93
Kronika
Samokritika
Poslednji veliki dogodki v sovjetski literaturi, oznanitev dobe socialističnega realizma, so se zgodili 1930. in 1934. Majakovski je napisal svojo programsko pesem „Na vse grlo", zvaro patetične romantike in političnega realizma, kjer naglasa dosledno političnost umetnosti. Poleg-tega pa je Gorki na pisateljskem kongresu načelno proglasil socialistični realizem: „Socialistični realizem utrjuje bit kot dejanje, kot tvoritev, katere cilj je nepretrgan razvoj najbolj dragocenih sposobnosti človeka, zaradi njegove zmage nad prirodo, zaradi njegovega zdravja in dolgoletja, zaradi velike sreče, živeti na zemlji, ki jo hoče, ustrezajoč nenehni rasti svojih potreb, vso obdelati kot prekrasno bivališče človeštva, združenega v eno družino." Na stežaj so se razpahnila vrata, sveža sapa je odnesla kupe zastarelih programov. Ljudje so vrgli s podstavkov zadnje lar-purlartistične apologete. Osnovno jedro nove umetnosti: Vsi in vse v boj za novo dobo. Jasna in brezkompromisna zahteva, ne izključujoča individualnih poti in iskanj. Na kakšen način razvijajo pisatelji ideje svojega duhovnega očeta Gorkega, kako razumevajo verze Majakovskega, je vprašanje, ki je vse pozornosti vredno.
Znani dramatik K. Trenjev je objavil pripombe, v katerih opozarja pisatelje predvsem na njihovo pogosto opažano tehnično nezmožnost. Resnično, najvažnejše, najgloblje ter najobčutljivejše vprašanje sodobne ruske literature je vprašanje tehnologije, vprašanje prijemov in izdelanega poklicnega pogleda na stvarnost. Cisto filozofska doba „ali bi ali ne bi. .. priznal. .. nove snovi in ali bi ne bilo pripravneje umakniti se za oblake?...", ki je bila že takrat, ko se je uveljavljala, obsojena na klavrno smrt, je izginila, kakor da bi je nikoli ne bilo. Sovjetski pisatelji so ena družina, kajti pot je jasna. Kvaliteta pa počasi zmaguje. Tri stvari so po Trenjevu vzrok, da sovjetska drama zaostaja za življenjem: površnost kritike, pomanjkanje bogatega psihološkega znanja pri dramatiku in preozko reševanje pravilno zastavljenih problemov.
V deželi, kjer se vse naslanja na tovariško pomoč in samokritiko, postaja ravno literarna publicistika odločilnega pomena. S svojimi sijajnimi članki o mladih pisateljih je Maksim Gorki mnogo pripomogel k razvoju kritike. Poznejši kritiki pa vendar premalo poznajo tehnični proces pisateljske obrti in se le preradi zadovoljujejo z golimi zahtevami ter apriornimi sklepi.
Med dramatiki se govori: „Drama je sicer slaba, a koristna." Najboljši sovjetski dramatiki, Pogodin, Katajev, Trenjev, Kornejčuk, so že zdavnaj dokazali, da le umetniško dovršena drama lahko koristi in je, narobe, le tista drama umetniško dovršena, ki ima globoko aktualno tendenco.. Kakšne so tiste „slabe, a koristne" drame? Trenjev popisuje njihovo strereotipno vsebino: Nekje žive skupaj prisrčni in idealni prijatelji ali zaljubljenci ali bratje ali soprogi. Avtor nam jih pričara vzorne in napravi vse, kar more, da bi se niti prijatelju niti bratu niti gledalcu ne zasanjalo kaj slabega o katerem koli izmed njih. A proti koncu se eden od njih izkaže zti saboterja. Zakaj? Tako hoče avtor. Psihološke utemeljenosti v liku ni. Teh „slabih, a koristnih dram" (ki se zdaj vneto pobijajo)  smo  zadnje čase  doživeli lepo  število.
Nova doba je tako mnogostranska in zategadelj še neizučena, da se nekateri bojijo zgrešiti pot, če bi se z vso močjo zagnali v trušč novega življenja. Zato se rajši umikajo v zgodovino. Smešno je videti poleg osebnosti Majakovskega, ki je pozival: „Treba je drveti v jutri, naprej, da bodo hlače pokale v šivih!" — umetnike, ki ponavljajo s trmo bledikaste gospodične: „Zakaj pa imamo preteklost? Kaj bi brez nje?" Nihče ne odreka sovjetski umetnosti takih svetovnih umotvorov, kot so roman in film „Peter I.", „Aleksander Nevski" in dr., vendar se preobloženost z zgodovinskimi snovmi ne more odobravati. „Naša umetniška dolžnost, — pravi Trenjev, — ni samo odražati življenje, temveč tudi reševati njegove probleme." Tu ne pomagajo arhivi.
Beg v zgodovino napada v svojem članku tudi najmodernejši ruski dramatik Po-godin (avtor znamenitih „Aristokratov"): „Mi dobivamo ogromen klasičen repertoire," graja Pogodin gledališča, „toda na žalost na račun modernega ..." In res, če pregledamo n. pr. repertoire „hudožestvenikov", bomo našli le nekaj sodobnih izvirnih dram, dasi poseduje skupina dve gledališki dvorani. V sovjetskih revijah najdemo izvrstne stro-kovnjaške eseje o Puškinu, Tolstem in Herzenu, o tehnologiji nove umetnosti malo več kot nič. „Preteklost, — pravi Pogodin, — če je še tako veličastna, bo brez tega, od česar živi in diha, za kar trpi, se bori in zmaguje sodobni sovjetski človek, samo preteklost — bo mrtva." Tudi Pogodin se vrača k tehnologiji in kaže na preveliko razdrobljenost delovanja književnikov. Obstoji n. pr. posebna vrsta „obrambnih pisateljev". Saj mora biti vsak sovjetski književnik v tem težkem času obrambni pisatelj. „Mogoče," predvideva Pogodin, „bo moral marsikateri literat pregledati svoje načrte in se mobilizirati. Za ta primer imamo klasične primere Vladimirja Majakovskega." Na vsak način se pisatelj ne sme zabubati v ozko specialnost in mora stati na straži.
Mnogoštevilne kritične opazke, kakor zgoraj navedene, tičoče se neposredno pisateljske obrti, pričajo o delu sovjetskih književnikov. V njih literarnih krogih zmaguje samokritika.                                                                                                              /. Rus.
94