V Ljubljani, v Januarju 1919. POPOTNIK PEDAGOŠKI IN ZNANSTVEN UST. Letnik XI. Štev. 1. o i", "i i ■ i * Vsebina: \ ♦ J. Fr. PraprotnlA; Nuratu .........,.,.,,.,. r . , 1 2. Spectator: V novi svet.........................1 3. Dr. Franc Derganc: William James................5 4. Marija Kmetova: O notranji vzgoji nčiteljstva............15 5. Fr. Vajda: Prispevek k Šolskemu programu............. 16 6. Temeljna načela za načrt preustrojitve Šolstva...............21 7. h Šolskega dela: Brez računice..................24 8. t Ivan Cankar . ,.......................27 9. 81ovstvo.....................|g,-.......2« 10. Razgled; To In ono ......................31 ' "* "C1 > j Last in založba Zaveze jugoslovanskega učitelj stva. Tiska »Učiteljska tiskarna" v Ljubljani. / St 16. y Razpis nadučiteljske službe. Koprivnica, šolski okraj Kozje, dvorazredna ljudska šola, tretji krajevni razred, katoliški verouk. Prošnje naj se vlože do 22. februarja 1919 pri krajnem šolskem svetu v Koprivnici pri Rajhenburgu. Okrajni šolski svet Kozje, dne 18. januarja 1919. Št. 34. Razpis službe učitelja. Pišece, šolski okraj Brežice, petrazredna ljudska šola, drugi krajevni razred. Prošnje naj se vlože do 28. februarja 1919 pri krajnem šolskem svetu v Pišecah. Okrajni šolski svet Brežice, dne 24. januarja 1919. Redakcija tega zvezka se je zaključila i. jan. 1919. izhaja 15. dne vsakega meseca v zvezkih in A VJJTv/ 1 iMllV stane na leto 8 K, pol leta 4 K, četrt leta :: 2 K. Posamezni zvezki stanejo 1 K. :; Naročnino in reklamaciie sprejema Zavezin" blagajnik Fr. Luznar v Kranju. — Rokopise je pošiljati na naslov: Pavel Fleri), nadučitelj v Letušu, p. Rečica ob Paki. Za uredništvo odgovoren: Anton Sterlekar. i-R. PRAPROTNIK: NERATU* Nerat je pomagal »Popotnika« ustanoviti, Nerat ga je pomagal voditi, Nerat ga je vodil, sam — polnih 36 let. Ves čas — polnih 39 let — je deloval z njim za napredek narodnega šolstva* je pospeševal strokovno in občo izobrazbo slovenskega nčiteljstva, se je potegoval za njegove pravice in je branil njegovo čast. Vse je dosegel: narodno šolstvo je napredovalo, povzdignila se je strokovna in obča izobrazba slovenskega učiteljstva, slovensko učitelj-stvo je doseglo več pravic, uživa večjo čast; zakaj njegov um je velik, njegovo srce blago, njegova volja trdna. Zato nam je bridko, ko zapušča Nerat svojega »Popotnika«. Zapušča pa ga lahko z zavestjo, da ga zapušča na stališču, ki je neomajno, ki mu omogoča krepko rast. Zapušča ga lahko z zavestjo, da je storil več, kot je bil dolžan. Zapušča ga lahko z zavestjo, da si je postavil bleščeč spomenik v zgodovini našega šolstva. Želimo mu, da bi mu bilo dano, še-dolgo gledati na plodove svojega truda v krepkem zdravju. Želimo mu, da bi mogel še dolgo gledati na razvoj svojega dela, ki mu je dal podlago sam. . Srečen bo. _ □BED SPECTATOR. V NOVI SVET! Vojna je za nas končana. Kakor se bo tudi še zasukalo kolo politike, eno je brezdvomno dejstvo:-živeli bomo kot gospodarji na svojih tleh>in delali odslej za sebe in svoje otroke. Toda še nekaj ni nič manjše dejstvo — zanašati se smemo pri tem delu samo na svojo lastno moč. V to svrho * Ta zapisek smo dobili od starega „Po-otnikovega" sotrudnika, g. Fr. Praprotnika v Mozirju, ki se poslavlja v njem od dozdajšnega g. urednika. Dasi vemo, kako nasproten je g. M, .1. Nerat vsakemu pohvaljenju in slavljenju, priobčujemo gorenje tem rajši, ker govori v njem pisec iz srca tudi nam in vsem .Popotnikovim" p. n. sotrudnikom izza dolgoletnega M. .(. Neratovega uredovanja. Pridružujemo se v polni meri Fr. Praprotnikovi izjavi! Uredništvo. pa treba pregledati zaklade naših sil, jih očistiti zgodovinske navlake ter dopolniti z boljšim blagom. Osobito velja to za duševne delavce, med njimi za učiteljstvo. Ne varajmo se s tem, da se smatramo kratko-malo zmožne za novo, plodovito delo v novi državi. Preveč je v nas še tega, kar nam je zasadilo v srce nemško obiležje stare Avstrije. Vsega tega se moramo brezpogojno rešiti. Deloma se je to že zgodilo v pred-peklu, v preteklih letih vojne, a mnogo dela, predvsem tihega, osebnega nas še čaka. V prvi vrsti se moramo otresti verig nemške pedagogike in njenega izrodka, avstrijske vzgojeslovne vede. Ne zanikujem svetovne splošnosti vzgojnih načel, vendar trdim, da nemška pedagogika ni Šla tiste poti, ki je edino prava in vodi do človečnosti. Vzgojitelji so se sicer v pretežni večini zavedali svetega cilja vsake zdrave vzgoje, toda tisti številni možje, ki so predstavljali nemško državnost, med njimi mnogo profesorjev, so znali vsa ta lepa načela pretvarjati v strup ali pa so prišla do veljave načela pedagoških šarlatanov. Avstrijsko šolstvo pa je bilo nekaj posebnega. Kljub lažiliberalnemu šolskemu zakonu z leta 1869. je temeljilo kakor avstrijsko nemštvo, kakor država sama na neznačajnosti. Zakon je dajal sicer vsem narodom gotove pravice, toda kar vse se je godilo pod njegovim okriljem, pod krinko zakonitosti, to je uničilo v njem še zadnje dobro jedro. Marija Terezija je izustila nekoč krilato besedo: Šola je politikum. To se da razumevati na dvojen način. Pravilno pojmovanje" omenim pozneje. Ali nemško-avstrijski birokratizem si jo je razlagal svojim namenom v korist. Šola mu je bila sredstvo, da doseže potom raznarodoval-nega dela, potom vzgoje neznačajnosti svoj politični cilj, t. j. neomejeno in neomajno oblast nad vsemi nenemškimi narodi. Tej svrhi je bilo prikrojeno vse šolstvo, ne samo nemško po naših deželah, temveč tudi »narodno«. Že ustroj šolstva ni odgovarjal našim potrebam in sploh našemu narodnemu značaju. Kompliciranost nemške duše se izraža že v paragrafi-rani kompliciranosti avstrijskega šolstva, ki se nam je vsiljevalo s svojo naduto šolsko hirarhijo in s svojimi metodami, ki so z neizmerno, pestro mnogoličnostjo razdirali ne le učiteljevega dela, temveč tudi preprosto dušo našega otroka. Pod krinko modernosti nas je to vzgojeslovje zasipavalo s tonami novih in prenovljenih krilatic — enodnevnic ter nas tako omamilo, da nismo videli pred pred seboj edine moderne poti, samorasle vzgoje narodnega značaja. In prepričan sem, da je ravno ustroj šolstva deloma zakrivil, da naše ljudstvo ne ljubi svojih šol. V tem okuženem vzduhu smo živeli ter delovali. Mnogo smo storili dobrega, toda vedno le zoper načela nemško - avstrijske pedagoške modrosti in nekako iz nagona do narave in nravstvenosfi. Ni bilo vse to naša krivda. Vzrastli in vzgojili smo se v tem duhu ter si domišljali, da storimo delo prvovrstne moralne vrednosti, ako spoštujemo težnjam nemško-avstrijske politike prikrojene predpise in jih vestno izpolnjujemo. V tem smo bili hlapci brez samostojne misli in mnogo hlapčevstva je Neki življenjski sferj se podaja bolje ljudski razum, drugi naravoslovje, tretji filozofski kriticizem, če pa je katera teh miselnih metod brezpogojno resničnejša, to ve samo nebo.« Še sto predavanje. Pojem resnice v pragmatizmu. Uvodoma izreče James sodbo o bodočnosti pragmatizma, ki bo moral prehoditi vse tri razvojne štadije vsake resnice: 1. v prvem šta. diju io proglasi nasprotnik za nespamet; 2. v drugem štadiju prizna sicer nje resničnost, a jo obsodi kot trivijalno in brezpomembno; 3. v tretjem štadiju jo pa nasprotnik brutalno uzurpira in dokaže, da jo je-samo on odkril. A kaj je resnica? »Resnične predstave so take, ki si jih moremo prisvojiti, jih uveljaviti, spraviti v moč in verificirati. Zmotne prestave so take, pri katerih vse to ni mogoče. Resnica je potek, dogodek, in sicer dogodek samopotrditve, nje ve v rifikacija. Posest resnice ni tu nikakor samonamen, ampak sredstvo za izpolnitev kake življenske potrebe. V bistvu so resnice verifikacijski procesi, resnica ni zopet nič dru-zega nego vodnica. Resnica ni, ob kratkem povedano, nič druzega nego to, kar nas na •potu mišljenja dalje spravi. Plačilo (korist), ki ga vsebujejo naše resnične ideje, je edini vzrok, ki nas sili, da se jih držimo. Zmotni nazori učinkujejo v poteku časa ravno tako pogubno, kakor • delujejo resnični nazori uspešno. Naša dolžnost, soglašati z istino, ima, kakor vidimo, svojo korenino •v pravi goščavi konkretnih koristi.« Resnično je torej to, kar je praktično in koristno, kar olajša in pospeši praktičen uspeh, kar navaja in vodi k uspešnemu delu. Resnica je "korist in uspeh. Resnica je praktična vporabnost k*ake ideje. »Resnica se prideluje v teku izkustva. • Absolutna resnica v tem smislu, da je ne bi moglo spremeniti nobeno bodoče izkustvo, to je idealna točka, proti kateri konvergirajo vse naše resnice dneva.« Sedmo predavanje. Pragmatizem in humanizem. J a m e s razlaga na široko S c h i i 1 e r j e v o teorijo humanizma: da so naše resnice človeški izdelki, tvorbe človeškega duha, a nikakor ne večni apriorizmi, kakor trdi in dokazuje racionalizem. Razlikujemo trojno istinitost: 1. zaznave; 2. zunanje korelacije časa in prostora, notranje, iz bistva samega izvirajoče korelacije; 3. tradicijo, vsoto podedovanih in od drugih prevzetih resnic. Istina je plastičen kaos, šele človeški duh prinese svoje oblike (modele) vanj, kakor ustvari domišljija sanjavega otroka iz zmede oblakov konja, sadno drevo, hudega moža, kurenta — po hipnem razpoložaju, ali kakor napravi bojazljivec iz nedolžne sence krvoločnega razbojnika. To je tipičen, vsem ljudem enako lasten način, kako ustvarja človeška »domišljija svoje subjektivne predmete iz kaosa objektivne istine. Čeprav vsi bojazljivci potvarjajo brezlično senco, pa ista vendar nikoli ne po-.stane razbojnik. Tako so vsi pojmi, vse formule, vsi sistemi samočloveške tvorbe, izdelki človeške domišljije a posteriori, nikoli a priori, kakor je učil Kant. »Bistvena razlika (med racionalizmom in pragmatizmom) obstaja v tem, da je racionalizmu resnica od vse večnosti gotova in dovršena, do-čim se nahaja pragmatizmu še v nastoju (in statu nascendi) in pričakuje svojo obliko deloma šele od bodočnosti.« James zavrača očitanje lahkomiselnosti in samovoljnosti: »Nikdo ne čuti tako globoko neznanskega pritiska objektivne kontrole, pod katerim izvršuje naš duh svoje operacije.« To je kontrola vseh samostojno-mislečih oseb in od človeka neodvisnih dejstev. Dvoje sledi: 1. pojmi so človeške tvorbe, posnetki iz izkustva.; 2. ker pa izkustvo rase in se spreminja, mora se vršiti periodična revizija starih pojmov po metodi pragmatizma, vedno iznova se mora pomer-jati njih tesna obleka ob živo rastočem telesu izkustva. Sicer pa: »Obe hipotezi sta v očeh pragmatista opravičeni, kajti obe imata svojo korist. Abstraktno vzet, je pojem absolutnega sveta brezogibno potreben. Konkretno vzet je tudi nepogrešljiv, vsaj za gotove-duhove, kojili religiozno življenje se po njih ravna.« Osmo predavanje. Pragmatizem in vera. V tem poglavju brani J a m e s pragmatizem očitanjem brezverstva r. »Po pragmatičnih principih ne moremo zavreči nobene hipoteze,, če prihajajo Iz nje posledice, ki so za življenje koristne. Korist absolutnega pa nam dokazuje ves potek verske zgodovina človeka. Tu doli se gibljejo večne roke.« Ne zadošča namreč samo logična zadovoljitev kakega sistema, kajti človeški duh ne pozna samo logičnih potreb, ampak v prvi vrsti in v-višji meri ga vodijo mistične, estetične in etične potrebe. Ta estetična in mistična čustva, etični nagoni simpatije so v človeški zavesti logiki enakopravna, iz večine celo nadrejena dejstva. Seveda niso ti dušni čini-telji pri vseh ljudeh enako razviti, v psihopatičnem slučaju ostanejo posamezni celo nerazviti (moral insanity). Radi tega pa slepec nima pravice, tajiti bitnost barv. James oznanja pluralističen m e 1 i o 1 i z e m: »Popolnost je potreben princip, popolnost je možen, končen cilj.« Pragmatizem hoče očistiti versko pojmovanje, izluščiti verska dej--siva, zlasti princip odrešenja. Meliorizem stoji v sredi med optimizmom in pesimizmom. Svet in človeško telo je nepopolno, celi socialni ustroj je nepopolen: vsled te-nepopolnosti trpi človek, nedolžno trpi. Ali je možna rešitev iz tega ne- - zasluženega trpljenja? Človek hrepeni reflektorično po odrešenju, kakor bi mu bil prirojen nagon po odrešenju. Črnogledi pesimizem pravi, vse se bo tragično končalo, odrešenje je nemogoče, vsak poizkus je zaman. Optimizem je iznašel historično različne oblike odrešenja in jim da! versko ali filozofsko obliko. Optimizem uči nujnost odrešenja, določenega že naprej od vseprve večnosti. »Meliorizmu ni odrešenje niti nujno niti nemogoče. Meliorizem ga smatra temveč za možnost, katera postaja tem večja verjetnost, čim bolj se množe istiniti, dani pogoji odrešenja.« Meliorizem torej trdi, da je odrešenje mogoče, ampak samo z dejanskim, činovnim, ne le besednim sodelovanjem človeka. Človeški duh dobi popolnoma novo orientacijo: človek, samo iz tebe pride tvoje odrešenje, samo s sodelovanjem tvoje čiste, samo v uspešnih činih, ne v sugestivnih besedah si razodevajoče volje! To odrešenje pa ostane po pluralističnem nazoru vedno le delno, -omejeno na ožji okvir, kamor je priroda vklenila človeka. Vsak človek se naj zave te omejenosti in zavedno deluje v svojem prirodnem okviru za to časovno in prostorno omejeno odrešenje. Ti delni krogi se bodo širili in širili, nazadnje se zlili v en sam, vse človeštvo obsegajoč okvir. Potreba odrešenja je različnim ljudem v različni meri prirojena, v najvišji seveda etičnim ženijem in reformatorjem, v katerih se javlja naravnost kakor slepa, vse ovire prezirajoča in rušeča strast. S posebno vnemo pobija James očitanje brezverstva in navaja v dokaz svojo knjigo o verskih izkustvih (Varijacije verskega izkustva, 1902), katero so sprejeli kritiki kot obrambo božje eksistence. »Nikakor ne mislim, da je naše človeško izkustvo najvišja oblika izkustva, ki ga svet ima. Temveč mislim, da stojimo k celoti sveta v istem razmerju kakor naši kužki in muce k celoti človeškega življenja: so le tangente h kurvam življenja, kojih začetek in konec, kojih oblika leži čisto izven njihovega območja. Ravnotako smo mi tudi samo tangente h kurvam višjega življenja. Kakor se pa strinja mnogo idealov naših kužkev in muc z našimi ideali, kar kužki in muce vsak dan dokazujejo, tako smemo tudi mi na podlagi dokazov verskega izkustva verovati, da bivajo višje moči in da streme, odrešiti svet v tisti idealni smeri, ki odgovarja našim idealom.: Koncem knjige proglaša James naravnost pragmatističen in me- . liorističen tip » t e i z m a«. »Popolnoma mogoče je, sprijazniti se s takim svetom, iz katerega ni mogoče pregnati resnosti življenja. Kdor to stori, je pristen pragma-tist. Pripravljen je plačati vresničenje idealov, ki si jih ustvarja, ko bi bilo treba — z lastnim življenjem.« (Dalje prih.) MARIJA KMETOVA: O NOTRANJI VZGOJI UČITELJSTVA. Veliko besed je'slišati o vzgoji učiteljstva, osocialni. gospodarski in narodni vzgoji učiteljstva. In vendar bi bila vsa ta vzgoja brez pomena, če bi ne bilo v njej onega notranjega jedra vzgoje d u š e učiteljstva. Učitelj mora biti predvsem človek. Človek z globoko dušo, zakaj ume vanje vseh teh majhnih, mladih duš, ki jih ima pod seboj, je velika umetnost. Te vzgoje mu ne more dati učiteljišče, (posebno ne tako, kakršno je); tudi mu je ne morejo dati one knjige, ki bistrijo razum it! zunanjost. Notranjo vzgojo si mora dati učitelj sam. Učitelj mora razumevati p r i r o d o in vse njene tajne lepote, zakaj v prirodi je globoka duša, ki priveze človeka nase in ga naredi plemenitejšega in boljšega. A koliko je med nami učiteljstva, ki hodi slepo mimo prirode, ne vidi je, ne čuti z njo. Sedanja doba je tako hladna in trezna, tako brez duše. In če je učitelj tudi tak? Kakšne bodo njegove besede, ki jih vliva v mlada srca? A mladost je tako žejna toplote in svobode! In dalje knjige. Ni zadostna le stanovska izobrazba razuma. Uči -lelj mora poznati tudi knjige globokejšega, duševnega pomena. Da ne bo kakor učiteljica, ki je brala Cankarja in je dejala: »Slišite, tale Cankar je pa res umetnik!« — »Res umetnik.« ali te ne zazebe pri srcu zdaj. v teh časih, ko že zdavnaj vemo, kaj jc Cankar?* In tudi, da ne bomo kakor tisti, ki se z vso besnostjo potegujejo za formalnost in formulira-nost. Vse to je znak zunanje nestrpnosti duha, a duša je prazna. — In veliko jih je, ki ne poznajo Župančiča, Cankarja, Levstika in — Prešerna! Kar so slišali v šoli, a potem se niso poglobili dalje vanje. Poznajo pa natančno vse nemške romane in novele. — Učitelj mora biti dobe t. Dobrota pa ni le v dobrem dejanju, v milodaru ali zbiranju prispevkov za dobrodelne namene. Dobrota je predvsem ona duševna dobrota. Dobrota, ki ve, kje je svetišče sočloveka, kje je ona tajna večna luč, ki jo ima vsak človek v sebi. Kako razumevaš t o svetišče, kako stopiš vanj in kako se vedeš v njem, to je ona prava dobrota, ki je ne poznamo prav nič. Da si ne bomo tujci, to je! In kdo rabi več dobrote kakor učitelj? Saj mora biti kakor apostol svetih besed in blagih dejanj. Disciplina mu bo dobrota in glavni učni smoter privzgajanje dobrih, plemenitih ljudi. To v prvi vrsti, zakaj vse drugače bi nam bilo sedaj, če b: bili imeli nekoč tako učiteljstvo. ■ • Taki, kakršni smo, s samim razumom, nismo ljudje; le polovica je polna, a druga polovica je prazna, duševnost pozabljena, odrinjena daleč s poti. * Upajmo, de pride C. zdaj po svoji smrti bolj do veljave. Uredn. FR. VAJDA: PRISPEVEK K ŠOLSKEMU PROGRAMU. »Le tujcem sreče svit se v Kranji žari.« Tako je pel Prešeren v svoji dobi o naši domovini in to velja še dandanes. In zakaj? Ker manjka našim ljudem temeljite izobrazbe, ki bi jih usposobila za razne poklice. Vsled tega so ugodnejše in dobičkanosne službe pri nas večinoma v rokah tujcev, naši ljudje pa opravljajo nižja dela kot težaki na polju,, dclavci v tovarnah in rudokopih doma in v tujini. Da se dvigne izobrazba in pridobitna zmožnost našega naroda, se mora zboljšati naše šolstvo-Zato sem napisal svoje misli o tem važnem vprašanju ter priporočam ta prispevek v uvaževanje možem, ki bodo po vojni urejevali naše šolske razmere. I. L j u d s k a šola. Slovenska ljudska šola je v svojem bistvu dobra. Celo življenje-(istanetn hvaležen svojim ljudskošolskim učiteljem za temelj, ki so ga položili mojemu znanju. Obiskoval sem v 80-tih letih trirazredno ljudsko šolo na kmetih deloma s poldnevnim poukom. Naučili smo se računiti, pisati in brati, ter si pridobili toliko znanja v slovenščini, da sem na podlagi materinščine zmagoval nemščino in latinščino. Od začetka mi je nemški učni jezik v gimnaziji delal precej preglavice, toda temeljito poznanje slovenske slovnice olajšalo mi je učenje tujih jezikov. Zdi se mi, da se zadnja leta pod političnim pritiskom nemščina preveč in prerano vsiljuje učencem v ljudski šoli. Po prepričanju velikih pedagogov tuji jeziki ne spadajo v ljudsko šolo do 10. leta. Tako so nam predavali profesorji pedagogike na vseučilišču. Nadalje imam utis, kakor da bi moderna šola nekoliko mehkužila deco, da šola ni več tako stroga v zahtevanju pozitivnega znanja v slovnici in računstvu, da se deloma izgublja v biologiji in podobnih eksperimentih, vendar moram priznati, da sem tudi pri svojih otrocih v splošnem zadovoljen z uspehi sedanje ljudske šole vkljub zelo težavnim vojnim razmeram. Ljudske šole v njenem bistvu torej ni treba izpreminjati. Potrebno je le, da se malorazredne ljudske šole razširijo v večrazredne ter da se učiteljem zasigurajo takšni dohodki, da bodo brez gmotnih skrbi lahko posvetili vse svoje moči svojemu vzvišenemu poklicu. II. Strokovno šolstvo. To je neprecenljive važnosti, a pri nas Slovencih žalibog zelo zanemarjeno. Sedanja vojna je s svojimi brutalnimi posledicami glede dobivanja živil in drugih potrebščin dokazala veliko važnost pridobitnih stanov,. zlasti kmetskega in obrtnega. Ako je vojna v vseh slojih ljudstva vzgojila /misel za telesno delo in zbudila spoštovanje do pridobitnih poklicev, potem bomo vsaj nekoliko oškodovani za prevelike izgube in žrtve. Slovenci smo sicer imeli premalo svojih ljudi v študiranih poklicih in v splošnem premalo srednješolskih dijakov, vendar so v tem oziru deloma tudi pri nas že bile nezdrave razmere. Poznal sem dijaka, ki je s težavo in nerad študiral, ni mu šla ne latinščina, ne grščina, ne matematika, vendar so ga starši silili v gimnazijo, čeravno je oče imel obrt, ki .,ih je boljše redila, nego redi dvornega svetnika njegova na videz sijajna »služba. Dečko je bil telesno krepak in bi se lahko izučil očetove obrti ter bi prišel prej do boljšega kruha, kakor z brezplodnimi študijami. Ako ie dijak vsled slabih učnih uspehov izstopil iz gimnazije ali realke, je navadno rajše posedal kot pisač v pisarnah za borno plačico, nego da bi se izučil kakšne obrti ali se vrnil na kmetijo. Zdaj v vojni se je pokazalo, da je kmet in obrtnik na boljšem kakor uradnik. To spoznanje se mora utrditi. Zalo pa je potrebno, da se produktivnim stanovom nudi temeljila izobrazba, da se izpopolnijo v svoji stroki ter dosežejo svojemu delu, svojim dohodkom in svoji izbrazbi primeren ugled. A. Kmetijske šole. . Večina slovenskega naroda je danes kmetskega stanu. To je neusahljiv vir za naraščaj drugih stanov, a mora biti tudi vir narodne blaginje. Da se kmetijstvo dvigne, so potrebne kmetijske šole, k» dajejo bodočim posestnikom potrebno teoretično znanje in na svojem vzrono urejenem gospodarstvu praktičen vzgled. Sicer že imamo takšne šole, toda njih gojenci se niso vedno posvetili kmetijstvu na domači grudi, ampak velik del jih je šel v druge službe kot oskrbniki na veleposest-va v tujino, dostikrat tudi v trgovino ali kam drugam, kjer sploh niso izvrševali poklica, za katerega so se šolali. To se mora izpremeniti. V kmetijsko šolo naj prihajajo sinovi, ki so namenjeni, da po svojih očetih prevzamejo posestvo. Teh šol pa mora biti več, četudi deloma samo z enoletno učno dobo. Na Kranjskem bi najmanj za Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko morale biti posebne kmetijske šole, na Štajerskem bi morala biti ena za Slovenske Gorice in obližje, druga za celjsko okrožje, tretja za Posavje itd., ker ima vsako okrožje drugačne gospodarske razmere. V vsaki kmetski občini bi moralo biti nekaj gospodarjev, ki so dovršili kmetijsko šolo. Potem bo kmetijstvo napredovalo, pridelalo bo še več poljskih pridelkov in zredilo več živine. Semkaj bi spadale še posebne vrtnarske šole, zlasti na Goriškem in v bližini večjih mest. Gozdarstva bi se morali učiti na kmetijskih šolah, kolikor ga rabi majhen posestnik. Za gozdarje v večjih privatnih in javnih gozdovih bi morala biti posebna gozdarska šola. To pa je. le še en del kmetijske izobrazbe. Z izobrazbo kmetskih gospodarjev se mora vzporedno razvijati izobrazba kmetskih gospodinj, ki se je pri nas dozdaj popolnoma zanemarjala. In vendar že pravi star pregovor, da žena pri hiši tri ogle podpira. Kdor ima količkaj vpogleda v kmetsko življenje, ta ve, da se na kmetih porabijo velikanske množine pridelkov, pri vsem tem pa hrana ni niti tečna niti vedno redilna, ker so gospodinje neizobražene. V hiši dostikrat ni pravega redu in snage. Ako pride boljši gost, bi mu radi postregli, a ne vedo, kako in kaj, čeravno je pri hiši vsega dovolj. Gost pa se premaguje, da ne bi pokazal dobrim ljudem, da se mu studi pri njih. Nekaj štedljivosti s pridelki je kmetske ljudi naučila vojna in z njo združena rekvizicija. Marsikateri posestnik prej ni mislil na prodajo zrnja in drugih pridelkov, zdaj pa vidi, da se doma lahko izhaja z manjšo množino pridelkov in več proda. Še več živil bi kmetsko ljudstvo dalo ostalim stanovom, ako bi kmetice znale vsaj pol tako štedljivo kuhati in gospodinjiti, kakor mora žena uradnikova. Izobrazba kmetskih gospodinj je torej istotako v interesu kmetov samih kakor v interesu konsumentov. Kmet bo živel boljše., udobnejše in zdravejše, a bo lahko več pridelkov •oddaja! nego doslej. Kcnsumenti pa bodo dobivali več in tečnejših živil, če bodo prihajala iz rok snažnih in umnih gospodinj. Še druga korist bo iz tega. Ženska ima že naravni nagon k snagi in marsiktero kmetsko dekle gre tudi iz tega vzroka v mesto, ker ima tam snažnejše in udobnejše domovanje. Če pa bodo kmetske žene uvidele, da lahko imajo v hiši snago in red vkljub umazanemu poljskemu delu ter opravilu s svinjami in perutnino, bodo se dobro počutile na kmetiji, kjer imajo vse potreščine pri roki. Kmetice same kaj rade ugovarjajo: »Pri našem delu ne more biti v hiši vedno vse lepo in snažno.« Tako vem iz posameznih slučajev pri nas in še več od drugih naprednejših narodov, da je to mogoče. Treba je le vzgleda in navade od mladih nog. Zato pa so potrebne gospodinjske š"ole za kmetske dklice. Te šole bi naj bile v zvezi s kmetijskimi šolami, kjer bi se deklice učile ravnati z mlekom, sirom in surovim maslom, uporabljati sadje in zelenjavo ter štedljivo kuhati tečno hrano iz domačih pridelkov. Vsak moški malo pogleda po svetu, zakaj bi ženske morale tičati vedno za domačim plotom? Dokler je človek mlad, naj se uči doma in drugod. Ko se izobrazi in doraste, pa naj dela v svoji domovini. Ker pa vsakemu kmetu ni mogoče dati svojega otroka z doma, izobrazba pa je potrebna za vse, zato bi se naj vpeljale obvezne kmetijske in gospodinjske nadaljevalne šole ža kmetske dečke in deklice, ki so dovršili ljudsko šolo. ' | ' . ' * B. Obrtne šole. Pred vojno je bila v Avstriji južno od Gradca ena edina državna •obrtna šola z značajem srednje šole v Trstu in še ta z laškim učnim jezikom. Dva miljona avstrijskih Jugoslovanov ni imelo prilike, da bi si pridobilo višjo obrtno izobrazbo v svojem maternem jeziku. Tik pred vojno srno dobili v Ljubljani takšno obrtno šolo, postavilo se je moderno šolsko poslopje, ki pa je — tragična usoda! — takoj od začetka služilo vojaškim namenom. Upajmo, da bo ta šola takoj po vojni začela svoje plodonosno delovanje. Toda te šole ne bo mogel obiskovati vsak obrtnik, to je že neke vrste višja šola za obrt. Poleg nje so potrebne še n i ž j e obrtne šole, katere mora dovršiti vsak obrtnik, prilično tako, kakor so sedanje obrtno nadaljevalne šole. Zadnja leta pred vojno se je pouk v teh šolah nekoliko poglobil. Ne poznam sicer natančneje ustroja teh šol, dozdeva pa se mi, da tukaj manjka sistematične organizacije. Vajenec ne more služiti dvema gospodoma: mojstru in šoli. Ako je cel dan delal v delavnici, ne more v večernih urah pozorno slediti pouku v šoli. Tudi pouk v posameznih tedenskih dnevih (nedelje!) ne nudi celotne in enotne izobrazbe. Del vgjenške dobe bi moral biti določen izključno za šolo, n. pr. tako, da bi vsak vajenec moral eno leto obiskovati obrtno šolo ali pred vstopom k mojstru ali med praktično učno dobo ali po njej. Seveda bi se morale obrtniške organizacije tudi same brigati za izobrazbo naraščaja. V tem oziru je bilo vzorno delovanje nekega trgovsko - obrtnega društva. To društvo se je obračalo na učitelje ljudskih šol, da mu priporočijo dečke, ki imajo veselje in sposobnost za trgovski aH obrtni stan. Za vsakega priporočenega sposobnega vajenca je društvo dalo učitelju 2 K odškodnine za pisalne stroške, za vsako desetorico v enem letu od istega učitelja priporočenih vajencev doklado 50 K, vrh tega vsako leto nagrade po 300, 200 in 100 K onim učiteljem, ki so v dotič-nem letu poslali največ vajencev. Čital sem pred leti v nekem učiteljskem listu, da je neki učitelj dobil v enem letu vsega skupaj 452 K, drugi 280 K, dva pa po 172 K. Takšno narodno delo se z veseljem opravlja, ne pa, če človek poleg dela ima še stroške. Te dečke društvo prevzame, jih v svoji pripravljalni šoli še nekoliko izobrazi, potem pa jih razdeli kot vajence obrtnikom in trgovcem. Vsak podjetnik rad vzame vajence od tega društva, ker so že nekoliko pripravljeni za svoj poklic. Vrh tega društvo vsakemu vajencu preskrbi vse potrebne listine, da podjetniku ni treba pisariti ali hoditi za krstnim listom, .domovnico in drugimi dokumenti. Nadalje ima društvo vajence v evidenci, mojstri morajo večkrat poročati, kako so zadovoljni z va- jenci. Ko se vajenec izuči, 11111 društvo dobi službo, pozneje mu tudi pomaga do samostojnosti. Na ta način je društvo naselilo svoje trgovcc in obrtnike ter izpodrinilo tujce. Zopet ne smemo pozabiti tozadevnih ženskih poklicev. Trgovske šole že imamo za deklice in tudi celo vrsto deklet v raznih pisarnah. Zakaj pa ne bi skrbeli za izobražene šivilje, modistke, perice in podobne dobičkanosne poklice? Izobražene kuharice bi po mestih lahko imele kuhinje za ljudi, ki si neradi iščejo hrane po gostilnah. Preprosta ženska brez naobrazbe bo si težko pridobila zaupanje strank, ki. zahtevajo fino občevanje. Seveda boljša izobrazba ne sme gojiti mržnje do telesnega dela, Človek lahko opravlja tudi umazano delo, potem pa se umije in preobleče ter vživa svoj prosti čas v izobraženi družbi pri plemeniti zabavi. Zato pa se mora preustrojiti celi šolski sistem in premostiti prepad med študiranimi stanovi in pridobitnimi poklici. Kako si to mislim, hočem razložiti na koncu. C. Trgovske šole. Kar sem povedal o obrtnem, velja istotako za trgovsko šolstvo. Trgovina in obrt se izpopolnjujeta. Dostikrat je obrtnik obenem trgovec,. V času veleprodukcije je marsikateri krojač, čevljar itd. postal trgovec v svoji stroki, ker kot Obrtnik ni mogel konkurirati s tovarnami. Tudi v trgovini narn manjka organizacije. Nezaslišano je n. pr„ da v Mariboru, Ptuju in drugih mestih ni mogoče kupiti slovenske knjige,, ker ni slovenskih knjigotržnic, nemški trgovci pa ne poznajo in ne marajo slovenske književnosti. In vendar naše ljudstvo rado čita in bi tudi kupovalo knjige, ako bi imelo priliko. Seveda knjigotržec mora poznati, slovstvo, da ve kupcu svetovati. Dobra narodna knjigarna prispeva k razširjenju izobrazbe in omike ter k probuji narodnega čustva. Pred nekaj leti se je v nekem mestu otvorila knjigotržnica, zopet po zaslugi že. prej omenjenega trgovsko-obrtnega društva. Slišal sem, da je ta trgovina razpečala vsako nedeljo po 85 izvodov sobotnega »Slov. Naroda« pretežno med delavskim ljudstvom; kajti mala peščica tainošnjih boljših slovenskih slojev je bila direktno naročena na list ali ga je čitala v Čitalnici ali v kavarni. Koliko se je v oni trgovini razprodalo jugoslovanskih knjig in časopisov, to ve le sijajna bilanca dotične tvrdke. A dobil si tam tudi svetovno književnost. Česar ni bilo v zalogi, se je naročilo in vsled dobrih trgovskih zvez ter neomajnega kredita so se dobile knjige in inuzikalije iz Nemčije v 4 dneh, najpozneje, v enem tednu. Vodja knjigotržnega oddelka je bil sposoben mlad mož, ki je prakticiral v Lipskem, v središču nemškega knjigotrštva. Zopet blagodejni uspeh načela: izpopolni si svoje znanje v tujini, potem pa delaj doma. Pri nas. pa je bilo dozdaj narobe: izobrazili se nismo nikjer, zato pa morajo naši- ljudje delati kot najnižji delavci v tujih rudokopih in tovarnah, v Nemčiji in v Ameriki, dočim se pri nas bogatijo tujci z boljšo izobrazbo. Tukaj naj omenim še en nedostatek, ki je tudi posledica napačnega umevanja socialnega in narodnega pomena pridobitnih poklicev. Stare trgovske tvrdke s ponosom navajajo na svojih napisih letnico ustanovitve. Tvrdka prehaja od očeta na sina in ostaja od roda do roda v isti rodbini. Pri nas so to žalibog le redki slučaji. Oče si je pridobil premoženje s svojim podjetjem, sinovi študirajo (dostikrat prav slabo) ter postanejo brezposelni kavalirji, ki zapravljajo očetovo .pridobitev, hčere se pomožijo z uradniki ali častniki, podjetje pa prevzame začetnik, ki hoče iz njega izžeti kupnino, s svojo rodbino dobro živeti in si še nakopičiti premoženje. Seveda gre to na stroške odjemalcev, celota trpi, da otroci podjetnika zopet lahko brez dela razsipavajo očetov zaslužek. Ako ima sin posebno nagnenje in sposobnost za znanstvo ali umetnost, naj se posveti temu poklicu in s tem porablja pridobljeno premoženje za kulturno delo. Toda to so pač redke izjeme. Pravilo bi naj bilo, da se vsaj en sin posveti očetovemu podjetju sebi in splošnosti v korist. Tudi pri trgovskih šolah so potrebne razne stopnje: nižje šole mora dovršiti vsak vajenec in pomočnik, za samostojne trgovce, poslovodje, bančne uradnike pa bi naj bile višje trgovske šole. Vse podrobnosti naj določijo strokovnjaki, ki poznajo potrebe trgovskega stanu. _ - (Konec prih.) noETl TEMELJNA NAČELA ZA NAČRT PREUSTRO-. JITVE ŠOLSTVA* V avstrijskem šolstvu imamo posebni državni zakon za ljudsko šolstvo (iz leta 1869., izpremenjen v šolsko novelo iz leta 1883.), ki obravnava tudi učiteljsko izobrazbo; lastni zakon (ki mu je-še po cesarski sankciji 1. 1854. ostalo ime »Organisationsentwurf« in se je pozneje iz-preminjal z zakoni iz raznih let), ima srednje šolstvo; lastni zakoni in •odredbe najvišje šolske oblasti urejajo strokovno in višje šolstvo. Dasi je obči vzgojeslovni smoter (omenjeni »Org.-Entw.« ga označuje: »Poslednji smoter vse mladinske izobrazbe je izobražen plemenit značaj.«) isti. vendar nima avstrijsko šolstvo, ki naj bi po svojem namenu služilo predvsem vzgoji, nobene skupnosti; ne veže ga nobena enotnost. Vse šole so pač učilnice, a niso za svoje delo postavile na prvo mesto vzgoje; zato jim je njihov posamezni šolski smoter določal pouk, ni pa ga določala vzgoja. * Ta načela služijo /.a podlago delu v Zavezinem odseku, ki sestavlja načrt pre-»ustrojltve šolstva. Uredn. To je v šolstvu vzgojeslovni pogrešek že samposebi. Še težje pa občutimo ta pogrešek, če se zazremo v šolstvo, ki mu bodi od najnižjega do najvišjega učilišča vzgojni smoter isti kakor je vzgojni smoter vse-obče narodne vzgoje; ko se mora ves šolski organizem od tedaj, ko prevzame malega abecedarčka, pa do tedaj, ko prepusti življenju za delo v narodu pripravljenega človeka, zavedati, da je edini pravi predmet vzgojeslovja: izobrazba osebnih osnovnih sil, kakor se dvigajo v narodu do objektivne enote. Nobena kategorija narodnega šolstva ne srne puščati tega ozira z vidika, če noče, da ne koristi skupnemu narodu. Narodno - šolska zahteva je, da daje šola narodu uda, kakor ga sme narod zahtevati od vsake svoje šole. Pri tem skupnem smotru pa moramo določati skupne vzgojne in učne norme; na zunaj pa kažemo to enotnost, ne da damo vsaki šolski kategoriji lastni zakon, marveč s tem, da obravnavamo vse šolstvo v enem »šolskem zakonu«. V naslednjem hočemo na kratko razviti temeljna načela, na katerih naj sloni tak zakon vsled zahtev narodne vzgoje. Za vzgojo v ožjem smislu, t. j. za izobrazbo srca stavimo vse svoje vzgojno delo na vseobči temelj etične ali moralne kulture, ki vzgaja človeka za dobrega človeka. Tudi pri narodno-vzgojnem delu nam je to najvišji vzgojni smoter, kateremu se podrejajo vsi ostali; je temelj, na katerem stoji vse narodno-vzgojno delo. Za prvo dolžnost vsešolske odgoje pa smatramo: zbuditi v gojencu zanimanje za torišče, na katerem bo deloval v življenju kot ud naroda, razviti ga in okrepiti telesno, usposobiti ga za delo in življenje pri skupnih narodnih interesih. V dosego tega smotra pa je treba, da ie vsemu šolstvu namen enotna narodna izobrazba;' enotna v tem, da so deležni splošne izobrazbe lahko vsi udje naroda potom javnega pouka in potom javnih socialno-vzgojnih naprav. Ideja narodnega šolstva z enotnim narodnovzgojnim smotrom je neločljiva z demokratičnim razvojem modernega naroda. S to idejo narod pravzaprav šele postane narod v modernem smislu; šele ona ga usposablja, da služi lahko svoji narodni individualnosti, da postavljajo njegovi udje vse svoje izobražene sile v njegov dobrobit. In socialni pedagog Natorp prorokuje, da »bodo poslej tisti narodi vodilni narodi na zemlji, ki najčistejše udejstvijo idejo narodne šole«. Ta ideja pa se mora v vsem šolstvu udejstviti v duhu in v resnici. V združenemu narodu se morajo izobraževališča, ki so bila dotlej, dokler so služila različnim interesom, lahko brez izrazite vzgojne in izobraževalne zveze, združiti v celoto in se mora njihovo delovanje raztegniti na ves narod. Narodna združitev pa sama postane narodova vzgojiteljica in mora to postati, ker tudi na zunaj reprezentira enotnost javne in splošne izobrazbe. Kot taka pa se tudi ne more protiviti zahtevi pO enotni narodni vzgoji; ne more biti v bistvu nasprotnica enotne narodne šole in ne nasprotnica v vseh svojih delih se dopolnujoče enotne narodne vzgoje, ki je temelj splošne narodove izobrazbe. Zunaj te je duševna združitev naroda na vsaki drugačni podlagi manj mogoča, če ne celo nemogoča. Narodova skupna izobrazba pa ostaja toliko časa nedovršena, dokler se ne uresniči njena ustvarjajoča nravstvena ideja v enotni organizaciji narodne mladinske vzgoje — pri čemer razumevamo za nravstveno idejo narod kot nravstveno celoto. Pri šolstvu posebe pa moramo pomniti, da ima vse šolstvo kot učna uredba korenine v socialnih potrebah naroda. Ekonomska izraba narodnih sil terja ravno zaradi teh potreb tudi v enotnem narodnem šolstvu diferenciacijo šolstva z ozirom na zmožnosti in nagibe gojencev. Tu prestopamo na torišče pouka. Vzgoja je oni činitelj, ki budi s svojimi etičnimi načeli osnovno moč socialnega mišljenja, pouk pa raz- . vija individualne duševne sile. Od obeh teh činiteljev pripada vzgoji večja važnost, kajti posamezniki smo si enaki šele z ozirom na osnovno silo socialnega mišljenja, neenaki pa z ozirom na individualne duševne zmožnosti. Ali z drugimi besedami: kot družabno bitje je vsak človek samo človek; razlika pa je v intelektu, v razumnem razvoju posameznikov. Vendar pa „se po združenju teh obeh osnov vsak človek razvije v nravno osebnost. Iz tega sledi: vzgoja je tista, ki mora biti enotna: ki mora napeti vse sile, da pomaga ustvariti iz vsakega posameznika nravno osebnost; ki je trdna vez enotnosti v narodni volji. Pouku pa pripada naloga, da neenake individualne sile razvija v oni smeri, ki odgovarja zmožnosti in nagnenju posameznega individua. Vzgoja združuje vse k istemu smotru, pouk pa vodi na r a z 1 i č n a pota; vzgoji je na-, loga, da vse ude istega naroda vzgoji enotno, pouk pa jih postavi na različna mesta, kjer delujejo za dobrobit naroda vsi skupno v smislu skupne vzgoje. Za vzgojo je predpisana s tem točna pot; ne toliko za pouk. Tudi edinstvo vsega šolstva je predpisano z določitvijo vzgojne smeri; ni pa določena njega razsežnost. To nam predpisujejo kulturne in gospodarske potrebe naroda, z njimi vred pa je izvor narodove izobrazbe njena splošna in strokovna poglobitev. In tf predpisi nas vodijo do diferenciacije šolstva, t. j. raznoterosti v organski šolski celoti. Učni name 11 vsega šolstva je torej: podati narodu posebno in splošno izobrazbo; učni namen osnovne narodne šole (ljudske šole), da vzgoji in splošno izobrazi najširše narodove sloje. Pod splošno izobrazbo pa umevamo gotovo množino izobrazbe, podane potom vzgoje in pouka, tako da ta izobrazba ustvarja lastno mišljenje, možnost sklepanja in dejanja — s čemer je začrtana didaktična p o t v splošnem šolstvu! — Izhajajoč iz teh nazorov smo določili za svoje delo pri sestavi načrta preureditve našega šolstva in narodne vzgoje, naslednja načela: 1. vzgojno: etična vzgoja; 2. v z g o j 11 o p o 1 i t i š k o: narodno šolstvo z enotnim narodno-vzgojnim smotrom ; 3. s o c i a 111 o p e d a g o š k o: diferenciacija šolstva z ozirom na zmožnosti in nagnenja gojencev; 4. socialnodidaktiško: didaktiška preureditev pouka tako, da nudi razvoja individualnosti. Na teh načelih pa stoji tudi naše podrobno delo, v katerem prevzemamo v načrt iz starega šolstva, kar je bilo dobro. Vse pa mora prevevati socialni in demokratski duh, kajti priporočati nekaj, čemur ne bi sledilo tudi čustvo, bi bilo pač negativne vrednosti tako s pedagoškega stališča, kakor tudi iz tega ozira, ker bi se s svojim delom morali izgubiti v ponesrečenem poizkusu. Vse naše narodno delo pa mora vedno pomeniti napredek in nikdar nazadovanje. irmrmi IZ ŠOLSKEGA DELA. Brez računice. Da je računanje brez računice v navadi v začetnem razredu, je znano; da je mnogokje vpeljano, kjer obsega razred le po eno šolsko leto. 'je umevno; manj navaden pa je ta način poučevanja v računstvu v razredu, ki obsega po dve ali še vec šolskih let. In vendar ni nemožen tudi tukaj. Samo — to povem takoj — inogoč le tam, kjer je splošno razvito samostojno delo učenčevo. Nobenih posebnih težav ne prizadeva tam, kjer so otroci vajeni samostojno delati za šolo doma in v šoli. pri tabli in v klopi. Naj navedem v kratki skici postopek prostega računanja brez računice; kakor gojimo to v drugem razredu dvorazrednice. Obravnavali smo — recimo — pismeno množenje celih števil v neomejenem številčnem krogu. Po obravnavi prestopimo k vaji, ki je najimenitnejša in najpoglavitnejša. Tu se namreč vse za računski pouk po- irebne sile šele razvijejo, tu se snov poglobi in učvrsti; dasi je računstvo predmet, ki pred vsemi ostalimi zahteva razumevanja, mora postati operiranje mehanično, če hočemo pozitivnih uspehov. Kakor znano, je vaja in uporaba pri pismenem množenju trojna: z -golimi in imenovanimi računi i-n z »uporabnimi« nalogami z besedilom. Vse to trojno računanje vadimo najprej samostojno pri tabli: za računanje z golimi in imenovanimi števili si narekuje otrok, ki je pri tabli, sam po svoje množenec in množitelj, sam in brez učiteljeve pomoči napove postopek, ki je potreben za izračunavanje. Da je več življenja in pazljivosti, seveda ne izračuni sam, marveč le kontrolira in zapisuje -izračunavanje po nareku drugih v klopi — kar je itak splošni postopek. Pri imenovanem številu ve učenec, da in zakaj je dana imenska možnost le pri množencu, kar je važno za tvorbo poznejših zaključkov pri »uporabnih« nalogah. Pri tihem delu v klopi si narekuje učenec račune sam "in jih sam izračunava, a učitelj le pazi, da so pravilno izračunani. Ugovor, da učitelju ni mogoče dovolj Iiitro računiti, ne velja, pač pa je tudi v.anj potrebna vaja v izračunavanju. Tako prosto računanje z golimi in imenovanimi števili ne povzroča otrokom neprilik ne pri računanju pri tabli in ne pri klopi, ne pri direktnem in ne pri indirektnem pouku, če so le količkaj vajeni samostojnosti. Nadarjenejše otroke, ki sem jih dobil iz šol, kjer je narekoval račune -učitelj ali so jih računih iz tačunice, sem pripravil do takega prostega računanja že v nekaj dneh. Mnogo več samostojnosti kakor računanje z golimi in imenovanimi števili,zahtevajo od učenca računi po besedilu. Saj si mora sestaviti sam "besedilo in paziti pri tej sestavi, Ga se v besedilo ne vtepe kak nesmisel, ki ga ne smemo trpeti, čeprav jih vsebuje tudi račtuiica s svojimi nepraktičnimi računi;, sam mora račun zaključevati, kar pa mu je lažje kakor pri takem računu iz knjige, v katerega se mora šele vživeti — svojega je nasprotno podal iz sebe. Drugače računski postopek za te račune seveda ne napravlja težkoč, ker je itak le računnje z imenovanimi števili. Za pridobivanje besedil je treba mnogo.vaje, zlasti ustne. Kratki' ustni uporabni računi - če le mogoče od prvega početka računanja -vedno zaključevanje v celih stavkih, oko za gledanje v sve-t, prevda-rck za privzemanje praktične snovi v računski pouk —► to so predpogoji za dobra besedila uporabnih računov. Teh predpogojev pa nam ne bo •dal le pouk v računstvu, nego jih črpamo v prvi vrsti iz pouka v prostem spisju. Prostega spisja naloga je, da privadi otroke svoje misli ustno in pismeno prav izražati, a tudi to, da otrok najde med svojimi anislimi one, ki so izražanja vredne in potrebne. Ko sem govoril v »Ana-Jizi šolskih spisovnic« o spisi'!, sem pripovedoval, kako sega v spisovni pouk učna snov iz realij; fu vidimo, da sega pouk v prostem spisju v računstvo. Roko v roki vse šolsko učno delo, a temelj vsemu učenčeva samostojnost — to je vrhovno načelo vsega prostega pouka. Na ta način dobimo o,grc za tem, da čim več siro-| vin, ki ž njimi razpolagamo, doma podela-mo,.da izvažamo čim več izdelanega blaga. Narodno-gospodarsko načelo državne politike torej bodi, da oviraj izvoz, a podpiraj uvoz sirovin ter takih izdelanih produktov, ki služijtf proizvajalnim namenom. Za izdelke naše izvozne industrije in obrti se naj ustvarijo s trgovinskimi pogodbami ugodni izvozni pogoji. Pred vojsko smo izvažali izdelanih produktoy komaj za 24 milj., uvažali pa za 74 milj. Posebno paž-njo bo posvetiti lesni industriji, za katero so dani najugodnejši naravni pogoji t. j. bogastvo naših gozdov in gonilna moč naših voda. — Ne politični, ampak iinancijalni vidiki naj bodo merodajni za smer naše bodoče politike; ne gospodarska avtarkija, . ampak dobrobit široke mase naroda, ki zahteva predvsem nizke cene vsakdanjih živil, mora biti njen cilj. • (Konec prih.) Nekateri hrvatski spisi o šolstvu iif vzgoji. (Iz 1. 1918.) Ni mi znano, da li so med vojno izh'aja!i v Hrvatski razen »Nas t. V j e s n i k a« in »Napredka« še drugi pedagoški listi. Pred vojno sem jih poznal več, a v dobi, ko nas je avstro-ogrska politika hotela ločiti še bolj, nisem dobil pred oči drugega takega časopisa iz Hrvatske. Toliko vem, da je takoj začetkom vojne prenehal izhajati splitski »Narodni . učitelj«, ki ni dokončal nitj svojega prvega, uspelo začetega letnika, in od 1. 1915. naprej pogrešam tudi sarajevske »Učiteljske Zore«. Zato morem opozarjati za pregled poslednjedobnega pedagoško-li-terarnega dela onkraj Sotte le na omenjena dva lista. Njunih spisov in člankov iz preteklega letnika pa ne bom navajal na tem mestu, ker bi v tem zapisku rad omenil nek drug list, ki sicer ni pedagoški, ki je, kakor sam pravi »posve neodvisno glasilo, daleko • od svih klika i koterija, od svih struja i stranaka«; ki mu je naloga, »da služi narodu istinom i prosvjetljivanjem, da uzgaja kulturne jedinice, da rasprostire slobodo-umna demokratska načela, da protniče soci- -jalno osječanje i narodno-gospodarstveni napredak«. — To je »Hrvatska njiva«; list, ki se je zlasti v svojem II. letniku a (1918.) v mnogih člankh pečal s šolo in z vzgojo. Učiteljstvo mora biti hvaležno takim listom, ki razpravljajo o njegov,h in šolskih zadevah, dasi ni to njihov glavni namen, ker prihajajo ti glasovi vsebolj v javnost kakor pa klici v učiteljskih listih samih, ki tako »rijetko prolaze prag ne-školnika; oni su osudjeni, da ih samo škol-nik ili čita ili još nerazrezane iuventariše i turi u onaj prašni ormar, gdje su več pro-pušteni svojoj sudbini — oštrom zubu moljca (H. N. II. 3,5)«. Letnik 1918. »H r v. Njive« je, kakor da se je posebe postavil v službo, za raz-motrivanje o vprašanju srednješolske reforme. Otvoril je krog razprav dr. S. Bo-s a n a c s člankom »M i s 1 i o n o v o m uredjenju srednje 1 e«, kjer obravnava različne tipe hrvatskih srednjih šol ter razpravlja o preustrojitvi učne metode. Bosanac se izraža proti enotni srednji šoli. Na pravilneje stališče se postavlja dr. A. B a z a 1 a v spisu »Iz š k o I e k životu«, kjer pravi: »Zahtjev (pedagoško-socialni) nužno traži, da srednja škola, bila ona ko-jega mu drago pravca, ima izvjesni i d e-•alno-realni osnov zajednički, a tek od njega da se po moguenosti što razno-vrsnije prema glavnim tipovima interesa ustav nježin diferencira. Ono prvo zahtjev je u z g o j-n i, koji ide na to, da bi se svak i u posebnom zvanju društvenom osječao čovjek i u njemu razvijao smisao ljudski, a ne da bi u zvaničnom zanimanju uginula i neizražena ostala opčena funkcija čovječ-na. Ono drugo pak . . . preporočuje se iz ekonomijskih razloga — ili drugim riječi-ina: predmeti, koji služe opčoj naobrazbl, treba da budu zajednički, oni pak, koji su kao priprava za razna zvanja različni, treba da se u raznim odjelenjima paralelno uzmu«. Na podlagi takih izvajanj člankar lahko zaključuje: »U tom smislu je reforma škole dio socijalne reforme u opče: potpuno se i ona dade riješiti samo u tom krugu«. — Za istočasno reformo vsega šolstva se zavzema tudi dr. Dane T r-bojevič v »Reformi srednje ško-1 e« iz naslednjih vzrokov: »1. što je svaka pa i najsitnija preinaka srednje škole u ti-jesnoj organskoj vezi s reformom ostalih vrsta škola, 2. što je pitanje o srednjoj ško-li kao i o školi u opče samo jedan dio velt-koga sociialnoga pitanja, te se može pra-| vilno riješiti jedino u vezi "s cjelinom, i 3. što je to pitanje u uskoj vezi s operni mišljenjem, koje je odjednom zavladalo svije-tr.m, a obuhvačeno je zvučnom riječju demokracija«.' Prav iz teh ozirov pa je v članku poglavitna zahteva temeljite in poglobljene preustrojitve osnovnega šolstva, ki je za narod prevažno in treba je, "da »bi nova opča .škola bila prava rasadnica kulture; i ne samo kulture, več i civilizacije«. Tudi mi si to želimo, ne verujemo pa, da se v doglednem času izpolni pisateljeva naslednja prorokba: »Renesansa je stvorila srednju školu. a demokracija če je toliko preudesiti, da od nje ne če gotovo ništa preostati«. — S preustrojitvijo srednje šole se bavijo še naslednji spisi: »Misli o novem uredjenju srednje škole« (F. Feller), dr. L. Thallerjeva spisa »O seksualnom odg o ju« in »Naša srednja škola i seksualni u z-goj«, K. Bogdanovičeve »Djačke ocene u s r e d h j o j š k o 1 i« in »Moderna humanistička srednja [ š k o 1 a«, kjer se p.satelj dr. M. S t o j k o-v i č zavzema za nazor, da se uči samo književnost (v latinščini in grščini), a ne i I jezik«. O splošnem šolstvu govore članki: »Učitelj u školi i narodu« (V. Bale-novič); »Negativni rezultati puč-k e š k o 1 e« so glose,, ki navajajo kot vzroke za te negativne rezultate: sistem šolske pol.tike; sredstva pouka in vzgoje, kakor jih je diktirala ta politika; šablonstvo v šoli; nesvoboda učiteljeva, ki ga je naprav-liala za stroj v šoli; eksperimentiranje v šoli; neinteresiranje prostega ljudstva za šolo — kateri vzroki so pripomogli, da ima na pr. ličko-krbavska županija 74% anal-fabetov. — »Imamo li mi pučku ško-1 u?« vprašuje v članku s tem naslovom J'. T u r i č ter odgovarja z »ne«, ker je doba za šolsko obveznost prekratka (v Hrvatski le,do 12.* v Bosni celo samo do 10. leta). Kakor v odgovor na to Turičevo oprašanje razpravlja prof. S. Ratkovič v »Neke misli v organizaciji narodnog Razgled : To in ono. 31 p r o s v i e č i v a n .i a«. — Kos .šolske zgodovine iz Bosne prinaša H. K r e š e v 1 j a-kovičcv »J u k i č i p u č k c š k o 1 e u Bosni« (Franjo Jukič je bil bosanski Franjevac, ki je snoval koncem prve polovice preteklega stoletja v Bosni srbohrvat-sko ljudsko šolo). — Da ne pogrešamo malega zapiska o ljudski izobrazbi in o šolstvu na Slovenskem, je poskrbel naš publicist A b d i t u s s splošno preglednim člankom »Nekaj o Slovencih«. — Spis TO IN ONO. Narodna ideia v vzeoii. 2ivimo v dobi. ko narodno navdušenje visoko dviea svole olamene in ko Dreti nevarnost, da preide to v narodnostni šovinizem in z niim tako preDoii vse ozračie. Dnevna politika si sme dovoljevati te elasove. Dri iavni ljudski vzeoii oa ie dobro, če si uDrav za današnje dni ko smo se do svetovni voini prepričali. kam vodi narodnostni šovinizem, ustvarimo tudi za narodnostno vzeolo etično Dodlaeo z eeslom. ki ie bil za Slovence zapisan že Dred 75 leti: Žive nai vsi narodi, ki hreoene dočakat dan. da. koder solnce hodi. DreDir iz sveta bo Dreenan! Da roiak Drost bo vsak. ne vrag. le sosed bo meiak!« Tako ie deial Prešeren in to ie etična oodlaea. na' kateri mora še danes stati narodna vzeoia. če hoče. da v človečanstvu enakovredna z ostalimi narodi dovaia lastni narod na obča tla kulture, enakopravnosti in svobode: če hoče. da dviene lastili narod moralno in zbudi vse dobre sile v niem. Nai nas ne moti. če to ni vzeoia. da »za blaeor očetniave nai Duška eovori«; le v srečo ie narodu, če na stališču nravstvene ideie v enotni oreanizac;ii narodne mladinske vzeoie uresničimo in dovršimo narodu skuono izobrazbo. Varujemo ca pred katastrofalnostio, Frančev. Učiteljski konventi v Švici. Mesečnih domačih učiteljskih konferenc v našem smislu Švica ne oozna. Namesto v konferencah na Dosameznih šolah Dod vodstvom naduči-tclievim —• ki ea Švica tudi ne pozna, zakai vodia šole ie volien za eotovo dobo od učiteljstva na šoli — se zbirajo učitelji v učiteljskih konventih. kier se združuieio po skuonosti interesov. Tako imajo svoi kon- »Zatehničku š k o I u u Bakru i Hrvatsko P rimo rje« (Dj. pl. Para-v i č) pa je še pridobil ua aktualnosti vsled politične preureditve razmer. — V svojem poročilu sem omenil le članke. ki se pečajo izključno s šolstvom in s šolsko vzgojo, navedel pa nisem onih mnogoštevilnih, ki govore o ljudski izobrazbi in ki služijo tej; a dovolj je, da lahko utemeljim svoje priporočilo za razširjanje »Hrvatske Njiv e«. Pav. Flerč. vent učitelji 1.—3 razreda primarnih šol in ie v niem Dredinet posvetovanj -elementarni Douk. Učiteliski konventi za 4.—fa. razred teh šol (realni razredi) razDravliaio o realnih oredmetih. Učiteliski koiivent za višia (7.—8.) Drimarna razreda obravnava oovečini Draktično učno snov (o eospodar-stvu. o tehničnih straneh i. dr.) Lastne učiteljske konvente imaio nadalie učitelii specialnih razredov, sekundarni učitelii. učitelji (učiteliice) za ročna dela in otroške vrtna-rice. Vse- učitelistvo Da se Do Dotrebi shaja v okraini (mestni) učiteliski konvent. kier se razoravlia in skleDa p skumiih zadevali. Nainuineiše oreureditve v upravi našega liudskefi-a Šolstva. O tem razoravlia obširneie »Demokracija« (str. 251—255.). kier navaia razen ureditve emotneea in oravneea vprašanja liudskošolskepra učiteljstva tudi na§rave bivših krainih. okrai-nih in deželnih šolskih svetov. Za preureditev teh se DriDoroča: »Preden se naš novi šolski oreanizem ustvari, bo že kazalo oač naiboliše. da se tudi v tačasnem provi-zoriiu institucija kraineea šolskeea sveta in kraineea šolskeea nadzorništva takoi črta. Za ljudsko šolo bo sploh kazalo, da se Dodržavi: zato Da nai stori država ta korak takoi in tudi takoi Drevzame vse stroške za šolo (šolske stavbe, šolska oorema. učila in vsi učni pripomočki za učence spadajo sem). V Drvem državnem Droračunu nai bo ta oostavka. odmerjena ne DreskoDO. kaiti čimorcie se navadimo pri svoii državni fi-nanci računati s potrebami tudi za kulturni narodni dobrobit, toliko bolie za" naše na-daline finance, toliko boli ostaneio te urejene. Kar na ie ostalih dosIov kraineea šolskeea sveta (šolsko poDisovanie. vodstvo šolske matrike i. dr.), prevzame te šolsko vodstvo: sai ie te Dosle z redkimi iziemami že itak oovsod tudi doslei ooravlial šolski voditeli — Institucije okraineea šolskeea sveta ne bi hoteli poerešati v bodoče, a bit: mora taka. da prevzame pedaeoško in RAZGLED. didaktično vodstvo v okrainem šolstvu: prvo in ooelavitno besedo moraio imeti v niem šolski strokovniaki. ki nai z merodai-n i in i interesenti iz liudskili sloiev daieio iniciativo in oravec k izboliševaniu in dvi-eaniu sološne narodne vzeoie. ki nai zlasti z učiteliskinii orsranizaciiami in učiteljskimi skupščinami. na katere sc oozivaio tudi za-stoonki drueih narodnih sloiev. daieio nravesja duha enotni narodni vzeoii. Tako oride v ta. dozdai mrtvi in brezsrčni aparat živlieuie. ki bo v korist narodu in ki ne bodo zani določeni stroški Dometani v žrelo birokratoma. Da na v demokratični državi. kier imaio državliani res čut državljanske odeovornosti. ni treba, da »načeluie« okrajnemu šolskemu svetu nestrokovni državni uradnik, ni treba še oosebe oovdar-iati. Tako preidemo od birokratičneea nad-zorovania. ki ie vplivalo v pretekli dobi tako deinoralizuioče na liudsko šolstvo in učiti 'istvo k demokratičnemu vodstvu, kar bo '•'■otovo nemalo blaeodeifo vplivalo na obo-ie ter oriDravlialo že v orovizoriiu v najožjih narodnih okvirih tla bodočemu demokratičnemu šolstvu. — Na mesto deželnih šolskih svetov nai bi sto"ili že v orovizo-riiu Dokraiinski-višii (oa zaboea ne po »deželnih« ali drusrače umetnih meiah!) šolski sveti, ki iim ie deloma določen isti delo-kroe v večiem kot okrainim v malem, deloma pa nai bodo to eksekutivni oreanl osrednie leeislativne oblasti. Osrednie — kaiti s oodržavlieniem šolstva smo nieeovo noravo centralizirali: če smemo in v koliko smemo šolstvo decentralizirati v nieeovi notranii uredbi, to delo nai narekuieio načrtu za končno preureditev narodne vzeoie in našega šolstva posebne narodne potrebe". Srednia šola oosebneA tioa v Bosni. Ker šteie naša država v celem okrosr 1 in uol miliion Mohamedancev. se ustanovi v Bosni posebna srednia šola. ki bo tvorila nekako pripravnico za islauske boeoslovce. Razen splošnih srednješolskih predmetov se bo poučeval na šoli arabski in turški- jezik, od 5. razreda nadalie oa tudi latinščina. Ta srednia šola bo centralni učni zavod za mo-hamedanski živeli države SHS, Rdeče vrstice. »Šola ie politikam!« — Težko, da se ie s to določitvijo napravila šolstvu dozdai kaka nsiuara. Prav oa ie. če ie šolstvo javna zadeva, kadar ne vladaio politične stranke. marveč javna, a z demokratizmom vezana in učvrščena politika. Kierkoli pa imaio šolstvo za svoio zadevo politične stranke, tam. cvete bizantinizem. Ali izpre-vidimo kedai to tudi pri nas ter osvobodimo šolstvo v javnosti vseh. prav vseh vezi? * »Bodoči šolski boi bo boi duhov in sve-tovnilj nazirani. ne bo ea več zastrupljala politična neenakost in nepoštenost, ne več brutalna tlačitev drueače mislečih . . .« Tole sem čital ored kratkim. Boeve. za-kai me vedno zbada znotrai.