PROBLEMI
^	DANE ZAJC: LUPINE (TSS)
^	RUDI ŠELIGO: FEBRUAR (793)	' " ^^^Ч
BRACO ROTAR: NASELITEV (812)	'
SODOBNA CESKA poezija, prevedel Ivan Minatti (813)
VENO TAUFER: PROMETEJ ALI TEMA V ZENICI SONCA II (827)
T. S. ELIOT: UMOR V KATEDRALI, prevedel Veno Täufer (844)
DR. VOJAN RUS: POLITIKA IN MORALA V SOCIALIZMU '
IN NASI DRUŽBI (856)
IVO URBANCIC: MORALA JE NEMORALA (S'î)
SPOMENKA HRIBAR: SAMO-STOJNOST ČLOVEKA II (888)
DUSAN PIRJEVEC: IZGUBLJENE ILUZIJE II (899)
LIKOVNA PRILOGA:
JANEZ PIRNAT: NOSA, kamen — 200 cm — 1966; NOSA, kamen —
250 cm — 1965; NOSA, kamen — 250 cm — 1965;
MRTVA STRAŽA, kamen — 260 cm — 1966
NOVEMBER 1966
REVIJA ZA KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA
PROBLEMI
revija za kulturo in družbena
vprašanja, november 1966
leto IV., št. 44
Ureja uredniški odbor: Božidar
Debenjak, Janez Dokler, Niko
Grafenauer, Tine Hribar (od-
govorni urednik), Vladimir
Kavčič (glavni urednik), Mar-
ko Kerševan, Pavel Kogej,
Milan Pintar, Marko Pogačnik,
Mitja Rotovnik, Savin Jogan,
Janez Sedej, Ivan Urbančič,
Franci Zagoričnik
Lektor: Janez Gradišnik
Uredništvo: Ljubljana, Bee-
thovnova 2. Telefon: 20-487.
Nenaročenih rokopisov ne vra-
čamo. Naročila pošiljajte na
CK ZMS, Ljubljana, Dalmati-
nova 4, telefon: 31 00 33, tekoči
račun: 503-8-28 z oznako: za
Probleme. Celoletna naročnina
24 N-dinarjev. Za študente in
dijake 18 N-dinarjev. Cena
posameznega izvoda 2,50 N-di-
narjev
Izdajata CK ZMS in UO ZSJ
v Ljubljani. Tisk, izdelava kli-
šejev in vezava: Tiskarna »-Jože
Moškrič-« v Ljubljani
DANE ZAJC: LUPINE
1
Odpotoval je im otok v Sredozemlju,
da bi obiskal starca, ki je tako samosvoj,
da se je naselil na goli skali
in pognal korenine v svoja jetra.
Tako se hrani s samim sabo
in njegove misli se ne napajajo v lužah sveta.
In je popotoval več koledarskih listov.
Ne zaradi poti, ki so kratke,
ampak zaradi časa, ki ga je med svojimi prsti mečkal v kepo.
Nič se nam ne zgodi na popotovanjih.
Niti tako redkega ne,
kot je redka štiriperesna detelja.
Hotel je videti samopašnega starca,
da bi v blazinici, kjer ima samotar zapičene svoje misli,
poiskal čarobno šivanko,
s katero bi si brez bolečin prisil na jezik odgovor,
kakršnega je imel že dolgo zabubljenega
v beli pajčevini svojih možganov.
Ampak ko je prišel na otok, so mu povedali,
da se je starec odlepil od skale.
Da si je s peklenskim kamnom izžgal svoje korenine.
In da z njegovo glavo ni več dobro,
saj jo vsak dan odpira z drobno žago
in čisti s kraljičkovim peresom njeno lupino,
ker se boji, da se vanjo naseljujejo ose.
1 Problemi	735
To so mu pripovedovali v pivnici v hiši njegovega prenočišča.
Povedali so mu, da so ga pričakovali,
da so že dolgo opazovali na nebu pot njegove zvezde zaupnice.
V spanju so ga razgrabile tuje pokrajine in ga neizprosno vsrkavale.
Zjutraj ga je zbudila jata kavk, ki je letala od okna do okna,
pritiskala svoje brezobraze k šipam,
in metala v prepade njegovega zbujanja klice iz perja.
Spet se je zavedel, kako popotuje v krogu,
da pride zmeraj v usojene kraje,
ki ga s svojo tujo vsebino obkrožijo vsakokrat tesneje.
Nič ga ni čakalo na popotovanjih.
Tolažil se je, da se približuje glasovom, ki obtožujejo iz svojega
mravljišča.
Tam mu bo z brailovimi črkami natiskana na kožo
nerazumljiva povezava vzrokov,
ki jo je moral odvreči na svojem kroženju.
Ne ve, kod hodi.
V	prostoru, kjer sliši glasove tistih,
od katerih je ostal samo glas v njegovem ušesu.
Glas, ki zloguje besede njegovih misli.
Glasovi, ki mu kradejo nedomisljene predstave
in jih pačijo v svojih brezgrlih.
Ne ve, kaj zgublja.
Na postajah, kjer se zadržuje, dokler jih ne opustoši,
odmetava svoje lupine.
Ko se ozre še z zadnjim pogledom
s prvega plešastega holma,
vidi lupino, ki ga je zapustila
in vidi mrčes, ki si razpostavlja v njej svoj dom.
V	mrtvem delu njega. Tako nič njegovem,
kot ni njegov tisti zgubljeni zob,
ki ga hrani v porah svoje obleke.
Ne ve, kje je.
Ko se mu je vsesalo v glavo, da je ubil,
je bil v goli beli sobi. V čisti osvetljavi trenutka
se je srečal in spoznal neznanca,
ki se hrani z izvirom sokrvce v svojih ustih.
786
Neutolažljivo utrujenega tujca.
Pred njegovim pogledom je zbežal k oknu.
Takrat je zagledal na drugi strani gluhe ulice v izumrli hiši
ženo, ki je pela besede iz stare pesmi.
Besede, ki jih je poznal iz lupine otroka,
besede, ki so govorile o zlu, tako nedosegljivem,
da ne more nikogar odrešiti.
Bilo je srečanje dveh neznancev,
ki bežita pred mislijo drug o drugem.
Katerih korenine, ki se ne poznajo,
napajajo pod zemljo vode iste prstene dojke.
Ne ve, kje je. Popotuje.
Ko bo dopotoval do stiske, ki bo obsežnejša od njega,
se bo spet prikazal neznanec. Iz prostora, ki se bo tesnil.
Potem bosta obležali na nedoločljivi točki poti dve lupini.
Zadnji od lupin.
Saj ju tisti, ki ne bo odhajal z nobenega plešastega holma,
ne bo videl.
Ker ne bo nobeden odhajal.
3
Ko so se razpostavili v oknih pokrajine skovirji večera,
je prišel do vrat.
Pokrit s prahom utrujenosti je iskal izgovor za to,
da bi lahko vstopil.
Nobenega ni mogel zažgati v ogenj molitve,
da bi jo zmolil pred novimi vrati,
da bi z njo iztrebil strah, ki ga je preraščal.
Zraven je skoz priprta vrata lovil besede o sebi.
Besede kot da bi kvačkal meglo.
Ugrabila ga je močvirna jesenska pokrajina,
zapredena v mrmranje dežja.
Zmeraj, ko je mislil, da je povezal zvoke nakovala in kladiva,
ga je za srce ugriznila kačja misel,
da je nekoč ubil.
Spomnil se je rok, ki jih je srečeval. S tako čistimi prsti,
kot so čisti prsti migetalk skoz zeleno steno vode.
Nekoč se je po igri trenutkov odlepil s tega prsta noht.
In pod njim je zasijala
stara strjena kri, ki se je prelivala
787
v mavričnih barvah pomorjenih žrtev.
Stegnil je proti vratom svoje roke,
ki se jim je sanjalo, da so ubijale,
in vrata so se odprla
in glasovi za njimi so utihnili.
Kakor sivina, ki jo je prelepil nov zid sivine.
Prostor je bil prazen.
In tih, kot da je davni veter pometel prah,
v katerega je razpadel zadnji glas,
zgubljen pod stropom.
Ko je sedel v njegovo sredino, so se za njim zaloputnila vrata
in skrila v svoja usta zadnji pramen svetlobe.
V	nerazločnosti praznote je bil črna kepa,
ki se seseda vase.
Tako je ostal in čutil, kako nič več ne čuti.
Iz teme se je primikal nesnovni zid nebivanja.
Zid, ki je razdruževal njega in poti njegove preteklosti.
In tiste, ki jih bo še napravil.
Ko se je dotaknil njegovega čela,
od vsega še najbolj podoben niču,
se ga ni prestrašil, ne razveselil.
Čutil je, kako nič več ne čuti.
Kopica njegovega telesa bi bila mrtva.
V	njej je živelo samo obžalovanje,
ker se ne more kot kos ledu raztopiti
in zginiti v špranji tal.
In tako je nad njim vstajala gora,
porojena iz virusa obžalovanja, ker čuti,
in mu žugala, da ga bo zasula s čebeljimi plazovi novega popotovanja.
4
Vsak nov dan ga napaja
z novim studencem strupa.
Njegove korenine pijejo in zmeraj bolj temnijo,
čeprav se listi, ki zastirajo njegovo glavo,
ne zavedajo, kakšna pijača jih napaja.
Nekoč, ko se bo zbudil in pogledal skozi sito svojega telesa,
ali ko bo obrisal prah s svoje kože,
ali ko bo odlepil ilovico z gležnja,
bo zagledal temno valovanje pijavk pod mlečnim steklom svojih žil.
788
Videl bo, kako sesajo njegovo kri,
kako jo podtalno in brez bolečin preustvarjajo
v zeleno kri ne njegovega sveta.
Zvito se bo zavlekel v svoje lupine,
in preden hojo noči pojedle na nebu ščip,
bo spotila njegova koža zadnjo kapljo strahu pred sabo.
Potem bo prišel do vrat in jih odprl.
Glasovi bojo planili nanj.
In ker bo hotel zadušiti njihovo zmešnjavo,
bo zgrabil prvega, najbolj ognjenega,	'
zgrabil ga bo za vrat in stiskal, dokler ne bo utihnil.
Potem bo zagrabil drugega.
Njegovo truplo bo vrgel k prvemu.
Preiskal bo vse kote in našel vse poskrite glasove,
izsledil jih bo po pritajenem dihanju.
Zaduhal po ostrem potu strahu,
in njegovi zeleni prsti bojo vsakemu spremenili v nič
mehurček sape v grlu.
Potem bo sedel v prostor in poslušal tišine,
ki bojo v nevidnih rekah valovile čezenj.
In ko bo želel, da bi se vrnil v preteklost,
bo v njegovih mislih rasel med zdaj in prej most,
ki bo imel v svojem najvišjem loku zijajočo rano.
In takrat ho mogoče pogledal svoje roke
in ga ne bo plašilo nič, kar so kdaj storile.
5
Preganjala ga je nedoločljiva slutnja,
da je vsevedno oko spregledalo tenko plast zemlje,
ki pokriva njegovo početje.
Da išče med razpokami kamenja,
ki je tako dokončno slečeno, kot je slečen sam,
prestrašenega martinčka,
kateremu sope v trebuhu njegovo ogroženo upanje.
Nekoč je skoz priprte veke začutil,
kako se mu približuje tat.
Ne približuj se mi, je siknil, ker vem, kdo si.
In tat se je umaknil.
Ampak komaj ga je nehal zasledovati s svojo mislijo
po poti njegovega bega,
789
so ga spet zdramili njegovi neslišni gibi,
ki so se tihotapili okrog pokrajine njegovega telesa.
Korenine strahu so se razraščale v njegovem mesu.
Zato se je branil z glasom:
Pojdi iz mojega risa.
In ko je čutil, kako popuščajo prsti nevarnosti
na njegovem grlu, se je zakrohotal:
Pokrij se z lobanjo, da ne boš prihajal razoglav.
Njegov smeh se je še dolgo kotalil po razpoki,
v kateri je poginjal martinček upanja.
Včasih se tolaži, da ga iščeioko, pripeto v srce vesolja.
Da raziskuje mrtvo kamenje njegovega početja.
Naj gleda, si zloguje
in vzame iz pore svoje obleke posušeno martinčkovo kožo.
Položi jo na najvišji in nabolj suh kamen
med kamni, kjer se kregajo premagani zvoki njegovih korakov.
6
Ni ga preganjala preteklost.
Ni ga bilo strah luknjičavih tal sedanjosti.
In dokler je čutil potenje svoje kože, je vedel,
da je shranjen v varnem telesu trajanja.
Nekoč je pogledal skoz sprednje okno časa
in se zagledal na mrtvaškem odru.
V lepljivem mraku so se kopičili znani obrazi.
Ko so prinesli krsto zanj,
jim je naročil, naj pripeljejo pogrebnike.
In naj iz voska, ki ga je nabral
in iz papirja, ki ga je pridelal,
napravijo velike šelesteče rože.
In ko so ga z mravljinčjo gibčnostjo ubogali,
se je spomnil tistih, ki so pod zemljo bojevali
žilavi boj s smrtjo.
Ukazal je, naj ga položijo v krsto.
Kot da so dokončno neuporabne in tuje, so mu poravnali roke.
Preobuli so ga v copate.
Zmeraj je sovražil črno oglatost mrliških copat
in videl v njihovi papirnati neuporabnosti hinavščino,
zato je zasumil, da ga obrazi okrog njega goljufajo.
Pomislil je na tiste, ki so si v zadnjem boju, zgubljenem,
odgriznili svoje prste.
Da bi skušal mračne soigravce,
jim je ukazal, naj ga zabijejo.
790
Ko so zabijali krsto, jih je prosil,
da bi se rad poslovil od prijatelja.
Naj ga pokličejo, jim je ukazal.
Reči mu mora besedo, ki jo bo samo on razumel,
je mrmral,
ampak njegove besede se niso izmuznile med špranjami udarcev kladiva,
ki je zabijalo žeblje v vrata,
katerih ne bo nobeden več odprl.
Vzpenjal se je na goro brez imena.
Gorske poti so lahke. Z eno izbiro.
Ce gremo po pravi poti, nas pripelje na glavo najvišje gore.
Ce zaidemo, nas pot, steptana od zvodniških parkljev,
strmoglavi v prepad.
Sel je na goro zaradi zapovedi,
ki ni prišla od nikoder.
Mimo slapov, ki so padali kot otrple
steklene reke v soteske.
Zaradi zapovedi, ki ni prišla od nikoder,
je prenočeval v razmočenem listju.
V svojem spominu spi sključen na ozkih policah
v nočeh, ki jih prebada ošpičen dež.
Vsako jutro je povrgla žival noči sivega štirinožnega mladiča,
ki se mu je s slepim kruljenjem prikotalil pod noge.
Zaradi ukaza brez vzroka in namena
je moral vselej pokončati slepo žival.
Tako je gnus že zjutraj zvrhal posodo njegovih dni.
Potem se je prebudil iz obličja v obličje pred goro.
Pobral je od dežja zmehčano bisago svojega telesa
in videl, da ni več poti naprej.
Zastonj se je pognal v brezglavo iskanje po brezpotjih.
Ko je spoznal past, ki si jo je nastavil,
se je privolil predenj mladič, še zluzast od poroda
in se mu s kruljenjem pognal med noge,
kot da bi v svoji slepoti iskal pri njem varstva.
Moral ga je žrtvovati.
Poslušal je, kako se je za truplom valilo v prepad razmočeno kamenje,
kjer je splašilo gnojno vpitje gavranov.
In ko je poslušal, se je utrgala iz deževja mladičeva mati
in se s togoto brezimne zveri zagrmla proti njemu.
791
Dosegla ga je in se spremenila v rdečelaso žensko.
S hrbta mu je odtrgala zaplato preperele obleke
in obrisala na koži njegove lakotnice ledeno ostrino noža.
Zdaj ga je zasužnjil nepričakovani del zapovedi.
Kot zlat obraz se mu je bližala njegova izpolnitev.
Zagledal se je v obličje gore, ki mu je bilo namenjeno
po zapovedi, ki ni prišla od nikoder,
ki ni bila zapovedana nikomur,
in začutil v sebi mehur, ki mu raznaša okostje.
Ko se je razpočil, predrt z ostrino maščevalnega noža,
je odletel iz njega rdeč brezsnoven kolobar
in obvisel v oblakih nad glavo gore.
8
Spremenil se je v misel, ki je mislila sebe,
ko je gledal svoje truplo, ki se je valilo v prepad,
ko je poslušal proženje kamenja
in krokotanje iz gnojnih grl gavranov.
Misel, ki se je mislila,
kako ga nesejo v krsti, kako ga spuščajo v grob.
Brvast rdeč kolobar misli, obešen nad ostro glavo gore,
ki je pozabil, od kod izvira,
brezčuten, ko zasipajo telo,
ki je bilo os njegovega vesolja.
Bil je misel, ki je mislila sebe,
popolna sama v sebi, zaokrožena v brezsnovnem kolobarju.
Srečna v svoji prosojnosti.
V svoji netežnosti.
Odlepila se je od vrha gore
in zginila v širokih vratih neprostora.
792
Februar
Rudi Šeligo
Deček sedi zadaj. Pomaknil se je čisto do naslonjala, tako da je gornji
del telesa videti pokončen, ves deček pa je upognjen v pravi kot: noge so
v vodoravni legi zložno ena zraven druge na mehkem sedežu, samo gležnji
z rjavimi zimskimi čevlji se s težo upogibajo navzdol. Roke je položil
zraven sebe in obrnil dlani navzgor. Prsti se narahlo vihajo navzgor. Obraz
je mehko izoblikovan, poteze tečejo plitvo in neizrazito, je skoraj potrpež-
ljiv ali nemara osuplo potrpežljiv in skoraj nič radoveden. Včasih se zgane
ena od obrvi in šine gor v čelo, potem pa se počasi spušča v naravno lego,
ki jo ima, ko ni zgoraj ali ko ni čelo nagubančeno. Je resen in moško
miren. Edino, kar ga dela neresnega in otročjega, sta dva polkrožna temno
rdeča podaljška ust, ki sta na licih in zavijata navzgor, vendar se kmalu
zožita in izgineta. Nemara sta ostala kot znamenje velikega kozarca in
kakšnega soka, ki nima svetle barve.
Tako kot tečejo sive proge na rdečih preoblekah sedežev navpično
navzdol, in tudi na preobleki zadnjega sedeža, kjer sedi kot ulit, tako
tečjo vrste belih jelenov vodoravno po modrem puloverju, ki mu sili
v brado in se mu, ko tako pogreznjeno sedi, dotika mehkih ušesnih
mečic. Jeleni so vzdignili levo prednjo nogo in jo v kolenu in gležnju
upognili. Zadnji dve sta v koraku, ena spredaj, druga malo za njo, korak
ni dolg in napet, jeleni hodijo, ne bežijo, jelenje glave so visoko nad tru-
pom. Stirioglato oko jelena je kot modra točka na beli podlagi. Lopatasto
rogovje je nad glavo in zdi se, da kljub masivni teži prav rogovje omo-
goča glavi njeno visoko odmaknjenost od trupa. Najvišji izrastek rogovja
se zliva z desno nogo jelena v zgornji vrsti, bela barva teče brez pre-
sledka, zgornji jelen se po parklju desne noge pretaka v jelena v spodnji
vrsti, drugi jelen v isti vrsti pa se s prsmi dotika prednjega, tako tečejo, vsi
z levo nogo v zraku in z zadnjimi v razkoraku, sklenjeni krog in krog
telesa dečka, ki sedi kot ulit v pravi kot zadnjega sedeža. Barva preoblek
je rdeča. Deček upogne tilnik in gleda po sebi navzdol. Zgane roko, gre
z njo pod pulover na trebuh in ga privzdigne. Cez čas položi roko spet
zraven sebe na sedež in ne gleda več po sebi navzdol. Gleda predse in
molči. Na obrazu se mu nič ne zgane.
793
Skozi okno pride roka z zavihanim rokavom. Prsti so skrčeni, roka
je vsa v prstih, ki stiskajo robec. Ko se primakne njegovemu obrazu in se
prsti narahlo razklenejo, da primejo in stisnejo nos, deček pihne. Potem
prsti še bolj stisnejo nos, zdrsijo z robcem navzdol do ust, tam še enkrat
stisnejo in zdrsnejo vstran in deček premakne glavo na drugo stran, roka
pa se odmakne, stlači robec v dlan in pest in se spet počasi pomika ven
kot kakšen žerjav.
Zunaj sije februar. So trenutki in celo celi časi, ko svetlobo razpo-
lavlja, in ko jo razpolovi, seka vsako polovico posebej. Tako stojijo kosi
različnih svetlob s svojimi ostrimi mejami eden ob drugem, kot da so
različni kosi sveta nametani eden zraven drugega. Potem so tu še plasti
zraka. Kakšna plast, pod pristrešjem na primer, je že globoko poletje, so
pa tudi plasti iz ploščnatega ledu. Veter, ki zdaj piha, zdaj pa spet ne,
prihaja iz neugotovljive smeri, ker zdaj piha s hribov, zdaj iz doline,
zdaj iz mesta, včasih pa se zdi, kot da ga zaganja iz tal navzgor v zrak,
kot da nastaja v tleh in tam dobiva tudi sunke. Koža se ježi in zelo mogoče
je, da bele človeške nitke pod kožo nihajo in se ma jejo kot kakšne šibe.
Krpe snega so kot smetišče. Spominjajo še zmeraj na belo barvo snega,
imajo pa ostre, črne robove, ki se cedijo in cedijo v mokro podlago.
Včasih stojita ena zraven druge samo dve svetlobi, dva različna vetra,
samo dva kosa.
Hiša na nasprotni strani dvorišča se blešči v svetlobi. Okna jo od-
bijajo v zrak, tam znenada zgine, stene pa so, kot da je svetloba v njih
ali za njimi, kot da je za njimi stomilijonska žarnica. Za hišo in tudi nad
njo je nebo prekrito s temnimi, visečimi oblaki. Ta del dvorišča pa, kjer
sedi deček, je v senci in tudi hiša zraven je neosvetljena. Je takšna, da
ne gre skupaj z ono na drugi strani, je hiša iz drugačnega letnega časa.
Svetloba se ne meša, ni koščkov. Vetra ni.
Iz hiše, ki je na oni strani, napoči glas orglic. Na robu okna se pokaže
roka, ki se ga oprime. Potem se prikaže še druga roka in postavi na podboj
lutko. Lutka drži roke navzgor in je punčka s pšeničnimi lasmi. Roka se
je oprime čez život in orglic sploh ni več slišati. Zdaj se živa punčka na-
sloni zraven lutke, jo z eno roko še zmeraj stiska, z drugo si popravi lase
s čela, potem pa z isto roko pomakne lutki roko navzdol k telesu. Deček
je obrnjen tja. Skozi okno se prikaže druga roka, ki nima zavihanega ro-
kava, in se počasi, kot da se obotavlja, približuje dečku in sedežu. Pred
njegovim obrazom se za hip ustavi, potem pa mu gre rahlo po obrazu
navzdol. Deček se odmakne, zgane samo ustnice in požre. Zdaj gleda
natanko naprej, in ko roke ni več, še enkrat požre.
Ko zgane roko — mogoče brez pravega namena, mogoče pa zato, ker
se je v kotu skoraj na silo upognjena utrudila — in jo položi v naročje
s hrbtom dlani navzdol, mu obraz zaživi, obrvi šinejo navzgor in obe roki
pohitita. V sedežu se ulekne, sproži noge malo naprej, jih napne in pri-
vzdigne telo, da je vsa teža na tilniku in mečih. Iz žepa potegne zamašek.
Nese si ga tik pred oči in ga s prsti, ki se gibljejo kot kakšno natančno,
a hkrati še malo negotovo orodje, suče pred sabo in gubanči čelo. Potem
794
ga prsti ene roke trdo zgrabijo, da se členki upognejo in nohti pobelijo,
spodnjo ustnico vsrka med zobe, nekajkrat pomežikne in porine kazalec
druge roke v luknjico zamaška. Potem kazalec zmeraj močneje pritiska
vanjo in ga suče, kot da jo hoče povečati. To dela tik pred očmi, napeto
gleda v svoje početje, kot da priganja prst s tenkim ravno odrezanim
nohtom, dokler se tu še bolj ne stemni in ne začne pihati tudi veter. Lahko
ga sliši, kako se med vrati tare, kako si išče tok.
Vrata topo zadenejo ob podboje, na šipo se pritisne rdeč karirast pred-
pasnik in se zmeraj bolj pritiska, nato pa se odmakne. Vrata se odprejo
in ista roka z zavihanim rokavom, ki je enkrat že bila, položi na sedež
zraven njega polivinilno vrečko. Nemara vidi v nji jabolko in še nekaj,
kar je še posebej zavito v bel papir. Roke dene dol, obraz je v popolnoma
vodoravni legi, samo malo bolj naprej se drži, na sedež zraven sebe ne
pogleda, Zamašek stiska v pesti v naročju, roka z zavihanim rokavom mu
pogladi lase, jih pomakne s čela bolj nazaj, za hip obmiruje na čelu, potem
pa trepetaje zdrsi po njegovih licih navzdol vse do prsi, tam se končno
odtrga od njega in gre počasi ven. Deček je ne sledi. Nepremično sedi in
gleda naprej, kot da roke ni. Ko je roka že zunaj, se zgane, preloži za-
mašek v drugo roko, ki je tudi vlažna, s prosto pa gre spet v žep in po-
tegne ven zvito vrvico, ampak samo toliko, da se pokaže zunaj, potem jo
stlači spet nazaj in tiplje nemara za čem drugim. Vrata se spet narahlo
odprejo, V odprtino se skloni rdeč. nabrekel obraz in ga gleda malo vpraš-
ljivo, malo pomilovalno in nerazumevajoče hkrati. Ko še bolj zariplo zardi
in se zveriži, spusti veke na lica in pritisne snežno bel robec na usta in
nos, in čeprav je robec zmečkan in stisnjen, se ostro odbija od rdečega
obraza in čmih nakodranih las, ki ga obkrožajo. Ko ima robec že na bradi
in ga roka tišči v brado in nekam navzgor hkrati, da se greben nosa krči
in da se viseči mešički pod očmi gubajo, spet gleda v dečka skoraj osuplo
in obupano s svojimi rjavimi in premočnimi očmi, iz katerih nezadržno vre.
Deček se šele ta hip zažene iz svojega otrplega mirovanja in se z vsem
telesom ozre v obraz med vrati. Nekaj trenutkov gleda vanj s popolnoma
odprtimi očmi in se celo nagne malo naprej, potem se znenada vrže nazaj
na naslonjalo in prične mrzlično iskati in brskati po žepih. Videti je, da
je nekaj našel, vendar ne potegne nič ven. Pri tem se ozre na drugo stran,
kjer je osvetljena hiša s čisto rumeno svetlobo brez kakršne koli primesi
rdeče ali drugačne barve pred sivo črnino, ki je v zraku in na nebesu.
Punčki sta še zmeraj na oknu in se tudi svetita. Ena od njiju mora imeti
v rokah ogledalo, ker sedež in dečkov obraz preleti zajček. Obrne se spet
na levo. Med vrati so zdaj trije obrazi in vsi trije imajo robec na ustih
in gledajo vanj, deček pa se končno zastrmi v ploščo pred prednjim
sedežem.
Leva stran se še bolj stemni, vrata se odprejo na stežaj in temno rjava
gmota drsi počasi, pa vendarle tudi naglo navzdol in se spusti na sedež.
Mož si popravi kapo in zakašlja. Deček vztrajno stiska roke v žepih in
nepremično gleda v ploščo, ki ni ne na levi ne na desni, temveč pred njim.
Mož na sedežu se razširi. Desno roko sproži v desno, leva prime za kljuko
vrat, in ko še enkrat zakašlja, jih hoče potegniti k sebi, vendar se v zad-
795
njem trenutku pokaže tenka bela roka, ki je še ni bilo notri, zato mož ne
potegne vrat, čeprav ostane z roko na kljuki. Roka je dolga, dlan je zožena
v napete tenke prste, ko hiti mimo moža na zadnji sedež. Z bleščečimi
konicami prstov se dotakne dečkovih lic in zdi se, kot da je deček osupnil,
sklonil se je navzdol in jih pogledal. Ko jih je pogledal tako od blizu, se je
roka rahlo umaknila, deček pa je hip nato šel z obrazom za njo in se skoraj
naslonil nanjo. Prsti skoraj niso bili več prsti, zlili so se v dlan, ki mu
gre po licu navzdol, se na bradi za hip ustavi, potem pa počasi potuje po
drugem licu navzgor in čez čelo. Deček jo vseskozi sledi in se pritiska
obnjo. Potem gleda tudi za njo, kako se umika skozi vrata ven. Ko se že
odmika od njega, počasi in obotavljivo, kot da ima v sebi nekaj živega,
deček vzdigne roke in se je z obema za hip dotakne. Mož še enkrat za-
kašlja in butne vrata k sebi. Skoraj istočasno zaropota tudi motor in
deček se spet nasloni nazaj. Ko se pomikata nazaj, lahko vidi tri pred-
pasnike, ki se skoraj negibni pred stopnicami. Zgane z ustnicami, z jezikom
si oblizne kotička ust in požre slino.
Moževe roke so zdaj ume. Preklada ročico, daje si opraviti z gumbi
spredaj na plošči, preprijemlje krmilo, se z njim suče na eno stran, potem
pohiti spet dol k ročici, pa se spet vrne na krmilo in ga suče v drugo
smer. Suknjič na moževem hrbtu se naglo guba in spreminja obliko, tilnik
in glava sta kljub temu skoraj čisto negibna. Ko se pomikata nazaj, se
deček ozre skozi zadnje okence, ko pa mož ustavi, že gleda naprej. Ko po-
časi spelje, da je slišati drobljenje kamečkov pod kolesi, mož reče: »No,
pa greva.« Deček se še enkrat ozre k stopnicam, vendar takoj in sunkovito
umakne pogled na ploščo pred sabo in gleda lučko, ki se prižiga in ugaša
v enakomernih presledkih.
Vrsta otrok se približuje čisto po robu poti. Držijo se za roke in vrv,
ki teče od prvih dveh do zadnjega para. Ko se jima še bolj približata, se
vrsta še bolj stme. Prva dva se ustavita in pogledata nazaj, druga dva se
ustavita tik za prvima in pogledata nazaj, in tako gre potem do konca kot
val. Tovarišica se sklanja nad vrsto in jo ureja, priganja jo še bolj h kraju.
Posebno zadnji del je preveč na cesti, tovarišica steguje dolge roke in vrsta
se zravnava. Deček na sedežu vstane, razpne oči čez cel obraz in se na-
smehne. Mož za krmilom strogo reče: »To pa ne. Vstajal mi pa ne boš.«
Deček ga ne pogleda, vendar takoj sede in se nagne skoraj do šipe in
gleda v vrsto. Smehlja se, hkrati pa mu zraste na obrazu ostri znak raz-
posajenosti. Potem si dene dlani med kolena, jih stisne in se še zmeraj
smehlja. Tri ženske z rutami in temno modrimi platnenimi plašči se na
redki travi ob križišču ustavijo, naslonijo se na grabi j e in gledajo. Deček
se zresni, obrv mu šine v čelo, in stisne zobe.
Ko ni več hiš, lahko za hip vidi pokrajino, ki je široka, pravzaprav
razsežna ravnina, ki je videti vsa zasnežena, čeprav je sneg siv in čm in
so vmes čistine, ki so že bolj črne, nekako votle in kot da so bolj blizu
kot sneg in kupi okoli njih. Takšna pokrajina je na obeh straneh ceste in
se širi daleč proč. Daleč proč ni videti nobene hiše ali hriba ali kozolca,
ki bi presekal to široko pokrajino. Ko pa je že zelo daleč in še zmeraj ni
videti nič takšnega, zaradi česar bi se začenjala nova ali druga pokrajina,
796
se ta združi z meglico, ki je na nji, in tako se neha tudi ta široka pokrajina.
Vendar vse to lahko vidi res samo za hip, kajti zelo hitro sta v gosti,
vodeni megli. Deček je nemara kar presenečen, umakne se spet nazaj na
■naslonjalo, oči pa ne odmakne od megle pred moževim steklom. Mož pre-
makne ročico, zunaj se pokažeta dva snopa luči in potem niti megle in
njeni oblaki drsijo gor in dol po ploskvah luči. Mož mrmra, kot da je
jezen, skoraj napeto besno, vendar je vse, kar reče, domala nerazumljivo.
Deček zgane z ustnicami, ne gleda več v meglo spredaj, temveč v možev
tilnik, kot da se opira nanj. Mogoče se zdaj tudi malo boji, ker mož še
zmeraj grozeče godrnja, mogoče bi rad bil še manjši in priden. To je
najbrž zaradi megle, ki se zgrinja nad vozilo, kot siva odeja, tako da ni
videti drugega kot to notranjost vozila, in ta notranjost postaja zato vse
bolj pričujoča, ozka, majhna in celo otipljiva. Nemara ga stiska in sili
v pokornost. Leze v sedež in vase, kot da se topi, hkrati pa jekleno napeto
gleda v možev suknjič, v šiv suknjiča, ki se v ravni črti spušča od tilnika
navzdol, vendar se zdaj pa zdaj zvije, ko se mož premakne ali zagodrnja.
Mož še bolj zmanjša hitrost. Deček se nagne naprej, z desno nogo se celo
opre na prdenji sedež, vzdigne glavo in zlahka opazi, da ni nobene ploskve
svetlobe več, da je vse spredaj, kot nekakšna kosmata sivkasta bela gmota,
ki se vali in je samo tik pred njima obarvana za spoznanje rumeno. Mož
plitvo zakašlja in si gre z dlanjo in posebno s prsti po bradi in okoli ust.
Ko mož še enkrat zakašlja in je deček skrčen v kot in bi nemara še
zmeraj rad bil priden, se pred šipami zgane, prostor se razširi, kosmata
sivina usahne, rob ceste se čez greben črnega snega razširi v polje in po-
krajino, cesta se podaljša, luči se tudi podaljšajo, čeprav se ne bleščijo,
saj še ni temno, po pločevinasti strehi pa zašklopota, ulije se po šipah, in
lahko vidi, da dežuje. Spredaj pred šipo lahko vidi, kako po modri plo-
čevini odskakujejo kapljice in se drobijo. Mož se nagne v desno in črni
paličici pričneta brisati šipo in pogled lahko p>ostane veliko bolj jasen in
razločen. To šklopotanje, ta uma brisalca in to široko polje, ki je zunaj,
pa čeprav ima temen zid za sabo, sprostijo zrak v prostoru, da ni več zbit
kot v kakšni stiskalnici, in prostor v vozilu se razleze navzven in prostor
od zunaj pride noter. Deček se presede, globoko in sproščeno zavzdihne in
prekriža roke v naročju. Glavo nagne na stran, skoraj si jo položi na ramo
in njegov tihi, resni, domala ploskoviti obraz je videti utrujen. Tudi malo
zamiži. Mož si z levico privzdigne kapo in se popraska po glavi. »No, vidiš,
pa sva zunaj. Zdaj bo šlo. Ali si zaspan?-« reče, ko dene roko spet dol.
Deček ne odgovori. Oči so spet rjavo odprte, vendar sedi nekam zavaljeno,
kot da odprte oči ne gledajo, kot da se je v celoti prepustil utrujenosti.
Nemara tudi nima več potrebe po tem, da bi bil pazljiv in priden. S pr-
stom, z ravno ostriženim nohtom na prstu kroži po oblogi stene pod šipo,
in zmeraj, ko pride do nekakšne ostre vdolbine, ki je nemara šiv obloge,
nohtek tenko poči, in potem kroži okrog in okrog, dokler ne pride spet do
šiva. Ko zakroži" zelo navzgor, skoraj čisto do šipe, se naglo ustavi in
pozorno gleda. Nato spusti roko, se z njo oprime roba sedeža in se potegne
prav do stene. Z licem gre previdno, kot da opreza, ali pa tako, kot da pri-
čakuje, do šipe in se je mežikaje dotakne. Potem se spet odmakne in
797
gleda liso. Ko se spet približa, vzdigne prst in potegne po nji. Crta je jasna
in zelo vidna, skoznjo se vidijo tudi stvari, ki hitijo mimo, prav lahko bi
videl, kako nekaj hiti. Više nad črto prične krog, nad krogom so majhne,
enakomerne črtice kot plot, v krogu naredi dve piki, dve črti, eno pokonci,
drugo ležečo, pod krogom nekakšen trapez, pod njim dve kljuki. Pogleda
malo bolj od daleč in reče: »Punčka.« Potem nariše zraven nje nov krog,
ki je večji od punčkine glave in ki nima črtic samo po gornjem delu,
temveč krog in krog, in reče: »Kolikokrat še spat?«
Znenada šklopotanje preneha, vendar je zelo mogoče, da sploh vedel
ni, kdaj je jenjalo. Po prostoru poči ostra in predirna svetloba. Nič več ni,
kar je bilo, in kmalu zdrsnejo s šipe tudi risbe. S svetlobo je prišlo noter
tudi nekakšno bobnenje. Kupi snega v pokajini okrog ceste se zdaj prvič
pokažejo kot bleščeča belina. Mož premika ročice spredaj in odpre okence.
Čeprav je sneg zelo bel in se po njem in z njega na vse strani širi močna
bela in rumena svetloba, so smreke za njim, smreke na koncu ravne po-
krajine, ki zdaj ni tako razsežna in dolga, temne in zaradi vsega tega
mogoče še bolj pričujoče kot svetli sneg na ravni pokrajini. Nad smrekami
in hkrati blizu ceste je sinje nebo. Mož reče: »No, vidiš, pa sva zunaj.«
Deček se ozira, mir je do malega zginil z njegovega obraza in zdi se, da so
ga same drobne begajoče oči. Nemara se je nemir prenesel tudi navzdol
v telo. Najprej skrči noge in jih položi na sedež, skrivenči obraz in se
nagne naprej. Z roko si gre čez čelo in sunkovito sune noge spet dol. Potem
se nasloni na komolec in pogleda ven. Kakor hitro se zravna, ponovi
isto lego, samo na drugo stran. Komolec spodmakne in se uleže na sedež,
zraven pa za hip spet zapre oči. Vendar je kmalu spet pokonci. Roko
položi na šipo, z brado pa se nasloni na naslonjalo prednjega sedeža, tako
da se z nosom dotika širokega moževega hrbta. Potem se z rokami odžene
od sedeža in se skoraj uleže na naslonjač. Oči se mu motno svetijo, ko
tako obmiruje, diha hitro in roke so domala z geometrijsko natančnostjo
položene zraven. Mož si medtem prižge cigareto, odvrže kapo na sedež
poleg sebe in reče: »Ali nimaš nobenega robca?« Deček odpira in zapira
oči in razen globokega in hkrati naglega dihanja ni videti na njem nobe-
nega giba in nobene napetosti, ki bi napovedovala, da se bo zdaj zdaj
premaknil. Miruje, kot da je brez moči. Mož še enkrat, to pot malo glas-
neje in odločneje reče: »Ali nimaš nobenega robca?« Deček se tudi zdaj
ne zravna v sedežu, še zmeraj tako napol leži in mrtvo seže v žep in nese
robec pred nos. Oči in lic pa si sploh ne obriše, ko robec že spusti na tla
zraven sedeža, čez katerega visi zdaj tudi roka.
Ven prične gledati šele, ko se pričneta spuščati. Zanaša ga zdaj v kot,
zdaj v polivinilno vrečko, zato se najbrž oprime roba sedeža, z drugo roko
pa se nasloni na steno pod šipo. Spredaj se spet in spet odpira razgled in
pokrajina, ki ni cesta niti ni takoj zraven nje, temveč je visoko nad njo.
Nebo je daleč in visoko. Hribi, ki so pričujoči v tej pokrajini, so tudi daleč.
So kot sklenjen siv zid. Imajo oster in črn rob v zračnerh prostoru, v ka-
terega se je zgubilo sonce. Pod to črno, ostro valovito črto je siva gmota
nagubančanih hribov, ki navzdol proti vznožju zmeraj bolj temni. Nad
robom, se pravi že v zraku, tik nad njim, je ostra rumena barva, ki potem
798
v zmeraj večji oddaljenosti cd roba postaja prosojna, dokler se ne stakne
s pasom zelene. Potem tudi zelena postaja zmeraj bolj prosojna in redka,
postane tudi malo rumenkasta, dokler obe ne zgineta in je samo še modra
ploskev. Zvezde ni nobene. Obraz ima spet zbran in miren. Ostri temni
rob hribov se zlomi. Pas rumene barve se po razorih sivega hribovja
razlije navzdol kot kakšna scefrana rumena cunja'. Zelene in modre sploh
ni več. Namesto njiju pride škrlatna, ta pokrije še tista pobočja hribov,
ki so skozi rumeno še zmeraj ostala. Potem se čez škrlatno razpnejo ostre
črne črte, ki so ravne kot deske, škrlatna pa se zoži in zgosti v nekakšno
pahljačo in zavrti kot vetrnica, hkrati pa se težko skalovje vzdigne v zrak
kot voda, ki vre.
Nemara mora pogledati že zato, ker ga v hrbet nekaj tišči. Pravzaprav
mu ostro tiščanje v hrbet najprej zgane nekaj mišic po vsem telesu, potem
mu tudi odpre oči. Najprej je najbrž tako, da čuti ostre robove pod hrbtom
in kot da z zaprtimi očmi gleda te ostre robove in drugo vse neznano, in
najbrž se nič ne sprašuje in ni radoveden. Leži na hrbtu, roke so zleknjene
zraven njega, noge pa so malo skrčene s koleni navzgor. Cez čas, ko je
nemara že dovolj dolgo gledal z očmi pod vekami in dovolj dolgo čutil
ostre reči pod hrbtom, na mah odpre oči, ne poskuša najprej počasi, ne
spušča samo malo svetlobe noter skozi za črto odprte oči, temveč jih koj
odpre na stežaj, da sta lahko koj v njih dva ostra vrhova temnih smrek
in modro, snažno, že malo zabrisano nebo, ki je nad njima. Obraz ni osupel.
Z zbranim obrazom na tleh in s široko odprtimi rjavimi očmi nekaj hipov
tako gleda navzgor in mogoče za ta čas celo pozabi na tisto pod hrbtom,
kar ga je morda prisililo, da je pogledal. Potem sede. Koj pogleda ležišče
za sabo, kjer sta dva storža in zverižen oster kamen. Zraven, se pravi više,
kjer je bil z glavo, je temno zelen mah, ampak vseeno gre z roko, ki je
prosta, ki se ne naslanja ob tla, na glavo, na teme, tam se otipava vse do
tilnika. Ko gleda spet predse, lahko vidi svoje hlače, ki so na levi strani
razparane skoraj od žepa do čevljev. Z roko gre zraven in potem z njo
potuje zelo obotavljivo po nogi navzdol, roka celo malo vztrepeta, ko
prime tkanino, ki je mehka in cunjasta kot kakšna rjava zastava. Potem
kos hlač, ki ga drži med prsti,, silovito zgrabi in sune obraz naprej. Obraz
je napeto izbočen, nemirno štrli kot kakšna korenina v skalah ali kot žaga.
Lica silijo naprej, nos se je skrčil in tako vrvežav sili pred lica, ki so
zmeraj bolj zaripla, ustnice pa se premikajo in odpirajo. Požene se navzgor,
kot da bo bliskovito stekel, vendar trmasto obstane na mestu. Čeprav
stoji, je zelo nemiren, ves se premika in kot da hiti in hiti. Mirovanje in
gibanje se ovijata eno okoli drugega in se lomita. Ozira se po prostoru
okoli sebe, z očmi zadeva ob debla smrek, ob grmovje tik pred sabo, ob
strmi breg, ki je tudi tik pred njim in se šele pri grmu zravna v jaso, na
kateri stoji, in mogoče sploh ne ve, kam bi stekel. Zasuče se proč od
strmine, v nasprotno smer, kjer lahko ugleda temo. Na ti strani je jase
brž konec, je deblo ob deblu, gozd se pod jaso prične spuščati, skoraj tako,
kot se na oni strani strmina vzpenja, samo da je gozd temen, strmina pa
je gmajnasta. Po dolgem jase ne more videti, ker raste pred njim velik
leskov grm.
799
Na nobeni veji grma, na nobeni veji smreke ni snega. Veje smrek in
veje grmov so mokre, težke in črne. Nepremakljivo štrlijo v zrak, ki ni
več svetal in dneven. Po tleh so kupi in krpe snega, pod smrekami in pod
grmičjem ga ni. Nad velikim leskovim grmom, ki ga je deček že gledal,
na začetku strmine, je ploščata skala kot stopnica. Na nji je veliko snega
in voda kaplja z nje v previs. Sneg se topi, zrak postaja zmeraj bolj
mračen in je februar.
Molče, z ostrimi in širokimi očmi, ki so podobne preplahu, in z vzdig-
njenimi rokami se zažene v leskove šibe. Ko ga oplazijo po nogah, po
telesu in obrazu, spusti roke. Prime veje na obrazu in jih odrine, zraven
tega pa se tudi sam odrine proč in zakrili z rokami. Zažene se na levo
proti gozdu, vendar še prej, preden ga doseže, spremeni smer in steče
mimo leske po jasi. Zdaj, ko pred njim ni več velikega grma, ki mu je
zastiral pogled, lahko vidi jaso v vsej njeni dolžini, pa tudi vse stvari in
reči, ki so na nji. Visoko vzdigne roke, koža se mu naježi in skrči, tako
da ustnice za spoznanje odstopijo od zob in se gornja zaviha proti nosu,
ko kot vkopan obstane. Potem usta še bolj odpre in ko v njih ni videti
zob, temveč samo temno votlino, in ko napne oči, da kroglasto izstopijo,
zakriči in steče. Med tekom še zmeraj kriči v kratkih, presekanih sunkih.
Mogoče se je ob kolesu, ki je ležalo na ozki zaplati snega, spotaknil, mo-
goče sploh ni vedel, kaj dela, mogoče je kratko malo obnemogel. Vrgel
se je nanj s trebuhom, tako da so mu noge, glava in roke obvisele z njega,
in še zmeraj kričal v sunkih, ki jih je rezala kratka butajoča sapa. Vmes
drgeta, telo pa usiha in pada, kot da lovi sapo. Ko spet vzdigne glavo, da
lahko vidi, ponovno otrpne, obmiruje, kot da niti ne diha. Cez hip spet
zakriči, odskoči s kolesa, in ko že stoji, spuščene in napete dlani viha
navzgor, kot da se ga brani in boji. Ampak v isti sapi se že negotovo in
s telesom, ki se napenja in hkrati opreza, pomika naprej, tako da je vi-
deti, kot da se približuje in hkrati beži v nasprotno smer. Trese se in
obraz se spači, ko z muko, in ne preveč glasno in ne kričavo iztisne iz
sebe : »Gospod, gospod. .. !« Vsak gib, drža telesa in tudi glas kažejo, da
z velikim naporom zadržuje nekaj, nekaj drugega, kar bi se brez tega
napora nemara že zdavnaj zgodilo in bi se mogoče tudi moralo zgoditi.
In mogoče je, da je tisto drugo, ki je morda divje, nerazumno in celo
besno, že popolnoma v njem in tudi deluje, samo zunaj se ne pokaže.
Zraven tega je v njegovem glasu in napetih, protislovnih gibih — od ka-
terih je sleherni takšen, da bi bil lahko čisto drugačen in celo nasproten
— vse tisto, zaradi česar je zelo mogoče, da že vse ve. Suknjiča se dotakne
samo z dvema prstoma. Nalahko potegne za žep in skoraj tiho pokliče:
»Gospod... Mamica moja!« Potem gre z roko, ki je še zmeraj stisnjena
v dva prsta, više in se dotakne rokava in povleče z roko malo močneje.
Ko začuti, da roka drsi navzdol, se za spoznanje odmakne. Nemirno gleda,
kako se poveša. Zdaj lahko vidi veliko več, če sploh more še kaj videti
in če mu je to še treba.
Z glasom, ki se je spustil iz njega kot nekaj dolgo zadrževanega in
je bil skoraj kot krik in vzdih hkrati, in ki ni dopuščal nobenega dvoma
v svojih tetivah, ki ni bil samo izraz strahu in tudi ne samo slutnje in
800
osuplosti, se zasuče in zbeži. Prvi koraki so zelo težki in okorni, skoraj
takšen je, kot da se opoteka in kot da bo zdaj zdaj padel. Potem posta-
nejo koraki prožnejši in hitrejši. Teče hitreje in kar nekako nad tlemi,
vendar ne tako, kot da bi bil lažji ali da bi dobil krila. Tek je zelo trden
in kar nekam bojevit. Tudi ni tak, kot da bi bil na begu. Kot da bi naglo
tekel, z določenim ciljem in hotenjem, da mora čimprej nekam priti, teče
čez vso jaso. Najprej ob njenem desnem robu, kjer se začenja dosti tem-
nejši gozd, p>otem pa v neprostornem hodniku, kjer je zeleni mah, zavije
malo više, ob leskovem grmu zavije navzgor, in ko pride do gornjega
roba jase, kjer se pričenja vzpetina, teče vzporedno z njo, dokler pri ko-
lesu ne zavije spet dol in se znajde na robu gozda in spet teče vzporedno
z njim. Od časa do časa spusti iz sebe tisti kratki, a težki glas, ki je po-
doben obupu in kriku. Vendar ne zelo glasno. To je nemara slišati čudno,
ko tako hitro teče, saj bi se ta glas bolj prilegal in najbrž ne bi bil čuden,
če bi stal pri miru in kaj gledal. Za sabo ima že nekaj krogov. Končno se
ustavi ob deblu zmeraj zelene smreke na robu gozda, ki se položno spušča
z jase, vendar manj položno, kot se je poprej. Z roko se nasloni ob deblo
in popolnoma mimo, prav nič zadihano prične jokati. Joka, kot da nekaj
dela, in gleda navzdol v gozd. Cez čas preneha, si z rokavom obriše obraz,
negotovo preseka jaso in steče na ono stran, kjer se začenja vzpetina.
V vznožju se zaplete v težki sneg in leskove šibe, ki so pod njim, in pade.
Domala v istem trenutku se spet pobere in zažene navzgor. Sneg, ki se na
pogled popolnoma trdno drži podlage, postane kot voda in pesek, kot puh
ali nekaj takšnega, kar je zelo vidno, pa vseeno ne moreš stopiti gor. Ko
se noga dotakne motno bele površine februarskega snega, ga nalepem ni
več, noga in z njo vse telo gre na trdo dno skupaj s to belo črno kašo.
Dno pa je spodaj, kjer se strmina šele pričenja. Tako pade z rokami in
z obrazom naprej, roke obstanejo tam, kjer je bil hip poprej celo že z
nogami. Vzboči telo, vsa teža se opre na kolena in roke. Potem prične
grabiti sneg in skuša s koleni naprej. Posreči se mu zgrabiti za korenino,
ki sprva skoraj nevidno štrli iz kašaste brozge, in se potegne malo više.
Pri tem spet in spet prihaja iz njega tisti glas, kratek in popolnoma dru-
gačen od tega početja, ki je zdaj tudi malo nepremišljeno, celo splašeno
in zelo nemirno. Glas pa je kratek, nič ne zahteva, ni ne globoko pre-
strašen ne obupan — kot da nima nobene zveze s tem, kar se godi z njim
in kar počne. Včasih se tako sliši kakšen ptič v gozdu, ki spušča iz sebe
glas, tak, da ga samo slišiš in ne veš, kaj naj bi pomenil. Potegne se do
kosa kopnega, pred sabo vidi spet sneg, ni pa nobenega štrclja, da bi se
zanj prijel in si pomagal naprej. Malo bolj na desni lahko opazi polico,
ploščat kamen, ki štrli iz vzpetine kot stopnica. Pokrita je s snegom, lahko
celo vidi, kako debela odeja je na nji. Stegne roko in niha z njo po zraku,
vendar je ne doseže. Potem se postavi na kolenih pokonci, vzdigne glavo
visoko v strmino in kriči: »Gospod! Gospoooood!« Nekaj trenutkov potem
nemara posluša: glavo ima še zmeraj visoko vzdignjeno, tako kot gre gor
strmina, in se ne gane, dokler se mu obraz ne napne in prične zmeraj bolj
zardevati. Skoraj onemoglo se spet spusti z rokami, tako da mu glava
nemočno zaniha med rameni. Potem zajoka. Ne kriči, ni zelo glasen, ven-
2 Problemi	801
dar mu solze tečejo iz oči naravnost na tla, na lica sploh ne pridejo, iz
ust pa se potegne navzdol lepljiva slina, ki kot svetla žica ves čas joka
ostane kot jx)vezava s tlemi in z rdečimi skremženimi usti. Ko se pretrga,
ko iz oči ne kaplja več na razmočeno zemljo, si potegne z rokavom čez
obraz, in ne da bi se sploh kam ozrl, ne da bi se poprej pripravil ali zbral,
prične divje naglo poševno lesti proti polici. Mendra s koleni in steguje
roko. Ko se ji vendarle toliko približa, da se je oprime za rob in sneg,
se s stopalom ene noge opre ob tla, drugo pa potegne k sebi in postavi
koleno na oster rob. Ko hoče še z drugo gor, mu spodrsne, da se zakotali
navzdol. Spodaj se pobere in kriči: »Gospod! Pridite, gospod!« »Mamica
moja,« zastoka in zbeži čez jaso proti gozdu.
Najprej se zdi, kot da bo stekel navzdol v gozd, ker teče že skoraj
na robu še zmeraj naglo, vendar se potem že pri prvi smreki ustavi kot
vkopan in se mora celo oprijeti širokega debla, da ga ne zanese navzdol.
Potem niti ne pogleda dol, ob smreki se presmuka na drugo stran in v
rahlem loku steče mimo leskovega grma v ozek hodnik z mahom, storži
in plastjo iglic po tleh. Na mestu, kjer je ležal že poprej, se vrže na tla
in zarine obraz v mah. Tako obleži z mahom v obrazu, ki nima več profila
in izraza, ki je razžvečen od mokrote, spak in krvi, ki buta vanj, in ne-
mara niti ne čuti mahu in tenkih stebelc v širokih, mokrih ustih in na
obrazu. Nemara tudi ne čuti strožev pod trebuhom.
Cez čas, ko joka sploh ni več slišati, temveč ko samo hlipa, kot da
vse to, kar je podpiralo jok, zdaj izginja iz njega, si gre počasi in obo-
tavljivo z dlanjo čez zadnjico. Na sredi malo postoji, kot da tipa. tudi
hlipanje poneha in je sploh videti tak, kot da je pazljivo in preudarno
pri tem opravilu, potem pa prav tako brez naglice povesi dlan na zemljo.
Dolgo in sunkovito lovi sapo, potem spet zajoka. Vendar v tem joku ni
nobene neučakanosti in nasilnosti, pravzaprav ni nobene razbij aške moči,
ki obraz in telo mrcvari v vrvežavo gmoto, čutiti je nekaj milega, težko
žalostnega in skoraj vdanega, nekaj takšnega, kar s svojo obliko in glasom
ne napoveduje nobenega upora ali zahteve po spremembi. Ko zlagoma
poneha tudi to, ko dlan s hrbtom obleži ob boku in ne gre več gor, po-
stane nekam napeto miren. Samo glavo v mahu narahlo premika in od-
pira in zapira usta. Nemara zdaj čuti stebelca v ustih in bele tenke rožice,
ki so morda mahov cvet ali kakšne druge rožice, ki so se čez mah razrastle
kot bršljan čez zid.
Ta hodnik omejuje na eni strani zid leskovega grma, ki je velik in
gost, na drugi strani pa je goščava, zrasla z grmičjem, ki se prepleta med
ostrimi skalami in manjšimi kamni. Visi poševno navzdol in nemara
sploh ni prehodna. Na gornjem koncu hodnika je strmina, ki teče po celem
ogmjem robu jase, na spodnjem pa je gozd, ki je temen in se spušča. Tla
v hodniku so mehka in celo prožna zaradi debelih plasti iglic in listja
in veliko bolj suha, kot je sploh vsa ta pokrajina in zemlja v februarju.
Veter težko prodre v hodnik, saj je s temi stvarmi, ki ga obdajajo, kot
odrezan od sveta. Na nebu, visoko v zraku, označujeta gozd samo dva
koničasta in črna vrhova smrek, ki rasteta na začetku gozda. Vse drugo,
kar je v gozdu in kar je gozd, ni označeno visoko v zraku, ker se spušča
802
v globino. Med vrhovoma je zadnji krajec medenega meseca. Sij, ki mu
je za podlago, je okrogel in mlečno rumen. Razvlečeni, kilavi oblakci se
z vetrom med koničastima vrhovoma in zadnjim krajcem pomikajo zdaj
sem zdaj tja. Vrhova sta ostro temna, nebo je mračno, dneva ni na njem
—■ noč brez vetra je tudi v hodniku.
Potem rahlo vzboči tilnik, privzdigne telo in za spoznanje spodvije
glavo. Vsa teža telesa je na kolenih in na čelu. Z očmi še zmeraj tako, kot
da gledajo in ne vidijo, vendar zmeraj bolj tako, kot da vidijo, gleda
iglice in storže pod trebuhom. Gleda jih tudi zmeraj bolj pazljivo. Ta paz-
ljivost bi bila celo nepretrgana in domala nemotljiva, ko ne bi vmes pri-
hajali zdihljaji hlipanja, ki prihajajo in odhajajo v enakomernih pre-
sledkih kot kakšno nihalo, in ki zmeraj stresejo in zamajejo sicer zatrdno
pričujočnost storžev in debele plasti iglic in zgnitega listja. Potem se za
pogledom zgane roka in gre počasi k storžu pri kolenu. Prime ga z dvema
prstoma in ga nese tesno med trebuhom in tlemi do drugega storža, ki leži
tik pod njegovo brado, položi ga čezenj kot klado, tako da tanjši konec
štrli v zrak in meri vanj. Roka se potem tipaje splazi ven in mirno obleži
ob boku. Deček za zdaj ne naredi nič drugega. Miruje. Gleda v konico
storža, ki je tako natanko uperjena vanj. Težko nihalo kroži zmeraj po-
časneje, zmeraj več časa poteče od takrat, ko je tu, do časa, ko se spet
vrne. Vendar se pogreza globlje. Bolj globoko in bolj počasi. Cez čas z
enim očesom zamiži, tako da mora videti samo konico storža, vse za konico
pa nemara zgine. Potem ko oko spet odpre, nemara vidi celega, vidi, kako
je položen počez čez drugega. Potem se trudi, da bi zaprl drugo oko,
vendar se mu spet zapre isto. Ko poskuša znova, se zapreta obe. Ampak
čeprav zelo verjetno tega sploh ni hotel, ju ne odpre pri priči, temveč tako
obmiruje nekaj časa, kot da mu je tako tudi prav ali kot da počiva.
Medtem se vrne nihalo, ki gre zelo globoko, tako da ga vsega pretrese,
in ko se zelo oddalji, odpre oči narahlo in počasi. Ko spet gleda z obema,
se ponovno trudi, da bi zaprl drugo in nemara videl, kaj je s storžem.
Pomaga si z obrazom. Pomaga si z licem, ki ga skrči in povleče navzgor,
da se usta ukrivijo in da se združi z obrvijo in skoraj z nagubanim čelom.
Storž je zdaj obrnjen po strani, teče mimo očesa, ki zadrto miži, celo mimo
njegove glave lahko vidi storževo cev skoraj v vsej dolžini in nemara
tudi to, kako se hrapavo, s sicer ne preveč štrlečimi luskami širi v svoj
odebeljeni zadek. Storž v tem letnem času nikakor ni presušen, pa tudi
poprej, poleti in jeseni se ni zelo posušil, saj luske ne štrlijo daleč narazen
kot kakšen do kraja razpet cvet, temveč toliko, da so samo za spoznanje
odstopile druga od druge. Tudi ni temno rjav, svetlješi je, ni pa moker ali
svež, kot da bi bil pravkar padel z zmeraj sveže smreke. Svež, svetel storž
je po navadi ves smolast. Smola se mu cedi izza lusk, zleplja jih. Posebno
veliko smole je na tistem koncu, ki se je držal veje, ko je še rasel. Iz tega
storža je smola odtekla ali pa se je nemara kar v njem posušila, ko je
preteklo že toliko suhih in mokrih dni, odkar je padel s smreke. — Roka
ob boku se spet zgane, in ko pridrsi do naprave pod brado, počasi, brez
naglice premika storž, da pride natanko v odprto oko, tako da je v očesu
samo konica. Tako se nemara gledata. Ko tudi drugo oko spet odpre, se
2'	803
kar malo odmakne. Storževa cev ni ne v očesu ne naperjena mimo glave,
hkrati gre v obe smeri. Nemara ga je prvi hip to presenetilo, vendar je
zdaj obraz, ki ima obe očesi odprti in ki je že zbran v svoje običajne
oblike, tak, kot da je ravnodušen.
Zdaj že dolgo ni bilo nihala nazaj. Ko je vendarle prišlo, je potisnilo
dečkov obraz spet v mah. Poskakujoče, kot da gre s palico po plotu, je
lovil sapo, potem je najprej s čelom, potem pa počasi tudi z očmi, lici,
nosom, usti in brado zdrsel vanj kot v kakšno blazino. Telesa, ki so ga
spodaj podpirala kolena, tudi zdaj ni spustil. Zrak, ki ga je vsesalo nihalo,
je spuščal v mah, ki se je takoj segrel.
Ko se mah na licih in ustih shladi, spet spodvije glavo, se upre na čelo
in gleda svojo storževo napravo pod brado. Z roko gre po še en storž pri
kolenih, ga položi tudi čez ležečega, vendar tako. da je debelejši konec pri
bradi, konica pa gleda v trebuh. Potem ga malo popravi, tako da pride tik
zraven prvega, da se navzkrižno stikata. Obraz mu pri tem kar malo zažari
— kot nekakšna nova plast se nekaj položi čez prejšnje. Naglo se stegne
še za enim storžem in ga položi po strani čez prejšnja. »Šotor,« je rekel
in se z rokama odgnal od tal, tako da je na kolenih obstal in od zgoraj
videl svojo napravo. »Šotor,« si reče in si oblizne gornjo ustnico in mo-
kroto nad njo. Pri tem se že ozira po tleh, prime majhen kržljav storž,
ga spet spusti in se ozira malo bolj proč. Na levi, na tisti strani, kjer se
pričenja goščava, je cel kupček iglic, na njem pa trije močni neprepereli
storži. Steguje se h kupčku. Na poti do njega sta dva kamna in med njima
kot nekakšna soteska. Na dnu leži nekaj črnega, tenkega in dolgega. Ko
je z roko pravzaprav že čez, in hkrati še zmeraj gleda v kamna in to črno
stvar, se vrne mednju. Ko zgrabi to stvar, se mu med prsti kar zlomi,
lahko vidi, da je znotraj veliko bolj svetla, belo rumenkasta je. Spet si
oblizne ustnico, spusti zlomljeno paličico na tla in se stegne za storžem
na kupčku iglic. Se zmeraj na kolenih se z rokama opre na tla. Onstran
kupa je bel cvet in more ga videti šele zdaj, ko se je nagnil sem. »Teloh,«
si reče in ga odščipne čisto pri tleh. Nese ga k storžem ob kolenih in se
vrača po storže na kupu iglic.
Vrhova smrek zdaj pa zdaj zašumita. Najprej brez glasu zanihajo
veje, potem se ves vrh zamaje sem in tja, in ko veje še zmeraj nihajo
gor in dol, se zapodi navzdol šum, ki je sicer kratek, vendar mu takoj
sledi nov. Nebo nad vrhovoma je negibno in modro. Nobena stvar se ne
pomika po njem in tudi noben glas ne prihaja z njega. Med njim in
vrhovoma sveti sonce, da se zelene iglice včasih kar zalesketajo. Na telohu
so kaplje. Lahko da jih je pustil dež ali rosa. Ko se vrhova nagneta daleč
vstran, zasveti sonce prav na teloh in storže. Kaplja na belem listku je
kot mavrično ogledalo. Mravlja, ki leze po stebelcu, ima široko zaobljeno
telo, ki se lesketa kot kaplja na telohu. Včasih potegne veter tudi skozi
leskov grm,
V dečku ni več nihala. Roke preudarno in mirno iščejo. Obraz je.
kot da je tih in ploskovit. Četrtega nasloni s strani na prejšnje tri in na
spodnjega. Zdaj se štiri konice križajo in štrlijo vsaksebi, v štiri različne
smeri. Ko gleda navzdol in obraz ne pripoveduje nič drugega kot to, da
804
gleda in vidi, se še zmeraj na kolenih nagne vnic, tako da sede na pete.
Z roko seže v žep in izvleče zamašek. Prisloni ga zraven in spet gleda.
Mogoče je zamašek premajhen, mogoče ni napravil tistega, kar je hotel.
Spet se skloni in ga z dvema oglatima prstoma, ki sta na zamašku kot
klešče, porine v prostor med storži. Potem seže še enkrat v žep in iz njega
zlagoma vleče rdečo, v trikotnik urezano cunjico, ki bi lahko bila robec
ali zastavica. Njena ostro rdeča barva se zdaj, ko jo je pred sabo popol-
noma razprostrl, zelo jasno razlega med temi nekričečimi sivkasto rjavimi
in sivkasto zelenimi barvami februarskega gozda. Prime jo na dveh
koncih in ovije okrog štrlečih storžev, tako da so zdaj čisto pokriti, in
samo vsaksebi štrleče konice gledajo ven. Oba konca zaviha in zatakne
navznoter. »Šotor,« si reče in se zvška nasmehne. Celo oči se mu na-
smehnejo in se svetlo zasvetijo, kot da ga vse to veseli ali kratkočasi.
Nasloni se z rokami ob tla, tako da je med njim in tlem šotor kot
nekaj pritlikavega. Gleda navzdol in prikimava v svojo napravo, ki je
zaradi rdečila tako vidna, vendar še zmeraj veliko manjša in neznatnejša.
Nasmiha se in prikimava. Potem si jo z istim nasmeškom ogleduje tudi
s strani. Potem jo obkroži z roko narahlo krog in krog in mimogrede po-
pravi šotorsko krilo, ki na enem koncu kar zaplapola, ker se ga je pre-
tesno dotaknil, nemara. Vsa naprava pa je očitno zelo krhka in negotova,
saj ni z ničemer speta ali zbita. Že malo resnejši dotik s prstom, posebno
v zgornjem koncu, bi jo sesul v pet ležečih storžev, trikotna cunjica pa bi
zmečkana ležala med njimi. Potem zamiži in spet pogleda. Zdaj se ne
smehlja več. Napravi nekaj zelo nemirnih gibov in se ozre proč od šotora
in skoraj navzgor v zrak, proti gozdu, ki je zmeraj bolj večeren, saj je
že skoraj noč, debla se že skoraj stikajo ali se prelivajo skozi temni in ne-
šumni zrak, grmi so zrasli s tlemi, lahko je videti samo najbolj grobe
obrise stvari, ki so v pokrajini, posameznih stvari skorajda ni več, temveč
je bolj tako, kot da je vse eno in temno. Tudi mrak je kot stvar, kot nekaj
oprijemljivega, saj ni prav nobenega vetra in nobene svetlobe, ki bi pro-
dirala skozenj. Se enkrat pogleda navzdol v šotor in še enkrat navzgor,
potem pa zastoka in vstane.
Najprej korači počasi in obotavljivo, potem zmeraj hitreje, dokler ne
steče po dolgem po jasi, in ko teče, tudi teče zmeraj hitreje. Pred kolesom
se ustavi, nihalo se globoko pogrezne vanj, in z vzdignjeno glavo mukoma
lovi sapo. Nato se skremži in zajoka: »Mamica moja. . . Pridite, noč je!«
Potem zakriči in zbegano steče po jasi nazaj, odkoder je prišel. Gleda
navzdol v šotor, menca z nogami in se v presledkih ozira navzdol proti
gozdu. Ko se hoče skloniti, kot da bo nekaj pobral ali prijel, ponovno za-
joka, zdaj predirljivo in kričć, in steče k deblu smreke, pod katero se širi
gozd. Z mokrim in rdečim obrazom in vsem telesom se nasloni nanjo, pri
tem je ena roka še zmeraj kot nemočna ob telesu, druga pa gre trepetaje
okoli debla in tam obstane. Tako ob smreki hlipa in še zmeraj kliče, vendar
manj glasno. Cez čas si gre z roko na sedalo in tipa. Pri tem jok skorajda
preneha, kot da prisluškuje ali potrebuje mir. Vendar pnjtem, ko tudi z
drugo roko objame smreko, spet zahlipa in celo zmeraj bolj proseče in
milo joka, ko gleda ob deblu navzdol. Znenada zakriči, se odrine od debla
805
in naredi nekaj togih korakov navzdol v gozd, kjer se stvari še komaj
razločujejo. Pri tem mu obraz drgeta, jok ne prihaja več na dan, samo
zdaj pa zdaj še zamolklo in stisnjeno zastoka. Oči odpira na široko in ste-
guje roke pred sabo, kot da tipa v zrak ali kot da se brani. Potem se sun-
kovito ustavi, roke še bolj stegne naprej in raztrgano reče: »A če Peter
ni ujel volka?«
In ko to reče, se v hipu zasuče, zbeži nazaj k deblu, trdo se ga oprime
z rokami kot s kakšnimi kleščami, da se prstki kar pobelijo, ko se zarivajo
v skorjo. Tako stisnjen zakriči k smreki, potem mirno in vdano joka,
gozd pa se vztrajno upogiba navzdol in iz njega ni slišati nobenega glasu.
Ni vetra, da bi smreke zašumele, ni nobenih stopinj, nobenega živalskega
glasu. Nemara čaka, da bo kaj slišal. Gleda v gosti mrak, ki je kot vreča.
Potem zaobide deblo in gleda navzdol z druge strani in se prav tako trdo
drži debla kot prej. Ko pogled iz globočine gozda zmeraj bolj krajša in ga
približuje tlem, kjer stoji, pozorno obstane in se celo skloni bolj naprej.
Potem spusti deblo, naredi tri ali štiri korake in počepne. Pobere mehko
piolivinilsko vrečko, jo nekaj časa ogleduje, potem pa vzame iz nje jabolko,
ga prav tako nekaj časa pozorno ogleduje, potem pa ugrizne vanj. Potem
ga položi zraven sebe na tla in spet seže v vrečko, iz nje potegne kos kruha.
Kot poprej jabolko tudi kruh nese v usta, razklene čeljusti in ga porine
mednje, pri tem pa pozorno gleda navzdol. Nekaj časa ga tako drži v ustih,
ne da bi ugriznil, potem ga 'potegne spet ven in vstane, oči pa so še zmeraj
skoraj nepremakljivo globoko v gozdu. Zdaj z rokami drobi kruh, da drob-
tinice padajo po tleh. Ozre se navzdol h kruhu in rokam, vendar spet
skoraj nezmotljivo gleda v gozd. Prične se oprezno pomikati navzdol,
prsti pa zmeraj bolj mrzlično drobijo in mečkajo kruh, tako da po tleh
padajo že celi koščki. Spušča se in spušča, obraz je zelo napet in ves zbit
v oči, ki gledajo, in ni ne joka ne nihala. Spet reče: »A če Peter ni ujel
volka?« In nekaj časa trepeta na mestu, kjer je rekel, in mendra z nogami,
ne da bi se premaknil naprej ali nazaj, potem pa naposled le zbeži nazaj
gor k deblu, se ga oprime z eno roko, z drugo pa še kar naprej drobi kruh.
Reče: »Bil bi priden,« in spet težko, enakomerno zajoka.
Ko si obriše obraz z rokavom, že spet gleda navzdol po gozdu. Zdi se
tudi, kot da, sicer oprt ob deblo, niha sem in tja, nagiba se navzdol v
trdo temo in spet nazaj z izklesanim oprezujočim obrazom, ki je zaripel
in zbran in skorajda kot ogenj med temi temnimi stvarmi.
Cas teče. Lahko bi ga videl v zraku. Domala je tak kot kakšna gorasta
skala, ki neslišno in celo narahlo kroži med drevesi in drugimi stvarmi,
pa čeprav je večja kot vsa ta p>okrajina, večja kot jasa in še večja in ne-
mara kar veliko večja kot ta naša zemlja. Pa vendarle se pomika med
tako neznatnimi rečmi, kot je drevo, grm ali deček. Deček gleda navzgor
ob deblu, se mu primika in oddaljuje, kot da bi hotel najti praznino med
vejami, skozi katero bi nemara kaj videl. Zgoraj v smrekah zašumi. Potem
pridejo kaplje. Lahko zasliši, kako udarjajo ob tla, ob veje in po oddaljeni
pločevini. Udarjajo topo in brez odmeva. Deček mežikaje gleda navzgor
in JX) zveriženem obrazu se mu riše nekaj takšnega kot nova skrb. Ko
se spet skloni, ni nobene zariplosti v obrazu, kar nekam upadel je in bled.
806
Nemočno se nasloni na deblo, kolena mu klecajo, vendar se z naporom
spet zravna, upogne tilnik, se skloni daleč naprej in bruha, po ledenih
licih mu lij e jo debele solze. Ko si malo opomore, se opoteče navzdol v gozd,
vendar že po nekaj korakih spotikaje se in opletajoč z rokami zavije bolj
poševno, na desno, tako da malo pod robom gozda hodi skoraj vzporedno
z jaso. Ko se zdi, da bo tako brodil in brodil, se vračal in odhajal, nena-
doma obstane in se napeto zagleda v tla pred sabo, tam se kljub že trdi
temi nekaj lesketa. Zdaj spet ves zbran, se nagiba naprej, da bi nemara
bolje videl, in celo steguje roko, kot da hoče prijeti. Ko je že čisto blizu,
odsekano obstane in zakriči: »Ogledalo.« Zbeži navpično navzgor, tam
se kaže jasa vendarle kot nekaj svetlejšega od gozda, in potem po nji vse
do svojega hodnika za velikim leskovim grmom. Tam se scela, pa vendar
tako, kot da je mimogrede pazil, da ne bi podrl svoje naprave, vrže poleg
šotora na tla.
Kaplje postajajo zmeraj bolj debele in težke. Čeprav grm nima ve-
likih listov, je vendarle tako, da se zdaj pa zdaj upogne kakšna neprevelika
in nepredebela veja, potem pa ko se kaplja razleze ali steče dol, odskoči
nazaj gor in še nekaj časa niha v zmeraj ožjih nihljajih, xlokler se v noč-
nem zraku ne umiri. Glasu pa še zmeraj ni nobenega, kot tudi ni vetra,
da bi kaj premikal ali šumel. Tako nepremakljivo in temno je, da bi
deček morda kljub vsemu rad slišal kakšen dolg ali kratek glas, visok ali
nizek, čeprav bi le-ta prihajal iz gozda. Telo med velikim leskovim grmom
in šotorom se pomiri, kot da potrebuje mir v sebi, da bi lahko slišalo, če
bi kaj prišlo. Morda pa so to samo kaplje. Kaplje so, kot da ni dež. V za-
četku, ko so prišle, niso bile tako debele in ne tako redke. Bile so kot
začetek poletnega deleža, ko se primeri, da prične po veliki poletni vročini
dneva na večer redko in težko deževati in tako traja nekaj minut, potem
pa se usuje ploha, gosta kot zavesa. Vse to pride včasih zelo znenada.
Potem ljudje gledajo gcr in tečejo, pa so vseeno mokri, ker se usipa tako
nagosto, da je dovolj, če jih ujame samo nekaj korakov pred hišo ali
kakšno drugo streho. Tudi zdaj je pričelo tako, vendar ni prešlo v poletno
ploho, temveč so bile kaplje zmeraj težje in bolj redke. Ne padajo na vsako
ped zemlje. Ne padajo naglo ena za drugo. Padajo na napeti hrbet. Morda
čuti njihove tope udarce in jim prisluškuje. Pulover počasi vpija vsako
posebej. V začetku je bilo vidno, da vsaka pusti na puloverju in potu jele-
nov temno pego, veliko skoraj za otroško dlan. Tako ni bilo treba veliko
časa, da je bil pulover videti dosti temnejši. Ker se je kaplja, ki je padla
na napeti hrbet, širila v pravilnem krogu, in ker je bila neka meja, do
katere se je širila, so med mokrimi krogi, ki so se sicer stikali, ostajali
majhni kosi svetlejšega kopnega na modri poti sklenjene verige jelenov.
To je prav narobe od tistega, kar je na tleh. Tam, kjer ni bilo snega, so
bila tla motno čma. Vendar so že po kratkem času te kopnine zginile,
saj kaplje ne padajo zmeraj na isto točko, čeprav ni nobenega vetra. ■—
Morda pa ni zaradi kapelj tako nepremičen. Cez čas vstane, vzdigne roke,
jih v zapestju upogne, tako da so dlani obrnjene navzgor, za njimi vzdigne
obraz in oči, ki jih malo zastirajo obrvi in nagubančeno čelo, in gleda gor.
Nobena kaplja ne pade na dlani in nobena nanj, še zmeraj pa jih lahko
807
sliši, kako udarjajo ob tla, v kupe snega, veje in smreke. Spusti roke in
zastoka. Potem se skloni in splazi pod grm. Ko se prepleta z vejami, jih
odrinja in širi, še zmeraj stoka. Ob koreninah, ko je že ves mogočni grm
nad njim, se še bolj sključi, stisne vase in se napol nasloni, na pol sede
na splet vej. Potem si ogleduje ta visoki grm nad sabo, kako je širok in
velik. Potem se spet skloni in prične spuščati sluzasto slino na tla. Ko se
kar ne odlepi in ne odlepi od ustnic, jo prime s prstoma in odtrga. Vendar
se spet ozira navzgor v grm, ne gleda česa določenega, temveč kar nekam
nemirno bega z očmi.
Cez čas bitje ob tla preneha. Preneha isti hip, ko v smrekah zašumi.
In ko ta piš preneha kot spodrezan, je strašansko tiho in zdi se tudi, da se
je še bolj stemnilo, da je rob noči še bolj tu. Deček je morda že ujel ritem
spreminjajoče se pokrajine in zato nemara že ve, da je v tej globoki tišini
nekakšen uvod za nekaj novega. Prime mogočno vejo tik pri zemlji, jo
odmakne in zdaj lahko nemoteno pogleda ven.
Bele krpice se bleščijo in plapolajo po zraku. Prav lahko jih je videti
na temni podlagi gozda. Nosi jih v poševnih črtah. Nosi jih z desne strani
v grm in gmajno onstran rdečega šotora. Sneži počasi in nagosto. Crte
so tako poševne, da so bliže vodoravnim kot navpičnim. So pa bele. Ko
zadenejo ob vejo ali ko padejo na tla, tla niso bela in veja ni bela, veja je
bolj mokra in tla tudi. Se bolj potisne vejo proč in se skloni malo bolj
naprej in gleda. Cez čas reče: »Sneg je.« Potem se spet skloni in stegne
ven prosto roko, z dlanjo obrnjeno navzgor, in tako čaka. Potem si dlan
približa čisto k očem in pozorno gleda. Roka pa je mokra, lahko vidi, kako
stojijo na nji kapljice kot kakšni kupčki. Ko roko obriše ob pulover, spet
odrine vejo in celo na pol vstane, z eno roko se nasloni na vejo, z drugo pa
se stegne še bolj naprej in gleda na dlan, kako padajo snežinke nanjo. Ko
preteče več časa kot prvič, jo naglo potegne k sebi in pogleda. Dlan je vsa
mokra, kapljice ne stojijo več vsaka zase, zlile so se. Divje otrese roko
in udari z njo ob tla. Potem spet pljune, strese z glavo in zacepeta. Nato se
spet sključi v kolena in obmiruje. Gleda navzdol v razkorak hlač, iz ka-
terega mu curlja voda.
Ko nekaj časa tako gleda in se potem potiplje po stegnu, se zažene
skozi veje ven. Vzdigne si roke nad glavo in zakriči. Potem teče proti
gozdu, vendar se pri prvih smrekah obrne in steče čez jaso k vzpetini, pa
ne poskuša več nanjo, marveč se nekaj časa obotavlja, kot da ne ve kam,
in med jokom mrmra nekaj nerazumljivega. Ko se že zdi, da bo stekel na
levo stran jase, kjer ni leskovega grma in rdečega šotora, spet obstane in
se negotovo in nemirno premika na mestu, potem pa še enkrat pogleda
tja in se odločno napoti. Ko pride do kolesa, na novo zahlipa in, kot da je
prestrašen, zbeži navzdol proti gozdu. Zdaj se tudi ne ustavi, ne dotakne
se debla, temveč samo zakliče: »Mamica, mamica,« in še hitreje zbeži v
hodnik med leskovim grmom in gmajnastim pobočjem. Pot, po kateri teče,
ni niti za spoznanje bolj bela, čeprav je belih poševnih črt še zmeraj veliko
na črni podlagi februarske noči.
Pred šotorom se ustavi, pokrije obraz z dlanmi in milo zajoka. Jok
je zdaj tak, kot da kliče. Cez čas spusti roke, zakriči in se težko vrže na
808
kolena in potem tudi na roke. Rdeči šotor je tik pod njim. Ko prične gle-
dati kako teče slina iz ust na vrh šotora in kako vsenaokrog padajo solze
kot nekakšne bombe, zlagoma preneha, navzdol pa še zmeraj gleda. Potem
vzdigne desno roko, palec ukrivi v nekakšen kavelj in gre z njim k dnu
šotora, tam ga stlači med storže in pregrinjalo in ga potem pomika vse
do vrha. Pri tem se šotor malo zamaje in en storž zdrsne proč. Deček
umakne roko, se spet z obema nasloni na tla in vnovič zahlipa. Hkrati
s tem novim valom pa udari z obema rokama po šotoru, da se storži se-
sujejo, rdeče pregrinjalo med njimi je zmečkano in brez oblike. Ne da bi
gledal, kaj je napravil, se s čelom nasloni na to podrtijo in obmiruje. Bele
poševne črte grejo še zmeraj po temnem zraku, celo več jih je. Zgoraj
med dvema smrekama, ki sta toliko narazen, da je videti modro in svetlo
nebo, sveti sonce. Na ošiljenih vrheh se zibljeta in jekleno bleščita dve
dolgi vrani.
Najprej se vzboči hrbet, potem pa previdno vzdigne tudi obraz s
storžev, ki ga napeto in mirno obrne proti gozdu. Cez nekaj trenutkov
obrne tja uho in zdi se kot da posluša. Potem se prične po vseh štirih
pomakniti tja in glave ne upogne, ampak je še zmeraj visoko nad telesom
in pozorno vzdignjena kot prej, ko se je zdelo, da posluša. Na prvem
kupu snega se mu roke uderejo globoko v sneg, in ko jih vleče ven, se
kolena udirajo v kašasto brozgo. Po kratkem hodniku kopnega se za hip
ustavi pred novim kupom, potem pa naglo, domala steče čez. Ustavi se z
licem pred prvo smreko in še zmeraj napeto vzdiguje zaripli obraz, na-
penja oči in ušesa. Na ti strani smreke se še zmeraj blešči ogledalo. Ko
pogled skrajša in ga nemara zagleda, se zdrzne, še bolj sključi vase,
smrklja ne potegne vase, ne zastoka, zdi se tudi, kot da ne diha, potem pa
se prične oprezno, še zmeraj po vseh štirih ritensko umikati. Ustavi ga
kup mokrega snega. Tu se pomakne bolj v levo in naglo spet odraca
k robu gozda bolj na levi strani, tako da je med prostorom, kjer je poprej
gledal in napenjal ušesa, deblo visoke smreke in še nekaj prostora. S tega
mesta ogledala ne more videti. V gozdu, ki je videti samo. kot temna in
globoka ploskev, ni slišati nobenih glasov. Ne poči nobena vejica. Ni slišati
nobenih šumov ptičjih kril in tudi nobenega ptičjega glasu. Niti ni mogoče
zaslišati stopinj. Vendar pa napeto gleda navzdol. Ko še malo bolj vzdigne
obraz, iz teme globoko spodaj napoči svetloba, ki je v začetku združena
v nekakšno rumeno kroglico, potem pa se širi in hkrati pojema, dokler se
tako široka in medla kar ne izgubi v nečem temnem, kar so lahko tudi
tla ali pa drevo ali skala ali nekaj takšnega nepredirnega. Oboje pa se
maje — tako kroglasta svetloba kot tudi senca, ki je pred njo. Zdaj lahko
sliši tudi šum, neko topo udarjanje ob tla, kar lahko pomeni stopinje.
V dečka se globoko pogrezne nihalo, ko se vzdigne na kolena in zajame
sapo, tako da šele čez čas in nemočno reče: »Tukaj sem, pridite gor!« Ker
se svetloba maje in hkrati tudi premika, lahko ugotovi, da ne gre proč od
jase in od roba gozda ne gor, ampak malo poševno od leve proti desni,
tako da gre mimo, in se hkrati približuje. Cez čas pa se luč ne pomika več
od leve proti desni, vendar ne miruje. Se več. Prične nemirno krožiti gor
in dol, spodaj malo postoji in se spet vrača gor, tam se strese in zamaje,
809
potem za hip izgine za nečem trdnim in se spet pokaže. Vse to na istem
mestu. Shšati je neke nejasne šume in kot nekakšno sopen je. Potem gre
luč čisto dol in trdno spodaj obstoji, kot da je zdaj na tleh. Sumi in sopenje
pa se v valovih bližajo in odmikajo. Potem se v soju svetlobe, tik na
njenem robu na desni strani, prikaže roka, ki se trdo upre v tla, za njo
in zraven nje se potem spusti nekaj težkega in velikega, morda lahko raz-
loči še eno roko, ki se ob prvi vzpenja od spodaj navzgor, in nekaj svetlega
kot nekakšno blago, ki sikne skozi nočni zrak in rob medle svetlobe, dokler
se roka, ki je oprta ob tla, ne skrči in se ne prikažejo široka ramena in
butnejo ob tisto temno na tleh in pride sem gor na rob gozda globok in
vlažen vzdih in za njim krik, ki potem na dolgo zamira in se z manjšo
močjo spet vrača. Gornji še zmeraj tišči v tla, stiska in gnete, roka izgine
in se spet opre ob tla in gor prihajajo pridušeni glasovi, ki so močnejši,
ko gornji spet butne dol. Deček se vzpne ob deblu navzgor, nohte žariva
v hrapavo deblo in je ves odrevenel in naježen. Cez čas iz roba svetlobe
na tleh vse izgine, tako da se deček že nagne naprej, vendar se še isti hip
in zdaj prav v svetlobi prikažejo dolge noge in potem roke in v njih svetlo
krilo, ki ga roke vlečejo navzdol, popravljajo gube, potem pa še enkrat
privzdignejo, noge se pri tem malo razširijo, nato pa grejo spet skup in
krilo dol. Luč se vzdigne in zamaje. Prične se pomikati naprej v desno,
deček pa zakriči: »Tukaj sem. Pridite pome!« Luč se še zmeraj pomika
naprej in narahlo niha v ozkih polkrogih. Deček spet zakriči, potem pa se
požene v gozd. Po nekaj korakih pa se zasuče in steče nazaj gor na rob
jase in potem teče po robu na desno, kot se pomika luč, in kriči. Pozneje
se ustavi, preneha kričati, nasloni se na smreko in obupano joka.
Gozd je zdaj miren, luči ni mogoče več videti, ni nobenega glasu.
Pozneje se počasi in opotekajoč napoti v hodnik med leskovim grmom
in gmajno.
Nekdaj svetli lasje so zdaj ne glede na noč zelo temni in se lepijo v
pramenih po lobanji in čelu. Med prameni, ki so kot narezano črno blago,
so svetle črte kože, ki je tudi mokra in rdečkasta. Krajši laski za temenom
se z mokroto združujejo v koničaste kupčke. Po njih drsi in kaplja voda,
ki ni ne mrzla ne topla, na tilnik in po njem za ovratnik. Obraz je rdeč in
črnikast, nos združuje oboje v višnjevo barvo. Rdeča zaripla barva se
s svojo silo, ki buta in ne miruje in je vsa v zunanji plasti kože lic, dotika
z vročo mokroto obraza in ledenim sluzom otrplih rok. Prsti so pobeljeni.
Zarivajo se v očesne jamice in tiščijo zrkla navzdol v čeljusti. Zapestji
podpirata ličnici. Pulover je veliko temnejši, jeleni manj vidni, vendar še
zmeraj z eno vzdignjeno nogo sklenjeno ubirajo pot okoli trupa. Ves pulo-
ver je debelejši, težji in bolj tog, ne valovi skupaj z gibi telesa, temveč
postaja zmeraj bolj kot oklep. Hlače so kot iz lesa. Visoki čevli so kot goba
razmehčani in noga v njih je kot v kakšni brozgasti luknji. Ce se malo
zgane ali tako čepe zamaje, lezejo iz usnja kapljice.
Izpod storžev izvleče trikotno zastavico. Razpne si jo tik pred oči, se
ji z obrazom še bolj približa, se spet odmakne, zastavico pa zmečka v pest.
Nekaj časa jo tako stiska, kot da ne ve kaj, potem jo spet razgrne in si
jo pritisne na oči in čelo. Z rokama, ki jo trdo razpenjata, gre do ušes in
810
vzdiguje glavo visoko v zrak, kot da gleda skoznjo. Potem jo spusti na tla
in prične pregibati, tako da postane čisto majčken trikotnik. Tega nekaj
časa gleda, potem pa ga spet razprostre in položi kot ponjavo čez raztre-
sene storže. Nato prične grabiti po tleh razmočene iglice, grude prsti, ka-
menčke in druge stvari, ki so na tleh, in ko se mu pri nogah nabere
kupček, ga zgrabi s pestjo in počasi vzdigne navpično navzgor. V višini
kolen ostro zavije vodoravno in-počasi kot kakšen žerjav nad zastavico.
Nad njo počasi razklepa pest, da iglice in prst padajo nanjo. Ko l^ko
raznosi ves kupček, prične grabiti novega. Tako zasipava zastavico in
storže pod njo in včasih z ustnicami oponaša brnenje motorja. Ko vse
zasuje, si najprej ogleduje ta kup, pod katerim ni nič vidnega, potem pa
zgoraj s prstom zavrta luknjo. Nagne se čisto naprej in pljune vanjo. Po-
tem se spet zravna, z rokavom obriše obraz in razgrebe zemljo na vse
strani, da se spet pokažejo storži in zastavica.
Zdaj spet nabira storže in dela šotor. Vendar je videti, da bo ta večji,
ker je prve storže postavil v večjem krogu in zdaj polaga nanje nove in
nove. Za storži mora segati vse bolj proč in tako se odpravi zdaj malo
proti gmajni zdaj proti gozdu in jih prinese celo naročje. Potem nabira
tudi vejice, strohnele koščke lesa in druge podobne reči. Ko je drugič
čisto na robu gmajne, se pozorno ozre v malo daljšo in črnikasto vejo, ki
je tudi močnejša od teh, ki jih je nabiral doslej. Najprej položi nanjo dlan,
vendar jo koj umakne. Potem počepne k nji in jo gleda. Potem se jo do-
takne s prstom in reče: »Gladka je in se sveti.« Nato gre z drugo roko
zraven in reče: »Mokra je,« in se skloni čisto navzdol, da bi videl, nemara.
Vse je pri miru, gozd je kot globoka ploskev in vse stvari so tako pasivne,
da je tako, kot da ni zraka. Se enkrat se je dotakne in čisto otrpne. Reče:
»Živa je,« se odmakne in zakriči: »Kača je!« in zbeži proti gozdu. Tam se
spet ustavi in steče proti vzpetini na drugi strani, vendar ne poskuša
nanjo, temveč steče na desno, vzdolž jase, in ko je pri kolesu, za hip
_ postane, kot da se hoče vrniti, potem pa ga vendarle prestopi in steče
k razbitini, ki se še zmeraj modro in kovinsko svetlika, domala v slepi
naglici najde vrata ali neko drugo odprtino, se zmuzne noter, zakliče:
»Gospod, gospod!« ga prime za mrtvo lepljivo roko, se po nji potegne
gor in se ga oklene okoli vratu.
811
BRACO ROTAR: NASELITEV
(iostovanje
obseden od tega morja lepljivega
nepotrebna prtljaga zaradi neučakanosti
ko se je treba posloviti je prepozno
tri kamenčke vržem se okence odpre prepozno
zaradi vetra ali ne gospod izgon iz raja
naprej ponosno že zaradi videza je treba
pojemo večglasno tri štiri
do pet seveda ne prideš več
zaprimo o pesem pesmi svoja vrata
naprej se ne spomnim več
dogodka zaradi morebitne katastrofe
ne govorite mi o psih
ne prenesem več besede ujete med krila
ne prenesem več znanega šuma speče hiše
ne prenesem več tega vonja
ko so fantje proti vasi šli
polomija sredi poti je staknil nahod
o pesem pesmi
saavitri položi mi roko na glavo
podobno izgubljeni krogli za balinanje
zdaj ni o tem več nobenega dvoma
nekaj vmes med jajcem in kokošjo
lokalizirajte požar dokler je še mogoče
mrk in otožen je bil večer
včasih rečeš miza da bi hotel prijeti
nedosegljiva ljubezen polni ude
ko zjutraj odhajaš tja kjer bi že zdavnaj moral biti
812
Oznanjenje
glej vrišč in krik oh bitva vroča
žilavega konja jemo pravijo nad vse prijazno
in mi napihnemo hišo do onemoglosti
noseče ženske rade vpijejo
banket banket hočemo banket
drugi hočejo kruha
alfred hoče trinajsto plačo in sosedovo
ženo hoče alfred hočemo kaj hočemo
in ta svet ostudni postavlja proti nam
svoje sladkosti osladne prijatelji dragi
tuje skrivnosti svetlih noči in severnih morij
nerazločni glasovi grgrajočih mlak
obvladujejo njihova tuja mesta koprena iz različnih
tekočin se razlije in odplavi navlako kamor sodi
potem bo imel otrok lep glas in spretno roko
položi roko na njegovo koleno
bes džaur še krik iz valov neznansko smešen
povečan s kobacanjem in nosljajočim glasom
zato bodimo previdni
hoja di hoja
mora leži nad to dolino skalnato
Strelci
odpovej se
odpovej se odpovedi
zadnji kamen na poti v jeruzalem se ti izmakne
odpovej se
naproti teče deklica z rožami
korito odrešenik ne povrne se več
ni mogoče, niti pomisliti ni mogoče
večji ropot zadaj moti jasnost pogleda
nasproti vam in nasproti nam
stoji breg
o bog tja gor v nebo štrli
tista podrtija posledica neustreznega dedovega početja
ampak kaj moremo
nasproti vam in nasproti nam odpovej se
mogoče je to tako imenovano prekletstvo jeseni
813
zadetek na podeželski tomboli
nekje med nageljni in roza kombinežo
nekako v sredi teče pctok
izgubili smo strani neba nasproti vam
gorska idila v zasmrajeni sobi
povej mi ceno svojega mesa
povej mi ceno svojega mesa	povrneš se
odloča teža predmeta ki ga rabiš
ko zabiješ kol in obesiš nanj zastavo povrneš se
so še druge rešitve ampak jih ne povemo povrneš se
do nadaljnjega je lokal zaprt
in to razrešuje osnovno težavo	povrneš se
OkiHica
če bi mu dal denar ali kaj drugega
če bi mu dal
srce utripa močneje ko tečeš po stopnicah
temu ne moreš nasprotovati
pričakovanje ti obleze ude in glavo
poslovi se preden dosežeš luč
svetilko pojav nejasnosti v sebi zastaviš
za rabljeno pohištvo
hoče biti luč
ključ težav najdžš po zamotanem postopku
menim izgubljena ulica izgubljeni čas
promet narašča izgubljanje ni priporočljivo
voda raziskovanje propade vnaprej
potem šele lahko s studom slečeš plašča
in sedeš tak kot si na bližnji štor
veliki petek ne spravi se naprej
zjutraj ali sploh dopoldne
hiša podrta mati moja zija vrzel
dokler ne napoči čas sprememb
nekje v spominu s stopnjevanjem njene rodnosti
polomljen dolgočasen gozd prava goščava
tla sesuta, v nemogočih oblikah se sestavlja svet
razlika je velika in to je važno
zaradi mene niti ne
le ti hočeš stopiti tja
pred bogom večno pozabiti surovost dneva sumljivo vstajajočega
petnajst mož ga je nosilo ko je umrl
814
ProCI'S
od rojstva do rojstva most hetežen stoji nositi križ
gospodov dan
njegova prisotnost potrebna zaradi zveličanja imeti križ
duše pojo da odmeva od bližnjih bregov duše božje
polastil se ga je pograbil ga je
tatinsko roko je polagal nanj to ni isto
zato je odložil breme pravočasno
še poslovil se ni ko je odhajal vzdolž potoka
tja proti mestu zaprtemu
nihče ni padel po stopnicah
skrivnost napetosti
stvar je videti naravna dokler je ne preizkusiš
to ni nobena kukavca mojga srca ljubica
nepričakovano zapletanje je krivo
zato me od tod gotovo nihče ne pričakuje
cvetje ni posebno sveže
neodločen postajam preden poteče
zadnja možnost mirnega odhoda
Lunapark I
le roi pas posible
stoj na miru in se več ne gani
nad vse vznemirljivo je danes petje kosov
in otožne barve napolnjene dvorane
on ne me voit pas
češnje in sadje nasploh je danes zelo drago
pohabite žival brez bolečine položite semkaj glavo
drobna laž natakarica z rdečimi rokami
umazane srajce navzočih motijo skladnost večera
zgodba poteka le na koncu se ustavi
razpočena podoba krajine z drevesom
zares grda razpoka ob strani
neutrudno žre molj globoko znotraj
svojega sveta se skriva
skrivnost načeta siva mrena je
prepredla prozorne dele aparata
polet negotov v teh okoliščinah
815
s težavo urejeno razmerje med njima
o jeremija razbij do konca svoje kraje zanikrne
kraljestvo božje kraljestvo božje
razleze se živalskost tvojega mesa
kriči zjutraj svetloba
zastrta podoba pred njo se skriva
natrgana vrv ne zadrži te več
razlitega olja poslednjega sledi
najdeš na steni sveže pobeljeni
povsod prisesane plaščate živali prežijo
tvojega rojstva konec se tu pričenja
Lunapark H
kdo je ta ki prihaja iz pustinje
sklenil je govoriti čeprav ne za dolgo
in vendar moraš tu iskati možnost
odhoda v tople (ali druge) kraje
razkriti tisto mučno noč
tam te je spočela tvoja mati
tam te je rodila tvoja porodnica
vsega sluzastega so te zavrgli
petje in vriskanje je slišati daleč
ti pes moj brat moj prijatelj panter na polju
kako si bil drzen
razrešitev vprašanja ni zanje ugodna
dolgočasno migetanje zraka
brezspolno prebujanje stvari tako je
kot smo vedeli v začetku
son armure est cabossée
qu'ornait force pierrerries
MUZA DAJ UBERI STRUNE
TELE HARFE RAZGLAŠENE
DA BOM GANIL CELO NUNE
IN SE BOLJ KREPOSTNE ŽENE
nepotrebna gneča ob praznikih
žvižgajoča telesa s težavo zamašena
razkrita žival udomačena
ni res da jo vidiš lizati sprednje ude
plovba je bila dolga in pristan varen
816
prodaja se cipa kar na ulici
poceni je zanjo še vedno predrago
za uslugo prosjači vso kasarno
vsakdanja raha počenih glasov
beseda dovolj glasna v tem okolju
ti vrne v pasji gobec pljune pravočasno
začarano je tisto jutro megleno
ko srečaš gospo mercoury
poklekne predte prosi odpuščanja
odtrga del obleke jo odvržeš
zadeneš tovor si na ramo
in odideš
kot navadno brez besede in brez hrane
3 Problemi
817
SODOBNA Češka poezija
Ludmila Krouiilová
Žejni arhangel
Žejno mesto na otočku teme
ploha zastarane besede
besede Vrni se mi
besede Zakaj se ne razumeva
besede Boš odpustil
arhangel otroštva
s krili žal po usmrtitvi
vse doslej z nami
Prostovoljec
v prepotenih uniformah
minulih dni
si
in žalosten norec nad prgiščem izkopane gline
Nebo vojne je nebo današnje
le da tega ne razumeš
in iščeš po pokopališčih
rekvizite astre z vencev izpran stok
in ne vidiš da je smrt preprosta
kot če skriješ nohte v dlani
Nisi in ne boš moja
Po dolgem mostu na katerem ne plešejo
ovce gredo
Moja mati v ovčini je šla čez prepovedano deželo
in danes po letih obrasla z zelenim listjem
danes se sprašuje
Je to tvoj glas si ti moja kri
hčerka?
In jaz se sprašujem
Se res poznava?
Večnost izdaja zabodena v lopatice
818
Ko pojdejo mimo se zbudijo ko pojdejo mimo ovce bele
in medtem bo trava rasla
umrl bo moj nikoli rojeni sin
z njim umrem tudi jaz
medtem ko tvojega devištva nezavarovane granate
ne vzame življenje bolečina in kri
na nobeni fronti
Nedotaknjena boš v triumfu živela naprej
za steklene vitrine in radovedni otroški strah
Ko pojdejo mimo čakaj ko pojdejo mimo
Potapljač močvirskega dna
in tokov ki gredo k namišljenemu morju
spuščaš po vodah sonca utopljeno mucko
ne prede in krempljev ne pokaže
kaj z njo
In roke ovdovele po ženi in zemlji
v potopljenih kmečkih dvorih
postajajo v krog
Reci soncu Helios
v kamnitih oltarjih žrtvuj vizije kresu
macice dušice spremljevalci tvojih dni
in zunaj naj zavija tolpa
sestradanih volkov
s človeškim licem
okoli tvojega praga
Toplo
imaš in hrane
in oni obsedeni od stekline in vročice v dlaki
blazni ker so spoznali
ogenj in lakoto
se bodo pobrali naprej
se bodo pobrali naprej?
In spet mesto na otočku teme
Vrni se mi vrni
Tokrat sva sama
Tihotapec jok brat otroštva
samo še v nas
in še ta uročen
Žejni arhangel
vse doslej z nami
3*
819
Pavel Jansky
Ritmično prestavljanje nog
... Me bodo ustrelili na hipodromu? Ze kujejo plane?
Gregory Corso, Moč
Tako je z nami:
komaj malce odrasemo,
komaj se v nas zgubi spomin
na dihanje v maternici,
nas popadejo za nogo,
zavihte nad glavo
(obstaja zaukazano število krogov,
ki jih je treba opisati?... toda zagotovo
obstaja spomin nanje,
na tisto točko, s katere smo odleteli
po neusmiljeni tangenti),
in letimo, opazujoč z grozo
zemljo, ki se oblači v travo,
levitev kač, nerazumljive
lišaje starosti
in nekaj milega ob poljubu
in sapo tako rahlo, da osupne
misel, saj je le golo gibanje zraka ...
ko bomo zgrmeli
v žlindrasto brazgotino
matere zemlje.
Pričenja se
ritmično prestavljanje nog.
Prično se potočki znoja.
Hlipanje, hlastanje za zrakom.
Kličeš me. Toda telefon je zahrbten.
Kdo me zasleduje?
Kdo je pred mano? Kdo je za mano?
Kdo poleg mene? Nad mano? Pod mano?
Tečem dobro? Toda ta zavist!
Kdo rjove? Kdo ne rjove? Kdo molči?
Molči potuhnjeno? Sačutno? Lahkoverno?
Naj raje ne molči. Naj rjove.
Čigavo je to sopenje? Čigava ta sapa?
Vonjiva sapa, sapa po ambri,
smrdeča sapa, čigava je?
In neprenehno ti koraki, to odmetavanje
oblačkov prahu izpod pet.
820
Čigav prah me peče v očeh, ščiplje v nos,
kamni dušnike?
Koga peče v očeh moj prah?
Kdo je zastokal? Čigava roka stiska lakotnico?
Nikomur nisem ničesar dolžan.
Toda svojemu srcu in podobnim
vse.
Nekdo rojen v moji krvi
razbija po meni s kladivom,
isti z drugim obrazom mi uglašuje
concerto grosso na harfo
doslej živcev.
Nekdo rojen v moji krvi,
ta padar,
ta strupar!
In nekdo iz mene
mi obvezuje noge.
Tega poznam: dela po občutku,
sprehaja se po soteskah mišic,
odkoder nevidno stiska dih.
Nekje je
jezero mrliških strupov,
ki гшраја reke.
Zdajle nekdo pri meni zvoni.
In jaz vem, da ni mlekar.
In jaz vem, da ni poštar.
Hišnik to ni. Ne prijatelj.
In jaz vem, kdo je.
Je kdo tu?
Ki ne beži. Ki vdeva naboje.
Ki meri. Meri kdo?
Nekdo meri.
Nekdo je pravkar dojedel kruhek,
dopil, s hrbtom roke si otri usta,
nekoga prijetno hladi v dlani
natančno izdelana puškina cev,
neusmiljeno oko me lovi
v sredino mušice.
Mu ne drhtijo prsti? Ni kratkoviden?
821
Dobro vidim.
Tam je.
Ni tam. Drugod je. Pred mano.
Je za menoj?
Bo to v hrbet?
V sredo čela?
Nad oko? V oko? V prsi?
Bom padel sredi koraka?
Ne kličite ključavničarja.
Ce ne razbijete ključavnice, boste lahko odprli
z mojim lastnim ključem.
Nikar z odpiračem.
Je sam? Nikoli ni sam.
Jih je več? Mnogo jih je.
Posvetujejo se. Šepetajo. Prerekajo se.
(Se domenijo? Se ne domenijo?
Vselej se domenijo.)
Ze davno so name
pokazali s prstom
Padel bom sredi koraka.
Pademo vedno
v smeri teka.
Na obraz.
Miroslav Florian
Drevo
Ob jarku
se je zarezalo v nas kot klatež
Leta že hodim mimo
te krivenčaste skrušene postave
grenkega trepetajočega listja
in nikoli nisem opazil da je veselo
prebrisano in neuničljivo veselo
Sele danes pozno ponoči iz poskakujočega avtobusa
ko ga je nermdoma obžaril z žarometi
ob nepričakovanem trenutku.
822
Atelje
Golobi te z mehko linijo
oblikujejo,
ljubica,
edino golobi
so ti kos.
Vsak dan delajo
po mojem naročilu,
toda meni se ne mudi
kot brbljajoči besedi,
a ti imaš vselej čas —
in portale beli
odvržena sadra.
Jiri Kolaf
Nič brez vznesenih besed
Najprej so nas jih naučili napihovati kakor črevo ali balone,
potem so nam rekli,
da so skledice za igro s peskom v parkih,
z blatom na bregovih rek in s snegom pozimi,
kasneje so ukazali
nositi v njih čitanke, črnilnike in risalne deske.
Ko smo odrasli šoli
smo jih prekrstili v torbe za orodje in navadili smo se jih uporabljati
za denarnice.
Pritekla je kri.
In danes —
so pozabili, da so dih, pesek, blato, sneg, črnilo, les,
orodje, denar in kri pustili tako neminljive znake,
da lahko čistost,
ki naj jo vdahnemo svojim besedam,
sprejmejo,
kot sprejme pijanec, ki ga zdrami udarec po glavi, kozarec svežega mleka.
823
Miroslav Holub
Pouk
Vstopa drevo, se priklanja, reče:
Jaz sem drevo.
Kane čma solza neha in pravi:
Sem ptič.
Bliža se
po nitki pajčevine
nekaj kot ljubezen
in reče:
Sem tišina.
Tedaj pa se razšopiri za mizo
narodnodemokratski
konj v telovniku
in ponavlja,
medtem ko striže z ušesi na vse strani,
ponavlja in ponavlja:
Jaz sem motor zgodovine
in
mi vsi
ljubimo
napredek in pogum
in
srd bojevnikov.
In izpod vrat razreda
se v tankem curku
pocedi kri.
Zakaj začenja se
pokol nedolžnih otročičev.
Eduard Petiška
Pismo
Vem, sleherno noč spi s teboj
vlažna zver tesnobe
in te liže s trpkim jezikom teme.
Ležiš, ko da te je ubila vojna vsakdanjosti
824
in čez spuščeno veko
spet heže mali umori
brez morilcev, samo s pobitimi.
Vem, skozi stene sveta pronica
tvoj krik osamelega volka, ki v strahu zavija
na beli, pusti planjavi, obkoljen s sabo.
In ko se pogreza noč v sen in se prebuja dan,
otipaš rjuho, zver tesnobe je preč,
oblečeš zrak, pomešan s kavo in z milnico,
in naglo stopiš v nov list koledarja
kot težek voz, ki drobi mlado travo.
Zaman se sklicuješ na svoje breme,
vsaka cesta in pot te postavi
na laž.
Ponoči te bo sleherna mlada travica močila
s trpkim jezikom.
Jan Skácel
Slibi, posvečeni spominu I. Babela
In bil sem nemara kdaj tudi mali David
in prebirajoč strune
igral z roko svojo
pred blaznim in mogočnim kraljem Savlom.
Rjasto hrepenenje je hodilo za mano.
Po zvezdah sem se potikal, nočeh,
po tujih vrtovih.
In bila je resnica takrat
slarm kot jamica pod pazduho.
Za njo so brodili mladeniči z goslimi
na ono stran reke.
In neprespan sem se vračal zarana
s petelinjim perjem porasel.
Z las sem modro ilovico otresal,
roke so dišale po mirti.
825
o, bil sem mali David
in prebirajoč strune
igral z roko svojo
pred balznim in mogočnim kraljem Savlom.
Savel pa je imel kopje v roki svoji.
Tako pač kot vedno, tudi takrat je bila resnica
majhna, slana jamica.
Igral sem in pot je oblival
mojih sedem reber.
Imel je kopje v roki.
Lahko bi me bil pribil k steni.
Prevedel Ivan Minatti
826
Promelej ali tema v zenici sonca
VenoTaufer
(Nadaljevanje in konec)
III
ŽUPANSTVO
ATENA:
O kako lepe rože! Nadvse
vam pristoji košarica, polna isker!
HERA:
Kako ste rahločutni, Atena,
in bistri: izvolite — vsakemu
znamenje nocojšnje slavnosti.
Ponudi Ateni in potem še drugim po en cvet.
ATENA:
Kakor osvežujoče hladen vonj
prihaja iz tega tolmunčka lepote!
Veste, rože sicer s svojimi tlečimi
vonjavami trpinčijo moje telo ...
HEFAJST:
... ker so prebahav in grob okrasek
na tolikšnem skladju odnosov.
ATENA:
O ... le ker je ta venček besed
spletel znanstvenik ...
HEFAJST:
... ki ga polaga, spoznavajoč
da odnosom daje življenje
lepota — temu spomeniku večnosti
ponižno časteč k znožju.
827
HERA:
Hefajstu
Kot bi nam skoz gumbnicx>
na prsih pokukal iz srca
eden od plamenčkov, ki v njem
gorijo v plemeniti skromnosti skriti!
Ateni
Inženir Hefajst, veste,
je izumil ognjeno pripravo, ki —
kako duhovito, pomislite — skrita
■ V snežno beli omarici, kar tako
okusno poudari snažnost hiše,
ohranja toploti svežost in barvo,
a jo pri tem odreši težkega vonja.
ATENA:
Kolikšna pozornost do minljivega
trenutka, o, inženir Hefajst, da bi v njem
ohranili večnost, ki se je skrila vanj!
HEFAJST:
Vaša pohvala odpira vrata razumevanju ..
ATENA:
... kakršnega mi hitronogi čas
do tega hipa še ni utegnil nakloniti.
HERA:
Zevsu pripenja rožo
To opravilo sem namenila Pandori,
ker so rože z gredice njenega dekliškega
sanjarjenja, in tudi tvojemu srcu
bi bila ljuba ta prisrčna hvaležnost
otroka na tak večer, ampak ni je ...
ZEVS:
Tiste plahutajoče sence, ki tam
zdolaj na trgu plešejo okoli
ognja, so že začele stiskati okoli
mojega srca obroč skrbi. Ljudje so
zadnji čas osomi do reda in kakšnega
nespodobnega meščana bi utegnila
dražiti prosojnost njene beline.
HERA:
Ohrani blagost do njene otroške
pokornosti, katero je ogenj zdaj
obsijal že skoraj do barve ženskosti.
Mogoče jo je inženir Prometej povabil,
da si ogleda s severnega stolpa cvetke
plamenov v vrtu našega mesta. Inženir
mora priti na slavnost vsak hip.
828
ZEVS:
To bi bila primernejša družba...
ATENA:
Spomnili ste me, da sem v časniku
brala spis, ki me žalosti.
HERA:
Ah, to je bil že spet kak nesrečnik
premalo spoštljiv do ognja?	' '
Joj, kako se zna za nehvaležnost
kruto maščevati!
ATENA:	''
Ah, da. Vendar mislila sem spis . ,,
o ognjeni sreči.
ZEVS:	:
Piscu sem priporočil samo
svetle, vedre barve.
ATENA:
Hefajstu	:'.
Kaj ni tudi vas razžalostil?
HEFAJST:	,
Cas, ta strogi stražnik, mi brani
stopiti iz hiše stroke in le kdaj ' • •
pa kdaj dovoli, da pokukam v športne
spise. Vas je užalil stil,	i
ki kazi časnikarske spise?
ATENA:	' =
Oh, Prometeja je hvalil, vaš trud
pa razsejal med številke!
ZEVS:
Lepa Atena, politika je zvarek
matematike in poezije.
HERA:
Inženir Hefajst nam je dal
toliko lepih stvari!
ZEVS:
Kar govore številke,	, •;■
ki so zma za kruh.
Ce pa se bo kak meščan	>;
pritoževal zaradi peke in vage,
mu članek nedvoumno...	,
Prihiti Kratos
KRATOS:
Inženir Prometej gori!
ZEVS:
... Brali smo...	. >:
829
KR ATOS:
Gospod župan! Na trgu! V ognju!
Premolk
Bil sem v zunanjem krogu, glave in roke
so sence pomnožile v divji ples.
Iz vrtinca je brizgnil krik,
ki zanj ne bi mogel reči — je kriknil
človek v jezi ali zakričal nekdo v grozi...
Prometej je utonil v zubljih ...
HERA:
Joj!
KR ATOS:
Potem je tema buljila v kres molče...
ZEVS:
Kdo je kriknil? Kaj je kriknil?
KRATOS:
Ne!... Namreč krik . . . ampak-ne, ki je tako
naglo prebodel streho teme, da mu nisem
dohitel obličja Nekaj jih je kričalo,
da Prometej tepta ogenj !.. .
Premolk
ZEVS:
Norost!... Kako — tepta? ...
HEFAJST:
Nerazumno poročilo ...
KRATOS:
Pri kresu se je ruval s Heraklejem...
ZEVS:
Vendar!. . . Sta se prepirala? Zakaj?
KRATOS:
Heraklej je hotel zažgati mesto.
ZEVS:
Mesto!? Bledel, človek?
HEFAJST:
Je zblaznel?
KRATOS:
Sam sem slišal.
Ta vrtinec je bil potegnil Prometeja.
ZEVS:
Kje je zdaj?
KRATOS:
Na trgu.
Ujet v krog svetlobe.
ZEVS:
Kaj počne?
HEFAJST:
Kam se je nameril?
830
KRATOS:
Nemo je odvrnil glavo. Strmi v temo.
ATENA:
Kaj vidi tam?
KRATOS:
Ozrl sem se za njegovim pogledom:
samo iskre padajo čez zid teme.
ZEVS:
Pripelji ga na županstvo.
HERA:
Postoj, si videl kje mojo
hčerko, Pandoro?
KRATOS:
V soju kresa je bilo videti,
kakor da ji iskrice kapljajo
izpod vek... S Heraklejem, gospod župan,
je nameravala oditi v temo ... Vendar
ona ni hotela zažgati mesta.
ZEVS:
Iz mesta?
HERA:
Otrok moj!
KRATOS:
Nihče ni maral z njima v noč.
Govorila sta o začetku v temi...
ZEVS:
Pripeljite Herakleja. S stražo!
Kratos gre.
Zločin nad mestom
terja najstrožjo kazen.
HERA:
Prizanesi radovednemu
cvetnemu popku otroškega pogleda!
ZEVS:
Herakleja, sramotni madež mesta,
naj doleti sramotna kazen: kar vsem
pomeni najsrečnejši dar reda,
naj bo njemu pečat zločinskega izdajstva:
žgan bo z ognjem!
Vsi se zgrozijo
HEFAJST:
Gospod župan ... Ogenj ... ni smrt !
ZEVS:
Odrekate pravičnost kazni?
HEFAJST:
Rad bi samo povedal... da je ogenj
nov odnos življenja.
831
ZEVS:
2iv bo ponesel sramotno znamenje
v svet. Na čelu ga bo do smrti
trpinčila žgoča misel upora
zoper življenje.
HEFAJST:
Prometej je namenil ogenj
le plemenitemu početju,
ciljem ljubezni...
ZEVS:
... to je potrdil tudi sam
z žrtvijo svojega življenja!
Tako je v vzvišenem obredu
zanikovanja smrti daroval
ogenj mestu in življenju.
Slišali ste: kaj je pahnilo
inženirja Prometeja v ogenj?
HEFAJST:
Ne vem ... bi... mislim ...
Zločinec naj bo obešen.
Ogenj pa mora ostati čist
za čiste namene.
ZEVS:
Se tako boje vaše misli pogledati
čez plot sebičnosti, Hefajst,
da ne morete dojeti Prometejevega življenja?
Kaj ni s svojim dejanjem zadržal
roke zločinca, da ni segla po življenju?
HEFAJST:
Slepa igra nesrečnega naključja ...
ZEVS:
Zapirate oči pred zločinom, ki je hotel
zlorabiti njega, Prometeja, in uničiti
življenja, ki jim jih je ta z najplemenitejšo
ljubeznijo namenil v sreči? ... Ideal
se je utelesil v plapolajočo resnico!...
O, ne mi — Prometej bo iz plamenov
položil Herakleju prst na čelo,
da ga zaznamuje z znamenjem sramote!
Premolk
HEFAJST:
Sovražim Prometeja ...
ZEVS:
Hefajst, nisem sUšal, zatopljen
v premišljevanje o veličini smrti,
ki stopa skoz vrata ljubezni v še
832
'silnejše življenje, kako se slabič
zvija pred svojo vestjo.
HEFAJST:
Jaz živim samo za alkimijo ognja, gospod župan .
ZEVS:
... ki vam jo je rešil Prometej
pred uničenjem. Heraklej je naklepal
dvojni zločin: nad njo in z njo nad vami.
HEFAJST:
Moja skrb so odnosi med plameni ...
Odnos med ognjem in meščani
je stvar županstva.
ZEVS:
Skrb za ogenj je vaša stvar,
inženir Hefajst. Bi radi, da vam
ogenj izpuli iz rok, kdor se spomni
in za kar mu šine v glavo?
HEFAJST:
Moja skrb je, da priskrbim čimveč ognja.
ZEVS:
Najbrž želite, da ostane
vaša skrb še vnaprej?
HEFAJST:
Ni moja krivda, če sproži
noga norca plaz nesreče . ..
ZEVS:
Vam je izročil ogenj v upravljanje
in z opozorilom ... Ogenj je namenil
nam vsem, mestu, a vas, meščan,
je z ognjeno formulo posvetil
v skrivnost njegovega odnosa
v življenju ... Hočete živeti,
inženir Hefajst, in vse žive
opozoriti zdaj in opominjati
vnaprej, da je ogenj življenje?
HEFAJST:
Vendar, gospod župan ...
Pride Kratos, za njim pripelje Hiron Herakleja;
Pandora jim sledi.
KRATOS:
Ni mi bilo treba daleč ponj.
Hiron ga je gnal semkaj.
HIRON:
Ta je hotel zažgati naše hiše!
Vse mesto, ki smo ga postavili
s tolikšnim trudom ...
Molk
4 Problemi	833
Ce mu ni všeč to mesto,
naj bi šel, kdo bi mu branil,
srečno... Ta pa je bil nevoščljiv
toplote še nebogljenim otrokom!...
Molk
Ubijavec je!
KRATOS:
V	vesolju zgubljen prašek,
ki zavida soncu njegovo pot!
ZEVS:
Ljudstvo ti sodi, Heraklej.
HERAKLEJ:
Prav, obesite me.
ZEVS:
Kaj nisi hotel iz mesta? V temo?
HERAKLEJ:
Naj stopim skozi bližnja vrata niča.
ZEVS:
Ne, kar pojdi na ono stran
obzidja tega mesta in naprej.
Se ogenj ti damo na pot.
HERAKLEJ:
Prav: skoz naslednja vrata.
Vendar kaj naj nič počne z ničem?
HEFAJST:
Ogenj ni nič!
HERAKLEJ:
Nič niča. Vseeno je.
ZEVS:
Počakaj, Hefajst.
Heraklejv
Prej si vendar hotel v temo?
HERAKLEJ:
V	gozdu dneva in v puščavi noči
ledeni molk. Vseeno je.
Povsod je mraz. V gozdu odmeva
in se množi med osamljenimi debli.
V	puščavi neslišno odteka med zmci
teme v brebrežno samoto. Vseeno je.
PANDORA:
Ne boš sam .. .
HERA:
Pandora !
Zevs ustavi Hero z znamenjem, naj molči
HERAKLEJ:
Zakaj naj bi gledal,
kako mi obraz vse bolj mrzlo
834
odseva v tvojih očeh?
In ti prislušltovala,
kako besede gluho padajo
na tla ob stekleni steni
mojega pogleda? Dveh naju bi bilo
dvojno strah mraza.
PANDORA:
Kaj naj z ljubeznijo, ki pljuska
v mojem telesu kakor v prepolni
čaši, da boleče začutim val
na njenem robu, kadar pade
na gladino in jo vznemiri
tvoje ime? Heraklej, s tabo grem.
HERAKLEJ:
Ne!. .. Pandora, sanjaj ljubezen,
kot si jo do zdaj, in hrani jo
s toploto svojega telesa. Ne hodi
z mano: vse bolj boš ljubila svoje sanje
in vse bolj ti bom mrzek in tuj.
PANDORA:
Zakaj se bojiš ptičjih jat časa?
Zaradi peruti minut in ur,
ki sedajo na veje ljubezni,
rastoče iz mene k tebi, bodo te veje
še bolj resnične. Zakaj ne verjameš,
Heraklej, da bodo vzdržale to sivo
težo perja?
HERAKLEJ:
Prometej je nadvse ljubil ljubezen ...
da jo je vzljubil in ljubil
samo še sebe.
HEFAJST:
Morivec !
ZEVS:
Hefajstu
Naj si njuni koraki svobodno izberejo
pot do vrat, ki jih čas za nami
nepreklicno zapahne.
PANDORA:
Z ognjem bova začela pot. ..
HERAKLEJ:
... da bi še bolj čutila mraz.
PANDORA:
Hotel si k začetku ...
HERAKLEJ:
Ogenj je začetek mraza.
835
PANDORA:
Resnica ljubezni je,
ki gori za vsakogar!
HERAKLEJ:
Naj gori v tebi!... Pandora ... Nikar,
da si ne želim, da bi se grel
ob tvojem ognju! Moj pepel
bi ga zadušil... Vseeno je.
Kaj naj nič z ničem.
HEFAJST:
Pa še kako si, čeprav ničvrednež!
Zaslužiš, da začutiš ogenj
in kako pred njim si ničev!
HERAKLEJ:
Cesa ste se prestrašili, Hefajst?
ZEVS:
Dovolj !
Kratosu in Hironu
Odpeljita ga!
Na trgu mu z ognjem vžgita na čelo
sramotno znamenje izdajstva.
KRATOS:
Kdor nesramno v oči
pogleda sonce, naj oslepi.
Kratos in Hiron odpeljeta Herakleja
ZEVS:
Poznam ljudi: v trdi temi
se bo kot kužen pes odplazil
k mestnemu obzidju. Pojdiva,
inženir Hefajst. Z balkona županstva
si oglejva, kako bo izvršena
pravična sodba zdolaj na mestnem
trgu. Zbranim zbeganim meščanom
bo to kakor lahka večerna sapica,
ki zdrami misli na dom in druga
resnična čustva.
Heri
Pomeni se z njo
kakor mati, s strogostjo,
ki odpušča.
Zevs in Hefajst gresta; molk
HERA:
Kako si mogla ... o hčerka ... pozabiti,
da sva ti z očetom odprla vrata
v svet v hipu, ko je bil samo
rožnato obsijan od želje, da bi živela
836
nasmejana kot otrok, ki prebira s prstki
po strunah svetlobe!
ATENA:
Materinska ljubezen, o ta pesem
lepote preprostega cveta: bele marjetice.
PANDORA:
Prosim ... pusti mi trenutek,
ko še nista mislila, kako bi
z mojimi otroškimi igrami in smehom
okrasila kote svoje hiše.
HERA:
Nehvaležni otrok! Se ne spomniš
niti enega pogleda svojega očeta,
ko se mu je ustavil na tvojem smehu,
kot si poči j e ptica na trepetajoči
veji prosojnega pomladnega zelenja,
upehana od skrbi za zarod, utrujena
od bremen za gnezdo?... In kako so moje
oči pile žive barve te podobe in pridajale
njih sveži, živi lesk sleherni stvari,
ki z nami je prebivala, da bi živela
kot znamenje našega doma?
PANDORA:
Znamenje, ki sem ga spoznala
po sledovih tvojih solz.
HERA:
Sem te rodila s solzami,
da mi zdaj v naročju
ostanejo samo solze? ...
Molk; s tega je slišati Heraklejev krik; molk
HERA:
Ce bi odšla z njim, Pandora,
bi še bolj trpela ...
ATENA:
Zgodilo se je in bo prešlo.
Vse potone v reko časa,
ki hladi in odnaša ...
Pandora molči
HERA:
Ce bi odšla skoz vrata, ki jih zapahne
sramota, te ne bi skrilo nobeno oblačilo.
Ljudje bi te hoteli gledati golo.
Sproti bi strgali s tebe sleherno oblačilo
in krokarji nesreče, ki bi krožili nad vama,
bi kljuvali v živo, belo meso ...
ATENA:
Slepi rokav reke časa
837
nevidno pronica v blato
in vse bolj se pokriva
z nagnusno skorjo pen in trohnobe.
Pandora molči
HERA:
Kmalu že ne bi več ločila znamenj
svoje sramote od znamenja, ki je zdaj
usojeno Herakleju.
PANDORA:
Tudi jaz sem zaznamovana.
HERA:
Praske obrekovanja zarase čas... Ne skrbi.
PANDORA:
Zaznamovana znotraj. V sebi.
HERA:
Pandora! Kaj hočeš reči?
PANDORA:
Da me ni sram znamenja,
ki mi ga je ta hip
vžgal ogenj.
Z ene strani se vrneta Kratos in Hiron s Heraklejem, z
druge Zevs in Hefajst. Molk; Pandora stopi proti Hera-
kleju.
ZEVS:
Pandora! Dim usmiljenja v senci
mrtveca kmalu zaudarja po gnilobi.
HERA:
Ne samo goščavje nesrečnih dni,
še on te bo tepel!
ATENA:
O, čutiti vsaj za hip te ude žive!...
ZEVS:
Kam se obrača hčerka od tebe?
PANDORA:
Ti udarci bodo majali vrata ljubezni,
ki jih zapahne mrzli veter besed.
ZEVS:
Pandora!... Strah pred mrazom
te bo hitro, še na tej strani
obzidja, čeprav morda prepozno,
spomnil doma. Prignal te bo nazaj
med te stene, ki jih v prijazni luči
neutrudno preslikava ogenj tudi zate!
PANDORA:
Ni naju strah.
HERAKLEJ:
Zato ostaneva v mestu. Pojdiva.
838
ZEVS:
Ha! Začutil je ogenj in tema
mu je v rano že nasula soli mraza!
Vidite, kako ga je zdaj strah
stopiti na ono stran obzidja,
ob katerem še svit ognja zbledi,
vztrepeta in se ustavi? ... Pojdi!
Pojdi zdaj in naj te zglodajo
mravlje noči! Do kosti naj grizejo
ledene, črne mravlje!
PANDORA:
Ne moreš me pregnati iz tega
mesta. Rodila sem se v njem.
HERAKLEJ:
Zidal sem ga z ljubeznijo
do zvezd in s sovraštvom do teme.
V tem mestu sem si postavil dom.
Pandori
Tam, kjer se križa ulica ribičev
2 ulico zelenjadarjev. Tja greva.
ZEVS:
Pa se zadušita v strahu
pred zublji sramote!...
Sodbi ne uideš, Heraklej!
HERAKLEJ:
Vaš strah ni moja sramota.
Mislite, da ste me žgali z vašim
ognjem? Vaš strah me je oplazil:
ogenj na trgu gori iz sebe
in se spet vrača vase.
ZEVS:
In ti hočeš z njim, Pandora,
ki se hinavsko spreneveda,
da ni cvilil kot podgana
pred čeljustmi mraza? Si slišala?
Kako ti je prav zdaj odrekel
srečo ljubezni, ki je vzplapolala
slehernemu človeku v tem mestu?
HERAKLEJ:
Ne odrekam ognju življenja.
Saj se je v bolečini moje telo
hotelo umakniti njegovemu žgočemu telesu.
ZEVS:
Pahniti te hoče v sovraštvo
do ljubezni!
PANDORA:
Kako naj sovražim samo sebe, oče?
839
ZEVS:
Morivko bo naredil iz tebe!...
Se ti boš umorila Prometeja!
HEFAJST:
Zupan! Pomirite se... Pustite ju,
Zevs. Priznal je, da je ogenj
materija in izkusil, da ji je
Prometej dal moč ljubezni.
Sama ga bo še naprej kaznovala,
kadarkoli bo, sam mimo reda
odnosov ljubezni segel po njej.
HERAKLEJ:
Opravičuješ svoj strah, Hefajst?
Zmeraj znova te bo strah
praznih, a opečenih dlani!...
Ne bom pozabil Prometej evih osmoj enih
rok, ki je vanje hotel stisniti
ves žar legende.
HEFAJST:
Pozabljaš, da ognja ne bi bilo,
ko ne bi bilo nekoga, ki pozna
skrivnost njegovega odnosa ...
HERAKLEJ:
Vaš je le strah! Ne, tudi moj ni
ogenj ... Ni se me dotaknil ne
s sovraštvom ne z ljubeznijo ...
Na trgu gori sam s svojo legendo
in preprosto j è
HEFAJST:
Kar se ti seveda zdi dovolj
preprosto, da tudi ostane ?
HERAKLEJ:
Z nami smrten mogoče že pojenjuje.
Mraz je ostrejši z nočnim vetrom
in mogoče... ostane iskra v nekom
skrita pod pepelom sovraštva.
Zakaj s sovraštvom in ljubeznijo
smo nekoč prebredli sivo reko jutra!
HEFAJST:
Zmedeno govoriš, vendar kaj nameravaš?
HERAKLEJ:
Skrbeti za ogenj na mestnem trgu.
HEFAJST:
No ... Torej je kazen zalegla
in je vse v redu. Ognjeni prst
ti je vcepil spoštovanje in ljubezen.
840
ZEVS:
Pandori
Ostani v domu, kjer gorijo
plameni z nesebično ljubeznijo
in prijaznim smislom.
PANDORA:
Kaj ne slišiš, oče,
da bo ogenj ugasnil?
HERAKLEJ:
Pandori
Ko bi si sleherni vžgal
njegovo znamenje. Pojdiva v mesto.
Slehernemu reciva, naj se očisti,
strahu pred mrazom in pred ognjem!
PANDORA:
Zevsu
Ko bi pogledi popili ogenj
bi moje oči zledenele!
HERAKLEJ:
Ko bi si sleherni v tem mestu
vžgal znamenje sovraštva do teme
in ljubezni do luči... Da bi spet
začutili v sebi žar sreče!
Mogoče še ni prepozno?
HEFAJST:
Vijolice nesmisla! Kdo je že videl
toploto v vonju!
ZEVS:
Srečni bodo, ko vaju bodo
vrgli v ogenj !...
Heraklej in Pandora odideta
Pandora!...
Prekleti!
Tisočkrat prekleti ogenj !...
Premolk
Tako ... Prst k prstu ... primes .,,
in ... Zebe me ... Kaj se trkljajo
vaši pogledi tako hrupno vame?
HEFAJST:
Utrujeni ste, župan Zevs.
ZEVS:
Plašč noči se je napojil z vlago
in že čutim njegovo težo.
HIRON:
Joj, prijazna obličja plamenov
na trgu se že mračijo pred nevarnostjo!
841
KRATOS:
Kolesja svetovja se vrtijo slepo,
vendar zanesljivo: najboljša pot
je pot opravkov, sicer zobovja zdrobijo ...
Hiron in Kratos odhitita
ZEVS:
Heri
Jezera truda sva znosila v prgišču ...
Kaj nisva trpela dovolj ostrih
muk zaradi topih kotov reda v hiši,
da se ona ne bi udarila in zavekala
nama v strah pred njeno bolečino? ...
Spat grem, čeprav v glavi že slišim
doneče korake sanj.
HERA:
Vogal odeje je že odgmjen
in kaže prijazno belino... O,
že misel na pogled, ki bo v polnočni
skrbi zastonj oprezoval za grički
in dolinicami telesa pod odejo
njene postelje, preganja upanje
na spanec ... Pripravila ti bom
uspavalni prašek.
Hera gre
ZEVS:
Ogenj je vaša skrb, inženir Hefajst
poskrbite torej zanj ... Mislite na to,
da je ogenj zdaj neprecenljivi
in nenadomestljivi del reda v tem mestu,
ki brez ognja že ne bi znalo
več najti v meglah nesreč, zlobe,
nevošljivosti in vseh oblakov nespameti
poti k sreči.. . Red napredka je do trošnega
telesa včasih tudi krut. In včasih
nepotrpežljiv. Utrujen sem.
HEFAJST:
Red slehernega nekaj velja.
Želim vam lahko noč, župan Zevs.
Zevs gre. Premolk.
ATENA:
Na sprehod bi šla ... rada bi videla
kres na mestnem trgu ...
Hefajst raztreseno prikima in premišlja svoje
Noč ... stegneš roko in čutiš,
kako zvezde med prsti kapljajo
na tla ... Žalost...
Atena počasi odide; pride Kratos in začne obešati napis
842
ZIVEL KLICAJ
HEFAJST;
Straže pazijo na ogenj?
KRATOS:
Hiron s tovariša ljubeznivo
hrani psa čuvaja zvezd.
HEFAJST:
Pusti to. Stvari so same
dovolj zgovorne.
Kratos pusti napis napol obešen; odpravi se
HEFAJST:
Se nekaj ... Je Heraklej ostal v mestu?
KRATOS:
Se je tu, gospod upravitelj.
HEFAJST:
Torej naš meščan.
KRATOS:
Se, gospod upravitelj . . .
HEFAJST:
Imajo Ognji dovolj kurjave?
KRATOS:
Trudimo se, kolikor mogoče.
HEFAJST:
Kje je zdaj Heraklej?
KRATOS:
Vem, kje stoji njegova hiša.
Slani vonj ulice ribičev se tam
prav trpko in sladkobno meša
z zeleno sikvastimi vonjavami
ulice zelenjadarjev.
HEFAJST:
Poišči ga. Povej mu,
da mu je na voljo delo.
KRATOS:
Da, gospod upravitelj ;
dam naj mu službo?
HEFAJST:
Vendar naj ti prej potrdi,
da si ne lasti ognja.
KRATOS:
Lahko noč, gospod upravitelj.
Kratos gre. Hefajst skomigne z rameni;
potem se obrne na občinstvo v gledališču
HEFAJST:
Slavnosti nocoj ne bo. Lahko noč.
Hefajst gre. Zavesa.
843
Umor v katedrali
T. s. Eliot
(Odlomek iz prvega dejanja)
Priz(ynšče v nadškofijskem dvorcu, 2. decembra 1170
NADŠKOF THOMAS BECKET
ŠTIRJE SKUSNJAVCI
ZBOR CANTERBURYJSKIH ZENA
TRIJE KATEDRALSKI DUHOVNI
THOMAS: Nekaj časa se lačni bo kragulj
zgolj vzdigoval in spuščal v vse nižjih krogih,
prežeč na opravičilo, izgovor, priložnost.
Konec bo preprost, nenaden, dar božji.
Medtem ko bodo bistvo našega prvega dejanja
strahovi in spopad s strahovi.
Hujši je premor kakor dovršitev.
Vse stvari pripravljajo dogodek. Pazite.
(Vstopi PRVI SKUSNJVEC.)
PRVI
SKUSNJAVEC: Glejte, gospod, nisem čakal na slovesnost:
tukaj sem in pozabljam na vso zagrenjenost
v upanju, da vaša zdajšnja prevzvišenost
bo opravičila mojo ponižno lahkomiselnost
ob spominu na nekdanje dobre stare čase.
Bo vaše lordstvo neprijazno prezrlo starega prijatelja?
Stari Tom, šegavi Tom, Becket of London,
vaše lordstvo ne bo pozabilo tistega večera na reki
ko smo skupaj drugovali, kralj in vi in jaz?
F>rijateljstvu ne bi smel do živega bridki Cas.
Mar bomo zdaj, gospod, ko vam spet je
kralj naklonjen, rekli, da pri kraju je poletje
ali da je dobrih časov konec?
844
Flavte v logih, viole v dvoranah,
voda, ki odnaša smeh in cvetje z jablan,
pesem ob večerih, šepetanje v izbah,
ognji, ti pokončevavci zime,
goltajoč temo, ob šalah, vinu in modrovanju!
Ker ste se s kraljem zdaj sprijateljili,
duhovni in posvetni spet se smejo veseliti,
prešemosti in šali ni treba stopati previdno.
THOMAS:	Grovorite o časih, ki so minili. Spominjam se,
kar vredno je spomina.
SKUSNJAVEC:	In o novem času.
Pomlad je prišla sred zime. Sneg na vejah
bo vztrepetal sladko ko cvetje. Led na jarkih
odseva sonce. Ljubezen v sadovnjaku
veleva soku vzkliti. Veselost se ženi z melanhoUjo.
THOMAS:	Ni nam kaj dosti znana prihodnost,
vemo le to, da iz roda v rod
se dogajajo iste stvari znova in znova.
Človeka malo izuče drugih izkušnje.
Nikoli pa se v življenju človeka
isti čas ne povrne. Presekaj
vrv, odvrzi tehtnico. Sámo
norec si lahko domišlja, v svojo norost ujet,
da lahko obrne kolo, na katerem se obrača.
SKUSNJAVEC: Gospod, že namig je kakor kup besed.
Človek bo dostikrat ljubil, kar odvrača.
Zaradi dobrih starih časov, ki so spet prišli,
jaz sem vaš mož.
THOMAS:	Ne po tej poti.
Pazite, kako se vedete. Varnejši bi bili,
če bi mislili na pokoro in za svojim gospodom ubrali pot.
SKUSNJAVEC: A ne s takimi koraki!
Ce ste hitri vi, so drugi lahko umejših nog.
Vaše lordstvo je preveč ponosno!
Ni najbolj varna žival, ki rjove najbolj grozno.
Ni šel po tej poti kralj, naš gospod!
Včasih niste prijemali grešnikov tako nemilo,
kadar so vam bili prijatelji. Počasi, človek!
Kdor se ne žene, le dobi najslajše kosilo.
Poslušajte prijateljski nasvet: Proč prste
sicer se še zgodi, da jih pripre pokrov krste.
THOMAS:	Prišli ste prepozno dvajset let.
SKUSNJAVEC: Potem vas vaši usodi prepuščam spet.
Prepuščam vas užitkom vaših višjih grehov,
ki jih bo treba poravnati z višjo ceno.
Srečno, gospod, ne bom čakal na slovesnost:
grem, kakor sem prišel, in pozabljam na vso resnost,
845
v upanju, da vaša zdajšnja prevzvišenost
bo opravičila mojo ponižno lahkomiselnost.
Ce se me boste spomnili, gospod, v svojih molitvah,
se vas bom spomnil med poljubi na stopnicah.
THOMAS: Kar prste proč, spomladanska domišljija,
kako preprosto se to zdi — prepustiš se vetru.
Nemogoče je še zmeraj izkušnjava.
Nemogoče, nezaželeno,
glasovi pod snom, buden mrtev svet,
tako, da um ne more biti ves tu in zdaj.
(Nastopi DRUGI SKUSNJAVEC.)
DRUGI
SKUSNJAVEC: Vaše lordstvo me je najbrž pozabilo. Spomnil vas bom.
Srečala sva se v Clarendonu, v Northamptonu,
nazadnje na gradu Montmirail v Mainu. Zdaj ko sem
jih priklical,
le položiva te ne preveč prijetne spomine
na tehtnico in njim nasproti druge, bolj zgodnje
in težje: tiste iz časa kanclerstva.
Vidite, kako so zadnji poskočili! Mojster državništva,
ki so ga vsi priznavali, bi moral voditi spet državo.
THOMAS: Vaša misel?
SKUSNJAVEC:	Kanclerstvo, ki ste ga odložili,
ko ste bili v nadškofa posvečeni — to je bila napaka
z vaše strani — še zmeraj bi dobili. Premislite, gospod,
pridobljena moč se razrase v slavo,
za vse življenje, v trajno last,	•
cerkveno grobnico, marmornat spomenik.
Oblasti nad ljudmi ne imejte za blaznost.
THOMAS:	Daje božjemu človeku kakšno rádost?
SKUSNJAVEC:	Zgolj žalost
tistim, ki ljubijo samo boga.
Nadaljujte pot, izogibajte se dveh vrst strahov:
praznični radosti, ki moč mehča v sladkost
in spogleduje se s slabištvom, obsojeni na prezir;
in koprnenj boga ljubečih, zgubljenih v bogu.
Bo tisti, ki je držal v roki trdno jedro,
blodil buden z varljivimi strahovi?
Moč je tu in zdaj. Svetost na onem svetu.
THOMAS: Kdo torej?
SKUSNJAVEC:	Kancler. Kralj in kancler.
Kralj ukazuje. Kancler uspešno vlada.
To je modrost, ki je ne uče v šolah.
Razsedlati veljake, varovati siromake,
se da storiti več ob vznožju božjega prestola?
Utrditi zakone, razorožiti nasilje,
vladati za blagor boljših ciljev.
846
odpreti dver pravice vsem enako pri odvezi
se obrestuje na zemlji in morda v nebesih.
THOMAS:	In to pomeni?
SKUSNJAVEC:	Za resnično moč
se treba je nekohko ukloniti.
Vaša duhovna moč je na zemlji poguba.
Moč je tu, čaka tistega, ki jo bo vzel.
THOMAS:	Čigava je bila?
SKUSNJAVEC:	Tistega, ki je odšel. ,
THOMAS:	Čigava bo?
SKUSNJAVEC:	Tistega, ki bo prišel.
THOMAS:	Katerega dne?
SKUSNJAVEC:	Ko bo zadnji dan prvi.
THOMAS:	Kaj naj damo za to?
SKUSNJAVEC:	Videz duhovniške moči.
THOMAS: Za kaj naj bi ga dali?
SKUSNJAVEC:	Za moč in slavo.
THOMAS: Ne!
SKUSNJAVEC: Da! Ali pa bo predrznost strta,
zaprta v Canterbury, vladarstvo brez krone,
v lastne meje zaprt hlapec onemoglega papeža,
stari jelen sred krdela psov.
THOMAS: Ne!
SKUSNJAVEC: Da! Ljudje morajo ravnati spretno. Se vladarji,
kadar so na vojski, morajo imeti zaupnike doma.
Zasebna politika je v obče dobro;
dostojanstvo bo še zmeraj odeto veličastno.
THOMAS: Pozabljate škofe,
ki sem jih izobčil.
SKUSNJAVEC: Sovraštvo, željno maščevanja,
se ne bo upiralo zoper svoje pametne koristi.
THOMAS: Pozabljate barone. Ti ne bodo pozabili
nenehne uzde na svojih pravicah.
SKUSNJAVEC: Kar baronov tiče,
je stvar kralja, stvar kmetavzov, kancler jeva stvar.
THOMAS: Ne! naj se jaz, ki imam ključe
nebes in pekla, v Angliji prvi velmož,
ki pokorim in odvezujem, z močjo od papeža,
ponižam in si zaželim ničeve moči?
Moji besedi je dano obsojati v prekletstvo,
soditi kraljem, ne pa služiti sred njihovih hlapcev,
je moja očita dolžnost. Ne. Proč!
SKUSNJAVEC: Potem vas vaši usodi prepuščam spet.
Vaš greh se vzdiguje k soncu in zakriva kraljeve sokole.
THOMAS: Posvetna moč, postaviti dober svet,
obdržati red, kakršnega svet pozna.
Tisti, ki se zanašajo na red sveta.
847
kateremu ne vlada božji red,
v zaupljivi nevednosti, le ovirajo nered,
ga okrepe, plode usodno bolezen,
ponižujejo, kar povzdigujejo. Vladati s kraljem —
bil sem kralj, njegova roka, njegov boljši namen.
Kar pa je bila nekdaj vzvišenost,
bi bilo zdaj le plehko ponižanje.
(Nastopi TRETJI SKUSNJAVEC.)
TRETJI
SKUSNJAVEC: Jaz sem nepričakovan gost.
THOMAS:	Pričakoval sem vas.
SKUSNJAVEC: A ne v tej noši ali zaradi mojega namena.
THOMAS: Noben namen ne preseneča.
SKUSNJAVEC:	No, gospod,
nisem malenkostnež in ne politik.
Brezdelje ali dvorske spletke
niso zame. Nisem noben dvorjan.
Spoznam se na konja, psa, deklino;
vem, kako moram vzdrževati na posestvu red,
podeželski graščak, ki le svojih opravkov mu je mar.
Podeželski graščaki smo tisti, ki poznamo domovino,
in mi tisti, ki vemo, česa je treba domovini.
Ta domovina je naša. Mi skrbimo za domovino.
Mi smo hrbtenica domovine.
Mi, ne pa zarotniški zajedavci
okrog kralja. Brez zamere, da govorim naravnost:
robat, odkrit Anglež sem.
THOMAS: Kar nadaljujte odkrito.
SKUSNJAVEC:	Namen je jasen.
Trajnost prijateljstva ni stvar
nas samih, temveč okoliščin.
Okoliščine pa niso nedoločene.
Neresnično prijateljstvo se lahko zasuče v resnično,
le resnično prijateljstvo, če ga je konec, je razbit lonec.
Prej se bo sovraštvo zasukalo v zavezništvo.
Sovraštvo, ki ni nikoli poznalo prijateljstva,
bo prej spoznalo spravo.
THOMAS:	Za podeželana
motate svoje misli v temno splošnost,
vredno kakega dvorjana.
SKUSNJAVEC:	To je preprosto dejstvo!
Nobenega upanja nimate na spravo
s Henryjem, s kraljem. Osamljeni
ženete zgolj slepo pravdo.
To je narobe.
THOMAS:	O Henry, o moj kralj!
SKUSNJAVEC:	Drugačne prijatelje
848
JANEZ PIRN AT: Noša, kamen — 200 cm — 1966;
JANEZ PIRN AT: Noša, kamen — 200 cm — 1966;
JANEZ PIRN AT: Noša, kamen — 200 cm — 1966;
JANEZ PIRNAT: Mrtva straža, kamen — 260 cm — 1966;
bi lahko našli v zdajšnjih razmerah.
Kralj v Angliji ni vsemogočen;
kralj je v Franciji, prička se v Anžuju;
okrog njega prežijo lačni sinovi.
Mi smo za Anglijo. Mi smo v Angliji.
Vi in jaz, gospod, sva Normana.
Anglija je dežela za normansko
gospodstvo. Naj se Anžuvinec
uniči sam v vojski pri Anžuju.
Ne razume nas, angleških baronov.
Mi smo narod.
THOMAS:	Kam vse to pelje?
SKUSNJAVEC:	K srečnemu zavezništvu
pametnih koristi.
THOMAS:	A kaj bi radi —
če govorite v imenu baronov —
SKUSNJAVEC:	V imenu močne stranke,
ki je obrnila svoje oči k vam —
da bi vas pridobila, vaše lordstvo vabi.
Za nas bi bila naklonjenost Cerkve ugodna
z blagoslovom mogočne papeške zaščite
v boju za svobodo. Vi, gospod,
ko bi bili z nami, bi s krepkim udarcem
na en mah, v dobro Anglije in Rima hkrati,
kraljeve oblasti nad škofovsko oblastjo,
pokončali tiransko gospodovalnost
kraljeve oblasti nad baronsko oblastjo.
THOMAS:	Katero sem pomagal utrditi.
SKUSNJAVEC:	Katero ste pomagali utrditi.
Ampak preteklost je pozabljen čas.
Pričakujemo, da bodo zasijale nove zvezde.
THOMAS: In če nadškof ne more zaupati kralju,
kako naj zaupa tistim, ki kralju pripravljajo pogubo?
SKUSNJAVEC: Kralji ne bodo deležni moči več, kakor gre dvoru;
Cerkev in narod imata dovolj razlogov proti prestolu.
THOMAS:	Ce nadškof ne more zaupati prestolu,
ima dovolj razlogov, da ne zaupa nikomur ko le bogu.
Nič več od človeka ne bo ostalo,
če mora v tisoč ali v eno žrelo pasti.
V prihodnosti se bo to mogoče izkazalo.
Bil sem kakor kancler na oblasti
in ljudje kot vi so bili veseli, če so smeli na moj prag.
Ne le na dvoru, tudi na vojski
in v dvobojih sem si pridobil dosti zmag.
Naj jaz, ki sem vladal ko orel nad golobi,
zdaj med volkove grem v ovčji podobi?
5 Problemi
849
Le naklepajte izdajstva, kot ste jih že dosti:
nihče ne bo mogel reči, da izdal sem kralja.
SKUSNJAVEC: Potemtakem, gospod, ne bo me več čez vaš prag;
in upam od srca, da preden bo spet pomlad,
bo kralj poplačal vas za vašo vdanost.
THOMAS:	Ustvariti, potlej uničiti, to misel že poznam,
obupno početje pešajoče moči.
Samson v Gazi ni storil več.
A če uničim, se moram uničiti sam.
(Nastopi ČETRTI SKUSNJAVEC.)
ČETRTI
SKUSNJAVEC: Imenitno, Thomas, tvoja volja se trdno brani,
ne boš v stiski za prijatelja, če ti bom ob strani.
THOMAS: Kdo ste? Pričakoval
sem tri obiskovalce, ne pa štiri.
SKUSNJAVEC: Se eden več naj te ne vznemiri.
Ko bi bil pričakovan, bi bil tu že prej.
Zmeraj prehitevam pričakovanja.
THOMAS:	Kdo ste?
SKUSNJAVEC: Ker me ne poznaš, mi ni potrebno ime,
ker pa poznaš me, zato sem prišel.
Poznaš me, nikdar pa nisi videl mi obraza.
Za srečanje še ni bilo kraja ali časa.
THOMAS:	Govori, za kar si tu.
SKUSNJAVEC:	Povedano bo tudi to.
Na trnkih grižljaji preteklosti vabijo.
Prešernost je slabost. Kar tiče kralja,
njegova mržnja se je zakrnila do kraja.
Dobro veš, kralj ne bo zaupal dvakrat
človeku, ki je bil njegov prijatelj.
Previdno skoristi obrede, uporabi
svoje službe, kolikor daleč ti je dano.
Čakal bi, da bi past zgrabila,
ko bi služila tvojemu namenu, stria in zdrobila.
Kar tiče baronov, zavist manj pomembnih
je še trdovratnejša ko králjeva jeza.
Kralji kujejo občo politiko, baroni svoj dobiček,
hudič divje premoženje zavisti.
Barone je moč drugega zoper drugega izrabiti;
hujši sovražniki morajo uničiti kralje.
THOMAS: Kaj svetuješ?
SKUSNJAVEC:	Do konca nadaljuj.
Vse poti so ti zaprte
razen te, ki si jo že izbral.
A kaj je radost, kraljevska oblast
ali oblast ljudi podložnih kralju,
z zvijačami po kotih, skrivno ukano.
850
spričo primeža duhovne moči?
Človek, ki te, odkar je Adam pal, greh muči —
v tvojih rokah so nebes in pekla ključi.
Moč pokore in odveze: pokori, Thomas, pokori,
kralja in škofa ukloni.
Vladar, cesar, škof, baron, kralj :
nezanesljivo vodstvo kopnečih vojsk,
bojev, kuge in prevratov,
novih zarot, prelomljenih pogodb;
'	biti le krako uro hlapec ali gospod,
posvetna moč gre takšno pot.
Stari kralj bo to spoznal, bo brez sinov, brez kraljevine
bo ob svoji zadnji uri stiskal polomljene škrbine.
V	tvojih rokah je vreteno: sukaj, Thomas, sukaj
nit večnega življenja in smrti.
V	tvojih rokah je ta moč, drži.
THOMAS: Prvi velmož te dežele?
SKUSNJAVEC: Prvi, ko bi ne bil še eden.
THOMAS: Tega ne razumem.
SKUSNJAVEC: Da bi ti pravil, kako je to mogoče, nisem dolžan;
Thomas, tu sem le zato, da ti povem, kar veš sam.
THOMAS: Kako dolgo še?
SKUSNJAVEC: Ohrani, kar že veš, od mene nič ne pričakuj.
A misli, Thomas, misli na posmrtno slavo.
Ko kralj umre, pride nov kralj
in novi kralj začne spet novo vlado.
Kralj utone v pozabo, ko pride novi:
svetnik in mučenik vladata iz groba.
Misli, Thomas, na poparjene sovražnike,
ki se hulijo v pokori in se senc boje;
misli na romarje, ki se v procesiji vrstijo
pred bleščečo, z dragulji okrašeno skrinjo
in iz roda v rod
upogibajo koleno v ponižni prošnji.
Misli na čudeže, po milosti božji,
in misli na svoje sovražnike, ki so drugod.
THOMAS: Premišljeval sem o tem.
SKUSNJAVEC:	Zato ti pravim.
Tvoje misli imajo nad tabo večjo moč ko kralji.
Tudi ti si mislil, včasih v svojih molitvah,
obotavljajoč se včasih v kotih na stopnicah,
in med spancem in budnostjo, v zgodnjem jutranjem miru,
ko kliče ptič, si premišljeval o prihodnjem preziru.
Da nič ni večno, a kolo kroži,
gnezdo je oropano in ptič toži;
da bo skrinja oplenjena, in zapravljeno zlato,
dragulji bodo krasili kakšno lahkoživo gospo.
8Ј1
svetišče bo podrto, iz njegovih dragotin
bodo nastale cape zajedavcev in deklin.
Ko bodo čudeži minili in se zvesti od tebe odvrnili
in se bodo ljudje le trudili, da bi tebe pozabili.
In bo še hujše, ko njih mržnja oslabljena
ne bo premogla niti psovk in sramoten j a,
a tehtajoč, kje ti je manjkalo kake vrline,
se bodo trudili odkriti le resnico zgodovine.
Pa bodo razglasili, da ne skriva nobene temine
vloga tega moža, ki je stopil čez oder zgodovine.
THOMAS:	Pa kaj naj človek stori? Sploh še kaj more?
Si ni moč pridobiti trajnejše krone?
SKUSNJAVEC: Da, Thomas, da; premišljeval si tudi o tem.
Kaj se lahko meri s slavo svetnikov,
ki bivajo večno pred božjim obličjem?
Kakšna zemeljska slava, kralja ali vladarja,
kakšen zemeljski ponos, ki ni beda
spričo raz'košja nebeškega gospodstva?
Išči pot mučeništva, ponižaj se
na zemlji, da boš v nebesih povišan.
In glej globoko pod sabo, kjer leži prepad,
svoje preganjavce, v neskončnih mukah,
izžgano strast, onkraj meja pokore.
THOMAS:	Ne!
Kdo si, ki me skušaš z mojimi željami?
Prišli so drugi, posvetni skušnjavci,
z užitki in močjo za otipljivo ceno.
Kaj ponujaš ti? Kaj hočeš?
SKUSNJAVEC: Ponujam, kar si želiš. Terjam,
. kar moreš dati. Je to preveč
za takšen privid večne veličine?
THOMAS: Drugi so ponujali resnične dobrine, nič vredne,
vendar resnične. Ti ponujaš zgolj
sanje, ki peljejo v pogubo.
SKUSNJAVEC:	Cesto si jih sanjal.
THOMAS:	Kaj ni nobene poti, v slabosti moje duše,
ki ne bi peljaja v pogubo ponosa?
Dabro vem, da te skušnjave
pomenijo zdajšnjo ničevost in prihodnjo muko.
Lahko pregrešni ponos prežene
zgolj še bolj pregrešen? Ne morem ne delovati ne trpeti
brez grožnje pogube?
SKUSNJAVEC: Ti ne veš in ne veš, kaj je dejanje ali trpljenje.
Veš in ne veš, da dejanje je trpljenje
in trpljene dejanje. Ne trpi tisti, ki deluje,
in ne deluje tisti, ki je vdan. Oba imata svoje mesto
v večnem delovanju, v večnem potrpljenju.
852
v kar morajo vsi privoliti, da bi to moglo vzbuditi željo,
in kar vsi morajo trpeti, da bi si mogli to želeti,
da ubranost more obstati, da se kolo lahko obrača, pa je le
zmeraj pri mira.
ZBOR:	Nobenega miru ni v hiši. Ni miru na ulici.
Slišim nemirno gibanje nog. In zrak je težak in gost.
Gosto in težko nebo. In zemlja tišči navzgor pod koraki
mojih nog.
Kaj je ta nezdravi vonj, sopara? mračna zelena luč iz
oblaka na ovenelem drevesu? Zemlja oteka za porod
potomstva pekla.
Kakšna lepljiva rosa se zbira na hrbtih mojih rok?
ŠTIRJE
SKUSNJAVCI: Človeško življenje je goljufija in razočaranje;
vse stvari so varljive,
varljive ali razočarajo:
mučeniško kolo, burka,
nagrade na otroški zabavi,
nagrada za angleško nalogo,
učenjakova diploma, državnikovo odlikovanje.
Vse stvari so zmeraj manj resnične, človek gre
iz neresničnosti v neresničnost.
Ta človek je trmast, slep, zagnan
v samouničenje,
stopajoč od prevare do prevare,
od gospostva do gospostva k dokončnemu slepilu,
zgubljen v čudežu svoje lastne veličine,
sovražnik družbe, sovražnik samega sebe.
TRIJE
DUHOVNI: O Thomas, ne bojuj se z neukrotljivo plimo,
ne jadraj v nepremagljivi veter; v viharju,
mar ne bi počakali, da se morje umiri, v noči
vzdržali, da se zdani, ko popotnik lahko najde pot,
mornar po soncu izbere pot?
ZBOR, DUHOVNI in SKUSNJAVCI izmenoma:
Z.:	Je to klic sove ali znamenje tatov med drevjem?
D.:	So oknice trdne, so zaklenjena in zapahnjena vrata?
S.:	Ali dež trka na okno, ali veter sili skozi vrata?
Z.:	Ali bakla plapola v dvorani, sveča v izbi?
D.:	Ali nočni čuvaj stopa ob zidu?
S.:	Se buldog mota pri vratih?
Z.:	Smrt ima sto rok in stopa po tisoč poteh.
D. :	Lahko se prikaže vsem, lahko gre mimo nevidna neslišna.
S.:	Pride šepetaje v uho, ali kot nenaden udarec po glavi.
Z.:	Človek lahko hodi z lučjo skozi noč in vendar utone
v jarku.
853
D.:	Lahko se podnevi vzpenja po stopnicah in klecne na
zlomljeni prečki.
S.:	Človek lahko sedi pri obedu in čuti v dimljah mraz.
ZBOR:	Nismo bile srečne, gospod, nismo bile preveč srečne.
Nismo nevedne ženske, vemo, kaj moramo pričakovati in
ne pričakovati.
Poznamo zatiranje in muke,
poznamo izsiljevanje in nasilje,
revščino, bolezen,
starca brez ognja pozimi,
otroka brez mleka poleti,
kako je, ko nam odvzamejo trud,
ko nagrmadijo nad nas naše grehe.
Videle smo, kako so pohabili fanta,
in strgano dekle trepetati pri mlinskem žlebu.
In medtem smo živeli naprej,
živi in komaj živi,
pobirali črepinje,
povezovali butare v mraku,
si postavljaji skromno zavetje,
za počitek in jed in pijačo in smeh.
Bog nam je zmeraj naklonil kak razlog, kak up; zdaj pa
nas je zamazala nova groza, ki je ne more nihče
odvrniti, se ji ne more nihče izogniti, ko se nam
razliva pod nogami in čez nebo;
pod vrata in vzdolž dimnikov, vdira v uho in v usta in
v oko.
Bog nas zapušča, bog nas zapušča, hujša bolečina, hujša
muka, kakor rojstvo in smrt.
Ljubek in nasičen skoz mračni zrak
pada obupa zadušljiv zadah;
oblike rišejo like v mračni zrak:
mačje predenje leoparda, tacajoči medvedov korak,
tlesk tac kimajoče opice, oglato hijeno, ki čaka,
da se bo smejala, smejala, smejala. Tu je gospoda pekla.
Ovijajo se okrog tebe, ležijo ti ob nogah, letijo in vršijo
skoz mračni zrak.	*
O Thomas nadškof, reši nas, reši nas, reši se, da bomo mi
lahko rešeni;
uniči se in mi bomo uničeni.
THOMAS:	Zdaj je jasna moja pot, zdaj se pomen bistri:
tako skušnjavci ne bodo več prišli.
Zadnja skušnjava je največja izdaja:
lotiti se v kriv namen pravega dejanja.
V odpustljivem grehu z darom žilavosti
se začnejo naše življenjske poti.
854
Trideset let je, kar iskal sem po poti,
ki pelje užitku, uspehu in slavi naproti.
Slast v čutih, v učenju in v misli,
glasba in filozofija, vedoželjnost,
škrlati ščinkavec v grmu španskega bezga,
spretnost na turnirjih, strategija šaha,
ljubezen v vrtu, petje s spremljavo glasbila
so bile stvari vse enako zaželene.
Castiljubje pride, ko zapravljena je zgodnja sila
in ko spoznamo, da vse stvari niso več mogoče.
Castiljubje pride zahrbtno in neopazno.
Greh raste z dobrimi deli. Ko sem utrdil kraljeve zakone
v Angliji in vodil vojsko z njim zoper Toulouse,
sem potolkel barone v njih lastni igri. Tedaj
bi bil lahko zaničeval ljudi, ki sem se jim zdel nadvse
ničvreden,
jaro gospodo, ki njihove navade kažejo njih nohti.
Ko sem jedel iz kraljeve sklede,
nisem nikdar želel postati služabnik božje besede.
Božjemu služabniku se lahko naključita hujši
greh in žalost kakor človeku, ki kralju služi.
Zakaj tisti, ki služijo višjemu namenu, smejo obrniti
namen sebi v prid,
in še delajo prav: in ko se upirajo politikom,
smejo ta namen obrniti v politiko, ne s tem, kar počno,
temveč s tem, kar so. Vem,
da se bo zdela večini izmed vas moja usoda,
kolikor vam je lahko še pokažem, kvečjemu jalova
blodnja,
brezčuten samomor blazneža ,
ošabna strast prenapeteža .
Vem, da zgodovina v vseh časih poraja
najbolj čudne nasledke iz najbolj daljnega vzroka.
Vendar za vsako zlo, vsako bogoskrunstvo,
zločin, krivico, nasilstvo in krutost,
brezbrižnost, izkoriščanje ti in ti
in ti, vsi morate biti kaznovani. In tudi ti.
Ne bom več deloval ali trpel, kot hoče meč.
Zdaj, moj dobri angel, ki ti bog je vêlel,
da me varuj, plavaj nad konicami mečev.
Prevedel Veno Täufer
855
Politika in morala v socializmu in naši družbi
(s posebnim pogledom na Socialistično zvezo in kadrovska vprašanja)
Dr. Vojan Rus
I.
Politika in moralâ imata v socializmu, posebej pa v sodobni jugo-
slovanski in slovenski družbi, možnost, da se spojita, da dosežeta raven
bolj živega prepletanja kot v dosedanji zgodovini. Se več: tako tesno pre-,
žemanje je eden od nujnih, osrednjih imperativov razvoja in obstoja so-
cializma; brez njega more sodobni socializem, tudi naš, samo stagnirati
in nazadovati.
Niso redki dvomi o možnosti in nujnosti vse večje (ne absolutne)
istosti morale in politike v socializmu. Niso redka mnenja, da sta morala
in politika nekaj absolutno nezdružljivega, da razvoj ene zahteva odpravo
druge.
Razlog za te dvome in mnenja so večkrat napačni teoretični pojmi
o morali in politiki, ki izvirajo iz enostranske ali navidezne socialistične
prakse (ali pa je ona njihova posledica). Večkrat namreč s socialistično mo-
ralo in socialistično politiko razumejo njune ožje, posebne strani in faze,
ali pa celó nesocialistične deformacije. Na teh napačnih postavkah nasta-
jajo omenjeni sklepi o nezdružljivosti morale in politike ali o nesocia-
listični naravi ene ali druge.
Posebne razmere, v katerih se je v preteklosti razvijalo socialistično-
komunistično gibanje, so v njem izzvale izrazite enostranosti, ki so ob
svežih, novejših in mnogo bolj dinamičnih družbenih in mednarodnih vse-
binah postale danes velika ovira nadaljnjemu razvoju socializma. Te eno-
stranosti so bile do neke meje zgodovinsko nujne, toda zlasti v stalinizmu
in neostalinizmu so se razrasle v izrazite negacije socializma, ki so »sub-
jektivnega« izvora, ker jih niso zahtevale niti tedanje neugodne objektiv-
ne razmere.
Vse do druge svetovne vojne je bila večina resničnih socialističnih in
osvobodilnih gibanj v frontalni, ostri opoziciji proti vladajočim izkorišče-
valskim režimom. V tem času je bila res »glavna naloga« zlomiti staro po-
litično oblast, saj je bila prav ta takrat največja ovira družbenemu na-
predku. V teh posebnih okoliščinah je mogla nastati absolutizacija, češ da
856
je socialistična politika samo boj za državno-politično oblast in da je zato
socialistična morala, ki je »nedržavno« oblikovanje družbenih odnosov, ali
nepotrebna ali pa nezdružljiva s politiko.
Zgodovinska resnica je tudi, da je bila večina dežel, kjer je socializem
postal vladajoča oblika, gospodarsko in izobrazbeno zaostala. V teh raz-
merah je postal osnovni imperativ socializma tak gospodarski razvoj, ki
je z omejevanjem osebne porabe in s proizvajalno disciplino omogočal čim
večjo gospodarsko akumulacijo, to pa izkoriščal predvsem za razvoj so-
dobnih sredstev za proizvodnjo. Tudi ta, sicer ne edina, vendar pa prva
nujnost, je bila večkrat absolutizirana, češ da bo vedno osnovna vsebina
in cilj socialistične politike samó gospodarstvo, pojmovano ožje kot razvoj
tehnično-materialnih sredstev (ne pa toliko proizvajalca) in kot dosezanje
višje materialno-porabniške ravni, Absolutizacija te nove posebne zgodo-
vinske naloge socializma je vodila v tezo, da politika in morala v socializ-
mu nimata nič skupnega, da je ekonomija v ožjem pomenu besede vsa
vsebina socialistične politike.
V gospodarsko nerazvitih socialističnih deželah, kjer so velikansko
večino prebivalcev (70—90 odstotkov) sestavljali atomizirani in nepismeni
poljedelci, največji del družbene strukture pa razmetane in izolirane vasi,
je bilo skoraj nemogoče socialistično demokracijo (= moralo) razviti širo-
ko in na visoki ravni, saj sta med bistvenimi pogoji za aktivno moralno
politično udeležbo v zapletenem ustvarjanju socialističnih odnosov tudi
sodobna izobrazba in širša družbeno-ekonomska integracija.
Tudi objektivno nujnost, da v mnogih socialističnih in na novo osvo-
bojenih deželah razdrobljeno družbo povezuje in usmerja organizirana po-
litična avantgarda, so večkrat absolutizirali v teorijo in prakso »abso-
lutnega subjekta«. Po tej teoriji naj bi bila državni aparat in vladajoča
partija edini izvir družbenega gibanja v socializmu, bila naj bi absolutni
um (in moč), ki poljubno ustvarja družbene zakonitosti, odpravlja vsa
nasprotja in jih razrešuje v popolnoma harmoničen, enovit sistem. Vsi
drugi ljudje in oblike socializma naj bi bili samo mrtev predmet, trans-
misije in proizvod ozkega partij sko-državnega vrha, tega absolutnega gi-
balca zgodovine.
Iz teh absolutizacij so neposredno sledile druge: gibalo vsega socia-
lističnega razvoja in politike naj bi bil samo ozek družbeni center, ki stoji
zunaj vseh moralnih načel in nad njimi, saj naj bi sam v vsakem tre-
nutku poljubno sofistično ustvarjal politiko in mešal nasprotna politična
stališča; vsa socialistična politika naj bi bila v bistvu prav skoncentrirana,
relativistična in nekontrolirana vsemoč vrhovnega vodstva; zato naj bi bila
morala kot vseljudsko ustvarjanje družbenih odnosov nepotrebna in ne-
združljiva s politiko. Te absolutizacije so samo dopolnjevale do sedaj na-
vedeni absolutni teoretični razkol med politiko in moralo in zanikale
prvenstveno vlogo morale v socializmu.
Teoretično absolutiziranje navedenih realnih, toda samo začasnih ali
posebnih razmer v socializmu je šlo z roko v roki z nepotrebnimi druž-
beno-moralnimi deformacijami, ki so bile bistveno nasprotje socializma,
začetek razpadanja samega njegovega jedra. Utemeljena, funkcionalna
857
splošno ljudska disciplina v boju za novo oblast in industrializacijo je
absolutizirana v zahtevo in prakso slepe hierarhične pokornosti, v abso-
lutno negacijo osebnosti in absolutno podreditev posameznika državi.
Resnicoljubno raziskovanje «-subjektivnih«, predvsem moralnih in po-
litičnih sil socializma in iskren boj za napredek socialistične morale in
politike sta bila v taki atmosferi nemogoča. Sistem navodil vsevednega
vodstva je bil razglašen za edini monolitni sistem uradne politike in
»javne« morale. Ni bilo dovoljeno odkriti bistvena nasprotja v tem mo-
ralnem in političnem sistemu, ki je bil zato skupaj s svojim »ustvarjal-
cem« popoln tabu in izključeval vsakršen znanstveni dvom in kritičnost;
»javna«, tj. deklarativna in propagandistična morala na eni in stvarna
morala na drugi strani sta bili globoko ločeni: resnično moralno in poli-
tično življenje birokratizirane družbe se je vse bolj odmikalo od njenega
totalitarnega, vendar votlega in majavega ideološko-moralnega videza.
Zato je monolitini birokratski sistem, ki je zrasel predvsem kot abso-
lutizacija enostranosti socializma v nerazvitih razmerah, zadušil odgovorno
teoretično raziskovanje moralno-političnih vprašanj socializma. Zato je bil
socializem na področju moralne in politične teorije povsem nepripravljen,
celo brez nekaterih temeljiteje izdelanih osnovnih pojmov, ko je njegov
razvoj, kot bomo kasneje omenili, v zadnjih desetletjih začel temeljiteje
presegati izhodiščne omejenosti.
Redki, vendar še obstoječi in nevarni glasovi, da je bil stanilizem
— ta specifična idejno-praktična oblika birokratizma — večidel pozitiven
prispevek socializmu, zahtevajo, da znova označimo že zelo očitne prak-
tično-politične posledice, ki jih je imel prav zaradi svojega amoralizma.
Stalinizem je postal izrazit negativen dokaz, da v dolgoročnejši prespektivi
socializem z moralnostjo stoji in pade, da socialistična politika ni mogoča
kot absolutno nasprotje socialistične morale, temveč samo kot njuna vse
večja enotnost. Stalinizem ne samo da je bistveno deformiral svoje nosilce-
in deloma tudi podložnike, močno je tudi razjedal prav moralno-politično
bazo socializma. Namesto da bi bil bogatil moralno-politične sile, namesto
da bi bil svoje kadre in širši krog ljudi oblikoval kot zavestne ustvarjalce
socialističnih odnosov, je take dejavnike skoraj povsem uničil, saj je kadre
(kolikor jih ni fizično pokončal) spreminjal v slepe privržence odtujene
vladajoče kaste, široke sloje pa v poslušne podložnike. Zato je stalinizem
v petdesetih letih pripeljal socializem v številnih deželah vzhodne Evrope
na rob propada. Vsaj te zelo očitne izkušnje bi morale spodnesti tezo, da
socializem in socialistična politika morata živeti in rasti kot imoralizem ali
amoralizem.
II.
Odnose med politiko in moralo v socializmu, nujnost njunega vse tes-
nejšega spajanja in vzroke za njuno dosedanjo ločitev ni mogoče analizi-
rati in si jih zamisliti brez natančnih začetnih pojmov o tem, kaj je morala
in kaj politika. Ker zaradi dosedanjega izrazitega zaostajanja socialistične,
zlasti pa politične in etične teorije niso jasni, kot smo že dejali, niti ne-
858
kateri najosnovnejši pojmi, je nujno oblikovati vsaj začetne, na obči iz-
kušnji zasnovane določbe morale in politike:
—	Politika v najširšem pomenu je celotno odločanje o bistvenih druž-
benih vprašanjih, so vsi dejavniki, procesi in oblike, ki se udeležujejo tega
odločanja ali skušajo nanj vplivati.
—	Morala je tisti del pomembnejših, bistvenih družbenih odnosov in
procesov (sem spadajo tudi težnje k novim, še neuresničenim odnosom),
ki so jih udeleženci teh odnosov oblikovali ali sprejeli v večji meri sami,
s svojo lastno aktivnostjo ali vsaj privolitvijo. Negativna določba: morala
niso nasilni, hierarhično-državni in stihijski družbeni odnosi, procesi in
težnje.
To začetno določanje najsplošnejših pojmov morale in politike skuša
izraziti dejansko mesto, ki sta ga imeli morala in politika v zgodovini in
ki ga imata v sodobni obče ljudski praksi in tako prerasti razne ožje, de-
formirane, apriorne, površno-empirične definicije morale in pwlitike.
Prav zaradi obče izkustvene zasnovanosti teh začetnih definicij morale
in politike naša uvodna teza, da je nujno bistveno ožje spajanje morale in
politike, ni samo subjektivistična norma, »prazna želja«, temveč je izraz
dejanskih zakonitosti, od katerih je odvisen razvoj in obstoj sodobnega
človeka in socializma.
Politika je bila v dosedanji zgodovini res predvsem koncentracija dr-
žavne oblasti v rokah manjšine, je bila pretežno tako odločanje o bistvenih
družbenih vprašanjih, ki je bilo monopol manjšine. Prav ta ožja oblika
politike pa je prišla v tako protislovje in krizo, da je vse bolj nujno pre-
vladovanje širše, doslej monopolu podrejene oblike in vsebine politike.
Tudi tiste izredne koncentracije politične moči, ki so bile v dosedanji
zgodovini prehodno in delno nujne, dokler so izrazažale obče interese člo-
veka na dani etapi, so sčasoma vedno postale ovire razvoju družbenega
človeka in so zato vedno propadale. Sama zgodovina (= občeljudska iz-
kušnja) je torej praktično negirala, da bi bila humanistiČTio zadostna in
trajnejša ona politika, ki je samo oblast manjšine; o tem priča tudi že
omenjena negativna izkušnja socializma.
Zgodovinska, obče-ljudska izkušnja pa nosi v sebi že elemente poli-
tike, ki ima za predmet in cilje obče interese družbenega človeka. Traj-
nejša, plodnejša bo samo družba, v kateri bo prevladovala taka politika.
Nujni pogoj, da bi bila vse znova in znova izbojevana, pa je gotovo bi-
stveno dejavnejša in kvalitetnejša udeležba mnogo širšega kroga ljudi kot
doslej v oblikovanju politike, saj se vsaka, tudi trenutno utemeljena poli-
tična koncentracija lahko sprevrže v »silo nad ljudmi«. Uresničitev take
»vseljudske« in humanistično usmerjene politike ne bi bilo nič drugega
kot spajanje politike in morale na zelo visoki ravni, saj se podana izku-
stvena določba morale v vseh bistvenih točkah ujema z vseljudsko huma-
nistično politiko. Da to spajanje ni samo prazna želja, temveč nujnost
sodobnosti, priča že dejstvo, da politični monopoli postajajo v sodobnem
ekonomsko-integriranem in tehniziranem svetu vse nevarnejši celemu
859
človeštvu, npr. vojno-ekonomski monopol ozkih krogov nad nuklearnim
orožjem je neprenehoma grožnja obstoju človeštva.
Nujnost bistveno tesnejšega premoženja politike in morale v obliki ši-
roke in globlje dejavnosti večine ljudi v uresničevanju humanistične
družbe pa je na sodobni stopnji isto kot vse večja nujnost tiste razvite
oblike socializma, ki jo označuje izraz »asociacija proizvajalcev«. »Nuj-
nost« ne pomeni tukaj plehko optimistične obljube, češ da se bo taka
humanistična družba usodno, neogibno uresničila, saj že sama ^Klefinicija«
te družbe terja kot njeno bistveno sestavino neprenehno in kvalitetnejšo
aktivizacijo, ki pa je prav kot taka odvisna od samih članov družbe.
»Nujnost« pomeni samo, da je vse bolj bistveni pogoj človekovega pol-
nejšega razvoja — večkrat pa celo obstoja — družba, ki je po svoji obliki
prvenstveno moralno-politična, po vsebini in usmerjenosti pa humani-
stična: ali jo bodo uresničili ali ne, je vedno znova odvisno od samih ljudi.
Nujnost take razvojne smeri nikakor ne pomeni nerealistične iluzije,
da je na sedanji stopnji mogoča že absolutna istost morale in politike.
Vsaka napredna in socialistična politika bo morala tudi na sedanji stopnji
včasih uporabljati po obliki »nemoralne«, tj. administrativno-nasilne pri-
pomočke; toda obstoj in razvoj socializma sta odvisna od tega, ali bodo
v politiki ti pripomočki imeli vse manjši delež, vse večjega pa aktivno-
moralna udeležba večine ljudi.
Na začetku smo omenili tudi možnost večjega spajanja politike in mo-
rale v sodobnem socializmu. Dolžni smo natančneje povedati, v čem so in
kakšne so sodobne možnosti takega razvoja socializma.
Zlasti po drugi svetovni vojni je socializem — izrazit del teh procesov
je tudi jugoslovanska in slovenska družba — v številnih deželah že prešel
fazo osvajanja oblasti, najtežje začetne akumulacije in industrializacije ter
»obkoljenosti« v mejah ene same države — ZSSR. Zato je stari stalini-
stični birokratski sistem postajal tako na internacionalni kot na nacionalni
ravni vse večja ovira rasti socializma, saj so se pokazale mnoge nove
potrebe in realne možnosti kot: da se več družbenih sil in sredstev posveti
tistemu, kar je poglavitno — razvoju samega človeka; ožjim gospodarskim
enotam je mogel ostati znaten del presežne vrednosti in življenjska raven
je mogla zrasti; bistveno se more in mora povečati pobuda samih delovnih
ljudi v oblikovanju socialističnih odnosov (vse večje število ljudi se vklju-
čuje iz primitivne, izolirane v moderno, širše integrirano proizvodnjo,
izobrazbo in družbo); nujno je, da socializem naprej razvija posebne po-
zitivne vsebine, ki so jih posamezni narodi oblikovali v svoji zgodovini
in ki jih morejo oblikovati v svojih posebnih razmerah.
Ker je birokratizem preprečaval taka pozitivna prizadevanja, je se-
danja višja raven socializma vse bolj razgaljevala také temeljne in trajne
moralno-politične probleme, kot so odnosi posameznik — družba, širše —
ožje družbene skupnosti, »nacionalni« — »mednarodni« socializem, osebna
moralna odgovornost — družbena disciplina, politika —> morala, država
— morala, tržišče— morala, moralne tradicije — nova morala, ekonomsko
materialne — druge vrednote. Zaradi teoretičnega zaostajanja v admini-
860
strativnih in birokratskih sistemih je socialistična teorija nemočno stala
pred vso to kopico vprašanj, ki so hkrati moralna in politična.
V sodobnem socializmu niso nastale samo nove mednarodne, eko-
nomske in socialne možnosti, protislovja in potrebe, ki zahtevajo višjo
raven politike in morale in njuno tesnejše integriranje, V. sodobnem so-
cializmu in naprednih gibanjih je neredko že dosti moralno-političnih
elementov in sil, ki dajejo neposredne možnosti za nadaljnje poglabljanje
moralnosti in njeno tesnejše spajanje s politiko. Prav kot zavestni, druž-
beno organizirani odpor žive ljudske zavesti in žive ljudske sUe vsem
monopolom so delavska in napredna gibanja sodobnega sveta že doslej
najvišje uresničila praktično moralnost in jo naj intenzivneje spojila s po-
litiko. Ta izrazita moralno-politična vsebina dosedanje delavske, sindikalne
in partij sko-politične borbe, stomilijonskih osvobodilnih gibanj in stav-
kovnih akcij je tako očitna, da jo ni treba obširneje dokazovati in opiso-
vati. Ta moralno-politična vsebina ni bila nikoli povsem »čista«; pojavi
birokratizma, nacionalizma, atomizacije v komunističnih, socialno demo-
kratskih in osvobodilnih gibanjih so jo večkrat zelo omejili ali prerasli.
Toda v mnogih deželah in gibanjih go ti moralno-politični elementi in
sile še dosti močni, sveži, ali vsaj niso povsem uničeni; so torej že obsto-
ječa večja ali manjša možnost prihodnjega razvoja morale in politike.
Visoko stopnjo uresničevanja morale v politiki je doseglo osvobodilno gi-
buanje v Sloveniji in Jugoslaviji, saj je bilo zavestno, dejavno in široko
sodelovanje ljudstva pri izvrševanju najtežjih zgodovinskih nalog.
Povsem bi bil neutemeljen sklep, da je sodobni socializem in naš z
njim —■ dokončno prišel na najvišjo mogočo moralno politično raven in
da so sedaj mogoči samo obrobni moralni ekscesi. V nekaterih socialističnih
deželah in gibanjih je več, v drugih manj elementov moralno-humanistične
politike: s pojavi svetlih uresničitev moralnosti se prepletajo pojavi skraj-
nega moralnega siromaštva in degeneracije. Vse kaže, da je v sodobnem
svetu, tudi v socialističnem, redek trajnejši, sistematičen boj za prevlado-
vanje humanistične moralnosti^ kot osnovne politične vsebine in oblike.
Tudi pri nas je v zadnjih letih'socialistična moralnost prej v zastoju ali
nazadovanju kot v rasti. Znak moči socialistične revolucije v Sloveniji in
Jugoslaviji ter njen pomemben prispevek v zgodovini pa je resnica, da
se je z osnovnimi moralno-političnimi problemi socializma in človeka od-
prto soočila, da je odločneje stopila na to osrednje bojišče humanosti.
Moralno-politični sestav naše sodobne družbe je zelo raznovrsten in
gibljiv: ni več sistematično izdelane birokratične morahio-politične fasade
in mitov, ostali pa so še sorazmerno močni in živi njihovi elementi; po
demontaži administrativnega vodenja so se pokazale prvine nove, višje
1 Čeprav bi bili mi in ostali socialistični svet mogli na moralno-hurnani-
stičnem področju doslej narediti dosti več, čeprav je z drugačnim odnosom do
morale mogoče takoj doseči bistveni napredek, je vendar gotovo, da navedenih
temeljnih moralno-političnih problemov človeka in družbe né bomo mogli nikoli
»dokončno« rešiti, popolnoma obvladati in shraniti za vedno V shrambo pre-
teklosti. To bodo »večni« problemi človeka, zato bo potrebna tudi »večna« mo-
ralna dejavnost za njihovo obvladanje v vsaki etapi.	.,,. :
861
socialistične morale, posebno v samoupravljanju, obenem pa so zopet oži-
vele tudi prvine stare partikularistično-egoistične in tradicionalistične
morale.
Iz tega mozaika bomo izločili samo nekaj aktualnih negativnih stališč
glede odnosa med moralo in politiko:
—	politika naj bi bila vedno, tudi v naši družbi moč, ki je edina
zmožna reševati družbene probleme in v katere naravi je, da ukrepa
povsem subjektivistično in imoralno; morala naj bi bila predvsem politična
nemoč, ki more samo služiti politiki kot njena korekcija in propaganda;
—	politika naj bi bila sistem pravnih aktov in gospodarskih instru-
mentov, ob katerem naj bi imela morala omenjeno drugotno vlogo (pro-
paganda in korekcija);
—	politika naj bi bila samo subjektivistična »spretnost« in kot taka
bistveno imoralna;
—	politični sistem, politična organiziranost in institucije naj bi samo
dušile živo moralnost; moralno življenje družbe naj bi bilo mogoče samo,
če zginejo politične ustanove.
Vse te predstave otežujejo pojmovno in praktično povezavo politike
in morale v naših razmerah, otežujejo tako uveljavljanje moralnosti, ki bi
politiki dalo demokratsko širši, humanistično polnejši in strokovno plod-
nejši razmah, ki bi, skupaj s samoupravljanjem, politiki vdihnila višjo
kvaliteto.
Reduciranje politike na moč ozke grupacije, ki sama. z državno silo
in aparatom, odloča o celem življenju naroda, je tipična birokratska za-
misel. Privrženci te zamisli imajo teoretično zelo siromašno predstavo,
da je vsa »moč« družbe in politike v tem, da ozka vodeča skupina z od-
ločno roko »preseka« vsak družbeni problem. Medtem pa naj bi bila
naloga ideološko-moralne dejavnosti v tem, da stalno hodi »za« politiko
in da, kot njena spremljevalka in popravljalka, pridigarsko opravičuje ali
blaži njene odločitve ali »graja« one, ki se jim ne pokoravajo. Samo
»realna« politika naj bi bila zmožna spoprijeti se z družbenimi problemi,
samo ona se upa in sme delati, »kadar je potrebno« tudi protimoralne in
nemoralne ukrepe.
Tisti, ki žive v teh zastarelih, vulgarnoempiričnih političnih predsta-
vah, ne vidijO', da je tudi v pretekli fazi naše družbe vladal drugačen
odnos med politično močjo na eni in moralo na drugi strani in da se ta
zakoniti odnos ni nič spremenil, samo da je postal mnogo bolj zapleten
v bogatejših oblikah družbe.
Politična moč slovenskega naroda v času 1941—1945 ni bila v tem,
da bi bila samo ozka manjšina odločala o vsem, temveč v tem, da je večina
našega naroda zavestno sprejela in izvajala zgodovinsko odločitev. Ker pa
je zavestno soodločanje tistih, ki jih odločitev angažira in prizadene, že
»po definiciji« tipična moralna odločitev, je že v 1941—1945 prišlo
intenzivno prežemanje morale in politike, ki je bilo pogoj za našo takratno
izredno politično moč.
Tudi v sedanjem razdobju velja prav isti zakoniti odnos med moralo
in politiko, ki je tako očiten, da je skoraj tavtološki: socialistična politika
862
je toliko močnejša, kolikor je večje število ljudi, ki dejavno sodelujejo pri
njenih bistvenih odločitvah, je torej toliko močnejša, kolikor so njene
odločitve moralnejše. Koncentracija odločanja v ozkem krogu praviloma-
ni samo »moralno grda«, temveč bo tudi pomenila manjšo politično moč.
Odločitev, ki je politično »najmočnejša«, je zlasti v naših razmerah —
vseeno ali je ekonomska ali prosvetna, lokalna aU zvezna — izrazita samo-
upravno-moralna odločitev.
Večkrat tudi pravijo, da je naš politični sistem nemočen, okoren, ne-
učinkovit, češ da zajema tako veliko število ljudi in družbenih skupin,
da ga je težko koordinirati in da se v množici delnih odločitev zgubi druž-
bena celota. V tem je lahko delec resnice. Ta teza pa je tudi popolna ne-
resnica, če okornost, zmešnjave, neorganiziranost tolmačijo kot neogibne
lastnosti moralnosti, samoupravljanja. 2e zdavnaj smo v toliko stabilnih
okoliščinah razvoja (stabilnost politične strukture, določena stopnja go-
spodarskega razvoja), da so ozka odločanja in improvizacije vse bolj ne-
potrebne in škodljive; imamo objektivno dovolj časa za pripravljanje
velike večine bistvenih nacionalnih, federativnih, komunalnih in drugih
odločitev (če vestno in odgovorno odkrivamo probleme takoj, ko na-
stanejo).
Globlji, bolj vsestranski razvoj samoupravnosti-moralnosti bi imel
praviloma prav nasproten političen učinek, kot mislijo oni, ki so navajeni
na stare predstave. Razvita samoupravnost-moralnost bi močno omejila
improvizacije in nered. Velik del improvizacij in kopičenje takih nepre-
mišljenih odločitev, ki se med seboj pobijajo in ustvarjajo zmešnjavo,
nastaja, ker večkrat odločajo v ozkih krogih. Samoupravljanje še ni moglo
prisiliti dela ožjih družbenih organov, da bi takoj reagirali na nove pro-
bleme, da bi jih čim intenzivneje iskali, da bi jih čim bolj vsestransko
obravnavali, da bi razne obče pomembne predloge (ukrepe, zakone, poli-
tične smernice itd,) pravočasno dali v občeljudsko razpravo. Prav zato,
ker smo nekje sredi med uresničitvijo samoupravljanja in zaprtim odlo-
čanjem, se večkrat dogaja, da improvizirane, ozke in enostranske odločitve
post festum dožive kritiko nekega »nevprašanega« dela naše skupnosti
oziroma »nevprašanega« področja prakse. Zato jih moramo pozneje po-
pravljati, dopolnjevati, vse to pa ustvarja občutek, da se neekonomično
ponavljajo razprave o istih vprašanjih — brez zadostnega napredka. Ob-
čutki negotovosti in politične nemoči večinoma ne nastajajo zaradi razvite
samoupravne moralnosti, temveč zato, ker je ne izvajamo dovolj energično,
ker nihamo med njo in postopki »zaprtih vrat«, ob katerih se kopiči še
preveč odločanja, pa zato ne more biti dovolj kvalitetno in učinkovito,
tudi kadar je dobronamerno.
Tisti, ki mislijo, da je najučinkovitejša oblika naše družbe imorali-
stični sistem pravnih aktov in občih ekonomskih instrumentov, ne vidijo,
da je raznovrstnost in gibljivost ter stvarni manevrski prostor vsakega
2 Realne, toda vse bolj izjemne so v naši družbi tudi možnosti, da so po-
trebne pomembne politične odločitve v najožjem krogu, ki so klju^^ temu po-
vsem moralne (npr. odločitve glede oborožene obrambe ob napadu, odločit-'e ii
izrednih političnih, naravnih okoliščinah, nesrečah ipd,),
863
družbenega subjekta, zlasti v samoupravnem sistemu, tak, da je stopnja
uresničitve pozitivnih' sistemskih odločitev in oblik odvisna predvsem od
stopnje moralnosti, ne pa narobe.
Se tako izdelan in našim sedanjim razmeram še tako prilagojen obči
sistem samoupravnih institucij (npr. obči zakoni o delavskem samouprav-
ljanju) in še tako izdelan in samoupravljanju ustrezen mehanizem davkov,
kreditov in ekonomskih rezein^ ne more že sam po sebi, čeprav je zelo
pomemben, spodbuditi in določiti najoptimalnejše ravni samoupravnega
odločanja. Ker so družbena struktura, gospodarska raven in razmere, se-
stava delovne sile in kadrov v vsaki naši družbeno-politični in delovni
skupnosti tudi dosti različni, ne morejo obči predpisi in ukrepi nikoli že
sami zagotoviti svoje pop>olne uresničitve v posebnih razmerah vsake po-
samezne skupnosti ali organizaciji. Praviloma pomenijo največjo aktiviza-
cijo vsake ožje skupnosti pri uresničevanju občedružbenih teženj in naj-
popolnejše prilagajanje teh odločitev posebnim razmeram prav tiste odlo-
čitve ožjih skupnosti, ki so tipično moralno-samoupravne. To so pa pred-
vsem taki medsebojni dogovori in obveze, v katerih oblikovanju je de-
javno, enakopravno in zavedajoč se svojih potreb in možnosti ter obče-
družbenih teženj, sodeloval širok krog tistih ljudi, ki se jih ti dogovori
neposredno tičejo.
Naša praksa vse bolj kaže, da je na primer trajnejša uspešna politika
delovnih organizacij nemogoča, če ne sodelujejo pri ustvarjanju bistvene
politike in s tem moralnosti prav »do vrha«, saj so od obče zakonodaje,
kadrovske politike, planiranja, bančnega sistema, občeekonomskih instru-
mentov odvisni tudi stabilni pogoji za uspešno delo vsake delovne orga-
nizacije. To širše sodelovanje v ustvarjanju med seboj vse bolj identične
obče politike in obče moralnosti ni samo formalnost in ni pomembno samo,
ker omogoča »široko zbiranje izkušenj«. Ono ustvarja tako ravnotežje vseh
moralno-poUtičnih sil, ki omogoča, da so splošne družbene odločitve naj-
pravičnejše, da se ne izvajajo v hujšo škodo nekaterih skupnosti, neka-
terih gospodarskih panog ali nekaterih področij družbenega življenja. Ze
daljša izkušnja kaže, da so bile doslej v naši družbi posamezne skupnosti,
delovne organizacije, posamezne gospodarske panoge ali področja (na pri-
mer kultura in prosveta, neke bazične gospodarske panoge) v toliko manj
pravičnem položaju, kolikor je bil manjši njihov delež pri družbenem od-
ločanju, kolikor bolj so bile administrativno vodene. Zato je dejavno samo-
upravno moralo nemogoče zožiti samo v podjetniške in komunalne okvire,
njena bistvena komponenta je tudi stalno oblikovanje obče politike in obče
morale.
Oblikovanje skupnih moralno-političnih obvez mora postati stalen in
zavesten proces, ker je potreba tako stalno integriranje različnega v naši
družbi (osnovnih delovnih oganizacij med seboj; osnovnih organizacij in
centra; raznih področij družbe, prosvete z gospodarstvom itd.), ki ga ne
more zagotoviti noben vnaprejšnji sistem. Tudi naš nazvoj kaže, da ni
nikjer mogoče tako popolno integriranje, ki bi odpravilo notranjo raz-
ličnost in dinamiko. V vsakem, tudi v našem razvoju se stalno kažejo
neravnotežja, dezintegracije, razpoke, nevsklajenosti, nasprotja; ki niso
864
nikakršen tipičen nesocialističen pojav, temveč nujna sestavina vsakega
družbenega napredka. Vsaka nova tehnična iznajdba, pocenitev ali po-
dražitev surovin, prihod ali odhod boljših strokovnjakov ali organizatorjev
proizvodnje, vsako izboljšanje v organizaciji dela bo povzročilo objektivno
»neravnotežje« že znotraj posamezne tovarne ali druge delovne organiza-
cije. Vsaka taka sprememba bo zmanjšala ali povečala realni — absolutni
ali relativni — prispevek manjše delovne enote v delovni organizaciji, bo
zato utemeljeno spremenila njene zahteve do deleža pri skupnem dohodku
in v organizaciji proizvodnje, vsaka taka sprememba bo zahtevala raz-
širitev ali zožitev ene enote ali uvedbo druge itd.
Taka nujna razvojna neravnotežja in nasprotja se kažejo v vseh druž-
benih skupnostih naše in svetovne socialistične družbe. Prav zavest, da so
nujna, vodi do sklepa, da je stalna, čim širša in čim globlja moralna de-
javnost članov družbe, najpomembnejša oblika čimbolj racionalnega ob-
vladovanja in preraščanja takih stalno nastajajočih razvojnih nasprotij,
neravnotežij in dezintegracij.
Cim širša in čim globlja je demokratičnost (= moralnost) socialistične
družbe, čim manj je omejena samo na dejavnost znotraj lokalnih skup-
nosti in znotraj osnovnih delovnih organizacij — tem bolj je cela taka
družba občutljiva za nova razvojna nasprotja in neravnotežja, tem bolj
je mobilna in mobilizirana za njihovo obvladovanje; tem manj je nujno,
da se ta neravnotežja, nesorazmerja poglobijo in utrdijo ter razrešujejo
teže, kot je objektivno potrebno. Ta zakonitost je vse izrazitejša tudi v
našem razvoju, saj se večkrat čutijo posledice tega, da je bila moralno
politična dejavnost preveč omejena samo na nižje družbene enote in go-
spodarstvo, manj pa je dosegala višje ravni in druga družbena področja.
Razvoja socialističnega samoupravljanja—moralnosti tudi ne bi za-
gotovila »antiinstitucionalna«, liberalistično-avtomatistična teza, da naj
»pustimo stvari, da gredo svojo pot«, češ da bo šele tak »popolnoma svo-
boden« razvoj mogel pokazati, kaj »ljudje želijo« in kaj naj v skladu
s temi spontanimi, vrednostno nediferenciranimi željami politika izrazi.
V zadnjih petnajstih letih so se v zelo kompleksnih strujah naše družbe
in politike okrepile tudi te anarho-liberalistične težnje, ki so se skušale
poistiti s samoupravljanjem. Tudi pojavi tako napačno pojmovanega »sa-
moupravljanja«, ki pa je popolnoma nekaj drugega kot obča ljudska mo-
ralnost, so vnesli pojave nestabilnosti in politične nemoči v našo skupnost.
Poglabljanje samoupravnosti-moralnosti, ki je v veliki meri identična
z večjo politično koherentnostjo in učinkovitnostjo naše družbe, je posebno
na sedanji stopnji razvoja nemogoče brez bistveno večje organiziranosti,
brez bolj intenzivnega in usmerjenega delovanja tistih, ki so moralno
najzavednejši in najodločnejši element naše družbe.
Posamezni ožji organi v naši strukturi zavirajo včasih razmah samo-
upravne moralnosti, ker se ji zavestno upirajo zaradi ozkih interesov,
včasih pa ker niso organizacijsko tako postavljeni in kadrovsko tako se-
stavljeni, kot zahteva samoupravni proces; toda tudi te organizacijsko-
kadrovske slabosti niso »tehnične« narave, temveč ostanki starih, admini-
strativnih, izvenmoralnih struktur.
6 Problemi
865
v osvobodilnem boju je bila učinkovita in napredna moralnost slo-
venskega naroda skovana tudi zaradi take ustrezne organiziranosti, ki je
bila v skladu z kompleksnostjo političnih bojev v moderni družbi. Toda
takrat so bili problemi organiziranja še dosti enostavnejši, saj so bila
družbena nasprotja zelo ostro očrtana, smer boja pa enostavno jasna:
podiranje stare družbe, potem lomljenje njene državno-politične hrbte-
nice. Danes pa ustvarjamo družbo, ki je, zaradi hitrega razvoja nekaterih
področjih in slojev (razvoj gospodarstva, gospodarsko-tehničnih slojev) in
zaradi temeljitega preoblikovanja drugih struktur (npr. podeželja, vasi),
že dosti kompleksnejša kot predvojna slovenska in jugoslovanska družba
in ki razvija take nove oblike, kakršnih v svetu ni, pa zato ne moremo
vpeljati od tam nobenih organizacijskih shem. V takih razmerah je po-
membno tudi vprašanje, kako organizirati oblikovanje političnih odločitev,
da bi poglabljanje samoupravljanja-moralnosti spojili z večjo družbeno-
politično učinkovitostjo — to je povsem mogoče.
Temeljito pripravljanje javnih predlogov in informacij v zvezi z njimi,
jasno prezentiranje različnih dilem, alternativnih rešitev in njihovih raz-
ličnih posledic pri izvršnih, upravnih in političnih organih; zadosten čas
in organizacijske možnosti za diskusijo na vseh področjih, ki so prizadeta;
občutljivost in odprtost vseh institucionalnih kanalov predvsem za kritiko
in predloge cd spodaj; pravočasna in sistematično organizirana, široka
kontrola delovnih in osnovnih organizacij glede izvrševanja sklepov; pri-
lagajanje organizirane široke diskusije in kontrole posebnim razmeram
posameznih področij — šele tako odgovorno in strokovno organizirano
oblikovanje odločitev more zagotoviti, da politika postane last vse širšega
kroga ljudi, da se bo politično odločanje vse bolj identificiralo z obliko-
vanjem občeljudske moralnosti.
Osrednji, izvršni, upravni, strokovni organi so torej v takem obče
ljudskem, moralno-demokratičnem sistemu nujni, toda samo če so orga-
nizatorji široke in kvalitetne ljudske demokracije-moralnosti.
Pojmovanje, da je »realna« politika v bistvu samo svojevoljna sub-
jektivistična imoralna spretnost, da je samo nekakšna »zvitost duha«, je
teoretično zgrešeno, je pa vse bolj često in škodljivo v naših sodobnih
razmerah. Politika je imela res večkrat v zgodovini — vse do danes ■—
obliko goljufivega mešetarstva, predvsem v negotovih, prehodnih, ne-
izoblikovanih situacijah, ki so omogočale ribariti v kalnem.^
V taki družbi je bilo večkrat nastalo začasno »ravnotežje« sil. v ka-
terem si egocentrične skupine in posamezniki niso mogli prisvajati dobrin
samo z grobo »politiko sile^<. Prisvajali in monopolizirali so jih predvsem
s svojo »lisičjo iznajdljivostjo« v nekakšnih nestalnih »tržnih« razmerah.
® Povsem zgrešeno je trditi, da imajo neki narodi Srednjega in Bližnjega
vzhoda že od nekdaj prirojena trgovsko zvitost. Taki »trgovski« elementi so
zakonito nastopali v praznih prostorih med sorazmerno razvitimi civilizacijami,
ki so že imele ekonomske presežke, niso pa mogle še postaviti trajnih proiz-
vodnih odnosov, trajne delitve dela. Isti etnični elementi so postali bolj ali
manj »zviti« glede na obstoj takih razmer (Odisej in Ahil, antična grška tr-
govska mesta in Spartanci itd.).
866
ki so vključevale takó anarhično, nestabilno ekonomsko strukturo in tr-
žišče kot tudi neodgovorno politično-ideološko tržišče, politični boj antične
ali meščanske demokracije.
Tudi pri nas je v zadnjih petnajstih letih nastalo več možnosti za tako
politikantstvo zaradi pojavov družbene dezintegracije in atomizacije in
zato, ker subjektivne sile niso znale uresničiti kvalitete družbenega vodenja
in usmerjenja. Nastopili so posamezniki ali skupine, ki so skušali vskočiti
v družbene razpoke in jih porabiti za ožje namene (v nestabilne tržišče in
nestabilni gospodarski sistem; v določena nacionalna nasprotja; v na-
sprotja med lokalnimi in centralnimi skupnostmi; v nasprotja med so-
cialistično demokracijo in birokracijo; v nasprotja med posameznimi sloji,
med ožjimi interesnimi in političnimi grupacijami; med velikimi bloki
v svetu).
Taki politični pojavi niso negativni samo zato, ker jih nujno sprem-
ljajo laži, intrige, neznačajnost. dvoličnost — vse, ker je v vsakdanjem
pojmovanju nezdružljivo z moralnostjo. Sveže in dosti boleče izkušnje zad-
njega desetletja in pol so pokazale, da je plodna samo taka nepolitikanska
politika, ki se vse bolj izenačuje z progresivno moralnostjo in da je sub-
jektivistično-politikanska »spretnost« škodljiva, posebno na stopnji, na ka-
teri smo danes. Ne prinaša ničesar človeško novega, plodnega, temveč je
samó táko premeščanje dobrin iz enih rok v druge, ki v končnem nasledku
škoduje nam vsem, tudi trenutnim dobitnikom.
Očitno je, da tisti, ki so si v zadnjih letih tako »iznajdljivo« skušali
prisvojiti čim več na račun drugih ljudi, delovnih organizacij in družbeno-
političnih skupnosti, niso s tem ustvarjali nikakršnih novih gospodarskih,
duhovnih in političnih vrednot. Prav nasprotno, stalno so vnašali elemente
razkroja v proizvodnjo dobrin. Zaradi njihove »spretnosti« ni bilo v naši
družbi nič več dobrin, v celoti jih je bilo celo manj, saj so prevarani često
reagirali z proizvodno pasivizacijo — kot vedno v zgodovini. (»Ce drugi
uspevajo brez dela, bomo tudi mi.«)
Kot družbeno nekoristne je naša izkušnja pokazala tudi subjekti-
vistično-relativistične prijeme tistih, ki so mislili, da je mogoče »prevarati«
družbene zakonitosti, da jih je mogoče ustvarjati, kot se komu zljubi. Tudi
tisti, ki so iskreno upali (ker niso tako ravnali samo v svojo ožjo korist),
da je socializem mogoče razvijati tako, da nekim posameznikom ali sku-
pinam damo prednosti in da jih tako »pridobimo« za socializem, so se te-
meljito zmotili. Ce je kaka ločena skupnost oblikovana na temelju ne-
upravičenih privilegijev (kakršnih koli: ekonomskih, političnih, prestižnih,
idejnih), nujno v družbi vse bolj deluje kot nesocialistična sila — saj jo
njeni privilegij bistveno določajo kot nesocialistično, ne pa kot »oporo«
socializma. Tako oblikovan »dejavnik« socializma odpove prav takrat, ko bi
ga socializem (in težave v njegovem razvoju) najbolj potreboval. »Cena«,
ki jo mora socializem plačati za take imoralne ali amoralne »privržence«,
je torej nesorazmerno velika, je čista zguba. Najracionalnejše, »najcenejše«
so bile za socializem tiste sile, ki so predvsem moralno oblikovane, one,
ki svoje lastne interese in cdncse z drugimi oblikujejo zavestno po so-
cialističnih načelih in na podlagi možnosti za njihovo realizacijo. To bi
6»
867
sicer moglo biti očitno, saj je jasno brez večje modrosti, da je socialist
socialist, nesocialist pa nesocialist in da si bo za socializem bolj prizadeval
tisti, ki je intimno zanj, kot pa tisti, ki ni. Toda onim, ki absolutno ločijo
socialistično politiko od socialistične morale, to še vedno ni jasno.
Ena od variant take politike, nezadostno povezane z moralo, je mislila,
da moremo poljubno, v vsej širini združevati, zadovoljevati in pomiljevati
vse nasprotne želje in teze, da na primer lahko istočasno poljubno širimo
osebno porabo in investicije. To stališče ni uvidelo, da je najracionalnejša,
najrealnejša in najbolj dinamična tista socialistična politika, ki zna najti
kompleksno zgodovinsko mero ter sintezo med takimi nasprotnimi težnjami.
Taka moralna socialistična politika oblikuje nasprotne težnje v progre-
sivne družbene sinteze s čim širšim in čim dejavnejšim sodelovanjem
prizadetih.
Tako so tudi naše najnovejše izkušnje pokazale, da je moralna politika
najkoristnejša in da zahteva mnogo več in drugačne »iznajdljivosti« kot
imoralno politikanstvo. Moralna politika ne pomeni, da se posameznik ali
ožja skupnost mora odreči naprednih, na primer na delu zasnovanih
lastnih interesov. Ona nujno vključuje tudi obrambo takih lastnih inte-
resov ter kritiko in odpor drugim, ki jih ne upoštevajo. Njena posebnost
pa je v tem, da demokratično in organizirano išče take družbene rešitve,
ki preraščajo ozke egocentrične koristi in ki omogočajo najbolj trajno
in polno ustvarjanje ter vsestranski razvoj vseh ljudi in grupacij, zdru-
ženih v medsebojnem sodelovanju. Taka moralna politika zahteva naj-
višjo sposobnost in »spretnost«, saj mora, v skladu z danimi družbenimi
silami in potrebami, povezovati v produktivno enotnost različne in večkrat
humanistično utemeljene nasprotne interese delovnih organizacij in druž-
beno-političnih skupnosti. Je posebno zahtevna politična »modrost« in
»spretnost«, saj mora neprenehno v ustvarjalne celote združevati kratko-
ročne in dolgoročne, širše in ožje interese; proizvodnjo in porabo; gospo-
darstvo, prosveto, znanost, umetnost in dejavnost družbeno-političnih
organizacij ; republiško-naciona^ne in obče jugoslovanske interese; inte-
rese Jugoslavije in interese vseh drugih naprednih sil sveta.
III.
Posebno mesto v oblikovanju socialistične morale — politike, bi mo-
rala imeti Socialistična zveza, pomembno ožje vprašanje takega razvoja pa
je kadrovska pohtika.
Socialistična moralnost more prevladovati v neki skupnosti samo, če
postane čimbolj obči, čimbolj enoten, totalen odnos.
Izkušnje slovenske in jugoslovanske revolucije so pokazale, da se z
intenzivnejšim nastajanjem take obče moralnosti razvija njeno stalno in
zato organizirano oblikovanje. Neke institucije lahko torej učvrstijo občo
moralnost, prav tako pa je mogoče, da iz njih bolj ali manj izginja mo-
ralna vsebina in da postajajo samo prazen moralni videz.
868
Osvobodilna fronta in Ljudska fronta Slovenije sta bili med doslej
najbolj izrazitimi, najbolj oblikovanimi institucijami obče ljudske mo-
ralnosti v zgodovini. Bili sta široko oblikovan, vseljudski, zaveden, napre-
den in socialističen odnos.
Sedanje družbeno-politično stanje vsiljuje vprašanje, ali je v novih
razmerah Socialistična zveza še potrebna kot občepolitična in občemo-
ralna institucija.
Res so se razmere v mnogočem spremenile,^ toda tako, da zahtevajo
drugačno in kvalitetnejše delo Socialistične zveze, odstranitev njenih po-
membnih slabosti, ne pa njeno odpravo.
Osnovni »subjektivni« vzrok, da se je delež Socialistične zveze v obli-
kovanju naše družbe in našega človeka zmanjšal, je v tem, da se ne-
ustrezno zmanjšuje njen delež v oblikovanju političnih odločitev. Večkrat
se dogaja, da je Socialistična zveza samo propagatorica, transmisija ali
stranski tir za prenašanje »navzdol«, »v mase«, tistih odločitev, ki so v
glavnih potezah že dokončno izoblikovane v državnem aparatu, predstav-
niških organih ali pa v organih Zveze komunistov.
S tem smo zadeli ob eno pomembnih moralno-političnih protislov-
nosti, ki nam otežujejo napredek. Elementi transmisijskoga položaja So-
cialistične zveze niso nič drugega kot pojavi stare, zaprte, administrativne
politike neposredno in nezdružljivo nasprotni vseljudski samoupravnosti,
ki jo more v veliki meri zagotoviti prav kvalitetnejša dejavnost Socia-
listične zveze. Izhod iz tega protislovja je temeljitejša sprememba polo-
žaja Socialistične zveze v sistemu političnega odločanja.
Problem mesta in funkcije Socialistične zveze v našem političnem
sistemu obstoji tako v teoriji kot v praksi. Osvobodilna fronta je kot
kompakten blok nacionalno-socialnega odpora proti zunanji sili združevala
v sebi tako zarodke občeljudske družbeno politične organizacije kot tudi
elemente samoupravljanja in državnosti. Ko pa smo po zrušenju starega'
državnega nasilja morali prevzeti odgovornost za celotno in kompleksno
nacionalno živlejnje, so nujno postale kompleksnejše tudi oblike javnega
upravljanja. Mnoge od njih so se upravičeno izločile iz neposrednjih orga-
nizacijskih kompetenc nekdanje vseljudske organizacije, pa je tako na-
stalo vprašanje: kaj je še preostalo Socialistični zvezi?
^ Vprašanje o upravičenosti obstoja Socialistične zveze zastavljajo večkrat
tudi ljudje, ki niso nazadnjaki. Pri tem izhajajo iz nekaterih izkustvenih dej-
stev, ki kažejo, da Socialistična zveza danes večkrat pomeni politično manj kot
Osvobodilna fronta oziroma Ljudska fronta v letih po osvoboditvi. Vzroki za te
pojave naj bi bili v »preutrujenosti« ljudi od političnega dela, v »normalizaciji
življenja«, v prenehanju take neposredne »fizične« nevarnosti za obstoj sloven-
skega naroda kot v letih 1941—1945 ali pa v 1948. letu. Menijo tudi, da so insti-
tucije samoupravljanja in druge politične oblike (sindikati, zadružno gibanje
itd.) že tako razvite, da za Socialistično zvezo ni nobenega prostora v našem
političnem sistemu.
v vseh teh ugotovitvah je nekakšna polovična resnica. Toda analiza Socia-
listične zveze in našega političnega sistema, ki jo skušamo dati kasneje, kaže,
da je res v mnogočem treba spremeniti oblike in poboljšati raven Socialistične
zveze, ne pa jo odpraviti.
869
Ni bilo namreč redko, da se v samoupravnih organih, v predstav-
niških organih, v sindikatih in v organizacijah Socialistične zveze po-
navljajo ista gesla, da so jih ljudje siti in da jim to ustvarja vtis o ne-
potrebnosti katere od teh form. Stvar ni samo v tem, da vse manj moremo
od ljudi zahtevati, da neracionalno tratijo svoj čas, tudi ne samo v tem, da
bi z boljšo tehnično organizacijo večkrat mogli izločiti ponavljanja istih
gesel. Vsi ti pojavi imajo često še dosti globlje, resnejše vzroke. Številne
samoupravne oblike — pa tudi Socialistična zveza — v mnogih primerih
še niso oblike nove moralnosti, še niso pravo odločanje širokih slojev,
ampak so samo oblika novega moraliziranja, praznega pridiganja gesel o
moralnosti, ki prikriva odsotnost moralno-političnega odločanja (in je zato
seveda moralno negativno).
Kje bi bilo mesto Socialistične zveze, če še naprej ostanemo pri edini
mogoči perspektivi socializma, zlasti našega —■ da naj bo vse bolj interes
in delo vse širšega kroga ljudi?
Zdi se, da bomo moralno-politično mesto Socialistične zveze laže do-
ločili, če najprej ugotovimo, da ima vsako politično odločanje, zlasti v
demokratični družbi, tele tri najosnovnejše baze:
1.	Spodbude, predlogi in razprave o predlogih;
2.	Neposredno odločanje samo;
3.	Izvajanje in kontrola odločitve.
Neposredno oblikovanje javnih odločitev ne more biti osrednje pod-
ročje Socialistične zveze, saj te odločitve pripadajo na vseh ravneh pred-
stavniškim in samoupravnim organizacijam in organom. Toda vse, kar
je pred neposrednim odločanjem in po njem — pripada predvsem Socia-
listični zvezi in z njo povezanim družbeno-političnim in družbenim orga-
nizacijami. Samo če se bodo v tem smislu temeljiteje spremenile kompe-
tence Socialistične zveze, bodo naše osnovne politične odločitve postajale
vse bolj ljudske in s tem dobile bolj čvrsto, moralno obliko kot marsikdaj
doslej (v preteklosti so bili v tej smeri narejeni posamezni pozitivni koraki,
na primer diskusija v zvezi z Ustavo).
Socialistični zvezi in njenim pridruženim organizacijam pripada glede
na njihovo mesto v političnem sistemu naloga, da v prvi in tretj fazi odlo-
čanja prevzamejo predvsem sledeče: da pravočasno pobudijo razpravo o
neki prihodnji odločitvi, da zanjo pripravijo toliko in tahega materiala
(informacij, predlogov, dilem), da se more razprave na čimbolj racionalen
in ustvarjalen način udeležiti čimveč državljanov; da skrbijo, da pred-
stavniški organi izražajo in oblikujejo stvarne obče potrebe in zahteve;
da kontrolira, kako predstavniški in izvršni aparati izvajajo sprejete
odločitve.
Res je, da je SZDL (oz. da bi bila) s tako funkcijo eden od »komple-
mentarnih členov celotnega samoupravnega procesa, da je del celovitega
samoupravnega sistema. Socialistična zveza vsekakor ne more biti izo-
lirana in kompetitivna politična stranka, ob drugih ali proti drugim poli-
tičnim strankam, ki vodijo »vojno vseh proti vsem« za svoj strankarsko-
politični monopol ali pa izhajajo iz diametralno nasprotnih osnovnih
koncepcij.
870
Toda mesto SZDL povsem napačno in nerealno abstrakcionistično de-
finirajo tisti, ki njen položaj in komplementarnost v enotnem sistemu
samoupravljanja določajo samo kot idealno skladnost, kot njeno idealno
— harmonično dopolnjevanje z drugimi institucijami sistema. Prej bi mo-
rali trditi, da je bilo pri SZDL doslej često vsklajenosti »preveč«, namreč
take vključenosti v dano stanje, ki je SZDL spreminjala v transmisijo ali
v sopotnico.
Ne gre za to, da bi morala biti SZDL nekakšna »opozicija zaradi opo-
zicije« samo zato, da bi bilo naše politično življenje bolj slikovito,
bolj zanimivo za tiste, ki jim je dolgčas ali ki menijo, da bi imeli od tega
kako posebno korist. Vprašanje položaja in nezadostnosti SZDL je bolj
izrazito v drugi smeri. Zaradi znatnih faktičnih pooblastil drugih insti-
tucij našega sitema, ki imajo najbolj neposredno vlogo v političnem odlo-
čanju in v izvajanju odločitev, se često dogaja, da vsi ti členi sami širijo
svoja pooblastila in tako neposredno zožujejo ljudsko, samoupravno-mo-
ralno udeležbo. Moralo bi biti povsem naravno, da se prav SZDL naj-
odločnejše in najbolj organizirano upre takim prizadevanjem, da se upre
sprejemanju uredb, odlokov in zakonov, pri katerih niso vprašani čim
širši krogi najbolj prizadetih, pa tudi najstrokovnejši deli prebivalstva.
Prav tako bi SZDL morala aktivneje kontrolirati, kako izvršni organi in
aparat izvajajo demokratično sprejete odločitve, in nastopiti proti posku-
smo, da jih izkrivijo, razvodeni j o ali zavlečejo. Moralo bi postati povsem
naravno, da npr., SZDL proti takim prizadevanjem usmeri poslance v
disciplinirano akcijo, da javno take težnje kritizira in po potrebi tudi
organizira nastop proti tistim, ki se upirajo demokratičnim odločitvam in
njihovemu izvajanju.
Kot vseljudska oblikovalka moralne, tj. demokratične politike SZDL
ne more te svoje funkcije opravljati ne v obliki apriorne »opozicije«, ne
v obliki apriorne »skladnosti« z drugimi instiucijami. Ce drugi členi v
procesu odločanja resnično izvajajo napredno politiko potem samoupravno-
demokratičnih »pravil igre«, tedaj je povsem normalna funkcionalna sklad-
nost SZDL z njimi. Ce pa drugi členi sistema silijo v autokratizem, je
mnogo bolj kot doslej nujna »neskladnost«, ad hoc opozicija SZDL. Taka
nasprotovanja SZDL negativnim pojavom v drugih institucijah sistema ne
bi ustvarjala »zmede«, temveč večje ravnotežje na višji samoupravno-
demokratično-občemoralni ravni, spodnašala bi pa seveda pojave admini-
strativno-transmisijskega in zato nestabilnega »ravnotežja«.
Druga, doslej večkrat nezadostno izpolnjevana demokratično-obče
moralna funkcija SZDL in drugih družbeno-političnih organizacij je kul-
tiviranje političnega odločanja in kritike v smeri »od spodaj navzgor«, od
osnovnih celic samoupravne družbe do njenega centra. Samoupravno od-
ločanje je bilo doslej bolj živo, čeprav še nezadostno, znotraj osnovnih
delovnih organizacij in lokalnih skupnosti. Toda šele ko bo SZDL vključila
tudi v tisto odločanje, ki se nanaša na obča družbena vprašanja, širši krog
ljudi, bodo obči politični sklepi bolj demokratično-moralni in s tem tudi
politično trdni. Prav nerazvita kritika in premalo iniciative »od spodaj
871
navzgor«, to je eno od tistih ozkih grl, ki najbolj otežujejo oblikovanje vse-
ljudske socialistične morale in samoupravnosti.
Po svojem mestu v našem sistemu bi prav SZDL morala v največji
meri oblikovati to pomembno komponento moralnosti. SZDL ni nepo-
sredna »oblast«, ni organizem neposrednega odločanja, ampak vseljudski
organizator iniciativ, predlogov, vpliva na samoupravne organe in vse-
Ijudska kontrola. Zato bi bilo najnaravnejše, da prav SZDL pospešuje,
goji in varuje spodbude in kritiko »od spodaj navzgor«. Oni, ki kritizirajo
»od spodaj«, bi bili veliko bolj dejavni in konstruktivni, ko bi vedeli bolj
zanesljivo kot doslej, da bodo po potrebi vedno dobili tudi podporo od-
govornih »višjih« organov Socialistične zveze, da bodo SZDL lahko imeli
za svojo lastno politično organizacijo. Stalen odpor 'SZDL in drugih mno-
žičnih organizacij proti oligarhičnim težnjam, posebno v tistih organih,
v katerih je že po logiki sistema skoncentrirano »več oblasti«, ne bo torej
deloval »razkrajajoče« ampak je, prav nasprotno, nujen za progresivno
in moralno integracijo naše družbe.
Integrativno-moralna funkcija SZDL bi morala imeti še eno posebno
smer, pri kateri ne gre toliko za odpor birokratizmu kolikor za odpor
proti enostranskim težnjam v razvoju naše družbe. Posamezna področja
naše družbe in njihovi predstavniki po inerciji »vlečejo na svojo stran«
in se skušajo uveljaviti na račun drugih področij, ne pa v sodelovanju
z njimi.
Tako je v zadnjem desetletju nastal enostranski poudarek na eko-
nomski bazi, na investicijah, na razvoju materialne porabe, medtem ko
je bila cela sfera subjektivno-kultumih činiteljev v zaostanku (prosveta,
del znanosti, politično delo in sL). Kot najširša družbeno-politična orga-
nizacija bi bila prav SZDL tista, ki bi se morala upirati na vseh koncih
takim enostranskim težnjam in si prizadevati, da bi se oblikoval enakome-
ren razvoj vseh področij družbe, ki bo v skladu z našimi potrebami in ki
bo omogočil najhitrejši napredek celote in tudi vsakega posameznega
področja.
IV.
Dosedanja analiza mesta SZDL v razvoju občeljudske moralnosti ni
pojasnila, kakšno naj bi bilo mesto ZK v tem procesu.
Na videz je teza o potrebi širokega demokratičnega snovanja sociali-
stičnih odnosov že vnaprej v nasprotju z obstojem ožje politične avant-
garde. Preden poskusimo analizitrati ta odnos v naših razmerah, lahko
ugotovimo da zgodovinska izkušnja kaže nekaj drugega. Ze doslej razmah
najbolj demokratičnih gibanj nikoli ni izključeval, prav nasprotno, zah-
teval je obstoj idejno-moralnih jeder (ki so v skladu z zgodovinskimi
razmerami imela različno obliko). Tudi naša današnja socialno-politična
resničnost je taka, da intenzivnejša idejno-moralna dejavnost ožjih jeder
ah jedra ne bi bila nujno zavora, temveč bi lahko pospešila na vseh
872
ravneh razvoj občeljudske moralnosti. Včasih bi taka avantgardna de-
javnost morale pomenila odpor birokratizmu, včasih bi morala zaplavati
tudi »proti toku«, proti trenutnemu razpoloženju dosti širokega kroga
ljudi. Mogoče je, da precejšen del članov neke družbeno politične skup-
nosti ali delovne organizacije teži k uresničenju ožjih interesov na račun
splošnih in dolgoročnih, k enačarstvu, ali pa je oportunističen do oligar-
hičnih krožkov, ki obstajajo v raznih organih.
Najprej se najintenzivneje začno proti takim pojavom bojevati najbolj
zavestni, najodločnejši posamezniki ali ožje skupine tj. povsem organsko
se oglasi avantgarda, ki omogoča in pospešuje širšo moralno-politično
akcijo v SZDL. V današnjih razmerah je prav tako še vedno potrebno, (ia
se v okviru širših razprav čimbolj aktivirajo oni, ki imajo skupne osnovne
napredne poglede. Razvoju demokracije bi samo škodovalo oblikovanje
predlogov in dilem za vseljudsko razpravo v SZDL, ki bi npr. kot eno od
mogočih rešitev predlagalo to, kar je dolga izkušnja pokazala kot bistveno
nazadnjaško (npr. »ali iti nazaj v monarhijo, ali v novo demokracijo«; »ali
naj se kvalitetno šolstvo in umetnost zavreta, da bi se čimbolj razvila mno-
žična kultura«; »ali smo zg politiko koeksistence in pomoči nerazvitim
deželam ali za imperialistično politiko«).
Težavilost koncepcije avantgarde, ki jo je izoblikovala naša izkušnja,
je v tem, da mora ona praviloma voditi boj za najnaprednejše rešitve samo
z resnično demokratičnimi sredstvi v demokratično-samoupravnih insti-
tucijah. Samo po tej poti je v dolgoročnejši perspektivi mogoče širiti krog
tistih, ki zavestno sodelujejo pri ustvarjanju socialistično-moralnih od-
nosov. Zato odločitev za tâko težavno toda edino mogočo pot ne izhaja iz
kakšne iluzionistične zaverovanosti v nerealne zamisli, temveč iz izkustve-
nega prepričanja, da je samo tako mogoče postaviti čvrst temelj socializma
in komunizma.
Prav zaradi vprašanja, ali imamo in koUko imamo v samoupravnem
sistemu tistega avantgardizma, ki je za ta sistem nujen, je ena od odlo-
čilnih pozicij, okrog katere se danes bije pri nas boj za socialistično samo-
upravnost-moralnost, kadrovska politika glede političnih funkcionarjev.
S tem pojmom zajemamo vse tiste, ki zavzemajo take funkcije bodisi v
upravi, bodisi v gospodarstvu, v samoupravnih, predstavniških organih in
političnih organizacijah, s katerih morejo najbolj vplivati na družbene
odnose (tak pojem funkcionarjev bi vključeval tudi direktorje v podjetjih,
ne samo politične profesionalce; vključeval bi na primer tiste, ki oprav-
ljajo v političnih organizacijah pomembnejše funkcije, četudi ne profe-
sionalnih).
Razumljivo je, da bo razvoj samoupravnosti in moralnosti odvisen
predvsem od pripadnikov te skupine, ki morejo najbolj vplivati na razvoj
v pozitivnem ali v negativnem smislu, saj zavzemajo faktične družbene
pozicije, ki lahko najbolj vplivajo na odnose.
Določeni, ne majhni dosežki v razvoju demokracije v zadnjih pet-
najstih letih, ne bi bili mogoči, ko bi del političnih kadrov in njihove de-
javnosti ne bi bil resnično usmerjen v demokratizacijo. Tudi sam proces
873
demokratizacije je vsaj deloma oblikoval pozitivno še en dodatni del po-
litičnih funkcionarjev.
Toda danes smo prišli do določene meje v razvoju socialistične demo-
kracije in samoupravljanja. Čeprav odloča dosti širši krog kot prej, je
velika večina potencialnih samo upravi j alcev in samoupravnih oblik še
vedno premalo dejavna. Ce odštejemo nekatere zelo pomembne objektivne
dejavnike, ki nastajajo zunaj samoupravnih institucij (npr. napačna in
nezadostna vzgoja), potem je naslednji pomembni vzrok tega zastoja tudi
sestav političnih kadrov.
Precejšnjemu številu funkcionarjev onemogoča pozitivno ustvarjanje
naše samoupravnosti-moralnosti prav njihova osebna struktura. Osnovna
osebna usmerjenost znatnega števila funkcionarjev je ali povsem mlačno
nevtralna ali pa nasprotna pozitivnim prizadevanjem prav takrat, ki bi
bila njihova angažiranost pri dejavnem oblikovanju družbenih odnosov
najbolj potrebna, takrat ko so jo po svoji družbeni funkciji najbolj dolžni
razviti.
Precej je funkcionarjev, ki delujejo še vedno bolj kot izvrševalci na-
vodil ali glasniki obče znanih gesel in manj kot samostojni in odgovorni
ustvarjalci socialističnih odnosov. Eden od osnovnih razlogov za to je ozka
egocentričnost, iz katere izvira bodisi politikansko balansiranje med nas-
protji ali pa strah za kariero v najbolj ozkem pomenu. Taki se bojijo, da
bi tudi upravičena kritika navzgor ali kritika onih, ki so bolj ali enako
»močni«, da bi še tako utemeljen odpor proti nepravilnim postopkom
»višjih« ali »enako močnih«, da bi kakršen koli samostojen poskus pri
ustvarjanju socialističnih odnosov, da bi kakršenkoli, še tako upravičena
zaščita »nižjih« — ustavila njihovo napredovanje po uradniško-hierarhični
lestvi, kakršno je obstajalo v stari družbi in kakršno obstaja včasih še
danes.
Tak egocentrični strah, tako pomanjkanje moralne moči pri nekaterih
od tistih, ki bi je morali imeti največ, je eden od poglavitnih razlogov, da
se ustvarjanje socialističnih odnosov prečesto zaustavi — ali da začno celo
razpadati — prav tam, kjer bi moral biti njihov najpomembnejši izvir,
pri ljudeh, ki imajo največja družbena pooblastila. Ce neki funkcionar
nima v sebi moči, da bi takrat, ko je potrebno, prerastel svoje najožje
egocentrične koristi ali koristi ožje skupnosti, ki ji pripada (družbenega
organa, kraja, »prijateljskega« kroga, družine, naroda); potem ni zmožen
ustvarjati odnose na višji, plodnejši, splošno koristni ravni.'
Ce tak človek nima moči prerasti te najožje koristi, če ni s svojo
praktično dejavnostjo, s svojim zgledom zmožen pričevati o svojem vero-
vanju v socialistične odnose, potem jim nikakor ne more utirati poti. Ena
5 Pri tem ne mislimo na absolutno askezo, na popolno odrekanje lastnim
interesom ali interesom ožjih skupin, temveč samo na objektivno potrebo, da
političnemu funkcionarju niso ožji interesi edino, vseodločujoče merilo delo-
vanja. Prav on mora biti zmožen iskati tâko sintezo lastnih in drugih ožjih
interesov, ki bo omogočila čim večjo produktivnost širše celote in čim hitrejši
napredek vseh njenih udeležencev.
874
od bistvenih komponent demokratičnega, zlasti pa samoupravnega in so-
cialistično-demokratičnega družbenega vodenja je prav zgled vodečih.
Zgled vodečih mobilizira druge ljudi prav kot zavestne, dejavne sodelavce,
mobilizira jih torej na tak način (saj deluje predvsem na njihovo moralno-
vrednostno ambicijo, zavest, »voljo«, ne s strahom kot administrativnim
pritiskom), da delujejo kot samoupravljalci, kot moralno angažirani ljudje.
Zgled vodečih seveda ne more sam zagotoviti bistvenega napredka
naše samoupravne moralnosti, jo pa lahko precej pospeši. Kot ta zgled si
ni mogoče zamišljati nemogoče angelske brezgrešnosti političnih aktivistov.
Vsekakor pa je mogoče in nujno za družbeni napredek, da so oni v svoji
osebni socialistični praksi—morali za korak pred vsemi drugimi, za tisti
korak, ki bo tudi druge spodbujal naprej. Tega pri delu dosedanjih akti-
vistov in funkcionarjev primanjkuje in to pomanjkanje, nazadovanje v
moralni moči je postalo resen družben političen problem. Nekakšen njegov
izraz so ocene »preprostih« ljudi, da je »danes malo pravih komunistov«,
s tem menijo, da se pri številnih formalnih socialističnih aktivistih kažejo
povsem neaktivistične poteze: birokratizem, oportunizem, karierizem.
Ko ugotavljamo, da delu funkcionarjev in formalnih aktivistov
manjka najnujnejša mera moralne moči, doslednosti, hrabrosti, samostoj-
nosti, pa ne razglašamo za ideal nepremišljenega hazarderstva, špekula-
tivnosti in opozicionalnosti za vsako ceno. Zahteva, da naj se v aktivistu
in funkcionarju spajata vsaj neka mera premišljenega analiziranja resnič-
nosti s hrabrostjo, doslednosti z elastičnostjo, osebne iniciativnosti z
discipliniranostjo — ne izhaja iz želje za kompromisom med revolucio-
narno kritičnostjo in konservativnostjo kakršnekoli vrste. Taka sinteza
nasprotnih osebno-karakternih lastnosti (ki seveda v nobenem človeku
niso popolne) bi bila, po našem mnenju, povsem revolucionamo-aktivi-
stična, saj na primer povezanost doslednosti in elastičnosti ustreza objek-
tivnim polarnostim družbenega napredka. Na drugem mestu smo že ugo-
tovili, da v razvoju družbenega napredka in socializma obstoje takó dolgo-
ročne konstante (izražene pri nas npr. v uvodnih delih ustave) kot tudi
stalna spremenljivost oblik, v katerih se te konstante kažejo zaradi stalno
novih razmer.
Nekdo je torej lahko discipliniran in dosleden v tem smislu, da se drži
v praksi tèh konstant in dolgoročnih moralnih obvez, obenem pa je tudi
zmožen spreminjati jih elastično, v skladu s spreminjanjem pogojev. V tem
primeru med njegovo discipliniranostjo in elastičnostjo ni nobene razkla-
nosti, temveč dialektična celovitost (povsem nekaj drugega pa je zmes
birokratične poslušnosti in politikantske, nenačelne elastičnosti).
Zelo nezadostna izobrazba in strokovnost znatnega dela funkcionarjev
že dolgo ni posledica objektivnih okoliščin (npr. siromaštva, revolucio-
narne dejavnosti), temveč predvsem omenjene napačne osebno-vrednostne
usmerjenosti. Ker je znatnem številu uspelo, da so si svoje pozicije za-
držali kot administrativni izvrševalci ali eklektični menagerji, se sploh
niso trudili, da bi si poglobili izobrazbo. Ker je bila taka pot najlagod-
nejša, so razglasili, da so samo skromni »praktiki«, ki nimajo »teoretičnih
pretenzij«.
875
Ta lenobnost, skrita za navidezno skromnostjo, je imela tudi resne
družbeno-politične posledice. Zapletenost socialističnega razvoja, ki je na
njegovih višjih stopnjah vse večja, zahteva vse bolj na vseh področij,
od gospodarstva mimo kulture in prosvete ter političnega dela v ožjem
pomenu, veliko karakternih in visoko izobraženih funkcionarjev, ki znajo
neprenehno spájati teorijo in prakso. Ker pa imamo prav na tem ka-
drovskem področju še znatne pomanjkljivosti, se pomembni deli naše
družbe vse teže pomikajo naprej. Obenem se oblikuje tudi nasprotje med
tistimi, ki neupravičeno držijo pozicije, in tistimi, ki imajo upravičeno
ambicijo, da bi svoje pošteno pridobljene izkušnje, izobrazbo, zmožnost in
delavnost uporabljali tam, kjer so tudi družbeno najkoristnejše.
Doslednejše up)oštevanje omenjenih kriterijev v kadrovski politiki in
kadrovski vzgoji, ne zahteva kakšna abstrakcionistična moralna čistost,
temveč vse naše dosedanje izkušnje, zahteva ga sedanje družbeno stanje,
ki je v mnogočem slabše, kot bi moglo biti.
876
Morala je nemorala
Ivo Urb ančič
I	Uvodna opozorila k temi
II	Kaj nam pomeni morala?
III	Konkretna vsebina nekaterih zgodovinskih moral
IV	Vsebina socialistične morale
V	Radikalizacija in konec evropske morale
I Uvodna opozorila k temi
Ta naslov vzbuja takoj pomisleke in dvom. Enači namreč »dobro« in
»zlo«, »moralno« in »nemoralno« itd. Iz tega se potem kar sam od sebe po-
ponuja sklep, da pomeni to enačenje nastopanje zoper tisto najbolj člo-
veško v človeku in sicer v imenu obrambe nečloveškega in zoperčloveškega,
tj. skoraj že živalskega; zakaj to enačenje zrelativizira sleherno oprijem-
ljivo točko človekovega vedenja in ravnanja in se tako utaplja v rela-
tivizmu in skrajnem subjektivizmu v odnosu do občečloveških vrednot,
norm zakonov itd. »Logično« je namreč, da pomeni enačenje polov
tistega, kar je veljalo »vedno« za nerazdružljivo (npr. vrednot z njihovim
nasprotjem), brisanje teh temeljnih in nerazdružljivih razlik človeško
vrednega in človeško nevrednega, razlik, ki omogočajo vsako človeškost;
da pomeni to zavzemati se za skrajni »nihilizem« in živalskost. Brez
globljega razmišljanja potem iz teh pomislekov, dvomov in domnev kaj
hitro odklonimo tako to enačenje kakor tistega, ki to počne, in menimo,
da smo s tem zadostili svoji moralni dolžnosti. To enačenje sámo nam po-
stane nemoralno in stavek »morala je nemorala« smo pripravljeni takoj
vpisati na seznam »ideoloških« izrazov raznih mračnih pojavov našega
nemirnega časa, npr. huliganstva, kriminala vseh vrst, prostitucije itd.
Zato pa želim že vnaprej opozoriti, da pomeni tak »logični« sklep, ki bi
ga lahko imenovali tudi predsodek, nepremostljivo oviro za svoboden
pogled na to temo in za razumevanje vseh tu načetih vprašanj, pomeni
samoomejevanja mišljenja.
Morala je nemorala — ta stavek je paradoksen. Njegova paradoksnost
je prav v enačenju nečesa, kar običajno in za vsako »zdravo« presojo velja
877
za nezdružljivo. Zakaj kako bi naj bila morala enaka z nečim, kar je
nemorala? Paradoks ima torej svojo osnovo v tem nenavadnem enačenju.
Kaj razumemo tu z enačenjem, kaj pomeni beseda JE v onem »stavku«?
Vprašanje je »kako enaka«?
Preden odgovorimo na to vprašanje, si oglejmo, kakšen je videti
stavek »morala je nemorala« v luči formalne logike. Logična analiza tega
stavka pokaže, da je ta stavek protisloven sam v sebi in zato nevzdržen.
Rečeno je: »morala JE Ne-morala«. Stavek trdi, da nekaj (morala)je in ni
obenem; afirmira in negira isto v isti miselni zvezi. To pa je že po zakonu
za ogibanje protislovju, ki ga je v zgodovini zahodne misli prvič formuliral
Aristoteles, protislovno. Zakon o protislovju, ki ga ima Aristoteles za naj-
trdnejše načelo, se namreč glasi: »Nemogoče je, da bi ista lastnost obenem
pripadala in ne pripadala istemu bivajočemu v istem odnosu.« Drugače
povedano: «Zares je nemogoče misliti, da ista stvar obstoji in ne obstoji.«*
To načelo je osnovni zakon celotne evropske misli, obči medij resnice
spoznanja in mišljenja bivajočega. Prej omenjeni stavek o morali pa kršita
obči zakon, zato je sam v sebi nevzdržen. Prav iz tega pa ljudi izvira nje-
gova paradoksnost. Ce torej razumemo stavek o morali tako, tedaj je vsako
nadaljevanje premišljanja na tej osnovi nemogcče.
Toda paradoks — pravimo — je tudi navidezna protislovnost, ki pa
jo je — po tej opredelitvi paradoksnega — mogoče prek določenega ovinka
pokazati kot neprotislovncst. V našem primeru bi to pomenilo, da rabimo
besedo »morala« v onem stavku vsakokrat v drugačnem pomenu, da je ta
beseda rabljena enkrat na enem miselnem nivoju in drugič na drugem,
kar pa v stavku ni posebej izrečeno; in od tod navidezna paradoksnost
oziroma protislovnost. Tako bi se npr. lahko reklo: v stavku »morala je ne-
morala« pomeni beseda »morala« najprej neko določeno »posebno« moralo
(npr. moralo kake bande ali npr. nacistične stranke), ki pa je nasprotna
>4>bčečloveški morali« in torej v tem pomenu »nemoralna«. Takih pri-
merov posebne »skupinske morale«, ki bi jo mogli s stališča »občečlo-
veške morale« označiti za »nemoralo«, poznamo v sedanji, polpretekli in
pretekli zgodovini zelo dosti.
S takim ovinkom se seveda paradoksnost onega stavka pojasni in prav
iz tega lahko potem govorimo o zgolj »navidezni« paradoksnosti, »navi-
dezni« protislovnosti. Pojasni se zato, ker se je prek opisanega »ovinka«
izkazala neprotislovnost misli, izražene v stavku, ker ta misel »torej ven-
darle ostaja« v mejah že zdavnaj sprejetega in navajenega osnovnega
zakona mišljenja »sploh« in je tako lahko »obče razumljiva«. Pojasnitev je
v prikazu, da gre za nasprotje med občo in posebno moralo (ki je s sta-
lišča obče nemorala). S tem pa, ko tako lepo ostaja v okviru tega logičnega
zakona, se hkrati ogne tudi očitku moralnega relativizma, očitku subjekti-
vizma, in negiranja vseh vrednot in zavzemanja za bestialnost. Zakaj
očitno je, da je razglašanje kake posebne »skupinske morale« s stališča
»občečloveške morale« za »nemoralno« lahko upravičeno in »moralno« ne-
oporečno in ne vzbuja pri prevladujočem mnenju nobenega odpora, sploh
* Aristoteles: Metafizika III. 3. 1005 b.
878
ni paradoksno. Očitno postane, da je to mogoče početi le s »stališča« nekih
višjih vrednot, neke »vzvišene morale«, ki se ji pripisuje značaj občosti,
obče veljavnosti, veljavnosti za človeka kot človeka. Očitno postane tudi,
kako lepo se potem ujemata logika in morala, zaslutimo njuno zvezo v
tradicionalni filozofiji Evrope,
Ce bi stavek »morala je nemorala« mislili v tem pomenu, potem bi se
moralo naše razmišljanje neogibno usmeriti v kritiko neke »določene mo-
rale« s stališča dozdevne »obče morale«. Vendar tu ne gre za nobeno tako
kritiko, ker mislimo oni stavek, kot »pravi« ne le »navidezni« paradoks.
Kljub temu nam tudi ne gre za moralni relativizem, amoralnost, »nihili-
zem« ali zastopanje nečloveškega oziroma živalskega, Táko zagotavljanje
seveda nič ne pomeni, dokler se to v nadaljevanju ne pokaže. Nedvomno
je sedaj le to, da razumevanja česarkoli in torej tudi tega, kaj je »moralno«
in kaj »nemoralno«, ne more zagotoviti nobena logika; celo razumevanje
samega najvišjega načela logike same — zakona o protislovju — ne more
omogočiti logika. To temeljno razumevanje omogoča šele lastna eksistenca
v svetu, tj. odprtost za odprtost, ki je svet. Preprosto povedano: da bi sploh
kaj razumeli, moramo biti v biti. Ali je še kje kaj bolj pogrošnega, kot je
ta »resnica«? Zares, to je tisto najbolj pogrošno in samoumevno in v tej
samoumljivosti tako zlizano, da nima nobenega pomena več. In vendar je
prav to tisto, kar je najbolj premisleka vredno. Kakšen je pomen teh
stavkov v okviru naše teme, se bo pokazalo kasneje.
Sedaj moramo premisliti, kako je z »nasprotjem med občečloveško
moralo in posebno moralo«, ki se nam je pokazalo prej. To je treba sto-
riti zato, ker se mnogo govori o »občečloveški morali«. Za ta namen mo-
ramo najprej ugotoviti, kako je v evropski misli opredeljeno razmerje
med občim, posebnim in posameznim. Ne gre nam tu za vprašanje primata
občega ali posameznega, za obnavljanje srednjeveškega spora o univer-
zalijah. Gre za vprašanje, kako je to dvoje povezano. Vprašanje občega
in posameznega je posebno poudarjena od Platona naprej. Odločilno re-
šitev tega vprašanja, rešitev, ki kljub določenim dopolnitvam in spremem-
bam še danes velja, je dal že spet Aristoteles: »Obče je tisto, kar je
skupno (kar pripada) mnogemu;* skupno kot takšno, ki pripada mnogemu
po naravi in torej nujno,«**
Vsi obči pojmi ali tudi rodovni pojmi označujejo tedaj vedno le dolo-
čene bistvene lastnosti, ki so lastne vsem članom tega rodu, lastnosti, ki
mnogokatero posamezno povezujejo v skupni rod. To je torej notranja
povezanost posameznega v rod, ki pomeni to, obče tega mnogoterega posa-
meznega in je kot podoba (eidosj bistvo tega posameznega. Bistvo je torej
* Aristoteles: Metafizika. VII. 13. 1038 b,:
TÒ dé kahólon koinón: toüto gàr légetai kathólou hò pleíosin hypárhein
péphyken,
** Anal, post, I, 4. 73, b: Kathólou dé légo hò àn katà pantós te hypárhe
kai kath'hautó kai he auto. Phaneròn ára hóti hósa kathólou ex anàgkes
hypárhei toïs prágmasin.
Oba citata sta vzeta iz Zellerjeve knjige; Die Philosophie der Griechen
II, 2 str, 304—305 (Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt 1963),
879
v tem pomenu vrstna in rodovna določenost posameznega tega rodu. Tisto,
kar je neposredno in najprej prisotno, je po Aristotelu vedno le vsako-
kratno to. V njem, v njegovi navzočnosti pa se kaže njegova obča forma
(eidos, morphe), tj. vrsta, rod, poreklo tega rodu itd. Tako torej bistvo,
to obče oziroma rodovno ni ločeno od posameznega v kaki neodvisni
»po-sebnosti«, »sámo-stojnosti«, posamezno pa spet nikoli ne sme biti
ločeno, absolutno samo zase in nepovezano v vrste in rodove. Iz tega
torej sledi : v občem oziroma rodovnem ni ničesar, česar že ne bi bilo v po-
sameznem, ki sestavlja tisti rod; in mnogotero posamezno je nujno pove-
zano v vrste in rodove po bistvenih lastnostih, po svoji podobi, formi
(eidos), ki je lastna slehernemu posameznemu tega rodu.
V novem veku je Heglova opredelitev tega odnosa v celoti na tirih, ki
jih je postavil Aristoteles.*
Od Aristotelovega in Heglovega načina postavitve vprašanja odnosa
občega, posebnega in posameznega in tudi odgovora nanj se — ne glede
na vnanje razlike — v osnovi ne razločuje dialektično-materialistično
pojmovanje tega odnosa v formulaciji P. Vranickega.**
Taka je torej tradicionalna filozofska opredelitev odnosa občega, po-
sebnega in posameznega. Temu odnosu smo morali posvetiti več pozornosti
zato, ker je pojmovanje tega odnosa neogibno za pojmovanje odnosa »po-
sebne« in »občečloveške morale«, o čemer bomo v nadaljevanju često
govorili.
* Hegel: Wissenschaft der Logik III, prvo poglavje: »Obče je duša konkret-
nega, ki jo vsebuje [in v katerem je] ...« »Posebno torej ne vsebuje le občega,
temveč ga [to obče] s svojo določnostjo upodablja in kaže [darstellt]«. »Po-
sameznost je, kot se je pokazalo, že postavljena s posebnostjo; ta je določna
občost...«. y>Občost in posebnost se po eni strani kažeta kot momenta postajanja
posameznosti«. Samo gola predstava ... more razstaviti obče, posebno in po-
samezno ...«
Podobno pravi v Enciklopediji: >Občost, posebnost in posameznost so —
abstraktno vzeto — isto kot identiteta, razlika in osnova [Grund]. Toda to obče je
identično sámo s seboj izrecno v tem pomenu, da je v njem vsebovano po-
sebno in posamezno. Dalje je to posebno [das Besondere] tisto razlikovano ali
določenost, vendar v pomenu, da je v sebi obče in posamezno. Prav tako ima
to posamezno ta pomen, da je subjekt, podlaga, ki vsebuje v sebi rod in vrsto
in je sámo substancialno. To je postavljena nedeljivost momentov v njihovi
razliki (§ 100), — jasnost pojma, v katerem ne naredi nobena razlika kakega
presledka, nejasnosti, temveč je prav tako prozorna.
(Enc.§ 164.)
>!•... vse stvari so sodba, — tj. so posamezne, so v sebi občost oziroma
notranja narava; oziroma obče, ki je posameznjeno [vereinzelt]; občost in po-
sameznost se v njih [v stvareh] razlikujeta, vendar sta obenem identični.
(Ene. § 167.)
** P. Vranicki: »... vsak posamezen predmet je po nekaterih svojih kva-
litetah [pomeni lastnostih, formi] identičen z nekaterimi drugimi predmeti,
kakor je tudi različen glede na svoje posamezne lastnosti. To identično, to
skupno je pravzaprav to obče in posebno; ni torej kaka abstrakcija, temveč je
imanentno bistvo posameznih predmetov. Glede na razvoj teh predmetov se kaže
kot njihova zakonitost.
Dijalektički i historijski materializam, str. 51 —■ Filozofska hrestomatija
Matice Hrvatske X. Glej glede tega vprašanja tudi odlomke klasikov marksizma,
na str. 135.
880
Glede na takó določen odnos med občim, posebnim in posameznim,
ki ga je postavila metafizika in ki še danes velja, moramo ugotoviti, da
ni mogoče govoriti o kaki »občečloveški morali«, ki bi bila ločena od »po-
sebnih moral«, da je torej »vsebina« te >K)bčečloveške morale« vedno le
neka vsebina »posameznih in posebnih moral«, tisto, kar je skupno tem
mnogoterim moralam. To pa vsebuje za naše premišljanje pomembne
implikacije, ki se bodo pokazale ob obravnavanju vprašanja obče veljav-
nosti določenih moralnih norm. Pokazalo se bo, da je to vsem moralam
skupno le obstraktna forma, ki nima nobene vsebinske opredelitve, ki je
že ne bi vsebovala kaka posebna morala, nobenega »božanskega« presežka
ni v nji. Prav zaradi te njene abstraktnosti in formalnosti pa jo je mogoče
kot káko že vnaprej pripravljeno mrežo položiti na vsako »posebno mo-
ralo«, na vse zgodovinsko, prostorsko, razredno, skupinsko itd. različne
človeške odnose in ravnanja. Na tej osnovi se je potem razmahnilo go-
vorjenje o tem, da je vsaka morala sicer zgodovinsko, razredno, skupinsko
itd.relativna in da v tem smislu ni »večne morale«, da pa vsaka taka re-
lativna morala vsebuje »elemente občečloveške morale«, ki da jo vsaka
zgodovinska oblika morale vedno bolj bogati in izpopolnjuje. Ker so po-
samezne zgodovinsko konkretne le razredne, skupinske itd. morale, po-
meni to, da je »občečloveška morala« le povzetek — abstrakt nekih skup-
nih elementov različnih zgodovinsko relativnih razrednih, skupinskih itd.
moral. Kot osnova tega pojmovanja se vedno kaže »človek kot človek«,
»človek sploh«, neko »bistvo« človeka, ne pa konkretni človek kot pri-
padnik te ali one skupine, razreda, klana, zgodovinske formacije itd.
Bistvo se pri tem razume v tradicionalno-filozofskem pomenu kot vrsta
ali rod, kar smo omenili, ko smo obravnavali odnos občega, posebnega in
posameznega. Od opredelitve tako razumljenega bistva človeka je tedaj
odvisna tudi opredelitev »vsebine občečloveške morale«, je odvisno iz-
biranje in abstrahiranje »elementov občečloveškega« iz posameznih re-
lativnih moral. Tako dobljena »občečloveška morala« seveda spet ni bila
pojmljena kot absolutna, temveč kot relativna glede na »človeka nasploh«..
Opredelitev, utemeljitev in sistematizacija »občečloveške morale« se že
od nekdaj imenuje etika in je ena izmed filozofskih disciphn. Etika je
praktična filozofija. Etiki leži v osnovi neka opredelitev prej opisanega
bistva človeka (kot rodu), ta opredelitev pa je odvisna od rešitve temelj-
nega ontološko-metafizičnega vprašanja, kaj je bivajoče kot bivajoče. Iz
vsakokratne zgodovinske rešitve tega vprašanja je potem izveden, oziro-
ma že v rešitvi tega vprašanja je žapopaden določen odgovor na vprašanje
o bistvu človeka. Kljub zelo različnim odgovorom na to vprašanje je v
tradicionalni filozofiji temeljna struktura tega odgovora povsod ista.
Osnovna struktura opredelitve tega bistva je enotnost dvojnosti: človek
je umno živo bitje, animal rationale. »Umnost« so seveda razlagali zelo
različno. Pomenila je lahko govor, duh, umno dušo, razum, tisto božansko
v človeku, delo itd. Ce ne gledamo na te razlike, je bila ta stran oprede-
litve bistva človeka vedno tista višja zmožnost v človeku, tista člo-
veka v človeka odlikujoča lastnost, bistveno določilo, rodovna odlika, ki
ga dviga nad vse drugo bivajoče in s tem nad njega samega kot animalno
7 Problemi
bitje. Tako je npr. tudi pri IVIarxu, delo tisto, po čemer je človek človek,
samó delo ločuje in povzdiguje človeka nad živali, samó z delom se je
človek vzdignil iz živalstva, samo z delom se zopet lahko vzdigne iz svoje
ponovne zgodovinske »poživinjenosti«. Po Marxu in Engelsu omogoča delo
celo vse tiste bistvene lastnosti človeka, ki so se prejšnjim filozofom zdele
prve: govor, um, razum itd. Delo pa pojmujeta vedno le kot smotrno delo:
»Delo se je začelo z izdelovanjem orodja.«
Hkrati z razlikami v opredelitvi v>umne« strani človeka so postavljene
tudi razlike v opredelitvi animalne strani, tega pa tu ne bomo obravnavali.
Iz te dvojnosti bistva človeka pa prihaja potem težnja, da bi se ob-
vladala in prerastla »animalna« stran in dopolnila oziroma dopolnjevala
»umna« stran. Zakaj vse, kar pospešuje doponitev »umne« strani, je za-
željeno, ker pomeni rast tistega človeškega v človeku, pravo postajanje
človeka, samoporajanje človeka; kar pa prihaja iz »animalne« strani
(ki smo rekli, da je zelo različno razložena — pri Marxu npr. sprevrnjena
»umnost«, alienacija, kjer je človeško nečloveško) ni zaželjeno. Prvo je
»dobro«, drugo je »zlo«. Na ta razcep v bistvu človeka se torej navezuje
in iz njega prihaja razlika med moralnim in nemoralnim. To se potem na
poseben način kaže v razredni in skupinski morali: »naša skupina« je
bliže umnosti, ima jasnejšo pot k dopolnitvi umnosti, zato je tudi »moral-
nejša« od nasprotne skupine.
Glede na različno opredelitev bistva človeka se tedaj izvaja tudi
različna »občečloveška morala«. Marx je na svoj historično-materialistični
način razložil izvor različnih odgovorov na prej omenjeni temeljni filozofski
vprašanji v različnih zgodovinskih dobah. V različnih opredelitvah bistva
človeka je vedno našel konkretne vsebine človeka in njegove dobe, to
so zanj vedno razredne vsebine. Vendar se podrobneje v ta vprašanja tu
ne bomo spuščali. O »občečloveški morali« v prej opisanem pomenu lahko
rečem le to, da se kot prazna forma vseh posameznih relativnih moral na-
naša le na nji primerno prazno abstrakcijo človeka. Kot ilustracijo k temu
navedimo misel pomembnega jugoslovanskega etika V. Pavičeviča: »Poleg
tega lahko govorimo tudi o nekaterih elementarnih človeških lastnostih,
ki so prva postavka vsake družbenosti in moralnosti in so zato obče pri-
znana, cenjena. Nobena skupnost ne more obstajati, naj gre za razredno
ali brezrazredno družbo, za barbarstvo ali za dobo moderne civilizacije,
za nogogometni klub ali za delavske sindikate, da od svojih članov ne bi
zahtevala vdanosti in podrejanje nekim skupnim ciljem, ki — z drugimi
besedami, ne bi postavljala neke dolžnosti. Vsebinsko gledano so dolžnosti
zelo različne (po značaju skupnosti, katere interesi se postavljajo posamez-
niku kot nekaj, kar obvezuje, po času, po narodu itd.). Posamezne kon-
kretne dolžnosti so torej relativne, veljajo relativno glede na kraj, čas,
družbeno okolje. Absolutno pa je, da mora obstajati neka dolžnost, da
morajo v skupnem življenju — ne oziraje se na značaj skupnosti —
obstajati neki skupni cilji, potrebe, ideali, ki se v odnosu do posamezne
volje kažejo kot nekaj, kar je treba spoštovati — kot dolžnost.«*
* V. Pavičevič: O dužnostima, »Rad«, Beograd, 1962, str. 23, 24.
882
Iz tega primera je očitno, da so te »elementarne« in »obče« človeške
lastnosti zgolj prazna abstrakcija. Kakšna pa je njihova relativna vsebina,
bomo skušali pokazati kasneje na nekaj primerih.
V misli o »občečloveški morali« je skrita še ena bistvena težava.
Rekli smo, da je za izločevanje — abstrahiranje — »občečloveških« elemen-
tov iz posameznih konkretnih in relativnih moral potrebno že vedeti, kaj
je »obče človeško bistvo«, da bi izločali njemu primerne »elemente«. Brez
te vednosti bi to delo ne bilo mogoče. Odkod ta vednost? Mar ni bilo
ugotovljeno, da je v razrednih družbah vedno prevladovala morala vla-
dajočega razreda, ki je sebe vedno razglašala za »občečloveško moralo«?
Ce je vsa historično-materialistično razložena zgodovina zgodovina
razrednih nasprotij in bojev razredno ali alienativno deformiranih ljudi,
potem moramo posumiti o govorjenju o >4)bčečloveški morali«, predvsem
pa nam mora postati njen kriterij — »človek sploh« — skrajnje proble-
matičen. Zakaj tisti, ki govori o prej omenjenem bistvu človeka, o »člo-
veku nasploh« in o »občečloveški morali«, govori kot konkretni človek te
zgodovine, kot pripadnik tega ali onega razreda itd. Njegovo »bistvo
človeka«, njegova >K)bčečloveška morala« itd. se ne bosta mogla znebiti
njegove barve, njegove konkretnosti, saj bo ta »človek sploh« le njegova
hipostazirana konkretnost. Pri tem nimamo v mislih filozofov, ki si »iz-
mišljajo« svoje moralne sisteme, temveč ljudi v njihovih odnosih. Ce pa
so zgodovinsko, razredno in skupinsko relativne morale dejanski način
vedénja, ravnanja in medsebojnih odnosov teh določenih zgodovinskih
ljudi, skupin, razredov itd. kakor tudi moralna vrednotenja teh ljudi
samih, potem se »občečloveška morala« postavlja »nad« njimi in njihovimi
moralnimi presojami kot »prazno najstvo«. Temu praznemu najstvu nikoli
ne sledijo, sledijo vedno le temu, s čimer to praznost lahko napolnijo. To
pa je vedno samó tisto, kar že so — konkretna vsebina njihovih odnosov
ravnanja in vedenja kot pripadnikov tega ali onega razreda, te ali one
skupine itd. Samo to je dejanska vsebina katerekoli »občečloveške mo-
rale«. S tem pa pridemo do vprašanja, kaj kaka »občečloveška morala«
konkretnim ljudem faktično pomeni, s čim jo »napolnjujejo«. Po Marxsu
so vsebine, s katerimi napolnjujejo to prazno najstvo, vedno le razredne
vsebine.
Iz vsega, kar smo rekli doslej, sledi, da nam pri stavku »morala je ne-
morala« ne gre za nasprotje med kako »občečloveško moralo« in kako
posebno moralo, ker smo iz uveljavljenega odnosa med občim, posebnim
in posameznim in iz tradicionalnega načina odgovarjanja na vprašanje
o bistvu človeka spoznali, da »občečloveška morala« ni nič drugega kot
prazna forma posameznih konkretnih in relativnih moral, ki pa so v vsej
zgodovini razredne, kar pomeni relativne in enkratne. Forma teh razrednih
moral pa v ničemer ne presega razrednosti, tj. vezanosti na določene
odnose.
Ne moremo se torej tako poceni izmakniti paradoksnosti stavka
»morala je nemorala«, njegovi logični protislovnosti. Lahko si ga kot ta-
kega ogledamo in se mu skušamo bolj približati.
„	883
Ce se sedaj, na koncu tega uvoda, vrnemo k njegovemu začetku, k
logični analizi stavka »morala je nemorala«, potem moramo dodati še to,
da pojma »morala« in »nemorala« nista logično protislovna, temveč logično
nasprotna. Pojem »nemorala« namreč ne vsebuje vsega tistega, kar ne
sodi v obseg pojma »morala«, ker bi v tem primeru morali šteti tudi pojem
»miza« in podobne pojme v nemoralo. V nemoralo kot nasprotje morali
pa štejemo samó tisto, kar je »zlo« v nasprotju z »dobrim«.
Sedaj nam tu tudi ne gre le za ugotavljanje dialektične zveze med
poloma nasprotja, za posredovanje enega v drugem. Taka dialektična po-
vezanost je očitna. Gre za to, da se nam ta dva pola v svoji razliki kažeta
kot nerazlična. Morala je nemorala v tem pomenu, da »med njima« ni
bistvene razlike, čeprav se navzven, za običajni in utečeni eksistenčni odnos
kažeta kot različni. Da bi to ugotovili, ni potrebno imeti že kakega »mo-
ralnega stališča«. Treba je samo primerjati tisto, kar velja neki določeni
morali za »moralno dobro«, in tisto, kar isti morali velja za »moralno
zlo«, torej »nemoralno«. Primerjamo pa lahko oboje le iz neke točke, ki
je na neki način zunaj tega razpona moralnega in nemoralnega, ki ta
razpon »transcendira«. To pomeni, da morajo svojo eksistenco poglobiti
pod površino običajne vsakodnevne in utečene eksistence in se spustiti
v njene bistvene možnosti.
Da bi torej dojeli to nerazličnost »morale« in »nemorale^s ki se v onem
stavku kaže kot dvoje, nam ne pomaga niti logika niti dialektika. Do-
umetje tega je eksistenčno.
II — Kaj nam pomeni morala
Tolikokrat in v tako različnih zvezah smo že omenili besedo morala,
ne da bi jasno opredelili njen pomen. Vprašanje, kaj je morala, terja
zato odgovor.
Morala v najširšem pomenu je vedno pomenila toliko kot način bi-
vanja (nravi) konkretnega vsakokratnega zgodovinskega ljudstva, pro-
izvajajočega in tako prebivajočega na določenem mestu na zemlji, v svojih
medsebojnih odnosih, povezanosti in notranjih razlikah, notranji razcep-
ljenosti in enotnosti, in vedno v razmerju s sosednjimi zgodovinskimi ljud-
stvi ter posebnim značajem, izvirajočim iz vsega tega. Način bivanja
(nravi) je torej celotnost dejanja in nehanja (praksa) pripadnikov nekega
zgodovinskega ljudstva, njegovih razredov, kast, skupin itd. Zgodovinsko
ljudstvo v celotnosti vseh teh njegovih odnosov imenujemo družba. Zgodo-
vinskost ljudstva je njegova časovnost, enkratnost in samobitnost. Samo-
bitnost pomeni, da je sámo po sebi to, kar je, tj. po svoji lastni proizvodnji.
Časovnost pa pomeni združenost njegove preteklosti in njegove prihod-
nosti v njegovi sedanjosti. K tako pojmovanim nravem, značaju, načinu
bivanja, sodi vsakokrat in neločljivo tudi določena presoja vsega dejanja
in nehanja vsakega posameznega člana te družbene skupnosti, skupin,
kast, razredov v tej notranje diferencirani skupnosti ljudstva in končno
tudi celotnega ljudstva v odnosu do sosednjih ljudstev. Presoja dejanja
884
in nehanja je neločljiva od samega dejanja in nehanja zato, ker so to
delujoči ljudje, ne stvari ali živali. Ta presoja dejanja in nehanja ljudi in
večjih ali manjših skupin v nravnem, tj. moralnem, tj. na sámo delovanje
in vedénje nanašajočem se pogledu je mogoča le ob merilu »dobro-zlo«.
Toda ta presoja se ne godi kar tako nasploh. V notranje diferencirani —
npr. razredni družbi presoja neko ravnanje ali vedenje vedno ta ali
oni na določenem mestu notranje družbene diferenciacije stoječi posa-
meznik. Zato se načini presoje dejanja in nehanja v določeni družbi raz-
likujejo med seboj glede na notranje diferencirano strukturo vsakokratne
zgodovinske družbe; razlikujejo se vsebinsko, četudi bi se presoja vršila
po formalno istem kriteriju ali normi. Ta presoja se ne nanaša le na
celotnost delovanja, temveč tudi na govorjenje in mišljenje, predvsem pa
na hotenje in voljo, na nagibe in motive posameznikov, skupin, kast, raz-
redov in vsega ljudstva. To pomeni, da ljudje presojajo svoja dejanja,
misli, nagibe itd. in dejanja, misli in nagibe drugih ljudi po nekakih
normah glede na neke postavljene vrednote. Ta presoja je morala v ožjem
pomenu in o nji bomo največ govorili.
Kljub neločljivi povezanosti dejanja in nehanja z njegovo presojo, ki
je prav tako neki akt in sodi v celoto dejanja in nehanja tega določenega
ljudstva, moramo hkrati vendarle ugotoviti tudi različnost obojega. Eno
je namreč delovati, hoteti, imeti nagibe itd., drugo pa presojati to delova-
nje, hotenje, nagibe itd.; reflektirati jih v zavesti po kakor koli že dolo-
čenem kriteriju »dobro-zlo«. Prav ta različnost, ki pa ne pomeni ločenosti,
omogoča, da se moralna presoja lahko obravnava sama zase kot nekaj
posebnega, ne da bi bilo zato že treba obravnavati tudi celotni kompleks
dejanja in nehanja ljudi. Miselno zajetje cele sfere moralnih presoj delo-
vanja in nagibov je torej morala v ožjem pomenu. Obsega sistem vrednot
in norm kot dolžnosti, ki vsebujejo določene zahteve, priporočila in pre-
povedi glede delovanja in nagibov. Dolžnosti so nasproti delovanju postav-
ljene kot tisto, čemur NAJ BI človek sledil.
Dolžnost kot tisto, kar NAJ BI človek izpolnjeval in uresničeval
v svojem vsakokratnem delovanju, se torej s svojim najstvom postavlja
za samo to moralno zavest nad in pred vsako dejanje in ga skuša že
vnaprej determinirati. Kot najstvo pa se dozdevno postavlja delujočemu
človeku nasproti zato, ker determinacija po dolžnosti nima moči naravnega
zakona in dopušča človeku »svobodno« odločitev. Prav zato je v sleherni
morali v tem ožjem pomenu temeljna postavka ta svoboda izbire in odlo-
čitve, človekova avtonomija. Kako je s to svobodo in avtonomijo dejansko,
bomo videli kasneje. Morala v tem ožjem pomenu kot miselno zajetje
cele sfere moralnih presoj je v svoji notranji povezanosti, izvedenosti in
sistematičnosti — etika kot filozofska disciplina, kot praktična filozofija.
Prej omenjena možnost samostojnega obravnavanja moralne presoje
v njeni različnosti od dejanj pa lahko zavede v domnevo o »obči veljav-
nosti« te presoje, njenih meril in načel, v domnevo o neodvisnosti teh
norm od vsakokratnega zgodovinskega dejanja in nehanja kakega ljudstva
v njegovi razcepljeni enotnosti. To pomeni, da bi določene norme delovanja
veljale enako za vsako mogoče dejanje kjerkoli in kadarkoli, ne glede na
885
zgodovinski čas in prostor. V zgodovinsko konkretnih in razredno, sku-
pinsko itd. relativnih moralnih presojah se išče in tudi »najde« tisto
trajno in cbčeveljavno. Zato pravi Kant, da s formulacijo kategoričnega
imperativa kot vrhovnega zakona vsakega moralnega delovanja morala
ni bila šele iznajdena, temveč je bil le najden in formuliran vedno že
veljaven princip vsakega moralnega dejanja, princip, ki so mu ljudje
sledili, ne da bi ga že imeli v strogi obliki formuliranoga. In tako smo
naenkrat pri »občečloveški morali«, veljavni za »človeka nasploh«, pri
praznem človeku praznega brezvsebinskega, formalnega najstva, ki ustreza
»umm« strani dvojnega bistva človeka, in pri dejanskem, dejavnem teles-
nem, naravnem in »zlem« človeku, ki ustreza y>animalni« strani dvojnega
bistva človeka. Med njima je — kot se zdi — nenehen razdor. Upoštevati
je treba, da se gibljemo tu v horizontu moralnega presojanja, na njegovi
meji.
Ker je vsaka moralna presoja človeških dejanj, nagibov itd. mogoča
le ob merilu na neki način opredeljenega razpona »dobro-zlo«, dobiva
pojem morala kot enotnost delovanja in presoje tega delovanja še poseben
pomen, ki obsega in zajema vse tisto delovanje, ki ga je ob merilu
»dobro-zlo« mogoče označiti kot »dobro« skupaj z vsemi temu delovanju
primernimi vrednotami, normami itd. Vse tisto delovanje, ki ga ta moralna
presoja presodi kot »zlo«, skupaj z njegovimi »načeli« pa tedaj pomeni
nemoralo. V tem pomenu sta pojma morala in nemorala uporabljena
v naslovu te teme in logično nasprotna, ne pa protislovna, o tem smo že
govorili.
Pomembno je, da je za vsako moralno presojo razlika med »dobrim«
in »zlim« nepremostljiva. Kdor dela »dobro«, ta ne dela »zlo«, kdor dela
»zlo«, ta ne dela »dcbro«. Isto dejanje, nagib, misel itd. za moralno presojo
ne more biti istočasno »dobro« in »zlo«. Káko dejanje je za moralno pre-
sojo sicer lahko moralno »indiferentno«, ne more pa biti istočasno »dobro«
in »zlo«, zakaj to bi pomenilo, da med enim in drugim ni razlike. Za
moralno presojo je ta razlika nepremostljiva, kakor je zanjo nepremost-
ljiva razlika med moralo in nemoralo. Zato, če hočemo to razliko videti
kot nerazlično, moramo zapustiti — »transcendirati« — horizont moralne
presoje, ki smo ga skušali prej označiti. Videli smo, da se ta moralna
presoja lahko obravnava kot nekaj posebnega, da se lahko obravnava
sama zase, ne da bi bilo treba obravnavati tudi celotni kompleks dejanja
in nehanja ljudi. Obravnavanje te moralne presoje v taki po-sebnosti in
samostojnosti pa je tisto, kar se je običajno imenovalo morala in etika
in kar smo navajeni razumeti ob teh besedah. Ta dozdevna po-sebnost in
samostojnost moralne presoje pomeni tisto, kar se je često imenovalo
posebna moralna zavest. Zapuščanje tega omejenega horizonta posebnosti
morale in etike, »transcendiranje« tega horizonta zato sedaj ne pomeni nič
drugega kot to, da se moramo pri obravnavanju te in take morale (kot ne-
česa posebnega) spustiti iz te dozdevne posebnosti v celotni kompleks deja-
nja in nehanja, tj, v način bivanja ljudi, njihovih odnosov (torej nas sa-
mih), v njihovi diferencirani skupnosti, in tu najti pravi pomen in osnove
prej omenjene »po-sebnosti« in »samo-stojnosti« morale v ožjem pomenu.
886
Zahteva po takem »transcendiranju« morale postane še posebno živa, če
upoštevamo to, da v notranji razcepljenosti in diferenciranosti slehernega
zgodovinskega ljudstva postavlja in izbira elemente »občečloveške morale«
in opredeljuje dvoedino bistvo človeka vedno le konkreten in na nekem
mestu notranje diferenciacije zgodovinskega ljudstva stoječ človek, ki
nikakor ni zgolj človek nasploh. Vendar ta premislek že ne prihaja več
iz tradicionalnega horizonta morale. Ugotoviti moramo tudi, da mora že
biti neko vedénje, ravnanje, delovanje, skratka odnosi konkretnih ljudi,
da bi bila mogoča kakršnakoli presoja tega vedenja, ravnanja, delovanja
in odnosov; da je torej obstoj teh odnosov šele osnova moralni presoji in
je torej ta presoja v celoti zasnovana v določenem delovanju in določenih
odnosih. Zunaj teh odnosov, ločena od njih, je moralna presoja, morala
kot taka, prazna.
Iz tega sledi tedaj tale sklep: sleherna veljavna etika ali morala v prej
opisanem ožjem pomenu mora neogibno na neki način »/cazati« svojo
osnovo, je pravzaprav le samorazkritost celotnega načina bivanja, celotnega
kompleksa delovanja, ravnanja, vedenja m odnosov ljudi samih njim
samim v njihovi vsakokratni zgodovinski konkretnosti, pa čeprav je na
videz, po »veljavnosti« sama sebi »neodvisna« od te zgodovinske kon-
kretnosti in se ji njena samorazkritost kaže kot veljavna za kogarkoli,
kadarkoli in kjerkoli. Pri tem torej ne gre za noben odraz, ker ljudje v
svojem načinu bivanja že to so in prav nič ne »odražajo«, zakaj poleg prej
omenjene samorazkritosti načina bivanja ljudi ni še nečesa, kar bi se
razkrivalo oziroma odražalo.
»Abstraktno« in »prazno« etično oziroma moralno »n-ajsiuo«, ki se
na videz postavlja proti vsakokratni realiteti, torej ne more biti dejansko
nič drugega kot določena samorazkritost te realitete same. Ce pa je ta
realiteta npr. pri Marxu opredeljena kot razredna, kastovska, kapitalska,
alienacijska, sprevrnjena realiteta, potem tudi njena samorazkritost — kot
npr. morala — »implicira« to sprevrnjenost. To pomeni, da se morala
sama, po sebi imanentnem kriteriju »moralnega in nemoralnega« prav nič
ne razlikuje od nemorale, ta vpogled pa presega njen imanentni horizont.
»Abstraktno^< moralno najstvo tedaj ne nastopa zoper bistvo te realitete,
temveč samo zoper tisto, kar v tej realiteti sami nasprotuje njenemu »nor-
malnemu« poteku, nastopa samo zoper tisto, kar to realiteto krši in ruši.
Njeno najstvo pa je samo tole: bodi in NAJ BO samo ta realiteta, ta da-
nost obstoječega, vse, kar pa jo krši, naj ne bo«. Morala tedaj vedno skuša
le držati ljudi na tirih te vsakokrat določene zgodovinske realitete obstoje-
čega, obdržati v okviru danega, je torej absolutno konformna bistvu tega
obstoječega, kar pomeni: je to obstoječe sámo. Tisto najbolj notranje jedro
sleherne morale kot morale je torej pozitivizem v Marxovem pomenu tj.
»pristajanje na bistvo dane zgodovinske realitete obstoječega. Kolikor je
človekovemu ravnanju korektiv (in sicer korektiv človeka te realitete ob-
stoječega), se ta nanaša vedno samo na tisto, kar kakorkoli ovira ali ruši
normalno dogajanje vsakokratnega obstoječega, in pomen tega moralnega
korektiva je: ohranjati in varovati obstoječe.
(Nadaljevanje v prihodnji številki)
887
Samo-stojnost človeka
Spomenka Hribar
(Nadaljevanje in konec)
Posledica odprave delitve dela je, da se produkti ne menjujejo več kot
blago. Delo posameznika je neposredno družbeno delo in produkti so ne-
posredno družbeni. Nasprotje med uporabno in menjalno vrednostjo je
odpravljeno, s tem pa tudi dialektično gibanje ekonomskega odnosa kot
sredine med tema dvema ekstremoma. Družbeni odnosi, ki so se doslej
postvarjali v denarju, se sproste v odnose individuov kot individuov, in
odnosov »povprečkov« ni več.
Delovni čas namreč sam po sebi ni zgolj mera vrednosti. Je obenem
čas, ko se ustvarjajo uporabne vrednosti. Tudi v produkcijskem načinu,
kjer človeško delo ne nastopa kot stvarna lastnost predmeta, ki se da ma-
terialno izraziti v denarju, se produkcija dogaja v času in je čas mera
»stroškov« ter pove, koliko časa ima družba za to ali ono dejavnost. V
družbi, kjer bo »družbeni razum« kontroliral menjavo materije med člo-
vekom in naravo, razdelitev delovnega časa po panogah ne more biti pre-
puščena naključju. »Družba razdeljuje delovno silo in sredstva za proiz-
vodnjo na razne poslovne panoge.« (Marx, Kapital П, sh prevod, str. 311.)
Ostaja torej upravljanje reči v materialni proizvodnji. To upravljanje pa
zahteva tudi upravljanje ljudi: razporejanje ljudi na določene panoge de-
javnosti po zakonu, ki je »celo v znatno večji meri zakon«
(podčrtala SH) kot zakon vrednosti. To pomeni, da bodo »zdru-
ženi proizvajalci« v materialni proizvodnji sami sebi gospodarji. Kdo bo
ta družba, ki bodo vsi? Kdo' bo tisti, ki bo razdeljeval ljudi po posameznih
panogah dejavnosti in ki bo uresničeval zakon delitve delovnega časa, ozi-
roma ljudi po tem zakonu, ki bo celo v znatno večji meri zakon, kot je bil
zakon vrednosti? Morda je to vprašanje samo vprašanje ujetosti v ta svet,
ki je še zmeraj svet delitve dela, temelječe na menjavi.
»Vsekakor se kaže mera dela sama kot vnanje dana, po smotru, ki ga
je treba doseči, in po ovirah, ki jih je treba za njegovo dosego premagati.
Da pa je to premagovanje ovir po sebi potrjevanje svobode ... popredme-
tovanje subjekta, zato realna svoboda, katere akcija je prav delo, sluti
A. Smith pav tako malo. Vsekakor ima prav,-da se v zgodovinskih oblikah
888
dela kot suženjskega, tlačanskega, mezdnega dela delo pojavlja vselej kot
repulsiv, vselej kot vnanje prisilno delo in njemu nasproti nedelo kot
svoboda' in sreča.,. To, da naj bi bilo delo travail attractif, samouresni-
čitev individua, nikakor ne pomeni, da naj bi bilo golo ,kratek čas', goli
amusement, kakor ga je pojmoval Fourier navino kot kaka grizetka. De-
jansko svobodno delati, na primer skladati, je hkrati prav presneta resnost,
najintenzivnejše naprezanje. Delo materialne produkcije more vsebovati
samo s tem ta značaj, da 1, je vzpostavljen njegov družbeni značaj, 2. da
je znanstvene narave, hkrati obče delo, ne prizadevanje človeka kot do-
ločene naravne sile, temveč kot subjekta, ki se v produkcijskem procesu
ne pojavlja v zgolj naravni obliki, temveč kot dejavnost usmerjajoča vse
sile.« (Marx, Gr., str. 505.)
Samoudejstvovanje, samopotrjevanje in materialna proizvodnja se
strneta. Tudi materialna proizvodnja ni več nujnost kot nekaj zunanjega,
prisilnega. V komunizmu je torej delo, ki je človeka kot človeka postavilo,
delo kot ontološka svoboda (ali bolje: se je človek postavil z delom), tudi
samo najvišja potreba in dostojanstvo, s tem pa tudi človek. Ta komu-
nizem je izpolnjena svoboda. To je obdobje, »ki organizira vse pogoje
človeške eksistence s postavko družbene svobode« (Marx, Zgodnja dela, sh
prevod, str. 93), kjer je bogat človek tisti, ki mu je potrebna totaliteta
človeškega povnanjenja (prav tam, str. 250), kjer bo »svobodni razvoj vsa-
kega posameznika pogoj za svobodo vseh.« (Marx, ID-I, str. 42.)
Ne samo proizvodnja produktov, tudi njihova uporaba je drugačna.
Ni človeku neki predmet šele tedaj predmet, kadar ga ima, ga ima v lasti.
Kapitalsko obdobje je v veliki meri obdobje »imeti«, imeti neki predmet.
Lastnik mnogokrat ne uživa narave, ker je takšna, kot je, temveč ker
daje možnost za pridobivanje denarja.
Potrjevanje človekovih vsebinskih sil po človekovih čutilih kot takih
še ne biva, torej tudi potrjevanje sveta samega ne, v katerem se ta čutila
opredmetujejo, temveč odtujitev vseh teh čutil. Človekov odnos do tako
imenovane vnanje narave in enako do njegovega notranjega sveta je osi-
ramašen z ene strani tako, da je osiromašen človek, in z druge, da je
osiromašen po njem proizvedeni svet. Človek je osiromašen, ker še ne
more opredmetiti vseh svojih bistvenih sil; narava, ker še ni ustvarila vseh
svojih mogočih oblik. Prvo je pogoj drugemu in drugo prvemu. Človek
še ni opredmetil vseh svojih ustvarjalnih sil, da bi jih nato lahko prisvajal;
narava še ni dejansko očlovečena. Odsevanje človeka v naravi in narave
v človeku je omejeno, osiromašeno. To pa pomeni, da je tudi odnos človeka
do človeka omejen, osiromašen. »Videli smo, da se človek ne izgublja v
svojem predmetu samo tedaj, kadar mu postane človeški predmet ali pred-
metni človek. To je mogoče samo tako, da postane zanj predmet, družbeni
predmet, da sam sebi postane družbeno bitje, da družba postane zanj bitje
v tem predmetu.« (Marx, Zgodnja dela, sh prevod, str. 246.) Družbena bit-
nost predmeta se steka tedaj s predmetom samim, z naravnostjo predmeta,
in se ne izraža v denarju kot samostojni družbeni bitnosti, zato se tudi
človek ne ujema s svojo družbeno bitnostjo, s svojim generičnim značajem,
dokler se ta izraža v denarju kot odtujeni moči človeka.
889
v višji fazi komunizma pa je človek človek v odnosu do predmeta
zaradi predmeta samega, predmet sam pa je človeški predmetni odnos do
samega sebe. Opredmetenje njegove bistvene predmetne možnosti je ob-
enem razvoj te zmožnosti same za samega sebe. Kolikršna je subjektivna
predmetna zmožnost človeka, toliko je neki predmet zanj predmet, toliko
bolj samega sebe spoznava v tem predmetu. Kakšno je torej to razpozna-
vanje, je odvisno tudi od samosvojstvenosti predmeta in ne samo od indi-
vidualnosti človeka ter njegovih prisvajalnih zmožnosti. (Umetniška raz-
stava, ki jo človek prvič vidi in prvo kot takšno, ni zanj predmet, ni užitek,
ni razpoznavanje, ni dejansko prisvajanje.) Ce torej rečemo, da postane
človek sam predmet, to ne pomeni ponižati človeka v reč, naravno mrtvost,
povprečnost itd., temveč to, da človek sam sebi' postane odprt prek sveta,
ki ga je sam ustvaril. Pomeni torej objektivno in subjektivno samo-postav-
Ijenega človeka za samega sebe.
Človek je torej s svojo predmetno dejavnostjo očlovečil naravo. Na-
rava je v svoji neposredni danosti izginila. Njena ravnodušnost do člo-
vekovega preoblikovanja, ki se nadaljuje v odtujenosti človeka, končno
preide v odprtost do človeka in s tem do same sebe. To pomeni, da je tudi
človek odprt za naravo in s tem sebi samemu, saj je narava njegova re-
produkcija in človek je narava. V meri, v kakršni človek obstaja za samega
sebe, je sebi predmet, v isti meri obstaja zanj tudi narava kot predmet.
Nastajanje narave za človeka in človeka zase je samo dvojni vidik istega
procesa, ki obstaja kot dvojen, dokler ni narava resnični človekov predmet,
to je, dokler ne prizna narave kot svoje resnične bitnosti in dokler njegova
bitnost ni resnično naravna. Narava je človek in človek je narava. Obstoj
človeka je obstoj človeka zase. Naravna nujnost se s človekom spreminja
v svobodo. Popredmetovanje je samopotrjevanje človeka, svoboda človeka:
»Človeška bitnost narave je šele tu za naravnega človeka; zakaj šele tukaj
je zanj kot vez s človekom, kot njegovo bivanje za drugega in drugega
zanj. . .. Sele tukaj mu je njegovo naravno bivanje postalo njegovo člo-
veško bivanje in narava zanj človek. Torej družba je dovršena bitnostna
enotnost človeka z naravo, resnično vstajenje narave, izpeljani naturalizem
človeka in izpeljani humanizem narave.« (Marx, Die Früheschriften, Krö-
ner, str. 232.)
Človek ni kot človek zgolj možnost, temveč dejanskost. Njegova bit-
,nost — generični karakter — je neposredno njegov individualni obstoj.
Clovška bitnost narave in naravna bitnost človeka se ujemata.
Narava človeka — celotnost njegovih odnosov
Celotnost je v zadnji posledici vsota. Narava človeka je po Marxu
celotnost njegovih odnosov; človek je torej vsota svojih odnosov. Ce so ti
nečlovečni, je razumljivo, da je nečlovečen tudi človek sam, ker »kakor
individui izražajo svoje življenje, takšni so«. (Marx, Zgodnja dela, sh pre-
vod, str. 362.) Ljudje so takšni, kakršni so njihovi odnosi. »To, kar indi-
890
vidui so, se ujema z njihovo proizvodnjo, tako s tem, kar proizvajajo,
kakor tudi s tem, kako proizvajajo.« (Prav tam.) Bit ljudi je torej pro-
izvodnja. To, kar človek je, njegov je, njegova hit, je njegova proizvodnja.
Bit ljudi je njihov dejanski življenjski proces; »družbeni življenjski proces
— materialni proces«, družbena praksa — realni življenjski proces. Bit
ljudi je torej življenjska praksa, ki je materialni produkcijski proces.
Poleg te opredelitve biti kot materialne produkcije lahko najdemo pri
Marxu tudi tekste, v katerih bit pomeni produkcijo sploh, to je materialno
in duhovno; »Sicer je čisto vseeno, kaj zavest sama počne, iz vse te zmesi
• dobimo samo en rezultat, da ti trije momenti, produktivna sila, družbeno
stanje in zavest morejo in morajo medsebojno dospeti v protislovje, ker
je z delitvijo dela dana možnost, da, dejanskost, da duhovna in materialna
dejavnost — da užitek in delo, produkcija in poraba pripadajo različnim
individuumom, in možnost, da ne bi zašli v protislovje, je samo v tem, da
se' delitev dela zopet preraste.« (MEW 3, str. 32.)
Iz tđga izhaja; duhovna in materialna dejavnost, duhovna in materi-
alna proizvodnja sta protislovni le v odtujenem svetu, v neod tuj enem pa
se ujemata. Sta sicer različni, vendar tudi enotni. Obe sta družbeno je,
družbena bit. V odtujenem svetu se bit reducira na materialno produkcijo,
zato se vse drugo kaže kot njena posledičnost, pa tudi kot njena nasprot-
nost in protislovnost.
Človekova zavest, na primer zavest proletarca, je v svoji ločenosti od
predmetnih okoliščin dela zgolj potencialno, možnostno dejanski je družbe,
dejanska družbena bit. Ce ostaja ločena od realnega, materialnega produk-
cijskega procesa, je iluzorna, je nič. Kot dejanski je družbe se kaže le
materialna produkcija.
Proizvodnja poteka v proizvodnih odnosih. »Proizvajalni odnosi v svoji
celoti sestavljajo to, kar se imenuje družbeni odnosi, družba
(podčrtala SH) in sicer družba na določeni, zgodovinski razvojni stopnji,
družba s svojim razlikujočim se značajem.« (MEW 6, str. 408.) Družba
so proizvodni odnosi! Človek je odnos, s katerim je
do drugega človeka človek. Odnos človeka do človeka v kapi-
talskem obdobju je odnos delavca do kapitalista in le ta je odločilen, ker
je to produkcijski odnos, njegov bitni odnos. Oba, kapitalist in delavec,
sta personifikaciji svojih postvarelih odnosov. Kot osebi sta »poosebljenje
ekonomskih kategorij«, opredelitvi kapitala. Odnos med njima je odnos
»postvarelih oseb in poosebljenih stvari«. Eksaktno dojeti pojem tega od-
nosa, kapitala, pomeni dojeti bit ljudi in še več, ljudi same; »Eksakten
razvoj pojma je nujen, ker je temeljni pojem modeme ekonomije, kot je
kapital sam, katerega abstraktna protislika je njegov pojem, temelj bur-
žoazne produkcije, kakor meje, čez katere sama stremi.« (Marx, Gr.,
str. 237.)
Bit ljudi, tukaj v kapitalski obliki, je dojeta v svoji totalnosti, če se
iz njenih osnovnih postavk dobijo vsi njeni odnosi.
V osnovi tega pojmovanja je konstatacija, da je človekova narava,
najsi bo odtujena ali neodtujena, celotnost njegovih odnosov; v zadnji
konsekvenci vsota odnosov. Spoznati odnose človeka pomeni spoznati člo-
891
veka samega. Človek je reduciran na svoje odnose. (Pojem odnos upo-
rabljam v Marxovem smislu in jemljem, da je ta pomen vsebovan tudi
v njegovi opredelitvi človeške narave v 6. tezi o Feuerbachu. »Kjer obstoji
odnos, obstoji zame, žival ni v ,odnosu' do ničesar in sploh ni v odnosu.
Za žival njen odnos do drugih ne obstaja kot odnos.« (Zgodnja dela, sh
prevod, str. 352.) Gre za človekov zavestni odnos, to pa ne pomeni, da je
to samo odnos zavesti.) To pomeni enačenje človeka kot tistega, kar odnose
poraja, z odnosi samimi, enačenje porajajočega in porajanega. Vzemimo,
da spoznamo vse odnose človeka dane dobe: dobimo vsoto njegovih od-
nosov in njihovo strukturo, toda v tej vsoti in strukturi ni vsebovano tudi
tisto, kar jih poraja. (Naj parafreziram: če je vsota 15 strukturirana iz
5 + 3 -h 7, ni iz 10 + 5. Ni pa z vsoto in s strukturo povedano, kaj je tisto,
kar povzroča, da je vsota 15 sestavljena iz 5 + 3 + 7 in ne iz 10 + 5.)
Odnosi so reka, ki stalno odteka iz nekega izvira in se vanj spet vrača,
ki pa z njo ni pojasnjen. Človeka je nemogoče izmeriti po kalupi,h, ki jih
sam ustvarja, prav zato ne, ker jih sam ustvarja. Neposredna posledica
dojetja človeka kot celotnosti njegovih odnosov je, da človeka pojmujemo
kot določilo njegovih odnosov., »Podobe kapitalista in zemljiškega lastnika
res ne slikam z rožnatimi barvami. Toda za osebe gre tu (! podčrtala SH)
samo toliko, kolikor so poosebljen je ekonomskih kategorij, nosilci dolo-
čenih razrednih odnosov in interesov.« (Marx, Kapital I, CZ, str. 12.) Marx
pravi »tu« (v Kapitalu). In res Marx ne misli, da je človek samo pooseb-
ljena ekonomska kategorija, saj pravi, da je »postavljen delavec formalno
kot oseba, ki je še nekaj zunaj svojega dela zase...« (Marx, Gr.,
str. 200.) Ali: »Kar posestnika blaga zlasti razlikuje od blaga, je okoliščina,
da je za blago vsako drugo blago samo pojavna oblika njegove lastne
vrednosti... čut za konkretnost blagovnega telesa, ki ga blagu primanj-
kuje, pa dopolnjuje posestnik blaga s svojimi petimi čuti.« (Marx, Kap. I,
str. 99.) Torej posestnik blaga ni le ekonomska kategorija, temveč kon-
kretni človek s petimi čuti itd.
Vendar vse te individualne značilnosti niso bistvene, so zunaj območja
produkcije, družbene biti, torej ne-bitne. Ne vplivajo na povprečje gi-
banja, ki ga izražajo >K5bče formule« znanosti. Ni torej problem v tem, da
bi Marx pojmoval človeka kot zgolj ekonomsko kategorijo, temveč da
pojmuje bit človeka v času odtujenosti kot zgolj ekonomski obstoj. »Tu«
se mu je torej zgodilo isto, kar očita nacionalnim ekonomistom: »Nacio-
nalni ekonomist spelje vse na človeka, to je na individuuma, s katerega
zbriše vsako opredelitev da bi ga fiksiral kot kapitalista ali delavca.«
(Zgodnja dela, sh prevod, str. 264.)
Podobno je tudi z očitki Heglu: »Eksistenca predikata je subjekt: torej
subjekt je eksistenca subjektivitete etc. Hegel osamosvaja predikate, ob-
jekte, toda osamosvaja jih ločeno od njihove dejanske samostojnosti, nji-
hovega subjekta. Zato nastopa dejanski subjekt kot rezultat, medtem ko
je treba izhajati iz dejanskega subjekta in preučevati njegovo objekti-
vacijo. Dejanski subjekt postane zato mistična substanca in realni subjekt
se kaže kot nekaj drugega, kot moment mistične substance. Prav zato ker
Hegel izhaja od predikatov, obče opredelitve, namesto od realnega ens
892
(hipokeimenon, subjekt), a ker vendarle mora biti nosilec teh opredelitev,
postane ta nosilec mistična ideja. To je dualizem, da Hegel gleda obče kot
dejansko bistvo dejansko-končnega, to je eksistirajočega, opredeljenega, ali
dejanski ens ne kot resnični subjekt neskončnega.« (Marx, Frühe
Schriften, Kritik des Hegeischen ..., str. 284.)
Hegel namreč pravi: »Subjekt ima v svojih predikatih svojo izrecno
opredeljenost in vsebino: zase je torej gola predstava ah. golo ime.« (Hegel,
Enz., stran 169.)
V tej zvezi ostaja pri Marxu vprašljivo naslednje: obenem ko kritizira
Hegla, ker ta isti »človeka z nekim predikatom, nekim njegovim odnosom,
češ da je to »iluzorna identiteta« (iluzorna že zato, ker sicer
dejanski subjekt, človek v različnih opredehtvah svojega bitja
ostaja sebi enak, in ne izgubi svoje identitete. ..« citirano iz »Kritik des
Hegelschen ....« Frühe Schriften, str. 356), pomeni, da človek ni zgolj
celotnost svojih odnosov, pa je v 6 tezi o Feuerbachu človekovo naravo
opredelil prav kot celotnost človekovih odnosov. In konkretno: »Ali bo in-
dividuum, kot je Rafael, razvil svoj talent je popolnoma odvisno od po-
vpraševanja, ki je spet odvisno od delitve dela in kulturnih razmer, ki iz
nje izhajajo. (Nemška idelogija, citirano iz sh izdaje »O umetnosti i knji-
ževnosti«, str. 115.) Identiteta slikarja, kot je na primer Rafael, potem-
takem ni odvisna od njegove konkretnosti in enkratnosti. Toda zakaj je
potem samo en Rafael?
Ali pa malomeščani: »Po svoji izobrazbi in po svojem individualnem
položaju so oddaljeni od kramarjev kakor nebo in zemlja. Kar jih dela za
zastopnike malomeščana, je to, da v duhu ne morejo preko pregraj, preko
katerih malomeščan v svojem življenju ne more, da jih torej v teoriji žene
k tistim nalogam in rešitvam, h katerim žene malomeščana materialni in-
teres in družbeni položaj v praksi. To je sploh odnos političnih in
literarnih zastopnikov nekega razreda do razreda, ki ga zastopajo.«
(Marx-Engels, Izbrana dela, CZ, str. 353.)
Iz vsega tega sledi, da je človek zgolj to, kar proizvaja, in da je človek
zgolj določilo svojih odnosov. Ljudje ne ustvarjajo sami sebe, temveč drug
drugega: »Na primer med angleškimi zakupci je večje število malih kapi-
talistov, ki so vzgojeni z izobrazbo, s tradicijo, konkurenco in drugimi
okolnostmi, opredeljeni in prisljeni, da svoj kapital vlagajo v poljedelstvo.«
(Marx, Kapital III, sh prevod. Kultura, str. 578.) Torej tradicija, vzgoja
itd. opredeljujejo človeka, ki svoje okolje le odseva. Se več: »Ves razred
jih (občutke, iluzije, način mišljenja in življenjski nazor — SH) oblikuje
iz svojih materialnih osnov in ustrezajočh družbenh odnosov. Posamezni
individuum, ki jih dobiva s tradicijo in vzgojo, si lahko domišlja, da so to
resnični določujoči razlogi in izhodišče njegovega delovanja.« (Marx-
Engels, Izbrana dela I, CZ, str. 330.) Vsaka misel, da so življenjski nazor,
občutki itd, moj prozivod, je torej odvisen od mene, takšnega, kakršen
sem, je domišljija. To so občutki, življenjski nazor... razreda, ki mu
pripadam.
So pa tudi drugačni ljudje: »V sleherni revoluciji prihajajo poleg
njenih pravi predstavnikov v ospredje tudi ljudje drugačnega kova. Ne-
893
kateri med njimi so preživeli ostanki prejšnjih revolucij, s katerimi so
zrasli; v sodobno gibanje se ne vžive. Imajo pa zaradi svojega znanega
poguma in značaja ali tudi samo zaradi tradicije še vedno velik vpliv na
ljudstvo. Drugi spet so zgolj kričači, ki so vsi, ponavljajoč leta in leta
vedno iste tirade proti vsem vladam zapovrstjo, dobili sloves revolucio-
narjev prvega reda. Tudi po 18. marcu so nastopili takšni ljudje in so imeli
v nekaterih primerih celo zelo vidno vlogo. . .. Taki ljudje so pač neogibno
zlo. . .(Prav tam, str. 695.) Ali: »Proletariat je tisti razred, ki ga sestavlja
večina vseh članov družbe in od katerega izhaja zavest o nujnosti temeljite
revolucije, komunistična zavest, ki se seveda lahko ustvari tudi med dru-
gimi razredi s spoznanjem polažaja tega razreda ...-« (Marx, Zgodnja dela,
sh prevod, str. 394.)
Determinizem družbene biti je absoluten. Niti nastanek in možnost
obstoja ljudi, ki so neogibno zlo, niti izredneži, ki spoznajo položaj prole-
tarata, niti spoznanje samo niso pojasnjeni, medtem ko vemo, zakaj je
malomeščan tak in tak. Za njih determinizem družbene biti kot da ne
velja. Ti ljudje torej odstopajo od splošnega zakona, so muka. V tem ni
nobenega protislovja. Naključje je navadno spremljevalec zaprtega deter-
minizma. Tako se negirana svoboda koncentrira v naključje in si kot taka
pridobi pravico do obstoja.
Takšen determinizem temelji v postavki, da je narava človeka ce-
lotnost njegovih odnosov, zakaj v danem trenutku sestavljajo odnosi člo-
veka res celoto in so totalno razviti. Marx je ta trenutek, lastnosti človeka,
kot so se v tem trenutku kazale v odnosih, poistil s človekom samim, in
tako lahko najdemo pri njem takšne misli: človek je »totalno razvil svoje
zmožnosti« in ker je to odtujeni svet, se je s tem totalno osiromašil itd.
Cas se je ustavil. Nadaljnji razvoj je mogoč le kot odprava takšnega stanja,
takšnih odnosov (ne odnosov sploh), ni pa mogoč napredek na tej osnovi
sami. Stopnjevanje ni več mogoče. Po eni plati postane sam kapital ovira,
po drugi plati ohranitev obstoječe osnove terja ohranitev osnovnega od-
nosa delavca do kapitalista, suženjstva človeka; čeprav bi bile verige
suženjstva zlate, bi bile še vedno verige.
Vendar je še danes na isti osnovi videti, da se posamezni individui,
ne samo kapitalisti, v njih dokaj udobno počutijo: »prav tako kot riba v
vodi«. Celo proletarci za ceno svojih zlatih verig izdajajo osnovni princip
proletariata, solidarnost. Proletariat v nerazvitih deželah zaradi sadov
blagovne menjave izkorišča svojega razrednega prijtelja v nerazvitih de-
želah. En par čevljev dela na primer Afričan 8 ur, Američan pa 2 uri.
Menjalna vrednost je zaradi ekvivaletne menjave kot sredina pojavna
oblika kristalizacije delovnega časa 5 ur. Tako bolj razvite dežele izkori-
ščajo vse manj razvite. To, kar bi morala biti solidarnost, je v resnici ne-
solidarnost, ravnodušnost in celo nasprotnost: proletariat ravnodušno
spremlja vojno v Vietnamu itd.
Nasledek teh dejstev bi bil, da človek je poosebljena ekonomska kate-
gorija, da pa ni samo to. Zakaj ekonomski kategoriji sta delavec in kapi-
talist, ne pa tudi bogatejši delavec in požrešnejši kapitalist, ki sta zgolj
različici osnovnega odnosa in ga zato ne odpravljata. In vendar ga podirata.
894
Človek torej tudi v svojih proizvodnih odnosih ni zgolj poosebljenje eko-
nomske kategorije, temveč kot temeljni izvir vseh svojih odnosov daje tudi
postvarelim odnosom vsakokrat poseben značaj.
»Proizvajalni odnosi v celoti sestavljajo to, kar se imenuje druž-
beni odnosi, družba (podčrtala SH) . .Družba torej niso ljudje v
svojih odnosih, temveč odnosi sami. Ce enačimo odnose s človekom, pora-
jajoče s porajanim, je ta formulacija razumljiva. Človek, ki izvirno določa
odnose (seveda ni dvoma o tem, da tudi odnosi vplivajo na človeka in ga
s tem določajo, se kaže zdaj kot določilo svojih odnosov, izenačen je z od-
nosi. In sicer ne z vsemi, temveč le s proizvajalnimi odnosi torej je pooseb-
ljena ekonomska kategorija. Družba so tako odnosi poosebljenih ekonom-
skih kategorij, ali, to je isto, proizvajlni odnosi sami. Produkcija je sama
vse iz sebe same. Zato »zadrega«, ki »izvira morda od tod, da smo obrav-
navali osebe samo kot personificirane ekonomske kategorije, ne pa indi-
vidualno« (Marx, Kapital I, CZ, str. 185), ni nobena zadrega, saj v nadalj-
njem v »individualni« razlagi vzame individuum A kot kupca in indivi-
duum B kot prodajalca —■ torej spet personoficirani ekonomski kategoriji.
Odgovarja se z vprašanjem in s tem izgine vprašanje samo. Ker so ljudje
poosebljene ekonomske kategorije, je logično, da je tudi njihovo gibanje,
združevanje, odvisno od ekonomskega gibanja samega: po Marxu se samo-
nastajanje proletariata za samega sebe popolnoma ujema s položajem, »ki
ga zavzema v hierarhiji svetovnega trga«. Ali: »Kakor smo videli, je zako-
nodaja v tovarnah, ta prva zavestna in načrtna reakcija na samoraslo nje-
nega produkcijskega procesa, prav tako nujen produkt velike industrije,
kakor so bombažna preja, selfaktor in električni brzojav.« (Marx. Kapital I,
CZ, str. 541.) Torej po bistvu samo-proizvod kapitala! Prav tako je revo-
lucionarna akcija, prevzem oblasti in razdelitev sredstev za proizvodnjo
vprašanje produkcije same. Krog je zaprt. Mogoč je samo obrat. Negiranje
akcije in zavesti kot relativnih samobitnosti se sprevrže prav v sklicevanje
na akcijo in zavest: »Državljani, samo pomislimo na tisto temeljno načelo
Intemacionale : solidarnost. Samo če postavimo to življenjsko načelo med
vse delavce vseh dežel na zanesljive temelje, bomo dosegli veliki končni
cilj, ki smo si ga zastavili.« (MEW 18, str. 161.) Ali: »Angleži zmorejo vse
nujne materialne postavke za socialno revolucijo. Manjka jim
duh posploševanja in revolucionarna strast. To lahko
popravi samo Generalni svet in s tem pospeši resnično revolucionarno
gibanje v tej deželi in kot posledico povsod... Generalni svet je sedaj
v srečnem položaju, da drži svojo roko direktno na ve-
likem vzvodu proletarske revolucije, kakšna neumnost
bi bila, da, moglo bi se reči, kakšno hudodelstvo bi bilo prepustiti ga edino
angleškim rokam!« (MEW 16, str. 386.) Kako da se Marx ne vpraša, zakaj
ni proletarske strasti in zakaj zavest angleških delavev ni razvita, kakor
je razvita družbena bit Anglije? Ce je zavestno le idejno materialno, če
zavest bit le odseva, če je posledična, bi morali biti vzroki te pasivnosti
tudi v družbeni biti, ne pa zgolj v zavesti. Kaj je sedaj, ali je odpovedala
znanost pred fenomenom družbene zavesti, ali ne drži, da je zavest le
posledična, ali pa Marx ni dovolj prodrl v zakone družbene biti?
895
Absolutni determinizem materialne proizvodnje, družbene biti, se torej
sprevrača v absolutni determinizem družbene zavesti, v subjektivizem.
Tudi zgodovinsko gledano deluje marksizem edinole kot nasprotje svojega
prvotnega determinizma. Ce marksizem do Oktobrske revolucije shema-
tično označimo: družbena bit poraja družbeno zavest, velja po revoluciji:
družbena zavest poraja družbeno bit. Absolutni determinizem se veže na
indeterminizem kot predmet s svojo zrcalno sliko: ali teži stvarnost k
zavesti ali zavest k stvarnosti. Končni rezultat je isti, le izhodišče je drugo.
Marksizem deluje revolucionarno torej le kot ideologija, kot apeliranje
na zavest in delovanje te zavesti na družbeno bit, ne pa kot raziskovanje
ekonomskih vzrokov, ker bi bila družba sicer ob nezadostnih materialnih
okoliščinah prisiljena opustiti revolucijo. Ta ideologičnost je s svoje strani
tudi vzrok, da se je birokracija toliko laže postavljala kot »ustvarjalka
občega interesa« v nasprotju do ostale množice proletariata.
Tako je latentno že vse dano z Marxom: zmaga proletariata v nera-
zvitih deželah; birokracija kot komunistični teoretiki, ki imajo v rokah
vzvod revolucije in zanjo potrebne proletarske množice ter vedo, kdaj je
pravi trenutek; miren prehod v komunizem itd.
Ekonomski odnosi so odnosi živih, konkretnih ljudi in ne zgolj perso-
nificiranih ekonomskih kategorij. Ko bi bil človek zgolj poosebi j enje eko-
nomskih kategorij, bi bila vsa njegova svoboda le razvijanje imanentnoga
protislovja kapitala. Zaprt bi bil v krog odtujene družbene biti. Krog bi se
lahko odprl le tam, kjer bi bila družbena bit v svoji kapitalski obliki
najbolj razvita. Marx je v ta zaprti determinizem verjel; najprej s pre-
pričanjem, potem z dvomom: »Angleški delavci so prvorojenci sodobne
industrije. Gotovo torej tudi ne bodo zadnji, da bodo podprli socialno
revolucijo, ki jo bo rodila ta industrija ..(Marx, ID I, str. 449.) Negibnost
se je spremenila v gotovost, verjetnost.
Toda Marx ne bi bil Marx, to je brezobzirni kritik, ki se ne boji rezul-
tatov svojega znanstvenega dela, ko bi ne bil potem, ko je spoznal, da se
zakoni in tendence ne uveljavljajo z železno nujnostjo, tega zaprtega kroga
determinizma sam teoretično razklenil. Ne samo da dopušča možnost revo-
lucije v Rusiji (kar je zgolj naključje, nujni spremljevalec zaprtega deter-
minizma), dopušča tudi miren prehod iz kapitalizma v komunizem: »Vemo,
da se morajo upoštevati institucije, običaji in tradicije različnih dežel, in
ne zanikamo, da so dežele kot Amerika, Anglija, in če bi mi bile vaše
ustanove bolj znane, bi sem verjetno potegnil še Holandsko, kjer bi mogli
delavci prispeti do svojega cilja po mirni poti.« (MEW 18, str. 160.) Torej
celo v Angliji, edini deželi, kjer je kapitalizem popolnoma razvit! In bolj
razvita dežela neykaže manj razviti samo podobe njene lastne prihodnosti,
ta prihodnost je odvisna od dežele same, njenih razmer, kakor tudi od od-
nosov, ki jih ima z bolj ali manj razvitimi deželami: ». . . naj bi nikdar ne
prihajali k temu (primerjanju razvojev različnih dežel in obdobij — SH)
z univerzalnim ključem neke zgodovinske-filozofske teorije, katere velika
prednost obstaja v tem, da je nadzgodovinska.« (MEW 19, str. 111.)
Svoboda proletariata torej ne obstoji samo v razvijanju imanentnega
protislovja kapitala: » ... ali se to pravi, da se mora delavski razred od'po-
896
vedati svojemu odporu proti zlorabam kapitala in da mora opustiti svoje
poskuse čimbolj izkoristiti naključne ugodne možnosti, da si začasno iz-
boljša položaj? Ce bi to storil, bi se ponižal na stopnjo nekakšne mase
strtih izgubljencev, ki jim ni rešitve... Ce bi delavski razred strahopetno
popustil v svojem vsakdanjem boju s kapitalom, bi se pokazal nezmožnega
pričeti tako širše gibanje.« (Marx, Mezda, cena in profit, str. 104.)
Kakor hitro torej gleda Marx na človeka kot konkretno bitje, ki trpi,
se bojuje itd., se njegov determinizem odpre. Gledano zgodovinsko: ker
so se delavci na Zahodu vztrajno bojevali za začasno izboljšanje svojega
položaja, so postali nezmožni za širše gibanje, revolucijo. To je ravno na-
robe, kot je pričakoval Marx. Vendar s temi mislimi priznava, da je tudi
težaško delo vendarle človeško življenje, ki ga je treba spoštovati in izbolj-
ševati. Tako se človek kot konkretum izmika človeku kot poosebljeni eko-
nomski kategoriji in se mu upira. Človek torej ni zgolj moment v gibanju
h končnemu cilju, temveč ima pomen tudi sam zase. S tem se kaže Mar-
xova misel kot realni humanizem, toda ne bi bil, ko bi ostajal pri indivi-
dualnem, ko pomena individualnega človeškega življenja ne bi povezoval
s pomenom človeštva: »Ker gre predvsem za to, da ne bomo ob plodove
civilizacije, ob pridobljene produkcijske sile, postane nujno, da uničimo
podedovane oblike, v katerih so bile produkcijske sile ustvarjene.« (Marx,
Beda filozofije, str. 114.)
Subjekt potemtakem ni zgolj vsota svojih predikatov, človek ne zgolj
vsota svojih odnosov, ki so v kapitalski obliki postvareli, zakaj ko bi bil
samo to, bi vsa odgovornost za gibanje padla na te postvarele odnose same,
v skrajnji konsekvenci na kapital. Odgovorne bi bile »personificirane
stvari« za »postvarele persone« (Marx, Kapital L, str. 129.) Človek bi bil v
resnici samo moment svojih odnosov in kot tak neodgovoren za njihovo
gibanje. Samo-stojnosti človeka kot samo-postavi jan j a samega sebe ne bi
bilo, zakaj človek se v samo-stojnosti veže na samega sebe kot na odgo-
vornega za svoje samo-postavljanje: za samo-stojnost, da je in kakšna je.
Samo-stojnost kot samo-postavljanje je svoboda, zato: kolikor bolj pri-
haja v ospredje |XH)sebljeni predikat človeka — odtujeno delo, toliko bolj
mora prihajati tudi subjekt — človek, toliko večja je njegova odgovornost
za gibanje postvarelih odnosov, da resnično ne postanejo absolutni subjekt
gibanja: »Življenjska nevarnost za vsako bitje obstaja v tem, da izgubi
samo sebe. Nesvoboda je smrtna nevarnost človeka.« (MEW 1, str. 60.) To
je danes resnično bolj kot kdaj prej.
Izhajam torej iz postavke, da subjekt ni zgolj vsota predikatov in
da človekova narava, tisto, po čemer človek je to, kar je, ni zgolj vsota
svojih odnosov, celotnost, temveč je to višja kvaliteta. Kaj je ta višja kva-
liteta? Na to vprašanje v tem sestavku dajem negativno opredelitev s tem.
ko nakazujem posledice, ki sledijo iz enačenja pi'vega z drugim: Namreč:
ko bi bila človekova narava celotnost njegovih odnosov, bi bile nujne
posledice: popolna ujetost človeka v postvarjene odnose, usodnost; klic po
preobrazbi sveta bi bil nepojasnjen in nesmiseln. Ce bi bil subjekt le vsota
predikatov, bi bil \rsak nadaljnji razvoj subjekta nemogoč. Od kod? Kako
naj nastanejo iz vsote predikatov drugi predikati? Zato pojmujem subjekt
8 Problemi
897
kot tisto porajajoče, izvir: človeka kot samo-postavljajoče. To ni absolutna
lastnost! Ni dvoma, da tudi predikati, odnosi oblikujejo človeka. In še več,
da se človek kaže le v odnosih. Prav zato človek kot oseba ne more biti
postvarjen, taki so lahko le njegovi odnosi. Marx pravi: »lastnosti stvari
ne izvirajo iz njenega odnosa do drugih stvari, temveč se v takem odnosu
samo kažejo..(Marx, Kapital I, CZ, str. 69.) To velja še toliko bolj
za človeka kot izvir njegovih odnosov v pravem pomenu besede. Po-
stvarjena torej ni oseba, postvarjeni so lahko njeni odnosi in šele prek njih
bi se lahko reklo, da je človek »postvarjena oseba«, ne pa po izviru.
V odnosih se kaže človekova mogoča lastnost, na primer tudi samo-
odtujitev. To pomeni, da je človek izvir svojih mogočih lastnosti, ki se
izražajo, seveda ne vse, v celotnosti njegovih odnosov. Kaka lastnost
človeka torej ni večna, temveč z odpravo odnosov, v kateri se kaže, ponikne
tudi sama. In prav zato, da lahko izgine, se človek kot porajajoče ne
more ujemati z odnosi, v katerih se neka lastnost kaže. Ce pa bi izvirala
iz odnosov, človekova narava pa bi bila samo celotnost odnosov, bi bila
večnostna. Človek kot oseba bi se ujemal s svojimi postvarjenimi odnosi,
bil bi postavrjena oseba, in razvoj iz kroga bi bil nemogoč. Lastnost dolo-
čenega trenutka, ki bi izvirala iz dane celotnosti odnosov, bi ga vsega pre-
žela in ga onemogočila kot izvir svojih mogočih lastnosti. Gre za to, da se
človek ne more razpustiti v objektivne okoliščine (predikate) in postati le
moment, sredstvo njihovega gibanja, le sunek od zunaj. Človek je pora-
jajoče teh okoliščin in usmerjanje njihovega gibanja. V tem duhu poj-
mujem subjekt kot samo-stojnost, kot samo-postavljanje in odgovornost
za to samo-postavljanje. V tem je njegova ontološko-antropološka svoboda.
Pojmovanje človeka kot zgolj vsote odnosov ne more razjasniti raz-
voja predikatov iz subjekta in ne alienacije kot oblike. Po tej koncepciji
bi bila alienacija popolna. Vsebina bi se ujemala z obliko. Toda popolna
odtujitev je ne-delo in ne odtujeno delo. Mogoča bi bila le kot odprava
človeka sploh. To pa je absurd. O odtujitvi je mogoče govoriti le, če človek
je in povnanja svoj je v odtujeni ali neodtujeni obliki. Prav zato, ker je
človek subjekt, more to obliko tudi spremeniti. Vprašanje se torej ne po-
stavlja: popolno ujemanje ali popolno neujemanje subjekta s predikati,
temveč koliko ga le-ti opredeljujejo in koliko je samo-postavljanje.
Ostaja vprašanje, od kod to Marxovo protislovje, da po eni strani iden-
tificira človekovo naravo z njegovimi odnosi, po drugi strani pa mu je
človek možnost svojih odnosov. Razvidno je, da mu pojmovanje človeka
kot možnosti njegovih lastnosti daje močnejše teoretsko orožje za kritiko
odtujenega sveta kot pa pojmovanje človeka kot celotnosti njegovih od-
nosov (pri čemer so odnosi subjekt), ki je po bistvu interpretacija odtuje-
nega sveta.
Ne trdim, da bi bila Marxova interpretacija odtujenega sveta, ki se
izraža tudi v opredelitvi človeka kot celotnosti njegovih odnosov, nesmi-
selna. Zakaj ta svet resnično poraja svojo negacijo, kapital je resnično
protislovje sam v sebi in se z dejavnostjo ljudi sam odpravlja. Ljudje so
»tu« res poosebljene ekonomske kategorije, toda le v tem odnosu, gledano
samo s kapitalske strani, samo s strani odtujenega dela kot kapitala.
898
l/gubl|enc iluzije
Dušan Pirjevec
(Nadaljevanje in konec)
Pojem »utrujenosti«, ki je za človeka prostor in trenutek resnice in ki
je vezan na samouničevalski »akt« volje do moči, pa nam nudi možnost,
da se še enkrat, a tudi zadnjič lotimo vprašanja čutnosti, saj je utrujenost
kar najbolj neposrdeno vezana ravno na čutnost: v Izgubljenih iluzijah je
zares utrujen samo Lucien, vsi drugi so nenehoma aktivni in nezadržno
zagnani v prihodnost. Se več: ravno ker je utrujen, ker je že samo-sebe-
použivajoča volja do moči, ne more vzeti nase muk in trpljenja, se odreka
prihodnosti in se vdaja čutnim nasladam. Spričo narave teh zvez je očitno,
da čutnost ne moremo več imeti za »posledico« preslabotne volje in pre-
majhne moči, marveč je ravno tako kakor utrujenost v neposredni zvezi
s samopouživanjem volje do moči. Morda smemo reči celo: čutnost je za-
sidrana v samouničevanju volje do moči in je dogajanje samouničevanja.
Vsekakor pa je jasno, da dokler ni samouničevanja tudi čutnosti ni, sicer
ne bi mogli razumeti npr. Cariosa Herrere, ki je ravno zaradi svoje askeze
uspešen uničevalec drugih. Isto velja tudi za Daniela d'Artheza in za nje-
gov krožek. Čutnost kot samostojna in hkrati problematična razsežnost
človekovega bivanja, vedénja in ravnanja je gotovo v neposredni zvezi z
razkrivanjem nihilizma svobode in subjektivizma. Zato je čutnost, kakršna
se pojavlja npr. v velikih totalitarnih gibanjih, eshatoloških in hiliastičnih
strukturah, drugačna od čutnosti, kakršna se uveljavlja v »normalnih«
časih in kakršno prikazujejo tudi Izgubljene iluzije. Vsi ti vidiki bi utegnili
postati pomembni tudi za razmišljanje o zgodovini evropske literature in
še posebej evropskega romana. Delež in zahtevnost čutnosti morata v prozi
postajati tem večja, čim bolj se s samouničevanjem volje do moči uve-
ljavlja nezmožnost aktivizma in akcije, čim bolj se resnica razkriva kot
zaprti krog: pes ki žre lastni rep. Potrdilo za to misel nudi že kratka pri-
merjava med Don Kihotom in Flaubertovo Emo Bovaryjevo. Spanski hi-
dalgo se je ves zagnal v spreminjanje in urejanje sveta, tako da v njem ni
ne prostora ne časa za čutnost. Eme Bovary pa usoda sveta sploh ne za-
nima, ničesar noče spremeniti, pa tudi nikakršne oblasti ali moči noče kot
npr. Lucien de Rubempré. Vse, kar hoče, je samo čutni užitek. V posebej
8.	899
zanimivi obliki se te zakonitosti kažejo tudi v usodi prakse in teorije tako
imenovanega socialističnega realizma. Proza, ki jo smemo označiti s tem
imenom, hoče upodabljati pozitivne, velike junake, ljudi uspešnega spre-
minjanja sveta. Takšni junaki so načeloma totalitarne, hiliastične in reli-
giozne strukture, ki ne morejo bit obremenjene s čutnostjo, kakršno po-
znamo npr., iz Balzacovih Izgubljenih iluzij. Pa vendar noben socialistično
realistični junak ne sme biti brez čutnih sestavin. Teorija, ki jo je prvi
formiral že Engels, zahteva namreč, da jih je treba spraviti s kotumov,
poseči v njihovo privatno življenje in jih pokazati v spalni srajci, da bi
bili to res polni ljudje in prepričljivi literarni liki.* Ta teorija in njena
praksa imata več pomehov, Spalna srajca bi v resnici morala totalitarno
strukturo samo prikriti, tako da bi junak postal kar najbolj podoben člo-
veku, kakršnega je ustvarila velika realistična literatura XIX. stoletja in
ki je zdaj povzdignjena na piedestal edino veljavnega »modela«. Vendar
pa se nobeno besedilo, ki se je ravnalo po tej teoriji, ni posrečilo: čutna
sfera junakov ostaja neizrazita, brez lastne dinamike, saj se tudi ne sme
ne razviti in ne sprostiti, ker bi tako ogrožala izhodišče samo: totalitarno
in religiozno strukturo, namesto da bi jo samo prikrivala in jo naredila
privlačno. Zato so vsa ta besedila v bistvu le propaganda in vabljenje.
Hkrati pa vse to govori tudi o pomenu evropske realistične proze.
Ce se njene bistvene razsežnosti, takoj ko so prenesene v totalitarno in reli-
giozno strukturo, spremenijo v nekaj praznega in neprepričljivega, tedaj
pač to pomeni, da ta proza kratko in malo sploh ni ustrezni instrument za
resničnega, epskega junaka. To se kaže že v Cervantesovem Don Kihotu in
njegovih izrazito komičnih sestavinah. Cesar ne zmore roman, to zmore
samo ep.
Spričo vseh omenjenih ali pa samo nakazanih razsežnosti se utegne
zgoditi in se tudi dogaja, da nam začne čutnost veljati za totalno negacijo
totalitarizma, eshatologije in ideologije, saj se zdi, da postavlja sedanjost
proti daljni prihodnosti, zdravo telesnost proti zadrtemu asketizmu itd., ter
da tako že zida temelje novega sveta. Vendar: kakor se ne iztrgam iz
metafizike, če postavim na mesto Platonove ideje materijo, namesto duha
telo. namesto Boga Hudiča, ravno tako ne ustanavljam novega sveta, če
postavljam namesto volje in moči čutnost. Zato je vse odvisno od tega, če
zmoremo razumeti čutnost tako kot njej sami ustreza. To nam je kar
najbolj potrebno, da bi lahko še enkrat spregovorili tudi o iluziji, dezilu-
ziji in poeziji.
Ce strnemo in upoštevamo vse, kar smo o čutnosti že povedali, potem
lahko rečemo, da ima tri razsežnosti: najprej je použivanje in uničevanje,
nato je omogočanje uničevanja in slednjič je izročanje samega sebe uni-
čenju. Uničuje drugega, je od drugega uničevana in uničuje samo sebe.
Čutnost je docela zapisana Niču, v njej ni načeloma ničesar, kar bi ji omo-
gočalo uspeh. V njej je Nič nekako obkoljen, da se skoraj ne more iz-
makniti. V njej je vedno nekaj žalostnega: »La chair est triste,« je rekel
Mallarmé, in ta žalost ne more biti drugega kot »slutnja« grozljive resnice.
• Glej Marx-Engels, O umetnosti in književnosti, str. 51.
900
Ta resnica se ne more javiti, kadar je čutnost samo »uspešno« uniče-
vanje slabotnejšega. Niti ne more priti do besede v območju takšnega izro-
čanja samega sebe, ki je le golo slepo omogočanje volje do moči. V »doseg
človeških rok« stopa resnica le, kadar »stoji« čutnost v razsežnosti uniče-
vanja same sebe. Vsiljuje se domneva, da se čutnost razsvetli samo v tej
dimenziji. To je v skladu z dejstvom, da je tudi utrujenost kot trenutek
in prostor jasnovidnosti vezana na samouničevalski »akt«.
To pa je trenutek jasnovidnosti in groze, saj se je dogodilo srečanje
z resnico — Ničem. Človek iz te resnice beži in beži lahko tudi »nazaj«
v čutnost. Čutnost je potemtakem tudi beg, vendar to ni beg pred nepre-
mostljivimi težavami, je beg pred resnico, ki je samouničenje. In čutnost
od vsega začetka to tudi je. Zato je dvomiselna in tudi slepa, kar se kaže
na več načinov in v različnih »modelih« volje do moči, ki jo v svoji slepoti
sama omogoča. Kaže se v goli omami, pa tudi v strasti, ki zagreši svoj
smisel, če samo preprosto izbruhne in se nato kot pretepen pes osramočena
splazi z jasnovidnih višin svojega vzpona v mračna podzemska prebiva-
lišča. Kaže se tudi v planiranem masovnem potrošništvu in se uresničuje
v nekakšnem »otroškem vrtcu«, kjer se pod strogim nadzorstvom volje do
moči dogaja videz, oziroma nadomestilo resničnega življenja: ljudje s
svečanimi kretnjami in važnimi obrazi opravljajo prazno igro, ki je prazni
posnetek življenja z vsemi dimenzijami svobode, akcije, suverenosti, vla-
danja, v resnici pa je samo nadomestilo za nenadomestljivo in volji do
moči že zdavnaj izročeno svobodo, akcijo in samovoljo. Tu, v tem otroškem
vrtcu se v resnici nič ne zgodi, se samo dogaja in nič ni dokončnega, je
možno vse, ker ni nič res. Balzacov čas takšnega »modela« še ne pozna,
v njegovih delih ni navideznih junakov in njegova proza, ki je sicer res
nenehno dogajanje brez dogodka, je zaporedje v sebi jasno orisanih in
konsistentnih spopadov, ki vsi nosijo v sebi neizprosno dokončnost.
Ce čutnosti po vsem tem ni mogoče v celoti proglasiti za resnico ali
nosilko resnice, je očitno, da je pač takšno območje, kjer se resnica člo-
veku lahko odkrije. Je gola načelna možnost in razpoloženost, ki se kaže
v njeni temeljni »žalosti«. Resnica se prikaže v utrujenosti, ki se dogodi
sredi čutnosti, tako da je deziluzija pravzaprav perpetualiziranje uti4aje-
nosti, je dokončna »utrujenost« in dokončna jasnovidnost, in ima značaj
eksistencialnega pretresa, ki mora močno prizadeti tudi čutnost samo, če
je sploh ne uniči oziroma docela transformira. Podrobna analiza Luciano-
vega ravnanja v romanu o kurtizanah bi tudi to misel verjetno potrdila.
Kakor čutnost sama na sebi še ni resnica, tako tudi »njena« resnica
ni »nova resnica«. Resnica, ki se lahko »ujame« v čutnost, je samo Nič —
Nihil, torej tista resnica, ki je na način odsotnosti že nenehoma prisotna
in pri kateri smo vsi samoumevno že udeleženi. Je torej samo resnica volje
do moči — a še ta resnica se razkrije čutnosti le, če se ji čutnost s samo-
uničevanjem sama izroči.
Na čutnost je bila vseskozi vezana tudi poezija. Načeloma je poezija
vedno izgovarjanje nečesa: poezija prinaša nekaj na dan, v svetlobo, v
svet, zato je poezija proizvajanje, po grško poiésis, ki izvira iz glagola
poiéo, ki je po izvornem pomenu vezan na besedo čin in pomeni delam,
901
izdelujem itd. Ce pa je poezija vezana na čutnost, potem to že od Planona
naprej pomeni, da izgovarja, »izdeluje«, prinaša v svet in na svetlo to,
kar »je«, kar »vidi« in kar »ve« čutnost. To, kar »ve« čutnost, je nekaj
drugega od tega, kar »ve« razum. Smisel in izvor te razlike je opisal
Platon v svoji Državi z naslednjim razmišljanjem:
»Ista velikost se nam ne zdi enaka, če jo gledamo od blizu ali od
daleč.
Ne.
In isti predmeti se nam zdijo ukrivljeni ali pa ravni, če jih gledamo
v vodi ali pa zunaj nje, in isti predmeti se nam zdijo zaradi barvne optične
prevare votli ali izbokli: vse to povzroča popolno zmešnjavo v naši duši.
To nezanesljivost naše narave skušajo izkoristiti perspektivično sli-
karstvo s pomočjo vsakršnih copmij, čarodelništvo in druge sleparske
iznajdbe.
Res je.
Ali niso merjenje, računanje in tehtanje najboljše sredstvo proti temu,
saj preprečijo, da v nas ne zmaga videz spremenljivosti velikosti ali majh-
nosti, količine ali teže, marveč zmožnost, ki je računala, merila, tehtala.
Ni dvoma.
Vse te postopke pa smemo imeti za delo razuma, ki je v naši duši.«
Razum je za Platona računanje, merjenje, tehtanje. To so same mate-
matične ali na matematiki, na računu zgrajene operacije, zato je že po
Platonovi določitvi razum pravzaprav računanje. To na ves glas potrjuje
tudi latinska beseda ratio, ki izhaja iz glagola reor — računati, izračunati,
tako da prevajajo slovarji ratio tudi kot račun, posel, kupčija, zadeva.
Razum je računanje tudi v Izgubljenih iluzijah, tako vsaj dokazuje
tale kratki, a nadvse zgovorni in precizni Balzacov stavek: »Moč raču-
nanja sredi življenskih zmešnjav je pečat silne volje.« Račun — razum
je obdan od volje in moči. To vklenjenost med voljo in moč lahko po-
trdijo ravno tako celotne Izgubljene iluzije. Carlos He-rrera svetuje npr.
Lucienu, da mora svet in družbo prej preštudirati, tj. racionalno spoznati,
preden ju skuša zavzeti. Ni naključje, da utemeljuje Carlos Herrera vse
svoje ravnanje na poznavanju zgodovine, na znanosti, in tako nehote in
mimogrede razodeva tudi smisel zgodovinopisja ter smisel oziroma raz-
sežnost tako imenovane objektivnosti zgodovinopisja. Nič manj zgovorna
ni njegova prispodoba s kartami, ki se ji pridružuje teza o skrivnosti in
prikrivanju kot vrhovnem zakonu. V luči vsega tega je razum nedvomno
le sredstvo volje do moči. Hkrati pa dobiva, če natanko premislimo pri-
spodobo o kartah in pravilih igre, še drug pomen: računanje preprečuje
oziroma zaustavlja igralčevo lastno požrešnost, je tedaj hlinjenje in zato
temelj lažne in vabljive razpoložljivosti. Razum z računanjem pove, do
kdaj se je treba .skrivati in kdaj udariti. Razum je računanje za račun
volje do moči. Zato ne more misliti resnico volje do moči, v razumu ni
nič — nihil — z resnico sveta in ji tudi zavezan ne more biti. Zato je
nekaj svobodnega in v temelju nihilističnega, kar potrjuje tudi tista
splošno znana misel, ki pravi, da razumska morala in razumska etika
kratko in malo sploh nista možni.
902
Razum potemtakem ni pozoren na resnico; znanost in metafizika ne
izrekata resnice — Niča. To ne pomeni, da lažeta ali da se motita. Kar
izgovarjata znanost in metafizika, je tudi resnica, vendar je to druga in
drugačna resnica od resnice sveta in tudi ni zanikanje te resnice. Resnica
volje do moči, resnica kot Nič se človeku razkriva sredi čutnosti. Izgovar-
janju te resnice pravimo Poezija. In ker izreka Poezija tisto resnico, katere
javljanje je tako ali drugače v zvezi s tisto rasežnostjo človeka, ki ji razum
pravi čutnost, pravimo hkrati, da je Poezija vezana na čutnost.
Poezija za razliko od razuma ni sredstvo volje do moči, pa tudi ni
sredstvo kakšnega drugega načela, ki bi bilo nasprotje ali negacija volje
do moči, tako da tudi Poezija ni negacija ali nasprotje filozofije in zna-
nosti. Vendar to ne pomeni, da je Poezija svobodna, kakor je svoboden
razum, saj vendar vemo, da resnica razsvetli čutnost le, kadar čutnost
sámo sebe uničuje, kadar je torej do kraja zavezana resnici ■— Niču. Zato
je tudi Poezija zavezana: z magično močjo jo nekaj nase priklepa, tako da
je razočarana ali uročena. Človeka pa začara ali uroči bodisi lepota Afro-
dite bodisi nakaznost Meduze. V svetu Balzacovih Izgubljenih iluzij, ki je
še vedno tudi naš svet, je poezijo uročila človeška nakaza, ki se imenuje
Nič. Zato je lepota Balzacovega romana in celotnega njegovega dela groz-
ljivost: ko beremo njegovo prozo, smo v magični oblasti Meduzinega
pogleda. Vsa evropska poezija pripoveduje nekaj žalostnega in grozljivega,
sama je nekaj žalostnega in polna groze. S svojimi zvoki in usodami svojih
ustvarjalcev izpričuje Nič in se izroča Niču na način samouničevanja: pes-
niki se pogubljajo. Poezija se spreminja v potrošno blago ali neobvezno
zabavo, samo sebe destruirá in postane antipoezija, antidrama, antiroman.
Poezija je poezija, če je samožrtvovanje na oltarju Niča.
Poezija, ki jo tukaj pojmujemo v najširšem pomenu kot umetnost,
kot izrekanje resnice sveta, ne odpira poti v novi svet, marveč samo izreka
resnico že prisotnega sveta, in to na načine, ki se prilegajo tej resnici sami
in toku njenega dogajanja v času. Takšno izgovarjanje ne prinaša ni-
kakršne koristi in nima samo po sebi nikakršnega učinka, ne opravlja
nikakršne izpreminjevalne akcije niti na individualnem niti na socialnem
nivoju. Zato Poezija ne utemeljuje in ne postavlja nikakršnih novih ide-
alov, vrednot ali vere. »Motil« se je torej Shelley, ko je zanosno razglašal,
da morale ne ustanavljajo preroki, marveč pesniki. »Motijo« se vse tiste
teorije, ki tako ali drugače ponavljajo, češ da Poezija-umetnost huma-
nizira človeka. Glogol »motiti se« je v tej zvezi nekam moten in morda
celo krivičen. Vse te teorije in misli namreč dovolj jasno »čutijo«, da je
resnica, ki jo prinaša poezija drugačnega izvora in drugačnega pomena
od resnice znanosti in racionalistične filozofije. Pri tem pa pozabljajo, da
ta drugačnost ne pomeni nasprotja ali zanikanja in da je uporabljiva res-
nica, ki jo izmeri in stehta razum. Resnica sveta, ki jo izreka poezija, se
namreč ne dogaja kot šolska ura, namenjena boljši informiranosti človeka,
dogaja se pravzaprav samo zaradi same sebe, ali kakor je rekel stari, temni
Heraklit: »Cas (ho aión čas, večnost, doba življenje) je otrok, ki se s ka-
menčki igra: otrok na prestolu.« Zato te resnice, ki jo človek izgovarja
903
v Poeziji, ni mogoče uporabiti na način aktivizma, voluntarizma ali ra-
cionalizma. Zato je tudi Poezija pravzaprav Igra in kot Igra Iluzija.
Za aktivizem, voluntarizem in racionalizem je Poezija vsaj nekaj
nepotrebnega, če že ne kaj slabšega. Zato je že Kant govoril o »nezaiteresi-
ranosti«. Ker pa je možna samo kot samožrtvovanje, se zdi, da je nera-
zumna, nenormalna ali celo blazna, in kakor kažejo usode pesnikov, takšna
tudi v resnici je. Vendar ne vedno in ne povsod, saj vemo, da je ponekod
ta blaznost svéta blaznost in blaznež otrok božji.
Vse, kar je bilo doslej povedano o čutnosti, o resnici in o izgovarjanju
resnice, se opira v prvi vrsti na usodo in osebnost Luciena de Rubempréja.
Zato se zdaj odpira vprašanje Davida Sécharda. Važne so naslednje razsež-
nosti njegovega lika: tudi David je pesnik in da nam bi to dopovedal, je
Balzac porabil takoj na začetku romana kar celo poglavje z naslovom Dva
pesnika. Po svoji pesniški naravi je enak Lucienu, s čimer se sklada še to,
da je tudi David nemočna igrača v rokah tuje volje in moči ter slednjič
propade, čeprav ne tako dokončno kot Lucien, marveč tako, da je iz živ-
ljenja samo izločen. Hkrati postane tudi orodje tuje volje do moči, saj
vemo, da je s svojo naivnostjo usodno prispeval k Lucienovi nesreči. Ven-
dar pa ni v njem nikakršne čutnosti; iz njega je čutnost tako docela iz-
ginila, da niti asket ni več. Iz tega bi bilo možno najprej sklepati, da po-
ezija nikakor ni nujno vezana na čutnost, potem pa bi se same po sebi
razvile še druge posledice.
Upoštevati pa je treba, da je David po svoji najgloblji določenosti
sicer res pesniška natura, a se ne vede kot pesnik, kratko in malo sploh ni
pesnik: ne piše pesmi in se ne uveljavlja kot pesnik, njegova pesniška na-
tura se ne more sprostiti, verjetno ravno zaradi tega ne, ker pač ni v njem
nikakršne čutnosti. Zakaj je Balzac potem tako odločno poudarjal prav nje-
govo pesniško nadarjenost? To vprašanje pojasnjujejo naslednja dejstva:
David je iznajditelj, ves se je prepustil svoji iznajditeljski strasti, da sploh
nima več občutka za zadeve in razmerja realnega sveta, in zato ga realni
svet v določeni meri tudi pogoltne, uniči in onemogoči. Njegova p>esniška
narava se je zaradi odsotnosti čutnosti sprostila v iznajditeljstvu, tako da je
iznajditeljstvo v določeni meri izenačeno s pesništvom. Tega izenačenja ni
težko razumeti, saj nam iznajditeljstvo in pesništvo veljata za eno in isto:
oboje je ustvarjanje novega, oboje je torej iznajdevanje. Vendar pa je
potrebno to izenačevanje utemeljiti tudi s terminologijo pričujoče študije.
Poezijo smo opredelili kot Poiesis, kar pomeni dvoje: zavezanost res-
nici sveta in prinašanje resnice na dan. Kako naj zavezanost in prinašanje
na dan ali proizvajanje združimo z iznajditeljstvom? Morda je v ta namen
potrebno, da razmislimo najprej o tem, kar govori že sam glagol iznajti.
Iznajti pomeni nekaj vxijti, in sicer nekaj, kar je že, in kar je sredi območja
bivajočega. Toda najti je treba na način, ki ga opredeljuje predpona iz,
katere pomen je razviden tudi iz glagolov: iz-delati, žz-misliti. Ta pred-
pona govori o tem, da je treba to, kar smo našli, prej iz-ločiti ali od-ločiti
od in iz tega, s čimer je bilo doslej povezano, nato pa ga dvigniti ven, iz-
in postaviti na svetlo, v svet. Iznajti je torej po svoji strukturi isto kot
904
poezija. Zato pomeni grška beseda poiésis najprej: dejanje, delo, izdelo-
vanje, proizvajanje.
Razlika je vsebinske narave. Iznajditelj, v našem primeru David
Séchard, »ima opraviti« z drugo »materijo-« kot pa pesnik, »opravek ima«
s stvarmi, ki pripadajo prirodi, medtem ko ima pesnik >K)praviti« s svetom.
Iznajditelj je torej zavezan resnici stvari, pesnik pa resnici sveta.
Vendar pa bi temu, kar počne David Séchard lahko rekli tudi znanost.
To bi bilo površno sklepanje. Iznajditeljstvo se sicer res dogaja tudi v ob-
močju znanosti, vendar je glede na računsko jedro znanosti vedno nekaj
nerazumnega in naključnega, tako da je npr. Etienne Souriau v svoji
knjigi o teoriji invencije razglasil naključje za poglavitni faktor iznajdi-
teljstva. Racionalna znanstvena analiza lahko opiše samo formalno struk-
turo iznajdbe. Znanstvenik-iznajditelj pa se praviloma vede neznanstveno,
iracionalno, kakor da bi bil v oblasti neke tuje sile.
Iznajditeljstva torej ni treba enačiti z znanostjo in razumom, z raču-
nanjem in racionalizacijo. Iznajditeljstvo dviga bivajoče — stvari — v
svetlobo sveta, zato v načelu ni posedovanje, uporabljanje, izrabljanje,
použivanje ali uničevanje. Kljub temu pa je ravno tako kakor ljubezen
neizprosno vključeno v zakonitosti in razmerja igre, ki jo igra volja do
moči. Zato ni naključje, da je Balzac čisto eksplicite povedal, da se je
David lotil svoje iznajdbe, ker je bil reven, ker je hotel denarja in bo-
gastva — denar in bogastvo pa sta, kot je to v Izgubljenih' iluzijah veliko-
krat čisto naravnost povedano —■ moč, ki omogoča samovoljo. David je
hotel moč, volja do moči je tedaj prvotni impulz za iznajdbo. Ker pa že
od vsega začetka ni bil močan, saj je bil reven, svoje iznajdbe sploh ni
mogel dokončati, dokončal jo je šele s tujo pomočjo, a ta tuja pomoč je že
pomenila, da je postal s svojo iznajdbo vred plen tuje volje in moči, kakor
je tudi to, kar je iznašel, postalo predmet izrabljanja in sredstvo volje in
moči. Iznajdba torej omogoča voljo in je njeno sredstvo: ko bi David lahko
svojo iznajdbo ohranil zase, bi pač postal močan.
Iznajditelj je potemtakem v marsičem podoben pesniku. Vendar se od
njega tudi razlikuje, kar se na zunaj kaže že v odsotnosti čutnosti. Vpra-
šanje iznajditeljstva kot iznajditeljstva se namreč nikdar ne more spre-
meniti v vprašanje iluzije, to pa zaradi tega ne, ker je vprašanje resnice
in resničnosti v iznajditeljstvu samo vprašanje skladnosti intelekta s
stvarjo, in iluzija bi bila v tem primeru res gola zmota. V odnosu med
človekom in stvarjo sploh ni prostora za iluzijo, saj stvar človeka vendar
ne more razočarati. Razumljivo je tedaj, da David kot izumitelj ni mogel
pMDstati glavni junak romana, ki ima naslov Izgubljene iluzije.
Iluzija in deziluzija se v iznajditeljstvu lahko pojavita samo v zvezi
z vprašanjem iznajditeljeve osebne usode, v zvezi z njegovo odgovornostjo
za usodo lastnih iznajdb. To pa je že čisto drug nivo, ki z iznajditeljstvom
kot takim nima nobenega opravka.
S pojasnili, ki se dotikajo osebnosti in usode Davida Sécharda in ki v
skladu z vsem dosedanjim razpravljanjem izločajo iznajditeljstvo iz tistega
območja, kjer se sploh lahko dogajata iluzija in deziluzija, pa se je pri-
bližal tisti trenutek, ko je treba poskusiti natančneje opredeliti ravno
905
pojem iluzije in deziluzije, in tako odgovoriti na vprašanja, ki stojijo na
začetku te študije.
Dogajanje, ki poteka v Balzacovem romanu pod naslovom Izgubljene
iluzije, je takšno dogajanje, v katerem se razkriva nihilistična resnica volje
do moči: resnica absolutne svobode, totalne mobilizacije, nezadržne eks-
panzije, optimističnega aktivizma, neutrudnega voluntarizma in samoza-
vestnega racionalizma. Razkrivanje resnice poteka kot dopolnjevanje, se
pravi v obliki dejanskega absolutiziranja svobode, dejanske totalizacije mo-
biliziranosti in dejanske univerzalizacije ekspanzije, ki se v svoji absolu-
tiziranosti, totaliziranosti in univerzaliziranosti obrnejo proti samemu sebi
kot uničevanje samega sebe.
Deziluzija potemtakem nastopi takrat in tam, ko in kjer »začne« volja
do moči požirati, uničevati samo sebe, ko in kjer začne prevladovati temna
plat svobode. Iluzija je njena svetla plat, je tam in takrat, ko je živ opti-
mizem aktivizma in z njim eshatološka vera v prihodnost. Iluzija je volja
do moči, ki »prikriva« svojo resnico. Zato iluzija ni zmota niti ne laž, ravno
tako pa tudi ne izvira iz nekakšne prvotne plemenitosti ali prvobitne do-
brote. Zato tudi deziluzija ni slovo od plemenitosti ali dobrote, ni resigna-
cija. Deizluzija je prostor in trenutek resnice. Ta resnica pa je grozljiva,
tako grozljiva, da jo človek nerad in le težko vzame nase. Zato ji skuša
pobegniti. Ta beg se na eni strani razodeva v domotožju po iluzijah, a to
domotožje je samo hrepenenje po zakritosti resnice, in če se to hrepenenje
realizira v tisti drži, ki ji pravimo razočaranje ali resignacija, potem je ta
drža prikrivanje resnice oziroma zaprtost za resnico. Po drugi strani se beg
od resnice uresničuje kot iskanje novih idealov in nove vere, kar naj bi
omogočilo novo akcijo, obnovo voluntarizma in racionalizma v obnovljeni,
»zakrpani« zakritosti resnice. Isto velja za tisti tip vedenja, ki mu po na-
vadi pravimo revanšizem ali revendikacija.
Deziluzija je sicer res v določeni meri razočaranje, vendar je hkrati
novo očaranje: človeka uroči Nič. Edino, kar je možno, je vztrajanje v tej
uročenosti, v edini zvestobi, ki je lahko sploh še zvestoba. To vztrajanje
poteka na način, ki ga med mnogimi drugimi opredelitvami imenuje tudi
naslov znanega Célinovega romana: »Voyage au bout de la nuit«. To je
morda najtežje, težje od iskanja nove vere in težje od samomora. Zato z
deziluzijo ne nastopi nemoč in volja je še vedno potrebna. Toda moč po-
meni zdaj: moči vztrajati na tej poti na konec noči. Volja pa pomeni: ho-
teti ostati na tej poti. Ce je to morda še vedno volja do moči, potem ni več
svobodna, neutemeljena in samovoljna volja do moči, saj je zavezana svoji
resnici in njenemu dopolnjevanju.
Dogajanje iluzije in deziluzije pa je neposredno vezano na tisto raz-
sežnost človekovega bivanja in vedénja, ki ji pravimo čutnost. Čutnost je
univerzalni pojav in je razpoložljivost za resnico, pripravljenost za resnico.
Prihod resnice se dogodi lahko le v območju čutnosti, kar pomeni, da te
resnice ni mogoče spwznati z logičnim sklepanjem ali drugimi racionalnimi
operacijami. Prihod resnice je eksistencialni pretres, njegovo ime je utru-
jenost. Vprašanje je le, kaj se vse zgodi s čutnostjo, ko je ta pretres dovršen
906
in ko se volja do moči spremeni v moč za resnico in voljo do resnice. To
vprašanje mora ostati samo vprašanje.
Resnico, o kateri tukaj govorimo, izreka Poezija. To ne pomeni, da se
človeku »prikazuje« resnica samo preko Poezije, ona ni vezana na Poezijo,
pač pa je Poezija vezana na čutnost. Ce smo torej vseskoz obravnavali
čutnost in poezijo skupaj, to ne jx)meni, da je Poezija privilegirani prostor
tudi na ravnini eksistence. Ta privilegirani prostor je tisto področje, ki mu
pravi Balzac čutnost.
Vse, kar je bilo povedano o iluzijah in izgubljenih iluzijah, o čutnosti,
poeziji in iznajditeljstvu, velja v tej obliki in v opisanih razsežnostih pred-
vsem za svet Balzacovih Izgubljenih iluzij, in povedano je bilo deloma tudi
s terminologijo Izgubljenih iluzij. S stopnjevanjem ekspanzije, z nara-
ščanjem utrujenosti, ki se razrašča v strah in tesnobo, se spreminjajo tudi
obseg, pomen in razsežnost vseh teh pojmov, čeravno ostaja marsikaj isto,
kar je bil tudi vzrok, da smo ponekod lahko segli preko horizonta Balza-
covega sveta in časa.
Ob tem pa ni mogoče mimo naslednjega vprašanja: če sta čutnost in
poezija na določen način resničnejša od akcije in razuma, ni jasno, zakaj
ima zgodba, ki govori o uničenju poezije in čutnosti, naslov Izgubljene
iluzije ter tako opredeljuje poezijo in čutnost kot nekaj neustreznega in
neresničnega. To se je zgodilo najprej zaradi tega, ker se je Balzac kot
avtor »postavil na stran« razuma in akcije; prepričan je očitno bil, da volja
in moč nista nekaj nihilističnega in vse-uničujočega, da ne pomenita tudi
lastnega uničenja in da ne prinašata samo doslednega moralnega nihilizma,
marveč nudita še druge, boljše in zlasti dosledno poštene možnosti. Te
možnosti je upodobil v Danielu d'Arthezu in njegovih prijateljih. In ko v
tej luči opazujemo razpored sil, se nam odkrije Balzacov svet kot svet
štirih temeljnih možnosti: najprej so ljudje volje in moči, ki dosežejo
uspeh, a pri tem ne zaidejo v zlo, nihilizem, cinizem itd. — to je d'Arthez
s svojim krožkom. Na drugi strani stojijo ravno tako močni ljudje, ki
ravno tako dosežejo svoj cilj, pa pri tem uporabljajo nemoralna sredstva
od prevar do zločina — to so stari Séchard, gospa Bargentonova, brata
Cointeta in nešteti drugi; njihovo najpopolnejše utelešenje je Jacques
Collin, kralj podzemlja. Na tretji strani so slabiči, ljudje brez moči in brez
volje, ki sicer ne morejo uspeti, postanejo žrtve, a ostanejo kljub temu
plemeniti, dobri, pošteni itd. — to so v prvi vrsti David Séchard, njegova
žena Eva in njena mati. Nazadnje so slabotni ljudje, ki ravno tako pro-
padejo, a pri tem zabredejo v zločin, se v svoji nemoči vdajo zlu — to je
Lucien de Rubempré.
Balzac stoji na strani Daniela d'Artheza, tako da lahko opišemo nje-
govo prepričanje takole: biti močan in samo s poštenimi sredstvi v največji
možni meri realizirati svojo moč kot obvladovanje sveta in ljudi. Takšno
stališče pa je treba tudi utemeljiti, dokazati je treba, da je uresničljivo.
V Izgubljenih iluzijah nam Balzac tak dokaz ponuja v naslednjih stavkih,
ki jih je Daniel d'Arthez napisal v pismu Evi Séchardovi in v katerih je
med drugim opredelil tudi razliko med svojo in Lu ci enovo potjo: »Družba
je zaradi neke posebne muhavosti posebej prizanesljiva do mladih ljudi
907
takšne narave [kakršne je Lucien de Rubempré]: ljubi jih, izroča se lepemu
videzu njihovih zunanjih darov; ničesar ne zahteva od njih, odpušča jim
vse napake.. . Nasprotno pa je neomejeno stroga do močnih in popolnih
narav. S tem ravnanjem, ki je navidez krivično, je družba verjetno nekaj
vzvišenega. Smeji se norcem, od njih ne zahteva drugega kot zabavo in
tudi pri priči pozabi nanje; da pa bi upognila koleno pred veličino, mora
biti božansko sijajna... Vsakemu po njegovi meri: večni diamant mora
biti brez napake, trenutni domislek mode sme biti lahkoten.«
Družba je potemtakem pravična, saj dopušča zmago moči in plemeni-
nosti, zmago veličine, ki je božansko sijajna. Držuba je torej prirejena
načelu moči. Zato nihilizem moči ni nekaj univerzalnega, marveč samo
nekaj delnega, kar seveda pomeni, da volja do moči ni samovolja in da
moč ni moč zaradi moči same, saj gre vendar za večni diamant brez
napake, za božanski blesk veličine, torej za vrednote in za popolnost. To,
kar hoče volja, in to, kar doseže moč, je vanju tako rekoč že od vsega
pKJČetka položeno in zato nista svobodni. Vprašanje pa je, od kod ta v
načelu »plemenita« usmerjenost volje in moči? Balzac je moral to usmer-
jenost utemeljiti, najti njen izvor v nečem, kar ni več reduktibilno. To, kar
je potreboval, je našel, ko je iznašel pojem energije in si na njeni podlagi
zgradil obsežen sistem, obsežno vizijo sveta, ki ni položena samo v temelj
njegovega literarnega dela, marveč jo poznamo tudi iz cele vrste njegovih
čisto načelnih izjav in razmišljanj, zlasti tistih, ki jih najdemo v romanih
Fiziologija zakona in Sagrinova koža. Ves ta sistem je podrobno popisal že
Enrst Robert Curtius.* Ni naš namen, da bi ponavljali Curtiusova dogna-
nja. Potrebno je omeniti le tiste aspekte, ki so v neposredni zvezi z našim
vprašanjem.
Energija ima pri Balzacu vse tradicionalne lastnosti dosledno metafi-
zične kvalitete, saj je temelj, vir in najvišje določilo vsega. Svet je za
Balzaca samodejni organizem, ki ga je sicer ustvaril in v tek pognal bog,
a ki cd svojega nastanka naprej poteka v skladu z lastnimi zakoni in iz
lastne moči, ki je energija, le-ta pa je v resnici samo nenehno obnavljanje
in ponavljanje prvega — božjega — sunka. Balzacova vizija sveta zato
v marsičem spominja na temeljne opredelitve Aristotelovega sistema.
Energija je nekaj, kar je kakor sila. Na eni strani je moč, izvaja pri-
tisk, na drugi strani pa je nekaj dimaničnega, je vedno nekam usmerjena,
ravno tako kakoa- npr. volja. Moč in ekspanzivnost sta eno in isto, kakor
sta tudi volja in moč eno in isto, čeprav ne enako. Vse to je jasno raz-
vidno že iz tistih Balzacovih izjav, ki smo jih doslej navedli.
Za Balzaca je energija temeljna substanca vsega: da sploh kaj na svetu
je, da se sploh kaj dogaja — vse to je »zasluga« energije. Energija je Bit
bivajočega in sama vrhovno bivajoče, vse ustvarja, vse omogoča, vse vodi
v polnoet in zrelost, ter je zato sama popolna zrelost, čista pozitiviteta.
Realne stvari in realni ljudje so samo realizacija energije, njihova vred-
nost pa je odvisna od kvalitete in kvantitete energije, ki je v njih. Zares
vredno, polno, zares svoja lastna realizacija je samo to, kar je najvišja
■* E. R. Curtius, Balzac, 2. izd. Bern 1951. Glej tudi Georges Poulet, La
distance intérieure, Paris 1952.
908
možna koncentracija energije. V tem duhu pravi Daniel d,'A.rthez takole:
»Kaj je umetnost, gospod? Koncentrirana narava,« in nanava je tukaj sino-
nim za energijo. Iz tega sledi načelo svobode: da bi se energija lahko
skoncentrirala, da bi vse lahko prišlo do svoje polnosti, ne sme energije
nič ovirati, mora biti svobodna. Sleherna ovira preprečuje koncentracijo in
onemogoča polnost.
Ko je Balzac ta svoj »model« razpel tudi preko družbe, se je .pokazalo
najprej, da vsak človek prejema od Narave določeno kvantiteto in kvali-
teto temeljne substance. Človek je torej detrminiran, in zato tudi v Izgub-
ljenih iluzijah kar naprej srečujemo naravo in naravne darove kot nekaj
ireduktibilnega. Zdaj pa je vse odvisno od tega, če se človek vede tako,
da je njegovo ravnanje v skladu z dodeljeno mu količino in kakovostjo
energije. David Séchard npr. se vede ustrezno: slabič je in nikdar ne skuša
iti preko meja svojih po naravi določenih možnosti. Lucien pa se vede
neustrezno: slabič je, pa hoče posnemati močne ljudi, hoče to, kar pri-
pada po naravni določenosti samo močnim. Ta primer kaže, da se človek
lahko vede drugače, kakor pa bi ustrezalo naravi stvari in zakonom
energije, ki so zakoni svobode in koncentracije. Mar je to znamenje člo-
vekove svobode? Ne. Energija privlači energijo, večja količina privlači
manjšo. Zato spada v Balzacov sistem tudi teorija o privlačnosti in pre-
nosnosti energije. Izdelal in opisal jo je zlasti v romanu o Louisu Lam-
bertu.
Zdaj se začne položaj v družbi zapletati, tako da ustrezna količina
od narave podarjene energije še ne določa vsega, saj je očitno, da so
prav tako odločilna tudi razmerja, ki se spletajo v družbi kot sistem
odnosov med različnimi količinami energije. Ta razmerja so glede na iz-
vorno načelo le nekaj naključnega. Zato ima Balzacov model v bistvu
samo dve razsežnosti: Narava —• Naključje, a Naključje pomeni tukaj
Družba. Ta model je prisoten npr. že v naslednjem kratkem pojasnilu
o usodi Lucienovega očeta: >yNarava je napravila iz gospoda Chardona
kemika, naključje pa ga je napravilo za lekarnarja v Angoulêmu.«
Tako se vedno znova in znova odpira vprašanje, ;di so tudi »na-
ključne« sestavine takšne, da se energija lahko sebi primemo uresniči
po logiki svobode in koncentracije? V primeru Daniela d'Artheza se je
to zgodilo in zato je ostal tudi pošten, zvest vsem temeljnim moralnim
normam. Drugače je z Vautrinom-Herrero. Njegova energija se v družbi
ni mogla uresničiti, zato je postal upornik, maščevalec, zločinec, čeravno
ni bil že po naravi utelešenje zla, saj vendar vemo, da je zašel prvikrat
v ječo zato, ker je iz plemenitega nagiba vzel tuj greh — in to je docela
v skladu s temeljem same metafizične energije. Zlo nastane samo takrat
in tam, kjer in kadar stvari ne .potekajo v skladu z načelom svobode in
koncentracije. To se zgodi v dveh primerih: najprej, kadar hoče biti pre-
majhna količina to, kar je primerno le za veliko koUčino energije; in
kadar je veliki moči odmerjeno le to, kar je primerno samo za majhno
količino energije. V prvem primeru slabič izsiljuje energijo, v drugem
primeru množica slabičev ovira energijo. Iluzorično pa je oboje: izsilje-
vanje in oviranje. Resnična moč se bo uveljavila kljub vsem oviram, pa
909
čeprav s sredstvi zla in kot čisto zlo; nemoč pa bo ostala vekomaj samo
nemoč, njeno »prenapenjanje« pa privede le do čutnosti — in kolikor
je poezija že po tradiciji vezana na čutnost, je verjetno, da se v takem pri-
meru izoblikuje izrazita pesniška narava, ki pa je zaradi svoje temeljne
pomanjkljivosti obsojena na polom.
Ta kratek pregled glavnih sestavin in notranjih razmerij Balzacovega
metafizičnega sistema je sicer pomanjkljiv, vendar pa kljub temu dovolj
razločno kaže, da bi lahko vanj brez slehernega nasilja vključili celotno
gradivo Izgubljenih iluzij, tudi tisto, ki ga je naša študija posebej obrav-
navala, tako da bi si že s tem sistemom samim lahko pojasnili celotni
ustroj romana in vse poglavitne nadrobnosti. Dodati bi bilo treba le še
ustrezne podatke, ki bi pojasnjevali individualno psihološke in splošno
družbene vzroke takšnega sistema in njegove literarne realizacije. Tak
je tudi običajni postopek literarne zgodovine. Zato se zdaj z vso ostrino
zastavlja naslednje vprašanje: zakaj je pričujoča študija ubrala drugo pot,
tako da se njeni rezultati ne skladajo s tistim Balzacovim vrednotenjem
stvari, ljudi, družbe in narave, ki logično izvira iz njegovega metafizičnega
sistema in ki je tako ali drugače tudi v romanu prisotno?
Na zastavljeno vprašanje je treba odgovoriti, in sicer najprej zaradi
Balzaca samega, nato pa tudi zaradi pobud, iz katerih je ta študija sploh
nastala. Ne gre namreč za trenutno domislico, ali prazno modo, marveč za
vrsto tehtnih razlogov, ki jih poraja sodobna problematika literarne zgo-
dovine, kritike in teorije in ki na Slovenskem nekako ne morejo uveljaviti
vse svoje zahtevnosti, pač pa so zaradi starih slovenskih navad v svojih
rezultatih in v poskusih, ki se iz njih rojevajo, deležni vse preveč nestrpnih
diskvalifikacij.
Načeloma je jasno, da se bo upravičenost našega ravnanja potrdila
le, če se nam posreči opisano Balzacovo vizijo relativizirati in če bodo
rezultati te relativizacije skladni z rezultati celotne študije, skratka, če je
možno tudi to vizijo vključiti v naš splošni koncept.
Balzacov pojem energije je, kot smo že rekli, tipič-no metafizična kva-
liteta, je Bit bivajočega in najvišje bivajoče ter ima zato isto funkcijo
kot Platonova Ideja, ki je »nadomestila« resnico razpolovlj enega sveta in
začela tako prikrivati resnico razpolovljenosti, se pravi resnico odsotnosti
enotnosti, ki pomeni da enotnosti ni. Ce je tako, mora tudi Balzacova
Energija prikrivati resnico sveta, ki je Nič, kar v našem primeru pomeni,
da prikriva nihilistično bistvo aktivizma in uveljavlja samo njegovo ne-
omejeno svobodo. Iz tega mora slediti, da se je energija kot metafizično
načelo lahko pojavila samo v takšni »fazi« razvoja Evrope, ko je volja
do moči po večini še odpirala nove in nove horizonte. To domnevo potrjuje
najprej dolga vrsta sestavin samih Izgubljenih iluzij. Družba je sicer bila
res boj vseh proti vsem, vendar še ni bila totalitaristična diktatura niti
ne planirana masovna potrošnja. Oblika in konvencija kot razpoložljivost,
sta sleherni individualiteti nudili še dovolj prostora za njeno strogo in
jasno zarisano enkratnost. Zato je v Izgubljenih iluzijah čutnost skoraj
edino sredstvo volje do moči, kar pomeni, da je vse potekalo po »naravni«
910
poti, po logiki darwinisticnega »naravnega izbora« brez neposrednega na-
silja, da so torej imeli še vsi enake možnosti.
Pri tem najbrž ni brez pomena Balzacova osebna izkušnja. »Prišel
je iz nič, zahteval je vse,« pravi o njem E. R. Curtius. Takšna drža pa
razodeva optimizem aktivizma. Docela naravno je spričo vsega tega, da je
ravno poezijo in čutnost proglasil za nekaj iluzoričnega in pogubnega, ko
pa se je ravno preko poezije in čutnosti odkrivala druga plat svobode, tista
namreč, ki je bila še do takšne mere prikrita, da je bila vera v zmago-
vitost plemenite moči zares še nekaj avtentičnega.
Vendar pa zdaj nikakor ni jasno, kako je bilo sploh mogoče trditi, da
najdemo v Balzacovem romanu resnico sveta, če pa v isti sapi zagotav-
ljamo, da je bila ta resnica pravzaprav prikrita in da je razen tega Balzacu
samemu tudi njegova metafizično racionalistična konstrukcija zastirala
pogled v to resnico?
Prikritost resnice v našem primeru ne pomeni niti, da se resnica
sploh ne dogaja, niti da se človeku sploh ne razkriva, saj vendar vemo,
da se mu odkriva sredi čutnosti, v trenutkih utrujenosti in jasnovidnosti.
Prikritost pomeni samo, da ta resnica še ni »splošno znana«, da se ljudje
ne sprašujejo še o resnici žrtev, da je človek še vedno svoj lasten in svo-
boden projekt itd. Odkrivajoče se resnice v takšnem položaju ne moreta
izrekati niti metafizika niti znanost, izreka jo samo poezija. Vendar iz tega
ni treba sklepati, da se znanost in metafizika lažeta ali motita, da pona-
rejata resnico. Znanost in metafizika lahko docela natančno zaznata vse
tiste »pojave«, v katerih se kaže resnica, le da te resnice ne moreta misliti.
Zato je Balzac s svojim metafizičnim energetskim sistemom lahko zajemal
celoto sveta, ohranjal njegovo nedotakljivost, kar pomeni, da kljub svoji
metafizični racionalizaciji pojavov in dejstev teh dejstev ni deformiral,
nasprotno bil jim je docela zvest. To je v sami naravi metafizike in
znanosti.
Balzacu je njegov pojem energije omogočal, da je gledal na svet
z neke transcendentne točke. Opazoval je življenje od zunaj, od daleč, kot
marionetno predstavo, zares kot komedijo. Njegova metafizična točka mu
je dajala sposobnost svojevrstne nepristranosti: nobena žrtev ni bila dovolj
pretresljiva, noben zločinec dovolj zavržen, da bi enega poviševal, drugega
poniževal. Takšni, kakršni so upodobljeni, so vsi enaki in enakovredni.
Nietzsche si je zapisal tole misel: »Balzac —• globoko zaničevanje množic.«
Balzac se res ni skušal nikomur prikupiti, ves trden in samozavesten je
stal na svoji razgledni točki, kot vladar, kot utelešenje volje do moči, za-
nesljiva metafizična moč. Zato npr. niti Danielu d'Arthezu, ki naj bi bil
potrdilo njegove vere v zmagovitost plemenite moči, ni »prizanesel«, mar-
več je zapisal, da hoče ta mladi mož pogoltniti ves svet in da komaj čaka,
da bodo njegove teorije spregovorile z jezikom pušk in giljotine. Vsi so
eno in isto — energija. Zato je vključil v svoj svet tudi že »mejne« pojave,
se pravi takšne prvine, ki so že jasno govorile, kako se vedno hitreje raz-
kriva aktivizem kot totalni nihilizem. To je primer Collina-Herrere. V tem
trenutku pa se je znašel Balzac na sami meji realizma, kajti vse kaže.
da je realistična proza možna samo v okvirih neskaljenega aktivističnega
911
optimizma in da je docela prirejena času prikritosti nihilistične resnice
sveta. Cim več je prihajalo v evropski svet novega totalitarizma, čim bolj
je postajala družba masovna, čim bolj je naraščala moč organizacije in
čim večje razsežnosti je dobivala skrita resnica volje do moči, tem hitreje
se je realistični roman razkrajal, dokler ga ni zamenjal docela nov tip
proze, ki jo je ustvaril Franz Kafka.
Balzacov metafizični sistem je bil torej tako docela prilagojen dejan-
skemu poteku sveta, da ni mogel deformirati njegove podobe. Z njim si
je Balzac »napačno« — tj. metafizično in znanstveno razlagal realno doga-
janje, ne da bi ga deformiral. Njegov metafizični »model« je slepa in
natančna reprodukcija prikritosti resnice. In ravno zato se v njegovih
delih docela svobodno razodeva tudi tista resnica, ki jo lahko izgovarja
samo poezija in ki je metafizika in znanost sploh ne moreta misliti, tako
da je tudi Balzac kot racionalistični metafizik ni mislil. Ce pa je ni mislil
in ne razumel, ne pomeni, da je kot pisatelj ni upodabljal.
Iz tega pa nedvomno sledi sklep: če hočemo razumeti resnico, ki je
vklenjena v Balzacovo delo in ki je njegova metafizično radonalistična
misel ni mislila, potem se moramo odreči ravno njegovi metafizični inter-
pretaciji njegovega lastnega literarnega sveta. Literarno delo kot utele-
šenje določene metafizične vizije razkriva nekaj, kar je drugo in drugačno
od te vizije. Razkriva tisto resnico, ki je metafizika ne misli, s tem pa
hkrati razkriva tudi resnico te metafizike same, pripoveduje nam, katero
resnico ta metafizika prikriva in je ne more misliti, odkriva bitno zgo-
dovinski izvor in smisel »svojega lastnega« metafizičnega izvora. Literarno
delo kot poezija prinaša na dan resnico sveta, hkrati pa tudi resnico meta-
fizičnega načela, iz katere je bilo na svoj način porojeno. Zato mora vsako
razmišljanje o literarnem delu zapustiti avtorjevo metafizično točko, aH pa
se mora prej ali slej izgubiti v tezi o takšnem ali drugačnem notranjem
protislovju, pa naj bo že nasprotje med mislijo in čustvom, med avtorjem
kot pisateljem, med neposredno čutno percepcijo sveta in racionalno lo-
gično razlago istega sveta itd. V resnici pa sploh ne gre ne za protislovje
in ne za nasprotje, saj je očitno, da se nam razlika med metafizično racio-
nalistično razlago in med literarno pesniško vizijo enega in istega sveta
pokaže kot nasprotje samo, če se postavimo na stališče metafizičnega na-
čela, ki v svoji »slepoti« mora to, česar sámo ne more misliti, razložiti kot
nekaj, česar sploh ni mogoče misliti in kar je torej nerazumno. Treba pa je
slediti resnici literarno pesniške upodobitve, saj nas ta resnica privede
tudi do resnice in smisla samega metafizično racionalističnega načela. Tudi
nam je konkretno literarno-pesniško »gradivo« omogočilo, da smo sestopili
v resnico Balzacovega metafizičnega energetskega sistema in se tako znašli
v območju resnice, ki je tudi resnica Izgubljenih iluzij samih. Ni torej več
potrebno govoriti o notranji razklanosti Balzaca, o dvojnosti njegove oseb-
nosti — in če se je pričujoči študiji posrečilo uskladiti avtorja z njegovim
delom, je s tem dosegla svoj namen in si našla svoje potrdilo.
912
iz prihodnjih Številk
BRACO ROTAR: PUSTI KRAJ, ITAKA RODNA (proza)
HERMAN VOGEL: PESMI
ERVIN FRITZ: PESMI
cveto preželj: pesmi
PAVEL LUŽ AN: PESMI
SAMO SIMCiC: PESMI
IVAN CIMERMAN: PESMI
TARAS KERMAVNER: ODSOTNA PRISOTNOST BITI (razprava)
VELJKO RUS: KLIKE V DELOVNIH ORGANIZACIJAH (razprava)
STANE SAKSIDA: DRUŽBENA STRUKTURA IN MODELI DRUŽBENE
STRATIFIKACIJE (razprava)
TINE HRIBAR: CAS IN SMISEL PREBIVANJA (esej)