ZVONCEKI.
Zbirka pesnij za slovensko mladino.
Nabral
Anton Brezovnik
učitelj.
F*
Ljubljana.
Tiskala In založila Klelnmayr & Bamberg.
1887.

; '■ 'C
I







,V'

.
. "U 'ih.~ v

p;f >/
' -
' •
“ , • 1
f? A' - ■
‘"'A' >



■
■

w
'
I


JL" -: -
sdB? fe
£|i
v
■, ■	V"/ ' ’
x

%
;• .■/ ■■'.■rJk-	■



. ;■ / f *< ; N x '



jfejl
,


: :: 'j


N
/
; 'V; x
l| Jli| I
■ T
Zbirka pesnij za slovensko mladino.
Nabral
Anton Brezovnik
učitelj.

Ljubljana.
Tiskala in založila Kleinmayr & Bamberg.
1887.
11190
-7J.66y<Z>
3^a.-z9A
Predgovor.
Obče znano je, da naše ljudstvo nad vse rado prepeva, da ga ni težavnega dela dovolj, da bi si ga Slovenec z veselim petjem ne krajšal. To veselje do pesnij kaže se že pri nežni naši mladini. Kot mnogoleten knjižničar na tukajšnji narodni šoli in tudi drugače prepričal sem se. kako silno ona rada bere pesni, če jih tudi prepevati ne zna. Zal pa, da naše mlado slovstvo do sedaj ni imelo za njo primerne pesenske knjige, kajti dr. Razlag-pve »Pesmarice« zavoljo obilnih političnih in erotičnih pesnij pač ne moremo z mirnim srcem nežni mladini v roke dati. Da bi temu neprijetnemu nedostatku vsaj nekoliko v okom prišel, začel sem po raznih naših knjigah in časnikih za to primernih pesnij nabirati in plod tega mojega nabiranja podajam tukaj mili naši mladini. Pri nabiranji nisem kar nič gledal na to, se li da ta ali ona pesen peti ali ne, nego gledal sem edino le na to, je li ima kaj odg oj ujočega, srce blažečega v sebi ali ne. Zato ta moja zbirka ni nikakoršna »Pesmarica« v ožjem pomenu, nego služi naj naši mladini le bolj v čitanje, deklamovanje i. t. d.
Romajte toraj « Z vo n č e ki» po lepi naši slovenski domovini, kličite in vabite našo mladino v hram, kjer kraljuje sveta ljubezen do Boga, cesarja in milega naroda slovenskega, vnemajte jo do vsega, «kar lepo, blago je in sveto*, da bo v poznejših letih, navdana s trdnim prepričanjem, stala nepremakljivo za svoje blage uzore ter se ne bo udala, «v kateri koli ji podobi pride skušnjava zapeljiva!*
V dosego tega pa «pomozi Bog in sreča ju-načka1»
Vojnik pri Celji, dne 30. avgusta 1886.
Nabiratelj.
«
Slovenski mladini.
Pozdravljam te, mladost premila!
Pozdravljam s celega srca,
Na vek naj bi Boga ljubila,
To prva želja je moja.
Za tem želim naj bi ljubila Predobre si roditelje,
Na starost jim v podporo bila,
Ki toliko za te skrbe.
In tretja moja želja vroča
—- Zapomni si jo, mlada kril — Ti domovino priporoča,
Da ljubiš jo do konca dni.
Iz «Vrtca*.














I.
i.	Cesarska pesen.
Bog ohrani, Bog obvari Nam Cesarja, Avstrijo!
Modro da nam gospodari S svete vere pomočjo!
Branimo Mu krono dedno Zoper vse sovražnike:
S habsburškim bo tronom vedno Sreča trdna Avstrije.
Za dolžnost in za pravico Vsak pošteno, zvesto stoj;
Če bo treba, pa desnico
S srčnim upom dvigni v boj!
Naša vojska iz viharja Prišla še brez slave ni:
Vse za dom in za Cesarja,
Za Cesarja blago, kri!
Meč vojščaka naj varuje,
Kar si pridnost zadobi;
Bistri duh pak premaguje Z umetnijo, znanostmi!
8
Slava naj deželi klije,
Blagor bod’ pri nas doma: Vsa, kar solnce je obsije, Cveti mirna Avstrija!
Trdno dajmo se skleniti: Sloga pravo moč rodi;
Vse lahko nam bo storiti, Ako združimo moči.
Brate vodi vez edina Nas do cilja enega:
Živi Cesar, domovina, Večna bode Avstrija!
In s Cesarjem zaročnica;
Ene misli in krvi,
Vlada milo Cesarica,
Polna dušne žlahtnosti.
Kar se more v srečo šteti, Večni Bog naj podeli: Franc Jožefu, Lizabeti, Celi hiši habsburški!
*
2.	Slovenska Cesarska pesen.
Mi ponosni smo vojaki,
Iz Slovenskega doma,
Po telesu smo junaki In pogumnega srca.
9
Za pravico ostre meče
V	boji sučemo krepko,
Ko pa kri sovražna teče,
Vsi zavriskamo glasno:
Bog ohrani nam Cesarja, Ljube Avstrije Vladarjal
Naj sovražnika prihruje Kakor listja in travč,
Naš pogum ne omaguje,
Nam ne trepeta sreč;
Kakor skala vsi stojimo Zoper moč sovražnih čet,
In ko zmago zadobimo, Krepko se razlega spet: Bog ohrani nam Cesarja, Močne Avstrije Vladarja!
Vse pod solncem kmalo mine, Vse se stara, vse mrje,
Pa ljubezen ta ne zgine,
Ona vekomaj cvete;
In ljubezen za Avstrijo
V	srci hrani vsaki nas,
Naše želje se glasijo
Danes kakor slednji čas: Bog ohrani nam Cesarja, Krasne Avstrije Vladarja!
Blagor nčba naj razlije Se nad Avstrijo krasno, Zlata sreča vsem naj sije,
Ki pod njenim škitom so;
IO
Vez edinosti naj združi Nas, sinove njene, vse,
Drug rad drugemu naj služi,
Vseh pa gaslo bodi le:
Bog ohrani nam Cesarja,
Slavne Avstrije Vladarja!
.	Filodemus.
3.	Živi svetli cesar naš!
Živi svetli cesar naš!
Živi, ki domovje milo Staviš v Svoje varno krilo,
Ki z zjedinjeno močjo Varuješ nas vse krepko!
Živi svetli cesar naš!
Živi svetli cesar naš!
Živi, ki v ljubezni vneti Tvoj obraz podložnim svčti,
Le zaupanje deli,
Mir narodom vsem želi.
Živi svetli cesar naš!
Živi svetli cesar naš!
Ki ko slavni dedi Tvoji Moč imaš v blagosti Svoji.
Ljudstva osrečuješ vsa,
Narod vsak Te rad ima.
Živi svetli cesar naš!
*
Iz »Učit. Tov.»
4.	V cesarični god.
Ljubo oklepaš se Roža iz Bavarske Carske rokč; Radostno Tebe mi Skupno slavimo vsi, Lepa podoba si Blage ženč.
Avstrije kneginja, Tvoja ljubezen vsa Njej plameni;
Milo žari oko Tvoje v nadlog temo, Trumo razžene vso Mračnih skrbi.
Narodov mati si;
Tebi udani vsi Zvesti stojč;
Tvoja naj slava se Širi v dežele vse,
Vedno naj Avstrije Sreča cvetč.
Posl. J. Pintar.
V
5.	Slovenija
cesarju Francu Jožefu o sreberni poroki 24. aprila 1879.
V meglene daljave Preteklih zrem dni,
Ko v Krajni Slovenec Nov dom si dobi.
Oblačne tu dneve Je videl moj rod, Tlačile so sile Ga trde povsod.
Le redko sijalo Je solncc v moj dom, Srdito pretresal Ga večkrat je grom.
Moj vojvoda Samo, Prehrabri junak,
Za kratko oprostil Me trdih je tlak.
Pa ž njim mi vgasnila Je sreča za zmir, Odpiral se mojim Težaven je tir.
Ostro gospodaril Bavar je tedaj,
Želeti si Franka Ne morem nazaj.
Verigo koval mi Osoren Furlan, Postave s Tirolcem Delil Goričan.
Kdor hoče prodaja Me z roke v roko,
Ko bila bi slabo, Prestano blago.
Na kose delijo Mi tujci posest,
Trdi gospodarji Vasi' so in mest.
Gospodov mi šteti Obilnih ni več,
A sreče ni dolge,
Ker vlada le meč.
Ko Čeh gospoduje Tu malo še let, Dvo-orel prikaže V slovenski se svet.
Tja v solnčne višave Je orlova pot, — Slovenec gre v varstvo Njegovih perot. —
Zdaj Rudolf preblagi Je mojim vladar,
Strah Božji ga spremlja, Modrost mu je dar.
Modrost ga vodila Je pota pravic,
So bila mu srca Vseh Kranjcev, Kranjic.
Vnukov njegovih Vsak moder in blag,
Bil mojim sinovom Kot oče je drag.
«Za vero, cesarja,
Za čast in za dom>,
Se praša Slovenec,
• Kaj dal jaz ne bom?»
Junakov se mojih Je tresel Turčin,
Ko v bojih je zgubil Obilo stotin.
Tam Kolpe valovi O časih vedo,
Ko bili napiti So s turško krvjo.
13
Kaj danes podala Slovenija v dar Bi Tebi, mogočni, Prev/, više ni car?
Preslavno leskeče Se dedov Ti krog, Vladarjev Te diko Povzdignil je Bog.
Naj drug osvojuje Si mesta vladar,
Ti več si ko zemlje, Si src gospodar.
Sreberno poroko Obhajaš dan’s Ti,
S Tab oj milijonov Se src veseli.
Od Adrije bregov Do sinjih planin,
Od ogerske meje Do laških ravnin.
Kjer biva Slovenec Zvestoba kali,
Iskrena ljubezen Za Tebe gori.
Vse kliče v višave,
Da kraljev vseh kralj Bi srečnih let Tebi Obilo še dal.
Vzvišena Tebi Na strani stoji Soproga preblaga,
Naj Bog jo živi!
Naj Tvoji vnuki Do konca vseh let Še bodo vladarjem Vsem dika in cvet!
Slovenija zvesta,
Kot Tebi, bo njim,
To danes priseza Pred svetom Ti vsim.
—a.
*
6.	O priliki šeststoletnice združenja Štajerske z Avstrijo.
Oj glasovi preveseli Nam prešinjajo srce,
Slavni dan po vsej deželi Praznovan slovesno je.
H
Šest sto let že modro vodi Habsburški nas blagi rod;
Srečni Avstrije narodi Vsi ga slavijo povsod.
V časih viharnih, ko dnevi nadlog Narode v revi so trli okrog,
Dobri, usmiljeni Oče Sile je videl rastoče:
Rudolf Habsburški, pravičen spoznan, Ljudstvu zdaj bil je v vladarja izbran.
Modrih unukov njegovih oblast Slavno je širila Avstrije čast,
Da je mogočna postala,
Ljudstev si zvestih nabrala;
Hiša Habsburška zdaj trdna stoji, Rudolfa vedno še duh jo krepi.
Srce vneto nam v radosti Danes dviga se v nebo,
Blagoslova prosi, sreče Za vso hišo Habsburško.
Bog ohrani domovini Milega cesarja rod,
Vsi v ljubezni preiskreni Bomo zvesti mu povsod!
$
Savo Zoržin.
— i5 —
7.	Nj. Vel. Francu Jožefu I.
ob Njegovem prihodu v Ljubljano n. dan julija 1883.
Zapustil zlati si prestol In svetlo stolno mesto,
Na Savski svet si stopil dol Med ljudstvo svoje zvesto.
Pozdravljen sredi naših trat,
Oj svetli car, oj mili car,
Pozdravljen nam stotisočkrat,
Naš oče in vladar 1 Pozdravlja stari Te Triglav,
Pozdravlja bistra Sava;
On ded pravičen, čvrst in zdrav,
In ona živa, zdrava.
Pozdravlja Te, pozdravlja Tc Triglava siva glava,
In hči mu, bistra Sava.
Pozdravljen sredi naših trat,
Pozdravljen car stotisočkrat!
Ta krasni svet, ta vrli rod Pač zlate vreden je osode,
Od Tebe, carski naš gospod,
Naš rod naj zlate dni dohode!
Zaupno kot na dede ded,
Na Te mi vpiramo pogled,
Osreči mili car, osreči,
Naš narod Te srčno ljubeči,
Da srečen rod naš in naš svet Slavil Te bo še poznih let.
A mi Ti zdaj prisegamo,
Da za Te radi tvegamo Blago in kri.
ib
Če vstane kje vihar srdit,
Le naj hrumi, le naj besni,
Rešilen meč, hranilen škit Ti bomo mi.
Srčno mi planemo na boj In zmanemo sovražni roj,
Pojoč sred bojnega viharja:
Bog živi dom, Bog živi carja!
S. Gregorčič.
F
8.	Slovenija
Nj. cesarski visokosti carjeviču nasledniku Rudolfu o Njegovem rojstvu 21. avgusta 1858.
Kviško rojaki! na bregih posavskih,
Kviško na bregih primorskih, podravskih, Radostni glas po državi doni.
Z bliskom oznanja, kaj dan’s se godi:
Čujte, radujte se vsi narodi,
Slava Bogu na višavah bodi:
Avstriji krasni se dedič rodi!
Rddost neskončna vsa srca ogreva,
Vrisk od planine v planino odmeva;
Cujte veselo zvonenje zvonov,
Čujte mogočno grmenje topov:
Praznik obhajamo Avstrijani,
S srcem in dušo vladarju vdani,
Bog ga ohrani očeta rodov!
17
Vremo Ti, novorojenec! k zibeli In se priklanjamo Tebi veseli:
Dete preljubljeno, dete mlado,
Naj Ti preblažena leta teko,
Sije na nebu Ti solnce jasno,
Slava naj diči Ti krono krasno! Brani pravico z junaško roko!
Val na skalovji razklaja se v pene:
Stali Ti bomo kot skalnate stene,
Ako Ti sila krivična preti;
Tvegamo za Te življenje in kri! —
Čujte, radujte se vsi narodi,
Slava Bogu na višavah bodi;
Prvorojenca nam Bog naj živi!
Fr. Cegnar.
4
g. O slavni poroki
cesarjeviča Rudolfa s princezo Štefanijo io. maja 1881.
Kar mogli cvetic smo naj lepših nabrali, Spodobno v vrstili, v šopek povezali, Pripravili smo jih za svatovni dar:
Za god, ki ga Avstrija danes obhaja,
Ko hiša Habsburška se lepša, pomlaja — Ko srci presrečni združuje oltar.
Cvetice rudeče so modre in bele,
Nikjer in nikoli ne bodo zvenele,
Ljubezni prisrčne so živi izrjiz.
i8
Mladina slovenska se s slavo združuje, Pohlevno ta zvezček zdaj k piru daruje, Udanosti verne naj bode dokazi
Ves blagor in sreča nad Vama naj sije, Vzpomladno veselje skoz vence vmes vije, Prihodnost vesela naj Vama žaril Osrečena z Vama vsa Avstrija bodi,
Edinosti zvezda narode naj vodi,
Država okrepna vsem v bran naj stoji!
A. Praprotnik.
*
io.	Avstrija za vse.
Ako le hče,
Avstrija b’la je in bo za vse!
Zdaj brambovci zaukajte:
Rit’ če, bit' če Avstrija za vse!
Ker tedaj hče,
Nikogar se ne bojimo,
Brez skrbi, varni, trdni smo:
Bit’ če, bit’ če Avstrija za vse!
Ako le hče,
Ni treba jarma tuj'ga nos’t,
Je že domača moč zadost’:
Bit’ če, bit’ če Avstrija za vse!
»9
In ker pa liče,
Obeta Rudolf iz nebčs:
« Frančišek, zmagal boš zares!
Ker Avstrija če,
Tud’ bo za vse!»
In pa ker če,
Avstriji bo pomagal Bog,
Da sc razširi v krog in v krog:
Bit’ če, bit’ če Avstrija za vse!
V. Vodnik.
4
ii.	Moja Avstrija.
Moj dom sveta	Moj dom sveti
Je Avstrija,	Je Avstrija,
Ki moč in slavo,	Dežela lep’ga,
Čast ima;	Dobrega:
Kak’ ljubim te	Snega pladin,
Nad druge vse	Morja modrin,
Dežele, sin	Polja zlata,
Tvoj kličem sc!	Livid iskrin,
Če Bog nebes	Gora rudnin
Bi rekel mi:	In trt solza,
Deželo, ktero	Žena milin
Voliš si?	In mož srca!
Bi dna srca	Dežela ta,
Beseda šla:	Bogata vsa:
Moj dom sveta	Moj dom sveti
Si Avstrija!	Si Avstrija!
20
Moj dom sveta Je Avstrija,
V	zavčzi vsa Utrjena;
Narodov broj,
Mogočni roj —
Je v »združbi moč»,
Bogat razvoj!
V	ljubezni brat Naj bratu rod Podaja rad Roko povsod!
Dežela ta
Bo srečna vsa:
Moj dom sveta Si Avstrija!
Poslov. H rab. Pernd.
12.	Molitev.
Ti, ki si ustvaril Nas ko listja, trave,
Pol sveta podaril Sinom majice Slave:
Čuj nas večni Bog!
Tvoji smo sinovi,
Dela blagoslovi Naših slabih rok,
Vsmili se sirot,
Oče! z nami bodi,
Kaži pravo pot,
Ki do sreče vodi;
Ti nam daj kreposti,
Da, kar sklene um,
V djanji naš pogum Skaže brez slabosti!
S. Jenko.
m
13.	Slovenec sem.
Slovenec sem!
Tako je mati djala,
Ko me je dete pestovala;
Zatoraj dobro vem:
Slovenec sem!
Slovenec sem!
To jasna pamet v glavi,
To v srcu blagi čut mi pravi;
S ponosom reči smem:
Slovenec sem!
Slovenec sem!
Jaz ljubim očetnjavo,
Gorim za njeno čast in slavo;
Kar čutim, to povem:
Slovenec sem 1
Slovenec sem!
Od zibeli do groba Ne gane moja se zvestoba,
Da vsikdar reči smem :
Slovenec sem!
Jak. Gomilšak.
22
14- Na moje rojake.
Slovenec! tvoja zemlja je zdrava In pridnim nje leža najprava.
Polje, vinograd, gora, morjč,
Ruda, kupčija tebe redč.
Za uk si prebrisane glave,
Pa čedne in trdne postave;
Išče te sreča, um ti je dan,
Našel jo boš, če nisi zaspan.
Glej, stvarnica vse ti ponudi,
Iz rok ji prejemat’ ne mudi!
Lenega čaka strgan rokšv,
Palca beraška, prazen bokal.
V. Vodnik.
15.	Kje dom je moj?
Kje dom je moj ?
Sava teče po ravninah,
Drava dere po pečinah;
Glej povsod spomladni cvet, Zemeljski raj na pogled.
In to je slovenska zemlja,
Na Slovenskem dom je moj!
Kje dom je moj ?
Ne poznaš li v zemlji mili Slavskih sinov hrabrih v sili ?
Bister um, dušic krotkost Ste med druz’mi njih lastnost. To pa je slovenski narod Med Slovenci dom je moj!
Kje dom je moj ?
Tam kjer Soča v blagem kraju Vije se — podobnem raju;
Tam kjer žlahtne trtice Venčajo goričice.
In to je slovenska krajna,
Na Slovenskem dom je moj!
Kje dom je moj?
V sinjega morja zrkalu — Cudapolncm ogledalu —
Se primorski kraj blišči Z brežčiki prijaznimi.
To pa je slovenska zemlja,
Na Slovenskem dom je moj!
Kje dom je moj ?
Goratan, Primorje, Krajna,
Ž njimi Štajer — zemlja s’jajna Dom rodu so slavskega Dom rodu junaškega.
In to je Slovenja mila,
Med Slovenci dom je moj!
Kje dom je moj ?
Iz orjaškega Triglava Gleda doli mati Slava,
Sinke kliče in budi K delu, slogi, srčnosti,
Duh slovenski zopet veje,
Na Slovenskem dom je moj!
Pirnat.
16.	Slovenska dežela.
Jaz vem za deželo, prelepo slovi,
Vsak kdor jo pozna, jo visoko časti; Slovensko deželo v mislih imam,
Nikolj je zadosti prehvalit’ ne znam. Zatorej, zatorej resnično povem: Slovenski deželi enake ne vem!
V	tej lepi deželi jaz mirno živim, Pošteno s prijatelji se veselim;
Pošteno veselje povsod je doma, Slovenci povsod so veseVga srca, Zatorej i. t. d.
V	tej lepi deželi prijatle imam,
Od lica in srca jih dobro poznam, Njih srce je čisto prav kakor zlato, Prijatelja svoj’ga pozabdo ne bo. Zatorej i. t. d.
V	trgatvi slovenski v jeseni sem bil, Vsak dan se pri drugih ljudeh veselil; Veselja jeseni pozabil ne bom,
V	jeseni Slovenja veselja je dom. Zatorej i. t. d.
25	—
In moram svoj kruhek iskati drugod,
V slovenski deželi ga najdem povsod; Navadil povsod se bom hitro ljudi,
Saj so mi Slovenci prijatelji vsi.
Zatorej i. t. d.
In pridem kedaj še sem k vam spet nazaj Pogledati, kako godi se vam kaj;
Zaupam, da boste prijatli mi še,
Da ni še nobeden pozabil na me.
Zatorej i. t. d.
3>
17.	Kranjska dežela.
Kranjska dežela, najlepša dežela,
Ti domovina najdražja si mi!
Dokler sem v tebi je duša vesela,
Ko te zapuščam oko se solzi.
Kranjske ve gore, najzaljše ste gore, Kras ve ponosen, ste kranjske zemlje. Ko pozlačeni od svita se zore,
Vaši vrhovi čarovno bliščč.
Kranjske vč reke, prijetno šumite, Zemljo napajate kranjsko ljubo.
Svojim šumenjem ve Kranjce budite, Srce za dom naj jim bije gorko.
2 6
Kranjsko ti polje, oj polje ti širno,
Zemlji si kranjski največji zaklad.
Kadar na tebi klasovje nemirno,
Ziblje kot morje se, dom je bogat.
Kranjska dežela, najljubša dežela,
Ti domovina najdražja si mi 1 Tebi naj pesen se moja bo pela,
Za-te, ker moje srce le gori.
Fr. Cimperman.
4
18.	Štajerska.
Sem od sinjih gor, kjer 'ma orel dom,
Pa do Save brega, kranjskih mej,
Od planine sive, ki jo stresa grom,
Do podravskih polj na zemlji tej:
Ta dežela je zemlja Štajerska,
Zemlja mila moja rojstvena.
Divja koza tam skače znad pečin,
Srčen lovec rad v nevarnost grč,
Pastarica poje iz srca globin,
Kjer planin vrhovi v zrak strle:
Ta dežela i. t. d.
Kjer ognjeni žar in kladiva moč Pridobi železa, jekla dar,
Drevje raste tu, ne omagujoč,
Če divja tud silen, hud vihar:
Ta dežela i. t. d.
Žito tam zori in okusni sad,
Ki drevo prežlahtno nam ga da,
Sladko dava nam grozdje vinograd,
V	čaši ruj no vince lesketa :
Ta dežela i. t. d.
Kjer je mnogi mož prost in tud’ bogat, Ki ga doma blagor še skrbi,
Ki hče veren, zvest njemu še ostat’,
Če ga ravno svet še ne slavi:
Ta dežela i. t. d.
Kjer mladenič vsak, ki za to je 'zbran, Mora biti dober, vrl vojak,
Služi carju zvest in srčno udan,
V	vsakem boji časten je junak:
Ta dežela i. t. d.
Kjer čestitljiv Gradec mesto je staro, Mura teče skoz kot zelen pas,
Kjer je hranjeno vednosti blago Za vse kraje in za vsaki čas:
Ta dežela i. t. d.
Kjer obraza je vse veselega,
K novi sreči vse prerodja se,
Kamor krona se svitlo lesketa Carja milega in carinje:
Ta dežela i. t. d.
Po nemškem.
Naj viharja moč razsaja, Hraste cepi, skale taja,
Pahe zemlje naj zdrobi; Vendar kakor siva skala Sred viharjev trdna stala Večna bo Slovencev čast!
Naj mrtvaški strup jezika Nas srdito v srce pika,
Naj le slabo govori;
Vzeti nam ne more slave, Ne vtajiti bistre glave; Večna bo Slovencev čast!
Kadar bliska meč morije,
V boji kri junaška lije, Kakor hrast Sloven stoji; Za očestvo se daruje,
Vso nevarnost zaničuje, Večna bo Slovencev čast!
Zato mi, Slovenje sini, Zvesti svoji domovini,
Eno srce bodimo!
Če nam je ljubezen mati Ino sloga nas pobrati,
Večna bo Slovencev čast!
S<
Virk.
20.	Ljubezen domovine.
Kdor ima sred,
Zna za dom solzd,
Za slovenske domovine raj.
Zanjo rad živi,
Zanjo hrepeni,
Njo, le njo bi ljubil vekomaj.
Čvrst Slovencev rod,
Čist prebiva tod;
Oj prijaznost čista tu cvete.
Vsak prijatla ’ma,
Zvest objema ga,
To navada stara tukaj je.
Od snežnih planin
Do trtic dolin
Mile pesmice povsod pojo.
Sloven'c je rad vesel;
Kaj, da bi ne pel,
Njemu pesni iz srca teko.
B. Potočnik.
*
21.	Ljub a v do doma.
Kaj mi tak zbuja čute, srce živol Kaj se kri mi pretaka tako vroča,
Kaj mi misli vrejo tako, kakor silni Slap med skalovjem ?
3°
Kakor presvitla zora noč preganja, Kakor rosa oživlja polja cvetice,
Žarno solnce zbuja preglasne pevce V temni goščavi:
Tako podi mi žaldvanja čute,
Trosi cvetke na poti mi življenja, Zbuja in rodi mi preživo pesni Ljuba v do doma.
Čuje naj zemlja in nebo visoko,
In narodje vsi krog po daljnem svetu, Da bom, dokler sije mi solnce žarno, Zvest domovini.
Ko pa me bo zeleni grob pokrival, Naj nad njim se prekrepka lipa dviga, Ki šumljaje pripoveduje:
Ljubim domovje.
In ko minula bodo dolga leta,
Ko že veter raznesel bode prali moj, Vedno še šumljal bo v zraku glasno: Ljubav do doma.
J. Kersnik.
22.	Prisega v naravi.
Otroci, v naravo Cvetočo pojmo!
Tam bele, rudeče In modre so vmes,
Cvetice preljube Prekrasno cveto!
Prijetno podale Se bodo v povez.
3i
Le ročno na delo Tovar'ši mladi! Da šopek prekrasen Si vsak naredi. Pripeli ga bomo Na prsi mlade,
V katerih nam bije Slovensko sreč.
Veselo in urno, Junaško, čvrsto Pojdimo tovar’ši V naravo lepo.
Že v zgodnji mladosti Pokaže naj vsak,
Za narod premili Da čvrst bo vojak.
V	molitvi goreči Zdaj kviško rokč,
Očetu v nebesih Zročimo sreč.
V	naravi prekrasni Prisezimo si:
Za dom naš preljubi Srce naj gori.
Iv. Tomšič.
*
23.	Kdo je mar?
Vse doseže, kar mu drago, Bodi slava, bodi blago;
Vse doseže sosed moj.
Dlan doma mu ne odreče, Gre na tuje, dobro steče, Njemu zlata kaplja znoj. Vidi tujče krasne čine In se vname iz daljine — Kdo je mar?
Mi zapojmo: rodovine Je slovenski oratar.
Čujte bor, vojaške roje! Krogla žvižga, boben poje, Grad vali se v sip in prah, Vragu peta se zabliska,
En junak za njim pritiska, Udri, udri, mah na mah! Kjer zadene, iskra šine,
Šest jih pade, kjer porine, Kdo je mar?
Ta pogumni korenine Je slovenski oratar.
Blaga polna trg. in cesta, Barka plava v daljna mesta, VeVki kupec pošlje vse.
Nam nanese mire, zlata, Njemu vsa odprta vrata, Zemlja skor njegova je.
Kupi polje, plavž, graščine, D’narje meri na štrtine,
Kdo je mar?
Ta bogati korenine Je slovenski oratar.
V zbor učenih, vedi slava, Stopi moder, bistra glava, Vse jezike sveta zna.
Cc zapoje, vse pogleda,
Na katedru grom beseda, Zvezde šteje, pravdo da.
Svet posluša modrovine,
Se začudi koncu tmine,
Kdo je mar?
Taka glava korenine Je slovenski oratar.
Nek se trudi v sodni hiši,
Raste krepko, viši, viši,
Pravde čist, železen hram.
Vse ga slavi, vsi so vneti, -Zvezda se na prsih sveti,
Cesar c’lo ga čisla sam.
Kakor solnce iz višine On zasije, krivo zgine,
Kdo je mar?
Ta pravični korenine Je slovenski oratar.
Pusti svet opravke svoje,
«Sursum corda!» v domu poje Mož pobožen, rajski svat.
Vse obrne v božjo slavo,
Mitra kinči sveto glavo,
Papež piše: »Ljubi brat 1»
Kedar grob nemilo zine,
Angelj čist na svetu mine,
Kdo je mar?
Ta pobožni korenine Je slovenski oratar.
Bodi v tugi, bodi v šali,
Zmer ponižno Boga hvali,
Ter ne žabi rojstva nit;
Skaz je njemu krasno lice,
Uma, sprave, sle, pravice Zvezdojascn, čist osvit.
Če zavist lizuna zvine,
Da zamrdne sin krtine,
Kdo je mar?
Zagrmimo: Čast očine,
S’cer slovenski oratar!
Iv. Koseski.
24.	Moj dom.
V	dolinci prijetni je ljubi moj dom,
Nikoli od njega podal se ne bom; •
Pod lipo domačo najraje sedim,
V	domačem veselji dovolj no živim.
Le išči si sreče, prijatelj, drugej,
Al’ misliš dobiti na tujem je kdej ?
Veliko mars’kteri je hodil po svet’,
Na zadnje prot’ domu se obrnil je spet.
Glej, rož’ce domače najlepše cveto,
In ptički domači najlepše pojo.
Prijatli domači so mil’ga srca,
Ljubezen, zvestoba le biva doma.
Doma preživeti si dneve želim,
Umreti se tudi doma ne bojim,
V	domači gomili se spava sladko,
Mi bratci, sestrice rahljajo zemljo.
And. Praprotnik.
25.	Ljubo doma, kdor ga pozna.
Ljubo doma,
Kdor ga pozna,
Pregovor stari že pravi;
Torej, moj dom,
Ljubil te bom,
Dokler me v grob smrt ne spravi.
Tebe poznam,
Te ne izdam,
Kakor so mnogi storili ;
Za-te živim,
Za-te gorim,
Kraj moj slovenski premili!
Lepšega ni,
Kakor si ti,
Za-me nikjer več na sveti;
Ti me rediš,
Ti me živiš,
Za-te pripravljen sem vmreti!
V. K.
4
26. Na jezeru.
Po jezeru Bliz’ Triglava Čolnič plava Semtrtje,
V čolnu glasno Se prepeva,
Da odmeva Od gorč.
Mile tiče
Se budč; Ker so čulc Pesen mojo, Vsaka svojo
Po dolinah In planinah
Zvrgole.
—	3<>
Ribam srca Vsem igrajo,
Da skakljajo Nad vodo,
Še valovi Šepetajo In šumljajo Med sabo:
27. Bleško
Otok bleški,
Kinč nebeški Kranjske zemlje ti! Ven’c iz raja Te obdaja,
Vse se veseli.
Vali igrajo,
Ribce imajo Dobro volj ni ples,
Ladja giblje Sc in ziblje Nas h Kraljic’ nebes.
«Tukaj Slava Vence vije,
Srce bije Nam gorko; Čujte gore In bregovi,
Da sinovi Slave smo!»
M. Vilhar.
jezero.
Z vrhnja srede Skale blede Stari Grad je rob: Čez od Grada Mutast strada Strmi Babji zob.
Kdor si tukaj,
Le zaukaj Tu brez vse skrbi! Krajna mati V svojem zlati Draga naj živi!

K. Huber.
Buči, morje Adrijansko 1 Bilo nekdaj si slovansko, Ko po tebi hrastov brod Vozil je slovanski rod.
Ko ob tebi mesta bela Naših dedov so cvetela, Ko so jadra njih im6,
So nosila njih vojskč.
Tiho morje! kam si djalo, Al' brodovje pokopalo,
Si jih zbilo ob peči,
Da jih videti več ni?
Morje ni jih pokopalo, Ob peči jih ni razdjalo, Da jih videti ni več, Tega kriv je tuji meč!
S. Jenko.
29.	Savica.
Noč na nebu zvezdice prižiga,
V jezeru njih svit pri svitu miga, Nič miru ne drami tihega;
Le Savica, hči kraljeva,
Pribobni in pesen peva Od nje doma slavno mirnega.
Megla zgine, jutra zor vzdigvati, Mladi dan začne se oživljati,
Vsa narava radost diha le;
In Savica, hči kraljeva,
Pribobni in pesen peva,
Da srce slovensko milo je.
Kar oblaki gor se pripodijo,
In dolino mirno zatemnijo,
Hudo vreme krog in krog vrši;
In Savica, hči kraljeva,
Pribobni in pesen peva,
Da zmag’valca čez Slovence ni.
Blisk obžari strmo peč višave,
Grom pretresa žile sive glave,
Piš podi razpenjeno vodo;
In Savica, hči kraljeva,
Pribobni in pesen peva:
Hrabrosti slovenske kon'c ne bo!
Kak pod šumnim slapom kamnje pleše, Ki ga val od trde stene kreše,
In v vrtincih urno suče krog;
In Savica, hči kraljeva,
Pribobni in pesen peva:
Rod slovenski brani ljubi Bog!
Blisk povgasne, grom strašivni mine,
In nebo zdaj čisto čez doline Se razpenja, hladni diha pih;
In Savica, hči kraljeva,
Pribobni in pesen peva Od prelepih časov svobodnih.
Že počiva mirno vsa narava,
Od Savice proč čolniček plava,
Zadnjič slišim zdaj še pesmico;
In Savica, hči kraljeva,
Pribobni, razglasno peva Od Sloven’je slavno pesmico.
Dr. L. Toman.
30.	Triglav.
V gorenjsko oziram se skalnato stran, Triglava blišči se vrhovi,
Prot’ jasnemu nebu kipi velikan,
Kaj delajo gleda sinovi,
On videl je zgodbo Slovenje otrok,
Je slišal njih petje i vrisk in njih jok. Vse je vihar razdjal: —
Narod je zmiraj stal,
Gledal na Triglava neba obok.
Pridrla je vojska iz turških krajin, Tovarsa nje smrt in razdjanje;
Triglav je videl iz jasnih višin Veliko nadlog, pobijanje.
Sovražnikov štel ni junaški Sloven’c, On hotel je smrt al’ zmage le ven’c; Kri so prelivali,
Turke pobijali,
Zadnjič zadobili zmage so vene.
Verige žulile so nas do kosti,
Krivice so vrat nam klonile,
Po svetu omike že zarja blišči,
Veselo zapojte tud’ Vile,
Slovenskim sinovom da v srce doni, Da vikše dolžnosti in slavnejše ni,
Ko za domovja čast,
Blagor in srečno rast Delati, dokler naš Triglav stoji.
m
Semrajec.
— 4° —
31.	Pod
Lipa, dišečo,
Preljubo drevo,
Ko 'maš cvetečo Košato glavo,
Drevo si sveto Uže od nekdaj.
Še je vneto Za tebe vse zdaj.
U tvojej senci So stali enok Vrli Slovenci U kolu okrog.
lipo.
In darovali So svojim bogom,
In prisegali Smrt večno vragom. Pesni donile So daleč okrog,
Ino polnile Nebeški obok.
Kot so dedovi Branili svoj rod, — Tako sinovi Ga bran'te povsod 1
Dav. Trstenjak.
32.	Slov6 od dčma.
Rojstna hiša, hiša mala,
Kjer sem prvič ogledal svet, Kjer me mati je zibala In učila me je pet’,
Danes jaz od tebe iti Moram v daljni tuji kraj,
In Bog ve, če dano priti Bo mi k tebi še kedaj ?
Draga lipa ti dišeča,
Ki pred hišo mi stojiš,
Doma varhinja cveteča, Danes zadnjič me hladiš.
4«
Gledala me dete malo Kdaj igrat’ si pod seboj,
Danes sprejmi pa zahvalo,
In posebni pozdrav moj!
Tudi tebe, vrt ljubljeni,
Jaz za dolgo zapustim,
Delal si veselje meni,
Zdaj te drugim izročim.
Moje roke zalivale Krasne rože zdaj so vas,
Tuje vas oskrbovale Bodo pa prihodnji čas.
Gozd pri gori tam samotni,
V kterem sem sprehajal se,
Vir tu bistri in tihotni,
Vas oba pozdravljam še!
Vse je za-me pomenljivo,
Kar zagledajo oči,
Vse mene spominja živo Zlatih ur, ki več jih ni.
Lepi dnevi res ste bili,
Ki ste tčkli kdaj mi tu,
Al’ mladostni časi mili,
Zdaj od vas ni več sledu;
Zginjali ste kakor zora,
Ko odpira solncu tir —
Z Bogom hiša, lipa, gdra,
Ljubi vrt in gozd in vir!
J os. Cimperman.
z
Popotnik pridem čez goro,
Od doma vzel sem že slovo,
In kamor se oko ozrč,
Povsod se mi nov svet odprč.
Tud’ tukaj solnce gre okrog,
Dolino vidim, hrib in log;
Pa solnce naše bolj blišči,
In hrib naš lepše zeleni.
Tud’ tu cveto cvetičice,
Po njih šumč bučelice;
Pa naših rož je lepši cvet,
Bučclic naših slajši med.
Skoz mesta hodim in vasi,
Povsod drugač’ sc govori;
Jaz tuj’c nikogar ne poznam,
In sred ljudi povsod sem sam.
Dežela ljuba, kje ležiš,
Ki jezik moj mi govoriš?
Kjer znanci moji še živč,
Prijatli moji v grobih spe?
Zdihujem, prašam vedno : kje ?
Prijatli! k vam želi srce;
Perot imeti si želim,
Da k vam domu kot tič zletim.
I. Strel.
Oj planine, oj planine,
Rožnate planine vč,
Kras slovenske domovine,
Ino sinje vč gore,
Ki ste žive skalovite Straže našega sveta,
O pozdravljene bodite!
Kličem tožnega srca.
Kolikrat se v meni glasi Radosten na vas spomin,
Pred menoj vrste se časi,
Ki sem vžil jih vrh planin,
Ko presrečen na višavah,
Srčnega veselja vnet,
Po ravninah in nižavah Pisani sem gledal svet.
Torej moje srčne želje Ve, zelene ste gore,
Kjer otročje kdaj veselje Vživalo mi je sreč.
Na višinah domovine,
Kjer živi ves moj spomin, Oj planine, oj planinci Srečen bil bi gorski sin.
Vsako jutro zlato zoro Sem pozdravljal prevesel, In čez dan v zeleno goro Glasno žvižgal, glasno pel; Mislil sem, da rože krasne Meni se razcvitajo,
In da ptiči pesni glasne Meni le prepevajo.
Toda moral zapustiti Tebe sem planinski raj! In med druge ljudi iti,
Po poklicu v drugi kraj. Res, povsod se da živeti, Kdor poguma kaj ima,
Pa samo v domači sveti Zemlji sreča je doma.

Fr. Levec.
V	hrambo slavne domovine Kliče cesar svoje sine,
Kliče hrabra Avstrija.
Tak na noge korenjaki, Slavovenčani vojščaki —
Za cesarja in Boga.
Ostre meče opašite,
Puške s kroglami nabite,
In na puške bajonet!
Ura že slovesna bije,
V	zraku se zastava vije In krog nje očestva cvet.
Srečno, srečno! Bog vas vodi, Desni angelj z vami hodi Črez doline in gore;
V	duhu bomo vas spremljali In po hrabrosti poznali,
Da ste sini Avstrije.
Za vas bomo mi molili,
Ko se botc srčno bili,
Sekal meč bo mah na mah, Da sovražnike pobili,
Na vse kraje razkadili Bi. ko veter cestni prah.
Ko na čelo mir drhali Bote z mečem zapisali,
Zopet pridite domo!
Da junaške hrabre sine,
Sine drage domovine,
Z venci slave venčamo.
Če bi pa po božji volji Padli tam na slavnem polji,
Vas ne bilo več nazaj:
Bodi vaša tovaršija Jezus, Jožef in Marija —
Vas spremljaje v sveti raj!
J. Virk.
5<
36.	Slovenčeva želja na tujem.
Kje prijazne ste višave,
Ki obdajate moj dom?
Kje cveteče ve planjave,
Vas še kter’krat videl bom?
Kje predraga si dolina,
Kjer preživel sem mladost?
Kje višina, kje planina,
Kjer užil sem tolk’ radost?
Kje si zlat’ga časa zlati,
Blagi, ljubeznjivi kraj,
Kjer so draga moja mati,
Dragi oče, časni raj ?
Žarneje tam solnce sije,
Vetrič bolj hladan pihlja;
Bolj zeleno žito klije,
Bolj prijazno vir Šumija!
Toda gora vid ovira,
Siva megla vmes stoji;
Se zastonj oko ozira,
Videt’ dom zastonj želi.
Zgini megla, gora zbeži,
Perutnice Bog mi daj;
Me na tuje več ne veži,
Da zletim prot’ domu zdaj.
V. Urbas.
*
37.	Tri rožice.
Mati lepa, mlada mati Sprehajaje se po trati Plete kite, vcnčike.
Mali sinček, sinček zali, Krasne kite, venec hvali, Za nje trga rožice.
«Pleti meni tudi kite,
Vence z zalih rož povite,
O predraga mamica!* Tak veselo sinček prosi, Zbira rož’ce, vkup jih nosi, Kar najlepših le zazna.
«Glodaj, gledaj, ah rudeče, Žarnojasne in goreče,
Glej cvetice, mati, glej! Svitlo zlate, ko kresnice, Žarne, ko neba zvezdice; Kak se zovejo, povej?«
«Sinček, rož’ce te rudeče, Žarnojasne in goreče,
Maki so zarudeni,
Tak ljubezen v srci vneta Mora biti tvoja sveta Za domače vse reči.«
Sinček skoči, krog pogleda, Kar mu kroglovita bleda Zablišči cvetičica.
»Mati ljuba, vidiš te-le,
Bolj ko mrzli snežec bele, Krila tak nedolžnega.«
»Sinček mali, rož’ce te-le, Bolj ko mrzli snežec bele, Imenujejo se slak:
Tvoje srce tuje zlobe,
Tuje želje in hudobe Mora biti čisto tak.»
Rož’ce druge krog iščeči Od veselja koprneči Sinček k materi hiti.
»Ko nebesa večne slave, Mati, glej! cvetice plave, Lepših oh gotovo ni!«
»Ko nebesa večne slave Te cvetice čisto plave Lepe so plavičicc:
Kakor zvezde neba cesti, Moraš biti vedno zvesti, Vreden sin Slovenije.«
Srčno reče, rož’ce zveže, Sinku jih na srce vleže,
Jasno vzdigne mili glas:
• Mali sinček, sinček zali, Zvesto ljubi, zvesto hvali l<ož’ce te življenja čas!»
« V žitu zvesto vkup rastejo, Z njim objete, z njim padejo, Kadar srp odseka jih :
Teh zato vzemite znakov,
Kar vas srčnih je junakov Na Slovenskem rojenih.»
«In ko vlečejo težave Se brez miru, se brez sprave Nad preljubo materjo:
Z njo junaško se držite,
Jo rešite, z njo padite,
Ak’ zapusti jo nebo.»
Srčni govor sinka vname, Besediti vneto jame:
«Mati ljuba, matica!
Rož’ce bodo povenele,
Al’ za vek se želje vnele, Slavne želje v dnu srcd!»
Dr. L. Toman.
II.
38.	Skoraj!
«Kje so cvetice ljubč ?» V zemlji počivajo, spč; Gorka odeja jih krije, Brani viharju, ki vije.
«Kje-li so tičice zdaj?»
V daljni zletele so kraj, Kjer zeleneče so veje; Tamkaj jih solnčice greje
«Kam so otroci prešli ?» V sobi so blizu peči; Često ubožcem se toži Bridko po ptici in roži.
Ko vzdrami se svet, Spomladnje ogret:
Rode se cvetice,
Da hitro glavice Na dan pomolč, Prijazna očesca Odpro in peresca, Ter v zrak zadehtč.
In deva premila Pošilja vabila Čez morsko ravan, Da ptičic krdelo Pripoje veselo Na kraj mu poznan.
4
5°
Naproti otroci Jej širijo roči,
In scrinčnati logi, Vsi polni v okrogi Nedolžnih ljudi;
Vriskaje glasno; Pozimske iz ječe Hitč hrepeneče Na polje cvetno.
In ptičjega petja, In mladega cvetja In rajskih so dni!
*
Lujiza Pesjakova.
39.	Spomlad.
Sneg za to leto slovo je že vzel, Hranil je starček svoj čamar vesel, Zebca zapela,
S parne zletela:
«Nis’ me še mrazek ti vzel!»
Slišiš po gaji prepevati tam!
Tički veseli spet prišli so k nam; Kak’ žvrgolijo!
Tebe budijo:
«Lepa nedolžnost, le vstan’!»
Tamkaj po polji, po njivah, povsod Zgodaj prepeva škrjančekov rod; Kvišk’ se podaja,
Lepo obhaja Solnca veselega god.
Tamkaj, kjer solnce potoke srebri, Pen’ca vesela na vrbi sedi,
Lepo prepeva,
In se ogreva,
Stvarnika svoj’ga časti.
s
Tebi stvarnica na smeh se drži, Ona zdaj novo obleko dobi; Travn’ke zelene,
Rož’ce rumene,
Kako nas to veseli!
Črešnja vsa bela na griču stoji,
Gleda na breskev, ki v vrtu cveti;
Vse razcveteno In omlajeno Teb’ se naproti smeji.
Vse se zdaj giblje, veselo živi,
Cvetu na vsakem bučeVca sedi;
Tam po ravnini,
Lepi ledini Deček metulje lovi.
Tamkaj po solnčnatih holmcih — aj, aj! Pridni pastirci imajo 'svoj raj;
Ovčke pasejo,
Lepo pojejo
Hola! Kak juckajo zdaj.
Mnogo veselja res vigred nam da,
Urno pa nas do poletja pelja;
Leto brž mine,
Tud’ jesen zgine,
Zima nam roko poda.
4*
Tak’ bo minula tud’ tvoja mladost.
Se spremenila življenja sladkost;
Vse bo minilo,
Vse se stemnilo,
Prišla bo smrtna britkost.
V. Orožen.
4
40.	Svečan in cvetica.
Pod rušo gorice, na solnčno stran, Cvetica je nežna tičala,
V zavetji se varnem ni mornih slan, Ko zima je zunaj vihrala,
Ni burje, snegov se ni bala,
Ker zemlja zakriva jo varno Pred mrazom, pred silo viharno.
Al’ komaj topiti se led začne Od solnca, ki nekaj dni greje,
In komaj prek juga se rižice Znebijo snežene odeje:
Že svečan k cvetici prispeje In trka na rušico njeno,
Klicaje z besedo medeno.
Svečan.
Kaj čakaš, premiljena, kaj mudiš, Doklej pod zemljo boš tičala?
Ne pada več slana, ne brije piš,
Že sneg je gorkota pregnala;
Na solnce, cvetičica zala,
Ne skrivaj več svoje lepote Pred svetom v neznane tcmnote!
Cvetica.
Še zima se zdi mi, minula ni,
Bojim se, da mraz mi še preti;
Glej! zemlja me kviško še ne budi, Ne slišim še ptičkov žgoleti,
Ne sapic pomladnih šumeti,
In skrbno umikajo lice Pod zemljo še moje sestrice.
Svečan.
Kaj tvezeš, cvetica, naj sram te bo, Mar letenske čakaš vročine,
Ko toča pobija, ko strele žgo,
Ko suša popalja cvetline?
Le mudi, da pomlad premine,
Da bodejo druge, manj zale,
Na tebe zmrzlivko kazale.
Cvetica.
Potrpi moj svečan, vsaj nekaj dni, Saj dolgo ne bom se mudila, Premrzle se zdijo mi še noči; Jutranja bi sapa nemila Nezdrava mi bit’ utegnila,
Ker zemlja, ko dan se nagnuje,
Še zmiraj nad mano zmrzuje.
Svečan.
Oj, starke neslane pač ne poznaš, Cvetičica moja prelepa!
Ki polna zavisti mrazi nalašč,
Da bolj te v samoto zaklepa,
Da skriva temnica te slepa,
Med tem, ko pomlajene dobe Vse vživa in dije sladkobe.
O pridi na svetlo, na beli dan,
In zemljo zapusti vesela!
Pač radosti čaka te raj neznan; Toplota najmilša bo grela, Najmečja te sapa objela;
Najlepša, najzalša cvetica Med cvetjem boš stala kraljica.
Tako jo je vabil, jo klical ven,
In sreče obetal čez sreče;
Kar mika srce, lizun jej na den, Vse sladko, vse ljubo izvleče, Dokler ne preveri boječe,
Dokler izpeljana ni bila Nevedna iz varnega krila.
Al’ komaj je vne, strašno se zavč Pred sabo zre polja snežene,
In komaj je solnce šlo za gorč, Zarjovejo burje ledene,
Zmarzal jo strupena oklene; Prepozno kesa se zdaj reva Ter mraza in groze medleva.
In zjutraj, ko dan posijal je spet, Cvetičica več ni živela,
Viselo je perje, bil skrčen je cvet,
In bilka sesedena, vela.
Mat’ zemlja zastonj je solzela,
Zastonj je po hčerki tožila —
Ni tožba več mrtve zbudila.
L. Svetec.
41.	Zvonček.
Premlado cvetje presno že rastlo je lepo I11 barve tisočbrojne so kinčale zemljo.
Ko vse je bilo v redu, je sneg še vstvarjen bil, Izbir njegove barve dovolil Bog mu mil.
In sneg se je napotil, da krila bi iskal,
In barve je po vrsti zavzet občudoval.
Obleke sladke rože imel bi bil prav rad,
Lepote njej dopadel mu vzorni je zaklad.
In lilije zavidal za krilce je čisto,
In solnčnice si želel odejo presvitlo.
Potonike oprava je bila njemu všeč,
«Kak lep bi bih, je mislil, «ko bi postal rudeč.»
Od tulipana hotel je oblačilo c’lo.
Katero z žlahtnim bagrom je krog obrobljeno.
Vijolici je rekel, «mi modro nošnjo daj!» Bršljanovo zahteval »priprosto suknjo vsaj.»
Ali zastonj približal cveticam se je vsim. Zbadljivo so in glasno smejale se za njim.
»Nesrečen sem ko veter, ki barve ne ima,
In ki zato nemirno na zemlji krog divj&.»
Tako je sneg zdaj tožil in točil je solzč,
In solze omečile so zvončeku sreč.
Pohlevno cvetje reče: »Neviden plašč imam,
Če ni preslab, ga vzemi, ker rad ga tebi dam.»
In sneg si je hvaležen prebeli plašček vzel, Obesil ga čez rame in dalje šel vesel.
In danes še ga nosi, za druz’ga mu ni mar,
Ker darovano krilce je čedno še vsikdar.
A cvete sneg žrtuje, jih rasti ne pusti,
Z močjo ledeno svojo vse srepo umori.
Le njemu je prijatelj, le njemu je premil,
Kateri mehkočutno je barvo mu delil.
In torej prižvenkljati le zvonček sme samo,
Če tudi sneg pokriva s plaščem še zemljo.
Prijazno se odmakne cvetici drobni zdaj,
Ki sama je skazala ljubezen mu nekdaj.
Lujiza Pesjakova.
A
42.	Trobentica.
Pozdravljena,
Trobentica,
Spomladi prva hči!
Ti z zlatom vsa Okinčana,
Kak' te oko želi 1
Ni dolgo več,
Kar šel je preč Morilni mraz od nas; Odprl nam si,
O ključek ti! Spomladi rajski čas.
Trobentica,
Preljubljena,
Ti samej dolg čas ni? — Glej, sestrica Vijolica
Pod grmom se zbudi!
Kak’ se bliščiš, Kako duhtiš Na trati, gričku tam! Kak’ letajo,
Se vsedajo
Čebelice v tvoj hram!
In kapljico,
Oj! bisrno Ti jutro podari,
Da slajši med In dobro jed Tud’ čmrlič pridobi.
»Pozdravljena, Trobentica!» — Tak’ deklice reko,
Ko k sestrici Vijolici
Te v šopek povijo.
In še enkrat,
Oj ključek zlat!
Pozdravljam ljubo te,
Odpiraj mi Čez zimske dni,
Oh, pomlad še in še!
Hrabroslav Perne.
*
43- Pomlad.
Pomlad mila Odklenila
Svoj veseli nam je raj. Cvetje klije, Radost sije,
Zeleni že vrt in gaj.
Zdaj le hiti Vence viti,
Oj mladina! zdaj je čas! Dan zbeguje,
Cvet vsahnuje, Kmalo mine rožni kras.
Zraven tudi,
Ne zamudi Poiskati dušni sad!
Pomlad ide!
Zopet pride, —
Čas mladost’ je le enkrat.
Andr. Praprotnik
S<
44.	Spomladanska.
Stvarnica je spala,
Pa zopet je vstala, In prišla je zala Pa ljuba spomlad.
Okrog veselice Nam delajo tiče,
In mlade cvetice Olepšajo vse.
Nebo nam pričuje In svet oznanuje: Bog Oče kraljuje V ljubezni čez nas.
Vse k petju me vabi In v srce me grabi, Naj duša le žabi,
Kar žaVga je b’lo.
Veselo 'čem peti In vsem razodeti:
Rad hotel objeti Prijazno bi vse.
J. Hašnik.
45.	Prvi pomladni bučeli.
Pozdravljena bodi, draga bučela!
Pomladi tedaj si prvi klicar?
Dviguje se v prsih mi duša vesela,
Ko ugledal sem tebe, nedolžna stvar!
Al’ vedi, vedi, nevarno da brije Čez njivo in trato še veter hladan,
Prijetno po brdih nam solnce ne sije,
Za hribom se hrib vzdiguje snežan.
Mehak si veter igra čez planine,
Na griču počiva spet solnčice,
Studenec brez leda se vije v ravnine, Vijole po vrtih razsipljejo se!
Al’ sever in burja se bosta vrnila,
Vijolam samotnim umorila cvet,
Ti žalostna bodeš poljč popustila,
Če bo prizanesel ti mraz in led.
»Pogledi nad sabo jasne višave,
Pogledi solnca nebeškega p lam,
Pogledi brstja dreves in planjave!
Al’ ni vse vesele pomladi znam?»
6o
Poslušaj, nedolžna bučelica, mene,
Iz srca le tvoje sreče želim:
Dokler so po gričih proge snežene,
Za tvoje življenje se vedno bojim!
«Ko prva cvetica zernljč bo kalila,
Izsrebati moram sladki jej med,
Da prva bo moja družina rojila,
Jaz rožice prve okusila cvet.»
To reče in dvigne se, urno brenčaje,
Pa jadrno veje čez ravno polje;
Mladeneč, bučelo z očmi spremljaje, Govoril za njo besede je te:
Bučelica, ljuba hčerka pomladi 1 Med cvetom rojena, med cvetom živiš,
V domovji obdajejo rajske te sladi,
Ko zove pomlad, pa iz ula zletiš.
Ognčjo naj tvojih perut se vetrovi,
Da sever bi tebe nikdar ne moril!
Prijazni vhajali naj bodo ti dnovi,
Za mlajem naj mlaj se ti sladek rodili
Fr. Levstik.
46.	Vigred.
Ljuba vigred se rodi In oživlja vse stvari;
Lepo ptičice pojo,
Ino rožice cveto.
6i
Priletijo lastovce,
Lepe, drobne ptičice,
In čvrčijo prav na glas,
Da je zdaj veseli čas.
Pride tudi kukovca,
Vsa prijazna ptičica;
Ona se tud’ veseli,
Ker se vse ozeleni.
Zdaj škrjanček v zrak zleti,
In se tudi veseli;
Stvarniku prepeva čast, Kteri daja zemlji rast.
Prepelica se glasi Ino poje: «Pet pedi' 1»
Zemlje hladna postelj’ca Je vsa lepo zelena.
Vigred pa minula bo,
Lčto se približalo.
Ravno tak’ mladost beži In se v starost spremeni.
Kar poletni čas cveti,
To v jeseni dozori,
In kar lepo zrelo je,
To za zimo shrani se.
Barka proti kraju gre,
Zima približuje se;
Vse se spravlja mirno spat, Drugo vigred zopet vstat’.
Ravn’ tak’ hitro odleti Tud’ število naših dni;
Naše spanje bo pokop,
Naša hiša mrzel grob.
Spali bomo le en čas;
Pride vigred tud’ za nas;
Vstali bomo enkrat vsi K novi, večni vigredi.
Stara pesen.
47.	Lastovkam.
Lastovke, oj Bog vas sprimi!
Ko po dolgi, ostri zimi Priletele ste nazaj V mirni naš planinski raj.
Ve pomladi ste znanilke,
Dobre sreče ste nosilke:
Kjer si dom postavite,
Blagor tja pripravite!
Gostoljuben strop je moj:
Svoje gnezdo nanj pripnite,
Tit valite, til gojite Srečonosni zdrod svoj.
Skrbno jaz vam branil bom Nežni rod in mali dom;
Nikdo vas se ne dotakne,
In mladiče vam nikdo Z roko kruto ne izmakne,
Čuval jaz jih bom zvestd.
S. Gregorčič.
m
— 63’ —
Oj gozd prijazni, Bog tc sprhni, In tvoje mehko mladovjč!
Ko zrem te spet po dolgi zimi, Veselo vriska mi sred.
Mlado, krepko se zopet čuti,
Ko vidi vse okrog živo;
In mladi čuti v njem peruti Na dan razpenjajo krepko.
Zidovje temno zad’ ostani,
In pa ve temne misli ž njimi
Zdaj so mi kratki dnevi dani, Da se enkrat še veselim.
Kaj mčni.s, da res se bojim te, rogači Ker meni rogd nastavljaš grozdče?
O pojdi, pojdi, prazni bahač 1
Jaz nisem se bal, ko videl sem včče.
Le pameten bodi, pa brez skrbi Korači naprej po peščeni cesti;
Saj tebi se, če se ne motim, mudi,
Da prideš k izvoljeni, mladi nevesti.
2.
Ne boj se me, zajec, plašljivec uhati 1 Saj vidiš, da nimam puške na rami;
In da jo imam, ni treba se bati,
Saj sam veselim pomladi se z vami.
64
Le tekaj, le skakaj, zigravaj vešči,
Na desno, na levo, po trati, po bosti, Zdaj trave, muljave imaš zadosti,
Pa ženo boš tudi gotovo si vzel.
3-
Še tebi, lisjak, odpustek bi dal,
Tatinski košatorepec rujavi!
Ki hodiš z nameni pregrešnimi v glavi, Kako bi zasačil nedolžno žival. Življenja, ljubezni se vse veseli,
Le tebi, hudobnež! veselje ni mari; Sedaj, ko se ljubijo vse stvari,
Kaj tebi ljubezen srca ne prestvari ?
4-
Ku, ku I kaj si vendar že tukaj ?
O kukaj, ptica, le kukaj Po svoji stari navadi I Saj ni še prave pomladi,
Dokler ni tvojega čuti glasu.
Pa ko se razlega čez hrib in ravan: Ku, kul ku, ku!
Vse giblje, poganja in sili na dan;
Iz jazbine jazbec pogleda zaspan, Vesela čebela iz ula leti,
Na zvonček, na jaglec, vijolo brenči. Iz skale, z mahom pokrite, vir Curlja in Šumija brez miru;
Na trati vesel odgovarja pastir:
Ku, ku! ku, ku! —
5-
Tiho, tiho, le počasi,
Da stopinja se ne glasi; Tam v zatišji grma, glej,
V	krilu varnem gostih vej, Gnezdece drobno je skrito,
Meni samemu očito.
In iz njega, glej, ljubo Gleda drobna mi glavica! O ne boj se, drobna ptica!
Kaj trepeče ti oko?
Kak’ bi moral človek biti,
Da bi mogel ti kaliti Tiho srečo, ljuba stvar?
O ne boj se me nikar! Mila tebi sreča bodi,
Rod veselo svoj izvodi,
Da vaš zbor poletni dan
V	gozdu peval bo glasan!
49.	Drevo v cvetu.
Jos. Stritar.
Ko gledam spomladi Cvetoče drevo, Veselja se smeje Mi srce sladko.
Vseh vrtov je slava, Vseh vrtov je kras, Prepevajo ptice Mu hvalo na glas.
Približam pobožno Se mu gologlav, Ker ono mladosti Podoba je prav.
Za dom si izvoli Ga ptičekov par, Ljubezni je srečne, Vesele oltar.
66
Veselje razseva In radost budi’,
O njeni krasoti Se vse veseli.
Z veseljem napaja Se starcu srce,
O njej se nebesa Samč veselč.
Zatorej ko vgledam Cvetoče drevo, Veselja se smeje Mi srce sladko.
M. Valjavec.
4
50.	Otročja velikonočnica.
Aleluja, otročiči 1
Vsak prepevaj zdaj vešči;
Jezusa ni med mrliči,
Vstal je, pekla nas otel.
Kakor nčkdaj otročiče On je rad blagoslovil,
Tako tudi zdaj nas kliče,
Da bi vsak za njim sledil.
Dajte malim priti k meni!
Zopet vse nas vabi zdaj;
Čisti so, nepokaženi,
Takih je nebčški raj.
Iz cveta bučele Nabirajo med, Napravljajo ’z njega Nebeško si jed.
In v senci njegovi Pozabi se trud,
Cio sivi glavici Prijazno je tud'.
Mladosti nedolžni Enaka je last:
Ta cvet je dežele, Človeštva je čast.
Prihitimo pod zastalo K božjemu učitelju;
Pojmo alelujo, slavo Detskemu ljubitelju.
Aleluja! blagoslovi
Nas, o Jezus! prosimo,
Da gorčči v dobi novi Tebi zvčsto služimo!
Radoslav.
*
51.	Majnikova pesen.
Kamor koli zre oko,
Vse je oživljeno,
Vse je lepo in mlado,
Kakor prerojeno;
Zlati majnik vse budi,
Rajskih nam prinaša dni.
Kaže se do cvčta cvet,
Rožice nam mlade
V	krog potresene so spet Na gorč, livade;
Duh iz njih puhti sladak,
Napolnjuje čisti zrak.
Gozd, košat že in hladan,
Vabi prilizljivo,
V	njem prepeva zbor glasan Ptičji ljubeznjivo;
Kdo bi tu ne bil vešči I11 od srca ne zapčl?
V gozdu skače bistri vir, Vije se igraje,
Pastirica in pastir Plešeta vriskaje;
Oh, kako sta srečna zdaj, Zemeljski imata raj.
Oj mladina, poj, le poj!
Tebi sreča sije;
Deček in devica svoj Venec naj si vije.
Zdaj je majnik, zdaj je čas, Vse ga zdaj praznuj na glas!
Vendar, stari, tudi vi Zdaj se veselite,
Uživajte svojih dni,
Tugo pozabite!
Morda majnik drugi i6 Najde v krilu vas zemljč.
Vse naj vriska, poje zdaj, Majnik vence vije;
Več ne pride mu naz&j, Kdor ga zdaj ne vžije; Vse Očeta naj česti,
Ki veselje nam dari.
§
Fr. Cimperman.
6g
52.	Na vrtu.
Po vrtu sem hodil, Cvetice sem bral, Otrokom naj lepše Za vence dajal.
O mila nedolžnost 1 Kak’ sladko živiš! Pri rož’cah minljivih Se tak’ veseliš!
In vence spletali So mične, lepč, In zraven ustili Besede sladke.
Nedolžne ročice In čisto sreč,
Te rož’ce so tiste, Ki tebe zlate.
O, zmiraj tak’ sladko Tvoj cvet, da bi klil!
Med rož’ce najraje Bi v vence ga vil.
And. Praprotnik.
K
53.	Deček in ptica.
Ljubi deček! prosim te, Pusti moje gnezdice; Ptički notri so mladi, Revni so in še nagi.
Revčekov usmili sč,
In ne hodi blizu tjč;
Bom ti pela pesmico, Če me ubogaš, ptičico.
70 —
O, ne hodi blizu tj e,
Ker se vsakega boje;
Bi zelo prestrašili Tvojih črnih se oči.
Videl gnezdice bi rad Revnih ptičkov deček mlad,
Al’ na prošnjo ptičice Le od daleč gleda je.
Starka v gnezdice zleti,
Varno čuva ljub’čke si,
Dečka gleda, hvali ga,
Lepo da ubogat’ zna.
Iv. Tomšič.
54.	Nuna in kanarček.
Nuna.
Vesela pomlad se zbudila je spet;
Moj ptiček, preljubi kanarček 1 Ak’ mika v zeleni te gozdek zletčt’,
Ne branim ti, okno ti hočem odpret’; Poišči si gnezdice, parček,
Zapusti Ignac’je samoto,
In prostosti uživaj sladkoto.
Kanarček.
Bi zletel iz celice ptiček vešči Na srečnih otokih kanarskih,
Kjer rod se očetov je mojih začčl,
Kjer vedna pomlad je, ni groma, ni strel,
7'
Ne sliši šum sap se viharskih,
Kjer slana, sneg, toča ne pada,
ZalezVati nas ni navada.
Premrzle so v gozdih mi vaših rosč, Prehitro pomlad pri vas mine;
Viharska poletja so, zime hudč,
In ptice kragulji, lisice morč,
Leteče, lazeče zverine;
Mladenči pri vas za njih glave Nastavljajo skrivne nastave.
Sem v ptičnici rojen in v ccl'ci zrejčn, Samote, pokoja navajen:
Le tebe sem, deklica, ljubit’ uččn,
Od sreče togotne bil nisem tepen, -Od tvojih sem rok le bil glajen;
Kak’ bi se navadil trpeti,
Kak’ živel bi zunaj na sveti!
Nuna.
Pač res je, kar poješ 1 Pri meni tedaj V tej celici nunski ostani;
Ti stregla in pela bom kakor do zdaj, Odpevaj mi ljubček, krog mene skakljaj, Mi zlato dovoljnost ohrani;
Le cčlico naj’no zapriva,
Prostosti sveta ne želiva!

I)r. Fr. Preširen.
55- Otrok in rožica.
Otrok.
Kdo tebe, lepa rožica, Napravil je tako lepo?
Tak’ krasna si in pisana,
Kdo dal ti suknjico je to? Šivati sama, vem, ne znaš,
In prat ne moreš tud’ iti, — Povej, od kod, od kod imaš Obleko to, cvetica ti?
Rožica.
O ljubi otročiček moj I Ne veš ti, kdo oblači me? — Prijatelj ta je tudi tvoj,
Ki vsaki dan ti kruh dajč,
In tvoje ličice lepo Rudeče barva, vije las,
Pošilja spanje ti sladko,
In varuje te slednji čas.
Otrok.
Al’ Oče je nebeški ta,
Ki molim k njemu vsaki dan ? Al’ on za tebe skrb ima?
Al’ ta je rož’cam tudi znan ? Al’ Bog ozira tudi se Na vsako tako malo stvar?
Al’ on obleko to dajč,
Pošilja svoj prezlati dar?
73
Rožica.
On mili Oče je povsod,
Za svoje vse stvari skrbi;
Njegova roka vsih dobrot Različno tu in tam deli.
Kar klije vse in kar cvetč,
Al’ živo je, al’ mrtvo, —
Povsod njegova milost gre,
Skrbi za vse očetovo.
Zatorej, ljubi deček moj,
PIvaliva Stvarnika oba!
Buhtela jaz mu cvet bom svoj,
V njegovo čast cvetela vsa;
In tako stori tudi ti:
Ga hvali, moli mu lepo,
Mu zvesto služi svoje dni,
Da enkrat vzame te v nebo.
A. Praprotnik.
56.	Vesela tovaršija.
Le skupaj tovariši, hitro z menoj!
V zeleni gozdiček vas peljem seboj.
Kjer ptički preljubi veselo pojo In sapice mile pihljajo hladno;
Zapeli si bodemo pesmico vsi,
Ki sc nam iz grla najlepše glasi,
Trala trala trala VeseVga smo srci.
74
Prijatli smo zvesti, smo čvrsti, mladi,
Brez skrbi, težave, kaj maramo mi;
V zelčnji in cvetji pred nami je vse, Prihodnost najlepša mladini cvetč.
Zatorej zapojmo, prijatli, lepo,
Da daleč po gozdu odmevalo bo;
Trala trala trala VeseVga smo srca.
Zdaj hitro tovar’ši, da pridemo prej V zeleni gozdiček, — zatorej naprej!
Po stezi med drevjem, kjer vetrič pihlja, In mimo hladivna vodica Šumija,
Iz celega grla zapojmo krepko,
Ni bati se hud’ga, je jasno nebo;
Trala trala trala
Naj poje vsak, kdor zna.
Iv. Tomšič.
K
57.	V gozdeku.
Tja v gozdek, tja v gozdek Sreč si želi,
Posvetnega vrišča Tam v gozdeku ni!
Potoček pohlevno Po gozd’ku šumi,
In pisane cvetke Z vodico poji.
Prelepo tam v gozd’ku Mi ptič’ce pojo,
In srnice mlade Skakljajo prosto.
Če vroče je, vležem Se v senco drevčs,
Ter hvalim pevaje Očeta z nebesi
*
J. Leban.
58.	Veseli otrok.
Povsodi, kamor se ozrčm, Cvetice že cveto,
Veselo vse je pisano, Prekrasno in lepo;
Zatorej, dajte mi, da grem Nabirat si cvetic,
Dokler še mlad sem in vesel, Rudečih, zdravih lic.
Po logih, gajih žvrgolč Vesele ptičice,
Po travnikih mi pisanih Brenčč bučelice;
Mctuljci frfolevajo,
ŽivaVce prelepč:
Oh dajte mi, naj ž njimi se Raduje mi sreč.
Veselje, radost je povsod, Kar mi dozrč oko,
Na travnike, v zeleni gozd, Tovariši z mano!
Cvetice ljube trgajmo,
Dokler pomlad cvete,
In s pticami prepčvajmo Tam pesence sladko.
M
Iv. Tomšič.
59- Tožeča ptica.
«Zakaj pač žalostna si, ptica,
Da več ne poješ, kakor prej ? Morda ostala si samica Zgubivši družeta, povej ?»
«Morda ne veš, da v naše kraje, Vrnila se je pomlad spet,
Ki krog stvarem življenje daje, Razsiplje zelenje in cvetU
«Oj, vem, da tu je pomlad zala, Ki vsem je ljuba tak srčno;
Tud’ jaz bi se je radovala,
A srečo vzel mi je nekdo.»
«Ko šla iskat sem hrane,
Da mlade bi napitala,
Prišel nekdo je iz poljane,
Ter vropal jih iz gnezdeca.»
«Zato sem v žalost zatopljena, Ko sestre krog se veselč,
Ker reva zdaj sem zapuščena In moji mladi, kdo ve kje?»
«Pri njih veselje sem imela,
Ki nikdar več ne vrne se,
Po dnevi sem jim sladko pela, Po noči krila gnezdece.»
»Zdaj moram ločena pa biti Od mladih svojih za vse dni;
Kako se 'čem še veseliti,
Vide nevsmiljeriost ljudi 1»
Fr. Cimperman.
60.	Siničja tožba.
Stoji' učilna zidana,
Pred njo je stara jdblana.
Ta jablana je otel panj,
Sinica znosi gnezdo vanj.
Sinica zjutraj prileti,
Na šolskem oknu obsedi.
Na oknu kljunček svoj odprč,
Tako prepevati začne:
« Poslušaj me, učitelj ti!
Kako se pod teboj godi.»
«Vsi dččki tvoji me črtč,
Povsod lovč, povsod podč.»
»Zalezli moj so ptičji rod,
Iz gnezda vrgli ga za plot.»
«Mladički tam pomrli so,
Oči svetle zaprli so.»
«Grdobe trde paglave!
Masti' ste vrčdni leskove.»
»Kdor v gnezdu ptičice lovi,
Ta v srci svojem priden ni!»
M. L.
*
61.	Na sprehodu.
Škrjanec, kaj bežiš iz trave,
Ne plaši se, ti znanec moj 1
Saj nimam za-te jaz nastave,
Nikar ne bčži pred menoj!
Al’ več me ne poznaš od lani,
Ko hodil sem poslušat te?
Zdaj zopet so mi dnevi dani,
Da veselil bi s teboj se.
Zato ne skrivaj se pred mano,
Ne bom veselja ti kalil,
Saj vem, družico da izbrano In gnezdece si spet dobil.
Le dvigni se v višave jasne,
Žvrgoli in veselo poj!
Uživajva srečna dneve krasne,
Ostani le prijatelj moj!
Fr. Cimperman.
62.	Deček in cvetica.
Deček veselo Skače po trati,
Cvetko zagleda Krasno tam stati.
«I<aj pa tu delaš, Rožica bela?
Pojdi mar k meni, Meni boš c vela.»
«Deček prežali,
Pust’ me živeti;
Če me utrgaš, Moram umreti.»
»Meni na prsih Bodeš ležala,
Z mojimi lasci Nježno igrala.»
»Toliko rožic Vidiš krog mene, Drugo si zberi S trate zelene.»
«Lepše nobene Ni po livadi,
Ki mi cvetejo
V ljubi spomladi.«
Prazne so prošnje Rožice zale:
Dečkove roke Smrt so ji dale.
Iv. Parapat.
4
63.	Metulj.
Le ziblji, metulj, se od cveta na cvet In srči iz njega medico sladko,
Saj več je ne bodeš ob leti spet,
Ker tvoje življenje zelo je kratko.
8o
Pa da ti že kratko še krajše ne bo,
Povem ti, skrbno se varuj in pazi,
Ker lep si, nevarnosti večje so,
Povsod za tabo zdaj deček lazi,
Da v tanko bi mrežo te svojo vjel,
Ko bodeš se vsedel na rožo v travi, Frfoli na cvet le naprej vesel,
Raduj se skrivaj, ni varno v višavi!
Fr. Cimperman.
64.	Šolarska k sv. Duhu.
S krepkim glasom zapojimo,
In zaupno vsi recimo:
Pridi, pridi sveti Duh!
Prvi dar nam daj modrosti,
Vir presladkih vseh blagosti;
Pridi, pridi sveti Duh!
Umnosti nam žari vlijaj,
Srca k dobremu zavijaj;
Pricli, pridi sveti Duhi
Dar nebeški tvoj'ga svčta,
V	stiskah naj pomoč obeta;
Pridi, pridi sveti Duh!
Daj moči k svetosti pravi,
V	vsaki zmigati skušnjavi;
Pridi, pridi sveti Duh!
— Sl
Daj, da lahko se učimo,
In lepo Bogu služimo;
Pridi, pridi sveti Duh!
Daj pobožno nam živeti,
Po svetosti hrepeneti;
Pridi, pridi sveti Duh!
Daj nam v strahu ti služiti,
Po otročje te ljubiti;
Pridi, pridi sveti Duh!
Miloljub.
65.	Poletje.
Sladki otroci, veseli bodite,
Ven iz ozidja hitite sedaj!
Vse so zastave poletja razvite,
Z njimi olepšan najbednejši kraj.
Krasne med klasjem so zlatim cvetice: Mak in plavica in kokolj brdak;
V vence spleteno o bregih vodice Cvetje, katero spomina je znak.
Kosi pojo, oživljaje dobravo,
Krepko vzdiguje škrjanec svoj glas,
Hrošči brenčč in metulji nad travo,
K rožam hite in marjeticam v vas.
82
Plaha, da nihče jej blizu ne more,
Jedna se ptica glasi brez miru,
.Skriva med drevje se v temne prostore, Ter nagajivo tam kliče: «kuku!»
Vidite nežne ovčice prebele! —
Pisana trava dehti jim lepo;
Ali — oj čudo! iz paše zletele Gori so, gori na sinje nebo.
Runo leskače se kodraste črede,
Tamkaj sreberno in žarko blesti;
Solnce zahaja in lune svit blčde Ovcam meglenim domov zdaj veli.
Mračno, tihotno je, vender zelena Ozka za plotom še temna ni pot Z iskrami živimi vsa razsvetljena, Migetajoč, ki smejo se povsod.
Iskrice ljube mi, svitle kresnice I Zvezdicam milim podobne ste res; Sevajte jasno na vse nam stezice,
Z bleskom spet stari praznujete kres!
Lujiza. Pesjakova.
66.	Pri kresu.
Srčno bratje se radujmo,
Kresni večer je nocoj!
S petjem, krikom ga praznujmo Glas povzdigne vsak naj svoj!
Svetlo že gori gromada,
Dviga v zrak se njeni plam,
To slovanska je navada,
Ki zdaj radost dela nam.
Tja k gromadi se vstopimo,
Dajmo v zvezo si roke,
V pesni glase povzdignimo,
Da donelo bo v dolč:
»Slave matere sinovi Vrli mi Slovenci smo;
Naj teko nam sreče dnevi,
Za omiko, svobodo!»
»Bog obvaruj nas nezgode,
Varuj naš slovenski dom!
Sloga naj nam geslo bode,
Vtihne naj sovražni gromU
»Kot za kresno to zabavo Les gori gromade te —
Tak za dom in božjo slavo Srca naša naj goreU
Jos. Prosen.
4
67.	Vrtec.
Svoj vrtec preljubi Prav rada imam,
Ko čas mi pripušča Brž vanj se podam.
Tu rožice nežne Prav krasno cvetd, Po drevji pa ptice Presladko pojo.
V sred me to gane In miče močno;
Stvarjenje o božje,
Kako si lepo!
Veselo mi bije Nedolžno sred,
Ko tičice mile Mi pesni drobd.
Ko hodim po vrtu Sladko se smehljam,
Preljubih ker rožic Obilo imam.
Ce gledam vrtnice In liVje lepe,
Vijolice modrc
Rož drugih vrstd:
Se spomnim, da mati Učili so me,
Kaj rožice zale Me lep’ga uče.
m
»Vrtnica rudeča Te dete uči:
Ljubezen da tvoja Za dom naj plamti.«
«In lilija bela Uči te lepo:
Naj tvoje življenje Brez madeža bo!«
»Vijolica modra Spominja naj te,
Da vedno ohraniš Ponižno srcd.»
»Pa rožice ljube — Čas kratek cveto;
Mladost tudi tvoja Minula kmal’ bo.»
Pri mizi na vrtu Nekako takd,
Učili so mati Me dete mlado.
Iv. Zarnik.
68.	Roža med trnjem.
»Kaj pa ti sama tukaj stojiš, Cvetica krasna, cvetica mila! V trnji bodečem kviško moliš Belo obličje, pisana krila?«
«Kedar te vidim točim solzč,
Dete nesrečno, trikrat gorjč ti!
Pikalo trnje bo te v sreč,
Morala bodeš rano umreti.»
»Kdo ti mrtvaško posfljo postlal, Kdo ti nasul bo hladno gomilo ? Nikdo ne bode groba poznal,
Bodlo še v njem te trnje nemilo.«
«Cvetice druge lepo cvetd
V	pisanih vrtili, rajski livadi,
Pijejo roso, solnce gorko,
Sije jim milo hčerkam pomladi.«
»Ti pa samica tukaj živiš,
Družbi veseli lice zakrivaš,
V	potu obraza krono rediš,
V	hiši mrazotni tukaj prebivaš.« —
»Mene ne, sestra, une miluj,
V	trnji rojena, v trnji ostanem 1 Srečna sem tukaj, meni veruj,
V	senci stanujem, ven se ne ganem 1»
»Prišli vetrovi, prišel bo piš,
Cveticam lomil krone cveteče,
Padlo bo cvetje, vtemnil njih blišč, Mene branilo trnje bodeče.«
»Prišel bo kosec s koso ostro,
S srpom jeklenim prišla bo ž’njica: Roža za rožo padala bo,
Jaz bom cvetela, roža samica.«
»Peklo bo solnce gole glavč. Mrle sirote bodo za žejo;
Da bo rosila rosa na me, Bodem prosila trnjevo vejo.»
»Padla bo mrzla slana na plan, Smrt na široko cvetke bo žela; Mene bo var’val senčnati stan, Še bom živela v trnji vesela.»
»Bala grabljivih rok se ne bom,
Noge lomastne, slasti jezika:
Trdna ograja varje moj dom,
Trnje ga pika, kdor se dotika.»
«Prišla bo zima, prišla bo smrt,
Trnje mi bode jamo skopalo,
Kril bo gomilo bisrni prt,
V sladkem počitku truplo ležalo.»
»Skopnil bo sneg in stajal se led,
Tiha gomila se bo odprla,
Krono škrlatno, bisrni cvet Krasno bom zopet k nebu prostrla.»
Fr. Cegnar.
*
69.	Plevice.
Žita so zelena že,
Pletve že prihaja čas! Delo bomo zdaj imele Kar plcvic je pridnih nas.
Razdelimo se v vrste, Žita skrbno varujmo, Poiščimo ves plevel, Čisto ga izruj im o 1
Pridna je plevfca ta,
Ki plevela ne pusti, Urno pleve, gre naprej, Nima praznili besedi.
Boljša pa je tista še,
Ki opleti sebe zna; ’
V srci rase tud’ plevel, Blagor jej, ki ruje gal
Nespodobnost je osat, Rado vsili se v sred, Blišč, sovraštvo in napuh Čednosti nam zaduše.
Pridne plevke biti 'črno; Žito bomo čistile,
In ruvale s svojih src Bomo tud’ napake vse.
And. Praprotnik.
9C
70.	Ženjica.
Pšenica je zrela,
Ko čisto zlato,
Bom srpek uzela Z veselo roko!
Na blaženo polje Pred dnevom hitim In dobre sem volje, Pevaje trpim.
Moj srpek prav poje In reže ko strup,
Pa pesmice moje Navdaja mi up.
Pred srpom podira Se klasje ljubo, Zastonj se upira In maja z glavo!
Moj bratec pa snopje Za menoj vozla,
Ga vozi v poslopje In spravlja z voza. Sem pridna ženjica, Za klasje skrbim;
Na tleh je pšenica, Očeta častim!

M. Vilhar.
71.	Kosec.
Sklepal, nabrusil sem te, o kosa!
Zvoni zeleni travi k pogrebu,
Dokler se bliska bisrna rosa,
Dokler ne peče solnce na nebu!
Zrela za košnjo, zrela si, trava!
Kaj bi se bala kose jeklene?
Kar je rodila mati narava,
V	krilo globoko smrt jej zaklene.
Taka postava svetu je dana,
Taka osoda njega oklepa:
Seme zabranja časova brana,
Časova roka zrnje otepa.
Zena mogočna dirja po svetu,
Nizko, visoko s koso podira,
Maha po pleši, maha po cvetu,
Večnosti, grobu vrata odpira.
V	grobu telesa grudi trohnoba,
V	večnost neskončno duša se dviga; Novo življenje klije iz groba,
Novo življenje večnost užiga.
Sklepal, nabrusil sem te, o kosa!
Zvoni k pogrebu travi zeleni !-Ko bo oblila mrzla me rosa,
Takrat zvonila bodeš tud’ meni.
Fr. Cegnar.
*
72.	Dekle in cvetica.
Vsaki dan priliva Deklica cvetici,
Ž njo se pogovarja Druži se k samici.
«Svet, ki mene ljubi, Tebe z menoj hvali, Cveti, mila ljubka! Me sve cvetki zali.*
»Ljubka, ti si moja,
V	zimi sem te grela,
Ko pod snegom mnoga
V	mrazu je zvenela.«
»Na visoko okno Dela te pomladi; Gledala ponosno K sestram si v ogradi.*
«,Zdaj
Krasno
Na-me
Kadar
«, Bodem ti cvetela, Deklica premila!
Ali čas odhaja,
Čas je huda sila.1*
«,Zadnjikrat zaliješ Necega me dneva,
Suha v prsti stala Drugi dan bom reva.'*
se veselive, je poletje, se spominjaj, zvene cvetje.'*
A. Umek.
K
73.	Jagode in otroci.
Kako prijazno je v logu zelenem! Tako veselo ni v hramu nobenem; Solnce skoz veje košate svetli, Zemlja od jagod rudečih diši.
Lepe, ko pisanke, vse so rudeče,
In pa debele, ko rož’ce dišeče.
Oh kak’ prijetno je jagode brati, Pa še prijetnejše zrele zobati.
go
Naše ve ljubice, kdo vas je vstvaril ?
Kdo vam dal lepi duh, kdo vas je vsadil ? Kdo vas polival je, kdo vas oplel ?
Kdo vas pokrival, da mraz vas ni vzel?
Oče nebeški je jagode vsadil,
Žlahtno jih dišati On je navadil;
Naj bi učile nas, Njega ljubiti,
Naj bi nas vabile, Boga hvaliti 1
Urno jih trgajmo, jagode drage,
Hitro nabirajmo polne basage,
Pa ne pozabimo, kdo nam jih da:
HvaVmo za jagode ljub’ga Boga!
Tak’ bodo jagode zopet zorile,
Srce nam ljubice oveselile,
Bomo rodeče spet jagode brali,
Bomo tud’ Bogu spet hvalo dajali.
A. Slomšek.
74.	Jagodov cvet in solnčni žarki.
Poletna doba solnčna ogrevala je svet,
Ko se nakanil k vodi mlad jagodov je cvet; Noge mu v skoku nese nizdolu gorski pot,
Iz vode lice belo že vidi si od tod.
Še malo bliže stopi, svetlejši tam je kraj; Čemu bi se ne gledal, ker mlad in sam je zdaj ? Okroglih lic v zrcalu sladko se veseli,
Na čelu čop rumeni krasoten se mu zdi.
9»
«Učč, da ogledalo ne zlaže se nikdar,
In če je to resnica, kakd sem lepa stvar!«
Od vseh strani se gleda, pripogneno stojčč,
Ter zadovoljen kima, sam sebi se čudčč.
Gorjč! prelepa Vila, ki ni je videl prej,
Sedi na oni strani pod bukvo senčnih vej, Povzdigne prst šaljivo in reče mu tako :
»Sam sebi se čuditi, ne vem, če je lepo!«
Cvet jagodov se zgane, všibe se mu noge,
A listi beli z glave v trepetu mu letč;
Kar brže more, smukne v grmovje pretemno,
In sram ga je, a v srci kako mu je hudo!
lo vide solnčni žarki, in z nčba naopik Spuste se vanj v goščavo grmovja in mladik; Zaman se odmikaje, ne vč, ni kod ni kam,
Ko njih plamčn ga kara: »Prepozno te je sram!«
Bagrena rudečica obraz mu pali bled,
Da kar oči povčša osramočeni cvet,
In ko za žarkom žarek mladdst mu je odžgal, Pripogne glavo sladko v zeleni plašč do tal.
A v jagodah spomin se nikdar ne zamori,
Da one cvet so gizdav poprejšnje bile dni; Obličje zagorčlo prikriva vsaka še,
Ker solnčnega pogleda še vedno sram jih je.
Lujiza Pesjakova.
75.	Oblakom.
Razvedrilo se neb<5,
Kam oblački, kam oblački,
Ste se naglo nam poskrili ?
Ste na nas se razsrdili?
Oj pokažite se nam!
Solnce pčče,
Zemlja poka;
Prinesite nam dežka,
Da se zmoči zčmljica,
Ki nam daje kruheka.
h «Vrtec*-a.
m
76.	O nevihti.
«Zančsi nam, zančsi Bog,
Otmi nas rev, otmi nadlog!
Grozi sovražnica srdita,
V oblakov sivih plašč zavita;
Beseda njena — grom rohneč,
In njen pogled je — blisk goreč. Besede grom in blisk očesa Nebesa in zemljo pretresa.
Pod plaščem nosi bič prikrit,
Oj bič iz zrn ledenih zvit,
Gorjč, če jezna ga zavzdigne,
Če ž njim po polji plodnem švigne, Gorje!
Glej, tam na polji setev mlada,
Živilo naše, naša nada,
Šibeče težč se drevo,
Glej, pisan cvet na mladem vrti, Ognjeni sok na vinski trti Plaho ozira se v nebo,
In vse se vije, vse trepeče,
Boji vse šibe se grozeče.
Zančsi nam, zančsi Bog,
Otmi nas rev, otmi nadlog!
Oj, saj te kličemo očeta,
Čuj prošnjo siromaka-kmeta,
Sprejmi naš jok in vzdih in stok: Ne vniči žuljev pridnih rok!
Ti migni — blisku žar se vpihne, Le prst zavzdigni — grom potihne, Le včli — bič se razdrobi,
Le žčli — led se razstopi:
In roka, ki je prej grozila,
Bo blagoslov na nas rosila.
Zanesi nam, zanesi Bog,
Otmi nas rev, otmi nadlog!«
Zastonj!
Nebč mu prošnje tč ne čuje,
Vihar strašan
Čez drn in strn gromč prihruje, Ledeno zrnje v setve suje Oblak teman —
Končan je cvet in sad obran!
Gorje!
Ozrč se kmet na strte nade,
Ozrč na sinke, hčerke mlade,
In divja bol, skrbi strašnč Očetu v srci zabesnč, —
Gorjč ti, vbogi kmet, gorjčl
S. Gregorčič.
77- Livada in deklica.
Le se šopiri,
Cvetna livada!
Prišla bom s srpom Deklica mlada.
Z oslo kamnčno Bom ga brusila, Zraven pa tako Mu govorila:
»Lepo te prosim, Srpič jeklčni!
Ne prizanesi Cvetki nobeni 1»
»Vse mi pokdsi Cvetke dišeče,
Bele, rumene,
Plave, rudečeU
»Da se ne bodo Z mano skušale,
S svojo lepoto Meni bahale.
«Ljuba sestrica, Deklica mlada! Nič ne boji se Tebe livada.»
»Tebe ni bilo,
Jaz sem cvetela, Tebe ne bode,
Jaz bom cvetela.«
«Pridi, prinesi Srpič jekleni,
Ako zavidaš Rožice meni.«
»Da se le pomlad Bo ponovila,
Meni bo novo Cvetje rodila.»
»Ako pa tebe Srpič zadčne, Tvoje obličje Vekomaj zvčne.»
»Pusti mi cvetje, Draga sestrica! Skrbi za rože Lastnega lica.«
*
Fr. Cegnar.
78.	Slovo učencev.
Povzdignimo veseli glas,
Junaško zapojimo,
Da nam prijetno teče čas,
Po bratovski živimo,
Da b’ tud’ zase dosti dni Vedno peli brez skrbi:
Živite prijatli 1 se glasi.
Slovenska zemlja naj živi,
K’ je Bogu ljubeznjiva;
Naj vedno sladek sad rodi,
Se sreča nanjo zliva,
Da očetje, mamice,
Bratje ino sestrice
Zdravo, mirno z nami naj živč.
Prijatli, če se ločimo Iz šole zdaj veseli,
Obljubiti si hočemo,
Da bomo vedno peli.
Naj ostane nam spomin Od življenja vseli stopinj,
Bogu zvesti ino domovin’,
^ Iz Razlagove «Pesmarice».
79.	Vesele počitnice.
Drom tom, drom tom, drom tom, drom tom! Svobodni zdaj otroci smo,
Težav, učenja nimamo;
Končala se je šola žč,
In to nam vsem hladi srce.
Drom tom, drom tom, drom tom, drom tom! Domi lepd smo brez skrbi,
A to samb še malo dni;
Ko se prikaže svet’ Mihel,
Počitek bode h koncu šel.
Drom tom, drom tom, drom tom, drom tom! Zatd veseli pojmo zdaj,
Dokler je še počitnic kaj,
Da s knjigo vsak vešči zleti V ljubljanske potlej spet klopi.
Iv. Tomšič.
4
8o.	Slov6 od lastovke.
Mrzel veter tebe žene Drobna tičica od nas,
Ki iz lipice zelene Si mi pela kratek čas.
Vsako jutro ptič’ca moja Zgodaj si prepevala,
Vsako noč je pesen tvoja Sladko me zazibala.
KoVkokrat si ti zletela V svoje nežno gnezdice, ToVkokrat si mi zapela Milo pesen v srčice.
Zdaj pa iz zvonika line Zadnjo pesen žvrgoliš,
Ker čez hribe in doline Toplih krajev si želiš.
Zdaj boš zapustila mene, Ah, kak’ srce me boli, Mrzel veter tebe žene, Pojdi, kam te veselil
Ah, da ni mi perje dano, Rad, o rad bi spremljal te, Ali v ledje zakovano Moje revno srce je.
V. Orožen.
81.	Orač.
Pomlad potrka, Hajd na nogč! Nam bo ogrela Možko sreč.
Zemlja se taja, Svet Valentin Vabi na delo, Dela sem sin 1
Brano na dan! Jarme na vole,
Plug izpod strehe,
Kdor ni zaspani
Zjutraj naprežem, Plug svoj držim, V desno in levo Brazde drobim 1
Žito posejem Tukaj in tam, Marno povlečem, Potlej pa dam’ 1
Sprežem voliče,
S plugom pa v kraj!
Jesen klicdla Bo ga nazaj!
M. Vilhar.
*
82.	Mlatič.
Urno cepec izpod rok,
Pikapoka, pikapok!
Bratje, naša doba je,
Hajd za rano na nogd!
Urno cepec izpod rok,
Pikapoka, pikapok!
Urno i. t. d.
Vdarimo na polni snop!
Zlato zrnje skakaj v strop.
Urno i. t. d.
Urno i. t. d.
Snope koj obrnimo,
Krepko jih namlatimo!
Urno i. t. d.
Urno i. t. d.
Škopo strani, slamo v kraj!
Zlato zrnje na vršaj!
Urno i. t. d.
99
Urno i. t. d.
Zadnjič žito zvejajmo,
Vina semkaj, žejni smo!
Urno cepec izpod rok,
Pikapoka, pikapok!
M. Vilhar.
*
83.	Jesen.
Kakd si otdžno, jesensko nebd! Pod teboj vse hira,
Vse vene, umira;
Življenje jemlje slovd.
Hripavi
Žrjavi
Visoko kričd,
Na južno hitd.
Poglej drevd!
Zeleno perd Suši se mu in rumeni.
Cvetica
Samica
Na trati medli.
Jos. Stritar.
*
84.	Zaostali ptič.
In ti si edini še tukaj ostil,
Oj ptiček, od trume vesele?
In nič po krilatih ti sestrah ni žal,
Ki v južne so kraje zletele?
IOO
Oh, vidim, ni mogla te bolna perut Čez mdrje široko prenesti;
Strl sredi je poti jo lovec ti krut,
Pri bregu si moral obsesti!
Zapuščen, bolan zdaj na prodi stojiš, Perutco pobešaš krvavo,
Za družbo predrago sirota strmiš V daljavo čez morsko planjavo.
Pač sanjaš o krajih, kjer solnce toplo Sestricam, družicam se smeje,
Kjer cvetje dišeče in sadje zlat d Visi od citronove veje.
Moj ptiček, jaz dobro umejem bolčst,
Ki vbogo sreč ti razriva;
Pa pojdi z menoj ko tovariš mi zvest In skupaj bolesti nosiva.
S. Gregorčič.
uSČ.
85.	Prevarljivo jabolko.
Svetega Mihela bil je dan,
Ko seboj je oča vzel Janezeka na domači vrt,
Kjer bi kazal mu dreves in trt,
Ki jih je sadil še mlad In doživel zdaj njih sad.
Sinek umni pa vesel
Skače zdaj na to, zdaj na ono stran
In pobira sadje zrelo,
Ki ležalo je po tleh;
Sladek se mu dela smeh,
Ker na drevji ga viselo Zraven še je vse polnd.
Kar zagleda jabolko lepd,
Da, najlepše to je bilo.
Pisano rumeno in rudeče,
Kar nabral jih je v torilo;
»To očetu nesem!* pošepeče; In k očetu že skaklja,
Govorčč mu je poda:
«Oča ljubi, tu imate Jabolko najlepše, glejte! Boljšega pač ne poznate,
Le pokusite in jejte 1»
Oča vzemši je prekolje,
Pogled studen se odkrije: Znotraj vse je gnjilo že!
«Oča, oj, to ni najbolje,
To še jesti se ne sme,
Naj nevredno le segnjije!* Glavo sin tresoč zdaj dč.
Oča pa mu resen pravi: »Janezek, to jabolko pogledi! Nauk lep ti v njem tiči, Pameti ga svoje dni:
Kot je gnjilo to po sredi, Da-si zunaj je vabljivo,
Človek, glej! hinavski je enak, Zunaj dober ves je in krotak, Govoreč na dušo živo;
102
Ali v srci je drugačen,
Zavidljiv, sebičen, spačen,
Dobremu človeku studen,
Naj bo še tako priljuden.
Varuj se mi tak postati,
Studnejšega nima svet;
Nikdar ondi se ne brati,
Kjer hinavcev najdeš sled.
Kakor si, tako se kaži,
In nikoli se ne laži'1»
Janezek zapdmeni vodilo,
Ki je daje jabolko mu gnjilo Svetega Mihela dne;
Vtisne si globoko je v sreč.
Fr. Cimperman.
*
86.	Po počitnicah.
Divni, preradostni čas počitnic mi rajski užitih!
Kaj li, zakaj si mindl z naglostjo lepega sna? — Iti mi v ječo užč sedaj je, ko svet je še krasen,
Ko blagoslove okrog vsiplje še mili nam Bog! Drevje nagiblje do tal se, težko sadjem obloženo, Grozdi na trsu zorč, ajda po medu dehti!
Čisto, kot ribje okd, nebd je in solnčnato vedno, Vzduh je premil in krepak: lepši od dneva je ddn. Nitke srebrne plovd po pisanem polji širocem,
Črčdo po lokah užč in ob strniščih pasd.
S pdlja po prosu zvenč prijazni glasdvi v razdrih: «Pet pedi! pet pedi!» zdaj tam prepelice pojd.
-	10 j -
Ribič pogreza skrbmi si mreže v potoček šumeči,
Da bi potegnil postrv bistro iz bistrih valdv.
Z gozda razlčga se rog, razlčga se lajanje mnogo, Pokanje pušek, za njim srečnega lovca zavrisk. Drobno nabira suhljad pastirček, da vkuril bi ogenj, S polja užč izkopan krasni je, ljubi korun! *
Ogenj se vnčma, plamčn svetal plapola iz kurjave, Duh se razširja vonjiv, k malici sladki vabčč — Ali gorjč! o gorjč! v dvorani tihotni in pusti Vbožec otožen tičim, belim si vedno glavd,
Glavo, ki polna je še spomina, iger in veselja,
Ki se vkleniti ne vč jarmu pretežkemu zdaj! — Vrni zatorej se čas počitnic mi rajski užitih,
Ti, ki si meni mindl z naglostjo lepega sna!
Vrni se zopet skoraj s čarobo mi neizrečeno,
Ali od žalosti jaz in hrepenenja umrem 1
Lujiza Pesjakova.
87.	Deklica in rožica.
Sprehajala tam po vrtu Se jesen je deklica,
Žalovala ko vsahnila Lepa nje je rožica.
«Kje si ljuba rož’ca moja,
Ki cvetela si lepd?
Al’ me bodeš zapustila?«
Vpraša dekle žalostno.
* Krompir.
104
«Skrbno vselej sem ti stregla In ljubila srčno te,
S čirn, povej, sem te žalila, Da zapuščaš vela me ?»
«Nisi ti me razžalila«,
Pravi mila rožica,
«Ti prijatlica edina Bila si mi, deklica!»
»Moji dnevi so minoli, Nastopila že jesčn,
Cvetje bo mi zamorila, Položila v grob ledčn.»
«Deklica, lej, tudi tebi Čas mladosti naglo gre; Mlada leta, lepo lice Bo minulo kmalo te.»
»Zdaj še mlada kot cvetica Razcvetena tu stojiš,
Sladko kakor jaz spomladi Svoje mlade dni živiš.»
»Prehitela pa minljivost Tebe bo kot mene zdaj, Cvetje ti bo umorila, Odpeljala zlati raj.»
»Eno cvetje je, ki vzeti Časa tir ne more ga: —
Le nedolžnost, čednost sveta Večno zlati raj ima L
105
Tak’ je rož’ca govorila In učila deklico, —
Svojo glav’co je nagnila,
Položila v gredico. —
And. Praprotnik.
*
88.	Veseli hribček.
En hribček bom kupil, Bom trte sadil, Prijatle povabil,
Še sam ga bom pil.
Tam gori za hramom En trsek stoji,
Je z grozdjem obložen, Da komaj drži.
Že čriček prepeva,
Ne more več spat’, V trgatev veleva Spet pojdemo brat.
Konjiči škrebljajo In voz'jo težkd,
Ker vince peljajo,
K’ je močno sladkb.
Prelepo rumeno,
Kot čisto zlatd;
Le pijmo pošteno Prežlahtno blagd.
Po stari pomnožena.
X
89.	Šent-Urbanova.
Preljubi sveti Urban,
Ti dober naš mejaš,
V goricah ti stanuješ In žlahtno grozdje 'maš; Le zori ga — in medi ga, Boš dal nam dober mošt.
— io6 —
Veselo te na hribci Vsak kmetič počasti;
Okol’ podobe tvoje Rad brajdo naredi.
Le varji nam — oskrbi nam Gorice žlahten sad.
Vsak priden kmetič skrbno Vinograd okopa,
In k svetemu Urbanu Se v gorco rad poda;
Pogledat gre, kak’ kaže se,
Al’ čepek še drži?
Iz gorce v gorco gleda,
Al’ Urban zeleni;
Vesel mejašu kaže,
K'dar zelen plašč dobi.
Povabi ga, da b’ v hramek šla, In pila vsak en glaž.
Po svetem’ Mihaelu Trgatev dobra je,
O svetemu Martinu Pa vince krsti se;
Le pijmo ga, hvaVmo Boga,
K’ nam dobro vince da.
Na zdravje vseh Slovencev, Naših prijateljev,
Posebno pa Dolencev,
Urbana sosedov:
Nalijmo mi, popij mo vsi, Slovence Bog živi!
Ndrodna.
io7
Na trati košato drevd stoji,
Med vejami veter silno šumi In trga za listom list rumčn,
Raznaša široko po zemlji plčn.
Al’ drevo, videvši zadnji kras Šumeti po travi, zatemni obraz, Povzdihne, se milo mu stori,
In veter kara, takd govori:
«0 grozni! kakova te žene sla,
Odejo mi s silo tresti na tla?
Se Boga ne bojiš, ti pravo ni mar,
Ki jemlješ pomladi mi zadnji dar?»
»Glej, s tem sem hladilno senco dajal, Sem potnika krepil iz daljnih tal;
Iz nežne cvetice sem sad rodil In gladnim in žejnim obilno delil.»
«Sedaj pa, oddavši ostalo vse,
Sem listje prihranil si samo še;
Al' že tvoj sop po zemlji drvi,
Kar ude odeva, kar me redi.»
»O če te more ganiti kaj,
Če zgubo si čutil grenko kedaj :
Ne delaj krivice, pusti mi,
Kar srce tako gorko želi.»
«Ne tirjam veliko: listje za sad, Poslednje imetje, skop zaklad,
Da duša se teši, siti ol«5,
O vse utrpevati je hud<5!»
«In ako ne gane pravica te več, Omeči te starec, milo proseč;
Ki zadnjo lepoto, edino slast Mu vzame divjih sap oblast.»
Al’ veter ne jenja, ne čuje besed, Razsaja, vrševa še huje ko pred, In listje se vsiplje, piš ga drvi,
Iz šuma pa ta-le klic dom':
«Ne toži nevoljno, uteši sreč,
Ne gledaj peres, ki z vetrom letč, Posojeno vrneš, rok veli;
Al’ blagor, ki dosluži ko ti 1»
«Čeravno odnaša listje ti piš In glavo plešo v obnebje moliš:
Si spolnil nalogo, obrodil sad In svetu koristil stoternokrat.»
«Raduj se torej! Pomine mraz,
In vrne se zopet pomladnji čas; Tedaj preobražen bodeš stal, Bogat’ši ter lepši list pognal!»
L. Svetec.
gi. Lipa.
Lipa zelenčla jc
Tam v dišečem gaji,
S cvetjem me posipala; Djal sem, da sem v raji!
Veje raztezavala K nebu je visoko,
Meni pa je do srca Segala globoko 1
Ptičice je miljena V senčico vabila;
Kadar ležal sem pod njo, Me je ohladila!
Sedaj pa je revica Skoraj ovenela;
Cvetje, perje ljubljeno Zima je odvzela.
Spavaj, draga ljubica! Večno ne boš spala;
Nova pdmlad zelena Novi cvet bo gnala.
Zopet bodo ptičice, Ptičice presladke,
Pesmice prepčvalc, Pesmice prcgladke.
Pa boš zopet lipica V senco nas vabila,
Dragim svojim srčica Miljeno hladila!
Bratje naši se hladč Radi v tvoji senci,
Prsi, čela in glavč Opletaje z venci!
M. Vilhar.
92.	V jeseni.
O kako hitro Listje odpada — Hitro nam leta Minejo mlada.
V vrtih cvetice Vse so zvenčle — Cvetke mladosti Bodo scvetele.
Ptice v dežele Gorke letijo — Dnevi radosti Z njimi bežijo.
Veter drevesca Gola vpogiblje — V meni pa tožno Srce se ziblje.
I IO
Megla pokriva Plan in doline — Časov zakriva Srečnih spomine.
Skoraj bo skoraj Jesen minila,
Nas in naravo Zimi zračila.
Savo Zordn.

93.	Nate podobic, otroci!
«Danes god obhajamo svetnikov,
Vseh svetnikov, naših priprošnjikov,
Da ne zabite mi tega dnč,
Vam v spomin podobe dam lepč.»
«,Mene pri krstu so Peterčka zvali, Prosim, da Petra v spomin bi mi dali.S
»Vzčmi! Ti krepak si, priden, Peter!
Le ne bodi nagel kakor veter!
Ne zataji svojega Bogd,
Da se vrata ti odpro nebd.»
«,Janezek jaz se, gospod! imenujem Ter o Božiči veselo godujem.‘»
«Nal Gospodu bil je ljub učenec,
Ker nedolžnosti je hranil venec,
Bog te rad imel bo, če boš čist,
Kot je Janez bil Evangelist.*
»Janez i moje nazivlja imč se,
God mi po leti, ko kurijo krčse.'»
«Hranil Janez mož zelo spokoren Jedel je kobilice uboren;
Ti pa le želiš si povitic,
Oj, ne išči vedno si slaščic.*
«,Cencek! pokličejo ljuba me mati, Kadar kaj dobrega h’čejo mi dati.S
»Revežem je vse razdal imetje Vincenc, ker zaničeval ta svet je. Revežu, ki lačen je in bos,
Radosten podeli kruha kos.»
«,Svetega spomnim Florjana patrona Jaz se pri glasih večernega zvona.
«Vzemi 1 ognja Florijan varuje,
Če gori, neviden pogasuje.
S klinčeki se ne igraj nikdar,
Grozni da ne zanetiš požar.»
«,Moj priprošnjik je naslikan v oltarji, Sveti Anton v nadzemeljski zarji.'»
«Šel Anton V samotno je puščavo,
Da je tam prevdarjal božjo slavo. Slabe družbe vhruj se skrbno,
Da ostane srce ti čisto.»
«Jaz sem Ciril, a moj brat je Metodij. Kalčr je starejši, kedo to razsddi?'»
«0 kakd sta brata se ljubila,
Ko Slovence sta učit hodila.
Brateča 1 oj bddita oba,
Jedne misli, jednega srca.»
«,Svet'ga Alojzija vidim podobo,
V	šolsko stopivši priljubljeno sobo.‘»
»Angel bil v telesu je človeškem,
Zdaj raduje v raji se nebeškem;
Vsem Alojzij bodi svitel vzor,
Da popnete v angelov se zbor.»
«,Neža je moje imč priprošnjice,
Davno si sliko želim te svetnice.1 >
«Ta umrla je v mladosti cvetu,
Dala je glavd v trinajstem letu.
Koder dna zdaj se veseli,
Glej 1 da tja kdaj prideš tudi ti.»
«,Orglice ima svetnica le ena:
Sveta Cecilija, druga nobena.
»Petje, godba nas razveseljuje,
Naše srce k Bogu povzdiguje ;
V	žalosti, v veselji rada poj
In Gospod nebeški bo s teboj.«
«,V pratki lahkd Vam pokažem Heleno, Križ označuje podobico njeno.'»
«Cesarica je Helena bila,
Bolj od krone pa je križ ljubila;
— ii5 —
Ce storiš pogosto sveti križ,
Ž njim nebeški raj si pridobiš.*
«Jaz sem Marija! — Jaz tudi Marija!
Jaz isto tako. — Ta-le tudi MarijaI‘»
»Mati Božja tudi nam je mati,
Vselej preskrbna nam pomagati.
Vseh svetnikov ona je Kraljica,
Tebi, meni, vsem je priprošnjica.»
»O Marija! ti nad nami čuj!
Zlega vsakega nas obvaruj!
Ko se naše ure izteko,
Vzprejmi med svetnike nas v nebo.»
Fr. Krek.
m
94.	Verne duše.
Rajni, ki ste se solzili Na tem svetu toVkokrat, Bote v zemlji si počili, Kamor šli ste trudni spat; Ko trobenta zabuči,
Bote vstali tudi vi!
Srčno ste nas vi ljubili, Dobre duše bili ste,
Vam smo tudi mi točili Vročih solzic jagode.
Ko trobenta zabuči,
Videli se bomo vsi.
8
Vi na vojski pokopani, Bog v6 kje počivate? Vaši grobi niso znani, Znana vaša duša je.
Ko trobenta zabuči, Snišli bodemo se vsi.
Vi mladenči in device, Vas je pokosila smrt, Kakor rože in cvetice, Mrzel veter v božji vrt. Ko trobenta zabuči, Novi vstali boste vi! —
Starčeki ino babice,
Ki ste šli vsi trudni spat, Mlada bodo oživele Vaša trupla tistokrat.
Ko trobenta zabuči,
Mladi vstali boste vi.
Oh, pozdravljeni vi rajni, Mir in pokoj vošč’mo vam; Naši sosedi nekdanji,
Le priprav'te prostor nam! Ko trobenta zabuči,
Bog, da b’ vstali srečni vsi!
— US —
95.	Sveti Nikolaj.
Iz odprtega nebi. sinoči Sveti Nikolaj se je podil,
Da bi v vsaki hiši, vsaki koči Pridne otročiče daroval.
Ker je noč in vse zaprte duri,
Ker zaklenen trdno vsak je hram,
Vender Nikolij ob svoji uri Dije tu dari in dije tam.
Vse denes veselo se raduje,
Kar nedolžnih najdeš kod otrok,
Vsak darove svoje razkazuje,
Teka sem ter tjakaj ž njimi v skok.
Ivan na vrvici konja vodi,
V rokah žvižga mu in poka bič:
«Naglo se obračaj, len ne bodi, Rezgetaj mi, če si res konjič 1»
Evo, detelje mu v gobec tlači,
Ovsa daje, zobati veli. —
Konj leseni se ne predrugači,
Jesti neče, kajti lačen ni.
*
* *
Le raduj nedolžna se mladina 1 Dokler ti neskrben je obraz;
Nikdar ti ne pride iz spomina Dni otročjih srečni, blagi čas.
F. Krek.
8*
116
g6. Sneg.
Snežec beli vse pobeli, Čez dolino in goro, Čista njega je belina,
Še čistejša kot srebro.
Kakor snežec čistobcli Tud’ bodimo zmiraj mi, V djanji in na duši celi Polni lepih čednosti. —
4
97. Zima.
Ako se trta je sadja znebila,
Žalost se precej nam sčli v sreč;
Polje in dol sta lepoto zgubila, Zvonci planinski se več ne glase.
Ivje pokrilo je log in drevesa,
Belo pogrnjen za hišo je vrt;
Ni je cvetice, pa ni ga peresa,
Da bi ne bila objela ga smrt.
Gorč, ki drzno do neba strmijo, Solze pod snegom debelim lijo;
Vode, ki glasno prot’ morju grmijo, Komaj pod ledom jih sliši uhd.
17
Ljube prijatlice, ptičice blage!
Kam ste bežale? kje imate dom?
Kmalo zapojte mi pesmice drage,
Da razveselil nad vami se bom!
Žarki nebeški! vi ste obledeli,
Zgubili svojo ognjeno ste moč!
V ledu utrinja se mesec prebeli,
Zvezde gorijo, pa mrzla je noč!
Zima! ti mojo si radost vmorila;
Dolgo pa trla ne bodeš me več: Pdmlad prijazna se bode rodila,
S cvetkami bo zapodila te preč!
M. Vilhar.
*
98. Zimski dan.
Solnce se od daleč skriva,
Vrana leta okrog hiše,
Tanek veter zunaj piše,
Tla pa debel sneg pokriva.
Tam na klancu je vse živo,
Vkup so iz vasi otroci,
Vsak šeni v premrli roči Vozi in drži se krivo.
Starec zre iz gorke hiše In spomin se mu posili,
Dni premišlja, ki so bili,
In na tihem solze briše.
&
S. Jenko.
I iS
gg. Predica.
Le predi, dekle, predi!
Prav tenko nit naredi,
Da se ne bo krtičila In ne tekalen trgala.
Poštena je predica,
In stara je pravica:
Da tisto dekle kaj velja,
Ki obleko vso domačo ’ma.
Marijo, glej, devico, Nevtrudeno predico;
Je prela ino delala Za božje dete Jezusa.
Le predi prav vesela,
Boš lepe pesmi pela; Kolovrat pojde rad okrog, Bo tekla lepša nit od rok.
Kolovrat tiho teče;
Naj tovar’šica reče:
Kar je v nedeljo slišala Pri prid’gi navka svetega.
Boš tenko nit storila,
Glej, da sc boš spomnila, Kako življenje rahlo je,
Ki kakor nit pretrga se.
u 9
TekaVc bo prejo hvalil,
Če se ne bo ž njo žalil;
Pri Bogu boš pohvaljena,
Če ga ne boš razžalila.
Le pridno, dekle, predi 1 Prav lepo nit naredi;
Smrt bo nit skoraj vtrgala,
Bo kon’c življenja tvojega.
Kar si boš tu naprela,
Boš v večnost seboj vzela:
Čednosti lepih suknjico,
Al’ pa pregrehe butaro.
A. Slomšek.
ioo.	Zima.
Nesrečna zima mrazi me,
In dolgo proč ne spravi se;
Ovbe!
Ledeni kriv’c in sever še,
Nemilostljivo brije me;
Ovbčl
Pod snegom zemlja skriva se In kakor mrlič taka je;
Ovbe!
Če solnce pa le iskre da,'
Življenje zopet vse ima,
Ojal
-- 120 —
Po gorkem jugu pripelja Spomlad se zopet pisana,
Oj dl
Spomlad veselo lice 'ma In nam prijazno se smehlja,
Oj d!
Spet priletijo ptičice,
In k petju tudi vab’jo me.
Juhč!
Ko slišim mile pesnice,
Me sili ukat srčice:
Juhčl
Bo prišla tudi kukov'ca In z drevja glasno kukala:
Kuku 1
Jaz čem pa hvalit’ Stvarnika,
Ki zmiraj nas tak’ rad ima.
Da, da!
Jos. Hašnik.
ioi.	Rožice po zimi.
Kje po zimi rožice cvetijo,
Da jih več na polji videt’ ni?
V hladnem krilu zemlje tiho spijo,
Dokler jih spet vigred ne zbudi.
Vse prijazne glavo povzdignile,
Vse rumene, lepo pisane,
Bodo svoje cvetje razgrnile Ino po otrocih lukale.
I 2 I
Le poglejte, spet se nam smejijo, Nas na polje priti vabijo,
Mlado leto je, zato cvetijo,
Z njimi veselit se, kličejo.
Kdo je rože tak’ lepo nasadil? Kdo po zimi jih zazibal je?
Kdo v spomladi vstajati navadil? Kdo poliva zale rožice ?
Oče večni rožice oblači,
Jih otrokom za veselja da;
Zato jih nobeden naj ne tlači In ponidoma naj ne tepta.
Vsako jutro rosa jih napaja,
Žejne zopet se napijejo;
Gorko solnce jim lepoto daj a, Zato nam cvetijo tak' lepo.
V vrtu božjem rožice vsajene, Ljubi ste otroci tudi vi:
O! žlahtneje rož’ce ni nobene,
Ko otroci ste v nedolžnosti.
Rože, glej! nam hitro obletijo, Vsako jesen grej o tihe spat,
Pridni pa otroci zmir’ živijo,
Bogu večno čast in hvalo dat’.
A. Slomšek.
102.	Ptica.
Oj deček hudobni!
Zakaj me loviš,
Ter v kletko me tesno Zapreti želiš?
Na prostem mi perje Lepo je svitlo,
In petje mileje,
Ko v kletki bi b’lo.
Če perje in petje Ti moje je všeč,
Na prostem me pusti, Ne lovi me več!
Tud' ti si na prostem Najraje vesel,
Zaprt pa bi v ječi Gotovo ne pel.
Če sebi le dobro In srečo želiš,
Glej, drugim da tudi Nič zla ne storiš 1
P. Gros.
*
103.	Šolarji pri jaslicah.
O jaslice ljube, Kako ste lepčt Pri vas tak’ veselo Nam bije srce.
Ni lepšega časa Božični ko čas,
Ko Jezus sam dete Je prišel do nas.
On Bog vsemogočni Se v hlevec poda In jaslice revne Za ljubo ima.
Kak’ sveti, o dete, Se tvoj nam obrazi Kak' svoje ročice Steguješ do nas!
Nas vabiš vse k sebi,
Nas ljubiš srčnd,
Nas hočeš objeti,
Peljati v nebo.
Pastirčki veseli Kak’ h tebi hitč!
Darove nesejo,
Pred tabo klečč.
Tud’ mi otročiči Bi dali darf,
Pa revčki smo vbogi,
Nič našega ni!
Ko b’ rož’ce cvetele,
K oj šli bi po nje,
Naj lepših bi brali,
Nabrali za tčl
Bi zibelko tvojo Ovenčali vso,
Do hlevca potros’li Bi ž njimi stezo.
*
Al’ rožic prinesti Ne mor’mo s polja, Zatorej naj srce Za rož’co veljal
Ponižno jih damo Vse tebi za dar,
Te pros’mo, o dete,
Ne zvrz’ jih nikar 1
Le tebi služili Vsi bomo lepo,
Vse tvoje nauke Slušali zvesto.
Ti bodi nam vedno Povsod pred očmi,
Za seboj nas vodi Življenja vse dni.
In enkrat pripelji "Nas srečno s sabd —
Tj e k angeljčkom svojim V veselo nebo 1
And. Praprotnik.
104.	Božič odpisuje Najdihčjci.
Najdihojca! listek tvoj Sam priletel v dvor je moj. Črke niso prelepč,
ICrivousto se držč;
S težka sem iz njih razbral, Kakšen dar bi tebi dal.
V	roči imam zdaj pero, Odgovarjam ž njim tako:
Kaj se nisi bolj učil?
Vsega z vrhom bi dobil:
Konja z mčda, nožik zlat,
Krivo sabljo, pečen grad.
Ker premalo si mi znal,
Zatorej sem ti poslal Pisan ništrce, ki je tak,
Da ga nima z lepa vsak:
V	sredi votel se mi zdi In ob kraji ga nič ni.
Bodi priden, uči se,
Po peččh ne smuči se,
Da ti kaj za pirhe dam,
Ki jih dvesto voz imam,
Dvesto voz in petdeset,
Kadar ližem * pride spet,
Svitli uzem, velik dan,
Ki praznuješ ga kristjan.
M
*
105.	Seničica.
B'lo je zadnji teden grudna, V hiši sem doma sedčl, Sev’ra sapa zunaj studna Brila je, pa sneg je šel;
* Velika noč.
Kar na okno zunaj tiča Trkat pride s kljunom s’nica.
Milo vpira v me očesa,
Peti pesnico začnč,
Mili glas na moja ušesa,
Srcu mili bolji še;
In poslednjič melodije Žalostno takb zavije:
«S’rote vsmili Mene tiče Vboge v sili Se senice;
Glej nožiča Prezebuje,
Perutnica Omaguje Vbogi meni Revni tiči,
Zapuščeni Zgol samici!»
«Daj me k sebi V hišo vzeti Se pri tebi Mi pogreti;
Zunaj piše Sapa studna,
Zima više Rep si grudna,
Lakot grusti,
Mene v sili Saj ne pusti!
Vsmili, vsmili Sirotice Revne bore Se senice,
Ki ne more Najti piče.
Sneg, glej! krije Log in griče,
Krme ni je,
Torej k sebi Daj me vzeti,
Se pri tebi Mi pogreti;
Bom ti pela, Prepevala,
Srce grela, ZveseljVala;
Vsmili, vsmili Sirotice,
Vboge v sili Se senice 1»
Meni se pa rev’ca smili, Pesen gane me v sreč,
Iz oččs teko po sili Vroče, grenke mi solzč; Oknice tedaj odklenem, Ptico k sebi v hišo denem.
Ino jesti, piti zvesto Vsaki dan sem jej dajal, Stanovanje sem jej mesto V kletici široki zbral.
Ino dan na dan mi poje Ona sladke pesni svoje.
Zdaj pa pride pomlad mila, Travniki se zelend,
Ptičev truma se vrnila Je v logove, na vrte,
Vsa zelena je dobrava, Prerojena je narava.
Ino moja draga ptica Si želi na vrt nazaj,
Veseli jo log, gorica,
Rada bi zletela v gaj,
Z drugim’ pticam’ peti slavo, Radovati se z naravo.
Torej zvedši njene želje, Kletke odprem jej vratiča, Ven zleti in, o veselje:
Na drevo se vrtica Prosta vsedši peti jame,
Se hvaležno ozira na me.
Ino z mnogo drugim’ pticam’ Vred zleti v zeleni gaj,
Toda mnogokrat s sestricam’ Vrne se na vrt nazaj,
Ino tukaj žvrgolčva,
Se hvaležno razodeva.
*
M. Valjavec.
io6.	O izpremembi leta.
Staro leto je zbežalo In s seboj je odpeljalo Mnogo želj in raznih nad.
Prinašalo tu je sreče,
Sekalo tam rane žgeče,
Mnogi bil njegov je sad.
Kaj prineslo bode leto,
Novo leto zdaj začeto,
Nam odkrito, znano ni.
Prehajalo al’ bo milo,
Al’ v britkostih nas topilo,
Skrito nam je pred očmi.
Zagotoven pa resnično Sem, da djanje zgolj pravično Ohranilo nam bo mir;
Bratoljubnost in poštenje,
Blago, čednostno življenje Pravi sreči bode vir.
A. P.
107.	Kolednica.
Bog daj srečo! hišni oče,
Hišni oče, hišna mati!
Naj sprostre nad vašo hišo Svoja krila angelj zlati,
Mir, edinost in veselje Iz višave v hišo trosi,
Drage vaše glave varje,
Dobra dela k Bogu nosi;
Skrb, bolezen in nesreče Naj podi od praga hiše,
Z dobrotljivo svojo roko Naj vam grenke solze briše,
Vaše upe, vaše nade V svoje bukve zapisuje,
In s periščem polnim hrame Vsako jesen napolnjuje,
Hišno sleme ognja varje,
Polje toče in viharja;
Naj vas spremlja na vseh potih,
Sije zarja vam njegova!
Dobri ljudje, dobri starši,
Veselite se z družino!
Naj gorijo vaša srca Za Boga in domovino!
Da razpel bo nad Slovenci Svoja krila angelj zlati.
Bog daj srečo! hišni oče,
Hišni oče, hišna mati!
Fr. Cegnar.
5<
108.	Revni ptiček.
Po gozdu ptiček kliče,
A jaz pa vem zakaj ?
Da b’ hišico in streho Zeleno dal mu gaj.
‘3°
In dan za dnevom kliče Skakljaj e sem ter tj e,
Pa nihče ga ne sliši,
Kako hudo mu je.
Mrzlote ves se trese In glada trepeta,
Al’ nihče ne drobtine,
Gorkote mu ne da.
Pred hišo tam na veji Začivka na pomoč,
In toži, milo toži,
Da vzela- ga bo noč.
«Vsaj pel sem vam,« tak pravi, «Gosen’ce rad moril,
Da vam obilo sadja Bi letni čas rodil.«
«Krog hiš vesel sem letal, Mladino pet’ učil,
Takrat vas nisem prosil,
Da v dar bi kaj dobil.«
«A1’ zdaj je trda za-me, Življenje zimsko spi,
Na polji, na drevesu Se zrn’ce ne dobi.«
<Otroci moji dragi,
Vi milega srca!
Najmanjša tud’ drobtina Ne bo pozabljena!«
— iji —
«Vrzite mi pred hišo Orehovih lupin,
Pobral bom z ostrim kljunčkom Kak’ jedrček s kotin.»
«Sprosite starše za-me Drobtinic v majhno pest,
Na vejo tje bom zletel S hvaležnim srcem jest.» —
«Oh, nihče me ne sliši, Pozabljen bom zaspal,
Pod vejo tukaj doli Gladu bom skoraj pal.»
«Zelo me mraz pritiska,
Odeje nimam nič;
Oh, reven — miluvreden,
Je v trdi zimi ptič!« — —
Tako zdihuje ptiček,
Na veji zapušččn,
Pomoči pričakuje —
Drugače je zgubljčn.
Oko mu že umira,
Glavica povisf,
Se malo se ozira,
Potem pa — omedli.
*
* *
«Oj čakaj, nežni ptiček I«
Veli prijaflica,
«Ak’ slišal te ni drugi —
Sem jaz te slišala.»
«Nič več ne bo morila Mrzlota te in glad, Gorko te bo povila V postelj’co — pomlad.*
Že veja zeleneva,
In to je ptičkov up, Gorkota vse ogrčva — Zdaj preč je smrtni strup.
Glavico kviško dvigne In krepko začvrči,
V višine tj e se vzdigne In Stvarniku žvrli.
Kdo poje tam na veji Vesele hvalnice?
To ptič je v božji reji Zelene hišice.
PrijatTici popeva
Zdaj tu, zdaj kje drugod,
Vsak dan jej izrečeva Zahvalo vseh dobrot.
H rab, Perne.
109.	Ples kuhinjske posode.
Na pustni večer so nek šeme plesale, Tud’ v kuh’nji po noči posode so vstale 1 Bi rade nekoliko se obrnile,
Za repo debelo se kaj veselile. —
Upiha meh ogenj, da vse je svetlo,
In šekec pa mačka zagodeta jol
Lopar in pa krevlja se brž spodrasita, Okoli ognjišča se kar zavrtita;
Za njima jo stopi omelo kosmato,
In suče za sčboj železno lopato.
Vsi piskri in lonci se tud’ oživč,
S kozami in skledami se zavrtč.
Za celo vrsto jo še kotel pobere,
Udarja z nogami in uka, se dere.
Še peč podrncuje, ko rajanje sliši,
Da vse se kadi in razlega po hiši.
Veselje narašča se v prek in vse čez,
Na svatbi bogati je komaj tak ples.
Le v skledniku skleda je s skledico malo, Ki mirno še gledate v družbo zagnalo;
Pa rajanje mika tud’ skledico belo,
Želi se združiti z druhaVjo veselo.
Le mati jej brani, da b' med-njo ne šla, Da bi od posode kaj črna ne b’la.
Pa skledica mala ni mater slušala,
Se tudi v druhal je veselo zagnala;
Al’ rev’ca se dolgo na plesu ne vede, Obleko si umaže, v zadrege zaplete.
Vsa umazana, črna nazaj se boji,
Da mater ni vbogala — vest jo mori.
M
'34
iio. Zima
Prišla zima je,
Je pobrala vse,
Ptički zginejo Ino prejdejo,
Sli so v kraje tja,
Kamor jaz neznam,
Tukaj le ostanem sam.
Sneg se privali,
Zemlja pod njim spi, Včas tak mrzlo je,
Da se vse kadi.
Kak' bom jaz obstal,
Kje po zimi spal,
Tega sem se dolgo bal.
Kje so rožice,
Lepo pisane,
Kje je njihov cvet,
Ni ga videt’ več;
Prišla zima je,
Je pobrala vse Tako kakor pušča je.
in pomlad.
Prišla je pomlad,
Kam se 'čem podat,
Včas tak’ zčbe me,
Da ves tresem se,
Vem še za 'no reč, Pojdem gor za peč In me ne bo zeblo več.
Prišla kukovca,
Moja ljubica,
Je kukukala In prepevala Le kuku, kuku,
Le kuku, kuku,
Da bi še enkrat veselo b’lo.
Škrjanec prileti,
Kmeta gor zbudi,
Kmet, le prid’ orat,
Svoje seme s’jat.
Kmet se prebudi In za plugom gre,
Veselo je njega sreč.
Žolcpaška.

III.
m. Petelinov klic.
Kikiriki!
Brž otroci vstanite,
Se umijte in molite;
Ta, ki dolgi spi,
Pač nič vreden ni. Kikiriki!
Kikiriki!
Knjige brž v rokč vzemite, Marno, pridno se učite; Mlad, kdor se uči,
Kruha dost’ dobi. Kikiriki!
Kikiriki!
V šolo le hodite radi, Dokler ste še čvrsti, mladi; Kdor rad poleži,
Solo zamudi.
Kikiriki!
'36
Kikiriki!
Skrbno tud’ na vest pazite,
Greha nikdar ne storite,
Le kdor prav živi,
Prost je vseh skrbi.
Kikiriki!
P. Gros.
Zjutraj.
Solnce čez hribček grč, Ptičice žvrgolč,
Žarkov se veselč K nebu letč.
Solnce čez hribček grč, Pesni v nebo donč; Rajati tudi smč Moje sreč.
M. Vilhar.
Te
113. Angeljček moj.
Angeljček, angeljček moj,
Ko si me var Val nocoj,
Varuj me tudi čez dan Ino pred hudim me bran’.
112.
Solnce čez hribček grč, Luna pa za gorč; Zvezdice presvetlč Se potopč.
Solnce čez hribček grč. Rožice se budč,
V rosi pa njih glavč Krasno bliščč.
Revež imam dosti trpet' Rev in križev na svet’. Oko pretaka solzč,
V žalosti plava sreč.
Oh, angeljček moj,
Na strani mi stoj I
Angeljček, angeljček moj! Varuj me z močno roko, Kadar na delo jaz grem In za nesrečo ne vem; Koliko od doma jih šlo, Ni jih domov več bilo. Tebi zročim jaz za to Dušo in svoje telo.
Oh, angeljček moj,
Na strani mi stoj!
Angeljček, angeljček moj, Naj bom prijatelj jaz tvoj Kadar na pot se podam, Varha naj tebe imam. Kadar mi nesreča preti In me sovražnik lovi; Kadar skušnjavec preži, Me zapeljati želi,
Oh, angeljček moj,
Na strani mi stoj!
<^j|»
A. H.
ii4- Dobro jutro.
Dobro jutro! spet živim, Tiha noč minila;
Jutra se razveselim,
Luč se ponovila.
Tičice že pojejo, Stvarnika častijo,
Me k molitvi kličejo Ino pet’ učijo.
Ljubi Bogi zahvalim te, Da si me ohranil, Prosim, da boš dalje še Hudega me branil.
Dobro jutro, mamica! Boste pape dali?
Za kosilce dobrega Kaj ste nam skuhali ?
Belo hočem se umit’, Čedno dete biti; Vmazano ne smejem prit’, K mizi ne hoditi.
Hvala Bogu, lepo je, Zdravo in veselo,
Toplo sije solnčice; Pojdemo na delo 1
A. Slomšek.
9C
115. Jutrno solnce.
Jutranje solnce sije Z zarjo ogrnjeno. Rumeno zlato solnce, Oh kako je lepo 1
Pozdravljeno nam bodi V lepoti jutrni!
Le sveti in ogrevaj, Oživljaj vse stvari!
Veselo gre na delo Poštena vsaka stvar,
Nam vtrinja v hladni rosi Se svetli božji žar.
Bog, ki je tebe vstvaril, Preljubo solnčice,
Za toliko dobroto Vse hvale vreden je.
•39
Oh sijaj, sijaj solnce!
Pomnoži zemlji rast;
Ogrevaj naše srce Za večo božjo čast!
A. Slomšek.
*
ii 6. Veselo jutro.
Lepo jutro je, Svetlo solnčice Mene razsvetli; Zarja jutrna Mi veselja da, V šolo mi veli.
Vse na delo gre, Mravlje, b’čelice Gredo živež brat; Ptički mi pojo, Rožice cveto,
Da grem v šolo rad.
V šoli angelj moj,
Mi na strani stoj!
Da se prav učim.
Glav’co dobro 'mam,
Srce navku dam In se veselim.
A. Slomšek.
117. Šolski zvonec.
Šolski zvonec glasno poje, K sebi vabi mlade roje,
Da bi šli na vrtec zlat, Kjer blišči jim cvet in sad.
[40
Cvet in sad v modrosti klije In odkriva lepotije,
Ki jih svet ne umori,
Srce dobro ne zgubi.
Ljubi zvonec, zvoni, zvoni,
Mlado čedo v šolo goni,
V	glavo širi rčsni glas:
Mladih let je kratek čas!
A. P.
V
ii 8. Pred šolo.
Sveti Duh! o prid’ razliti
V	nas daritev svojih luč.
Boljši, boljši vsak dan biti,
Vsih dolžndst nas ti nauč’.
Daj veselje, se učiti,
Daj da uk ostane v nas,
V	djanj’ pomagaj ga spolniti,
V	dobrem pa odvrni mraz.
M. K.
4
ii g. Vesela šola.
Šola, bod’ pozdravljena! Ti nas veseliš;
Si za nas pripravljena, Da nas podučiš.
Skrbno hoč’mo se učit’, Pridni, pridni hoč’mo bit’.
V šoli noč’mo šepetat’, Naj vse tiho bo,
Z nogami ne ropotat’, Da zaslišimo,
Kar se lepega uči, Mirno vsako naj sedi!
Kol’ko vrlih možev je V naši šoli b’lo,
Imenitne ki glavč Zdaj po svetu so.
Zdaj je navka zlati čas, Ljubi šolarji, za nas.
5<
Bog daj srečo, dober dan Danes šolarjem,
Naj bo igra zdaj na stran’, Nav k le v skrbi nami Srce, uho in oko Navkom posvečeno bol A, Slomšek.
120.	Mirno, tiho!
Mirni, tihi, poslušljivi V šoli biti moramo. Dobra deca učitelja Vedno radi slušajo.
V šoli se ne sme šeptati, Pridno naj se vsak uči, Dober, priden otročiček Mirno, tiho naj sedi.
*
Poleg Hrvatskega.
121.	Vesela pridnost.
Hvala Bogu, da živimo! Bog nam ljubo zdravje da. Šole se razveselimo;
Šola, bod’ pozdravljena! Pridni biti — se učiti Skrbno danes hočemo,
To veselje naše bo!
Zgodaj ptički žvrgolijo, Hvalo stvarniku dajat’; Pridne b’čelice letijo,
Si po rožah strdi brat.
142
Tudi mravlja — si pripravlja,
Se za zimo oskrbi;
Pridnim biti nas uči.
Sveti Duh, ti nas razsveti In nam pravo pamet daj 1 Božjih navkov se prijeti,
Greha pa var’vati naj!
K božji časti — daj nam rasti,
V navku ino čednosti;
To nas v šoli veseli.
A. Slomšek.
K
122.	Šolarček mlad.
Sem šolarček mlad, Veselo živim,
Me vsak ima rad,
Se pridno učim.
Kjer bivam, povsod Prav dobro mi je,
Ker toljko dobrot Mi stvarnik daje.
4
Smeji se nebo, Raduje me cvet,
Mi ptički pojo,
Igra mi ves svet.
Sem šolarček mlad, Veselo živim,
Me vsak ima rad,
Se pridno učim.
Arni. Praprotnik.
123.	Četrta božja zapoved.
Bog pravi: Stariše spoštuj 1 Če dolgo češ živeti;
Jim dobro z dobrim povračuj, Bo dobro ti na sveti.
143
Kako skrbijo prelepo Stariši za otroke!
Jih žaliti je pač hudo,
Jim rane st’ri globoke 1
Otroci pridni, šolarji,
So starišem veselje;
Le umnost in pa čednosti So njih najslajše želje.
Očeta, mater ljubiti,
Iz srca vsi želimo,
Se jim lepo prikupiti,
Le pridno se učimo 1
A. Slomšek.
4
124.	Lenoba.
Bčži, bčži o lenoba 1 V tvojo družbo jaz ne grem ;
Ti si mladih let grdoba,
Trdno se ti odpovem.
Mlade, lene potepuhe,
Čaka strgani rokav;
Postopače, zaležuhe Bode glad po svetu gnal.
Dobre glave, pridne roke Vsak spoštuje, rad ima;
Pridne ljubi Bog otroke In jim pravo srečo da.
144
Prava sreča pa lenuha Rada hitro zapusti;
Priden človek dosti kruha Si za starost preskrbi.
A. Slomšek.
M
125.	Pesen pred očitno skušnjo.
Lepih navkov naučili Smo se v šoli mi;
Radi bi vas zveselili,
Ljubi stariši!
O prijatelji preljubi,
Poslušajte nasl
Vid’li boste: ni na zgubi
Naše šole čas.
Potrpljivo poslušajte,
Kar nas vprašali;
Kar zasluž’mo nam spoznajte:
Graje al’ časti.
Sveti Duh, ti nas razsveti;
Pravo luč nam dajl Hvalo hoč’mo tebi peti,
Zdaj in vekomaj.
A. Slomšek.
145
126.	Pesen po končani skušnji.
Poskušnjo dokončali Otroci srečno smo;
In da smo toVko znali, Boga zahvalimo.
ZahvaVmo učenike"
In ljube stariše, Dobrotnike velike In tud’ prijatelje.
Pohvala toVko mila,
Ki smo jo slišali,
Nas bode veselila Vse naše žive dni.
Vse svoje dni živeli Po navkih prav zvesto,
V	nebesih pa prejeli Plačilo bodemo.
Ko šolo dokončali Življenja bodemo,
Bog daj, da tud’ obstali, Na sodbi bi tako!
Da b’ ravno tak’ veseli Iz strašne sodbe šli,
In večno hvalo peli
V	nebesih 'zvoljeni.
A. Slomšek.
127.	Pri telovadbi.
Konec uka
V	kraj je muka, Radost pride spčt. Pridni vsi bodimo, Rčda se držimo,
Ki nam bodi svet.
Oproščeni,
V	svčt zeleni
K telovadbi v skok! Tamkaj brez zamude Očvrstimo ude Svojih rbk in nbg.
V bok se vprimo, Tjakaj zrimo,
Kjer vkaznik stoji,
In s telčsom, z duhom, Z vidom in posluhom Nanj pazimo mi!
Zdaj dviganje,
Zdaj gibanje S trupom al' z glavo! Jačimo si žile,
Rbkam, nogam sile Vsak dan naj rast d.
146
Vaja prava,
Hrana zdrava Je za vse mladd!
Ker nam vaja prava Dušo okrepčava,
Dušo in teld!
F. L.
128.	Po šoli.
Blagoslovi, kar učili Smo se lepega do zdaj.
Da bi v dobro obrnili
Tebi v čast, to Bogi nam daj.
Da po navki bi živeli,
Vtisni nam ga prav v sreč,
Da po njem bi hrepeneli,
Kakor Jezus zapove.
M. K.
129.	Lepa zahvala.
Neskončno vsmiljen dobri Bog!
Ti hočeš hvalo 'meti;
Zasliši glas svojih otrok,
Daj hvalo nam zapeti 1
ZahvaVmo te za stariše,
Za ateja in mamo;
Pa tudi za učitelje Zahvalo tebi damo.
147
Za ljubi kruhek in za navk,
Kater’ga smo zavžili,
Za ljubo zdravje in oprav’k,
Teb’ hvala, Oče milil
Povrni vsem dobrotnikom,
Ki dobro nam storijo;
Zahvale polna srca nam Naj Oče, teb’ gorijo!
A. Slomšek.
X
130.	Dva potepena šolarja.
Iz ene vasi fanta dva Sta v šolo vkup hodila.
«Po kaj bi danes v šolo šla?
Raj' v gozd se bova skrila.»
Letela sta v sosedov log,
In vabiti začela Zverino, ptice, vse okrog,
Da b’ kratek čas imela.
«Ve ptičice, počakajte!«
Sta potepuha zvala —
«Tu po ledini skakljajte,
Z vami bova igrala.«
«,Oj grda potepuha sta!«
Tak’ ptičice velijo —
«,Mi nosimo si gnezdeca,
Lenuhi le norijo.'»
Pri nogah mravlje lazijo,
K njim 'četa govoriti ;
«Me praznovat’ ne vtegncmo — Moramo pridne biti.»
BučeVce dečka gledata,
Bi rada govorila;
«Lenuha 1 kaj tu delata?«
BučeVca ju navila.
Zdaj miško skakat’ vidita,
Ki je za zimo brala;
»Lenuha! kaj tu delata?«
Je mala miška djala.
Spod grma skoči zajček mlad,
Se gre k potoku vrnivat ;
»Moj gobček blaten grem oprat’, Ne vtcgnem si počivat’.*
»Pri vodi hoče gmetno bit’»,
Sta rekla — «tje letiva,
Brž hoč’va vodo zajezit’,
In mlin si narediva.»
Al’ voda njima tud’ veli:
»Ne vtegnem se muditi;
Po sveti meni se mudi,
Zelenje pomočiti.*
Skrjančeka zaslišita Na polji žvrgoleti,
Za njim jo hitro vdereta In mislita ga vjeti.
149	—
Škrjanček pa zažvrgoli :
«Oj grda potepuha 1 Se vama v šolo ne mudi ? Sramujta se, lenuha 1»
«Jaz zjutraj zgodaj se zbudim, In moram pesen peti,
Potem med brazde se spustim, Si živež oskrbeti.*
«In vidva zaležuha pa Tako dolgd ležita,
Namesti da bi v šolo šla,
Pa muhe krog lovita.*
Otroci, ki ne molijo In v šolo kar ne grejo,
Jim ostra šiba pela bo;
Jim kruha dat’ ne smejo.
Za potepene šolarje Se šiba že namaka,
Ni grši, ko potepat’ se;
Vse hudo take čaka.
Le kdor se skrbno, rad uči In pridno v šolo hodi,
Se lehko vsega veseli,
Ker angelj njega vodi.
9T
A. Slomšek.
‘5o
i3i.	Ura.
Na steni prestara se ura maje.
Ne vidi, ne sliši, nemudoma gre
V	tihotnem pogdvoru: hip, hip; hip, hip!
Ko mene v tej sobici bilo še ni,
Že drugim je mdrila hipe in dni
V	tihotnem pogdvoru: hip, hip; hip, hip!
Obdšena gori pod dimnati strop,
Roddv izpremila obilo je v grob
V	tihotnem pogovoru: hip, hip; hip, hip!
Ko zibelka moja zibala se je,
Ta ura pri durih majala se je
V	tihotnem pogdvoru: hip, hip; hip, hip!
Jaz sedem dovršil najslajših sem ldt,
Veldla mi ona je v šolo in v svdt
V	tihotnem pogdvoru: hip, hip; hip, hip!
Vesele in tužne stvari se godd,
Nežalostna ura, neradostna grd
V	tihotnem pogdvoru: hip, hip; hip, hip!
Ko smrt mi zaprd obstekldlo okd,
Gibala se bode še vedno takd
V	tihotnem pogdvoru: hip, hip; hip, hip I
Al’ kadar poslednji zatrobi nam dan,
Tu še le nje ddlavnik bode končan,
Tu bode poslednji odmdrjen jej hip.
Fr. Krek.
>5'
132.	Delapust.
Prijazno zvonenje V dolino doni, Nam praznik znanuje, Veselo glasi.	O kako zahaja Nam solnce lepo, Ozira se milo In jemlje slovo!
In delo težavno Končali smo že, Dovoljno, veselo Nam bije sreč.	Oj, solnce prijazno Vabiti nas če, Na praznik veseli, Da ž njim bi šli tj e.
Hvaležni zapojmo Zdaj slavo Bogu, In pojd’mo veselo Počivat domu 1	Tam vedno obhaja Se praznik vesel, Nikoli ne mine, Ga Bog je začel!
Gospodovi praznik Približal se je, On duši veselje In moč nam dajč.	Ko enkrat se stekel Življenja bo čas, Bo delapust večni Tud’ prišel za nas.
Le bomo živeli Služili zvesto, Na praznik veseli Sli bomo v nebo! And. Praprotnik.	
133. Poletni	večer.
Senca raste, Tla rosč, Hlaji žarki Vrh zlatč.	Mati s polja Pridejo, Krog ognjišča Tekajo.
152
Plamen šviga,	Omarijo
Krop kipi,	Zazvoni,
Dim nad sleme	Proti domu
Se vali.	Vse hiti:
Kmalo Jožek	Ž’njice, kosci
Pripoklja,	Oratar,
Meketajo	Hlapci, dekle,
Jagnjeta.	Gospodar.
Breza, Dima	Krog večerje
Z Jagodo	Se vrstč,
Prižvenkljajo,	Oče kruh jim
Mukajo.	Razdelč.
Se budijo	Sok in kaša
Zvezdice,	Jim diši;
Pripihljajo	Delo beli
Sapice.	Vse jedi.
Skupaj moVjo Vsi glasno,
Pridni, trudni Spe sladko.
M. Kastelec.
*
134.	Večer.
Glej 1 solnce že niže zahaja,
Že jemlje od zemlje slovo,
Za vrhe zelenega gaja
Bo skoraj, bo skoraj zašlo!
‘53
Mračč se že tihe doline, Temniti se log je začčl; Zlatč se snežnikov višine,
Ki žark jih je zadnji objčl.
Zapirajo krone cvetice,
Odeva jih rosa in mir;
S planine žvengljajo ovčice,
V	rog trobi veseli pastir.
Vrnila se že je bučela Z medeno nožico domu,
Tej roži in unej je vzela, Napila se v cvetji medli.
Po pesku studenci šumljajo S penečo srebrno vodo,
In ribice v njih se igrajo In gledajo v modro nebo.
In ptice po gozdu molčijo,
Le cvrček prijazno cvrči;
Iz turna pa «Zdravo Marijo* Bron milo k molitvi doni.
Odkrije rataj se in moli:
«Marija, studenec dobrot! Ozri iz nebes se tu doli,
Usmili se grešnih siroti*
Na matrnih prsih raduje,
V	obraz se jej dete smehlja, Po luni ročice steguje,
Imeti jo hoče z neba.
'54
Veselo prepevajo ž’njice Z jeklenimi srpi domu,
Jim sije, leskeče na lice Večernica, zvezda miru.
Zakaj bi le pesen ne pele,
Ki skrb in britkosti morč,
Ki delajo dni jim vesele,
Ki v srce iz srca donč ?
Ko solitce se zadnje bo skrilo, Ogrnila smrt nam oko: Kako se bo petje glasilo,
Od petja se treslo nebo!
Fr. Cegnar.
135.	Večerna.
Solnce se je skrilo, Zvon je že odpel; Delo se storilo,
Dan je slovo vzel. Začne se drugoč Za počiti noč,
Nam za mlado jutro Dati novo moč.
Božji angelji Bodo var’vali Njega, ki se z Bogom Vleže in zaspi.
Zvezde lesketajo, Nebo se svetli,
Nam na znanje dajo, Da tam noči ni. Solnce je Bog sam $vojim ljubejam, Večna luč jim sveti, Kjer je večni dan!
Pod perutmi božjim’ Lahko, sladko spim, K Jezusu vzdihnem, Ko se prebudim;
Srečen, kdor nedolžno Ino prav živi,
Srečen, kdor pobožno Sklene svoje dni, Srečna druščina Tamkaj čaka ga,
Ž njo na večne čase Gledal bo Boga.
KoVko revnih, vbogih
V	noči zdaj trpi,
V	sili in nadlogah Spanja si želi.
Nečem pozabit’,
Lepo zahvalit’ Večnega, ki meni Daja si počit’.
Oče, tebi hvala Za dobrote vse,
Ki mi jih dar’vala Tvoja roka je.
Ljubi angelj moj, Varuj me nocoj 1 In prihodnje jutro Bodi Bog z menoj 1
Iz Razlagove «Pesmarico.
136.	Večernica.
Glejte! že solnce zahaja, Skoraj za goro bo šlo; Hladen počitek nam daja, Pojd’mo veselo domol Čujte zvoniti 1 Počivat zvoni!
Zvoni, le zvoni nocoj, Sladko počivat zapoj!
Čujte po drevji šumeti, Glejte, kak’ vetrič pihljal Urno! že začne mračiti, Hitro, da bomo doma. Čujte zvoniti i. t. d.
5<>
Delo smo danes storili,
Naj se le vse veseli;
Bomo se tud’ poživili,
Že se večerja hladi.
Čujte zvoniti i. t. d.
Sed’mo za mizo in jejmo S pametjo božje dari;
Srce hvaležno imejmo Stvarniku, ki nas živil Čujte zvoniti i. t. d.
Vzemimo jedi in pijmo Sladkega vinca bokal;
Svoj’ga Očeta hvalimo,
Ki je tak’ dobrega dal!
Čujte zvoniti i. t. d.
Zdaj si počijmo po volji,
Naj nas petelin zbudi,
Kadar škrjanček na polji Jutrno pesen slovi.
Čujte zvoniti i. t. d.
Vsi bomo enkrat zaspali,
V	miru počivali vsi;
Delo na vselej končali,
V	hišo Očetovo šli:
Takrat zvonovi Zvonite lepo!
Klicte k Očetu domo,
Klič’te nas v sveto nebo!
A. Slomšek.
"57
137- Lahko noč.
Lahko noč!
Daj nam Bog svojo pomoč! Ker smo delo dokončali,
Da bi tudi sladko spali!
Vsa vročina je zdaj proč, Lahko noč!
Srečen je,
Kdor dopolni dela vse; Vsaki dan 'ma svoje delo, Žalostno, pa tud’ veselo; Kdor dolžnosti vse stori, Lahko spi.
Vsaki dan
Naj bo dobro dokončani Zdaj počivat zdravi gremo, Al’ pa vstanemo, ne vemo; Smrtna ura, zadnji dan Je neznan.
Sprav’mo se,
Roke si podajmo še!
Naj sovraštvo naše mine, Vsaka jeza 'z srca zgine, Prej ko solnce zašlo bo Za goro.
O Gospod!
Le ne hodi ti od tod!
Ko se nam bo vse stemnilo, Nam življenje to minilo; Jezus ne zapusti nas Zadnji čas!
Naj neha
Moč hudobnega sveti!
Naj potihne vse trpljenje, Čiste bodo naše sanje,
Naj nas bodo angeljci Var Vali!
Enkrat pa,
Ko se nam pot dokonča, Bomo zemljo zapustili,
Se k Očetu preselili, Pojdemo vsi trudni spat, Zopet vstat’!
Svetla so
Vrata gor v sveti') nebo. Težke skrbi le-te zemlje Srce tje s seboj ne jemlje; Oj, kak’ bode gor lepo Le domo!
Prej in zdaj
Križev poln je le-ta kraj; Hudo z dobrim se vojskuje, Zemljo z revo napolnjuje;
Tu miru ni najti nam,
Mir bo tam!
159
Jokajte
Nič za rajne preveč se!
Ki pravično tu živijo,
V Bogu tam se veselijo,
Vsak zmed njih počivat le V miru gre.
Lahko noč!
Tam se vidimo drugoč.
Kaj bi se več smrti bali,
Enkrat bomo zopet vstali;
Ko nas zdrami božja moč.
Lahko noč! —
A. Slomšek.
138. Mati pri zibeli.
Ajaj, ajaj, ljubček moj! Dete trudno si nocoj; Ajaj, ajaj, dete moje: Ziblje mati ino poje
Pridi, pridi grlica,
Boš mi dete zibala,
Dete moje mehko spalo In ne bode se jokalo.
Zunaj lepo jagnjiče, Jagnje lepo belo je; Jagnje bode priskakljalo, Moje dete pozibalo.
Lepe rožice cvetd,
Belo ino pisano;
Jutre bova zgodaj vstala, Bova lepe rož’ce brala.
Priletite angcljci,
Vi nebeški družeji;
Bote dete mi var’vali, Njemu sladko spanje dali.
Kadar pridno dete spi, Ljubi Bog nad njim bedi, Kadar dete tiho aja,
Bog mu sladke sanje daja.
A. Slomšek.
*
i6o
Svetlo solnce se je skrilo, Vse na svetu potihnilo,
Vse odeva tiha noč,
Da zaspati nam je moč.
Svetle zvezdice gorijo,
Tam na nebu se bliščijo, Kakor bi nas angeljci Dol’ iz raja gledali.
Ptičice in vsa živina, Gospodarji in družina,
Vse počitka željno je,
Tiha noč zaziblje vse.
Moja glav'ca je zaspana, Moja postelj’ca postlana, Ljubi angelj, varuh moj, Mene vari ti nocoj!
Oče, vi mi križ storite 1 Mati, vi me pokropite!
Da prav lahko, sladko spim, Blagoslov da vaš dobim.
Jutre hočem zgodaj vstati, Nočem zarje zaležati,
Bog mi svojo daj pomoč! Oče, mati, lahko noč!

A. Slomšek
Daj mi ročice, o dete bolno!
Da jih segrejem s poljubi lepo,
Čelo ti vroče in lici hladim.
Skrbna, ljubeča nad teboj bedim.
Zibel naj bodo ti moje rokč,
Vzglavje naj bode ti moje sreč.
Spančkaj, o spančkaj mi, dete sladko, Zdravo da bodeš, ko prej si bilo!
Naj se ti sanja o zvezdah neba,
Nočnih cveticah z bliščobo zlata,
Ki nam jih travnik in vrt porodi,
Čista vodica med njimi šumi!
Angeljci naj se igrajo s teboj,
Saj si jim bratec, o ljubljenček moj 1 Spančkaj, o spančkaj mi, dete sladko, Mamice svoje najslajše blago!
Kadar se ljubček mi bodeš smehljali,
Luči in cveta se spet radoval;
Kadar mi sreča otare solzč,
In mi zavriska veselo sreč:
Takrat ročice boš sklepal ljubo,
Hvalil čuvaja nad solncem z mano: Spančkaj, o spančkaj mi, dete sladko, Milosti večne te hrani oko!
Lujiza Pesjakova.
Dete v posteljci leži,
Mati pa pri njem sedi.
Oj! kako je prej skakljalo Ter veselo se igralo!
Zdaj mu temno je okd,
Prej mu bilo je svitlo.
Blčdo je njegovo lice,
Suhe so mu zdaj ročice. — Dete! — bolno, bolno si! — Mati bridko se solzi;
Ona ve, da dete kmalo Večno, večno bo zaspalo.
Dete mater je vprašalo: »Kaj se mama vi solzite? Rajše k meni sem lezite, Sladko mene poljubite; Mirno jaz pri vas ležim, Sladko poleg vas zaspim.» Mati vse je to storila Ter bridkeje se solzila.
Dete mater je objelo Se svojo ročico velo,
Ter zaspalo sladko, milo — In se več ni prebudilo.
Kaj na odru tem ležiš? Dete drago! ali spiš?
Oj, kako si ti lepo!
Nad glavo blišči se križ, In ob tebi so cvetlice, Mlade tvoje drugarice; Sveče ti gore svetld.
Prej se mamki nasmihalo Se si milo — a bolnd; Potlej skoraj zadremalo, V pokoj večni si zaspalo.
Mati nad teboj sloni, Gleda v belo tvoje lice, Toči nje oko solzice, Bridko tebi govori:
«Oh, predrago dete moje! Temno je očesce tvoje, Blede ustne, bled obraz! Tebi cvetje strl je mraz; Dolga žena, bridka smrt, V tihi te ponese vrt.»
«Sinek moj, ti sinek zlati!
Tčši me jedino to,
Ker so angeljci krilati Nesli dušo ti v nebo,
Kjer nad menoj z visočine Vidiš moje bolečine,
Steješ moje vse solzice,
Ki za teboj se točč;
Gledaš v moje žalno lice,
V mojega srca gorje!»
D e voj d n.
*
143.	Pri mrtvaškem sprevodu.
Oj težka pot, oj tožna pot,
Ko od srca srce se loči!
Mi spremljamo te žalujdči.
Saj ti na veke greš od tod,
Oj solzna pot, oj zadnja pot,
Ti v kraje romaš nam neznane, Odkoder več vrnitve ni;
Slovo nam bridke seka rane, Solzč rosijo nam oči, —
Oj z Bogom, drago srce til
A dasi nam se je ločiti,
Nad teboj treba ni solziti:
Na srečni poti ti si zdaj,
Na poti v grob, na poti v raj. Pokoj sladak te čaka v jami, Neskončna sreča nad zvezdami, Mi sprčmljamo v miru te kraj, Krilatci pa v nebeški raj!
S. Gregorčič.
*
144.	Luna.
Prijazno luna sveti, Nam lehko noč želi, Med zvezdami se maja, Skoz megle se smeji.
Težaka luna ziblje,
Mu sladko spanje da,
In tudi za bolnika Mazilo hladno 'ma.
Pohlevno se zakriva, Odkrije spet obraz; Popotnika tolaži,
Vsa mila in prijazna Nam k srcu govori,
Da mu je krajši čas.
Od rajnih časov pravi, Odvzame nam skrbi.
i<>5
Le sveti, sveti luna!
Poganjaj temno noč!
Da solnčice prisije.
Prinese novo moč.
A. Slomšek.
m
145.	Zvezde.
Tam na nezmernem nebi Se zvezde svetijo,
In lepe navke tebi,
O človek! pravijo.
Povzdigni le od zemlje K nebesom rad okri!
Ti svet veselje jemlje,
Bo tam povrnjeno.
Ve zvezde ljubeznjive Prijazno svčtite,
In med zelene njive Me 'z hiše vabite;
Oh rad se k vam oziram In hvalim Stvarnika,
Ki od začetka zmiram Prelepo luč vam da.
Srebrno luč prijazno
Vam Stvarnik je prižgal,
Po nebu vas je razno Ko rože nasejal.
i66
Vsaki po njenem mesti On pot odkazal je,
In vse po svoji cesti Se čudno sučete.
Pa tud’ za nas na sveti Ostaje prave ni,
Za večno le skrbeti Zveličar nas uči.
Oj, zvezde brez števila!
Nad vami je moj dom,
Ko duša se ločila,
Nad vas povzdignjen bom.
Zatorej rad po noči,
Ker vsaka stvar zaspi,
Se solnce od nas loči, Večerna prisvetli:
Vas zvezde ogledujem,
K’ ste mi prijatlice,
V nebesa rad zdihujem,
Kjer pravi dom je moj.
Narodna.

146.	Sanjač.
Solnce je za gord, Zvezde spet svetijo,
Sanje me veselč,
Jaz pa rad sanjam Če tudi bedim.
Mar so lažnjive vse; Kadar kol’ sanjam, Tud’ srečen sem taj.
—	167	—
Sreča res pisana V sanjah z menoj igra, Torej rad sanjam,
Da srečo lovim.
Sanje najslajše mi Mila luč zvezd deli, Sanjam, da sreče Mi zvezda svetli.
Rimska mi cesta da Sanja kaj lepega, Sanjam, da sveti V nebesa mi pot.
Kaže nebeški kroz VcVki mi zvezdni voz, Sanjam, da vozim Po nebu se ž njim.
Kadar med zvezdami Šiba je videti;
Sanjam, da došlo Kaj žaVga me bo.
V tri nj aj o zvezde se, Smrt mi na misel gre, Sanjam, da vtrinja Življenje se mi.
Ljubeznjiv’ Šmarni križ, Srčnost mi ti deliš, Vidim te, sanjam,
Da straha ni nič.
J. Hašnik.
147.	Nočni požar.
Krvavo se nebo žari, Planjave, h ribje so svetli, Ko bi jih solnce obsevalo, Jim žarke svoje pošiljalo. Al’ to svitloba solnčna ni, Drugače ona se blišči. —
Saj solnce davno zašlo je In za vrhunce gor se skrilo,
Potem se naglo je stemnilo; Večerni mrak pokril je vse.
Le zarija na nebu jasnem Blišči se v nočnem svitu krasnem, Pa tudi ona kmalo gre,
In temna noč je razprostrla Po zemlji svoja krila črna.
Na nebu zvezde se množč, Nastane svitlih lučic čreda;
Med nje priplava luna bleda,
Ko bila bi kraljica njih.
Pa ni pregledala še vsi h,
In že jo gost oblak zakrije, Neusmiljeno v svoj plašč zavije. Na zemlji vse je mirno že,
Ljudjč vtrujeni sladko spe,
Nič hudega se ne nadjaje.
Le čuk po logu še kriči,
Si ropa nočnega iskaje. —
Odbila ni še polnoči. —
Poslušaj, bije plat zvona,
Okolica je svitla vsa;
Ljudje šumijo, skupaj vro,
Vsi proti eni strani zrb.
In po dolini glas dom':
«Vstanite brž., gori, goril*
In ko bi trenil, razkrope Se vsi in na pomoč hite.
Iz streh vali se gosti dim, Tramovje poka, ogenj šviga In hiša se za hišo vžiga.
Nevarnost grozna žuga vsim.
Ki morda zdaj že sladko spe, Prijetnih sanj se vesele,
Nič ne vedč, kaj vne jih čaka. Ljudi je polna streha vsaka,
Ki je še ogenj ni končal.
Vsak trudi se, da varoval Bi vsaj še to, kar ni končano. Ljudje kričijo neprestano Od vseh stranij: »Vodč, vode, Dokler je čas, da se otrnel*
Moči neznane vsem so dane,
Kar zgrabi kdo, odnese kar, Nikomur ni za težo mar. — Sedaj pa še vihar nastane, Razpiše ogenj plamijoč,
Raznese žarke vse goreče,
Po strehah sem ter tj e razmeče, Da jih gasiti več ni moč. — »Pomagaj Bog in svet’ Florijan, Ki si za varha k nam poslan.
Da hiše naše ne zgorel»
Tako na glas ljudje kriče.
Al’ malo le trenutkov še In hiše vse so v ognji že. — Ljudje, zdaj prazna moč je vaša! Vse prišlo ognju je v oblast,
Ki vedno vckša svojo rast; Nikomur on ne prizanaša.
Kako strašan je tu pogled,
Kjer ogenj pušča svojo sled: Večč otroci, ženstvo joče, Brezupno revni starec stoče;
Z dojencem mati tu sedi Mrzlote dete jej bledi.
Tu zemlja zopet je razrita, Kjer se borila je žival,
Ki jo požar je pokončal,
Ter napenjala vse moči,
Da strašni smrti bi utekla;
Na pol zdaj mrtva se vali. Ker se je v ognji vsa opekla. Preide noč, napoči dan,
In ljuti ogenj je končan. Zopet posveti solnce krasno, Zopet nebo je milo-jasno, Kakor je bilo prejšnje dni.
Ne zmeni se, kaj se zgodilo, Odkar je zemljo zapustilo.
Le kmetič pride ves pobit Na pogorišče se solzit;
Le on vč, kaj se je zgodilo, Kar solnce ga je zapustilo.
148.	Zvonikarjeva.
J os. Podmilšak.
Ko dan se zaznava,
Kdor hoče živeti In srečo imeti,
Naj dela veselo,
Pa moli naj vmes: Zvonovi zvonite!
K molitvi vabite, Ker prazno je delo Brez sreče z nebes.
Danica priplava, Se sliši zvonenje
Čez hribe čez plan:
Zvonovi zvonite! Na delo budite, Ker naše življenje Je kratek le dan.
i7i
Če dclav'c se vpeha, Trpljenje mu neha, Ga delapust vabi, Veččr ga hladi: Zvonovi zvonite, Nedeljo znanite, Gospod ne pozabi
Oh naglo nas mine Ves trud, bolečine, Utrujen se vleže Na pare trpin: Zvonovi zvonite! Domu ga spremite; Gre z dela in teže Adamovi sin.
Plačilo deli.
BI. Potočnik.
&
149.	Noč in dan.
Nekedaj prepir imela Noč in dan sta med sabo; Da en sam bi, sta hotela, Vladal čas nad vso zemljo.
Beli dan je temni noči Ostro bil tako dejal:
«Noč, za vselej ti se loči, Da bom vedno jaz svetal.«
»Žezlo meni se spodobi, Sama vidiš in spoznaš;
Da te srd moj ne vgonobi, Glej, da brž slovo mi daš.»
»Zlato solnce, bko moje, Gleda ves strmeči svet,
Vse mi hvalne pesni poje, Kadar pridem, idem spet.«
172
«Usahnile bi rastline,
Vse postalo bi mrtvd,
Zemlje plod vesoljne mine, Cc zatisnem jaz okb.»
«,Svitaj beli dani' že glasno Rano mi okrog doni;
Ko slovb jemljem začasno Pa vse krog se žalosti.*
Temna noč odgovorila Dnevu je besede te:
«,Ni ga tvojih del števila, Čast in hvala tebi gre.‘»
«,Prazna pa so dela tvoja, Ako dam slovd ti jaz, Svet imdl ne bo pokoja, Klel te jezen bo v obraz.
«,Kaj trpinu bo početi,
Kdo mu bode brisal znoj,
Ko zefir* poneha veti,
Ki je spremljevalec moj?‘»
«,Kje popotnik bi se vstavljal, Da moči bi zbiral spet,
Če me več ne bo pozdravljal, Ker bo v svitu vednem svet?'*
* Leben večerni veter.
'73
«,Vse umrle bi rastline,
Ko bi vzela jaz jim hlad;
Ž njimi vsa žival pogine,
Cvet neha, živcSt in sad.'»
(Jul besede beli dan je,
Sle so mu do dna srca,
Obudi se v njem kesanje,
Noči tak odgovor da:
«Ljuba noč, nikar ne hodi Ti od mene, oj nikar;
Z menoj ti kraljica bodi,
S teboj jaz naj bom vladar!«
«Jaz brez tebe, ti brez mene,
To mogoče biti ni;
Nič naj naju ne razžene,
Dokler svet se krog vrti.»
Noč in dan sta se objela,
V zvezo dala si rol«');
Noč je lehno odletela,
Gledal dan je skoz nebo.
Fr. Cimperman.
IV.
150.	V posnemo.
Glej mravljice drobne Na delo gredo,
Da živež za zimo Si vkup nanesd.
Čebelice nežne Nevtrudno vrše, Strdi si za zimo Nabirat hitč.
Posnemaj jih, deček,
In uči se rad;
Bod’ priden in marljiv,
Dokler si še mlad.
P. Gros,
*
151.	Detetu.
Lasci rumeni V solncu bliščijo Glavico, tilnik Tebi zlatijo.
Lepa so tvoja Jasna očesa, Notri migljajo Zlata nebesa.
Lepo je tvoje Lice premilo,
Ko bi se v snegu, V zarji gojilo.
Smčhljaji tvoji, Sladko veselje,
V mami stoterne Vzbujajo želje.
175
V	post’ljo te deva, Križa ti čelo,
Usta in prsi;
Poje veselo:
»Sladko počivaj, Roža rudeča!
Roža rudeča, Matrna srečal«
«Var'val te bode Angclj krilati,
V	raju za roko Vodil po trati.«
»Trgal ti rože Lepo dišeče,
Vil za klobuček Bele, rudeče.«
»Dajal ti bode Zlate igrače, Jesti prinesel Bele pogače.«
»Vidil boš ondi Sveto Devico, Vidil boš ondi Sveto Trojico.«
»Sladko počivaj,
Roža rudeča!
Roža rudeča,
Matrna sreča!«
Fr. Cegnar.
K
152.	Cerkvica.
Cerkvica vrh gore, Cerkvica bela!
Vsak dan pozdravlja te Duša vesela.
Zjutraj že, ko zlati Solncc planine,
Srčne pozdrave ti Diham z doline.
Tebe čez dan okd Zmir’ pogleduje, Srce večerne ti Zdihe daruje.
Saj mi tako ljubd Gledaš z višave,
S holmca zelenega Daješ pozdrave.
Zvonček me tvoj budi Zjutraj iz spanja,
K delu, k pokoju spet On mi pozvanja.
Pa če otožnost med Mir se zaplct’je,
V tebi le, cerkvica, Najdem zavetje.
Tvoje zavetje res Mirno, tihotno,
Kak’ dč nemirnemu Srcu dobrotno!
Zatorej vrh gorč, Cerkvica bela,
Vsak dan pozdravlja te Duša vesela.
Fr. Levec.
153.	Zvon naš prijatelj.
Kadar zora pribliščl,
Že zvonenje se glasi,
Kliče vstati zgodnji čas Ter k molitvi vabi nas.
Ko približa poldne se,
Solnca žarek močno žgč, Zopet s stolpa nam doni: «Prid’te in počijte si.»
In ko solnce gre v zaton, Vse pohaja že na dom, Zvon premilo se glasi In nam lahko noč želi.
Pride pa Gospodov dan,
Al' kak drugi praznovan, Zvon nas vabi v cerkev vse, K Bogu dviga nam srce.
177
Ko se dnevi nam stekd,
Nam pustiti je zemljd;
Tužno poje mili zvon
Ter nas vabi v večni dom.
Zvon premili, oj tvoj glas,
Daj da slušam vsaki čas!
Me pripelji enkrat tje,
Kjer veselje večno je!
P. Gros.
4
154.	Sirota.
Zunaj veter brije, Plan in goro krije Črna noč.
Jadno dete kliče Iz grobov mrliče Na pomoč.
Mati mu umrla, Oča v grob zaprla Bela smrt.
Samo je ostalo, Tužno pribežalo V božji vrt.
«Zlata mama moja, Glej! sirota tvoja Tu stoji;
Nima kaj obleči, Nima kam se vleči, Glad preti.»
«Vzemi mene k sebi, Dobro je pri tebi, Mamica!
Nimam druge mame, Da bi ona name Gledala.»
Dete se sklonilo,
Vlcglo na gomilo K mamici.
Zarja rumenila,
Ni ga prebudila V posfljici.
Fr. Cegnar.
*

7«
Preljubo veselje, oj kje si doma,
Povčj, kje stanuješ, moj ljubček srca?
Po hribih, dolinah za teboj hitim,
Te videti hočem, objeti želim.
Te iščem za mizo, kjer dobro jedo,
Na plesi pri godcih, kjer sladko pojo;
Al’ prav’ga veselja na rajanji ni,
Pijance, plesalce veselje beži.
Te iščem po polji, kjer rož’ce cvctd,
Po logu zelenem, kjer ptice pojo,
Pa ptice vesele in rožice vse Le majo veselje za mlado sreč.
Poslednjič veselje še le zasledim,
Na vaško ledinco pridirjam za njim;
Glej, tamkaj z otroci prijazno igra,
Jim kratek čas dela, pri njih je doma.
Oh blažena leta nedolžnih otrok,
Vi 'mate veselje brez težkih nadlog;
Oh kako vas srčno nazaj poželim!
Al’ vi ste minula, zastonj se solzim.
Le eno veselje še čaka na me,
V presrečni deželi, kjer mlado je vse; Trpljenje v taisto deželo ne zna,
Le tamkaj je pravo veselje doma.
A. Slomšek.
179
156.	Vprašanje — odgovor.
Povejte, tovarsi!
Kaj mi smo na sveti? Kaj naši nameni,
In kaj nam početi ? — Prijatli predragi! Popotniki smo,
Iz tuje dežele V domačo gremo.
Povejte, kaj, ljubi!
Je naše življenje,
Zdaj dobro, zdaj slabo In zgolj sprcmcnjenjc ? — Življenje je cesta Čez plan, čez gorč, Ga naglo zapelje, Kdor pota ne vč.
Povejte, preljubi!
Kaj čas nam pomdni, Ki naglo nam teče V hitrosti ognjeni ? — Čas voz je nemirni, Neneham’ drdra,
Se nikdar ustavit’, Obrnit’ ne da.
Povejte, kaj strasti ?
Kaj pamet, kaj vera? Ki srca posesti Nam hoče vsaktera. — Nadležni vozniki Popotnih so to;
Pa trdna le vera Voznik naš naj bo.
B. Potočnik.
4
157.	Sreče dom.
Kdor kol’ pod milim nebom živi, Vsakdo pač srečen biti želi, Cesar na tronu, kmetič na polji, Prosi od Boga sreče po volji; Tud’ jaz je iščem križem sveta: Kje nek’ prebiva, kje je doma?
iSo
Tam, kjer cvetice krasno cvetd, Mislim, da sreči venec plete*; Solnce pa rev’ce ves dan pripeka, Kosec jim slednjič glav’ce poseka; Koder pa smrtna kosa kosi,
Sreče ni prave, jok se glasi.
Z vrta na polje grem je iskat, Tam se raduje kmetič bogat.
On si bogato žetev obeta,
Sreča pšenice venec mu spleta; Toča prihruje, žito zdrobi,
Sreča veselja z njive zbeži.
Ptice vesele, zelen je gaj,
Mislim, tu ima sreča svoj raj; Zima prikima, ptice zbežijo,
Hribci pod mrzlim snegom ječijo; Glasa veselja čuti ni več,
Gaj le žaluje, sreča je preč.
V mestih imajo mnogo blaga, Tamkaj bo sreča najbrž doma; Res se bogateč tam napihuje,
Pa še več revnih milo zdihuje; Kjer pa s’romaštva solze teko, Nihče po sreči vprašal ne bo.
Cesar mogočni, kakor s'romak, Otrok in starček, kmet in vojščak Srečo si vošči, sreče si išče,
Ali le z lica solze si briše;
Človek do groba sreče želi,
Pa si le prazne pene lovi.
— i S i —
Kje neki ima sreča svoj dom ?
Kdo mi pove, kje našel je bom ?
V, čistem le srcu ona kraljuje.
Srce nedolžno razveseljuje;
Sreča prebiva sredi srca,
V srcu poštenem ti je doma.
Jos. Virk.
m
158.	Kam in kje?
«Kam drži na desno cesta,
Kam drži na levo pot?
Mož! povejte mi po skušnji:
Kje se lože ognem zmot ?»
«,Pot, ki vidiš jo na pravo,
Te prinese v mesta kras,
Ki drži' na levo steza,
Te pripelje v prosto vas.‘»
«,Če nameriš jo na mesto,
Kras zidovja najdeš hiš,
Če se pa na vas obrneš,
Tam nasprotno vse dobiš.
»Kam tedaj se naj obrnem,
Al’ se v mesto naj podam,
Ali naj na vas jo mahnem,
Srečo boljšo kje imam?«
l8z
«,Vidiš, to ti je vse eno:
Kakor ,se obnašal boš,
Lahko v mestu, lahko v vasi Si, če hočeš, srečen mož.'»
M. Valjavec.
159.	Moje želje.
Rad bi tamkaj bil,
Kjer po polji veter žene Žitne valove rumene,
Kjer vesela se glasi Prepelica «pet pedi,»
Rad bi tamkaj bil!
Rad bi tamkaj bil,
Kjer po dragah bistra reka Kakor živo srebro teka,
Kjer zelene trate prt Mene zove v pisan vrt,
Rad bi tamkaj bil!
Rad bi tamkaj bil,
Kjer visoke so planine,
Čudne skalne globočine,
Kjer boječa srna spi,
Strma peč v nebo kipi,
Rad bi tamkaj bil!
Rad bi tamkaj bil,
Kjer v zelenem gaji poje Slavček poleg samke svoje,

Kjer se milo družita,
Mehko gnezdo znašata,
Rad bi tamkaj bil!
Rad bi tamkaj bil,
Kjer mladine krasno cvetje Zaljša grla milo petje,
Kjer nedolžnost je doma, Spake sveta ne pozna,
Rad bi tamkaj bil!
Rad bi tamkaj bil,
Tamkaj rajsko je veselje, Tamkaj čiste srčne želje, Tam v nebesa je od tod Prosta in vesela pot,
Rad bi tamkaj bil!
V. Orožen.
4
160. Mlin.
Po rekah jo dere,
V	kolesa šumi;
Je spenjena p ere,
V	krog žene, vrti.
Kaj v mlinu ropoče, Kaj zgraja, bobni?
Kolo, glej, tam vroče V krog kamne podi.
Ko blisk se kolesa Lopate vrtč, Odmcta, otrčsa Val iskre vode.
Spod kamnov pa moka Se bela kadi,
Kolo jih brez stoka Okrog ne vrti.
i84
In mlinar na skali Pregleda svoj dom,
Ter kamnov tek hvali:
Bog! stradal ne bom!
Al’ voda šumeča,
Ni živa mladost?
Moč tvoja cveteča Iskrena krepost?
n
Kdor moč prav obrne, Ko vroča kipi,
Ta lakot odvrne,
Star v sreči živi.
Pod težo kdor stoka,
Ki tare moči,
Glej: s trenjem le moka Se pridna stori!
Novice 1. 1846,
161.	Otročja leta.
Ko v tihotni noči kratka Sanja vmakne se od nas, Zbežala je doba sladka,
Let otročjih mili čas.
Vrgel sem od sebe vence,
In cvetičic nimam več;
Let otročjih ni več sence, Oj, nedolžnost, preč je preč!
Le spomin mi kaže kraje, Kjer otrok sem cvetje bral, Kjer v vinogradu najslaje Grozdje oče mi dajal.
Kjer moliti me učila Pod orehom mamica:
Lchka bodi ti gomila,
Ljuba, draga mamica!
>85
Kjer sem z dedom v cerkev šetal,
Kjer igral sem se vesel,
Kjer mi starček je obetal:
S sčboj te bom v cerkev vzel.
Nič čez dan me ni skrbelo,
Mirno sem po noči spal;
Saj obleko imčl sem belo,
Saj me angelj varoval!
Srečna leta ve otročje,
Srečen ti otročji čas!
Dokler vzame smrt v naročje,
Vedno mislil bom na vas.
J. Hilec.
K
162.	Veseli otrok.
Otrok živim v veselji, Šaljivo se igram,
Vse gre po moji želji, Ker v srci mir imam.
Prepčvam pesni glasne, Ko zjutraj se zbudim, In kadar dan ugasne, Odmolim ter zaspim.
&
Iv. Miklošič.
186
163.	Preprostega otroka molitev.
Jezusek! tam gori V svojem zlatem dvori Sveti križ držiš,
Z angeljci sediš.
Prve hlače nosim,
In kleče te prosim Zdravja svoji mami,
Ki me zjutraj drami, Češe in umiva,
Meni srajčko šiva, Sladkih jabolk reže, Rada s kruhom streže, Mleka piti daje,
Da mi ga ostaje. Izpremljuj in vodi
Koderkoli hodi,
Tudi mi očeta,
Ki je gnal teleta Past na tčlčo stajo,
V travnik za ograjo. Črevlje mi obuje,
Ki jih on kupuje,
In s seboj me vzame, Kjer so v gozdi jame, Zajci in lisice,
Kosi, jerebice,
Volki in medvedje, Črednikom sosedje. Kadar medved Jaka Kosmat prikoraka,
Oča ga namaha,
Da zbeži od straha.
Če se volk prikaže,
S kolom ga namaže,
Da nabit zadosti Spet izgine v hosti.
Stori mi še to:
Hrani prelepo Bratce in sestrice,
Strijce, jetrvice*
Ujce in strijniče;
Tete in sestriče.
A naj prvo meni
V žgance žmitkov deni!	p—r.
* Žene dveh ali treh bratov se med seboj imenujejo jetrve.
P
i87
164.	Opomin k petju.
Bratje! zapojmo veselo, Pesen zapojmo glasno!
Petje bo srce ogrelo,
Zjšsnilo nam bo okd.
Pesen naj naša se čnje Krog čez doline, gorč,
Brate naj naše zbuduje,
Z nami da se veselč!
Pevsko imamo vsi zmožnost, Srce je pčsenski vir;
Torej pustimo otožnost, Sreče odprt nam je tir.
Peti naj naše so želje,
Pesen duha nam vedri;
Petje prinese veselje,
Žalost od nas odpodi.
Koder razlega se petje, Sreča obseva ves kraj; Radosti klije tam cvetje, Zemlja prestvari se v raj.
Bratje! zapojmo veselo,
Pesen zapojmo glasnd!
Petje bo srce ogrelo,
Zjasnilo nam bo okb!
JS
Fr. Cimperman.
188
Mali smo vojaci Se,
Sučemo že sabljice Na povelje bobnarja,
Ki na boben ropota.
Kdor si deček še krepak,
Z nami bodi mlad vojak,
Brž čez ramo piiškico In opaši sabljico.
Smo vojaci še mladi,
V	žilah gorka kri kipi;
Čujte, boben ropota.
Glas je to, ki nam velja.
Na sovražnika vsi v boj Urno idite z menoj;
Zdaj pogum, sreč velja,
V	boj nas kliče Avstrija!
Res, da trnje je samo,
Po katerem sekamo, —
Vadi naj se zgodaj vsak,
Kdor če biti vrl vojaki
Poleg Ilrvatskega.
166.	Telovadba.
Telovadba nam veselje bodi,
Ki k pogumu in junaštvu vodi,
Udom daje gibičnost, čvrstobo,
Tožnost nam odganja in lenobo!
K vajam torej pridno se zberimo,
V red in vrsto se lepo vstopimo,
Vsak poslušaj, pazi, da prav skače,
Delaj na ukaz in ne drugače!
Telovadbo obiskujmo radi,
Čvrsti zdaj smo, zdravi še in mladi, Mlada v žilah nam se kri pretaka,
Gibična je mišica še vsaka.
Na vadišče urno tja hitimo,
Vaj telesnih da ne zamudimo,
Pridno naj se telovadi vsaki,
Vrli, mladi smo še korenjaki!
Ljudomil.
167.	Otročja želja.
Otrok še, rad poslušal, glčdal,
Ojl rad sem drobne ptičice,
Na tratice sem rad se vsedal,
Kjer pele so seničice.
Ko so pa ptičice zletele Do zlatega skor solnčica,
Ter v višavah žvrgolčle,
Zbudi se v meni želja ta:
Ko pač v ptico sprebrniti Bi mogel jaz po volji se,
In skor veselja konec biti Pri tej je misli lioflo me.
igo
Pač hotel potlej obiskati Bi mesta celega sveta,
Do lune, zvezdic c’lo letati In do rumen’ga solnčica.
O Bogec, Bdgec, ti prezlati!
Zaprosim zdaj in hrepenim —
Daj, daj, da morem ptič postati, Kedar le hočem in želim.
In glej, po prošnji kmalo,
Kar kviško šinem, bil sem ptič; Besed mi znano je premalo Popisati veselja črič.
Al’ — pok! — zadene oh me puša, Pri priči padem, frfolim,
Že hoče zapustit’ me duša,
Kar se na tratici — zbudim.
Oh! — zdihnem — Bogu bodi hvala, Da se sanjalo mi je lč. —
Seničic truma pa pevala,
Se zdelo mi, na drevcu je :
»Poglej, kak' revna je žival,
Kak' revna stvar je ptičica!
Ne žel’ torej, kar Bog ni dal, Nikomur iz rodu človeškega.
Premodri Bog, tud’ modro je,
Oj, modro vstvaril je on vse!»
*
J. Navratil.
i68.	Materi.
Kdo obleko mi kupuje?
Kdo za hrano mi skrbi ?
Kdo pri meni vedno čuje? Kdo za mene le živi?
Kdo po dnevi in po noči Prosi ljubega Boga,
Da me čuva vsega zlega,
In mi srečo, zdravje da?
Ko sem bila še dctctce,
V postelje! se jokajoč,
Kdo mi pel je pesni svete, Kdo me zibal dan in noč?
Vi ste bila, ljuba mati, Varuh moj mladostnih let, Spoznavati ste učila Zgodaj me hudobni svet.
Vse, kar ste me vi učila, Spolnovala bom zvesto,
K Bogu bom za vas molila, Slušala vas bom lepo.
169.	Molitev za mater.
Ana Križman.

Bogec moj premili, Ljubi Bogec zlati! O ne daj siroti — Meni žalovati!
Srčno, milo prosim,
Oče, te v višavi, Mamico preljubo Zopet mi ozdravi
Oh, odkar je bolna. Solzice prelivam, Sladkega veselja Nič več ne uživam.
Božikala ljubo Prej je mama lice; Zdaj, ko jo objčmčkam, Toči le solzice.
Postelj ce mi nima Rcvci kdo postljati, Vmazane mi srajčke Nima kdo oprati.
Mama mi je djala, Ti si dober Oče, Mene pozabiti Tebi ni mogoče.
Jankica se moja, Bbgec, glej! razprala; Oh, ozdravi mamo, Da jo bo šivala.
O zato ne kliči,
Je .še za očetom!
Da ne bom sirota Sam ostal med svetom!
Prav lepd, pobožno Je z menoj molila Vselej, predno kruhka Mi je podelila.
In nebeški Oče Dete je zvesčlil,
On je dragi mami Zdravje spet podčlil.
Radoslav.
Te -
170.	Bog za vse skrbi.
Na zemlji miške najti ni, Da bi ne 'mela mamice,
Ki jej prinese Skorjice,
Da rev'ca stradala ne b(>; Tud’ jej postelje postelj’co. Bog ljubi pač za vse skrbi.
—	193	—
Pod nebom tudi ptice ni.
Da bi ne 'mela suknjiče,
Prav lepe, tople, pernate,
Ki greje ptičico gorko,
Da hudi mraz je vzel ne bo.
Jo Oče mili oskrbi.
Na zemlji vsej črvička ni,
Da bi ne našel kapljice,
Katere on napije se;
On najde dosti živeža In lakote še ne pozna.
Nebeški Oče zanj skrbi.
Metulj po travnikih leti,
Obišče svoje rožice,
Preleta vrte in poljč.
Ima žamnato suknjico;
Lepše, ko dekle, pisano.
Ga dobri Oče preskrbi.
Pod solncem stvarce take ni,
Naj bi še tako mala b’la,
Pri Bogu ni pozabljena;
'Ma vsaka svojo hišico,
’Ma vsaka svojo postelj’co.
Vse ljubi Oče preskrbi.
Glej, dete moje, tudi ti Očeta dobrega imaš;
Lahko se njemu v roko daš,
Lahko se njega veseliš,
Ker v božjih rokah ti živiš,
Bog Oče tud’ za te skrbi.
A. Slomšek.
'94
Bog je moj ščit!
V	njegovi roki je moje življenje,
Njemu se voljno udam;
Misli in dela, moči, hrepenjenje,
Njemu darujem, kar imam.
Bog je moj lekl
Ako zadene me strela nezgode,
V	prsih trepeče sreč
Žalosti meč mi nevsmilj’no prebode,
Ako prelivam solzč.
Bog je moj up!
Ako ves svet me preganja, sovraži,
Kaj mi je skrb ali mar?
Bog mi pomaga, me čuva, tolaži,
Ne zapusti me nikdar.
Jak. Gomilšak.
4
172. Izgubljeni Bog.
«; Oh mama, mama, kaj se je zgodilo — Preljubega Boga več tukaj ni!»
Tako tožilo dctece je milo In solze so mu tekle iz oči.
«Je ni, je ni bliščeče več podobe,
Katero si mi dala ti za god;
Kaj revežu storiti meni bode,
Če je izginila, gorjč! od tod?»
>95
In mati pride, išče, je tolaži,
In kmalu solz je konec in nadlog,
Glej 1 najden zopet je zakldd najdraži,
Le-tu je izgubljeni ljubi Bog!
»Varuj ga zdaj, oj dušica ti moja,
Le drži skrbno ga in prav trdno;
Ter brez prenehanja in brez pokoja Naj nanj’ga pazi srce in oko.»
«In kadar velik boš, otročič zlati,
Zgubiti tudi mi ne smeš Bogd,
Saj blizu morda ti ne bode mati,
Ki k tebi zopet ga nazaj peljal.*
Lujiza Pesjakova.
&
173. Vse mine.
Kje so moje rožice,
Pisane in bele,
Moj’ga srca ljubice,
Žlahtno so cvetele?
Ah, spomlad je šla od nas,
Vzela jih je zima, mraz!
Kje so moje ptičice,
Kam so zdaj zletele,
Oh, nedolžne pevčice,
Kak so žvrgolele?
Zanjke b’le nastavljene,
Ptičke so se vjele vse!
— U)b —
Kje je hladni pritok moj, Kjer sem se sprehajal, Kjer skušnjav nevarni boj Mene je obdajal?
Vel’ka, veVka suša b’la. Zemlja je popila ga!
Kje je moja utica,
Utica zelena?
Kje je hladna senčica,
Z lipice spletena?
Hud vihar podrl je njo, Oh, zelena več ne bri!
Kje je tista deklica,
V vrtu je sedela.
Lepa kakor rožica, Pesnice je pela?-
Hitro, hitro mine čas, Mine tudi lep obraz!
Kje je fantič zdaj vesel,
Ki je to prepeval,
Da bi enkrat še zapel,
Kratek čas nam delal ?
Hitro, hitro mine čas,
Ah, nc bo ga več pri nas!
V. Orožen.
'97
174- Zdihljaji slepega.
Le enkrat bi videl, kak’ solnce gor gre,
Bi videl, kje luna, kje zvezde blišče,
Al’ tema poskuša nad menoj si moč,
Ne vem nič od dneva, obdaje me noč.
Le enkrat bi videl višnjčvo nebb,
Zeleno planino in belo goro,
Le enkrat bi videl oblak nad menoj,
Bi vprašal ga glasno, se jočeš z mendj ?
Le enkrat bi videl dolino in gaj,
Oh blagor 1 veselje, kdor vidi tu raj.
Le enkrat bi videl, kak’ cvetke cvetd,
Med drugim, strup meni v prsih nesd.
Le enkrat bi videl soseda oči,
Bi vprašal v očesih, kar jezik taji.
Svet za-me ni vstvarjen, le grob si želim, V grobu resnico in luč zadobim.
M, Vilhar
175. Očetova roka.
Da zvezde na nebu igrajo In luna se milo smeji,
Po stropu nebeškem migljajo — Očetova roka stori.
ig8
Da orel v nebesa gor šine, Ogledati solnce želi,
In zopet spusti se v nižine — Očetova roka stori.
Na vejah se ptičji rod ziblje Da tol’ko lepo žvrgoli,
Da v prahu črviček se giblje — Očetova roka stori.
Da dežek nam zemljo namaka,
In tratico spet omladi,
Da jagnje po pašniku skaka — Očetova roka stori.
Če sever sovražni popiha,
Da drevo zelenje zgubi,
In rožiči glavo zaviha — Očetova roka stori.
Ce strašno gromi ino bliska,
Da zemlja se z nebom maji;
Če toča po polji peliska — Očetova roka stori.
Če jokam in solze prelivam,
In meni se hiido godi,
Pa tudi dobrote če vživam — Očetova roka stori.
O človek! Očeta se drži:
Prelepo za te On skrbi;
Nja roke nikdar ne zavrzi — Ker modro vse ona stori.
*
V. Orožen.
'99
Kdo je naučil ptičice peti?
Kdo jih navadil brzo leteti ?
Kdo dal jelenu hitre noge,
Da po planini kakor blisk gre?
Kdo da vetrovom močno pihati ? Kdo reče burji silno vihrati ?
Kdo tiho zimo nam pripelja ? Kdo toplo leto zopet nam da?
Kdo reče vrelcem nežno šumeti ? Hitrim potokom po bregih dreti? Kdo goni reke, vcl’ke vode,
Kdo jih izliva v strašno morje?
Kdo daje solncu svetlo sijati? Kdo vkaže zvezdam milo igrati ? Kdo je olepšal jasno nebo? Zemljo pogrnil kdo je tako?
Kdo je nebo nad nami okrožil ? Hišico polžku kdo jc naložil ? Kdo je naučil pajeka presti? Pridne bučelice strdi nanesti ?
Kdo te je, dete mlado, ustvaril? Kdo ti telo in dušo podaril ?
Kdo ti da kruha, kdo ti da piti ? Kdo ti da zdravja se veseliti?
Vsegamogočni — blisk in grom daje,, Da se nebo in zemlja zamaje,
On, kteri bliske v rokah ima,
Pa tudi zemlji dež’ka poda.
Vse to je vstvaril Bog ljubeznjivi,
Kteri nam oče je dobrotljivi,
On naše duše k sebi bo vzel,
Ko bode truplo v grobu pepel.
A. Slomšek.
177. Mati.
Dete revno, dete malo,
Kdaj mi bodeš poplačalo Vse, kar za-te skrbna mati Mogla sem in bom prestati?
Sem na rokah te nosila,
V bolečinah te zdravila,
Za-te noč in dan skrbela,
Za-te sem in bom živčla.
Postelj kolikrat postlala,
Zibel tvojo sem zibala,
Pesen ti zapela sladko,
Da zaspalo si čez kratko.
Čez-te se potem nagnila,
Srčno Boga sem prosila:
Oče, hudega ga brani,
Meni, sebi ga ohrani!
20 i
Dete malo in ubožno,
Bodi pridno in pobožno,
S tem skrbi mi boš plačalo,
Dete revno, dete malo 1
S. Jenko.
*
178.	Kaj imam.
Očesi dve imam,
Ki svetlo gledajo,
Zdaj zemljo, zdaj nebo,
Da lahko vse spoznam.
Oči preljub' so božji dar;
Le greha gledati nikdar!
Ušesi dve imam,
Kar mati rečejo,
Al’ oče vprašajo,
Odgovor hitro dam.
Ušesa so tud’ božji dar;
Poslušat’ greh me Bog obvar’!
Imam še jezik od Boga,
Da lahko pojem, govorim,
Potožim se in zakričim,
Kjer je kaj hudega.
Obrača se mi jezik rad,
Pa ne opravljat’, ne lagat’!
Imam tud’ roki dve,
Na vsaki prstov pet,
Ž njim’ pisat’, vsako reč prijet;
Prav zdravi ste obe!
Ž njim' delati, ne pa igrat’;
Ž njim’ služiti, pa ne jemat’1 ’
Dve nogi tud’ imam,
Da lahko skakam in stojim,
Od doma grem, nazaj letim,
Se kamor kolj podam.
Potepat’ se nikdar ne grem,
In škode delati ne smem.
Imam še eno reč:
Mi v prsih kljuje dni, noči —
Srce, ki ljubiti želi,
Kar mu je najbolj všeč.
Naj ljubi ljubega Boga,
Ki toVko me za ljubo ’ma.
A. Slomšek.
K
179.	Deklica, ki je v šolo hodila.
Sem v šolo hodila, učila trdo,
Kar znam, bi ne dala za zlato svetlo.
Kaj meni lepota, denarji, blagd,
Če v srci in v glavi vse prazno bi b’lo?
O praznem veselo mi čas mimo gre;
Če pasem, znam brati; kak’ lepo to je! Po zimi nevednim čas dolgo trpi,
Jaz berem al’ pojem in dolg čas mi ni.
— 20.3 —
Če bi obolela, tolažbo imam,
Bo srce veselo, ker brati kaj znam.
Vse tako veselje kdo drug’ ne pozna,
Ki v šolo ni hodil in brati ne zna.
On išče za d’narje veselje za se,
Si zdravje zapravlja in pači srce.
Sem v šolo hodila, učila lepd;
Kar znam, bi ne dala za svetlo zlato.
Val. Stanič.
*
180.	Mož-beseda.
Mož-beseda, mož-beseda, KoVko ti veljaš?
Ki se za nobene d’narjc V hudo ne predaš; Mož-beseda več velja, Kakor kup zlata.
O mladenič! hočeš biti Enkrat pošten mož,
Skrbi, da v obljubah svojih Mož-beseda boš!
Drži, če rokd podaš,
In sovraži laž?
Laž je grda in ostudna Zlodejeva hčer;
Vse lažnjivce tam požrla Bo peklenska zver.
Boljše je, nogd vlomit’, Ko lažnjivec bit'!
A. M. Slomšek.
Na goro, na goro, Na strme vrhe! Me kliče, me miče, Me vabi srce.
Na gori pod menoj Oblaki vise,
Nad menoj višave Bliščijo vedrč.
Na gori cvetice Najzaljše c vet d, In ptice preljube Najslajše poj d.
Na svobodni gori Ni zemskih nadlog; Nad menoj, pod menoj, Krog mene je Bog!
Nad menoj na gori Je svobodni dom, Iskal ga in našel Bliz’ neba le bom.
Tedaj le na goro,
Na strme vrhe!
Tje kliče, me miče,
Me vabi sreč.
M. Vilhar.
182. Planinar.
Visoko vrh planin stojim,
V veselji rajskem tu živim; Tam dol’ ljudje prebivajo, Veselje redko vživajo.
Prid’ vrh planin,
Nižave sin!
Men’ prvo solnce zablišči, Ko zajde, meni še svetli; Mrakovi dol’ stanujejo In srca omrzujejo.
Prid’ vrh planin,
Nižave sin!
Men’ bistre sape zrak vedrč, Mi jasnijo glavd, sreč;
Tam dol’ megle se vlačijo, Duha morč in tlačijo.
Prid’ vrh planin,
Nižave sin!
Je poln čvrstih cvetic moj stan, Stoje viharju, zimi v bran;
Tam dol’ mehkužne hirajo,
Se razcveto, že vmirajo.
Prid' vrh planin,
Nižave sin!
Studenci bistri mi teko, Pojč mi čredo in travo;
1 am dol’ se reke zbirajo, Jezove, breg podirajo. Prid’ vrh planin,
Nižave sin!
Po jasnem meni solnce gre, Al’ zvezde migljajo svetle; Tam doli strele švigajo,
Med gromom hiše vžigajo. Prid’ vrh planin,
Nižave sin!
S*
BI. Potočnik.
Pridi Gorenj’c!	Brati nas rod,
Z mrzle planine,	Brati nas Sava;
Vabi Dolcnj’c	Pridi na brod
V gorke doline;	Krški s Triglava:
Mrzel je led,	Bratec, bod’ moj!
Pridi se gret'!	Pij ga z menoj.
Solnce gorko	Trta rodi,
Tukaj nam sija,	Trud pozabimo,
Trta ljubo	Vince blišči,
Gor se ovija,	Slovencem napimo,
Vince z gorč	Bratom okrog:
Greje sred.	Živi jih Bogi BI, Potočni!
184.	Lovska.
Z lokom ino strelo	Zračni visočini
Lovec preleti	Orel je vladar,
Goro in globelo,	Breznu in strmini
Ko sc_ dan budi.	Lovec gospodar.
Dalja se mu klanja; Kar dospč mu v lov, Srna ali kanja,
Vse je plen njegov.
Vosi. Fr. Cegnar.
Zakrivljeno palico v roki,
Za trakom pa šopek cvetic,
Ko kralj po planini visoki Pohajam za tropom ovčic.
Saj tukaj na solnčni višavi
Le sam sem, le sam gospodar,
Živejem po pameti zdravi,
Za muhe mi ljudske ni mar.
Nikomur tu nisem na poti,
Na poti ni meni nikdo;
Kdo čisto veselje mi moti,
Kdo moti življenje mirno?
Nikdar ne zmrači se mi čelo, Nikdar ne stemnč se oči,
In pojem in ukam veselo,
Da z gore v gorb se glasi.
Naj drugi okoli po svčti Si iščejo slave, blaga,
Jaz hočem na gori živčti,
Tu sreča, tu mir je doma.
Za čedico krotko popeval Bom pesmice svoje sladkč,
Dolincem glasno razodčval,
Kar polni mi srečno sreč.
Ne, palice svoje ovčarske Za žezlo kraljčvo ne dam,
In rajši, ko krone cesarske,
Cvetice na glavi imam!
S. Gregorčič.
186.	Gorska cvetica.
Oj, cvetica,
Ki samica
Tam cveteš na gori mi; Res, da mala, Vendar zala Gorska si cvetica ti!
Ti vonjavo In dišavo
Rajsko krog sebe puhtiš; Ti v lepoti In čistoti
Vsa vesela tu stojiš.
Tu na gori Koj ob zori Solncc te obseva že;
O večeru Pa v jezeru Rosa zbira se za te.
Tu spomladni Vetrec hladni V lice ti ljubo pihlja;
Da ne vsahneš In omahneš,
Blagi dež te okrepčd.
Ti v samoti In tihoti
Se razcvetaš prelepo;
A minulo,
Se osulo
Tvoje cvetje kmalo bo.
Odcvetela Tak’ vesela
Tudi meni bo mladdst! Časno mine,
Naglo zgine,
Za veseljem grč* bridkost.
Ljubeznjiva 1 Veselijva
Zdaj se, ko imava čas;
Kmalu bila Bo nemila
Ura, da zgubiva kras!
Fr. Cimperman.
187.	Hvala dreves.
Prav ljuba se mi zdč drevesa,
Po otročje se jih veselim,.
Da dala so nam' jih nebesa V prijatle, se iz njih učim.
Z radostjo dečka že napaja,
Sc smeje mu srce in okd,
Kadar ga cvčtja sneg obdaja,
Ki trosi ga spomlad’ drevd.
In če mladenču ni nobena Doslej po sreči se izšla —
Drevesa veja ga zelena Tolaži, up mu novi da.
Poldanski že sopar pripeka,
Slabčti moč možA začnd,
Tu hladno senco čez človeka Drevd dobrotljivo razpnč.
Pogreša starček baš odeje,
Ga tare mraz in lakota,
Drevb po zim’ mu sobo greje,
Drevo mu sad v živež da.
In ko obišče smrt neznana Na konc’ posvetnih nas želja,
Nam trudnim od dreves poslana Je postljica šestvdglata.
In kadar zdavnej že človeka Spomin pozabljen v grobu spi, Zvesto, glej! samaT mila beka Mu na zeleni mah solzi.
Od tod so ljuba mi drevesa,
Zato se tak’ jih veselim,
Da dala so nam jih nebesa V prijatle, se ’z tega učim.
A. Oliban.
*
188.	Kras.
Od planin, kjer dob in bukev,
Smreka krije naša tla,
Kras nagoten se prostiraš Do jadranskega morja.
Ko te Rimljan je premogel,
Krasen, silovit si bil,
In po sencah tvojih vrhov Boge je Slovan častil.
Tebi je zeleno krilo Vgrabil tržni Benečin,
In sedaj si solnčnim žarkom, Vihram si v oblast podan.
Kjer neurniki deževni Niso sprali ti kosti,
Tam te glojejo viharji,
Burja pije tvojo kri.
Sreča sladka ni ti dana,
Dan ti je trepet in strah! Sapa meče v morje pesek, Tebe pa osoda v prah.
Skale, tvoje drage hčerke, Dvigajo v nebo rokč,
Ino za odgovor z ndba Smrt ti vihre rujovč.
Rožice sem videl mile,
Ki cvetele so ljubb;
Ali solnce je palilo,
Rože umirale so.
Po dolinah valovito Klasje tvoje šepeta;
Z nčba se utrga ploha,
Smrt in groza ž njo igra.
Sadje gledal sem na drevji, Že je zdrel blagodar;
Preden je vtonilo solnce, Vstal, pogubil je vihar.
Nikdar več ne upaj sreče,
Več pokoja ti ne bo;
Ali mene čaka pokoj,
Ko zaspal bom pod tebdj.
M. Villmr.
189.	Na posipu hudega grada.
Tiha groza me sprehaja,
Al’ ostanem, al’ bežim?
Vse podira se in maja,
Med skalovjem ostrmim.
Plaz posiplje se po steni,
Sivo zidje se drobi,
Kaj razmet le-ta pomeni? — Razvalina, kdo si ti?
Hudi grad, ti dom trepeta,
Prednjim staršem nestralVvan I Prišla so mašč’vanja leta,
Bliža se ti zadnji dan.
Kje so skladi, kje zidovi,
Tabra dolg’ sloveča moč?
Kje so vrata, kje mostovi?
Ječ kje tvojih strašna noč ?
Kje shodišča, kje morišča?
Kje orožja tvoj 'ga šum?
Kje strelišča, kje Stražišča?
Kje ukanje tvojih trum?
Davno so junaki zgnjili,
Mirnega soseda strah;
Dnevi slave so minili,
Razvalina si in prah.
Tako v prah in razvaline Se na zemlji vse razspč,
Čas pomigne, vse to mine,
Kar človeški rod počnč.
Le kar v srci lep’ga stvari Božja milost, obstoji;
Unstran sveta lepše žari,
Lepše se ponebesi.
H. v «Čbelici».
F
igo. Pozabljeni očaki.
Očaki z mečem svojim Jemali so glavč: Potomec z rosno koso Pobira pa travč.
Z gorč je v dol donela Pač pesen svoje dni; Zdaj iz doline v goro Otožno se glasi.
Večerni zvoni gori K razvalu zapojo, Pozabljenim očakom Pozdrave prinesti.
Janko Kersnik.
*
Visoko vrh skalovja Razrušen grad stoji,
Po gabrih krog razsipa Večerni piš vrši.
Slovel je na tem gradu Nekdaj ponosen rod; Neznan je zdaj po svetu, Pozabljen je povsod.
In vnuk neznan, neslaven Več vranca ne drvi;
V dolini brazdo reže,
Za kruh se svoj poti.
igi. Črviček.
Nikar črvičku delat' zla,
Ker Bog ga tudi rad ima.
Čeravno v prahu zvija se,
Življenje vendar ljubo je Črvičku tud’ ubogemu,
Nič žalega ne stori mu! —
Glej, solnce gorko od neba Obseva tudi črveka,
In božje gleda nanj okd,
Kakor na tebe, baš takd.
Obleko, hrano dobri Bog Deli iz svojih milih rok Črvičku, majhni stvarici,
Ki tud’ po svoje ga časti!
Zatoraj mučiti nikar Črvička, ki je božja stvar!
I. Tomšič.
IQ2. Anica in piščeta.
Hitro, hitro ljuba mati,
Piskam moram jesti dati;
Dajte piskam proseka,
Lepo pros’jo piščeta.
Pik, pik, pik! kako letijo,
Rčvice se veselijo;
Kako rade zobljejo!
Vboge piske lačne so.
Koklja zrna ne pozoblje,
Da bi piške dosti dob’le.
Oj, kaj dobra mati st’ri, Da otroke oskrbi!
Piške so se nazobale,
Lahko bodo zdaj šetale;
Vse za kokljo čivkajo, Kam jih le peljala bo?
Cujte, čujte, koklja vpije 1 Hočem videt’, kaj se vije? Grdi kanjuh je pridrl, Koklji piško rad požrl.
Koklja svoje piške brani, Grdi kanjuh mora vstrani. Oj, poglejte, mamica, Kako piške rada ’ma!
Pod peroti jih zakriva,
Glej 1 na prsih jih ogreva; Lahko se počijejo,
Strah in zima jih ne bo.
Mama! tak’ bom jaz zavpila, K vam pribežala, se skrila, Kadar pride dušni tat,
Me v nesrečo odpeljat’.
M
A. Slomšek.
igg. Mrtvi kanarček.
Ljubček prisrčni, sladak! kanarček najlepši, jedinec, Kteremu bilo zvesto vdano je moje sreči Ali je možno in res, da ti me ostavljaš za vselej, Mene, ki tebe gojil, za-te ljubeč sem skrbel r Že me ne gledaš sedaj s prijaznim in bistrim očescem, Ki mi radostno pojoč, vedno pri meni si bil,
Mene poljubljal. — Gorjč! nikdar že dalje ne bodeš Zobal presladkih drobtin nčžno iz moje rokč 1 Žalil me nisi nikdar, napravljal mi čisto veselje.
Ptiček, zakaj li, zakaj vsekal si rano mi to? —
V kovčeg te bel položim, postlan je z blazinico svilno, Na-te vijoličin cvet trdsim in listje mladd.
Ljubček prisrčni, sladak 1 kanarček najlepši, jedinec, Zadnji pritiskam poljub zdaj ti na perje zlatd! — Kovčeg je beli zaprt, solzan ga ponesem na Vrtec, Tamkaj izkopljem grobič, rožo na vrh zasadim; Vedno zalival zvesto s solzami ti bodem zemljico,
Da ti izraste iz nje košat grmič in hladan.
Tvojih tovarišev zbor, ki tam udomačil se bode, Tebi naj poje v spomin pesni prisrčnih glasdv!
Jaz te obiščem vsak dan, nikdar te ne zabim, predragi!
V mislih o tebi zaspim, v sanjah ostanem s teboj! Dragi kanarček ti moj! zasuta nad teboj je zemlja — Prejmi ljubezni gorke, prčjmi nje sdlzno «zdravstvuj »!
Lujiza Pesjakova.
194- Moja ovč’ka.
Ovč’ka moja bela Brzna in vesela,
Z glavico pokima,
Da me rada ima.
Ovč’ka vsa nedolžna,
Ona ni ubožna;
Tak’ tud’ srce moje,
Zato rado poje.
*
Ovč’ki dajem travo, Zčleno otavo;
Ona meni mleko, Volno za obleko.
Zato blaga viže Srce mi ne išče; Tukaj dosti toga, Tamkaj gledat’ B<5ga!
V. Orožen.
195. Mlado jagnje.
Mlado jagnje, lepo belo,
Gre za materjo veselo,
Skače s parkeljci drobni In po trati se vrti.
Hopsa, hopsa! kolobita, Poskakuje ino rita;
Ne vč zdravo kaj začet’, Zaničuje dobri svet.
Starka pravi: Ne! ne skakaj, Tam po bregu se ne takaj. Lahko kam se zaletiš,
Šibko nogico zdrobiš!
2 I 8
Jagnje starke ne posluša,
Raje samo si poskuša,
Se prekucne v jamico In si zlomi nogico!
Jagnje nogico zlomilo,
Glasno klicalo in vpilo:
«Oj, otroci, vbogajte Svoje skrbne matere 1»
A. Slomšek.
iq6. Veter.
Z glave klobuke Mečem po tleh, Hodim ter piham, Kakor star meh.
Vrata zaprite,
Okna in hram,
Da ne pripiham
V sobo tud’ k vami Iz « Vrtca*.
4
la raste veliko.
Iz gdre skrivnostne izteka se vir,
Pokima neznatna studencu je tir.
Slaboten, suhotcn višave je sin,
Rodil se je komaj: preti mu pogin.
Veter sem veter, Naglo letim, Drevje podiram, Strašno bučim.
Ceste pometam Listja, prahu, Deci narejam Dosti strahu.
197. Iz maleg
Na sinjem oboku luč solnca gori,
Zatorej med peskom potoček medli.
Počasi, po malem narašča mu moč, Otreblje si listje, se v strugi vijdč. — Pohlevno potoček po skali Šumija,
Ponižno iz hriba v dolino skaklja.
Postrvica gibčna se v vodi vrti,
V nebrojnih se žarkih jej solnce blišči. -Od daleč mi bije ropot na uhd,
Potoček zdaj goni že mlinsko kolo; — Ponosno pa reka hiti do morja In ladije nosi prepolne blagd.
Kr. Krek.
198. Studenček.
Izpod skale ’s poke male Virček hladni vije se.
Po dolini In planini
Se razliva,, urno gre.
Potok vije Se in lije
V svojem teku neugnan; In vodice Ko zlatice
Sumetajo v svojo stran.
Ne zastane,
Hitro plane,
Vsaka hitro mimo nas; In hitreje,
Se urneje
Utopljava se v naras.
Valčki virni,
Čas nemirni Mladih let pomenijo. Ure zlate Deček, za-te,
Kakor valčki ginejo.
O mladina!
Skrb edina
Naj za uk ti-bode zdaj!
Čas zbežuje,
Ne čakuje
In ne pride več nazaj!
And. Praprotnik.
igg. Najboljše vince za otroke.
Najboljše sladko vince Za, deco belo je:
Izpod pečevja z vira, Prelepo sveti se.
Po logu tiho teče, Zivin’co napoji,
Tud’ ptičica brez plače Si žejo ugasi.
Od tega vinca glava Bolela te ne bo;
Telo bo tvoje zdravo In spanje prav sladkd.
Je čista voda zdrava Za deco majheno;
Tak’ mislim, da starejim Tud’ škod’vala ne bo.
A. Slomšek.
V
200. Kmet.
Ko pomlad se bliža Svoj vrtec gradim, In orjem in sejem In trte sadim.
V jeseni gozdarim, Otavo kosim, Pšenico omlatim,
Pa grozdje mestim.
Po leti koševam Planine, doli.
In srpe bruševam, Ko žito zori.
Po zimi počivam, Napregam sani, Orodje popravljam,
Dok sneg ne skopni.
Ves teden se trudim, Si žulim rokč,
V nedeljo hladim si Glavico, sred.
Če nimam le preveč Na rami nadlog, Vrtim se in vriskam, Daravno sem vbog.
201.
Bučelice, rojite,
Iz ula izletite!
Po pisani livadi Se ziblje dih pomladi; Razpnite perotnice, Preljube sirotice!
Skopneli so snegovi, Potihnili vetrovi,
Že rožice cvetijo In kronice dišijo; Bučelice rojite,
Na pašo izletite!
Ak’ peče sreč mč.
Pa vendar molčim, Ker vem, da sem rojen, Da največ trpim.
Če kdo zaničava Težavni moj stan,
Ta nima al’ srca,
Al’ nima možgan!
M. Vilhar.
*
Bučelar.
Po nebu solnce plava, Vesela je narava,
Metulj po polji leta Od cveta pa do cveta; Bučelice rojite,
Na cvetje poletite!
Le pojdite po polji Po cveticah okoli,
Medu mi naberlte,
Na dom ga nanosite, Da boste svoje cele Za zimo preskrbele.
Naložite nožiče Za božične potice, Napolnovajte stene Za svečnike cerkvene; Bučelice, rojite,
Iz ula izletite!
Kr. Cegnar.
202.	Perice.
Mati zakliče pridne deklice:
Hitro vstanite 1 prat se mudi;
Srajce, rokalce, rute in peče,
Prte poberte, prat se mudi.
Zehto končale, lug ste izprale,
Le na perišče nesite prat!
Ptičke vesele vam bodo pele, Ribice hočjo vas pozdravljat’.
Pridne perilje, da b’ se učile Tudi oprati svoje sreč,
Grenke solzice vaše dušice Bodo omile, očedile.
Dobro ožmite ino splaknite, Vmazano pustit’ b’lo bi grdo;
Solnce sušilo nam bo perilo,
Belo ko sneg se bliščalo bo.
Prav spokoriti, dobro omiti Grešniki mor’mo svoje sreč;
Milost bo s’jala, srce nam vžgala, Da bo v ljubezni svčtilo se.
Jurij Fleišman.
203.	Šivilja.
Šivanka le urr Obračaj se ti!
urno
Nikar me ne zbadaj Mi tekaj gladkč, Obleka da lepo Mi šivana bo!
Šivdti. šivati Sc meni mudi!
22J
In nitka ne trgaj,
Se mi ne zmikuj, Nikar ne nagajaj, Gostd zavezuj!
In solnce skoz okno Sijaj mi svitld,
Da nitko udeti Bom mogla urnd.
Šivilja pošteno S šivanko živim,
Pod streho na gorkim Do voljno sedim.
Zadosti šivanja In dela imam,
Izdelano slabo Iz roke ne dam.
Pa tudi na sebe Pozabit’ ne smem, Za obleko naj lepšo Skrbeti si vem.
Obleka najlepša Je čisto sred — Nedolžnosti halja Za leta mladd.
Ta obleka ne stara Nikoli se ne,
Nje barva ko rož’ca Prelepo cvetd.
Je lepša ko zarja In solnce zlato,
O blagor mladenki, Ki mara za njo!
Za tako obleko Skrbeti si čem,
V njej enkrat v nebesa Med svate pojddm.
And. Praprotnik.
5<
204.	Postilijonska.
Ni lepš’ga življenja, Ko bit’ postiljon, Veseljšega najti,
Se trudiš zastonj: Tiara!
Po hribih, dolinah S konjiči drdram, Vmes pa si trobim Najlepše, kar znam: Traral
Povsod me poznajo, Doma sem na cest’, Posebno pa krčme — Si tega sem svest: Trara!
Ko svet še počiva, Vse tiho še spi,
V trobento zatrobim Že jutrn’co si: Trara!
Po noči pa kaže Mi lunica pot, Zagodem jej v plačo Prelepo brez zmot: Trara!
Če skrije se solnce In tuli vihar, Zatrobim veselo,
Da zanj mi ni mar Trara 1
Tako se brez mira Okoli drvim, Povedat’ ne morem, Kam tako hitim: Trara!
Ko pridem v deželo, Kjer potnikov ni, Še enkrat k slovesu Naj rog se glasi: Trara 1
Iv. Parapat.
&
205.	Mornarska.
Ladija meni domovje, Polje neskončno morjč, Klasi rumeni valovje, Kadar je žarki zlatč.
Kadijo veter poriva, Mokri odpira se tir; Jasno nebo se odkriva, Luči neštetih izvir.
Mnoga mi znana dežela, Zemlje široke okrog, Znana na nebu krdela — Celi neskončni obok.
Boj silovito mi geslo Sredi nemirnih vetrov,
Roka obrača mi veslo, Gledam grob temnih valov.
Lidija hipoma plava,
Vstaja — odhaja vihar,
Čvrsta je moja postava,
Zdrav in vesel je mornar.
A. Umek.
206.	Razni potje.
Oj kmet, al’ veš do kruha pot? Al’ veš, kje poln dobi se sod? Plug in motika vesta zanj;
Le vprašaj ju, ko vstaneš ’z sanj.
Pa rano vstani; nezaspan Rabotaj, dokler sije dan; Skrbno obdelaj si poljč, Okoplji v nogradu trsjč.
15
Pomladni hlad, poletni znoj Po vrsti hodi naj s teboj;
Na levo, desno ne poglej In stopaj ž njima zvest naprej.
In ko se leto jeseni,
Se ti na njivi hleb zori;
In ko umrd jesenski grom, Tekoč ti ndgrad zajde v dom.
Al’ vdš, kje ranjši* se dobd?
Po krajcarjih se pride tj e,
Saj — komur krajcarja ni mar, Ni nikdar ranjšu gospodar.
Veš, kod se v siromaštvo gre? Skoz hiše, s smreko znamnjane! V njih sladko vince točijo In nove kvarte hranijo.
In v zadnji torba se dobo, Ko poj deš ven, le vzami jo; Oj 1 kak’ se ti lepo poda — Beraška prazna mavhica!
V njej boš lesen kozar’c dobil,
Ž njim bodeš hladno pitje pil; Kjer. koli najdeš bistri vir Zastonj — tam je sam Bog oštir.
* Goldinar.
Kje je pa steza do časti,
Do mirne, srečne starosti?
Od te poštenje ti povč:
Naravno po dolžnostih gre.
Če najdeš na njej križem pot,
Ne veš, al’ šel bi tam al’ tod,
Le vprašaj svojo dobro vest,
Saj slovensko zna — pa bod’ jej zvest.
Kje neki steza v grob pelja? Ta se zgrešiti pač ne d;l;
Po njej vsi hodimo vsak dan, Na njej počivamo vsak dan.
Al’ unstran groba se zdeli,
Na levo, desno tam drži:
Na ktero si boš nagnil vest — Tj e poj deš — tega bodi svest.
A. Žakelj.
207.	Na semnji.
Polno je mčsto ljudi različnih, domačih in tujih, Človek je vsake vrstč danes prišel na semenj.
S palico lčskovo kmet, prašan, po srčdi se ceste Bliža, bisago nesoč, svoj raztežaje korak;
Mdžki in ženske gredo, ter peš, na vozovih in konjih Brzo podč se naprčj, vsdcemu kam se mudi:
Ta bi si kupil koso in tčmu je usnija trčba,
On je voliče prignal, rad bi dragd jih odvel;
Ta si je ndv klobuk vrh starega pokril na glavo;
15»
Tu se ozira kupčc, vabi ga tam prodajač,
Hvali mu svoje blagd na lice ter hvali na robe.
Kamor obrneš pogled, narod se gnete povsdd. Dovolj je tudi sveta na trgi pred svdtnico mastno: Kar nam obrddil je vrt, vsdga je v prddajo tam. D diva, na pdl še otrok, sedi' za pleteno košdro, Mnogo našld se okrdg mladih in starih ljudi.
Kaj li jih gnalo je k njčj, ustavilo noge hitčče?
Sldpo a ndžno deklč cvdtke na prddaj ima.
»Blagi ljudjd! kupite cvetov, po gorah so rastli,
In da prijaznih so lic, pripoveduje mi vsak;
Sama jaz tega nikdar ubdga še videla nisem.
Kak dragoljiibcu obraz, kakšen je rdži, ne včm, Kadar jih v rbci držim in srebljem vonjavo njih srca, Kite in včnce pletdč vašim na radost očdm, Vdšim, ki pogled vesdil pojč vam božje svetlobe: Moja vonjava samb, vaša lepota in duh 1 Dano mi bilo na vdk ni glddati jarkega sdlnca,
Kaka njegova je luč, ki nam ogreva zemljo.
Večen mi skriva oblak nebi) in luno in z.včzde, Hribe, doli in vode, mdsta in sdlske vasi! Sdlnčnica, slišala sčm, glavd po noči obdša,
Dviga za jutra jo spčt, kdmaj se dan zazori:
Trda ob meni je ndč, ki zarje ne bdde imela,
Blazega dndva nikdar, dokler ne skrije me grob 1» — Vsem so igrale solzd, kar stalo jih tam je okdlo,
Vsi so jemajc cvetlic devi nosili dardv.
A. Katrin.

v.
208.	Otročje igre v pesencah.
I.
Črno kravo, molžo našo Gregor žene v log na pašo, Star pastir in pogonjlč,
Ne boji se volka nič; Leskovačo je prijel,
Čadi zvonec sam pripel. Zvonec poje prelepd, Gregor gluh je na uhb, Gregor gluh je na obe, Kar najbolje sam on vč: Kravico za rep drži,
Da je kam ne izgubi.
Pride krava do brvice, Do brvice, do vodice, Napoji se ter napase, Tamkaj mlada trava rase. Pasi, pasi, kravica!
Kjer je mehka travica; Mleka dosti nam podeli: Dve čebrici,
Dve keblici,
Drobno kašo ž njim zabeli! Mlečna kaša, mati naša In otročja sladka paša!
II.
Voli ženem vitoroge,
Vsak po štiri ima noge.
V gobov jarem jih vklenimo In brez kambe 1 naprezimo, Da nam kola križevatna " Zakričijo trdovratna:
23°
Prednja prema, zadnja prčma Cvili, vpije, sala nema;
Polža3 drgne soro,
Kadar leze v goro; Potoglava4 so kolesa;
Pregelj 5 nehče do ojčsa!
Res gospodska, dobra kola, Bog pomagaj nam iz dbla! Hčj, rusin, od sebe, bu! Daleč je še do domu;
Hčj, rusin, od sebe, bu!
III.
Najdihbjca! palček naši Ne razgrajaj samopaš!
Vedno te je vrisk in smeh, Zdaj pri odrih, zdaj pri tleh; Kjer te nikdar treba ni, Tjakaj prideš prvi ti;
Mečeš bratca in sestrico S kamenom in s krpezico;6 Blato gaziš, kakor rak,
Kadar leze osmokrak,
Nese lačen v žabij grad Spredaj klešče, zadaj vrat. Najdihdjca! palček moj,
Tiho sčdi, mirno stoj!
Da ne pride pb-te rak,
V dolgih brkah, osmokrak, Ne prinese krpezice,
Da nabrišem ti samice.'
IV.
Dete jezdi na koleni.
Skdka, skoka, konjič Na polčnci,
Na kolčnci
Dete naše daleč jčzdi,
Pod nebesa k svitli zvezdi. Zvezde božje se igrajo In igraje lesketajo;
A pred njimi je danica, Kolovodna prehodnica; Druge naglo vse za njo Sukajo se in teko.
Mesec kislo se drži,
Ter zabuhel govori:
Bolno glavo imam,
Ves občzan kimam;
Kdo po nebi ropota,
Da zaspati mi ne da?
V.
Vrana poje: korenjaki Mej pšenico je oslak;8 Vdod9 se glasi: up, up, up! Žito bode v dober kup; Žolna kliče: piv, piv, piv! Naša dekla gre v pustiv; 10 Kukavica: kii, ku, ku!
Cesar gleda iz gradu,
Svitli cesar, cesarica,
Kralj zamorski in kraljica;
Tenki mladi gospodiči,
Cesarici in kraljiči;
Lepe mlade gospodične,
Cesarične in kraljične.
Jaz mej njimi rad bi bil,
Tamkaj skakal, jel in pil!
(Jaz bi ž njimi rada bila,
Tam plesala, jčla, pila!)
VI.
Kadar se otrok uči držati žlico.
Dete moje! primi žlico Z desno roko, ne z levico!
Desna roka — lepa,
Leva roka — slepa;
Desna roka — prava,
Leva je zmešnjava:
Ali kdor je oberoč,
Tak opravi vse greddč.
VII.
Pedenj-človek 11 in laket-brada,11 kako sta se metala.
Pčdenj-človek, laket-brada Izkusila bi se rada,
Kdo močnejši je v rokah,
Kdo trdnejši je v nogah.
Sprimeta se pretesnd, Gledata se pregrdd.
Človek brado skube, vije, Da mu v pesti cvili, vpije, Cvili, vpije, malo živa,
V	kot pobegne in počiva. Kadar tamkaj se oddahne, Na človeka zopet mahne,
In pred njim se razkorači,
V	usta njemu sebe tlači,
V	oči zbada ga košata,
Vsa košata in kosmata: Zamaši mu hrkalo,13 Oslepi mu zrkalo;14 Izpodnese mu nožico,
Položi ga na zemljico. Potlej skoči, smuk! na peč, Kamor hodi mačka leč; Gospodarja se boji,
Ki za mizo trdno spi.
VIII.
Kolina.
Mi smo davi muho klali In koline vam poslali,
Z mesom tudi klobasic: Nekaj lepih krvavic,
Tri mesene,
Tri prtčne.
Vina sami si kupite,
Z njim kolino poplaknite!
IX.
Kadar pridejo vojaki.
Boben bobna: bam, brbam! Zdaj vojaki gremo k vam! Konj po cesti peketa, Voz ropoče in drdra. Tromba poje: tarara!
«Mesto vaše smo izbrali, Da bi tukaj nočevali:
Mi pešaki S telečaki;
Konjeniki In topniki;
Vozataji15 In stražaji;
Zemljerovi,111 Konjekovi;17 Strelci mladi,
Golobradi;
Vsi piskači,
Ropotači!*
Spredaj silni častniki, Vojevode, vlastniki Konje gladke jahajo,
Z golo sabljo mahajo. Sablja v solnci se leskače, Konjič prha in rezgače. Boben bobna: bam, brbam! Dobrih postelj dajte nam! Tromba poje: tarara! Vina, kruha in mesa, Sena, slame in zobiIH Treba nam se tudi zdi! Boben bobna: bam, brbam! Jutri pojdem kam drugam! Cesar plača tu in tam.
X.
Malo tacih mož.
Kakor imam jaz moža, Hvala Bogu vekoma! Premeten je, bistroglav, Vsaka stvar mu hodi prav: Strelja z motovilom,
Njivo orje s šilom,
Travo grabi z vedrom, Ovco dere s svčdrom
Meh oprti, nese v mlin Mej pazdčrjem strugotin;l°
A privleče nam domov Bele moke pet mehov.
Jaz po zglavnih20 zdajci tečem, Peč ukurim, cvrem in pečem, Da se blaga nablažimo In sosede pogostimo.
Kadar snemo iz posode,
Pes zagčde, mačka gode:
Mi okroglo zaigramo,
Od veselja tla teptamo.
XI.
Gosli.
(Ndrodna uganka.)
Oj šilo bodilo Po sveti hodilo;
Ni pilo ni jelo,
A vender živčlo,
Prelepo nam pčlo.
XII.
Kadar otrok lovi luno in zvezde.
Moj glavaček Kopitlaček'21
Gleda v nčbo, dlan iztčza,
Pod oblake s prstom sčza,
S prstom sčza in se smčje, Luno vidi, zvezde šteje.
Lepo zvezdo rad bi tipal,
V lice rad bi luno ščipal.
Skrije luna t(listo lice Za oblake, za meglice;
Skoči zvezda na nogč,
A po nogah na stezč!
Brca dete se za njo,
Roko nese pred sabo :
Teče zvezda in beži,
Teče dete in lovi.
Tam je bela rimska cesta, Zlata )<ola, zlasta pčsta,
A konjiči Srebrniči,
In vozniki Medeniki —
Tamkaj zvčzda se spotakne, Dete moje se primakne, Zgrabi, prime jo za ld.se In potegne zvezdo nase. Dete nema še žepdv,
Nese v koši jo domov,
Dene v hiši na polico,
Na polico, na deščico,
Da k večerji zvezda svčti Sredi zime in po leti.
XIII.
Cvilimož.
Cvilimožek,*'2 Debel možek, Ima hlače Dopetače,
A trcbušek ves napet,
Da ne more ž njim na led,
Če za trebuh kdo ga stiska, Glasno cvili, tenko piska Skozi usta, skozi nos,
Zgoraj v suknji, zdolaj bos.
Se bi Škornje rad imčl,
Da na noge bi jih del,
Ako bi mu trebuh dal Prikloniti se do tal.
XIV.
Psiček laje: hov, hov, hov 1 Jutri pojdem spet na lov,
Na gorice po srnice In po zajce, po lisice,
Po volkdve in volčiče,
Po medvede, medvediče.
Puške bodo pokale,
Zveri v gozdu jdkale.
Psiček laje: hov, hov, hov! Jutri pojdem spet na lov.
Mačka mjavka: drdrmav!
Ena miška, sedem krav!
Miška teče: tek, tek, tek!
Jaz jo gonim: pčk, pek, pek! Miška zlomi si nogo.
Jaz jo primem — v usta ž njo! Dve na zajtrek, dve v kosilo, Tri k večerji — ni obilo.
Mačka mjavka: drdrmav!
Ena miška, sedem krav!
Koza vpije: mekeke!
Vse gorice zelend;
Kje sta kozel in kozica? Da ne pride volk, volčiča, Volk, volčiča »dudeldu*,23 Ki živita brez domu!
Volk za grmom, sivi tat, Plane kozi, skok! za vrat. Koza vpije: mekekč!
Volk me stisnil je v zobč.
Krava v senci ruče: mov! Jaz bi rada šla domdv. Čaka mene tele v hldvi,
A predolgo je do drevi. Vdlek modro govori:
Telek naj še potrpi,
Da pastirček «rurird»
V rog zatrobi nam glasnd. Krava v senci ruče: mdvl Jaz bi rada šla domdv.
Kdnjic vriska: ihaha!
Dobro biti je doma:
Sena dosti, ovsa dosti,
Nič ne vemo, kdo se posti; Ali kadar popotujem, Popotujem in cestujem,
Kdla vozim, sedlo nosim, Lačen hodim, slame prosim. Kdnjic vriska: ihaha!
Dobro biti je doma.
XV.
Tam je bela rimska cbsta, Zlata kdla, zlata pesta,
Kdnji sivi,
Ognjegrivi:
Goni sveti jih Ilija,
A na vozi je Marija,
Sveti Peter, sveta Ana,
Stari Josip do Ivana.
Do Ivana krstibdga,
Ž njim ovčica nedordga,24 Svil oni no jagnje belo,
Ki v nardčaj mu je sčlo.
Zdaj Ilija z bičem trbšči,
Da po zemlji se zablbšči!
Kdla grdmna ropotajo,
Konji plamen rezgetajo.
Zibajo se vsa nebesa,
Črna zemlja se potrčsa,
Polna luna bledolika Za oblake se umika;
Žarek njene luči jasne
Ves v mcglčnem morji vgasne.
Piš vihari,
Dež udari,
V hrib, dolino z viška lije,
In debela toča bije.
Pride angelj od Boga,
Perotnici dve ima;
Kadar z nova se zablisne,
Dete naše k sebi stisne,
Perotnico nanj razpnč,
Govoriti mu začnč:
«Semkaj stripi, sinek moj,
Nič viharja se ne boj!»
To mu reče in izgine. — Zdajci luna zopet sine.
XVI.
Kak6 je v Korotani.
(Šalil.)
Kadar jelša dozori,
Nese grižo in cepi Slokobedri moj župan Česen mlatit v Korotan.
Korotan je čuden svet: Smreka ima lipov cvet;
Raste v loži bukov gozd; Smokve daje brezov grozd; Grah je v klasji, bob v lateh; Riba drsa na smučrih;
Kaže vidra sedem nog;
Maček nosi kozij rog;
Žolna laje v žitni slami;
Kavka p ere sride v hrami; Kura bobna, vrana gride;
Rak muhritez vozi hlode;
Z repkom zajčim je oslič; Jelen žvižge, kakor ptič;
Krava rahta,15 gos mekeče; Medved ruče, volk rezgeče;
24 I
V ognji zebe, da je led;
Dan imajo v meh ujčt,
Da temo bi ž njim podili,
Ker možje so pozabili,
Če kedaj so res umeli,
Kam bi okna v hišo dčli.
M—1.
Kratek tolmač.
1 Kamba, lesen lok (Bo gen). ki gre volu okolu vrati! in potlej v leseni jarem. — 2 Križe vdtno kolo, neokovano, vse leseno kolo, katero ima samo štiri peresa (špice). — 3 P d 1 z a je v prednjem delu voza taka deščica, po kateri se drgne in «polzi* sdra. — 4 Potogldvo je kolo tedaj, kadar je toli vegasto, da se zvrača zdaj na vnanjo, zdaj na notranjo stran, ako teče. — 5 Pregelj je lesen klin, ki se pri vpreganji skozi jarinovo gož vtakne v prevrtano oje. — 6 Iv rpezfca ali krepelce. — 7 Samice so jerhaste hlače od ene «same» kože storjene. — 8 Osldk je nekak plevel. — 0 V d o d ali udeb. — 10 V pusti v iti: Dolenjcu znači: iti po svetu in se potem ne povrniti domov ter nikoli ne dati glasu o sebi. — 11 Pedenj-človek, možiček, velik samo eno «ped». — 12 Ldket-brada, to je brada, dolga en «ldket*. — 13 Hrkalo = dušnih. — 14 Zrkalo = oko. — 16 Vozatdj ali vojašk voznik. — ,G Zemljero v ali «pijonir». — 17 Konj ek d v je vojaški kovač. — 18 Zob = oves. — 10 Strugotine ali «dblanje». —
20	Zg la vn ik, debel panj, kateri s*e dene v peč, da bolje gori. —
21	Kopitldček se majhen otrok imenuje zato, ker z nogama tda>-pitla* ali brca. — 22 C vili mož je otročja igrača od kavčuka, podobna trebušatemu možičku, kateri zapiska in « zacvili*, če mu kdo trebuh stisne. — 23 Dude Idi!, tako nekako volk zavija (tuli). — 24 Nedordga ovčica je ona, katera še ni prišla do rogov, rekše: kateri še niso rogovi vzrastli. — 25 Rdhtati = glasno kokodaskati.
M—1.
• • •* i1-7	r*-" -	.
16
VI.
2og. Pluga.
Pred hišo ležal
Kako da rja Občh ni snela? Branila menda So pridna delal
Je plug pri plugi;
Rujav je prvi, Svetal je drugi.
M. Vilhar.
4
210.	Cena.
Vse, kar plava, vse, kar leze; Vse, kar leta, peš hiti,
Zbere se v presojevanje; Pred-se kliče može tri.
Meč najprvi se oglasi:
«Jaz sem gospodar sveta; Kamor pridem, pot si vgladim; Vse pred menoj trepetal*
Govori pero modrostno: «T’motc ne trpim nikdar;
Um človeški razsvetljujem;
Uk in znanje sta moj dar.»
Zadnji pravi plug med njimi »Mirno rijem pod zemljo; Vendar svčt sem preobrazil; Tiha sreča je z mend.»
Vse, kar plava, vse, kar leze: Vse, kar leta, peš hiti,
Zdaj okrog se pluga zbere, Plugu venec podeli.
*
211.	Sraka in mlade.
Sraka mlade je svarila: »Vse preblizu hiš greste, Vas bo nagla smrt pobila, Niste dovolj pametne. *
»Kadar človek se pripogne, Ali sega dol na tla,
Vsaka naj se hitro ogne: On pobira kamena.»
«,Če je taka,‘> rekd mlade, «,Kaj pa bo začeti nam, Ak’ se človek tih prikrade, Nese kamen za hrbtom?‘»
Stara pravi: »To je zmota, Vse po svet’ narobe gre, Doživela kaj sem s’rota? Jajce več ko puta vč.»
M. Vilhar.
V. Vodnik.
16*
212.	Ščinkovec ali zeba.
Bival na zeleni lipi Nekdaj ščinkovec je mlad,
Prepevaje v senčnih vejah,
Ki dajale so mu hlad.
Lipa ga je bolj ljubila,
Nego druge ptice vsč,
Vejo mu je odločila,
Naj si plete gnčzdice.
Ko so tekli prvi časi,
Lipi je hvaležen bil;
Komaj pride tretje leto,
Ze predrzen je grozil:
«Vejica, na kteri gnezdo Pletel sem že tolikrat.
Že ni tvoja, nego moja;
Moj je les in cvet in hlad.»
Lipo to do srca zbode,
Z vej mu gnezdo obali;
Ptič preširni brez zavčtja Z doma v tuji svet zleti.
M. Vilhar.
213.	Z dežja pod kap.
Sinica, vsa živa,	Prepčva igraje,
V kletmi prebiva	Sedaje, skakaje,
Nekoliko dni:	Brez vsake skrbi.
Skoz okno sinico, Svobodno družico, Ugleda zunaj;
Sinica, vsa živa,
Na drevji prebiva Nekoliko dni;
In vlčče jo v gaj!
Kako jej trepeče Sreč hrepeneče
Prepeva letaj e, Skakaje, sedaje, Brez vsake skrbi.
Pia! kletka odprta In okna so strta,
V goščavo potaknen, Ves vanjo zamaknen,
Raztčgne peruti, Svobodo začuti
Zdaj treba je smuk!
Tam sokol preži; Spusti se z višine,
Brez ječe in muk.
Ter hipec ne mine, V nohtčh jo drži.
Fr, Krek.
K
214.	Ujeti vrabec.
Ho hd! Nu, vrabec, dober dan! Kosmata kapa, zdaj si vgnan! Ne vidiš? V izbo si zaprt!
Iz kota letaj naglo v kot,
Po oknih tolci tam in tod!
Če kljun razbiješ in glavo,
Prišel si vender mi v roko! Poslušaj me, predrzni ptič! Gospod sem jaz, ti nisi nič,
Pa ako vrabcem slavno znan Ključar si bil in sam župan!
Z udarcem prvim te zdrobim! Koga za to se kaj bojim? Oskubem te, zavijem vrat,
Ker ti si stare mere tat!
Ne veš, kako si črešnje kral.
Po zrelem prosi ščebetal ?
In če pokličem: < Kužek. na!»
Željan je tvojega mesa.
A če usmiljen biti h’čem,
Škarjice primem in odprem,
Ter ž njimi — nič ne bodi hud! — Odstrižem rčpek in perut!
Aha, za stari potlej greh Skakucaj le prašan po tleh:
Pod mizo pojdeš in pod klop,
Dokler ne sne te mačji zob. —
Kako ta stvar se tebi zdi?
A človek sem, ne boj se ti!
Zatorej svobodo ti dam,
Da bodeš vedno pomnel sam In vrabcem vsem oznanjal rad,
Da svoboda je zlat zaklad.
Dovolj po sobi sem lovil,
Dovolj te plašil in podil;
Spet okno ti odpiram zdaj,
Le smukni hitro v zelen gaj!
Poslovenil K. 11,
215.	Lakomni zajec.
V	gozdu bil je zajček mlad,
V	zčlnik je zahajal tat.
Drugi zajci ga svarč,
V	kmetov zelnik naj ne gre.
Zajček misli si tako:
Kaj bi li učil me kdb!
V kmetov zčlnik spet hiti,
Tam se z glavami gosti.
Ali pameten ni bil,
Da je k zelniku zavil:
Kmet je v grmu tičal skrit,
Čakal zajca je srdit.
Puško sproži, ustreli,
Zajec milo zaječi,
Vskdči, zvrne se na tla;
Kmet je pekel ga doma.
Sv. P . . . ar.
4
216.	Mačja kazen.
Tam v gaji lepa tratica, Na sredi trate lipica,
Na njej je drobna ptičica Se zibala, prepevala O zlatih urah krasnih dni, O sladki, božji milosti.
Prilezla tje je mačica,
Oj mačica poniglava;
Ko ptico peti slišala,
Tako je v sebi mislila:
Ne bodeš dolgo pela, ne, Požreti hočem skoraj te!
Zdaj mačica predrzna vsa, Po deblu kvišku plezala;
A prodno k vrhu je prišla, Užč je ptica sfrknila,
In zdolaj mačke, jezen ves, Pričakoval je velik pes.
Ko mačica brezupna vsa,
Želela priti je na tla,
Tako se vstrašila je psa,
Da padla doli od straha In bila v pasjih je zobeh,
Ki jej pretresli ves so meh.
P. Gros.
217.	Mravlja s kobilico.
Po letu skrbno Se mravlja močnb Za kruhek potila, Na kupe nosila Si hrano drobno.
Preglasno mravlja Povpraša drzna:
»Kaj, ti pa ne spravljaš? Se le obotavljaš?
Bo zima strašna 1»
KobiVca cvrči,
Mar delat’ jej ni; O solncu vriskala, Ni jenjati znala, Le v petji živi.
«,Ti, beba! kaj veš? Se tega ne umčš:
O kresu gre peti, Veselo živeti,
Braniti ne smeš.'»
Se sneg privali, KobiVco izstrada; Obleda od glada, Boleha, medli.
Natora zaspi,
Do mravlje prišla, Presuha, tenka. Da-si milo prosila,
Nič ni si dobila, Ozmerjana b’la:
«Jaz vrednim delim, Lenuhe podim;
Po letu si pela Sred mojega dola, Pa pleši po zim'I»
218.	Jablana in smreka.
Jablan smreko je zaničevala:
«Nikdar nimaš cvetnega krasu, Vboga smreka, nikedar dajala Nisi žlahtnega še ti sadu.«
«Glej, kako se vrh moj razprostira, K meni mlado, staro vse hiti, Na-te pa nikdd se ne ozira,
Srčno mene vse se veseli.«
Pravi jčj na to pohlevna smreka:
«,Ljuba jablan, res ti več veljaš, S cvetjem, sadjem veseliš človeka, Cesar nimam jaz, vse ti imaš.'»
Iz «Kr. Čbelice
♦
2jO
«.Vprašaj pa, kdo hiše vedno stavi,
Kdo mostove dela čez vode?
Kdo ljudi, blagb po morji plavi,
Kdo koristne daje v dar smolč ?‘»
«,Kdo človeku prvo da zavetje,
Da počiva detece sladkd ?
Kdo mu, ko prestal težavo let je,
Posteljo še daje pod zemljo ?'»
Jablan vrh vpognila je skesdna,
Zašumela smreki je na glas:
»Vrčdnost manjša tebi ni podana, Stanovitnejši je tvoj še kras.»
Fr. Cimperman.
X
21 g. Hrast in lipa.
Hrast je lipo ogovoril:
«Mnogo let že tu stojiva Tiho, mirno, brez razpora;
Ti pa sedaj preširoko Veje svoje raztezuješ!
Previsoko glavo svojo Prot’ jasnem nebu dvigaš!
Se obnebje mi zakrivaš,
Vejam mojim rasti braniš!
Tvoje korenike k mojim Pod skalovjem so predrle,
Bodo mojim pot zaprle,
Morda je celo zatrle!
Velikansko deblo moje Se viharju ne pripogne,
Gromu, tresku se upira.
Ti pa si le šibko drevce!
Jaz sem trd ko večna stena, Pod menoj še morje stoka,
Z menoj se ne meriš reva!» — Hrastu lipa odgovarja:
«Ce dvigujem kviško glavo, Če razširjam krasno veje,
In če silim gor do neba,
Ti nikdar ne bodeš branil!
Tudi mene solnce greje,
Tudi meni luna sije,
Tudi na-me rosa pada,
Z dijamanti me posiplje!
Tudi moj život je krepek,
Čelo krepko, srce krepko! Senca moja pa je veča In hladneja je ko tvoja!
Deblo moje da podobe,
Cvetje moje blago zdravje!
Ce pa veje moje v tvoje Silijo, ne bom branila!
Brani ti, če ti je dano!
Ti po svoje! Jaz po svoje!
Brez prepira, brez sovraštva! Svobodna sta zrak in zemlja!»

M. Vilhar.
220. Lisica in kozel.
Tja v rupo globoko Lisica je pala,
In v vodi do grla
V strahčh je brozgala.
Rogati tud’ kozel Iz boste pripiše,
Ga žeja trpinči,
Vode si poišče.
Lisica vesela
Brž kozla pozdravi:
«Pač voda je zdrava!» Prijazno mu pravi.
«Do grla sem sita,
Tako sem jo pila;
Poskoči sem k meni,
Tud’ teb’ bo teknila.*
Rad kozel jo vboga In v rupo poskoči.
Napije se vode
Tako, da skor poči.
«,Kako pa zdaj bova Prilezla iz jame?'»
Ubogi kozliček Lisico povzame.
«Lahko je pač temu,
Se nama ni bati;
Poslušaj le mene,
K’ znam dobro skakati.*
«Na tvoja rogova Bom spretno stopila,
Pa hitro ko ptica Iz jame skočila.*
« Potem bom pomoči Tud’ tebi iskala,
Pastirja bom semkaj,
Po tebe poslala.*
Besedam lisice
Res kozel vrjame,
Nastavi rogova,
Da skoči iz jame.
Al’ njene pomoči Zastonj pričakuje,
Čez zvito lisico
Zelo se huduje.
Ko ne bi pastir ga Bil slišal upiti.
Se danes bi kozel Znal v rupi tam biti.
Iz te pripovedi Se lahko učimo:
«Za dobro na svetu N e h v a 1 o dobimo.*
P. Gros.
*
221. Neubogljiv deček.
Po trati zeleni Fantiček igra,
Pri jezeru sinjem Veselo skaklja.
Z obrežja se mila Mu roža smeji, Povodnja je liVja, Prelepo cveti.
In fantek poda se V globoko vodo; Rad v trgal cvetlico Bi tamkaj lepo. Zdaj mati zavpije: «Oh dete, gorjč 1 Utonil boš v vodi — Ne hodi napreb
Pa fantek ne mara Za matrni svet In pravi: «,Jaz hočem To rožo imet’.‘» Predaleč se nagne — Spodrkne z nogo, Več videlo ni ga Nobeno oko.
In mati nesrečna Na glas zakriči,
Iz cele da vasi Vse vkupaj hiti: »Ubogajte deca,
Kar star’ši reko,
Da vam se enaka Zgodila ne bo 1»
Posl. Val. Orožen.
sile.
222. Zvon
Na Frajburškem trgu Je stala hišica Priprosta, opuščena, Od sape včtrena.
V	njej je zvonček glasen Ob stropu se majal;
Kdor bil je v kaki sili,
Je ž njim na znanje dal.
Navada opuščena Le-ta že zdavno je,
Je hišica podrta, —
Krog trnje vidi se.
Nihčč za vrv ne prime,
Več zvonček ne zvoni',
Ker časi so pretekli,
Ua kdo v pomoč hiti.
Al’ čuj 1 zvonček zapoje Spet enkrat z vso močjd,
Ko vse že v trdem spanji Opolnoči je b’lo.
Sodnik prestrašen sliši Zvoniti in ne vč,
Al’ sile zvon je, al’
Mu blodjo le sanje.
Pokliče naglo hlapca,
Ter ž njim na trg hiti,
V	pomoč potrebnim priti Če prav o polnoči.
Ko hi.š’co luč razsvetli,
Kjer mili zvon šumi,
Pogleda v poderišče In strah ga obleti,
Ko notri konja vidi,
Le kožo in medlo kost,
Nadležnem’ leta vzela So mu oči svitlost.
Iskajc kake krme
Težko se še po konc’
Drži, na vrvi gloda — Zapoje sile zvon.
Sreč sodniku zgane,
Ko vid’ žival trpet’ —
Domu jo vkaže gnati In s klajo preskrbet’.
In ko se zarja dela,
Ko vstajajo ljudjč,
Sodnik ukaže priti Zupane vse pred sč;
Ter konja jim pokaže Rekdč: «Moj gost je bil,
Nocoj je vel’ko silo,
K’ je lačen bil, zvonil.
Mi veste li povedat’,
Čegav je konj le-ta?»
«Jaz vem!'» — mu neki stari Župan odgovor da.
«.Konj drznega Štefčta Župana bil je last;
Ki se je z mestno trumo Boj’val za našo čast."»
«,Pogumnega na vojski Nevarnosti otmč,
Ga hitro k svojim nese,
Ki so v trdem boji še.‘»
«,Ko umira, sinu vkaže,
Za konja skrb imet',
Za hlev in tččno krmo Mu vselej poskrbet'!‘»
«,Povelja pak spolniti Več sinu mar ni b’lo,
Ko ostara se, spodivši Od doma, da slovd.'*
«Srcč» — sodnik pristavi — «Me britko zaboli,
Ko slišim, da živina Takd se zapusti.«
«Brezsrčneža tožila Pa ni zastonj žival,
Da jo je nehvaležnik
Ob jed in hlev priprav’l.»
Koj da sodnik povelje, Zakrivcu k sodbi prit’. — S trepetom Stefe pride, Omuknjen in pobit.
Sodnik blizo pripeljat’
Da konja bolečin,
«Poznaš li konja?« vpraša, »Ti nehvaležni sin!»
«0n smrti, vež, očeta Je v boji režil bil,
Zdaj star, šibak in slep je,
Si 'z doma ga podil 1»
«Bog slepemu pokazal Je v sil’ pomoč dobit’,
Ga k vrvi tam napeljal,
Da jčl je zvon zvonit’.»
«Pravica te obsodi,
Pregreho zdaj spoznaš,
Da zopet stari revi Obilno krme daš.»
«Mi pak bomb skrbeli,
Da zvest dolžnbst storiš,
Da ž’vali nehvaležno Od zdaj ne zapustiš.»
•	Pomisli pak: Bog vidi,
Kar skrivno se ravna,
Bod’ hudo, bodi dobro,
Pred njim se skrit’ ne da.»
•	In tudi, če sodnika
Zvon sile ne zbudi,
Trpečega trpljenje
V nebd k Bogu kriči.»
Posl. V. Stanič.
17
223.	Župan.
Postava zverinam je nova podana,
Zatorej si volijo urno župana;
Pa kaj jim volitve koristile so,
Na vrbi nam sraka razlaga tako:
Zberejo medveda; a medved je mrha, Zarobljen in kosmat od pete do vrha; Budil z godrnjanjem prezgodaj jih je In s tacami sodil, pravično al’ ne;
In koj se oglasi jih sto:
Le-ta nam županil ne bo!
Zbero si jelena; pa on rogovili, Prevzeten povsod med prvake se sili;
Z rogato glavico je pač darovan,
A v glavi ošabni je malo možgan;
In spet se oglasi jih sto:
Le-ta nam županil ne bo!
Zbero si rujavca, iz šume lisjaka,
Na kterem krivična je slehrna dlaka; Kupaval je sam in prodajal je sam,
Da z ljudsko krvjd si napolnil je hram; In spet se oglasi jih sto:
Le-ta nam županil ne bo!
Zberejo si zajca; a zajec neveden,
Za skrb in za čast domovinsko nevreden; Ni poznal postave, se slednjega bal,
Po noči je kimal, po dnevi je spal;
In spet se oglasi jih sto:
Le-ta nam županil ne bo!
—	259	—
Zberejo si kosa potem gospodarja,
Al’ kos pa ošabno povsod se ukvarja; Žvižgaval jim vedno iz enih je strun,
Skoz okence vsako potikal je kljun;
In spet se oglasi jih sto:
Le-ta nam županil ne bol
Zberčjo si osla; pa osel zabiti Nobene po všeči ni znal obrniti;
Z ušesi le miga in v prahu leži,
Pa kjer se povalja, tam dlako pusti;
In spet se oglasi jih sto:
Le-ta nam županil ne bol
Zberejo si palčka, a on je skakavček, Natihoma leta priliznjen hinavček.
Zverino je dražil, unemal prepir,
Pobegnil iz loga je ljubljeni mir;
In spet se oglasi jih sto:
Le-ta nam županil ne bo 1
Od tedaj zverina, tako zapeljana,
Po svetu širocem si išče župana; —
Če pravega bo pripeljala na dom,
Prijatli 1 poročil al’ pisal vam bom.
M. Vilhar.
224.	Volčja prisega.
Volk, ncpazno ropajoč,
V skrito vjame se nastavo,
Ze mu kmet od jeze vroč,
Razcepiti hoče glavo;
17*
26o
Ali volk začne prositi. Zvijat’ se in c’lo solziti,
Ter pri nebu se roti, —
Kot hudobnež vselej zna — Nikdar jesti več mesa, Ampak le od trav živeti,
K večjim kako ribo vjeti,
Če ga ta pot še spusti. Kmet, premehkega srca, Veruje, kar govori,
In mu res svobodo da.
Tak’ otevši život svoj,
Ko v goščavo vrne se, Tolsto skakati prasč Vgleda v luži pred seboj. Slina se mu pocedi;
Ah! al’ rota ne pusti, Polastit' se tč jedi.
E! si misli, saj lahko Rečem, da je riba td —
In praseta zdajci zgrabi.
Kdor storiti zlo želi,
Kak izgovor že dobi.
&
225.	Prepir s klobukom.
Prigondra hudi Janez Skop In v hišo stopi govoreč,
Se vsede tje na trdo klop, Klobuk pa vrže tje za peč;
Začne zdaj ostro govorit’,
Kaj se s klobukom ’ma zgodit’.
Skop.
«Moj ljub’ klobuk! ne vstraši se, In pazi kaj ti zdaj povem: Šestnajst že let preteklo je,
Kar s teboj že po svetu grem; Osoda grenka če pa zdaj,
Da it’ od mene moraš v kraj.»
«Okrogel, visok, svilen ves Si ti zares lepotil me;
Al’ zdaj ne smem v nobeno ves, Ne več po cesti iti že;
Kdor me le vidi, že beži,
Ker vsak strašila se boji.»
Klobuk.
«,Ne bod’ nevsmiljen, gospodar! Premisli samo koVko let Sem te pokrival, vboga stvar!
In ne plačuj me kakor svet,
Ki starcu strehe več ne da,
Ko slabost že stiskuje ga.‘»
Skop.
«Ne veš še, kol’ko ti veljaš? Na vsako leto prideš ti (Saj tudi sam računit’ znaš),
Na jedno petko srebra mi!
Le pojdi in me vbogaj rad, Dan’s si pokril me zadnjikrat.«
Klobuk.
«,0 nesprosljiva trdost ti,
Ki nečeš mene več spoznat’ 1 Zavržeš me na stare dni,
Ki zvest sem bil ti vsakokrat,
Prašnat in gol, odrt celo,
Zdaj vzeti moram jaz slovo!'»
Skop.
«Ne brani, moj klobuček! se,
Le pojdi, ker obljubljen si Na zelenjak za strašilo že;
Zaslužiš zelja glave tri Še meni po dolžnosti tam,
Le tje še tebe nesem sam.» —
*
* *
Lakomnost nenasitljiva Za se le išče in lovi;
Pobira samo, nič ne da,
Pa sploh le žeja in gladi, —
Neganljiva je kakor dob, —
To nam pričujte Janez Skop.
Anoški
226.	Ljudmila.
Vrh skaline silovite Tabor Stari grad stoji; V nje podnožji bela Pivka Izpod zemlje sc vali.
2b 3
Tam je bival vitez Ravbar StiPsto let je že preteklo Roke trde ko železo,
Srca trdega ko jeklo.
Tabor stal je sred goščave, Sred goščave divja zvir, Ki pod hojo ino smreko Vživala je božji mir.
Vitez pa je dan za dnevom Lov lovil po temni hosti Nikdar mu ni lova bilo, Nikdar ne krvi' zadosti.
Solnce njega ni budilo,
Zore nikdar ni zaspal; Preden zvezde so gasnile,
Je vrh Javornika stal. Jelen drl je za jelenom, Pasja tropa v sled hitela; Al’ ko blisk 'z neba zadčla Vitezova ga je strela.
Žalibog! čez njive rodne, Koder klasje rumeni,
Pes in lovec za jelenom — Jelen pa naprej drvi. Poljsko žito, kmetom nada, Oj rumena ti pšenica! Srpi te 'ne bodo našli,
Našla te bo komaj ptica!
Kmetje tečejo pred Tabor, Prosijo tam viteza:
«Če končaš nam plodno polje, Nas boš ranil do srca!» Vitez pa, ko gad razkačen, Kmete vkaže odpoditi:
«’Z grada se mi poberite, Požeruhi, nikdar siti!»
In o mraku spet čez njive, Koder klasje rumeni,
Pes in lovec za jelenom,
Jelen pa naprej drvi!
Klasi zlati, dozoreli,
Strti vprek in vprek ležijo; Vitez se krohotno smeje, Kmetom pa oči solzijo.
Taborska gospa, Ljudmila, Vije vsmiljene rokč:
«Da premili Bog otajal V tebi trdo bi srce!»
Ali škoda prošenj blazih, Prošnjam srce je zaprto; Predno solnce drugič sije, Klasje vse je že potrto.
Noč razgrne temno krilo, Vtilme ropot in prepir; Luna sije na obzoru. Zemljo juga sen in mir.
Le po Starem gradu divje Se razlega razsajanje;
Z lovci vitez se raduje;
Vrisk in vino, to je za-nje 1
Noč že jutru sega v roko,
Duri v Tabru se odpro; Stopi v sobo lep mladenič,
Ino poje pesen to:
«Blagor, blagor vsem junakom, Od Nanosa do Triglava; Blažena vsa tla naj bodo, Koder teče bistra Sava!*
»Blagor, blagor!» vpije vitez;
»Blagor!* zagrmijo vsi,
Da se grad do zemlje trese In da hrup v nebd doni. Pevcu pa ukaže vitez:
»Moško vdari strune svoje; Lovcem vberi pesen lovsko!» Pevec milo pesen poje:
»Od vrha do vrha Zelenih planin,
Od roba do roba Orjaških strmin, Med hoje naj lovci, Med smreke hitč; Krvava jim igra Užiga sreč!«
»Tam gori naj strelec Zverino mori;
Tu doli se polja Naj kmet veselil Gorjč, kdor ratarju Oranje tepta;
Plačilo zadelo Ga bo iz neba!»
Ni še zadnji glas iz grla,
Že je silne strele moč Pevca mladega predrla,
Črna ga objela noč.
Zlata zora se je ravno V svitlem jutru porodila,
Ravbar je na pevcu slonel:
Pevec bila je Ljudmila 1
M. Vilhar.
StJ©
227.	Borisov krst.
»Poslušal sem jaz te že dolgo, Metod! Govori o Kristu, če hočeš drugdd,
A moje odslej ti zatvorim uhd,
Ker uk tvoj je trd, neverjeten zelo.»
«A stoj 1 tako hitro ne hodi drugam; Če rad bi ustregel kaj mojim željam, Naslikaj podobo, strašno kot vihar Na steno mi to, bogat čaka te dar.»
Kralj Boris potem iz dvorane hiti,
Metod pa k razpelu povzdigne oči:
«,Preslaba, o Križani, moja je moč, Pomagaj, da zmaga nevčrstva se noč/»
In v belo dvorano Metod se zapre Ter slikati k Bogu klicaje začne.
Ko sedmič zasvital je jutranji zor,
Že kralja pokliče, odgrne zastor.
O Boris! zakaj si se stresnil takd?
Kaj tvoje s strmenjem navdaja okd? Metodove slike prevzel te je strah,
Zdaj čutiš, kaj ne? da le reven si prah!
«,Glcj, kralj! na oblacih,‘» razlaga Metdd, «,Ob konci sveta nas bo .sodil Gospod. Križ v rokah držeč, ki odrešil je svet, Obdan od služečih bo angeljskih čet.‘»
«,In knjigo življenja odprl bode Krist, Kjer vsak je popisan, pregrešen in čist. Kar bilo storjeno kdaj naših je dčl,
Zdaj čul bo, ta žalosten, drug pa vešči/»
«,0 blagor pravičnim, o blagor takrat,
Ki bratu pomagal iz srca si rad,
Ki brisal trpinom si grenke solzč,
Ki delal za druge si, ne le zasč.G
«,Gorjč pa brezbožnik, gorjč ti takrat,
Ki nisi nikomur na svetu bil brat,
Ki dcval sebičen blag*') si na kup,
Ki tiral si druge v nesrečo, obup.‘»
«.Glej angelje tukaj! — Duhove ljudi Vse bodo na dve razločili strani,
Kar dobrih je, gredo v presvitlo nebo,'
A zlobni v peklensko tcmoto strašnd.'«
Kralj Boris posluša besede lepč,
Sreč mu napolnijo svete željč,
Od slike v slikarja obrne okd,
Hvaležnosti poln govori mu takd:
»Težavno si delo izvrstno končal,
Za trud ti nikoli ne sme biti žal.
Govori, izbiraj, izbčri si dar,
Slabo ne plačuje bolgarski vladar. »
«,Ne misli, o kralj!'« Metdd pravi na to, «,Da plača zlatd me in drugo blagd;
Ne maram dar d v, ki snč rja jih in molj, Le s samim seboj me poplačaš dovolj.'»
In vnovič o Kristu mu vnet govori,
Ki rešil je, sodil bo svoje stvari;
Kralj Borisu mehko topi se srce,
Krst sveti v krščanske ga vsprejme vrste.
F. Krek.
228.	Pesen od vrlega moža.
Ko trombe glas, ko zvon doni Od vrlega moža spomin;
Kdor je enake vrednosti,
Ga plača pesen ne cekin.
O, slava Bogu, da zapeti znam,
Da vrlemu možu pohvalo dam!
Od juga veter vre gorile,
Po laški zemlji moker sop,
Pred seboj žene črn oblak,
Kot volk požrešen čede trop.
Razruši dobrave in gozde vred,
Na jezeru poka gromivši led.
V planinah gor topi se sneg, Povodenj krije dol in log,
Naliv buči nebrojnih rek,
Kipi dežele veVki tok;
Valovje po žlebu za seboj drvi,
Kot hribe razbite, ledu peči.
Na stebrih in oblocih prost,
Iz rezanega kamenja,
Čez tok razpet je zidan most;
Na sred’ se vidi hišica.
Z otroci in žend mitar je not.
«0 beži, o beži mitar od todU
Ob hiši tuli s rež, vihar,
Gromivši strašno bliža se,
Pod streho skoči plah mitar,
Na boj valdv ozrč se tj e. —
«0 vsmiljeni BogU zaječi na glas, »Zgubljeni, zgubljeni 1 kdo reši nas ?»
Vale se kdre, sklad na sklad,
Od sem in tam občh strani,
Obeh strani valdv napad.
Z obloci stebre proč drvi.
Glasnejši vpije, ko tok in vihar,
Z otroci in ženo trepeči mitar.
Valč sc gruče, tresk na tresk,
In gor in dol na vsako stran,
Za stolpom stolp, ko prah in pešk, Podre se v tok razrit, razklan.
Že sredi se bliža preklic okrog. — «0, vsmili se vsegamogočni Bogi«
Na daljnem bregu jih stoji,
Zijačev trop, žena, možev;
Vse roke vije, vse kriči,
Nobeden ni v pomoč gotdv.
Z otroci in ženo trepeči mitar Prevpije v otetbo valove, vihar.
Od vrlega moža, o kdaj Zapoješ pesen, trombe glas?
Posipa širi se stežaj,
Zapdj ko zvon, je zadnji čas!
Že bliža se sredi razrušenje,
O vrli mož, urno pokaži se.
Nek’ knez pridirja naglo v speh,
Na krasnem konji žlahten knez. Napeto mošnjo voglov dveh Pogledu kaže vseh oččs:
»Cekinov mu štir’sto gotovih dam, Kdor dtme v pogubi nesrečne tam!»
Moj vrli mož je mar ta knez,
Ko premoženje svoje da?
Pri Bogu! on je vrli res, -—
Poznam pa vendar goršega,
Pokaži se urno. moj gorši mož, Poguba se bliža, zamudil boš!
In hujši rase tok in hrup,
Glasnejši zmir buči' vihar,
Že vpade srce vsem in up,
O rdšnik, rdšnik, kje si mar ?
In steber za stebrom se zvrne v tok, Gromivši vali se za njim obldk.
«Aid, aldl na svit junaki«
Cekine kviško knez moli.
Posluša vse, obupa vsak,
Rešitelja v tej trumi ni.
Z otroci in ženo zastonj mitar
V	otčtbo prevpije natdk, vihar.
Nek’ kmet, po šegi splošni krit,
Na palci romarski prispe,
V	debelo suknjo je zavit,
Visok obličja, raše je.
On kneza zasliši, razumi slov,
In gleda na mostu pogin gotov.
Stori v imeni božjem križ,
In skdči v čoln najbližnji k oj,
Ne vstraši ga ne slap, ne piš,
Premaga toka divji boj.
Pa čoln je premajhen, gorjd, gorjč!
Vse vzeti na enkrat — ne gre, ne gre.
In trikrat čoln posili tj e,
Viharju vkljub, valdvju vprek,
In trikrat srečno v kraj prispe,
Otevši jih iz groze rek;
In komaj so zadnji v zavetju vsi,
Se zadnji kos mosta v prepad zvali.
Kdo vrli je, al’ kmet, al’ knez ? Povčj nam pesen, rčci kdo! Življenje kmet je vagal res —
Bi djal — za zlat’ je storil to?
Če knez bi ne bil premoženja daril, Moj kmet morebiti bi vagal ne bil.
«Na!» reče knez, «prijatelj moj, Zlato je tvoje, plačan boš!»
Ni vrlo bilo ? Pesen poj 1 —
Za Boga! knez je žlahten mož.
Pa vendar še gorša, še boljša kri Pod plahto v ratarjevem srci žari.
«,Življenja ne prodajam jaz,
Sem reven pa nasitim se,
Zlato mitarju dajte, knez 1 On blago svoje zgubil je.‘»
Tak’ reče s poštenim obrazom, in glej! Obrne mu hrbet in gre naprčj.
Ko trombe glas, ko zvon doni Od vrlega mdža spomin;
Kdor je enake vrednosti,
Ga pesen plača, ne cekin.
O, slava Bogu, da zapeti znam,
Da vrlemu možu pohvalo dam.
Posl. Iv. Koseski.
22g. Junak in lastovka.
Srce ni miru mi dalo,
Bojni sem zapustil grom;
V kraj domači me je gnalo, Gledat zapušččni dom.
Ali še stoji mi koča,
Borna koča pod goro;
Ali vojska, tod’ deroča,
Je zrušila tudi njo?
Tu stojim na vrhu gore,
Zvezd po nebu luč bledi;
Polje v svitu zlate zore Mimo pred menoj leži.
A zastonj oko mi išče,
Hišice ne najde 1 glej:
Žalostno je pogorišče.
Kjer je hiša stala preji
Oglja kupček in pepčla Je samo na mestu še;
Kar imel sem, vse je vzela Zlobna turška roka, vse!
Kaj v višavi milo toži ?
Glas domač se zdi mi ta;
Ptič nad pogoriščem krriži,
S krili plašno plapola.
2 74
Lastovica lahkokrila,
Iz daljave čez mor j d K nam si zvesto se vrnila Čez doline in gord.
Lepe videla si kraje,
Srečne videla ljudi;
Pozabila nisi Raje,
Ki nadloga jo mori.
Oh, zakaj si priletela V žalostni, nesrečni kraj?
Kjer si gnezdo prej imela, Tam je pogorišče zdaj!
Turška roka pokončala Z domom mojim dom je tvoj; Vendar, kaj bi žalovala?
Ptica ti, veselo poj!
Tja poleti, onkraj gore,
Sreča, mir je tam doma; Gostoljubne najdeš dvore,
Vsak zavetja rad ti da.
Tebi treba ni skrbeti.
Kdo sc mene vsmilil bo? Hodil, prosil bom po sveti Z otročiči in žend!
Jos. Stritar.
230.	Junakov grob.
Visoko na linici mamka sloni,
Njen sinek po dolu kobilo lovi':
«Oj pusti mi, luca, zelenkasto brav,
Glej turških konj videti mnogo je glav.»
»Zdaj sedlo na hrbet jaz tebi bom del, Bom me ček opasal in n a-te bom sel;»
»Pomakal moj meček bo v turško se kri, Kobile sovražne podila boš ti.»
Kobila mladeiVču nasprot rezgeta In z usnjatim sedlom junak jo sedla.
Pa kliče si vojne tovariše vse:
»Vstanite, vstanite, na vojno grestč!» —
In mamica v linici milo ječi,
Si sineka gleda, tako govori :
«,Poslušaj me starico, sinko ti moj,
Ne hodi, ne hodi nad Turka na boj P »
«,Cez vrata mi hrastov porinemo pah,
In Turka za zidom ne bode nas strah.S
«,Pod turškimi meči je vmiral tvoj brat, Sedaj pa še ti bi zapustil me rad?‘»
«,Med Turki izdihnil tud’ oteč je tvoj.
Ne hodi, ne hodi, moj sinko, na boj P»
18*
«Poslušaj, poslušaj. o mamica ti,
Kaj sin ti tvoj zadnji pred bojem veli:»
»Kjer bratec in oteč boril se za dom,
Tam boja se branil jaz tudi ne bom; >
«Kjer oteč izdihnil, kjer vmiral je brat,
Tam jaz bom posteljo postiljal si rad.» —
Krdela sovraga že v dol gomezč,
Ko zbere mladenič si hlapce mlade.
Minila še niso trenotja mu tri,
Že s curkom prelival sovražno je kri.
Z levico za brzdo kobilo drži,
Z desnico krvavo orožje vihti.
Vrši se na sredi, kjer velik je hrup,
In Turki pod mečem lete mu na kup.
In ko se junak na okoli ozre,
Pobile že hlapce so sablje krivč-
Boril se je dolgo na travniku sam,
Iz trupel si rake v napravil le-tam.
Kjer jarek naravni stoji še ta dan,
Junak tam slovenski leži pokopan. .
Ni rezani kamen, ni lovorjev šop,
Ne kaže, ne pravi, kje njegov je grob.
Le prosta pravljica lc-ta ne molči,
Le prosta pravljica -— junaka slavi.
J<>s. Jurčič.
&
23i.	Turki na Slevici.
«Grmade po gorah gore,
V	nebo njih plamen šviga! Privrel je Turek, koder gre,
Rohni, mori, požiga.
Pred njim je jok, za njim je stok, Pomagaj zdaj nam večni Bogi Ce on se nas ne vsmili,
Ni nam pomoči v sili.
'Ko čez poljd se vodnji val Vali ob hudi. uri,
Rohneča se drvi druhal,
Ne branijo je duri.
Krvi pijani vriskajo,
Bridkč se sablje bliskajo;
Zdaj, zdaj bo truma cela
V	vasico prihrumela.»
Križ starček je s stene snel, Podobo smrti božje;
«Kaj boš s sekiro sin začel?
Križ nam je zdaj orožje.
Le urno, urno za menoj V Marije varstvo na goro,
Tam bo devica mila
V	nadlogi nas branila.»
Otroka, ki v zibeli spi,
V	naročje jemlje mati;
Kako se, glej 1 na smeh drži,
Pa zdaj ni časa spati 1
In hčerko prime za roke'), Sin krila se drži plahd, Mož pa očeta vzame Na mlade krepke rame.
Iz smrečja tamnega blišči Zvonik s cerkvico belo; Marija milost tam deli Med romarjev krdelo.
V	oltarji kronana stoji,
V	naročji Jezusa drži, Pozdravljena kraljica, Kristijanom pomočnica!
Že begajočih je ljudi
Vsa polna slčvska gora; Cčrkvica, 0I1! velika ni,
Za vse ne bo prostora. Otroci, starčki in žene V zidovje plahi sc drvč, Pred vrata se cerkvčna Mož trdna vstavi stena.
Tako se stiskajo oveč,
Ko gladni volk jih straši; Tako golobje koprne,
Kadar jih jastreb plaši.
*V oltarji, mati! tu stojiš,
V naročji Jezusa držiš;
O sliši nas uboge,
Ter reši nas nadloge!«
«Čuj! bliže se drvi' druhal,
Po krvi naši vriska;
Kdo nam bo zdaj pomoči dal?
Na vrata že pritiska 1»
Sekire s sabljami zvenčč,
Že omagujejo možjč,
Razbiti so zapahi,
Gorjč zdaj trumi plahi!
Čez prag na konji prirohni Gorje! sam turški paša, Krvavi v roki meč vihti,
Zdaj bije ura vaša!
Pa — čudo čudovito! glej! Konj ne premakne sc naprej, Ne gane ga ostroga,
Pribita mu je noga.
Marija — kdo se stavi v bran! — Grozečo roko dviga;
Glej! iz oči —pogled strašan!
Ognjen plamen jej šviga.
Plašan spusti se paša v beg,
Za njim nevčrniki vsi vprek.
Oteti so kristijani,
Marija svoje brani.
Še dandanašnji priča vam To zgodbo čudovito Za pragom v kamen konjsko tam Vpodobljeno kopito.
2$0
V	oltarji mati tam stoji.
V	naročji Jezusa drži;
Ceščena, ti kraljica!
Kristijanom pomočnica!
Jos. Stritar.
*
232.	Topol.
Mati božja rajskomila Iz nebes je šla na zemljo,
Ino koder je hodila,
Vse ljudi je in živali Ljubeznjivo pozdravljala,
Vsem je stvar’cam z belo roko Sveti blagoslov dajala.
Glej, in vsaka stvar pod nebom Njej naproti je hitčla,
Priklanjala se je k zemlji,
V	slavo pesen jej zapela.
Ptice glasne v senčnih vejah,
Slavca milega iz gaja,
In skrlico izpod neba Ena misel koj navdaja,
Da z nižave in višave Pred popotnico hitijo,
In jej tamkaj z gladkim grlom Sladke pesni žvrgolijo.
Iz pečevja divja koza,
Iz goščave brzi jelen,
Slon in tiger iz puščave,
Vse, kar ima gozd jih zelen,
Vse zveri hitč do Deve,
Do Marije blagokrasne.
Tam klečijo na kolenih,
Molijo molitve glasne.
Iz potokov in studencev,
Iz morja, iz rek derečih, Stčzajo glavč na suho,
Kar je manjih rib in večili. Krog in krog se zemlja smeje In glasno jej svet prepeva; Krog in krog natora uka,
Da od gor do gor odmeva. Hrast kamniti, hoja mlada Pripogibljeta mladike;
Vekovite krepke cedre Vrhe klonijo velike.
Ni je šibe, ni cvetice,
Da se ne bi priklonila.
Glej, in božja porodnica Vse jih je blagoslovila.
Samo topol kraj potoka Glave noče upogniti,
Iz napuha v trdem srci Noče blažene častiti,
Ampak drzno pregovarja:
«Jaz, ki dvigam se v nebesa, Nikdar se ne bom klanjala; Naj se druga jej drevesa,
Ki so brez peres srebrnih !> Bliža se jej božja mati,
Tako milo jo pogleda,
Da začne vsa trepetati, Trepetati kakor rosa Na cveticah pomladanskih.
2$2
Topol se je tresti jela,
Vstaviti se pa ne more;
Zato nje peresa bela Gibljejo od dne do zore,
Večno bodo jej gibala,
Dokler tu na zemlji pela Bode se Mariji hvala.
M. Vilhar.
233.	Najlepši nasmehljaj.
Ko je še Kristus gdspod Bog Po zemlji potoval okrog Kot siromak in nepoznan,
Prišel je tudi neki dan,
Ko solnce je zapadalo,
Pred kočo revno, majheno,
Pak prosi, da bi ga sprejeli,
Ter ga čez noč pod streho vzeli.
Pošteni mož mu da roko:
»Sicer res malo le imam,
A kar imam, rad bratu dam;
Če le ne bode tu pri nas Celo prežalostno za vas,
Ker sreča je od nas zbežala In sama žalost nam ostala.»
Pa Kristus mu odgovori: Spoštujmo bolečino vsi!
Saj bolečina Bogu služi,
Ker duše čisti, ž njim jih druži. Hvaležen bom Vam vsaki čas, Če smem počiti dan’s pri Vas.‘»
Še gospodar večerjo da In Kristus ž njo se okrepča. Potem se vleže in zaspi,
In zjutraj, ko se prebudi,
Veli: «,Bila je dobra noč,
Imajo udje novo moč Za dolgo in za težko pot;
Al’ da za tdliko dobrot Vam vrnem kaj, povejte mi,
Kaj nek Vas peče, žalosti,
Zakaj Vas srce tak’ boli?
S hvaležnosti vedet’ želim,
Da zopet Vas razveselim.'»
In žena mu odgovori:
«Oj za vračilo nama ni;
Al’ dete najino edino Trpi neznano bolečino,
In huda smrt ga bode vzela.
Pa tega, kar bi jaz želela,
Mi Vi ne morete storiti,
Ne more mi se izpolniti;
Edina moja želja:
Da dete še enkrat smehlja.»
Tak’ toži žena žalostna, Gospoda k detetu pelja,
284
Oj kak’ je bolno in bledd!
Al’ ko odpre kalno oko Ter ga v Zveličarja upre,
Zvedri se mu, nasmeje se,
Ter se smehlja tako sladko,
Ter se smehlja tako ljubo,
Kot da nebeški žark iz raja Nedolžne ustnice obdaja Obema srce zaigra,
Veselja njima trepeta,
In vsak gospoda pogleduje,
Ta pak presrčno se raduje.
*
* *
Neviden hodi Kristus še Po hišah, kočah sem in tje.
Bolehno dete kjer leži,
Kjer mati joka in bedi:
Tje tiho, krotko se spusti;
Nasmeje dete se sladko In zdravo je, al’ pa sabd Gospod odnese ga v nebd.
Val. Mandelc.
234.	Otrokove sanje.
V Kolinu živel deček Z imenom Bogomil;
Rad mašniku je stregel, Ker je pobožen bil.
In ko daritev sveto Duhovnik dokončal, Rudečih, belih jabolk Je njemu daroval.
2$5
Kako žarelo dečku
V	radosti je ok<5!
Počivat hodil v travo Pod staro je drevo.
Tu mali dar je vžival Cvetic se radujoč;
V	sladke ga enkrat sanje Zaziblje gaj cvetoč.
Na deblu pa je bila Podoba iz lesa,
Oj, Jezusa Marija
V	naročji tam ima.
Zagledal v spanji deček, Da dete k njemu grč,
Da jabdlka rudeča Igraje ž njim se, je.
Duhovnu drugo jutro Povč to Bogomil.
Ta pravi: c Pri nedolžnih Bog Jezus rad je bil.»
«Zatb se vedno greha Bolj kakor vsega boj, Potem bo dete Jezus Tovariš vedno tvoj.»
In zopet dobri deček Pod lipo je sedčl,
In zopet v sanjah Jezus Do njega je prišel.
In jabolka je vžival,
Igral se ž njim ljubd,
A deček je radosten Smehljal se presladko.
In pravi mu: «0 Jezus, Ti prideš k meni rad In dobrih mojih jabolk Pokušaš mnogokrat.»
«Kedaj pa na kosilo Povabil boš me ti ?» —
A Jezus mu odvrne:
«To v kratkem se zgodi.»
«Ko zopet semkaj prideš Pod hladno lipo sest, Popeljem jaz te sabo,
Da ideš k meni jčst.»
Duhovniku to deček Povč naravnost vse;
A ta z očesom solznim Prot’ nebu se ozre.
In ko daritev sveto Pobožno dokonča, Strežitelju obleko Lepo in belo da.
In zelen venček splete Okoli belih las,
Ter ljubljenca objema Jokaje se na glas.
286
In vodi ga iz cerkve, Solzan za njim strmi, A jabolk mu rudečih Natrgal danes ni.
Z otožnim srcem ide Ubogi deček v gaj,
In sede vzdihovaje Na svoj navadni kraj.
In kakor se je vsedel, Sladkd mi že zaspi; Pihljajo sape mile In solnce mu žari.
Na njega jasnem lici Sladak igra smehljaj,
Ki priča, da v nebesih Naš deček kdsi zdaj.
Gotovo mu po všeči Je Jezusova jed,
Da jabolk mašnikovih Ne bo si želel spet.
Taisti se mu zibal Na lici je še smeh,
Ko našli tam pod lipo So mrtvega na tleh.
Poslovenil F. Krek.

235.	Od nebeške glorije.
Stoji, stoji tam samostan,
Je v njem menih, ki let’ in dan, Premišljal je samo le-tb,
Kakd v nebesih je lepb In kakšno je veselje tam,
Ki je ljudem prikrito nam,
Ki videlo ga ni okd,
Ki slišalo ga ni uho,
Ki ga čutilo ni sreč In ki presega vse želje.
Iz kloštra šel počasnih nog Sprehajat nekdaj se je v log,
Kar na drevesu pevčica Zapoje rajska ptičica,
In poje, poje tak’ lepo,
Da nikdar ptica ne tako. Prepevala je glorijo,
Ki jo v nebesih vživajo; Prepevala na jasen glas Je Njega veličast in kras,
K’ je zemlje in neba vladar,
Od kterega je vsaka stvar; Prepevala, kak’ božji svit Nebčščanom je vsem odkrit;
Je pela od veselja tih,
Ki so v številu 'zvoljenih,
Ki njih posest za vekomaj Veseli je nebeški raj,
K' obličje božje gledajo,
Brez nehanja ga vživajo.
In pela je tako lepo,
Tako lepd, tako sladko,
Da se od glasov presladkih Je precej zamaknil menih,
Da se takd je zamaknil,
Da se ni nič, kar nič ganil,
Da, ko že odletela je,
Mu pesnica donela je Tako lepo, tako sladko,
Se zmiraj, zmiraj na uho.
Al’ kadar se mu zdelo je,
Da ptica odletela je,
Se vrne spet in v klošter gre. Vratar neznan mu va-nj odpre, Poznal menihov nič več ni,
288
Tn tudi njega n c oni.
• Kako je to, kako je to?
Pred eno uro je bild,
Ko sem zapustil samostan,
Da šel sem v log, kot vsaki dan;
Pa spremenjeno je vse zdaj,
In nepoznan mi skor’ ta kraj.«
Zdaj spomni višji se opat,
Da j' bral v zapisniku enkrat,
Da šel menih iz kloštra je,
Pa da ni nič več vrnil se,
Da nikdar se ni vrnil spet,
Od takrat zdaj je tri sto let.
«Tedaj poslušal tri sto let Sem rajsko ptico pesen pet’,
Ker pesen b'la je tak’ sladka,
Ki pela jo je ptičica:
O kakšna še le glorija Veselja je nebeškega 1»
l‘<> ndrodni zložil M. Valjavec.
*
236.	Limbarska gora.
Je lepa gora limbarska,
Pod njo zelena tratica,
Stoji na trati hišica,
Je v hiši mlada vdovica.
Ženica ima le hčerko še In toči drago vinčice.
Je solnce že za goro šlo,
Po cesti pdtva še nekdo;
Sta brata dva: svet Valentin In drug njegbv, svet Peregrin. Na pragu mat’ ozira se,
Ima pri pasu ključe vse.
Svet Valentin spregovori:
«Bi naji prenočili vif Za božji dar storite to,
Da vaša sreča veča bo.»
Se mat’ ošabno oglasi:
«,Mi veče sreče treba ni!
Je v hlevu trop živinice In v kleti dobro vinčice;
Je v Skrinji več denarcev še In v hiši pivcev polno vse; Kdor bo za sladko vince dal, On bo pod mojo streho spal.'« Svetnik od hiše se spusti In ženi s prstom zapreti:
«Jaz nisem dal, ne bom še dal, Ne bom pod tvojo streho spal; Nocoj pa boš, prevzetnica,
Me še na pomoč klicala.
Glej! polnoči ne bo še preč,
Ne bo vse tvoje sreče več!» — Stori se kmalu črna noč,
Se čudno skaže božja moč. Devčt še ura bila ni,
Goved se v hlevu poduši;
In žena je vsa žalostna Do neba glasno klicala: »Pomagaj, Bog! svet Valentin In brat njegdv, svet Peregrin!« Desčt še ura bila ni,
2go
Iz sodov vino izkipi;
In žena bolj prestrašena,
Je še glasneje klicala:
»Pomagaj, Bogi svet Valentin In brat njegov, svet Peregrin!»
Ednajst še ura bila ni,
Za mrtvo hčerka obleži;
In žena vsa omamljena Je s silnim vikom klicala:
»Pomagaj, Bog! svet Valentin In brat njegov, svet Peregrin!»
Dvanajst še ura bila ni,
Do zemlje hiša pogori;
In žena vsa ponižana Je zdihovaje klicala:
»Pomagaj, Bogi svet Valentin In brat njegov, svet Peregrin 1»
Ni bilo polnoči še preč,
Vse sreče žena nima več. —
Glej, človek, od napuha gnan,
Sam za-se slab je ves tvoj stan;
Ves up postavi le v Boga,
On sam ti srečo trdno da;
Izvoljenih ne zaničuj
In za pomdč v neb<5 zdihuj :
»Pomagaj, Bog! svet Valentin In brat njegov, svet Peregrin!®
Po nar Hlini zložil P. Hicinger.
NB. Limbarska gora stoji na južni strani Dunajske ceste, ki od Ljubljane proti Štajerskemu pelje; vrhu lepega hriba stoji cerkev sv. Valentina, močno obiskovana. Mesto imenovane nesrečne hiše hoče ljudska pravljica še poznati.
237- Živopisec' in Marija.
(Legenda.)
V	Rovih cerkev so zidali,
Da Mariji bi jo dali,
Ki rodila nam Boga
V	odkup vsega je sveta.
Mnogo let je teklo delo, Predno streho je imelo. Kadar bilo je pokrito, Dvigalo se ponosito,
V	Rove žel je kamenar Skladat spredaj nov oltar, Dolben s kosa celega, Mramora prebelega.
Se je drugi mož prižel,
Velik .je klobuk imčl,
Mlad je bil, kodravih las, Širopleč, tenak čez pas.
Tudi ta je rabil tam,
Pisat hodil novi hram,
Ter na odru prelepo
V	strop obrazil to in to; Zjutraj sc je zgodaj trudil I11 do mraka tih pomudil.
Stal na odru je nekdaj, Okončaval sveti raj:
Otca, Sina in Dulid ‘ V glorji svitlega neba.
1 Malar.
Kadar to je dokončal,
Počivaje ni prestal;1
Vzel iz hrambe nov je kist,2
Gibek ves, tenak in čist,
Ter nebeški je kraljici Ž njim obsolnčil devski lici, Bogožarnost jima dal,
Da sijala bi do tal,
Z vrha tam, kjer njo klečečo, Roči skleneni držečo,
Sredi blaženih družin Venčal Oteč je in Sin.
Kadar to je cvet imčlo,
Kakor da bi vse živelo,
Zdaj svetnice in svetnike, Sivobrade, mladobke Dodelava! je okrog,
Gledal na cerkveni lok.
Zdelal je tud’ to povsod; ICista ni položil v kot,
Da praznovat bi odšel,
Ker je posla še imel:
Zbore angelcev perutnih,
- Goloplečih, dolgoskutnilr*
Tod je ččlil, tam vršil,
Dokler ni dovoljen bil.
Pot si vroč je zdaj otrl In po stropu se ozrl.
1 Nehati. — 2 Vinzelj. — 3 Skut, m. = obleka.
Dokončal je! — Ves obraz Svetil se mu je ta čas,
Ker gotovo malo ne V cerkvi se bliščalo je,
Kar je mislil narediti In po stropu razdeliti;
Le Marijin še rokav Nekaj hotel je poprav. Kadar tudi to stori,
Tih na lestvi posloni.
Zahrešči pod njim deska In prelomi se prhka;
Z odra pade ropotaje,
Oder se za njo zamaje!
Les je grmel, hram bobnel, Živopisec obledel!
Lestva se je ž njim zibala,
V	cerkev izpod nog zdrčala 1 Jedva se je sam ujel,
Z desno kljuke oprijel,
Ki železna in podvita
V	strop cerkveni je zabita, Da svetilnik pozlaččn
V	kljun prijemlje zakrivljen.
Tam je visel dolu v grob, Milo se ozrl na strop,
Kjer devica je klečala, Včnčana se priklanjala. Pregloboko je vzdihnil, Glasovito k nji zavpil:
294
< Mati! vselej sem na sveti Želel tebi v čast živeti; Oh, iztegni zdaj roko,
Drži me po konci ž njo!» Kaj zavpil je, kaj dejal, Razumela ni druhal,
Ki strahdma blizu vrat Glčdala je v cerkvi zad ; Razumela deva mila,
Roko mu je pomolila,
Ter med nebom in zemljo Držala ga k višku ž njo, Da pritekli so ljudjč, Spustili ga na deske.
Ne izgine osem dni V cerkvi oder nov stoji, Živopisec na deskah Zopet ima kist v rokah, Piše devi ž njim na čast, Kako visel je v propast,
Ž nje pomočjo bil otet, Iznad brezna smrti vzet.
To v zahvalo in spomin,
K znanju poznih rodovin Del na zid je v levo stran, Kjer je še današnji dan.
238. Kmetsko znamenje.
Leži, leži' ravno poljč,
Po ravnem polji cesta gre, Ter s ceste vidi se okrog Snežnik in brdo, gozd in log.
A kaj stoji tam slavnega Pri cesti polja ravnega?
Tam kmet je zložil kamenje, Sezidal belo znamenje.
Napisati je vanje dal Od stropa in do samih tal,
Na desno plat, na levo plat, Podobe znotraj, zunaj vrat.
Ko strop še ni bil dobro suh, Prišel je gori sveti Duh; Golobček bel, z nebes leteč, Noge rudčče, kljun rudeč.
Na srednjem zidu sveti Vid, Ne more lepše delan bit’,
K molitvi roke v sklep drži, Pod kotlom plamen hud gori.
A sveti Peter više tam Nebeške ključe kaže nam;
Do njega sveti Nikolaj,
Ki Bog mu zlatih jabolk daj!
2g6
Na desno ima sveti Rok Prepasan plašč, klobuk širok;
Na stegnu v ranah prst drži, Pesčk mu kruha v dar moli.
V	gorenjski suknji Izidor Kleči, zamaknen v rajski dvor; Dva angeljca orjeta zanj,
Ozirata se lepo nanj.
Na levo sveti Boštijan, Sovražnikom je v roko dan, Privezan k deblu, ostreljen,
Pušic krvavih nasajčn.
Pod njim je sveti Valentin Ter bratec njega, Peregrin; Ljudem dobrote nosita,
Živini zdravja prosita.
O človek, vzdigni zdaj oko!
Nad vrati zunaj — kdo je to? Gorečo streho pri nogah Gasi s keblico on v rokah.
A zadaj verne duše vic,
V	plameni, mokre od solzic,
Ječč premilo noč in dan :
Priteči v pomoč, o kristjan!
Vse to nam kaže, govori.
Da dom človekov tukaj ni: Človekov dom je sveti raj,
Ki Bog vsem vkupej nam ga daj!
M
239- Skopulja.
V	prijazni ravnici sred’ rožic dišečih Pod belim Snežnikom krog svoj’ga vrta
Je v dnevi jesenskem ob solnčnem zahodu Prevzetno šetala Skopulja gospa.
Pod solncem zastonj bi iskdti se trudil Kraj, kteri bi utegnil bit’ temu enak. Zastonj mu primerjaš taljanske planine,
V	lepoti na svetu nobeden ni tak.
V	različnih drevesih preblaz’ga plemena Se v rajski ložiček ta vrt spremeni;
Od zlatega cvetja, od rajskega sadja Se vej'ca in steblo vsaktero šibi.
Siv starček prot’ vrtu ob pal’ci prileze,
Na lici mu revščina bila je brat’.
»Gospa milostljiva!« — začnč trepetaje — «Dovol’te tri jabolka meni pobrat’.«
«,Kakd se predrzneš me tukaj nadleg’vat’ ? Pober’ se od mene nesramni lenuh!
Ko b’ tacemu sadje zametat’ imela,
Raj’ vidim, da vzame peklenski ga duh.‘»
Pohlevna solzica na lice mu kane,
• V presrčni britkosti odpravi se preč. Ko zjutraj prevzetna Skopulja ustane, Prelepega vrta ni videla več.
29s
V najvišje snežnike od kranjske dežele Peklenske pošasti ga vlekel vihar,
Na Grintovca skalnati vrh ga posadil;
Do njega nobeden ne more nikdar.
Zdaj z jabolki ptice in zver’ se gostijo,
Ki zrela z vrh hriba v robove drčd,
Po travici voljni se v vrtu igrajo,
Skopulja pa brusi po pesku petč.
Po ndrodni zložil L. Jeran.
m
240 Ukleti grajščak.
Sred Ulake, planine nad zgornjo Vrhniko,
Je brdo silno strmo in vse zaraščeno;
Na njem je razvalina gradu nekdanjega,
Ki ga je kletve sila do tal razrušila.
Prebival v njem grajščak je brez žene, otrok, Po risje trdosrčen in drzen krvolok.
Ki z ropa se vrnivši je v hramu mirno spal In se ni človeške, ne božje roke bal.
Nameni v grad samotni berač se neki dan, Prihrope na dvorišče ves spehan in potan; Beseda se mu trese, kolena se šibe,
Ko stopi pred stanfco in prosi vbogajmč.
»Poberi se spred menel» grajščak zadere se, »Lenuh, ki nisi vreden, da zemlja nosi te;* Postopati v mladosti ti bilo je ljubo,
Sedaj pa trpi lakot, ki davi te zato.*
— 29$ —
«Mar vidim, da mi strela poslopje vpepeli,
Da mi zaklad predragi pod zemljo ves speri,
Ko da bi dotaknile se ga kedaj roke,
Če tudi mi živeti do sodnjega je dnd.»
«,Gorjč ti trinog IS seže berač v besedo mu In govori, da stresa zidovje se gradu,
«,Odvzet ti bo zaklad tvoj, al’ braniš ga al’ ne, Ker, vedi, ura tvoja iztekla se ti je.‘»
«,Nebo pravično čulo je kletve tvoje glas In bliža se osvcte njegove strašni čas;
Pred ko zaide solnce, razvalil se bo grad In nesel te z višine z zakladom vred v prepad.*»
«,Spod sipčnega razmeta o zoru slednji dan Spremenjen v kačo studno izlezel boš na plan,
In vlekel se na brdo po bregu sem ter tje,
Da pomniš kletev svojo do 'zvoljenega dnč.‘»
Ko to izusti, urno v dolino se spusti In stopa tako ročno, da se grajščak reži;
Al’ zdajci, ko bi trenil, se potemni nebo,
In mine ga režanje, ter gleda v zrak srpo.
Oblake črnosive vetrovi pripodč
In v gromonosnih kopah nad Ulako vrte;
Čedalje bliže sliši bobnenje votlo sc,
Čedalje huje gora v korenu se maje.
Na enkrat sc zabliska, da vzame skor mu vid, Udari strela močna in razleti se zid,
Porušen v šibre drobne, se vdere ž njim vred grad, Kot mu berač pretil je, po plazovo v prepad.
3oo
Na grobljo, ki prerašča jo mah že mnogo let,
Še dandanašnji hodi se studna kača gret;
Kdor sreča jo, se vrne, pobegne mahoma,
Da srce groze tesno mu komaj sopsti da.
Fr. Svetličič.
241.	Legenda.
V britanski zemlji nekdaj duhoven bil je svet, Za podučenje vere neprejenljivo vnet,
Iz mesta v mesto hodil na vsaki shod in zbor, Se snide obiskavši ni spal, ni jedel skor.
Od teže let slaboten in slep od starosti,
Ga c’lo očes temota v dolžnosti ne mudi; Mladenča v službo vzame in ž njim hiti okrog, On misli zadovoljen: Najboljša luč je Bog.
Prijaznost govorjenja njegovega je znam, Beseda je vžigala ko strele živi plani;
• Gospod se bliža,» kliče, «ogladite mu pot,
Iz rodovitne brazde poplitc ljubko zmot!»
Nekdaj ob letni uri se v daljni kraj poda,
Po goli tj e planjavi ga vodja mlad polja; Vročina z’lo pritiska, mladenča zvija trud, Duhoven le priganja, ker se boji zamud.
Do dbla tak prispeta, ki s kamni nasejan,
Je krog in krog s pečevjem in skalami obdan; Pri potu pa hladiven, samoten dob stoji, Njegova senca vodju se prav pripravna zdi.
3°i
»Veliko ljudstva čaka besede vaše tod’,
Veliko trdovratnih — učite kaj, gospod!»
To reče in raztegne se v senco fant nezvest, Vešči zvijače take, se tiho smeje v pest.
Pripravljen urno sivček — sumljivosti je čist — Pozdravi: »Hvaljen bodi med nami Jezu Kristl* Pokriža se pobožno, izvdli živ predmet, Postavlja podučenja razdela dva v izgled.
Govor mu gladko teče, resnice je izvir,
Beseda res da rani, pa v rane lije mir, Skrivnosti zakramenta, molitve moč uči,
Svariti ne prejenja, zanikrnim grozi.
Pobožno in prijazno, tak’ srčno vse je to,
Da s curkom solze v sivo mu brado dol teko, In kar iz srca pride, pregovor star povč,
Predrč kamnito steno, iz srca v srce gre.
Končavši roke dvigne in stisne dlan na dlan, Pokliče milost božjo resnici vere v bran,
Ter sklene: »Mir na zemlji človeku bodi zdaj,
V nebesih slava Bogu in čast na vekomaj!»
In čuj — ko to izusti, se strese zemlje drob,
Ko svit večerne zarje nad njim zabliska dob; Skalovje, pes’k in kamen stoglasno se zbudi,
In — Amenl Amen! Amen! — iz dola zagrmi.
Mladenča groza prime, lasč mu dvigne strah, On trepetaje pade pred učenika v prah; Britkost in živo k’sanje sta zdili njegovih ust, On grčha se obtoži in prosi za odpust.
Svetnik mu rahlo reče: »To bodi ti spomin, Besede božje nikdar ne zasramuj, moj sin! Al’ nisi bral, da kamen, da zid Boga časti, Ce tega trda duša človeška ne stori.o
Iv. Koseski.
<5*
242.	Sirota Jerica.
«Vstani, vstani Jerica! Vstani, žčni vole past Tjekaj v reber zčleno!*
«,Čakajte, oj mati vi,
Da dandve odzvoni, Petelinčki odpojo.S — «Vstani, vstani Jčrica, Vstani, ženi vole past Tjekaj v reber zčleno!» Jerica ustala je,
Past voličke gnala je, Tjekaj v reber zčleno.
«,Pasite volički se,
Da grem k svoji materi Tj e na britof žegnani, Kjer so grobje velbani. Črna zemlja, odpri se, Črna zemlja, matr’n grob, Da vam potožila bom, Svoje sreč odkrila bom.1» Zemlja se odprla je,
Črna zemlja, matr'11 grob;
Jerica tožila je,
Tako govorila je:
«,Mati, mati, mamica! Pač imam hudo mačeho. Preden še dam' zvoni, Petelinčki odpojo,
Me pokliče, me zbudi, Moram gnati vole past Tjekaj v rčber zčleno.
Pri vas pa ležala sem,
Da je pos’jalo solnčice Mi na mehko postelj’co. Mati, mati, mamica!
Pač imam hudo mačeho. Peče mi ’z pepela kruh, Z drobnim peskom ga soli; In kadar mi reže ga, Vreže mi tak’ tankega, Da se vidi skoz’ njega; Zraven vselej krega me. Vi ste pekli belega, Rezali debelo ga,
3°3
Z maslom ste ga mazali. Mati, mati, mamica!
Pač imam hudo mačeho. Kadar ona češe me,
Tak’ z grebeni strže me, Da mi teče črna kri.
Ko ste vi česali me, Gladko ste česali me, Milo božali ste me.
Mati, mati, mamica!
Pač imam hudo mačeho. Postelj (mam tak’ trdo, Nikdar ne postelje je, Nikdar ne zrahlja mi je, Devlje v zglavje trnje mi. Devlje v znožje pesek mi, Vi ste mčhko dali mi, Vsak ste dan postlali mi, Vsak ste dan zrahljali mi.
Mati, mati, mamica,
Biti mi ni več doma > — Mati govorila je:
»Pojdi, Jerica, domu, Zroči se milemu Bogu.» — «,Mati, mati, mamica,
Biti mi ni več domd,
Tu pri vas ostala bom, Tu pri vas ležala bom.S Leže Jerica k materi,
Se tako mi govori:
«,Boljši mati so mrtva, Kakor živa mačeha.'» Komaj to izgovori,
Svojo dušico pusti. — KakcS je to pač hudd,
Oj hudo za vsacega,
Ki nima svoje matere,
Ki ima hudo mačeho.
Narodna; zapisal M. Valjavec.
243.	Ptica pivka.
Zemlje voda je vplahnda,
V dve, tri mdrja se je zlila.
Gora vode ni dajala,
Grozna žeja je nastala.
Vsi ljudjč in vse živali Žeje konec so jemali.
304
Klice njihne Bog začuje:
»Vaše sem zaslišal nuje.«
»Gora vodo bo dajala In studenec trda skala.«
«Samo pretoke skopljite,
Je do morja prevodite.«
In ljudjč so in živali Prihitčli in kopali.
Moški z rdvnico, lopato Kbpljejo zemljd robato.
Ženskam ropota motika, Pridnost je povsod velika.
S klinci rujejo otroci,
Prst odnašajo koj v roči.
Dčlala je tud’ živina In pa divja vsa zverina.
Krave, junci in pa voli Zemljo so z rogovi boli.
Konj teptal je tak’ togotno,
Da vso polt imčl je potno.
Pes in mačka vkupaj stala In sta s tacami kopala.
Krt s podgano in pa z miško Ril je prst od spod na kviško.
3»5
Medved tacar, kosmatinec, Volk ovčdr in vsak divjinec.
Lev mogočni, tiger hudi Bili so kopači tudi.
Brskale so s kremplji kure,
S kljuni race, goske, pure.
Vrabci, orli, vrane, sove,
Vse, vse delalo je rove.
Ena sama, sama pivka Lena tam na strani čivka.
Pa jih gleda, zaničuje, Delavcem se posmehuje.
Vodotoki so do morja,
Rek dovolj priteče z gdrja.
Vsi gasč si silo žeje,
Sama pivka le ne sme je.
Bog je videl jo, da od zemlje Nikdar vode si ne jemlje.
Sam edini dež sme piti,
Kar ga more v kljun vloviti.
In kadar jo žeja stiska,
*Piv! piv!» proti nebu vriska.
Bog pa čuje njene stoke, Kmalu dežja da potoke.
3°6
In ti, ko jo slišiš vpiti,
Koseči z mrvo v kupe hiti.
Sploh pa, ki jo čuješ pivko,
Pomni ter jo imej znanfvko:
Bog nikol’ sc ne prekine,
Nikdar dolžan ne ostane;
In se vendar rad usmili,
Kadar prbsimo ga v sili.
Ne želi pogube grešnih,
Dokaj pdtov ima rešnih.
Po narodni zložil M. Valjavec.
5<
244.	Lesena riba.
Tam, kjer valovje Rensko Med gorami šumi,
Da Svajci, zemlji prosti, Do dna srca doni, —
Tam hišica je stala,
Oj hišica z lesi,
Pokrita z revnim bičjem, Na breg postavljena.
V tej hišici lesdni Stanuje siromik;
Otroke, njega, ženo Hranjdva ribji vlak.
V	tej hišici leseni
Ni srdbra, ni zlata; Pa biva v njej družina Pobožnega srca.
Odhajalo že solnce Za strme je gord; Oblaki črnosivi Nad bajtico visd.
In pogubljive strele V oblakih švigajo;
V	brloge izpod neba Zveri se vmikajo.
307
Za mizo svojo ribič Z družinico sedi:
Od zunaj dež uliva;
On v hiši kruh deli.
Tačas nekdo na vrata Trdd potrka kar;
Od mize naglo vstane, Odpira gospodar.
Čez prag duhoven stopi In v roči križ drži;
Pa brada se mu bela Ko čisti sneg blišči.
«0j hvaljen bodi Jezus!«
Popotni mož je djal,
«,Na večne čase, amen!'» Ribar odgovor dal.
«Preljubi moji! prosim, Naj tu se posušim;
Pri vas do zore bele Pod streho naj zaspim!»
Pošteni ribič pravi: «,Čestiti moj gospod! Nocoj hudd je vreme Zadčlo vašo pot.‘»
«,Postrčči vam ne morem;
Pa kolikor imam,
To vam z roko veselo,
Z veselo dušo dam.‘»
«,Vlomite kruha z mize, Ak’ vam je z nami vščč;
Potem se z nami grejte, Na gorko pojte lčč.‘»
Ze vstaja zora zlata In sije nad gor6,
Popotni mož pa jemlje Od ribčcvih slovd.
In gospodar še spremi Do ceste ga vešči;
Tu sede trudni starec, Ker hod ga je prcvzčl.
Rezilo v roko prime, Odreže palico,
Iz palice pa dolbe Lesčno ribico.
Nad ribo čudno mdli, Narčja sveti križ,
Potem veli ribarju:
«Glej, daje ne zgubiš 1»
«Privezana ti v mrežo Bo srečo klicala,
Veliko rib in ribic Iz reke dvigala.«
«Al’ kadar več ne bo je, Tud’ več lovi ne bo;
Vsa tvoja sreča pojde, Ves blagoslov za njo!»

308
Skrivaj za njim so vedno Obrdčali oči;
Pa kaj se jim pokaže? Da mnogo rib lovi.
Natočijo mu vinca,
Sreč se mu odpre;
Za ribico lesčno Povedal jim je vse.
Sosedje prevesčli
Ilitč od njega preč; Al’ drugi dan pa v mreži Ni bilo ribe več.
Zastonj je solze točil, Zastonj se je kesal;
Z družino je ubožen V prezgodnjo jamo pal.
M. Vilhar.
245.	Ovsenj&k.
I.
Stoji, stoji tam beli grad,
V tem gradu gospodičič mlad;
On po gosposki je zrejen,
Kaj kmetje so, ni poduččn;
Od prvih let, od mladih nog,
Kar dal mu je življenje Bog,
Le jedel je potičice Iz rumene pšeničice,
In ribič je hvaležen Leseno ribo vzčl;
Domu se je povrnil,
Za vado jo pripčl.
Naldvil ž njo je blaga, Naldvil dobrih dni;
Kot tolstemu županu Obraz mu zablišči.
Ze nekaj let ni rezal Več kruha črnega;
Naložil v svoje hrame Srebra je in zlata.
Sosedje so poznali Ribarja nekedaj;
Al’ s čim si je pomogel, S čim obogatel zdaj ?
3°9
Na sladkem mleku mešane,
Vse s cukrčkom potresene.
Stoji pred gradom klopica,
Ni lipova, je hrastova,
Popotnikom pripravljena,
Pod streho tje postavljena,
Da lahko ondi prevedri,
Ce huda ura ga vhiti.
Sem s polja kmet pripelje rež,
Kar vlije se dol z neba dež.
Pa vstavi voz pod hrastičem,
Da varen bil bi pred dežjem: Vedrit gre sam na klopico,
Na klopico, na hrastovo, Popotnikom pripravljeno,
Pod streho tje postavljeno.
Pod streho on, pod streho voz,
Pa vzame v roko kruha kos,
Oj kruha ne reženega,
Pač kruha kos ovsenega.
O črn je, črn je kruh zares,
In ’z njega gleda polno res;
Al’ kmet ga vživa, ga cofra,
Ko bila bi potičica,
Ker grudi ga že lakota Od poljedela težkega,
Pa zoblje, zoblje ovsenjak.
Skoz okno se ozre grajščak,
Skoz okno gleda, v kmeta zre,
Ko spešno tak’ črnjak mu gre. Začudi se, zavzame se,
Kako mogoče jesti je
Pač kruh, ki v njem je taka zmes,
3io
In 'z njega gleda polno res. Povpraša ga, pobara ga,
Al’ kaj okusen slaj ima.
«O dober, dober slaj ima, Okusen kot potičica.
Pokusite, pokusite,
Gotovo mi pritrdite.«
Pa vzame ga, .pokusi ga,
Al’ preč iz ust izbrusi ga: c ,Nc jejo takega ljudje,
Bilo bi komaj za svinjd;
Kdo nek’ bi grudil tako zmes, Ki iz nje gleda polno res?
Od prvih let, od mladih nog, Kar dal mi je življenje Bog, Le jedel sem potičice Iz rumene pšeničice,
Na sladkem mleku mešane, Vse s cukrčkom potresene;
Do zadnjih let, do starih nog, Dokler mi da življenje Bog, Le jedel bom potičice Iz rumene pšeničice,
Na sladkem mleku mešane, Vse s cukrčkom potresene.'« Odreče kmet, odgovori:
«Mogoče, nemogoče ni, Zgoditi se še more vse,
Al’ boste al’ ne bodete, Obrani tega naj vas Bog In takih varuje nadlog.» Prevleče se in prevedri,
In spet ti solnce prisveti,
Požene konja kmet in gre, Grajščak pa okence zapre.
II.
Stoji, stoji tam Zaplota, Soseda Storžca strmega,
In druge gore tam okrog,
Ki jih odeva gozd in log;
Po njih pašo se srnice,
O srnice, srne skočnč,
In divje koze skačejo,
Se v zelenicah pasejo,
In zajce, zajčeke plašnč Pa vjede po grmeh lovč.
V	nedeljo je grajščakov god, Graščakov god vesel bo god. Grajščak pokliče lovce vse, Med njimi tudi kmetič je,
Ki videl jesti ga grajščak Na klopčici je ovsenjak.
Vsi lovci skupaj pridejo,
Pod gradom skup se snidejo, Grajščak pristopi, govori Le takih lovcem besedi:
«,V nedeljo prvo moj je god, Gor v gore zdaj bo vaša pot,
V	gorah pašo se srnice,
Oj srnice, srnč skočne,
In divje koze skačejo,
Se v zelenicah pasejo,
In zajce, zajčeke plašne Pa vjede po grmeh love:
J12
Tje gor na gore pojdemo,
Da kako srno dobimo,
Al’ kako kozo vjahamo,
Al’ vjedam zajca vzamemo.»
V gore gredo, ž njimi grajščak, In nese svoje brešno vsak,
In vsak se dobro preskrbi; Grajščaka nošnja le teži,
Zatoraj vzame mrvico Jedila v svojo torbico.
Al’ gore, gore so gord,
Kdor jih ne zna, na nje ne gre, Kdor jih pozna, se preskrbi,
Si polno torbo naloži.
Še dneva pol minulo ni,
Že prazna torba je jedi. Popoldne pride; lakota Presilna že se loti ga,
Pa vtolažiti moč je ni,
Ker prazna torba je jedi.
Kmet lovec tolče ovsenjak, Približa k njemu se grajščak, Približa se, zaprosi ga,
Da naj mu kruha kos poda.
O kak’ ga jd, kako mu gre! Da-si je črn, se nič ne vpre. Sam sebi lovec govori:
«Mogoče nemogoče ni,
Crnjika nisi jedel še,
Poznal še ovsenjaka ne,
Le jedel si potičice Iz rumene pšeničice,
Na sladkem mleku mešane,
313
Vse s cukrčkom potresene;
Al' kruh nobčn tak’ oster ni,
Da lakota mu mojster ni.
Mogoče nemogoče ni,
Kar ni, še lahko sc zgodi.«
M. Valjavec.
246.	Znamenja dežja.
Gospod in sveti Peter sta Ob hudi suši pofvala;
Pekoče solnce je sijalo,
Ker dolgo časa ni dež’valo.
Pa v govorici tej in tej Koračita počas naprej,
Kar jima mož gredč po poti Prileten, star že pride proti.
Ga vpraša sveti Peter zdaj:
Al’ vroče, oča, vam je kaj ?
Se vč da, starček urno pravi,
In te besede še pristavi:
Zarčs vročina huda je,
Pa menim, kmalo dež pojde,
Že videl črnega po cesti Sem davi zgodaj polža lesti.
Gospod pa mu odgovori:
Mož, vaša vera prava ni,
Nebo zavoljo tega dalo Dežja ne bode vam še kmalo.
— 3H —
Naprej gresta, in drugi dan Popotvata na drugo stran; Sijalo solnce je pekoče,
Bilo je grozno, grozno vroče.
Pa v govorici tej in tej Koračita počas naprej,
Kar jima mož gredč po poti Prileten, star, že pride proti.
Ga vpraša sveti Peter zdaj: Al’ vroče, oča, vam je kaj?
Se vč da, starček urno pravi, In te besede še pristavi:
Zares vročina huda je,
Pa menim, kmalo dež pojde, Pod streho mojo se viseča Zaprla neža je bodeča.
Gospod pa mu odgovori:
Mož, vaša vera prava ni,
Nebo zavoljo tega dalo Ne bode vam dežja še kmalo.
Naprej gresta, in drugi dan PopotVata na drugo stran; Pekoče solnce je sijalo,
Ker dolgo časa ni dež’valo.
In v govorici tej in tej Koračita počas naprej,
Kar jima mož grede po poti Prileten, star, že pride proti.
31S
Ga vpraša sveti Peter zdaj:
Al’ vroče, oča, vam je kaj?
Se vč da, starček urno pravi In te besede še pristavi:
Zarčs vročina huda je,
Pa menim, da že dež pojdč,
Že v kadi zjutraj je brbljalo, Ko prvo solnce je pris’jalo.
Gospod pa mu odgovori:
Mož, vaša vera prava ni,
Nebo zavoljo tega dalo Dežja ne bode vam še kmalo.
Naprej gresta, in drugi dan PopdtVata na drugo stran; Pekoče solnce je sijalo,
Ker dolgo časa ni dežValo.
Pa v govorici tej in tej Koračita počas naprej.
Kar jima mož gredč po poti Prileten, star, že pride proti.
Ga vpraša sveti Peter zdaj:
Al’ vroče, oča, vam je kaj ?
Se vč da, starček urno pravi In te besede še pristavi:
Zarčs vročina huda je,
Po polji vene skoraj vse,
Pa saj nam Bog pomaga v sili, Dež kmalo dal nam bode mili.
Gospod pa mu odgovori :
Mož, pravo vero imate vi,
Se danes dež na polje pride,
Ki v tej okolici se snide.
Naprej gresta, na drugo pot,
Zgodi se, kar je djal Gospod;
Megla nebo in solncc skrije,
Z oblakov kmalo dež se vlije.
Učiš se človek iz tega,
Da včr’vat gre le v Boga,
In da verjeti v prazne vraže Nam poti prave pač ne kaže.
M. Valjavec.
*
247.	Pegam ino Lambergar.
Moli tam k višku Dunaj bel,
Na Dunaji kaj Pegam jčl,
Vam bom junaško pesen pel.
Je sredi mesta tratica,
Na trati raste lipica,
Dunaj hladi nje sčnčica.
V senci miza rumena,
Okoli mize stoli pa,
Sedi na stolih gospoda.
Med njimi cesar govore:
«Po moji misli res da ne Kraljestvom našim ni vrste.»
3>7
Gospoda vsi pritrdijo,
Dežele, mesta hvalijo:
»Bogate, žitne, jake so.»
Pridirja Pegam, se smehlja,
Ošabno gleda, se baha:
«Jc prazna vaša beseda!
Prevzetne vam so misli vse!
Kar pravim, ljubi gospodje,
Med vam’ tud’ cesar mčnjen je.
Res 'mate včl’ko gospostvo,
Pa ne junaka med sebd,
Kir suličal bi se z meno.»
Mu cesar prav’jo pa tako:
«,Kaj grajati nas češ za t6?
Ga 'mam, da ti prisedal bo!
Na kranjski zemlji, kaj bahaš?
Na Kam’ni prav’ se, tam ga 'maš, Ki nikdar tebe se ne vstraš’.
Lambergar Krištof z imenom,
Na sinji skali biva tam,
Te v pest želi dobiti sam.s
Prav’Pegam: «Bod’ mu list poslan! Doma pusti naj vse na stran, Pridirja meni naj v bran.»
Mu rčko cesar list nar’dit’,
Človeka brzega dobit',
Ki s’ upa t’koj do njega prit’.
-	31»	-
So rekli cesar sam’ enkrat, Ponud’ se preči hlapče mlad, Kil" list ponese do’nj’ga rad.
Ponese v lepo dežcld,
Gorato našo Krajnico,
Tj e Krištofu Lambergarju.
Zvcččr je Dunaj zapustil,
Leti, kot ptič bi pernat bil,
Je zjutraj že v Tržiči bil.
Tržane tukaj vstat’ budi, Prijazno jih ogovori:
«Kje Krištof Lambergar stoji?*
Se njemu vsi priklanjajo,
Se nič, nič mu ne zlažejo, Gredti, mu grad pokažejo.
Ogldvniku zatakne list,
Pozdravi jih, se vkloni nizk’,
Pa vdere, ko nebeški blisk.
V lini gospa mat' slonevš’,
Kaj Krištofu poda, videvš’,
Kak puhti Pegam se, zvcdevš',
Teko do sina svojega,
Do Krištofa Lambergarja, Povedat, kak’ da naj ravna.
«Sin! konj'ča 'maš, ko ptičico, Zlato zoblje pšeničico,
Pije sladko rcbiiljico.
Na solncc nikdar ti ne gre,
Pri jaslih sedem let je že,
Še videl ne je bel’ga dne.
Zajezdi ga, pa pojdi tje;
Al’ kar ti pravim, Krištofe 1 Tud’ jaz kaj vem, poslušaj me:
Zlodeja Pegam ima dva,
Premagal, vem, ti boš oba,
Le glej, da on te ne z vadija 1
Če treh glav tebe slepijo vid, Dveh kraj njih mu ne smeš lovit’, Le srednjo glej mu predrožit'.»
On puhne v svitlo gornico, Obleče sc v želčznico,
Opne kaljeno sabljico.
Zasede konj’ča brzega,
Ljub’ materi rokd buša:
«,Ostan’te zdravi, mat’ moja!'»
Mi zdaj iz dvora zapraši,
Ko strela nebna mi sfrči,
Do Dunaja ne vstanovi.
Na Dunaj pride v splav in skok, So pri kosilu vsi okrog,
Pegamu pade žlica ’z rok.
V Lambergarja govori:
«Naj preveč teb’ se ne mudi,
Da glave bi ne 'zgubil ti!
Al' hočeš kaj počakati ?
Al’ češ se preči mahati,
Za svojo glav’co vadljati ?»
Je Krištof tako govoril:
«,Nc bom se dolgo jaz mudil,
Na Kranjskem sem še včeraj bil.‘»
Ga vpraša Pegam spet takd:
«Kje pa se bo godilo to?
Al’ tam na polj’ širokemu ?»
Prav' Krištof: «,Tu pred lipo bo; Očito, da vsi vidijo,
Se konjiki poskušajo.'»
Na proti si zadirjata,
Za uh’ma se oprasneta,
Si nič ne stor’ta hujšega.
Besedo Pegam zdaj začnč: «Prejac’ga men’ ni bilo še,
Skrbi to kaj te, Krištofe ?
Veš, konjič tvoj bo žaloval,
Na polje zdirjal, rzgetal,
Ki gospodarja bo iskal.»
Pa Krištof njem’ odgovori:
«,Kaj tac’ga mar’ nič meni ni,
Sam' to, kar tebe mal’ skrbi.
Za tvojo mar’ mi je gospo,
Za vbogo mlado vdovico,
Ker kruha stradala mi bo!'»
Sc Pegam jezen zaleti.
Se Krištofu pokaže kri,
PrcveVke sile mu ne st’rl.
Da Krištof mu pod stegno pah,
Da zmami sam liudir ta mah,
Pa Pegam mu ne pade v prah.
V tretje moč povzameta,
Junaško se zasuVčata,
Na vselej boj razločita.
Zdaj Krištof meri srednjega,
Ne zre nobcn’ga krajnjega,
Prcdregnc glavo Pegama.
Z jekleno sabljo mu jo snel,
Ko b’ trenil, jo na jelco vjčl;
Hrumi ves Dunaj, je vesel!
Pek ta pod senčno lipo ž njo 'Z korena Pegama glavb,
Jo kaže Dunajcem lepo.
Mu rečejo presvitli car:
< Junak, ti moški Lambergar 1 Kaj češ imeti v svoj dar ?»
Pa Lamberg: «,Ak’ mi daste čast, 'Mam kranjskih treh graščin oblast,
Da b’ meni, prosim, bile v last.'»
Se prošnja milosfvo prisod’:
»Kar češ imeti, tako bod’,
Dokler bo živ tvoj jaki rod!»
Ndrodna.
m

248.	Orjaška igrača.
Nidek je grad v Alzac’ji, pravljici dobro znan, Višava, kjer je grad bil orjaški neki dan,
Zidovje vse podrto, in gol in pust je kraj,
Kdor vpraša po orjakih, jih več ne najde zdaj.
Enkrat iz grada pride orjaška deklica,
Igravši se sprehaja, brez pčstrne je b’la, Polagoma po hribu v dolino se spusti,
Ogledati je žčljna, kaj doli se godi. —
Z nekoliko stopinic preteče gozd in log,
In proti Aslam urno v človeški pride krog,
Tam sela, mesta, njive, poljan nebrojni cvet,
So bili njenem' vidu neznano čuden. svčt.
Ko zdaj oči pobesi, razloči vse do tal,
Opazi en’ga kmeta, ki pridno je oral;
Ta mala stvar gomazi tak’ čudno sem ter tje, Tak’ svitlo v solnci pluga črtalo bliska se.
«Ojoj, igrača zalal domu jo nesem koj,» — Izreče pokleknivši, razgrne robec svoj,
In kupoma pomede v obrambo rutnih gub,
Kar pred njo vse se giblje, in stisne vogle skup.
Veselo spet skakaje — otrok je tak, se vč, —
V graščino gor po hribu, iskat očeta gre;
«Moj oče, ljubi oče, igračico imšm,
Tak’ lepe še na naših višavah ne poznam!«
—	323	—
Prehladno vino pivši pri mizi star sedi,
Prijazno hčerko gleda in tako govori:
«,Brcljivo stvar prineseš in nepokojno z’lo,
Ti plešeš od veselja, pokaži, kaj je to ?'»
Zdaj ona razgrnivši krnir pazljiva vsa,
Postavi v rajdo kmeta, drevo in vola dva,
Kjer, kakor gre po redu, na mizi vse stoji, Brluzgne v roke pridno in skače v radosti.
Temnivšega obraza pa glavo ziblje star:
«,Si lčpo naredila, to ni igrača mar!
Kjer si ratarja vzela, tjc nesi ga nazaj,
Kaj pride ti na misel? Igrača, kmet? — aj, aj!‘»
«,In urno brez mrmranja dopolni, kar sem djal! Če kmeta bi ne bilo, kdo kruha bi ti dal? Orjaško steblo raste iz kmečkih korenin,
Kmet ni igrača za-te! to bodi ti spomin.'»
Nidek je grad v Alzac’ji, pravljici dobro znan, Višava, kjer je grad bil orjaški neki dan,
Zidovje vse podrto, in gol in pust je kraj,
Kdor vpraša po orjakih, jih več ne najde zdaj.
Posl. Iv. Koseski.
*
249.	Lavdon pri Belemgradu.
Stoji, stoji tam Beligrad!
Za gradom teče rdeča kri,
Za gradom teče rdeča kri,
Da b’ gnala mlinske kamne tri.
31*
Tam Lavdon vojvoda stoji,
Krvavi meč v rokah drži;
On čč imeti Beligrad In turško vojsko pokončat’.
Ošabni Turk se mu smeji In Lavdonu tak’ govori:
' Si prišel mene ti častit;
Al’ prišel zajcev si lovit?«
«,Ne pridem zajcev jaz lovit,
Al’ prišel tebe sem častit:
S svinčen’mi krogljami te kropil In s črnim prahom bom kadil.'»
Cesarske puške pokajo In turške gospe jokajo;
Cesarski bombe mečejo,
Se Turki z grada vlečejo.
Glej, tak’ mogočni Lavdon je Premagal vse sovražnike;
In dokler Beligrad stoji,
Na slavo Lavdonu slovi.
Narodna.
V*
250.	Graničar.
Po straži tiho gor in dol Koraka graničar,
Ne sliši nič, ne vidi nič,
Ko bil bi mrtva stvar.
Že mnogo dolgih let se ni Ne smejal, ne solzil,
Ko srce mu iz jekla bi,
Obraz iz kamna bil.
Mu sablja, puška dan na dan Se v solncu lesketa, Počrnjena kot saje ga Jermena križata.
Njegove brke zvihane,
Nikjer mu para ni,
Oko pa mu strmi in mre,
In lice mu bledi.
Pred desetimi leti še Cvetelo lice je,
Okb se bistro bliskalo,
Ki zdaj strmi in mre.
Nad dolom po dolžnosti je, Na straži nekdaj stal,
In gledal klavrn dol, kjer je Otrok cvetice bral.
V	dolino vsipa kuga smrt In z grozo vse navda,
V	dolino, kjer prebiva mu Preljuba mamica.
Ne vč, če zdrava, živa je,
Če grob jo krije že,
Saj gor nobeden ne.
Nobeden dol ne sme.
Tak’ v temni noči klavrn gor Skalovja vrh stoji,
Ozira se v dolino dol In srce ga boli.
Pa bolj boli še mamico,
Prestaro mamico,
Ne more biti sama več,
Preveč jej je težkd.
Pri sinu so vse misli nje,
Saj mora vedeti:
Kak’ se godi, kako mu gre,
Ga mora videti.
In v črni noči pleza gor:
«0 Bogi dovoli mi,
Da čujem iz njegovih ust Le dve besedici 1»
Gromi in bliska strašno se, Vetrovi tulijo,
Na čelo znoj ji stopil je,
Jej sape zmanjkalo.
Sedaj dospe skalovja vrh:
«Kdo si ?» — čuvaj kriči — Koleno pa omaga ji,
Ne vč, kaj se godi.
In v drugo krik doni: «Kdo si?» Besedo jej zapre,
Če tudi sina stražnika Spoznala dobro je.
— 32 7 —
Že v tretje, oj: «Kdo si?» gromi Beseda stražnika;
Glasiti se — prepozno je —
Je puška počila.
«Ti skupil si!» renči čuvaj, Nabije puško spet,
Pa zdajci v srci jame ga Tak hudo, hudo sklet!
Ko da bi krogla v prsih mu Tičala, se mu zdi,
In vender vest ne grize ga,
Si svest krivice ni.
In luna lice bledo zdaj ’Z oblakov pomoli:
«Kdo bil je, ki si upal je Tu gor priplezati?*
In kakor kamen ostrmi,
Ko bliže se poda,
Ker tu leži predrtih prs Njegova mamica. —
Od tod se ni še graničar Ne smejal, ne solzil,
Ko srce bi iz jekla mu,
Obraz iz kamna bil.
Zatorej lice mu bledi,
Strmi in mrč oko,
Ker vedno vidi pred očmi Krvavo mamico.
Posl. Fr Cegnar.
251.	Grof Habsburški.
V	Porečji s cesarsko svitlostjo obdan,
V	dvorani starinsko sloveči,
Grof Rudolf sedi za cesarja izbran, Kraljčvo vezilo držeči.
Starosta Narenski prinaša jedi, Mozečega vina Ceh mu deli;
Voliteljev sedem se stavi,
Ko okoli solnca truma zvezda,
Na levo, na desno vladarju sveta,
Da službe dolžnosti opravi.
Vse krog napolni visoki altan Naroda veselega stiska,
Ter glasno vriskaje, radosti vdan,
Med trombe in cimbale vriska: Vtolažen je strašni krvavi prepir Brezvladnega časa, na svetu jc mir; Vladarju so v rokah osode,
Zgubila grozo sta jeklo in meč, Slabotni in mirni ne trese se več, Močnejšega suženj ne bode
I11 cesar prijaznih ust govori,
Bokal bliščcči dvigaje:
* Kosilo je krasno, godi.šče slovi,
Z veseljem mi dušo napaje;
Al’ pevca pogrešam, besede oblast, Da v srci očisti mi radosti slast, Nebeških naukov mi reče.
Navajen sem tako od mladih let;
Kar vitezu bila je šega popred,
Zdaj cesar opuščati neče.»
32g
In pevec nastopi, v dvorani stoji,
Talar ga do pete pokriva;
Ko srebro, ko sneg se mu glava blišči, Od časov obilnosti siva.
«Glasovi vse vrste so strunam iztbk:
Od sreče ljubezni, od hvale pordk,
Od zemlje, od neba se poje,
Od uma, poguma in slave in zmot;
Kaj vredno bi bilo cesarju nasprot', Izusti zapovedi svoje.»
«,Velevati pevcu ne smemS — govori Vladar prijaznega obraza —
«,V dolžnosti on višjega kralja stoji, Zamaknjenja hip mu je ukaza.
Kot burja po zraku izvoli si pot,
Ne ve se, kdaj pride, ne zna se od kod, Kakor vir neznane iz žile,
Tak' pevcu se pesen iz duše glasi In temnih počutkov oblasti budi,
Ko skrite v osrčji so bile.‘»
Zdaj pevec, lotivši se strun, krepak Začnč je mogočno prebirat':
«Na lov je podal se blag’ junak,
Za divjo se kozo ozirat.
Oproda mu nese orožje in rog,
In kadar na konji prekrasnem tje v log Zelene dobrave prijaha,
Iz dalje je zvonček nasprot’ se glasil,
En mašnik z rešnjim Telesom je bil,
Pred njim cerkovnik primaha.»
cin grof pripogne do zemlje se tj e, Ponižno glavo odkrivši,
Da vredno časti, kar otelo je vse, Človeka v pogubi ljubivši.
Vrši' pa po logu potok derčč,
Od silne nevihte in plohe kipeč,
Ki zapre popotnima stezi;
In mašnik na stran zakrament položi, Potegniti z noge obutev hiti,
Da potok šumeči pregazi.«
• Kaj delaš?« zavpije mu grof nasprot’, Čude Se o činu njegovem.
«,Obhajat mrjočega idem, gospod!
Ki bliža se grobu gotovem’.
In glejte, ko brvi približal sem se, Odnesel napihnjeni potok jo je In dalje hoditi ne da mi;
Zato da bolniku zveličanje bo,
Zdaj mislim potoka kipečo vodo Prebresti z bosimi nogami.1«
»Zdaj dene na lastnega konja ga knez In krasne mu brzde ponudi,
Da nese bolniku jedilo nebes In svetih dolžnost’ ne zamudi.
.On sam pa poda se veselo ko pred Na hlapca živinčetu zverinam v sled. — Med tem pa duhoven opravi In konja pohlevno prihodnji dan Za uzdo pripelje na grofov stan, PIvaležno na dvor ga postavi.«
«Bog vari me — reče mu grof zavzet — <Da konja jemal bi za svoj’ga,
Jezdaril na lov in boj bi ga spet,
Ki Stvarnika nosil je moj'ga!
In ako imeti ga tebi ni mar,
Ostane naj službi cerkovni v dar,
Saj temu on bil sporoččn je,
Od kter'ga v najem posvetno oblast In blago imam in zdravje in čast In dušo in kri in življenje.»
«Tak’ tudi Vsegamogočni sam,
Ki prošnje se grešnika vsmili,
Lasti vam doseči da tukaj in tam,
Kakor vi ste ga zdaj počastili.
Vi grof ste mogočen, široko poznan Bo delu kneževskcm v švajcarski stran’; Šestero otrdk vam je danih,
Naj tudi — pristavi navdušen — v obrčst Prinesejo kron v rodovino vam šest, Slovečih do časov neznanih.®
In cesar globoko zamišljen sedi,
Spomnivši nekdanjih se časov;
Ko pevcu pazljivo pogleda v oči,
Ga strese pomemba teh glasov.
On lice duhovnega urno spozna In, skrivši potoke derečih solza,
V škrlatovem plajšču zdihuje.
Zdaj v njega obrne se vsako oko In grofa spoznavši, ki storil je to,
Vse božjo osodo spoštuje.
Posl. Iv. Koseski
252.	Sanje cesarja Rudolfa I.
Na Dunaji v poslopji mogočnega cesarja Veselje s krepkim glasom v zlate strune vdarja In s hvalo povzdiguje junakov hrabra dela,
Ki Avstrija med svoje je vedno bode štela.
Le cesar Rudolf milo prijatle pogleduje,
Srce se mu z britkostjo v prsih razpokuje;
Se enkrat zlato kupo na zdravje vsem povzdigne Ter blagovoljno reče, ko pevcem molk porriigne:
»Junaško dal je zmago Gospod nebes in zemlje, Ki kraljem krone kuje in kraljem krone jemlje; Spodobi se hvaležnost za zmago mu skazati,
Pa mrtvim tudi bratom pomilovanje dati!*
In bile so besede te sveto vsem povelje:
V	molitvi na kolenih puhtč vsem vroče želje
V	višave zdaj nebeške za vero, dom, cesarja,
Za trdni mir dežele, za dušo Otokarja. —
Ko polnoči odbije, že v spanji vse počiva,
Le cesar Rudolf sam še britkč solzč preliva;
Saj rad bi dal cesarstvo, rad zgubil svojo zmago, Da bi le Otokarju spet vdihnil dušo drago.
In ko drcmota prva oči mu solzne zveže In prvo sladko spanje na dušo se mu vleže,
Zdi mu tako se živo, kralj Otokar da vstaja In srčno kakor bratec desnico mu podaja.
—	333	—
Kot v jasni noči luna sc po obzorji zlije,
Taki) se po poslopji svitloba zdaj razvije;
In korov glasno petje mu oznanuje hvalo,
Da srce blago v sanjah se mu je radovalo.
«Gospod je s tčboj, Rudolf, in on je večna slava! Iz groba se povrnem — pri tebi je le sprava; Duh krepkih me narodov prebudil je iz spanja, Sladak pokoju duše, kot rosa pomladanja.»
«0 vodi jih po poti, po kteri se pravica Sprehaja večno trdna, nezmagana kraljica;
In trdna bo v narodih ti tvojih v vek podpora,
Da vsak naklep sovražni razkrušiti se mora,»
«In davno že po tebi v časov skrivnem teku Bo v tem sedčl poslopji v mira zlatem veku Vnuk moder in pravičen — narodov vse veselje, Ki bo imel za blagor vsega človeštva želje.*
«In rod bo tvoj Evropa še mnogo let častila,
Ker vedno le od njega se bo modrost učila; — Na vejico te oljke, vse sprave žlahtni kamen, Ohrani rodovini jo svoji — Amen! Amen!* —
In v pokoj duh se spravljen spet Otokarja vrne, Razšli so se nad grobom njegovim megle črne; Stoglasnih korov petje napolni visočine:
«0 blagor, blagor vnukom Rudolfa rodovine!* —
Fr. Malavašič.
t
r
253- Nevesta kralja Matijaža.
Matjaž kralj se je (»ženil, Alenčico si zaročil,
Prelčpo mlado dčklico,
Kraljico ljubo ogersko.
Zadosti malo ž njo živi,
Zadosti malo, le tri dni.
Mu pišejo četrti dan:
«Na vojsko brž, na mejo vstan’!
Na kraj oblasti dunajske,
Dol na pokraj’ne ogerske.»
Pokliče k seb’ Alčnčico,
Preljubo si kraljlčico.
Ji tako pravi, govori:
«Na vojsko meni se mudi,
Na kraj oblasti dunajske,
Dol’ na pokraj’ne ogerske.
Utegne žalost te obit’,
Utegne čas predolg ti bit’;
Preštčvaj zlate rumene,
Gradove var’vaj zidane.
Na vrt naj te ne vddijo,
Da Turki te ne vjamejo!«
Zasede konj'ča brzega,
Zadirja z grada bčlega,
Na kraj oblasti dunajske,
Dol’ na pokraj’ne ogerske.
Ko pride, mu zatikajo,
Da Turki v dn kraj slišijo.
Na polj’ šatore stavijo,
Matjažu ga napravijo.
Po neb’ priplava ptičica,
Predrobna, krotka pevčica.
Mu trikrat šator obleti,
Na zlatem jab’ku obsedi.
Matjaž jo gleda, ostrmi,
Mu žvrgoli, zagostoli:
«Na konj’ča, konj’ča, kralj Matjiž! Kaj delaš, druge v čislu 'maš ?
Dežele meriš druge vse,
Na mir pustiš pa sam svoje.
Lej, tvoja ni še mdrjena,
Kraljica ti je vplenjena.
Turčini hud’ prijahali,
Alenčko tebi vplenili.»
Pa tako reče kralj Matjaž:
«Zavirat’ meni kaj imaš?
Ne 'zkušaj ptica se z meno,
Veš, imam pušo n'san’co!»
«,Če V.kušam ptica se s tebo, Život mi vzami in glavo.1»
Kraljič zleti na kdnjička,
Na včjico ko ptičica.
Predrobno proti dom’ zdrči, Oblak po neb’ tak’ ne leti,
Do svoj’ga grada zidan’ga,
Do svoj’ga doma belega.
Hiti naprot’ mu družina, Naprodaj grede mojškrica.
Vsi v žalosti zdihavajo,
Solzice toč’jo, jokajo.
Kraljič pa pravi, govori:
<Ne bojte se, družina vi!
Dan’s tretji dan gotovo bom Kraljico dal vam spet na dom.»
Po turšk’ obleče se vsega, Ogrne halo do peta.
Pripaše svetlo sabljico,
Na sablji vozo riidečo.
Pod halo skrije Šmarij n križ,
Hiti ko strel in blisk in piš.
Si 'zbere konj’ča iskrega,
Zasede belca brzega.
Predrobno 'z dvora mi zdrči,
Da pes’k in ogenj se kadi.
Na mejo doli ogersko;
V Turčijo doli globoko.
Na sred’ Turčije globoke Stojč tri lipe zčlene.
Pod eno konj’če vstavijo,
Na raj se mi pripravljajo.
Pod drugo raj prodajejo,
Pod tretjo kroglo rajajo.
Kraljič pri mizi rumeni Tako mi pravi, govori:
»Gospodje, ne zamčrite.
Po čem vi raje prodate?«
Se turški basa zvcseli,
Prijazno pravi, govori:
».Jih je po zlatu rumen’mu,
So tud’ po zlatu belemu;
Junače pa, kter’ nam je kos,
Ni treba mu, da nas jih pros’.'«
Kralj seže v aržet Židani,
Po zlat rdečcrumeni.
Po mizi mi ga zatoči,
Da mizo trikrat obleti,
Pred bašem turškim obleži.
Mu reče baša, govori:
«,Ta zlat je znam’nja dobrega, Matjaža kralja samega.'»
Pa reče, pravi kralj Matjdž: «Povčm ti, da s’ lih nič ne daš,
Matjaža sem ob život djal,
Mu zlate vse, vse čist’ pobral.»
Devojko pa si grede 'zbrat'
In reče godcem zaigrdt’.
Si mlado 'zbral Alenčico, Alenčico kraljičico.
Ročice si podajeta,
Enkrat okol’ porajata.
Pokaže prstan zlat ji svoj — «Si prišel? druže, pravi moj!
Kak’ čakala sem težko te,
Kak’ Turki silni me pestčU
Kraljič ji reče, govori:
«,Nič več mi srca ne teži.
Še v drugo v krog zarajava, Prot konj’ču se zasučeva.
Pa urno bodem te pobrdl,
Za sč na konj’ča brz’ga d’jal.
Če sekal bom na desno stran, Se drži ti na levo stran.'»
Še v drugo krog odrajata,
Prot’ konj’ču jo zavijeta.
Pa brzega zasčdeta,
Prot’ Dunovu zaprašita.
Pa Turki se spoglčdajo,
Se v’ cur’k za njima vdercjo.
Že baša brado maže si,
Zasmeje se in govori:
«Sem bil enkrat pri njem vjčt, Zdaj htd mu mojci glavo snčt’.»
Drži se mu na levo stran,
On seka, maha v desno stran.
Po bliskovo konjič leti,
Za žnjico snopjc se kopi,
Za koscem trava v red leti,
Za njim po vrst’ pa Tur’k leži.
Pa Belče v dir, da prideta Gor’ do kovača V mazan ca.
Matjdž mu reče: «I<aj ti dam ?
Da turški mojster si, poznam.
Brž konj’ča 'zbosi, preobiij,
Na robe pddk’ve mu prekuj.»
Turčin na robe podkoval,
Z levico kralj mu zlat dajal,
Z desnico glavo proč mu d’jal,
Do Dunova konjič pektal.
Se vdere vanjo, rzgetd,
Vč dobro, kaj na hrbtu 'ma,
Da nosi draga sebi dva,
Matjaža kralja slavnega,
In prelepd nevestico,
Alčnčico kraljičico.
Čez vodo splava široko,
Na blazno zemljo ogersko.
Nivodna.
J*
254. Ravbar.
To s’ je voščil turški baša,
Ki se Turkom prav obnaša,
Kak’ hi vojsko vkupej spravil,
Da bi Sisek pod se zgrabil.
Sem ter tj e po hiši hodi,
Misel se mu v glavi blodi.
Pa jo 'znajde njega glava, Misli: ta bo najbolj prava;
Svojo vojsko vso, vso zbrati, Jo pod Sisek brž pognati.
Pa ni moč' čez Kolpo priti, Vprašajo ga: «Kaj bo st’riti?»
Baša stopa o potoči,
Grmeč boben nosi v roči.
Jezen trdo nanj tclčba,
Da se zlega gor do neba.
Zapov’duje turški baša,
Ki se Turkom prav obnaša:
»Čez mi vrvi potegnite,
Kož po vrhu naložite.«
So mu tako naredili,
Preko Kolpe se spustili.
Vsi pod Sisek se nabrali,
Tam se v rove zakopali.
Kaj stori pa turški baša,
Ki se dobro jim obnaša?
Bele liste mi napiše,
Pošlje kapitanu1 v hiše:
1 Poglavar = poveljnik.
«Ala, ala, moj Adame,
Sisku vrli kapitane!
Hočeš al’ se mi podati,
Hočeš al’ mi glav’co dati?*
Pak odpisal je Adame,
Sisku vrli kapitane :
«,Nečem z lepa se podati, Nečem tudi glav’ce dati.
Hočem rajši se braniti,
Tukaj kapitan še biti.
Se mi bodete kesali,
Kranjcev niste še poznali l‘»
Kaj mi jame zdaj Adame,
Sisku vrli kapitane ?
Piše liste, da povelje,
Nest’ jih reče v tri dežele:
V štajarsko, koroško, kranjsko, Lepo kraj’no v ljubljansko,
Da je prišel turški blisck,
Da nam hoče vzeti Sisek.
Stajarci so list prebrali,
Grdo, kislo se držali,
Tresli vsi se, omagVali,
Ker Turčina so se bali.
Tud’ Korošci bel' list brali,
Z enim glasom pa vsi d’jali:
«S Turkom neč’mo se vojslcvati, Kaše vrele ne pihati!
Turek ima vel’ke hlače,
Dolge, dolge pa mustače!
Bi vratove naše vgledal,
Kdo vč, kaj bi nam povedal!«
Beli list Ljubljanci brali,
Med seboj so tako d’jali:
• Iščimo si pomočnika,
Zdaj je sila baš velika.
Tur’k če vzel nam Sisek bode, Nam na robe vse, vse pojde.
Mest’ Ljubljana bo pokraj’na, Kranjska dežel turška drajna.
Hitre si pomoč’ iščimo,
Gospod Ravbarju pišimo.
Oni znajo vojsko vodit’,
Pred vojaki naprej hodit’.«
Beli list so napisali,
Ga na Krumperk jim poslali.
Tam so bili gospod Ravbar, Nepremagan konj’ški glavar.
Ravbar zjutraj rano vstali, Se po gradu sprehajali.
Line tekli z gor' odpirat, Dol’ na zlato polje gledat’.
Pogledavši bolj okoli,
Mi zazrejo v ravnem polji.
Mlad’ga poba urno teči,
Beli list pa v roči nesti.
Ravbar si na roko počjo, Hitro mu na proti skočjo.
Beli list so brž prebrali, Bašu se na glas smijali.
Stopjo gori v svoje line Do gospoje Katarine:
«Dve nedelji bodi zdrava, Da jo z bašem zaigrava.«
Res, da gospa Katarina Se preplaši, žalost ima.
Za gospoda se je bala, Vendar sabljo m’ opasala.
Glas gospodov hla kliče,
«Zor je, hitro mi vstajajte, Brze konj’če napravljajte!
Osemnajste svoje
Jih sedlajte, obrzdajte,
Se na vojsko naravnajte!
Hod’mo v belo tj e Ljubljano, Vel’ko, š’roko in prostrano.»
Hlapci konje zasedali,
Pa vsi ročno zadrčali.
Pred konjiča se ne vstavi,
Še le tam pri hladni Savi.
Ravbar kličejo brodnike,
Pod Črnovčami voznike.
«Le na noge, le vstanite,
Nas prek’ Save predrožiteL
Vsi brodniki so še spali,
Za volj’ vode vozit’ bali,
Save vel’ke prihajavše,
Vse bregove pokrivavše.
Tako reče jim Andreje: «,Voda sega že čez brege;
Mi ne moremo voziti,
Vi v Ljubljano pa ne priti!‘»
Ravbar kličejo še v drugo, Svetle zlate jim obljub’jo.
Si brodniki pomignili,
Pravjo: «,Saj ga bomo pili!‘»
Brž brodniki so brodili In Boga lepo prosili,
Da b’ jih še nazaj vozili, Turške ašpre1 zaslužili.
Zlate Ravbar jim podali,
Pa jederno zadrčali
Preko polja do Ljubljane, VeVke, š’roke in prostrane.
Ravbar kličejo Ljubljance:
«Oj Ljubljanci, vi zaspanci!
Skočno s postelj vstajajte,
Brž na vojsko napravljajte!*
Pa za Ravbarjem hodile
50	Ljubljanke, jih prosile,
Jim denarje ponujale,
51	gospode odkupVale.
Ravbar pa tako jim prave: »Tiho, moje ljube frave!
Zdaj ni časa podkup’vati,
Čas je zdaj se vojskovati.
Turški denar.
Meji žuga turški blisek,
Nam vzeti hoče Sisek.
Tur’k, če vzel nam Sisek bode, Nam narobe vse, vse pojde.
Vam Ljubljana bo pokraj'na, Škofja Loka turška drajna.»
Boben pa jim zaropoče,
Da preslišat' ni mogoče.
Ravbar silno vojsko zbrali,
Pa pod Sisek jo peljali.
Tol’k' je Turka na terišču, KoVkor mravelj na mravljišču.
Naprej v dir so Ravbar tekli, Vel’k’mu hlapcu: »Stopi!» rekli,
»Zlezi v to visoko drevce, Gledaj dobro na banderce!
So banderci videt’ beli,
Trdo nujo bomo 'mcli;
So banderci pa rdeči,
Nič ne bodimo boječi!
Saj ga bomo pozobali,
Kakor bismo češnje brali,
Miru pred mu ne dajali,
Da ga bomo posabljali.»
Pa banderce vid’ rdeče,
To st’ri Kranjce vse goreče.
Tako Turka so zobali,
Da so vsega posabljali.
Narodna.
Kazalo
Stran
Predgovor......................................................... 3
Slovenski mladini. Iz	»Vrtca«................................... 5
I.
1.	Cesarska pesen............. . ..........................■	7
2.	Slovenska Cesarska pesen. Filodemus........................... 8
3.	Živi svetli cesar naš! Iz «Učit. Tovariša«....................10
4.	V cesarični god. Posl. J. Pintar........................ 11
5.	Slovenija cesarju Francu Jožefu o srebrni poroki 24. aprila
1879. —a.............................. . .  .............II
6.	O priliki šeststoletnice združenja Štajerske z Avstrijo.
Savo Zordn............................................... , ^
7.	Nj. Vel. Francu Jožefu I, o Njegovem prihodu v Ljubljano
II. dan julija	1S83. S.	Gregorčič........................ 15
8.	Slovenija Nj. cesarski visokosti carjeviču nasledniku Rudolfu
o Njegovem rojstvu 21. avgusta 1858. Fr. Cegnar . .	16
9.	O slavni poroki cesarjeviča Rudolfa s princezo Štefanijo
10.	maja 1881. A. Praprotnik............................ 17
10.	Avstrija za vse. V. Vodnik.................................. 18
11.	Moja Avstrija. Poslov. Ur. Perne............................ 19
12.	Molitev. S, Jenko............................................20
13.	Slovenec sem. Jak. Gomilšak..................................21
14.	Na moje rojake. V. Vodnik....................................22
15' Kje dom je moj. Pirnat........................................22
16.	Slovenska dežela. Iz dr. Razlagove	»Pesmarice« ....	24
17.	Kranjska dežela. Fr. Cimperman...............................25
18.	Štajerska. Po nemškem..................................... .	26
19.	Slava Slovencem. J. Virk.....................................28
20.	Ljubezen domovine. BI. Potočnik	..................29
21.	Ljubav do doma. J. Krsnik...................................29
35°
Stran
22.	Prisega v naravi. Iv. Tomšič................................30
23.	Kdo je mar? Iv. Koseski.....................................31
24.	Moj dom. And. Praprotnik....................................34
25.	Ljubo domd, kdor ga pozna. V. K.............................35
26.	Na jezeru. M. Vilhar........................................35
27.	Bleško jezero. K. Huber.....................................36
28.	Jadransko morje. S. Jenko...................................37
29.	Savica. Dr. L. Toman ...................................... 37
30.	Triglav. Semrajc............................................39
31.	Pod lipo. Dav. Trstenjak....................................40
32.	Slovo od ddma. Jos. Cimperman...............................40
33.	Popotnikova pesen. J. Strel.................................42
34.	Oj planine! Fr. Levec.......................................43
35.	Vojakom za slovo. J. Virk...................................44
36.	Slovenčeva želja na tujem. V. Urbas.........................45
37.	Tri rožice. Dr. L. Toman....................................46
II.
38.	Skoraj! Lujiza Pesjakova....................................49
39.	Spomlad. V. Orožen..........................................5°
40.	Svečan in cvetica. L. Svetec ...............................52
41.	Zvonček. Lujiza Pesjakova...................................55
42.	Trobentica. Hr. Pernč.......................................57
43.	Pomlad. And. Praprotnik.....................................58
44.	Spomladanska. J. Hašnik...................................  58
45.	Prvi pomladni bučeli. Fr. Levstik...........................59
46.	Vigred. Stara pesen.........................................ho
47.	Lastovkam. S. Gregorčič.....................................62
48.	Spomladi v gozdu. Jos. Stritar ............................ 63
49.	Drevo v cvetu. M. Valjavec.................................(>5
50.	Otročja velikonočnica. Radoslav..............'.....	66
51.	Majnikova pesen. Fr. Cimperman..............................67
52.	Na vrtu. And. Praprotnik....................................69
53.	Deček in ptica. Iv. Tomšič..................................69
54.	Nuna in kanarček. Dr. Fr. Preširen .........................7°
55.	Otrok in rožica. A. Praprotnik..............................72
56.	Vesela tovaršija, Iv. Tomšič............................... 73
57.	V gozdeku. J. Leban ........................................74
58.	Veseli otrok. Iv. Tomšič................................... 75
59.	Tožeča ptica. Fr. Cimperman.................................76
— 35 *	—
Stran
bo. Siničja tožba. M. L.........................................77
61.	Na sprehodu. Fr. Cimperman................. ..............78
62.	Deček in cvetica. Iv. Parapat.............................79
63.	Metulj. Fr. Cimperman.....................................79
64.	Šolarska k sv. Duhu. Miloljub.............................80
65.	Poletje. Lujiza Pesjakova.................................81
66.	Pri kresu. Jos. Prosen....................................82
67.	Vrtec. Iv. Zarnik ........................................-83
68.	Roža med trnjem. Fr. Cegnar...............................84
69.	Plevice. And. Praprotnik..................................86
70.	Ženjica. M. Vilhar........................................87
71.	Kosec. Fr. Cegnar ...........................................88
72.	Dekle in cvetica. A. Umek ...................................89
73.	Jagode in otroci. A. M. Slomšek..............................89
74.	Jagodov cvet in solnčni žarki.	Lujiza Pesjakova ....	90
75.	Oblakom. Iz «Vrtca« .........................................92
76.	O nevihti. S. Gregorčič......................................92
77.	Livada in deklica. Fr. Cegnar................................94
78.	Slovo učencev. Iz Razlagove »Pesmarice«...................95
79.	Vesele počitnice. Iv. Tomšič	....................95
80.	Slovd od lastovke. V. Orožen.................................96
81.	Orač. M. Vilhar..............................................97
82.	Mlatič. M. Vilhar..........................................  98
83.	Jesen. Jos. Stritar..........................................99
84.	Zaostali ptič. S. Gregorčič..................................99
85.	Prevarljivo jabolko. Fr. Cimperman..........................100
86.	Po počitnicah. Lujiza Pesjakova.............................102
87.	Deklica in rožica. And. Praprotnik..........................103
88.	Veseli hribček. Po stari pomnožena........................  105
89.	Šent-Urbanova. Ndrodna......................................105
90.	Tožeče drevd. L. Svetec.....................................107
91.	Lipa. M. Vilhar.............................................109
92.	V jeseni. Savo Zordn........................................109
93- Nate podobic, otroci! Fr, Krek.................................no
94. Verne duše. A. Slomšek........................................113
95- Sveti Nikoldj. Fr. Krek ......................................115
96.	Sneg......................................................116
97.	Zima. M. Vilhar ..........................................116
98.	Zimski dan. S. Jenko .......................................117
99.	Predica. A, Slomšek.........................................118
35-
ioo.	Zima. Jos. Hašnik......................................119
1 oI.	Rožice po zimi. A. Slomšek................................120
102.	Ptica. P. Gros............................................122
103.	Solarji pri jaslicah. And. Praprotnik.....................122
104.	Božič odpisuje Najdihdjci. M—1............................123
105.	Seničica. M. Valjavec.....................................324
106.	O izpremembi leta. A. P...................................128
107.	Kolednica. Fr. Cegnar.....................................128
108.	Revni ptiček. Hrab. Pernč............................... . 129
109.	Ples kuhinjske posode. Iz A. Praprotnikovega «Spisja» . 132
110.	Zima in pomlad. Žolcpaška.................................134
III.
ni.	Petelinov klic. P. Gros...................................135
112.	Zjutraj. M. Vilhar........................................136
113.	Angeljček moj. A. H.....................................  136
114.	Dobro jutro. A. Slomšek...................................138
115.	Jutrno solnce. A. Slomšek.................................138
116.	Veselo jutro. A. SlomSek .................................139
117.	Šolski zvonec. A. P................. ..................139
118.	Pred šolo. M. K...........1 . .........................140
119.	Vesela šola. A. Slomšek ...............................14°
120.	Mirno, tiho! Iz «Šopka« ................................. 141
121	Vesela pridnost. A. Slomšek................................141
122.	Šolarček mlad. And. Praprotnik............................142
123.	Četrta božja zapoved. A. Slomšek..........................142
124.	Lenoba. A. Slomšek........................................143
125.	Pesen pred očitno skušnjo. A. Slomšek.....................144
126.	Pesen po končani skušnji. A. Slomšek......................145
127.	Pri telovadbi. F. L....................................• 45
128.	Po šoli. M. K...........................................  146
129.	Lepa zahvala. A. Slomšek..................................>4^
130.	Dva potepena šolarja. A. Slomšek..........................147
131.	Ura. Fr. Krek.............................................150
132.	Delapust. And. Praprotnik.................................151
133.	Poletni večer. M. Kastelec................................151
134.	Večer. Fr. Cegnar.........................................152
135.	Večerna. Iz dr. Razlagove »Pesmarice« ....................154
136.	Večernica. A. Slomšek...................................  155
137.	Lahko noč. A. Slomšek ....................................157
353
138.	Mati pri zibeli. A. Slomšek	.............................159
139.	Lahko noč. A. Slomšek....................................160
140.	»Spančkaj mi, dete!« Lujiza	Pesjakova ...................161
141.	Otrokova smrt. Devojdn...................................162
142.	Mrtvemu otroku. Devojdn..................................163
143.	Pri mrtvaškem sprevodu. S.	Gregorčič.....................163
144.	Luna. A. Slomšek.........................................164
145.	Zvezde. Ndrodna..........................................165
146.	Sanjač. J. Hašnik......................................  166
147.	Nočni požar. J. Podmilšak................................167
148.	Zvonikarjeva. BI. Potočnik...............................17°
149.	Noč in dan. Fr. Cimperman................................I71
IV.
15°.	V posnemo. P. Gros.......................................174
151.	Detetu. Fr. Cegnar.......................................174
152.	Cerkvica. Fr. Levec ...................................175
153.	Zvon naš prijatelj. P. Gros..............................176
154.	Sirota. Fr. Cegnar.....................................177
155.	Veselja dom. A. Slomšek .................................178
156.	Vprašanje — odgovor. Bi. Potočnik........................179
157.	Sreče dom. Jos. Virk.....................................179
158.	Kam in kje? M. Valjavec..................................181
159.	Moje želje. V. Orožen....................................182
160.	Mlin. »Novice«...........................................183
161.	Otročja leta. J. Bilec...................................184
162.	Veseli otrok. Iv. Miklošič...............................185
163.	Preprostega otroka molitev.	P—r..........................186
164.	Opomin k petju. Fr. Cimperman............................187
165.	Mali vojaci. Iz »Šopka«..................................188
166.	Telovadba. Ljudomil......................................188
167.	Otročja želja. J. Navratil ..............................189
168.	Materi. A. Križman.....................................191
169.	Molitev za mater. Radoslav...............................I91
170.	Bog za vse skrbi. A. Slomšek.............................191
171.	Bog je moj ščit. J. Gomilšak.............................194
172.	Izgubljeni Bog. Lujiza Pesjakova.........................194
173.	Vse mine. V. Orožen......................................195
174.	Zdihljeji slepega. M. Vilhar.............................197
175.	Očetova roka. V. Orožen .................................197
354
176.	Kilo je naučil? A. Slomšek................................199
177.	Mati. S. Jenko............................................200
178.	Kaj imam. A. Slomšek .....................................201
179.	Deklica, ki je v šolo hodila. V. Stanič...................202
1S0.	Mož-beseda. A. Slomšek....................................203
181.	Na goro. M. Vilhar .......................................204
182.	Planinar. BI. Potočnik....................................204
183.	Dolenjska. BI. Potočnik.................................. 206
184.	Lovska. Posl. Fr. Cegnar ...............................20
185.	Veseli pastir. S. Gregorčič...............................207
186.	Gorska cvetica. Fr. Cimperman.............................208
187.	Hvala dreves. A. Oliban...................................209
(88. Kras. M. Vilhar.............................................210
189. Na posipu hudega grada. H.................................2 J 2
igo. Pozabljeni očaki. J. Krsnik ..............................21 ,
191.	Črviček. I. Tomšič........................................21^
192.	Anica in piščeta. A. Slomšek............................21 ^
193.	Mrtvi kanarček. Lujiza Pesjakova........................2) •
194.	Moja ovč’ka. V. Orožen..................................21 :
195.	Mlado jagnje. A. Slomšek................................2!,
[96. Veter. Iz «Vrtca« ........................................21 1
197. Iz malega raste veliko. Fr. Krek............................2(8
[98. Studenček. And. Praprotnik..................................219
199.	Najboljše vince za otroke. A. Slomšek.....................220
200.	Kmet. M. Vilhar...........................................220
201.	Bučeldr. Fr. Cegnar.....................................z 1
202.	Perice. Jurij Fleišman..................................2 -2
203.	Šivilja. And. Praprotnik................................2 :2
204.	Postilijonska. Iv. Parapat .............................2 '3
205.	Morndrska. S. Jenko.....................................224
206.	Razni potje. A. Žakelj..................................2 ’5
207.	Na semnji. A. Kalan..................................... (7
V.
208.	Otročje igre v pčsencah. M—1............................... 9
I.	Črno kravo, molžo našo............................. :i)
II.	Voli ženem vitoroge............................... 9
III.	Najdihdjca! palček naš I..........................; o
IV.	Dete jezdi na koleni..............................2 »•
V.	Vrana poje: korenjak!............................231
355

VI.	Kadar se otrdk uči držati žlico ..................232
, VII. Pedenj-človek in laket-brada, kakd sta se metala . 232
VIII.	Kolina....................................................233
IX.	Kadar pridejo vojaki...............................234
X.	Malo tacih mdž.....................................234
XI.	Gosli .............................................235
j,	XII. Kadar otrbk lovi	luno in zvezde.......................235
v XIII. Cvilimož................................................236
0	XIV. Psiček ldje:	h6v, hov, li6v!..........................237
XV. Tam je bela rimska cesta.............................239
XVI. Kakd je v Korotdni..................................240
VI.
109.	Pluga. M. Vilhar.........................................242
;.;io.	Cena. M. Vilhar..........................................242
1	11. Sraka in mlade. V. Vodnik...............................243
«12. Ščinkovec ali zeba. M. Vilhar..............................244
■ 13. Z dežja pod kap. Fr. Krek.................................244
i 14, Ujeti vrabec. Poslovenil E. B.............................245
t 115. Ldkomni zajec. Sv. P ... ar..............................246
S,i6. Mačja kazen. P. Gros......................................247
, 17. Mravlja s kobilico. Iz »Kr. Čebelice*.....................248
48. Jablana in smreka. Fr. Cimperman............................249
19.	Hrast in lipa. M. Vilhar...................................250
20.	Lisica in kozel. P. Gros..........*......................252
1.	Neubogljiv deček. Posl. Val. Orožen....................253
U2. Zvon sile. V. Stanič .......................................253
223.	Župan. M. Vilhar........................................  258
224.	Volčja prisdga. Dr. J. Bleweisovo »Berilo za I. gimn. razred« 259
<25. Prepir s klobukom. Anoški..................................260
426. Ljudmila. M. Vilhar........................................262
2-7. Borisov krst. Fr. Krek.....................................266
z t. Pesen od vrlega moža. Posl. Iv.	Koseski...........268
). Junak in lastovka. Jos. Stritar..........................273
or. 1. Junakov grob. Jos. Jurčič................................275
.r t. Turki na Sldvici. Jos. Stritar............................277
2.	Topol. M. Vilhar .......................................280
.4 .3. Najlepši nasmehljaj. V. Mandelc	...............282
r.34. Otrokove sanje. Posl. Fr. Krek............................284
35. Od nebeške glorije. Po ndrodni	zložil M. Valjavec . . . 286
35<>
236.	Limbarska gora. Po narodni zložil P. Ilicinger .... 288
237.	Živopisec in Marija. —m—................................291
238.	Kmetsko znimenje. M—1...................................295
239.	Skopulja. Po nirodni zložil L. Jeran ...................297
240.	Ukleti grajščak. Fr. Svetličič..........................298
241.	Legenda. Iv. Koseski....................................300
242.	Sirota Jerica. Ndrodna; zapisal M. Valjavec ............302
243.	Ptica pivka. Po ndrodni zložil M. Valjavec..............303
244.	Lesena riba. M. Vilhar..................................306
245.	Ovsenjdk. M. Valjavec...................................308
246.	Znamenja dežja. M. Valjavec.............................313
247.	Pegam ino Lambergar. Ndrodna............................316
248.	Orjaška igrača. Posl. Iv. Koseski.......................322
249.	Lavdon pri Belemgradu. Ndrodna .........................323
250.	Graničdr. Posl. Fr. Cegnar..............................324
251.	Grof Habsburški. Posl. Iv. Koseski......................32&
252.	Sanje cesarja Rudolfa I. Fr. Malavašič..................323
253.	Nevčsta kralja Matijiža. Narodna........................334
254.	Ravbar. Nirodna ........................................34°
1

a : - • ■
V y'. V.


"""■'"r '■*	v-,:<. .
X ■' - ' . . ' Ž P





tr *m
\
■ ' ...

• . ' \
V I
,.r
- s/ . ' It
ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA V CELJU
11190
11190
100001=1684