r1 M o IšL Sr ‘Mtk 2£j£Lj£ ±20 CVETJE z vertov sv. Frančiška. £ & XXX. tečaj V Gorici, 1913. 6. znezeh. Zaupno občevanje z Bogom. P. A. M. XVIII. Poglavje. Se nekateri razlogi, ki nas morejo pomiriti glede stanovitnosti v dobrem do konca. Ke bi nam tudi Bog ne bil splošno obljubil, podeliti vse milosti, za ketere ga bomo prosili, imamo vender zadosti tehtnih razlogov, ki nas prepričajo, da ne bo odrekel stanovitnosti v njegovi ljubezni tistim, ki ga bodo zanjo prosili. Pervi raz-i°g je njegova neskončna vsemogočnost in dobrota. Zakaj, ako celo človek ne more biti tako terdoserčen, da bi ne pomagal svojemu bližnjemu v skrajni stiski, zlasti ako mu to ni nič tež-^ega, kako bi mogli misliti, da bi neskončno dobrotljivi in usmiljeni Bog svoji vbogi stvari, ki g'a pomoči prosi in se nima kam drugam oberniti, odrekel svojo pomoč, ko vender tako lahko Pomaga? Kak pojem bi imeli o Bogu, ke bi hoteli kaj tacega ter-d>ti? Sram nas bi moralo biti pred nami samimi,ker bi se derznili °četu usmiljenja menj sočutja pripisovati, kot kacemu človeku. Sai je sam rekel: »Ako vi, ki ste hudobni, veste dobre darove dajati svojim otrokom, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih dobro dal tem, keteri ga prosijo.« Mat. 7. 11. Sv. Bernard se je upal od usmiljenja Matere Božje, ki je končno, reči: »Ta, o blažena devica, naj ne govori o tvojem usmiljenju, keteri se spomni, da te je v sili na pomoč klical in bi ga ti ne bila vslišala.« Koliko bolj tedaj smemo o neskončnem in bistvenem usmiljenju očeta nebeškega reči: O vsmiljeni Bog, ta naj ne govori o tvojem vsmiljenju, keteri se spomni, da ga ti nisi vslišal, ko te je pomoči prosil! Pa čemu bi še več govorili o tej splošno priznani resnici? Drugi razlog je, da nas ima Bog za svoje otroke in nam zapoveduje, da ga v začetku svoje molitve kličimo Očeta. »To ime »Oče« pravi sv. Avguštin, »vliva v naše serce zaupanje in nam daje serčnost prositi za milosti, keterih potrebujemo; zakaj ako nam je dal, ne da bi ga bili prosili, veliko čast otrok božjih, kako bi nam mogel odreči milost, to čast tudi do konca ohraniti, ako ga za to prosimo?« Tretji razlog je, da je on iz lastnega nagiba nam že veče dobrote podelil, kaker pa so bile tiste, za ketere smo ga prosili ali ga prosimo. Sv. Avguštin pravi: »Največi čudeži, ketere si iz ljubezni do nas storil, nas spodbujajo, da tudi manjših se zaupanjem od tebe pričakujemo; zakaj vse, za kar te moremo prositi, je manjše, kaker je bilo to, kar si se svojim učlovečenjem in svojim terpljenjem za nas storil.« Ta razlog je sv. apo-stelj Pavel dvakrat povdaril v svojem listu do Rimljanov. Per-vikrat pravi: »Keteri tudi svojemu lastnemu sinu ni zanesel, temuč ga je dal za nas vse; kako da nam ne bi bil tudi ž njim vsega podelil?.« Rim. 8, 32. Drugič pa pravi: »Ako smo bili. ko smo bili sovražniki, spravljeni z Bogom po smerti njegovega Sinu, bomo veliko bolj, ko smo spravljeni, zveličani v njegovem življenju.« Rim. 5, 10. Četerti in zelo važen razlog je to, da ima Bog veselje naše prošnje vslišati. Saj on nič bolj ne želi. kot da ostanemo stanovitni v njegovi ljubezni, ker to je oni cilj, keterega ima pri vseh svojih delih pred očmi. Kako bi nam mogel odreči nekaj, kar nam je hotel s tolikimi sredstvi pripraviti? Ali bi to ne bilo ravno tako, kaker ke bi oče, ki vsako leto potrosi več tisoč kron za svojega sinu, da bi se dobro izobrazil v vednostih, temu sinovi odrekel nekaj vinarjev, da bi si kupil potrebno knjigo ? Tako ravnanje očetovo, bi po pravici smeli imenovati nespametno. Čemu bi se tedaj bali, da bo Bog z nami tako ravnal? Sv. Avguštin pravi: »Tisti, ki nas je odkupil, noče, da bi se pogubili. On ne odkupi, da bi pogubil.« Slednjič si moramo pa to k sercu vzeti, da prosimo stanovitnosti v dobrem, zato, ker nas Bog navdihuje k molitvi in nagiblje, da to prosimo. To je novi, peti razlog, da bo Bog naše Prošnje gotovo vslišal. Zakaj kako bi nas on k temu nagibal, ke bi nas ne hotel vslišati? Sv. Anzeljm pravi: »Ti o moj Bog, daješ pervo hrepenenje in željo, in zakaj, ako ne zato, da nas vslišiš?« Sv. Bernard pravi: »Gotovo je nemogoče, da bi Bog tistemu, ki ga prosi, kaj odrekel, ko tiste, ki ne prosijo, sili prositi.« Kedor vse te razloge pretehta, bo jasno spoznal, da nam ^og, darivec vsega dobrega, čiger bistvo je dobrota in čiger Nakladi po njegovi darežljivosti ne vsahnejo, da nam on, ki nas !e sprejel za svoje otroke in nam dal največe dobrote ne da bi ga bili zanje prosili, ne more odreči tiste dobrote, ki je nam Pajpotrebniša in njemu naj bolj dopadljiva in za ketero prositi Pas sam spodbuja, namreč, stanovitnost v njegovi ljubezni. Sv. “eter Krizolog pravi: »V tem oziru ne poznamo strahu, ker tam ne more biti strahu, kjer želi sin od očeta le kaj svetega sprejeti.« BI. Andrej Hispeljski, učenec sv. Frančiška, spoznavavec 1. reda. Bi. Andrej je bil rojen v mestecu Spelo v srednji Italiji ko sbi Plemenitih starišev Kačjoli (Caccioli). Nedolžno je preživel perva svoja leta in je po svojem nagnjenju stopil v duhovniški stan. Upravljal je neko župnijo v spoleški škofiji; ko ste pa vmerli njegova mati in sestra, se je odpovedal svoji službi, Svoje premoženje razdelil vbozim in šel k sv. Frančišku ter ga Pr°sil, naj ga sprejme v svoj red. Sv. Frančišek ga sprejme, ako |"avno je bil takrat že okoli štiri in štirideset let star. BI. Andrej ]e bil tako srečen, da je bil pri Frančiškovi smerti, slišal njego-zadnje besede, blagoslov in slovo. To ga je tako prevzelo, da ]e ves čas do svoje smerti zvesto živel po zgledu sv. očeta. Leta 1233. so ga poslali na Španjsko, kjer se je trudil za Zyeličanje duš. Tisto leto je bila na Španjskem velika suša. Ver- no ljudstvo se je bi. Andreju vsmililo, prosil je Boga, da mu naj da pohlevnega dežja. Bog je vslišal prošnjo njegovo in njegovih sobratov; poslal je toliko dežja, da že dolgo niso imeli tako do-bre letine, kaker je bila tista. Ko se je vernil naš blaženi v Italijo, je pridigal po Lombardiji, grešnike spreobračal in sovraštva zatiral. Bil je goreč redovnik in se je potegoval nasproti poskus-njam brata Elija za natančno spolnjevanje vodila; zato je moral preterpeti mnogo zaničevanja, sramotenja in preganjanja, kar je pa njegova terdna poterpežljivost vse premagala. Leta 1248 so mu izročili vodstvo redovnic svete Klare v njegovem rojstnem kraju Spelu, in on jih je tako previdno in modro vodil, da je postal ta samostan eden izmej najboljših. Proti koncu njegovega življenja je dosegel, da so ga poslali v samotni samostan imenovan »ječe«, blizu Asiza. Tu je živel v molitvi in premišljevanju. Nekega dne se mu prikaže Jezus ko lep deček in se ž njim prijazno pogovarja; kar pozvoni za večernice. BI. Andrej vstane in gre v kor molit se samostansko družino.Po večernicah se verne v svojo celico in najde v nji Jezusa, ki mu reče: »Prav si storil, da si slušal na pervi glas, kmalu ti bom to povernil.« Še tisto leto 1254 je sveto vmerl v spoleškem samostanu, keterega so bili verni sezidali na njegovo prošnjo. Njegovo nepretergano češčenje je poterdil papež Klemen XII. Njegov god se obhaja zdaj v našem redu 3. junija. Ta blaženi nam daje prelep zgled svete pokorščine. „HuIos sacramenlales". P. M. T. (Konec.) V žakramentnih igrah je Kaijderon v svojem življu. Tu -ce najkrasniše razodeva njegov duh. Kerščansko pesništvo je tu pognalo svoj najlepši cvet, doseglo svojo najvišjo popolnost. P globoke pobožnosti so se rodile te igre in njih vtisek na pobožne množice, ki so jih gledale, je moral biti v njegovem času izreden. *) Glej L’ Aureula Serafica, 3. Giugno. Snov je jemal Kaljderon najraji iz starega ali novega zakopa dalje iz legend, cerkvene in svetovne zgodovine, sploh iz fbdjenja; celo neketere stare paganske pravljice je bistroumno jn spretno porabil v proslavo presv. aljtarskega zakramenta. L°til se je tudi neketerih tvarin, ki so jih že pred njim obrav-vali drugi (n. pr. Daritev Izakova,sanje Jožefove) ter izdelal kaj Popolnoma novega: tako je nastal venec njegovih »zakramentih dejanj«. Ker v edni sami ni mogel vsega povedati, je vse do stPerti pisal vedno nove. Mejtem, ko so posvetne španske igre loomedias) razdeljene navadno v tri dejanja (jornadas), ima ^auto« sicer več prizorov, vender le eno dejanje, ki pa potre-ouje za predstavo eno ali dve uri. — Oglejmo neketere nekoliko °d bliže! »Baljtasarjeva večerja« je edna najveličastniših mej Kalj-^eronovimi zakramentnimi igrami. Nanaša se neposredno na ^tarski zakrament. Pripoveduje namreč o oskrumbi svetih po-^0d in o kazni za to ter hoče pokazati velikost sv. skrivnosti in hudobijo nevrednega obhajila. Da si se ta zveza jasno razode-Pe še le v zadnjem prizoru, meri vender vse prejšnje na to. Igra Je zelo priprosta, obravnava dramatično živahna in se torej sme Prištevati mejdehko umljive, poljudne. hJagnje — popotnica«. Že naslov pove glavno misel: Pomen zakramenta ko popotnica na podlagi starozakonskega veli-°nočnega jagnjeta in izhoda Izraeljcev iz Egipta. Popotnica se jrienuje v dvojnem pomenu; pervič, ker je nebeška hrana, ki ^a)e moč zoper težave in nevarnosti na potu življenja; drugič, er ie vmirajočim popotnica iz tega življenja v večno. Obeh teh Popotovanj skrivnostna podoba je popotovanje izraeljskega )udstva. Obe začnete z izhodom; pervo z izhodom od podedovanega greha po kerstu ali osebnega greha po spovedi; drugo z ^odom duše iz časnega življenja. Bog je pripravil popotnico; 1 vsem ni v blager, kaker tudi ni bila vsem Izraeljcem. To so Poglavitne misli. Osebe so zgodovinske, fazen »Malikovav-stva«. »Atnor in psiha«. Kedo ne misli ta na znane bajeslovne ^be. In vender so ostala samo imena. Amor je tu večna ne-y,stvarjena, vsestransko delavna in za vse skerbeča ljubezen, kf ,.V| v notranjem stvari, ki jim daje bitje in srečno blaženost, .1 ie v vidni obliki včlovečena ljubezen, Sin božji, ki je prišel lz nebes. Psiha je človeška duša. Naj sledi še en zgled, nekoliko obširniše načertan, igra: »Skrivnosti sv. maš e«. (Napis bi se lehko glasil tudi: »Spravne daritve v zgodovin' človeštva«), A. L o a (predigra.) Duhovit je začetek, da nastopi beT dvoje poosebljenih bitji, ki potem več z odra ne odidete: »Modrost« in »Nevednost«. »N e v e d n o s t«'pravi: Hodim celo leto k maši, vendef; urnem le malo o nji. (Nevednost ni tu v splošnem pomenu, arrH pak nevednost glede resnic in skrivnosti sv. vere; takih nevednih je več, kaker bi kedo mislil, ker spadajo sem tudi mnog' I sicer učeni možje. Ta nevednost želi biti podučena.) »M o d r o s t« pravi, da je dobre volje treba, sname Nevednosti obezo z oči in se ji ponudi za učiteljico. Razloži ji, zakai1 se ta daritev imenuje »maša«. B. A u t o. Adam nastopi, v kožuhovino oblečen, in objokuje svoj greh Prikaže se gora in na nji aljtar; na njem derva in jagnje j spravna daritev. Adam moli (skoraj dobesedno iste molitve, kaker duhov-nik, pevci z godbo mesto strežnika zopet skoraj dobesedno, kaker pri sv. maši) in moli v imenu vseh svojih potomkov, ker ie se svojim grehom vsem škodoval. Adam zgine z odra. »Nevednosti« je znan mašni obred, ne pa pomen. »Modrost« ji ga razloži. Na drugi strani pred drugim aljtarjem se prikaže Mojzes; ob eni strani tega aljtarja je skrinja zaveze, ob drugi tabli s& zapovedmi, kar vse pomeni čas od Mojzesa do Kristusa, ko imeli Izraeljci vrejeno službo božjo, predpisane daritve, ko $0 preroki po Odrešeniku zdihovali. Mašnik hodi sem in tja aljtarju, kaker izraelsko ljudstvo v puščavi. Mojzes moli ; pevci in godba, kaker duše pred peklom, zdihujejo vmes: Ah Gospod, vsmili se! Mojzes zgine. Zasliši se veselo,' kaker a n g e 1 j s k o petje. Pevci h godba pa pojo: »Slava Bogu« itd. Nastop Janeza Kerstnikar predhodnika Gospodovega, ki je imel tisto nalogo, kaker afl-gelji pri rojstvu Gospodovem. Janez Kerstnik torej prevzame vlogo betlehemski angeljev in oznani veselo vest o Kristusu. Janez Kerstnik zgine in Kristus sam nastopi. Godba ga Ozdravlja. Od ene strani stopi na oder »Judovstvo« od druge ”^aganstvo«. S tem se začne nov odlomek igre. Pesnik je vrinil pomen lista in evangelija. Veselo oznanilo, Vsebina glorije, vznemiri »Judovstvo« in »Paganstvo« in zade-ne °b nasprotovanje. Kristus govori najprej z »Judovstvom«, ki Se vstavlja in noče verovati, mejtem ko »Paganstvo« sterme p°sluša in naposled sprejme vero. — Sledi poslanje a p o-s^elinov ter oznanjevanje njih nauka po Pavlu in Ja-^ezu s tem, da bere sv. Pavel list (Ad Hebr. 1, 1—12.) in sv. anez evangelij (Jan. 1, 1—14.: »V začetku je bila beseda«...) ^ Po evangeliju sestavijo aposteljni »v e r o«. Sledi d a r o-IarGe. Ob priliki pomešanja vode z vinom — poduk, kako je ristus Bog in človek. Slišimo še »sveto«. Tihih molitev (ka-?°na> ki ga mašnik tiho moli) pesnik ne razlaga, ampak le ne-etere reči. Poglavitni dogodek, kervava daritev, se za odrom označi s potresom, s keterim je narava glasno pričevanje a a največjemu zgodovinskemu dogodku. Spretna razlaga o pomenu mašne obleke spominja raznega Tdjenja Gospodovega. Ko je daritev končana, ko je Gospod KeP Dopolnjeno je, zavžije mašnik sv. zakrament. Aljtar, na keterem je Adam daroval, se prikaže zopet in nad jntI? križ. Na drugi strani, kjer je stal poprej Mojzesov aljtar, Ddeti otrok s kelihom in hostijo; Kristus sam razloži, kako starozakonske daritve le podoba nove daritve. P koncu evangelij o poslednji sodbi (Luk. 21, 25 - 33) — do °'^ednje sodbe bo trajala ta daritev. ^ Pesnik je spravil obred sv. maše v zvezo s terpljenjem - Jodovim — ali vso zgodovino od Adama do poslednje sod-’ ketere središče, glavni dogodek, je terpljenje Kristusovo. Srečni časi. ko je ljudstvo v takih in podobnih igrah iskalo Vedrila. v .. ^mevno, da se Kaljderonovi »autos sacramentales« kljub 'D slavi njegovi malo poznajo, malo bero in študirajo. Le so, ki bi jim bil dostopen izvirnik. Nemci imajo lepo pre- redki oi m ui jim un uuaiupcn iz/vn uuv. ixt/inv^i miaju icyu yiw- L v° (Don Pedro Calderons de la Barca Geistliche Festspiele 88/-). Mi ^ausgegeben von Dr. Franz Lorinser. Regensburg. 1882- Slovenci jo pač težko kedaj dobimo. Tudi na oder se »autos sacramentales« ne bodo lehko ver' nili. Tik pred lanskim svetovnim evharističnim kongresom se ie sicer v nekem dunajskem gledališču (»an der Wien«) dvakP (10. in 11. sept.) igrala igra o »Skrivnostih sv. maše«. Igrala )' je »Kajderonova berolinska družba«. Priredil jo je za nemš' oder znani Rihard pl. Kralik. Poglavitni namen je bil pri te11 poklicati vsaj v spomin, kako so skozi več stoletji Španci PrC’ slavljali praznik sv. rešnjega telesa. Ali — vdeležba pri pr^' stavah nikaker ni bila obilna. Življenje bi. Janeza Triorskega, misijonarja in marternika 1. reda sv. Frančiška. P. S. Z. Novo preganjanje katoliških misijonarjev na Kitajskem^ Mej tem ko je p. Janez potoval iz Evrope na Kitajsko, je tamkaj stari cesar Kien-lung vladarstvu odpovedal, ker se bil v šestdesetih letih svojega vladanja naveličal vednih boie' in so ga tudi leta že težila. Nasledoval mu je na cesarske111 prestolu Kia-king, ki svojega očeta ni dosegel ne v znanju, ,!' v pievidnosti. Umetnost in znanost Evrope je naravnost Pre ziral. Njegov oče je podpiral učene misijonarje, sin je pa očP‘ kazal, da ne mara zanje in za njihovo učenost. Ker so kitaj5 modrijani in mandarini to cesarjevo, slabost kmalu opazili. ^ tožili katoliške misijonarje na vse mogoče načine ter pripri ljsli skrivaj in očitno novo preganjanje. Pri tem delu so jih P'1 bolj podpirala tajna društva, ki so delala na to, da bi tedaP cesarsko rodovino, ki je bila mandžuske kervi, spravila s Prt stola in posadila nanj pravo kitajsko, evropejcem pa in posetU katoliškim misijonarjem, da bi za vedno zaperla pot v dežel; Terdili so ljudem, da ravno od teh prihajajo vsi upori in vsa''1 zlo. Ta društva so nosila razna imena; slična so pa bila po de in namenu današnjim framasonom. Skušala so doseči svoj llJ men že pod prejšnjim cesarjem Kien-lung, pa ga niso, ker jih !‘j krotila železna roka in politična modrost starega cesarja. P°[ novim so se pa ti uporniki, spoznavši slabost in neizkušen0'’ mladega raznim napakam vdanega vladarja, kar naenkrat L !jeh okrajinah vzdignili in priderli so notri do glavnega mesta ekina prav pred cesarjevo palačo. Videti je bilo, da je cesarico izgubljeno. Toda denar je mogočniši ko oborožena vojska. enar je vkrotil upornike, bogato plačani so se vmeknili; vse s°vraštvo in glavno krivdo upora pa so zvernili zviti framaso->n mandarini ž njimi na kristijane in njihove misijonarje, ako-ravno so bili ti mej vsemi najbolj nedolžni. Poslužili so se sledečega slučaja. Neki nižji mandarin je 'a‘ Prijeti in v ječo vreči p. Adeodata iz avguštinskega reda, er ie zvedel ,da ima v svoji celici zemljevid Kitajskega cesar-StVa- Zemljevid so res našli pri njem, pa ga je imel za svojo p°trebo, da je vedel kam potovati in kje so kristjiani. Nasprot-'N so pa rekli, da je to jasen dokaz, da so si misijonarji in ristijani že napravili načert, kako si bodo Kitajsko razdelili, nzaij so cej0 imenik zarotnikov proti vladarski hiši. Ta ime-, so bili pa seveda sami izdelali, da bi dosegli svoj namen, ^etlJdi z lažjo in gerdim obrekovanjem. In res je bil p. Adeodat osojen in za vselej izgnan v mongoljsko puščavo, ob enem s r'naist drugimi kitajskimi kristijani. v Pa s tem kitajski iramasoni in ž njimi zvezani mandarini ,e oiso bili zadovoljni. Pritiskali so tako dolgo na cesarja, da . !2(3al vkaz, naj se po celem kitajskem cesarstvu oznani, da Kerščanska vera prepovedana, da morajo knjige o kerščan-' em nauku vničiti in če so kje učeniki te vere, ki ljudi varajo, 'majo strogo kaznovati. Ko je bil ta vkaz razglašen, so se morali evropejski misijo-Poskriti po stanovanjih kristijanov in druzih samotnih [a|ih. Nasprotniki so šli na delo; lovili so in zapirali misijo-tirje> vničevali cerkve in svete knjige, ze vso prostostjo kradli Tvene posode in dragocenosti in če bi bil kedo njih vniče-n° delo oviral, bi ga bili na mestu kaznovali. Misijonarji so t tk ' s^r'vaj P°n°P’ obiskovati kristijane in ti so jim ravno 0 skrivaj nosili potrebno hrano. . v 1 ake so bile razmere in življenje misijonarjev v času, ko 6 SeI naš p. Janez iz Triore na Kitajsko. P. Janeza pervi misijoni na Kitajskem. ]eg. P- Janez je bil odločen za misijon v Hu-nan. Ta pokrajina j 1 nekako v sredi Kitajske, južno od jezera Tong-ting. Oklepa s ^vojno pogorje z dvema druzima gorskima grebenoma po ai- tako da se vlečejo po nji tri velike doline od juga proti severu, s tremi velikimi rekami, ki se zlivajo v jezero Tong-ti01 na severni meji. V to pokrajino je prišel p. Janez v 1. 1802 ali 1803 in sk£l v mesto Lian-tajn, kjer pa ni bilo ne cerkve, ne aljtarja. Misli0-narji so stanovali in maševali keder so tja prišli v hiši druži111 Dzavo, pa so zelo redko tja prihajali. Tudi p. Janez je našel P' tej pobožni kerščanski družini svoje zavetje. Imenovali so po svoje: Lan-jue-van = Lantrua Ivan. Gospodinja kerščanske družine, pri keteri je stanoval, gaf popisala tako-le: P. Janez je bil visok plamen, živ ogenj got&' nosti, ki je odsevala iž njegovega pogleda in poživljala njego'1 besede in njegovo delo. Njegova serčnost je segala do t0$ derznosti, svoje življenje je naravnost preziral; našim IjudeP1, ki so se vedno bali preganjavcev, se je zdel čudežen ali pa fl2' spameten. Kmalu je moral iti iz okrajine Hu-nan proti severu v Hu-Pe' Potoval je po reki Pe-Siang, ki se izliva v prej imenovano jeZe'| ro Tong-ting. Dežela je tam zelo gorata, kaker sploh notratm Kitajska. V pokrajini Hu-pe je bilo precej znatno Število kristijarit1' ki so pa bili vsi v zelo žalostnem stanju. V kraju Ksam-sim-sk’1, ki je bil našemu misijonarju v posebno skerb izročen, jih je hm sedem do osem tisoč. Živeli so raztreseni po poganskih vas£l ob rekah, po šumah in gorah. Pri mnogih že več let ni bilo P0’, benega duhovnika. Dela je bilo obilno. Naš blaženik je skrb1': hodil oblečen v kitajsko obleko, pogosto po noči, da ga pog°J|‘ niso opazili, od vasi do vasi, z ene gore na drugo, pri dalisl obiskih se je vozil po reki ali prekopih, ki jih je na Kitajske1'1 mnogo. Dan na dan je oznanjeval božjo besedo; maševal je n zasebnih hišah, večkrat pa tudi sredi gozda. Delil je sv. zakr° mente, vterjeval spreobernjence v dobrem in klical vsled preg0' njanja odpadle zopet nazaj k resnici; mnogo se jih je ven1 skesanega serca. Obiskoval je bolnike, jih tolažil in pripravil0 na zadnjo uro. Učil je novospreobernjence, pripravljal jih na s*’ kerst in prav posebno se radoval, če jih je mogel veliko štev’-' kerstiti. Rekel je, da so ti njegovo plačilo za ves trud. Več ko štirideset let na to so se ljudje p. Janeza še ved110 hvaležno spominjali. Apostoljskemu vikariju so pripovedov*1^ kako goreč je bil, kako je malo skerbel za svoje telesno življem in kako terdno je zaupal v Boga v najhujših težavah. ik’ u. Bog je pa njegovo zaupanje tudi poplačal. V okraju Huo-Panj so vse kerščanske družine v preganjanju odpadle od vere. K>0 ie bil izdan pervi vkaz preganjanja pod cesarjem Kia-king s° mnogi hoteli priti v milost pri preganjavcih s tem, da so Oznanili mandarinom katoliškega misijonarja. V tistem času Pač ni bilo varno hoditi po vaseh. Zato je tudi p. Janezu njegov Domočnik, 'katehet Frančišek odsvetoval hoditi v okraj Huo-5ani- P. Janezova gorečnost pa ni poznala nobenega strahu. ie, četudi katehet Frančišek ni hotel iti ž njim. Pridružil se 11111 ie drugi katehet, Štefan po imenu. Hodila sta okrog po va-Seh, oznanjevala božjo besedo, spreobračala pogane in keršče-^aJa lih. Nihče se jima ni vstavljal. Vsi prejšnji kristijani, ki so 1,1 iz strahu odpadli, so se skesano vernili k sv. veri. Pri svojem misijonskem delu je p. Janez posebno častil Rusovo terpljenje in razširjal pobožnost sv. križevega pota. rav pogosto je govoril poganom in kristijanom o Jezusu na Biski gori, kako je bil izdan, bičan, s ternjem kronan, križan. otem so pa skupno na prostem opravili pobožno sv. križev D°t in prepevali pesem sv. Leoarda, ki jo je p. Janez za Kitaj-Primerno vredil. P. Janez je pri tem in pri druzih priložnostih, Je mislil, da jih mnogo še ni deležnih odrešenja Jezusovega, ^ °boko zdihnil: »Bog daj, da bi se Kitajska spreobernila!« Ali e zdihoval je po spreobernjenju Kitajske, tudi molil je veliko ta namen, bičal se in razna spokorna dela opravljal. , ^časoma je šel p. Janez še bolj proti severu, delal je v po-aiini Ho-nan nekaj dni. Tudi v Kiang-si je šel. Tukaj je v raz-krajih misijonark z isto gorečnostjo, kaker na prejšnjih po-s a^ah. Ostal je tu okoli osem let, do konca 1. 1812. Preganjanje j '!e mej tem malo poleglo, p. Janez se je mogel prosteje gibati ]e dosegel prav lepe vspehe. Vender pa je tožil v pismu p. na era*-'u’ da je ta mir zazibal neketere Kristijane v brezskerb-j, st 'n rn^a^nost> kar ga je silno bolelo. On piše: »Tukaj je, krj4 -l. QosP°du> sv- vera v miru, pa spreobernjenja so redka, ker lstijani v miru postanejo polagoma rnerzli, in ker manjka le-^a zgleda, pogani ne cenijo sv. vere.« Iz Jeruzalema. (Gerški sv. ogenj.) Kolika radost in tolažba navdaja kristijana pri spodbud' ljivih svečanostih na najsvetejših krajih sveta! Po njih se T3 poživlja vera in serce se mu vnema v ljubezni do Boga, po prejema novo moč, da more stanovitno hoditi po potu kerščaU' skega življenja. Tem večja pa je nasproti njegova žalost in ogorčenost, vidi, da se najsvetejši kraji oskrunjajo1, da se na njih ne časti temuč žali Bog. Na oboje naleti kristijan v Jeruzalemu: nudi se mu dosti lepega, pa žal ne manjka tudi marisikaj spoteklii' vega. Nekaj tacega, silno nedostojnega za tako svet kraj, se ver$> vsako leto v gerško veliko soboto v baziliki božjega groba. T3 dan je za razkoljne Gerke, Armence, Sirjane, Kopte in AbesiU' ce višek njih velikonočnih praznikov, njih najimenitnejši obred Ta dan namreč pridejo po takoimenovani sveti ogenj, o keterefl1 verujejo, da jim ga sam Bog čudežno pošlje iz nebes. Vsled vere pripisujejo temu »svetemu ognju« posebno moč in le tak0 je umeti vse, kar ti zaslepljenci počenjajo ta dan na tako sve' tem kraju. To je res nekaj divjega in naravnost groznega. Selško živa domišljija si tega ne more predstavljati. Treba je videti potem st še le ve, kaj je obred gerškega sv. ognja. Dosti se*11 o tem bral in slišal, letos sem hotel biti zraven, da vidim na sv°' je oči, pa nisem ostal do konca, ker mi je bilo preveč, prede*1 je minulo. Gledal sem podivjanost, kakeršne še nigdar niše*3 videl v hiši božji, in zgražal sem se, da je mogoče kaj takega tel' peti še dandenes na najsvetejšem kraju sveta. Kolika zaslepljenost vbogih razkoljnikov! In koliko jih privabi »sveti ogeui1 vsako leto v Jeruzalem od vseh strani! Letos je bilo samo R11' sov dve tisoči; vseh skupaj pa do pet tisoč. V prejšnjih let11 je bilo samih .Rusov od deset do petnajst tisoč. In ko dobe sV ogenj, takoj mnogi odidejo, še velike nedelje ne počakajo v ruzalemu. — Ker je torej njih glavni namen, da so pričujoči' cerkvi, ko pridč »iz nebes« ta ogenj, in da ga vsak čimprej dob1, zato si vsak želi priti prav blizu kapelice božjega groba; tarI‘ je namreč na vsaki strani, levi in desni, mala Odpertina, odk°' der se v veliko soboto popoldne proti eni uri prikaže sv. oŽe!L' ^sled tega si poskerbijo že veliki petek prostor v baziliki, seveda za denar. Tam ostanejo čez noč, jedo in spe, čakajoči v silnem hrepenenju trenotka, ko jim bo Bog poslal sv. ogenj. Vsakedo si je že poprej kupil sveženj malih svečič, navadno jih ie v svežnju 33. Kakšna gnječa nastane pri toliki množici, kak hrup in vrišč! Turški vojaki, bilo jih je 500, delajo red. Vedno večje množice prihajajo. Okoli kapelice je največja gnječa. Vojaki narede se silo špalir, da se morejo veršiti razni obhodi raz-holjnih duhovnikov po baziliki. Oni, ki so bili že celo noč na svojih plačanih prostorih se morajo umekniti vojakom; ti, zlasti častniki, ne ščedijo korobačev; kaker za stavo udrihajo po nepokornih. Namešano je vse skupaj, moški in ženske; mnoge 'majo svoje dojenčke seboj. Vse vprek vpije, kriči, poje. Vse se v strašni gnječi rine h kapelici; kaker razburkani morski valovi, se premetava semtertje od vpitja in vročine peneča se tnnožica. Dni splezajo drugim na rame in mahajo z rokami v znamenje veselja in navdušenja. Ženske, posebno koptovske, so svojim visokim glasom prekriče moške, ki v raznih skupinah na vso moč kriče nekake napeve v arabskem jeziku z rokami ploskajoč: »Kristus nas je odrešil, Kristus je vstal, tu je njegov grob, živio sultan, živio paša, živio patriarh!« To se nadaljuje brez nehanja od jutra do poldne. Naše galerije so polne Sledavcev; razni konzuli se svojimi znanci kaker tudi jeruzalemski glavar, imenovan navadno paša, imajo svoje zaznamenja-ne galerije. Prah, soparica, vpitje postaja neznosno. Čim bliže je ura »čudeža«, tem hujše je vse to. Res prava podoba peklenskega vpitja, divjanja in groze. Za trenotek se pomiri malo. Kaj Več bander se prikaže iz gerške kapele, pa takoj še večje Ploskanje in vpitje! Za banderi pride gerški patriarh z duhovščino, vsi v najlepših cerkvenih oblačilih. Trikrat obhodijo mej Petjem kapelico božjega groba. Druga duhovščina razkoljnikov čaka na svojih mestih. Zdaj po tretjem obhodu vstopi gerški Patriarh se svojim asistentom v kapelice; za njim vstopi tudi armenski patriarh. Dva dijakona, eden gerški, drugi armenski Se z naj večjo težavo pririneta do imenovanih odpertin v kapeli; kajti oni srečni, ki so poprej bili pervi pri odpertini in se z jedno roko v njej deržali, z drugo pa branili, se morajo zdaj premoči vojakov vmekniti in odstopiti prostor dijakonoma. Tisti nam-leč, ki pervi prinese sv. ogenj, dobi veliko nagrado. Še četert Ure čakanja— in sv. ogenj se prikaže skozi oni dve odpertini na vsaki strani kapele. Že sta prižgala dijakona vsak svoj sveženj. In zdaj je vpitje najhujše. Od silnega veselja in navdušenja vse vpije, zvonovi v gerški kapeli ze vso silo zvone. Vsi steza-jo sveče proti sv. ognju, da jih prižgo, vsak hoče biti pervi Zastonj so zdaj napori vojakov. Dijakona si na vso moč prizadevata priti čimprej vsak v svoj samostan — mejtem v pravem pomenu besede pritečeta naglo kolikor moreta oba patriarha iz kapele božjega groba, deržeča v obeh rokah velika svežnja gorečih sveč in dirjata ž njima v kor. Ljudstvo si v neverjetni naglici prižiga svoje sveče, kmalu je vsa cerkev v plamenu in dimu. Vsi so presrečni in poljubujejo plamen ne boječi se, da bi se opekli. Z roko prijemajo plamen in si ž njo otirajo lice in glavo. Zenske si razgaljajo vrat in persi, ki jih obžigajo se sv. ognjem; da še hujše se godi, kar pa dostojnost prepoveduje popisovati. Vse hiti in dere, kar moč se sv. ognjem iz cerkve pe-vajoč, istotako po ulicah domov grede in drug drugemu voščeč veselo veliko noč. Ni bil še konec tega divjanja, ko sem se vmeknil v samostan božjega groba, žalosten nad zaslepljenim ljudstvom. Kako so nesrečni ti razkoljniki, ki so se ločili od svoje dobre matere rimsko-katoliške Cerkve! Kako vzvišeni so naši cerkveni obredi, kakšni pa so razkoljniški! Divja zunanjost jim mora nado-mestovati to, česar nimajo v sercu, česar jim ne more dati njih kriva vera. (Praznik Jezusovega vnebohoda na Oljiski gori). Sloveča je Oljiska gora, s ketere se je Zveličar štirideseti dan po svojem vstajenju vzdignil v nebesa. Kaker je bila Oljiska gora priča njegovega ponižanja, tako je postala priča njegove slave. — Na kraju, kjer se je Zveličar vzdignil v nebo, se še zdaj vidi sled njegove leve noge, vtisnjen v skalo. Tu, na tako imenitnem kraju, je bila sezidala sv. cesarica Helena prekrasno cerkev; pozneje razdejano so jo vnovič sezidali križarji, a Turki so jo spet porušili. Zdaj je na istem kraju majhina okrogla mošeja, kamer turki radi puste kristjane, seveda za neizogiben bakšiš. V tej mošeji smo obhajali prav slovesno in lepo praznik Kristusovega vnebohoda. Treba je bilo v ta namen dosti priprav. Na vigilijo praznika se je na kamelah prineslo vse potrebno za svetišče in šotore iz samostana sv. Odrešenika. Bratje in služabniki so najprej očistili svetišče in ie vse ozaljšali s preprogami in postavili vanj dva aljtarja. Okrog svetišča so postavili tri šotore za redovnike, ki odidejo skupno s kavazom ob 9. zjutraj na Oljisko goro. Do 11. ure je že vse pripravljeno v svetišču in šotorih, kjer smo se na blazinice po arabskem običaju vsedli k skromnemu obedu. Potem je se stari in prijazni šeh, predstojnik mošeje v svojo hišo povabil redovnike in nam postregel s černo kavo. Ko se je nabralo nekaj romarjev smo imeli v svetišču pete večernice ter obhod okoli svetišča mej petjem litanij vseh svetnikov. Na večer prihaja vedno več romarjev, ki molijo v svetišču ter ostanejo čez noč deloma v njem deloma na prostem. Bila je mirna zvezdnata noč in krasen pogled na sv. mesto, vse v lučicah. Po večerji poležemo h kratkemu počitku po tleh v šotorih; ob */411 po noči se prično v svetišču pete jutranjice in hvalnice. Na tanko o polnoči smo pričeli se sv. mašami na dveh nljtarjih in verstile so se do 8., ko je bila zadnja slovesna sv. maša. Sv. maš je bilo 31 in mej njimi se je podelilo nad 500 obhajil. Po slovesni sv. maši se je veršil mej petjem zahvalne pesmi še sprevod h kraju imenovanemu »Možje Galilejci«; tam je di-iakon odpel evangelij in nato so se verniki in redovniki poverili z Oljiske gore v sv. mesto. Praznik najdenja sv. Križa smo tudi lepo obhajali 3. maja v baziliki božjega groba. Na predvečer je imel predstojnik Svete dežele slovesen vhod v baziliko in potem sprevod, mej kete-rim so bile pete večernice v kapelici najdenja sv. Križa. Ob Dtih po noči smo šli redovniki iz samostana sv. Odrešenika v baziliko, kjer so bile v lepo okrašeni kapelici najdenja sv. Križa Pete jutranjice in hvalnice, na to pa so sledile sv. maše na dveh Sitarjih. Na aljtarju, ki ga je dal delati pokojni brat našega cekarja, Maksimilijan, je bila v dragocenem relikvijariju izpostavljena svetinja sv. Križa. Pri slovesni sv. maši ob 9tih je bilo ve-hko ljudi, tudi francoski konzul z uredniki v uniformi. Po sv. maši je bil okoli božjega groba obhod se svetinjo sv. Križa. Mej °bhodom je odmeval krasni slavospev »O Crux ave, spes uni-Ca«. Posebno, je bil pomenljiv ta dan za-me, ker je bil ravno Praznik varstva naše redovne okrajine sv. Križa, za ketero sem molil in opravil daritev sv. maše. (Francoski romarji v Jeruzalemu,) Odkar je bila v Jeruzalemu številna slovenska karavana, !|1 Prišlo razen nekaj Slovakov in 200 Spancev nobenih drugih katoliških romarjev v večem številu. Vzrok pred vsem vojske s Turki. To ni dobro za tukajšnje ljudi, keterih večina živi od romarjev in turistov. Dne 5. maja je letos dospela perva katoliška karavana v Jeruzalem, broječa 200 francoskih romarjev, ki so bili vsi pri evharističnem kongresu na Maljti. P. Benigen. v Življenje in duša. (Konec.) Stari paganski narodi so verovali tudi v nevmerjočnost živaljske in rastlinske duše, tako zlasti Indi in Egipčani, pozneje tudi neketeri Gerki. Človeška duša, ko se loči od telesa, so mislili, da gre v to ali ono živaljsko ali rastlinsko telo in živi dalje, dokler se zopet loči od tistega telesa in v drugo rastlinsko, živaljsko ali človeško telo preseli, in tako vse dalje in dalje. Ali gerški modroslovec Aristoteli (vmerl 322 let pred rojstvom Kristusovim) je sprevidel, da to ne more tako biti. Duša je namreč tisto, kar daje živi stvari vsaki svojo telesno obliko ali po dobo. Duša ali življenjska moč, recimo pšeničnega zerna, daje njeno podobo pšenični rastlini, hoji ali hrastu je ne more dati, kači ali kameli tudi ne. Človeška duša nasproti ne more delati živaljske, živaljska ne rastlinske oblike. Tako imenovano »dušno preseljevanje« je torej nekaj naturno nemogočega; zato rastlinska ali živaljska duša tudi nevmerjoča ne more biti. Ob enem s telesom pogine, ali še pred njim. Mertvo telo se namreč lehko ohrani še dolgo potem, ko že davno ni življenja, ni duše v njem. D u š a rastlinska ali živaljska pa se zunaj svojega telesa ne ohrani, ker se nima za kaj; nima namreč zunajtelesnega namena. Vender se ena in ista duša, ko pogine v enem telesu, lehko-da ohrani v drugem, ali tudi v mnozeh druzeh. Kedor je imel kaj opraviti z vertnarstvom, ve, kaj so potaknjenci. Od ene rastline odrežeš mladico, pri neketerih je zadosti celo odrezek peresa, in potakneš v zemljo, ali v vlažen pesek, in mladica se prime, požene korenine in raste, kaker se ji ne bi bilo nič hudega zgodilo. Neketere nižje verste živali se množijo prav tako. Duša se jim da deliti in ko pogine v enem telesu, se ohrani v drugem drugih in ostane očitno ena in ista lehko skozi stotine in ti-5°če let. v Zato pa vender ne moremo reči, da je taka rastlinska ali Zlvaljska duša nevmerjoča. Tudi ta duša pogine se vsakim svo-,IIr' telesom. Telo ji pogine, ko mu zmanjka hrane ali primerne J°Plote, in ko ji pogine poslednje telo, tudi duše ni več nikjer. a se taka duša ne more zavedati sama sebe, da se torej tudi ne more življenja veseliti ali smerti bati, to je očitno. Pa živali imajo večinoma že nekako popolniše duše, podob-n>Še človeškim. Živali vidijo, slišijo, vohajo, oglašajo in kličejo Se> hodijo, lazijo, letajo po svoji volji. To se godi sicer s telesnim 0r°djem, telesnimi organi, ali duša je tista, ki vse to dela. Živali Se veselijo življenja, — ali se boje smerti? Boje se pač bolečine, ^ io po skušnji poznajo; po prirojenem čutu ali nagonu se boje nevarnosti življenja, beže in skrivajo se pred njo; smerti pa v 1 esnici ne poznajo in se je torej ne boje. Ko smert nastopi je pa Vsega konec; živaljska, kaker tudi rastlinska duša nima potem n°benega dela več in vgasne kaker ogenj, ko nima več kaj goreti. Ali človeška duša tudi tako? Nevernik pravi: Tudi! In to bi ilo verjetno, ke bi bil človek le za to na svetu, da bi svoje telo ledii in svoj Zarod množil. Živaljska in rastlinska duša s tem ZverŠi svojo nalogo. Vender ima rastlina in žival svoj višji na-da služi človeku. Kolikanj bolj mora imeti svoj višji namen c °vek! In keteri more to biti, če ne, da služi Bogu? Ali pa mo-l£ človek služiti Bogu, kaker žival služi človeku? Bog od člo-Aeka ne potrebuje take službe. Bog je duh in hoče, da mu člo-^ duhovno služi; zato mu je dal duhovno dušo, zmožno športi ne le telesnih, temuč tudi duhovne reči in resnice, zmožno Poznati in ljubiti tudi česer ne vidi z telesnimi očmi, spoznati. 111 Rubiti Boga samega, in to brez konca in kraja na vse vekov Veke. Beg je večen. Če je namen človeštva, da služi Bogu, mora lt! tudi to večno, ker ni nobenega vzroka, da bi mu naj kedaj t,£halo služiti. Ker pa človeštvo telesno ni večno, mora biti več-1,0 Po dušah. Človeška duša je torej nevmerjoča. To je tudi sPlošno prepričanje človeštva. Kedor sploh na Boga veruje, se 11111 ne more vstavljati. Celo slavni maloverni Gete (Goethe) Piše; »Na nevmerjočnost misliš ti! Poznaš pa za njo vzroke prave? Poznam! Najboljši se mi zdi, Ker naše je zahtev narave.« *) Zahtev narave je torej. Ali od kod pa je ta zahtev nara'e' naše človeške narave? Od kod drugod, če ne od Boga? Ali P'1 si moremo misliti, da bi bil Bog to zahtevanje vcepil v naravo, ke bi se ne imelo vresničiti? Tako, da bi nas bil tore-Bog sam motil in slepil? To ni mogoče! Pa morda ni Bog vcepil takega zahteva v našo narav0, morda je le nasledek strahu pred vničenjem! Ali od kod pa ^1 strah pred vničenjem? Očitno da prav od tam, od koder zahte brezkončnega bitja ali bivanja; saj je to in ono prav za pta' ena in ista reč. Torej zahtev brezkončnega bivanja v naši naravi, to ^ bil po modroslovju pervi dokaz nevmerjočnosti človeške duŠe' Vender moramo priznati, da jih je dandanašnji mnogo, ki se ta dokaz ne zdi terden in ga tudi naravnost pobijajo. Oni, tak0 pravijo, žele biti le, dokler žive v telesu, po smerti pa bi jim bil° bivanje duše brez svojega telesa predolgočasno. Mi se dalje P£ bomo pregovarjali s temi ljudmi, tudi ne bomo branili in raZ’ kladah tega dokaza natančniše, ker ga je res nekoliko težko umeti. Prestopimo k lažjim in jasnišim; saj je tudi gospod Gete v navedenih besedah najberž le na te mislil. Vsaj to se torej ne da tajiti, da si vsak človek po natorneP1 nagonu želi sreče, popolne sreče. Ali jo pa najde na teiP svetu? Ne! Tudi najsrečnišega čaka smert in ne ve kje in ke' daj; ali spomin nanjo mu v sredi sreče in obilnosti ne da pop0*' noma srečnemu biti. Vender mora biti natorni pohlep po sreči le od Boga Ifl torej sreča, popolna sreča mogoča. Ker pa ni mogoča na te^ svetu, mora biti mogoča na drugem, po smerti. Torej mora človeška duša nevmerjoča, da more po smerti doseči popoh10 srečo. »M o r e« pravimo, ker prisiljena ni, prosto voljo iih®’ sama se mora odločiti, sama si zaslužiti popolno srečo. Ako 'c *) Du hast Unsterblichkeit im Sinn; Kannst du mir deine Griinde rit nnen ? Gar wohl! Der Hauptgrund lipgt darin, Dass wir sie nicht entbehren kbnnen. ^etera ne zasluži, je to njena lastna krivda. V svoji večni ne-Sreči je večna priča pravičnosti božje. Ali človeška duša ne čuti le nagona k popolni sreči, čuti ^u9i hrepenenje po p o p o 1 n e m s p o z n a n j u r e s n i c e. Tu-ii je prirojen nagon, je torej od Boga, in tudi ta nagon mora 'fileti priliko, da doseže svoj cilj. Ali ga pa more doseči v tem z'vljenju? Zopet ne! Dosti je sicer do sedaj spoznalo človeštvo, — pa po mnogih Ztfiotah. In kaker je v nekedanjem znanstvu, vzemimo n. pr. ZVezdoslovje, dandanašnji odkritih polno zmot, tako jih vtegne 0 res toliko, kaker nič. S tem malim znanjem mora vmreti, B še tisto je se smertjo vse zgubljeno, če vmerje tudi duša. In vender je Bog zasadil vanjo toliko hrepenenje po spozna' nju, toliko navdušenje za resnico! Kako, da bi se morala zadovoljiti s to mervico, ki jo more doseči v tako kratkem življenid na tem svetu? Ne, to ne more biti, to bi se ne vjemalo ne z m°' drostjo, ne z dobroto božjo. Človeška duša mora imeti zadosti časa, da nasiti svojo lakoto po spoznanju, da v resnici spozna velika dela božja, koliker sploh more stvar spoznati del11 < stvarnikova. Popolnoma jih ne bo spoznala celo večnost; ce!f; večnost pa jih bo spoznavala ter se veselila tega vedno rastočega spoznavanja. Spoznavala seveda ne, kaker dandanašni' kak imeniten profesor spoznava razno golazen, kakšna je zunaj in od znotraj, kako živi, kako se redi in plodi; temuč kako se v vsem, kar je, razodeva božja moč, božja modrost in boži" ljubezen. Za to spoznavanje stvarnika iz njegovega stvarjenj in stvarjenja iz njegovega stvarnika je treba cele večnosti. ker je Bog neskončen in tudi njegovo stvarjenje se nam kaže v lul‘ sedanjega znanstva kaker brez konca, in Bog še vedno stvar’ Očitno je torej, da je treba za tako spoznavanje človeški duši nevmerjočnosti. Vgovori in izgovori nevernikov niso vredni, da bi se tu dalje mudili ž njimi. Glejmo torej še drugi, še jasniši dokaz resničnosti našega nauka. Dobro je znati vedno več in več, še boljše pa sam biti vedno boljši in boljši. Gotovo je, da so se mnogi ljudje že na tem svetu do velike nravne ali moraljne popolnosti povzdignili, do Velike svetosti. O Kristusu in Mariji tu ni nobenega vprašanja. Govorimo le o preprostih svetnikih, govorimo n. pr. o sv. očetu Frančišku, o sv. Klari, o sv. Elizabeti! Kako so te blažene duše ljubile Boga, kako so ljubile bližnjega! In te in take duše naj bi bil Bog vničil, ko so zapustile svoja telesa? Neskončno pravični Bog naj bi bil naredil ž njimi prav tako, kaker z bogokletniki, vbijavci, oderuhi, prešuštniki in očitnimi nesramnicami iu nesramneži? Ni mogoče! Ali pa more navadni človek, pa naj si bo tudi velik svetnik, že v tem življenju Boga tako ljubiti, kaker je Bog vreden ljubljen biti? Bog je vreden neskončne ljubezni. Do take, do neskončne ljubezni pa se človek v kratkem času svojega življenja na tem svetu ne more povzdigniti, pač tudi celo večnost ne! Duša more torej vso neskončno večnost vedno le bližati se tisti ljubezni, ki j& je Bog vreden in vsled tega vedno le rasti v popolnosti in blaženosti. Kaker Boga bolj in bolj spoznava, tako ga bo bolj in bolj ljubila, tako bo brez nehanja tudi njena sreča, njeno zveličanje rastlo na vse veke. Kast brez prestanka! To bi bil kratek odgovor nevernikom, ki se jim zdi, da bi bila nevmerjočnost nekaj neznansko dolgočasnega. Kakopak! »V teh čudnih nebesih vidimo svetnike po versti enega zraven druzega sedeče na svojih mestih, ketero si je vsaki zaslužil v svojem kratkem življenju na zemlji; tu sedijo 2a vselej v svojih zemeljskih telesih, v kakeršnih jih je ravno stnert zasačila. Kaj delajo tu te prikazni? Ali so žive, ali mert-Ve? O k r i s t i j a n, k a k o se bojim tega tvojega raja! Kolikanj ljubše mi je moje življenje se svojim terplje-niem, svojimi britkostmi in nadlogami, ko ta nevmerjočnost se svojim blaženim mirom!« — Tako neki nevernik v svoji knjigi >JZemlja in nebo«.*) Izbirno mu nepotrebni strah. »Ne boj se raja, *) Reynand, Terre et ciel. 271. po: Kneib, Die Beweise fiir die Unsterb-liehkeit dcr Menschenseele. Freiburg. Herder 1903 str. 55. raja, o nevernik, ti ne prideš tja. Kamer prideš ti, tam ne bo manjkalo terpljenja.« To bodi tu zadosti o poglavitnih dokazih nevtnerjočnosti človeške duše, kaker jih obširniše razkladajo učene knjige. Dodajmo pa še nekaj našemu začetnemu dokazovanju. Človeštvo napreduje čedalje mogočniše in hitriše. Kedo bi si bil mogel pred 100 leti in še pozneje tudi le v sanjah misliti, kar vidimo in slišimo dandanašnji se svojimi očmi, se svojimi ušesi! Železnice, telegrafe, žične in brezžične, telefone, gramofone, kinematografe, aeroplane in toliko drugih čudovitih znaj-deb! In astronomija, geologija, fizika, filologija, kemija, vsako-verstna literatura, vse lepe umetnosti, industrija in tergovina itd. itd., kako je vse to napredovalo v našem času! In kako še le bo v prihodnjih stoletjih, potem ko ima in bo nadalje imelo toliko prej nepoznanih pripomočkov k napredku na vse strani! Da, na vse strani! Zato Bog daj, da ne bi bilo pre derzno upati v prihodnje večega in večega napredka tudi v pravi veri in ljubezni božji, in v bratovski ljubezni in sreči in zadovoljnosti tudi že na tem svetu! Dosti je dosegel človek do zdaj; še več bo dosegel v prihodnje. V resnici, nekaj velikega je duh človeški, nekaj imenitnega njegovo telo mej vsemi telesi, nekaj imenitnega naša mati zemlja, ki nosi tako plemenito stvar božjo, kaker je človek. In vender bo prišel čas, ko bo naše matere zemlje konec in konec človeštva na nji. Ne le vera nas to uči, tudi posvetna veda nam to za gotovo napoveduje. Kedaj pride tisti čas, pa ne ve ne ta, ne ona. Tudi Kristus ko človek ni vedel, kaker sam pravi naravnost: »O dnevi pa tistem, ali uri nihče ne ve, niti angelji v nebesih, niti Sin, temuč le Oče.« (Mk. 13, 32). In kako se bo zgodilo to, tudi ne vemo. Po mislih učenih zvezdoslovcev bo konec naše zemlje ali velik mraz ali velik ogenj. Velik mraz, ako zemlji v teku milijonov let notranja toplota izhlapi v neizmerni prostor praznega sveta in se tudi sonce ohladi, da ne bo moglo več tako ogrevati zemlje, da bi bilo na nji življenje mogoče. Velik ogenj, ako terči ob njo druga svetovna kroglja, kaker kaka repatica, ki se jih prakazuje toliko, in se stopite v eno samo ognjeno krogljo. Jezus nam je napovedal tak konec in astronomija mora priznati, da je vse, kaker je po- Pisano v evangeliju, znanstveno mogoče in popolnoma verjetno. *) Vera in veda ste torej edini v tem, da bo prej ali poslej Prišel konec naši materi zemlji in vsemu, kar živi na nji. Tudi človeštvo bo torej, če je človeška duša vmerjoča, brez sledu za vselej zginilo, popolnoma, kaker bi ga nigdar ne bilo na svetu. Čemu je torej prišlo na svet? Čemu se je trudilo in trapilo na njem? Zastonj vse znanstvo, vse slovstvo, vse vmetnosti, vse čednosti, vsa ljubezen božja! Čemu se je Bog igral s tem vbozim človeštvom, tako zastonj igral! Ali pa morda ni Boga? Da! če človeška duša ni nevmerjoča, potem po pravici pravi neumnež v svojem sercu: »Ni Boga!« Ali če ni Boga, povej mi, neumnež, od kod si pa ti? Odkod ie svet? Odkod je nanjem terdni red, noč in dan, zima in po-tnlad, poletje in jesen, sonce in dež, sadje in žito, zverina in živina in vse, kar ti je za življenje potrebno? Ali je samo od sebe, ali od slepega naključja? — Migaš z ramami, ne veš! Ali Povej mi vsaj to, kar ni tako težko vedeti: Ali so tudi te čerke, ki jih tu vidiš, same od sebe? Ali jih je pa slepo naključje kaj vem kje zagrabilo in tako posejalo po papirju, kaker tu stoje, vrejene v besede in stavke, ki ti nekaj dopovedujejo, ki te nekaj izprašujejo? Ne! slepo naključje to ni bilo, kaj ne, da ne! To so bili ljudje; °ni so to storili, in vedeli so, kaj delajo in zakaj to delajo. Vidiš, tako je moral tudi svet storiti nekedo, ki je vedel, kaj dela in zakaj dela. In kedo je mogel drugi to biti, ko Bog? — Bog torej je in ker je Bog, mora biti človeška duša nevmerjoča. Oboje to nam pravi naša preprosta zdrava pamet, prav tako, kaker smo se otroci učili iz katehizma: »1. da je en Bog, 5. da ie človeška duša nevmerjoča.« — Ali je pa vsaka človeška duša nevmerjoča? — Vsaka, saj so vse ene in iste narave, vse po ti svoji naravi in svoji prosti volji zmožne Boga spoznati in ljubiti. Ako ga v tem življenju hočejo spoznati in ljubiti, potem so vredne, da ga tudi po smerti spoznavajo in ljubijo, in da ga ljubijo zmirom bolj in bolj brez konca in kraja. Toso nebesa. — Ako ga pa v tem življenju ne marajo spoznati in ljubiti, potem so prav tako vredne, da *) Carl Braun, S. J., Urber Kosmogonie vom Standpunkt christlicher Aissenschaft. .Manster, Aschendorff, 1895. str. 310 id. ostanejo brez spoznanja in ljubezni tudi po smerti skozi vse veke. In ke bi druzega ne bilo, to bi bil pekel. Žal, da jih je dandanašnji toliko, ki se za vse brigajo, le ne za spoznanje Boga in ljubezen božjo. Študirajo najmalovredniše reči; v vsem, kar se tiče Boga in njegove službe, duše in njenega zveličanja, pa so nevedni kaker živali. In da bi vsaj molčali o rečeh, ki jih ne umejo! Ne! Boga in dušo mogočno tajijo; duhovščino zasramujejo; vero vernih sere spodkopavajo, kjer morejo zapeljujejo, in pohujšujejo, koger morejo. Shodi in zbori, govorjena in pisana beseda, knjige in časniki, vse jim prav pride v njih gerde namene. Tudi v našem bornem slovenskem slovstvu čudno bujno poganja strupeni plevel te »moderne kulture«. Kako daleč je zašla mladina, ki bi se imela na višjih šolah kaj višjega učiti, v svojem sovraštvu do Boga in njegove Cerkve, so vnovič pokazali dogodki preteklega meseca v Gradcu. V resnici, kakeršen je svet dandanašnji, se moramo pač b a-t i, da se izpolnijo v svojem najostrejšem pomenu besede Kristusove: »Dosti je poklicanih, pa malo izvoljenih.« (Mt. 20, 16; 22, 14.) Mala Lenčica od Svetega Boga vijolica najsvetejšega zakramenta. (P. V. K.) (Dalje.) 26. Kako je bilo male Lenčice hrepenenje vpokojeno in je sveti Bog prišel v nje serce. Veliko jutro se je začelo svitati, jutro 6. grudna 1907. Po taki noči brez spanja, brez počitka se je bilo po pravici bati. de v njih žalostne namene. Tudi v našem bornem slovenskem v stanu presvetega zakramenta prejeti. Ali Lenčica se je skušala pomiriti. Tiho je ležala v svoji posteljici, in dasiravno so se njeni nežni udje malo tresli, je napad, ki so se ga bali, srečno prešel. Bil je pervi petek meseca, dan svete ljubezni in poprave, ko se v vsej cerkvi Kristusovi sočutna serca približajo svojemu skritemu Bogu, povedat mu, da, če ga tudi ves svet zapusti, oni se m« vedno zveste izkažejo. Mala Leneica »od Svetega Boga" na dan svojega pervega sv. obhajila. In to je bil določeni dan, ko je imel sladki skrivnostni glas govoriti iz tihote tabernaklja veleč jim naj puste malega otroka Priti k njemu. To je bil dan, ko je smela mala Lenčica pozdraviti Jezusa v svoji angeljski duši, ko je mogla iz serca h sercu ž njim govoriti, šepetati svoje otročje molitve ljubezni in sočutja k njemu, ki ga je imenovala »ubogega svetega Boga.« Maša za samostansko družino je bila končana; na velikem Sitarju so izpostavili najsvetejši zakrament. Že so bile sestre in šoljski otroci zbrani v kapeli, da bi se Bogu z molitvijo zahvalili za čudovito milost, ki jo je hotel podeliti njih sveti mali prijatelici. Zdaj so jo prinesli noter, nežno, bolno deklico, v beli oblekici, z venčekom in tenčico pervega sv. obhajila na glavici, ter-i° nesli tja k aljtarju njenega Boga. Slovesna tihota se je širila čez pobožno družbo... Celo •nali otroci so prenehali se šepetanjem svojih svetih, nedolžnih molitvic, da ne bi motili zbranosti male Lenčice, ki je sedela Spredaj pred Najsvetejšim, molče, nepremično, z globoko sklonjeno glavico, v molitev zatopljena. In zdaj je stopil noter duhovnik božji, v obleki delivca njegovih skrivnosti, ter odperl vrata, ki so zapirala jetnika ljubezni. »Misereatur vestri...« — in vsaka roka je našla čelo in Persi in rame, da naredi rešnji križ Kristusov. »Domine, non sum dignus ...« in vsaka glava se je nagnila v Ponižni molitvi. Nato so videli duhovnika, kako se je približal in mala Lenčica je vzdignila glavico-------in »sveti Bog« je prišel v nje- no serce. Njeno hrepenenje je bilo nasičeno; ni ji bilo treba več Zastonj prositi. »Otrok«, tako piše pater jezuit, »je dobesedno terpel lakoto Po svojem Bogu in ga prejel v zamaknjenju ljubezni iz mojih rok.« Veseli spremeni pesmi za pervo sveto obhajilo so se vzdignili, peti od sladkih glasov pobožnih otrok, ki so pač priserčno Prosili, da bi ljubi Bog tudi k njim kmalu prišel. Ona pa, mala Lenčica, je sedela nepremično, neobčutna za vse pozemeljsko, v molčečem, ljubeznivem pogovoru se svojim Zveličarjem. Z njenega veselja žarečega obrazka je odsevala, večna luč, ki je prebivala noter v njenem sercu. 27. Kaka darila je prejela mala Lenčica od svojih prijatelic in od svetega Boga, in kako je postala Marijin otrok. Po njenem pervem svetem obhajilu so nesli Lenčico nazaj v njeno posteljico v izbo gospodične Hall. Skozi celi dan je ostal otrok v oni globoki zbranosti duha, ki je najti le pri posebno izvoljenih dušah. Neketere izmej sester in tovarišic Len-čičine starosti so jo obiskale. Prinesle so ji darila, svete podobice, škapulirje in svetinjice. Mirno se je zahvaljevala ter prosila strežnico, naj obesi vse to okrog njene posteljice. Berž ko so obiskovavke odišle, je spet sklenila svoji ročici k molitvi, in videti je bilo, kako so se gibale njene otročje ustnice šeptajoč njeno ljubezen in hvaležnost svetemu Bogu. Sestre so bile zdaj popolnoma prepričane, da so glede na malo Lenčice spolnile voljo božjo ne trenotek prezgodaj. Že je bila strašna bolezen naredila grozovito razdejanje na % njenem slabotnem telescu. Čeljusti se je bila lotila kostna gnji-loba. Smrad od bolne kosti je bil včasih neznosen. Ali kako čudovito! Po pervem svetem obhajilu male Lenčice je nastopila nenavadna sprememba; zoperni duh je popolnoma zginil. Naslednjo nedeljo je mala Lenčica vnovič prejela sveto Rešno Telo in zopet je serca vseh pričujočih prevzelo sveto ginjenje. Po blagoslovu je bila sprejeta v bratovščino Marijinih otrok. Njeno zaderžanje mej tem opravilom je bilo izredno slovesno in mirno. Njene žareče oči so sledile vsemu gibanju ka-pelanovemu, mej tem so se njene ustnice neprenehoma pregibale v tihi molitvi. Na dano znamenje je vzdignila glavico ter sprejela trak se svetinjico, sveto nošo Marijinih otrok, z veliko pobožnostjo. 28. Kako je bila mala Lenčica s poslednjim oljem ter kruhom močnih uterjena za junaško marterništvo. Bolj in bolj je zapadlo njeno telesce razjedajoči jetiki. Oslabela je tako, da so jo sklenili prevideti. Sveta Cerkev je storila vse, kar je mogla, za to čisto dušico. Vdeležila se je svetih skriv-nasti Kristusovih v obilnosti. Prejela je zakramente sv. kersta, birme, pokore, aljtarja in poslednjega olja, mali otrok, ki je doživel komaj štiri pomladi. In zdaj je kazalo, da se je približal konec Lenčkinega življenja, počasnega, nepreterganega materni-štvo. Čuditi se je bilo, da je živela še dva meseca. Iz terpljenja Polnih dni so postali tjedni smertnega boja, dokler so jela sočutna serca prositi Boga, da bi jo k sebi vzel. Sladko tolažbo je dajalo mali terpinki in v njenem sercu Sojilo res junaško poterpežljivost, to, da je zdaj smela prejemati »ubogega svetega Boga«. Skoraj vsak dan je bila pri sve-tern obhajilu. Na večer poprej se je zatopila v premišljevanje, in k° se je zjutraj zbudila, je bilo, kaker da so vse njene misli le Pri »svetem Bogu«. Nepotrebna beseda ni prišla iz njenih ust, Preden je pozdravila Jezusa v svojem sercu. Tudi postrežnico je Prosila, da bi ne govorila ž njo, ko še le po sveti maši. Keder je bilo količkaj mogoče, ni odnehala, dokler so jo uesli v »hišo svetega Boga«. Le če so bile njene bolečine pre-silne, je zašepetala žalostno: »Mamica, denes sem pretrudna, da fr šla dolu h svetemu Bogu«. Tedaj so ji prinesli sv. Rešnje Telo v njeno izbo, kjer se je v naglici pripravil bolniški aljtar. Keder je bila pri sv. obhajilu v kapeli, je njena zahvala sPodbujala celo one Bogu posvečene duše, ki so že dolgo let lužile v ljubezni svojemu nebeškemu ženinu. Ko se je najsve-teJši zakrament prinesel k njej, pa ga je prejela, ležeč na svoji P°steljci, skoro še z večjo pobožnostjo. Ko je potem duhovnik zopet odšel in so se zadnji glasovi Srebernega zvončka po dolgih hodnikih iz daljave le še slabo, fršali, tedaj je legla nazaj na svoje zglavje ter ostala nepremič-na v molitvi. Včasih je prosila, naj bi jo obernili proti steni, da bi m različni predmeti v izbi, kaker so bili tudi nedolžni in sveti, ne odvračali od njene velike misli, ljubezni polne molitve. Večkrat je trajala njena zahvala po tri ure, enkrat celo do večera. »Jaz sem že toliko slišala o male Lenčice pripravi pred sv. °friajilom in zahvali po svetem obhajilu«, piše sestra Marija od Sv- Frančiška Šaleškega, »in mariskaj, kar sem slišala, se mi je zdelo tako neverjetno pri tako mladem otroku, da sem sklenila er>krat sama se prepričati. Sla sem torej nekega jutra v njeno; . O- Ko je vstopil duhovnik, Lenčica berž vpre z ljubezni pol-frm pogledom svoje oči na obhajilni kelih (ciborij), ki ga je der-,Za' v rokah, ter jih ne oberne od njega ves čas, ko se je priprav--JaT da ji podeli sveto obhajilo. Ko je bila obhajana, pa se je njeno obličje popolnoma spre-frenilo; neki nadnaraven izraz se je razširil po njem; njena gla-v|Ca je padla na zglavje nazaj in obledela je kaker smert. Več 'sem mogla opaziti nobenega gibanja na malem telescu; za tre-- nutek sem celo mislila, da je izdihnila. Vzrok je bil, kaker koli, ker je tako dobro vedela, kaj je najsvetejši zakrament in kaj je bila ona, koga je torej prejela v svoje serce. Velika moč ljubezni in hvaležnosti jo je tako silno prevzela, da ni imela za stvari tega sveta nobenega čuta več. 29. Kako čudovito je mala Lenčica napredovala v težki čed- nosti poterpežljivosti. Seme čednosti je bila vsejala mali Lenčici v serce sveta irska mati; gojil ga je pobožnih sester nauk in zgled; potem je prišel Bog sam, rastlinico pogrel se sončnimi žarki svoje priču-jočnosti, porosil z vodami svoje milosti ter razvil v cvet in bogat sad. Poterpežljivost, ponižnost, pokorščina, dobrohotnost, angeljska čistost in terdno zaupanje na božjo previdnost, vse te čednosti so žarele iz vsake njene besede in vsakega nje dejanja. Svojo dolgo, bolečin polno bolezen je prenašala z izredno poterpežljivostjo! »Njen pogum v terpljenju je bil naravnost junaški« piše škof Korški. »Terlo jo je več bolezni, mej njimi trohnenje čeljustne kosti. Rano je bilo treba izpirati vsaki dan. kar je delalo otroku silne bolečine. Smertni boj je prestala brez tožbe ali vsklika, vedno deržeč sveto razpelo terdno v svojih ročicah.« Človeškega sočutja mala terpinka ni iskala: »Sveti Bog«, je djala, »je terpel zame na križu dosti več.« To je bila njena edina tolažba. 30. S kako ginljivo ponižnostjo je mala Lenčica obžalovala ii* priznavala svoje napake. Tudi Lenčica je pač morala skusiti tisti upor, ko se narava bojuje z milostjo. Saj dela telesno terpljenje tudi jako svete duše zdražljive in nepoterpežljive. Nekega dne ji je hotela mati prednjica nekaj pokazati; pa ona se je nepoterpežljivo zgenila proseč, da naj gre proč. Ali pozneje jo je klicala in ni bila mirna, dokler ni prišla. »Mati!« je rekla ihteč »odpustite mi! Tega ne bom storila več.« In oklenivši ji ročice okoli vratu jo je nežno objela. Ostali čas tistega dne je večkrat ponovljeno dejanj2 obžalovanja in britki izraz njenega obličja očitno kazal, kako se je kesala tiste besede in tistega nepoterpežljivega genjenja. Pogosto se je Lenčica poniževala pred Bogom in ga pro-naj ji odpusti njene grehe in nepopolnosti. Nekega dne je fosila sestra Magdalena malo bolnico v naročju in ker je mi-s^a> da je Lenčica zaspala, je rekla gospodični Hall: »Kako Srečno je to dete tu! Naravnost pojde v nebesa, saj še ni storilo peha!« Lenčica se je zderznila, vzdignila glavico ter rekla ža-°stno in ponižno: »O pač, mati, storila! Enkrat sem se zle-Žala -—; C( 31. O male Lenčice rahločutnem sercu. Lenčica je bila polna dobrote in plemenitosti, v svetnih ka-.er v duhovnih rečeh. Enkrat jo je obiskala neka gospa, ki p Lila v svoji notranjosti zelo zmedena. Nihče ni bil nič povedal . eneici o težavah njene obiskovavke. Morebiti, da jih je brala 2 njenega obraza; morbitida jih je spoznala po nadnaravnem ‘aru razločevanja, ki ji je bil lasten. Govorila je gospej otročje esede svete tolažbe; ki.so bile baljzam za njeno otožno dušo 'n ko je odhajala, ji je naredila z blagoslovljeno vodo znamenje SvHega križa na čelo: »Bog vas blagoslovi in pokrepčaj!« In p°božna molitev male Lenčice je bila vslišana v tistem trenutku. Včasih so ji prijazni obiskovavci prinesli majhinih slaščic, 1 bh je hvaležno sprejela. Kaj malega je tudi pokusila, da je Pokazala, kako zna njih pozornost ceniti. Kaker hitro so obisko-Jnvci odšli, pa je položila dobre reči, ki so jih prinesli, na stran, a jih je pozneje delila z drugimi. Posebno velikodušna je bila v duhovnih rečeh. Molila je .Za vse. ki so ji bili ljubi, in darovala za njih potrebe sveto obha-°- Bolniki, žalostni, ubogi grešniki, potrebe svete cerkve in Jenega častitljivega poglavarja: vse to je pogosto vklepala v Sv°io molitev. ?'• O male Lenčice posebni ljubezni za belo barvo, in zakaj en-ra* ni odnehala, dokler jo je sestra oblekla v njeno belo oblačilce. Njena ljubezen do snage se je posebno kazala v priprav-_ aniu na prejemanje kruha angeljskega. Vse je imelo biti brez 9deža belo, ko jo je hotel »sveti Bog« priti obiskat: njena leka, njena odeja, celo cvetlice na malem bolniškem aljtarčku. , L>b neki priložnosti je rekla, da ne more prejeti svetega ob-Hila, £e je ne pUSte imeti svojega snežno belega oblačila. Se- stra Marija od svete Uršule, ki je imela skerbeti za Lenčičin0 perilo, ji je rekla, naj bo za enkrat zadovoljna z barvano tl* nelo, ali Lenčica se je vperla. »Ne!« Je djala, »Jaz potrebujem to belo. V tej obleki ne mO' rem prejeti svetega Boga.« Naposled so se vdali njeni želji. Veselo je tedaj vzkliknil* mala Lenčica: »Tako, zdaj morem prejeti svetega Boga.« (Dalje prih.) Drobtinice in odlomki iz kerščanskih naukov in pridig Jožefa Škrinjarja. P. H. R. Iz 2. sešitka „0 veri". XLIX. Ker vemo, da je Bog neskončno pravičen, delajmo radi dobra dela. Bog bo vsako dobro misel in željo, vsako še tako majhno dobro delce v nebesih poplačal. Požirek merzle vode v Jezusovem imenu dan, ne bo tam brez plačila ostal. Nič Pe revščini, v bolehnosti, v zopernostih živeti. Misel na pravičnega Boga nas mora pa tudi od sleherni hude misli in želje, od slehernega greha odvračati, če hočemo-da ne bomo celo večnost mej neznanim terpljenjem ojstre pra' vice božje skušali. . Priporočilo v molitev. V pobožno molitev se priporočajo rajni udje III. reda skup' ščine gor iške: Neža (Marija) Manfreda od Sv. Lucije, Ma' rija (Elizabeta) Rogelja iz Temnice, Jožefa (Elizabeta) Gregor^ iz Šempasa; svetogorske: Veronika (Marija Frančiška! Humar, Marija (Ana) Mrak iz Dolj. Tribuša, Anton (Frančišek^ Godnik iz Gergarja; gorjanske: Marija (Ana) Ferčej, Ma' rija (Magdalena) Fensterle; brezijanske: Barbara (ElizP' beta) Tavčar, mati p. Feliksa. Dalje se priporočajo v pobožno molitev: g. I. Š. za sveto poterpežljivost v dolgi bolezni, polajšanje terpljenja in srečo0 ^dnjo uro; Franc Kolar v Lazih št. 24 (pošta Planina pri Ra-^eku), da bi ga Bog rešil strašnega dušnega terpljenja ter mu [Lklonil tudi gmotno podporo vsmiljenih sere; neki mladenič, ki le moral po nesreči zapustiti samostan, da bi se njegova reč Poravnala in bi se mogel verniti: F. W. za božji blagoslov pri "si in srečo pri živini in v druge dobre namene ,zlasti priporoča Sv°io ženo za ljubo zdravje in srečen porod; Flijacinta, da bi °bila zaželjeno službeno mesto; tretjeredniea M. G., da bi mo-v tujini dobiti zaželenega spovednika; L. H., da bi bila re-eria iz neke nadloge. Zahvalo za vslišano molitev ^nanjajo nadalje: neka tretjeredniea iz Straže za pomoč V veliki nadlogi; Ana Suman pri Sv. Ani na Krembergu za po-v veliki stiski v sodnijskih zadevah; C. 0„ da so ozdravele 1 osebe v eni družini nevarne bolezni. todi na da Glede psaljma 19. »Vsliši te Gospod« posebno vprašanje povedano vsem, ki jih to zajemlje, Se je že pred več leti iz Rima izvedelo, da so se tej molitvi e Po zmoti pripisovali neki veliki odpustki; to je bilo tedaj v Vetju« berž naznanjeno. Na odpustke torej ni več misliti; I nder je pa tista molitev cerkveno poterjena in se gotovo sme more slej ko prej s koristjo opravljati, bodi si po sv. obhajilu, b’ si ob drugem času. keder koli je komu vgodno. Za cerkev sv. Elizabete Poslala k nam neimenovana iz Kajire 12 K. Rimsko - frančiškanski koledar za lefo 1913. Mesec junij ali rožnik 1. nedelja, 3. po bink.: prikazanje in kronanje Matere božje na Sv. Gori pri Gorici. 2. pondeljek: bi. Baptista Varani, d. 2. r.; sv. Marcelin; Peter in Erazem, m. 3. torek: bi. Andrej Hispeljski, sp. 1. r. 4. sreda : sv. Frančišek Karačolo, sp. 6. četertek: bi. Pncifik Čeredanski, sp. 1. r. 6. petek: sv. Norbert, šk. 7. sobota : bi. Štefan in tov. m. 1. r. 8. nedelja, 4. po bink.: sv. Marija Magdalena Paciška, d.; bi. Jernej Puci, sp. 1. r. 9. pondeljek: sv. Pavelj Kriški, sp. P. O.; sv. Primož iu Felicijan, m. 10. torek: bi. Jolenta, vd. 2. r.; sv. Margarita kraljica, vd. 11. sreda: sv. Barnaba, ap. 12. četertek : bi. Gvidon, sp. 1. r. 13. petek : sv. Anton Padovanski, sp. 1. r. P. O. 14. sobota: sv. Bazilij, šk. cerk. uč. 15. nedelja, 5. po bink.: sv. Janez od sv. Fakunda, sp.; sv. Vid, Modest in Krescencija, m. 16. pondeljek: Mati božja vedne moči. 17. torek : sv. Bonifacij, šk. m. 18. sreda: sv. Avguštin KenterbebJ ski, šk.; sv. Marko in Marce® jan, m. 19. četertek: bi. Mihelina vd. 3-j P. O.; sv. Gervazij in Prota^ m. 20. petek: osmina sv. Antona dov.; sv. Siljverij, m. 21. sobota: sv. Alojzij, sp. 22. nedelja, 6. po bink.: Rojsl,t sv. Janeza Kerstnika, P. O. 23. pondeljek : sv. Vincencij Pavl0' sp. 24. torek: sv. Antonin, šk. 25. sreda: sv. Viljem, opat. 26. četertek: sv. Janez in P*ve'! m. 27. petek: bi. Benvenut Evgubij5*3 sp. 1 r. 28. sobota (post): sv. Leon II. paPet 29. nedelja, 7. po bink.: s v. Pe*el in Pavelj, ap. V. O., P- 30. pondeljek: Spominjsv. Pavla, ^ Opomba: P. O. pomeni popolnoma odpustek za vse verne v cerkva treh redov sv. Frančiška. čiška. P. O. pomeni popolnoma odpustek samo za ude I., 2. in 3. reda sv. V. O. pomeni vesoljno odvezo s pop. odpustkom za ude l.,2. in 3. ^ Nillil obstat. P. Constantinus Luser, — Nihil obstat. P. Guido Rant, Imprimatur. P. Angelus Mlejnik, Min. Prov.