zmfa      V božični noči.         JJH
as vSt °2ična n°č!                                                  ¦
M^Jc^)            Nekaj   čudovitega,   nekaj   neizrekljivo I
jp/J^ milega leži v tej sveti, božični noči! Vsakega I š$*$&   "ove'<il obide svelo čuvstvo, ko stopi v tem. I
SArak 'asu Po<^ m"° nel10' P0'' ono neb°, P°d I ftV/iftlJI katcrim se je pred sto in sto leli rodil naš I jSjgSŠ   mili Zveličar, naS Rcsnik.                                 I
§g^P            Prijelno je človeku ta večer  pri   srcu. I
SK3S*.T Prijetno mu je, če sedi v gorki sobici pri M liubih svojcih; milo. če se spomi nanje; toplo, če se ¦ spomni Ijubezni božjega Odrešenika. ki se je za nas I rodil v tej mili noči.                                                         I
V  tej noči se ti zdi, da svetijo  zvezde  vse   mi- ] lejSe, da navdaja vse stvarstvo neka višja moč.             1
Zato je pa tudi človeku težje pri srcu, če hodi osamljen po svetu v tej sveti noči, ko gre vsakdo rad pod doinačo streho, da se raduje tam z domačini pred jaslicami, ki jih dela nežna deca.
V   tej   noči   biti  osamljen  od  vseh  Ijudi   —  je bridko. —
Sveta noč je Iežala nad mestom. Svečano so brneli zvonovi skozi me^leno noč in odmevali otožno po samotnih cestah širnega mesta. Njih glasovi so segali do src bogatinov in sironiakov, do src srečnih in nesrečnih . ¦•
V  tem času je stopil ubogi Francek na ulico.  V veliki,   predniestni  hiši  sta  stanovala z materjo, ki je bila branjevka. On je pa hodil tretje leto v mestno šolo.
-  181  —                               ^|
Siromašno sta živela z materjo. odkar jc umrl Franckov oče, ki je bil delavec v mestni tovarni. Poleti je mati že še zaslužila, a po zimi se jima je godilo od-sile slabo.
Ko stopi Francek na ulieo, mu zaveje mrzla sapa v obraz. da se ves trese. Stisne ključ v žep in odhiti proti veliki cerkvi.
Po ulicah je bilo precej temno. Mrze\ veter je bril okrog oglov in nanašal droben sneg. Tupatam se "je prikazal pri luči človek, pa se spet izgubil v lemi.
Francek pride do cerkve. Orglje so že bučale in vmes se je slišaio ubrano petje. Ljudje so trumoma prihajali od vseh strani in hiteli naravnost v cerkev molit svojega OdreSenika. — Tudi on se je vmešal med to množico. Tako mu je bilo težko, ko je stopal sam med toliko Ijudini v božji hratn. Spominjal se je, ' da so včasih hodili vsi trije: oče, mamica in on . . . Potem sta hodila le dva; mamica in on. — A zdaj hodi sam, sam . . . In težko. silno težko mu je postalo pri srcu . . . Spoinnil se je svoje matere, ki leži doma bolna in vzdihuje v slabi podstrešni sobici . . . Kako je bilo včasih vse lepše, ko je bila zdrava in je za-služila vsaj toliko, da sla se lahko preživila! A zdaj morata stradati.
Pred njim se zasveti v nebrojnih lučkah pro-storna cerkev. Prijeten vonj kadila ga zajame. po cerkvi zadoni mila pesem: ,,O sveta noč, o blažena noč . . ."
Ubogi deček se stisne k stranskemu altarju v kot, ki je bil malo temnejši. Začelo ga je zebsli, kajti bil je slabo oblečen. Oguljeua suknjica je že davno odpovedala službo, toda Francek jo je mora] še nositi, ker ni imel druge. Mati ni mogla kupiti druge, zato se je moral zadovoljiti s to.
Zeblo ga je. a vendar je sklenil veli ročici k pobožni molitvi. Molil je tiho, kakor je vedel in znal, za svojo bolno mamico za svojega rajnega očeta. Stožilo se mu je. V mladi duši so se mu budili spo-mini na prejšnja leta. ki so bila vendar tako lepa . . . Mislil je, kako je pa sedaj, in kako bo šelc v bodoč-nosti, če mu umrje dobra matnica. In zopel je sklenif ročici ter zamolil iskreno.
- 182 —
Začela se je polnočnica. Iznova so veselo zabučale orglje in pevci so zapeli lepe božične pesmi. Francek je skoro v polsanjah poslušal vse to. Zdelo se mu je v lej noči tako lepo v božjem hramu, dasiravno je bil tako zapuščen.
Po končanem svetem   opravilu se usujejo mno-žice skozi velika vrata na proslo.   Francek je počakal in šel   nazadnje.   V cerkvi   se  je malo  ogrel,  toda v želodcu je čutil  veliko  praznoto,  kakor že nekaj dni   . sem, odkar je zbolela mati.                                           ' I
Prišedši iz cerkve se vstopi deček na ogel ulice 1 in gleda srečne Ijudi, ki so prihajali mimo. Tedaj ga nekdo pocuka za suknjico. Francek se ozre in zagleda svojega sošolca. A skoro sram ga je bilo, ko stopi predenj, kajti bil je zelo lepo napravljen, on pa skoro raztrgan. Toda prijazni sošolček, sin bogatega trgovca, ga reši zadrege s prijaznim ogovorom: ,,Ali si bil pri polnočnici?" nBil sem, da!" odgovori malo boječe Francek. ,Kaj, kako je bilo lepo, kako lepo so peli!" — ,,Prav lepo je bilo!" ,Ali si kaj veliko dobil na božično drevesce?" vpraša Edvin.
Francek malo pomolči, potem pa pravi žalostno:   J »Ne-e!"                                                  I
,NiL nisi dobil?", reče Edvin začudeno.                ¦
Oba nekaj časa molčita.                                          I
,,Kje so pa mati?" vpraša Edvin.                            ¦
,Zboleli so, zdaj pa morajo ležati!"
Spet molk. Edvin pogleda žalostncmu Francku v obraz in zasmili se mu na dno srca.
.,Veš kaj, Francek, pridi jutri ob devetih k nam v vežo, če hočeš, bom prosil mamo. da bodo še tebi kaj dali! Toliko imajo vsakovrstnih reči, gotovo boš še ti kaj dobil."
Od cerkve pridejo zdaj starši Edvinovi. Zmenili so se, da se dobe na oglu, kajti Edvin je stal pred klopmi in se pri izhodu zamešal med Ijudi.
Edvin poda tovarišu prijazno roko in oba od-ideta domov, eden sam, drugi s slariši.
Ko je zjutraj Edvin vstal, še ni bilo mamc. Šli so malo prej v cerkev kot navadno.
—  183 —
Dolgo časa je hodil Edvin okrog mamice, a I razodeti ni mogel izlepa svoje želje. Pa nazadnje je I vendar glo. lzprva ga je mamica začudeno pogledala, I potem se mu pa prijazno nasmejala in rekla: .,Tako ¦ je prav, Edvinček. Za' revčke moramo tudi skrbeti, ¦ kajti za vse dobrote nas enkrat stoterno poplača Bog!"    I
Edvinček se je neizrečeno razveselil, ko je prišel    I Krancek res v vežo in mu je z golovosljo  rekel, da    I dobi lepih daril. In ni se motil. Dobra Edvinčkova mati je  dala  siromaku  skoro  novo  suknjico,   ki jo  je še Edvin nosil v največjem mrazu. Tudi čreveljčke je dobil druge. Gospa mu jih je naročila pri črevljarju.
Tisti dan je Francek jedel v kuhinji bogatega Irgovca. Poleg tega je poslala gospa ludi maleri gorkih jedil, Francku pa je navezala cel zavoj raznih jedi, da sta imela z materjo oba dosti za praznike.
Francek ni vedel, kako bi se lepše zahvalil. A gospa ga je pobožala po lici in mu stisnila v roke še nekaj drobiža za mater.
Doma pa sta zvečer prisrčno molila Francek m mamica za dobre dobrotnike
Tako lepih božičnih praznikov še nista imela. Koliko solza pač otre krščanska usmilienost!
Taras Vaziljev.