – ovalne oblike, svetlo zelene s tremi vzdolžnimi rožnatimi in belo obrobljenimi pasovi lis ter z velikim številom dolgih belih dlačic. Zabubijo se kar na hranilni rastlini. Bube so sprva po barvi podobne barvi gosenic, kasneje počrnijo in imajo na površini dol- ge bele dlačice. Za večino novih tujerodnih vrst je značil- no, da vsaj na začetku nimajo naravnih sovražnikov, kar nakazujejo tudi 100-od- stotno uspešne gojitve teh metuljev brez prisotnosti parazitoidov, ki so za samo- nikle vrste pomemben dejavnik omeje- vanja velikosti populacije. V Sloveniji, ki je klimatsko ravno na robu možne razšir- jenosti vrste, je glavni omejujoč dejavnik verjetno sposobnost preživetja zime, kar lahko sklepamo tudi po nizkih gostotah pojavljanja vrste v pomladnih mesecih. Vsekakor je smiselno še naprej spremljati širitev pelargonijevega bakrenčka v osre- dnji Sloveniji, zato bralce naprošamo, da podatke o pojavljanju vrste pošljete na info.metulji@gmail.com. Razširjenost pelargonijevega bakrenčka v Slo- veniji do leta 2015. (zemljevid: Center za karto- grafijo favne in flore) CKFF, 2015 0 20 40 km Spreminjanje krajinske identitete: Kras včeraj, danes, jutri Besedilo: Mitja Kaligarič in Danijel Ivajnšič Eminentni slovenski krasoslovec An- drej Krajnc, ki se je ukvarjal tudi z eti- mologijo pojma kras, je zapisal, da ima- jo imena karst, carso, causse isti izvor – vse to so namreč pojmi, ki opisujejo enak fenomen v sicer različnih jezikih. Ime »kras« namreč izhaja iz predindo- evropskega korena »ka(r)a«, kar po- meni »kamen«. Beseda je še vedno ži- va v irski galščini (Carraig = skala) in v raznih oblikah iranskih in albanskih jezikov. Francosko mesto Carcassonne pomeni »na skali«. Toponim »Kras« ali »Karst«, bazionim za ime »kras« ali italijansko »carso«, je bil uveden kot strokovni izraz za ka- tero koli kraško območje na svetu: po- jem »kras« je postal sinonim in kasneje tehnični izraz za vse krajine, oblikova- ne zaradi topnosti kamnin (apnenca ali dolomita), za katere je značilna topo- grafija z vrtačami, jamami in drugimi kraškimi pojavi. NASTANEK KRAJINSKE IDENTITETE KRASA »Klasični« Kras, torej kraška planota nad Trstom, je tradicionalno znan kot gola, negozdna, travnata do kamnita pokraji- na. Krajinska identiteta se je oblikovala v zadnjih dveh tisočletjih, ko je območje utrpelo hudo krčenje gozdov, erozijo in skoraj nekakšno dezertifikacijo. Vrhunec krčenja gozdov sega med sedemnajsto in devetnajsto stoletje. S krčenjem gozda so začeli že v predrimski dobi, neolitiku, večji del pa so izsekali za časa rimskega imperija. Na začetku je bil glavni vzrok požigalništvo, vezano na pridobivanje no- vih pašnikov in obdelovalnih površin. To dokazuje tudi osteološki material doma- čih živali, najden v arheoloških najdiščih. Kasneje je svoje prispevala predvsem paša, ki je povzročila spremembe zlasti v nekdanjih avtohtonih gozdovih puhaste- ga hrasta in črnega gabra, ki so se prek različnih degradacijskih stopenj spreme- nili v travišča in kamnišča. Proces je bil verjetno ciklične narave: opuščanje – za- raščanje – spet ogolitev … Tako si razlaga- mo nihanja množine peloda posameznih lesnih vrst v pelodnih diagramih. Res pa je, da je naraščanje pelodnih zrn zelišč, predvsem trav, enosmeren trend, ki se je začel približno 2.500 let pred sedanjo- stjo. Najmanjši obseg gozda je bil verjetno sredi 18. stoletja. Zanimiv je Valvasorjev Habsburška vojaška specialka iz obdobja 1763–1787, ki prikazuje del takratnega »klasičnega« Kra- sa s Tomajem, Pliskovico in Brjem pri Koprivi. (vir: http://mapire.eu; 17. 3. 2015). 9 opis Krasa iz leta 1689, ki ga je povzel An- drej Krajnc: »Zemlja je zelo kamnita ... V nekaterih predelih lahko vidimo kilometre daleč, vendar vse je sivo, nič ni zeleno, vsepovsod so skale ... Ljudem primanjkuje vode – da, so popolnoma brez nje ... Nimajo nobenega lesa in zelo majhna polja.« Ed- ward Brown, član Kraljeve družbe v Lon- donu, je odpotoval na Kras leta 1669 in nato leta 1685 objavil knjigo Kratka predstavitev nekaterih potovanj (A Brief Account of Some Travels), ki za mednaro- dno javnost predstavlja prvi vir o »klasič- nem« Krasu in njegovih naravnih pojavih v angleškem jeziku. Kraška pokrajina je dobro dokumentirana tudi s slikovnim gradivom in spremljajo- čimi pisnimi opisi. Mercatorjev zemljevid, objavljen leta 1642 v Amsterdamu, prika- zuje regijo »Karstia« kot popolnoma golo pokrajino (brez dreves). V Valvasorjevi litografiji iz leta 1689 je pokrajina odpr- ta; kamnita travišča s samotnimi drevesi se razprostirajo tudi v krajih, ki so danes pokriti z gozdom. Sto let pozneje (1781) je Gruber opisal svojo pot od Postojne do Jadranskega morja takole: »Prevladujejo visoke apnenčaste gore brez dreves [Na- nos?] ... Kamnita gola pokrajina se raz- prostira proti morju.« Še sto let kasneje (1891) Czörnig opisuje »klasični« Kras med vožnjo z vlakom od Ljubljane do Trsta: »V tako civilizirani Evropi, takšna brezupna slika gole pokrajine!« Tako se je izoblikovala krajinska identiteta Krasa. Nekoč značilna krajina z omejenimi viri se je do danes popolnoma spremenila: vizualno podobo ji daje temno zelenilo gozdov, tu in tam prekinjeno z majhnimi naselji in razdrobljenimi travniškimi za- platami. Že na prvi pogled lahko sklepa- mo, da se je spremenila identiteta krajine. Kaj pa sploh je krajinska identiteta? Po- znamo več vidikov, ki opisujejo krajinsko identiteto: od fizičnega in morfološkega pristopa do kulturne in socioekonomske podobe krajine. Dojemanje krajine je po eni strani lahko strogo osebno in čustve- no ali pa po drugi strani kolektivno in objektivno. Definicija krajine Evropske konvenci- je je dovolj široka: »Krajina je območje, ki ga zaznavajo ljudje, značaj le-tega pa je posledica delovanja in medsebojnega vpliva naravnih in/ali človeških dejavnikov.« Dojemanje identitete krajine med ljudmi pogosto postavlja vrednostne sodbe: vsakdo išče »krajino svojega otro- štva«, kar je v nenehno spreminjajočem se okolju »misija nemogoče«. Tudi degra- dacija krajine v zvezi z izgubo »krajinske lepote« je bila pogosta tema številnih štu- dij. Krajinska estetika, slikovitost krajine in krajinska kakovost so parametri, ki se pogosto uporabljajo za določanje vsaj ne- katerih sestavin krajinske identitete. 250 LET SPREMEMB Sekundarna travišča kot habitati z najve- čjo biotsko pestrostjo v zmernih klimat- skih območjih so se v Evropi po površini vsepovsod drastično zmanjšala predvsem zaradi opuščanja in spreminjanja rabe tal kot posledice spremenjenih socioeko- nomskih in političnih dejavnikov. Stalno spreminjanje 238 km2 velikega območja »klasičnega« Krasa, v predpreteklem ob- dobju že skoraj popolnoma izkrčene goz- dnate krajine, je povzročilo popolno spre- membo krajinske identitete. Primerjava z 250 let starim kartografskim materialom (jožefinski kataster ali avstrijske vojaške specialke v merilu 1:28.000) kaže 3,3-krat večjo traviščno površino v primerjavi z le- tom 2012. Travišča je v glavnem zarasel gozd (v več kot 60 %). Njihova površina se je od nastanka jožefinskega katastra zmanjšala z 82 % na 20 % v letu 2012. Površina gozda, ki ga v glavnem tvorijo sestoji pionirskega termofilnega gozda, se je posledično povečala s 17 % na se- danjih 73 %. V zadnjih letih (desetletni razpon od 2002 do 2012) je proces za- raščanja kraških travišč ostal dominan- ten in intenziven; ohranilo se je 47 km2 travišč, 12 km2 (več kot 60 %) je zarasel gozd, v manj kot 10 % pa so travišča za- menjali kmetijske površine in naselja. Nji- ve, vinogradi in sadovnjaki so se povečali s skupno 0,4 % na skoraj 5 % območja do leta 2002, pozneje pa je njihova površina ostala nespremenjena. Večina prehodov je usmerjenih v gozd. Naselja so se povečala z 1,6 km2 na 3,2 km2. Nastalo je nekaj novih naselij, ven- dar prevladuje vzorec širitve obstoječih naselij. Širitev slednjih v zadnjih 250 letih je potekala na račun krčenja njiv, vinogra- dov, sadovnjakov ali travišč. Kakorkoli, v splošnem smo zaznali 43 % skupne spre- membe v rabi tal med časovnima oknoma 1763/1787 in 2002. V zadnjih 10 letih je obravnavano območje postalo zelo dina- mično v primerjavi s časovnim interva- lom od 1763/1787 do 2002; spremenilo se je 10 % zemljišč. Zaradi jasnega trenda zaraščanja kraških travišč je poudarek prav na krajinski dinamiki v tej kategoriji. 75 % nekdanjih travišč so do leta 2002 Zaraščanje kraških travišč je počasnejše na viš- jih nadmorskih višinah. (foto: Mitja Kaligarič) Spomladanski pogled na še nezaraščene kraške pašnike v Čičariji. (foto: Josip Otopal) V zgornjem delu slike so prikazane premene rabe tal do leta 2012. Na osnovi teh premen in valida- cije modela za obdobje 2002–2012 je bila narejena napoved zaraščanja do leta 2100, kar prikazuje spodnji del slike. 10 zasedle druge rabe tal (predvsem gozdo- vi), 23 % se ni spremenilo, v 2 % pa so se razširili na nova območja v druge katego- rije. Najintenzivnejše spremembe travišč so vezane na SZ del »klasičnega« Krasa, sledita JV in osrednji del. V zadnjih 10 le- tih je izginilo dodatnih 18 km2 ali 31 % travišč, predvsem na račun gozda; ohrani- lo se jih je 56 %, v 13 % pa so se travišča razširila na novo kategorijo, zaradi česar je celotna površina travišč v letu 2012 znašala 47 km2. PRIHODNOST KRAŠKIH TRAVIŠČ Območje »klasičnega« Krasa, katerega krajinska identiteta se je s časom dra- stično spreminjala, je vzbudilo zanimanje ekologov že pred 35 leti, ko so nastale raz- lične študije o naravnem procesu spon- tanega zaraščanja. V tem času so nastale tudi prve napovedi o hitrosti zaraščanja Krasa. Leta 1986 je bil širši javnosti pred- stavljen eden od prvih ekoloških modelov, ki obravnava omenjeni proces zaraščanja na račun opuščanja travišč nasploh. Na- povedi Poldinija in Favretta so kazale, da se bo tržaški Kras (italijanski del »klasič- nega« Krasa) v celoti zarasel do »daljne- ga« leta 2013. No, doživeli in preživeli smo to prelomno leto, ki ni potrdilo napovedi, objavljene v reviji Ecological Modelling. V letu 2012 je bilo na Krasu še vedno skoraj 20 % tra- viščnih površin, čeprav je izguba v prete- klih 10 letih (2002–2012) znašala doda- tnih 5 %. Prostorski podatki rabe tal za zadnjo 10-letno obdobje, ki so dostopni na sple- tni strani ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, kažejo celo majhno poveča- nje traviščnih površin, verjetno na račun ovčereje, ki so jo spodbudile evropske subvencije po vstopu Slovenije v EU v letu 2004. Z modelom, ki temelji na principu ume- tnih nevronskih mrež in omogoča mode- liranje kompleksnih procesov v naravi, smo napovedali, da bodo travišča na Kra- su še naprej izginjala predvsem na račun pionirskega toploljubnega gozda. Sklop morfometričnih (nadmorska višina, na- klon in ekspozicija površja), podnebnih (povprečna količina padavin, povprečna temperatura zraka in povprečna hitrost vetra) in antropogenih (oddaljenost do infrastrukture) prostorskih spremenljivk nam je omogočil dokaj natančno mode- liranje prostorsko-časovne dinamike za- raščanja. Rezultati tako kažejo, da naj bi bilo leta 2025 18 km2 manj travišč kot danes, leta 2100 pa bi naj travišča pokri- vala samo še 6 km2 oziroma le tri odstotke Krasa, predvsem v osrednjem in južnem delu obravnavanega območja. Takrat naj bi bilo doseženo stabilno stanje. Ocenje- na hitrost izginjanja travišč, predvsem v korist gozda, znaša na nekaterih predelih celo 2,2 km2 na leto. Če je v letu 2012 moč zaznati 73 % gozdnatih površin, jih bo po prognozi modela leta 2025 že 81, leta 2075 kar 88 in leta 2100 90 %. OHRANJATI IZGUBLJENO IDENTITETO KRAJINE? Ali je ena identiteta krajine vredna več kot druge? Je to identiteta krajine »naše- ga otroštva«, starih učbenikov ali pa ta, ki jo gledamo z današnjimi očmi? Je več vreden gozd ali kraška travišča? Takšne- mu odgovoru, povezanemu s subjektivno, tudi emocionalno percepcijo, se ekologi izogibamo. Ne povemo radi, kaj je dobro in kaj ne; najraje le ugotavljamo stanje, ga razlagamo in – če je to znanstveno možno – napovedujemo nova stanja. Lahko trdi- mo, da je »klasični« Kras zaradi velikih sprememb v krajini prav gotovo spreme- nil svojo identiteto. Običajno si ljudje želi- jo, da bi njihovo okolje obdržalo identite- to: v gorah na primer planine s pašniki in živino, v Istri oljčnike, v Provansi pa nasa- de sivke. Tako lahko razumemo želje, da se Kras ne bi popolnoma zarasel s pionir- skim gozdom, čeprav bi to bilo naravno stanje. Gozd je vedno dober z vidika na- rave in biodiverzitete. Predstavlja evrop- sko »divjino« in naravno vegetacijo; nudi primeren habitat mnogim živalim, koristi mikroklimi ipd. Sekundarna sukcesija, ki vodi v gozd, je torej naraven proces, iden- titeto kraške krajine pa je seveda ustvaril človek. Ali je čas za kompromis? Naj se ne zara- ste ves Kras, naj morda le ostane vsaj teh 20 % traviščnih površin, ki jih imamo se- daj? To zavezo smo pravzaprav dali tudi Evropski uniji, v kateri travišča povsod hitro izginjajo. Velika območja na Krasu smo namreč razglasili za območja Natu- ra 2000 tudi zaradi habitata, ki ga pred- stavljajo kraška travišča; ta imajo visoko biodiverziteto rastlin in živali. Na žalost pa so se kljub kmetijskim subvencijam, ki spodbujajo pašo, traviščne površine na Krasu v času, odkar je Slovenija članica Evropske unije, zmanjšale za pet odstot- kov. Kako torej ohraniti kraške pašnike in travnike? Edina rešitev je v dobrem prostorskem načrtovanju in koordinira- nju vseh sektorskih politik – ohranjanju narave, gozdarstva, turizma, kmetijstva in urbanega načrtovanja. To pa ne bo lahka naloga. Peresasta bodalica (Stipa eriocaulis) je značilna vrsta kraških pašnikov. (foto: Mitja Kaligarič) Pisan kraški travnik na Kraškem robu. V ospred- ju velecvetni ralovec (Serapias vomeracea). (foto: Josip Otopal) Jesenski pogled na kraški pašnik: ametista- sta možina (Eryngium amethystinum) in glad- ki mleček (Euphorbia nicaeensis). (foto: Mitja Kaligarič)