408
Obrtnija.
Važen nasvet.
Nemški nacijonalci so v političnem oziru skrajno netolerantni, vladoželjni ljudje, s katerimi sploh ni možno paktirati, toda v gospodarskem oziru so vse drugačni in zastopajo mnogokrat nazore, katerim tudi njihov največji nasprotnik ne more odreči priznanja.
To se je pokazalo te dni v poslanski zbornici. Znani nemškonacijonalni poslanec dr. Steinwender je tam stavil predlog, kateremu se mora priznati največja važnost in glede katerega je želeti, da bi se srečno izvršil, ker bi se ž njim obstoječim razmeram v mnogih ozirih prišlo o okom.
Steinwender je predlagal, naj se sklene zakon, s katerim bi se omogočilo podržavljen je ali poddeželjenje obstoječih in bodočih rudokopov in premogokopov.
Kakor znano, ima država že sedaj več rudokopov v svoji lasti in jih izkorišča sama prav tako, kakor kak navadni podjetnik. V principu torej ne more biti ugovora proti Steinwenderjemu nasvetu. Pomisleki, da bi se na ta način   storil  nekak   korak   k kolektivizmu, k dr-
žavnemu socijalizmu, ni resen. Taki pomisleki so zastareli, posebno, če se uvažuje, da je država že sedaj večkrat nastopila kot podjetnik. V Idriji dobiva država živo srebro, v Vielički koplje sol, na Ogerskem koplje zla'o. Pa ne samo, da ima država mnogo rudnikov v lasti in da jih izkorišča, tudi drugače nastopa kot podjetnik. Kaj država ni podjetnik, ko monopolizuje tobak? Ali ni podjetnik, ko zida železnice in vodi obrat ? Zatorej ne gre, da bi se s principalnega stališča ugovarjalo Stein wenderjevemu nasvetu.
S stališča delavstva že celo ni ugovora, da bi država ali da bi dežele prevzele rudnike in premogokope. Delavci, ki delajo za državo, so sicer povprek ravno tako slabo plačani, kakor zasebni rudarji, ali vender so v mnogih ozirih na boljem. Država jim zagotavlja vsaj neki stalni zaslužek in jih vsaj deloma preskrbi za slučaj onemoglosti, česar še nobenemu zasebniku ni prišlo na misel. Sploh izkoriščajo zasebniki svoje delavce veliko bolj, kakor jih izkorišča država. Kdor primerja razmere, ki vladajo v Idriji, z razmerami, ki vladajo na primer v Moravski Ostravici tisti se hitro prepriča, da so vender razmere v eraričnem rudniku vse boljše, kakor pa kjerkoli drugod
Vzlic temu pa je brez dvoma, da naleti Steinwen-derjev predlog na največji odpor, očitni in tajni. Ta odpor bo izhajal z dveh strani: od strani podjetnikov, in zlasti od strani finančnih špekulantov.
Podjetniki se bodo branili, prepustiti svoje rudnike in premogokope državi, ker vedo, da bi s tem prišli ob lepe svote. To se sicer ob sebi razume, da bi država podjetnikom, katerih rudokope bi prevzela, poplačala popolno vrednost njihovega podjetja, vrednost, ki bi se izračunala po sedanjih dohodkih in pa po realni vrednosti dotičnih podjetij. Toda podjetniki ne bodo s tem zadovoljni, zlasti ker vedo, da bo vrednost njihovih podjetij še znamenito narasla, ako se avstrijska industrija primerne razvije. Renta, ki jo bodo rudokopi in premogo-kopi dajali v bodočnosti, bo brez dvoma veliko večja, nego je renta, ki jo dajejo v sedanjosti, in zato se bodo podjetniki sploh branili nasvetovane eksproprijacije.
Najhujši odpor bodo seveda delali tisti podjetniki, ki zdaj na umeten način vzdržujejo jako visoke cene svojih produktov.
V tem oziru naj navedemo samo jeden dokaz, ki je pa v resnici klasičen. Praška železarska družba, kateri je duša znani Karol plem. Wittgenstein, je cena železju silno zvišala. Železo je pri nas znatno dražje, kakor v Nemčiji ali na Angleškem, zlasti so razmere železarskih družb take, da bi bilo lahko železo veliko cenejše. Občinstvo se pri železju na najbrezvestnejši način izkorišča* Wittgenstein je to dosegel na dvojen način, Ustvaril je železarski kartal, združenje vseh producentov železa, ki so se zjedinili, da zvišajo cene železa, in izrabil je svojo in svojih zaveznikov kapitalsko moč v to, da je konkurenco zadušil. Slovenci smo to nekoliko sami občutili. Wittgenstein je namreč ubil takoimenovano Alpinsko mon-
409
tansko družbo, ki je imela na Štejerskem in na Koroškem lepe rudokope in fužine.
Pokupil je njena podjetja in delo v njih vstavil, tako, da je zdaj praška železničarska družba oproščena vsake konkurence in da občinstvo lahko dere kakor se jej zljubi.
Taki ljudje, kakor Wittgenstein proti kateremu je Steinwenderjev predlog v prvi vrsti naperjen, se bodo seveda z rokami in z nogami branili, če bi se jim hoteli vzeti njihovi rudniki.
In njih odpor bo podpirala borza. Kaj se pa danes na borzi kupuje in prodaja? I no „Prager Eisen" — za druge papirje se že nihče več ne zmeni. Špekulantje imajo pri tem kolosalne dobičke in da jih bodo branili strastnejše kakcr levinja svo;e mladiče, tega pač ni težko uganiti.
Steinwender je storil pogumen in pameten korak. 2 njegovim predlogom se bo veliko na bolje obrnilo, ali dotlej, da bo ta predlog zadobil veljavo, preteklo bo še mnogo časa in bo treba še velikanske boje prebiti.