115 Jean-Robert Armogathe Očenaš. Duhovna branja prvih treh prošenj Eksegetska razlaga ne izčrpa bogastva očenaša. Kristjani so besede skozi stoletja izgovarjali, jih premišljevali in poskušali iz njih na pomenskih poljih potegniti mnogotere, različne, včasih nasprotujoče si vsebine. Tu bi radi predstavili nekaj duhovnih razlag molitve, začenši s prvimi tremi prošnjami. Ime, kraljestvo, volja: prve tri prošnje se nanašajo na Gospoda. Povzemajo postopno razodevanje v Svetem pismu, tri korake, ki dajejo ritem posvečeni zgodovini: preroški, kraljevski in duhovniški. Očenaš so pogosto razlagali kot kristjanom predloženo živ ljenjsko pravilo (predvsem drugi del molitve): prve prošnje so manj moralne in prvenstveno teološke ter so v začetku duhovnih razlag izjemnega bogastva. Te razlage so vedno kristološke in včasih tudi trinitarične. V članku ne moremo zaobjeti vseh teh razlag 1 , oprijeli pa smo se tistih, ki so se nam zdele najpomembnejše. Latinsko izročilo Tertulijan (začetek 2. stoletja), med prvimi očenaš razlaga v razpravi o molitvi 2 : Pravi, da je Gospodova molitev povzetek celotnega evangelija. Tertulijan se med pojasnjevanjem prvih treh prošenj zadržuje pri izviru dvojnega izročila: po eni strani te prošnje ljudem prenašajo delež angelskega opravila (»že sedaj se pridružujemo njihovim Jean-Robert Armogathe, roj. v Marseillu (1947), duhovniško posvečenje v Parizu (1976), študijski direktor École pratique des hautes études, dopisni član Académie des Inscriptions et Belles-Lettres, predsednik francoske izdaje revije Communio. – Članek »Les lectures spir- ituelles des trois premières demandes«, v: Revue catholique internationale Communio 41/2 (2016) 20–26 je prevedel Janez Ferkolj. Communio 2016 - 2.indd 115 Communio 2016 - 2.indd 115 19.5.2016 13:52:21 19.5.2016 13:52:21 116 Jean-Robert Armogathe glasovom«), po drugi strani pa smo prejemniki: ime je posvečeno v nas – Tertulijan natančno določi, da se molitev razširi tudi na vse druge (»ne pravimo: 'v nas bodi posvečeno tvoje ime', da bi bilo lahko posvečeno v vseh ljudeh«). Drugi pričevalec je Ciprijan iz Kartagine, eden velikih pričevalcev latinskega krščanstva iz prvih stoletij. Okoli leta 250 je napisal komentar k očenašu in se vprašal: Daleč od tega da bi mislili, da naše molitve lahko kaj dodajo svetosti Boga: prosimo samo, da bi bilo njegovo ime posvečeno v nas. Pri- hod kraljestva prosimo zase, toda Ciprijan predloži še eno razlago: Z Božjim kraljestvom lahko razumemo Kristusa samega. Vsak dan želimo, da bi se nam prikazal, nenehno hrepenimo po njegovem prihodu. Ker je naše vstajenje, saj bomo vstali v njem, je lahko tudi Božje kraljestvo, v njem bomo namreč kraljevali. Pri Očetovi volji pa naposled »ne prosimo, da Bog stori, kar želi, temveč da nas same naredi, kakor želi Gospod«. S prihodom Avguština je razlaga afriških teologov prevladovala Zahodno duhovnost. Phileremus Palaeologus (menih Martin Lar- denoy +1671) 3 je v 17. stoletju zbral pomembne komentarje škofa iz Hipona: Avguštin je zato, da bi poudaril krščansko izvirnost molitve, sledil kristološki smeri. Kristjani lahko po posinovljenju pravimo Oče naš 4 : Edinorojeni Sin ima mnoge brate, ki lahko pravijo Oče naš. Latinski razlagalci bodo sledili poti razlage nravstvenega znača- ja: ničesar ne moremo dodati svetosti, niti kraljestvu, niti Očetovi volji: molimo zase, da bi se te prošnje uresničile v nas. Vse tri prošnje se nanašajo na našo notranjo popolnost. T oda tudi Avguštin je po sledečem razporedu 5 prošnje v očenašu povezal s sedmimi darovi Svetega Duha ter prvimi sedmimi blagri 6 : Prošnje v očenašu Darovi Svetega Duha Blagri Posvetitev imena Strah Božji Ubogi v duhu Prihod kraljestva Pobožnost Krotki Božja volja Spoznanje Jokajoči Communio 2016 - 2.indd 116 Communio 2016 - 2.indd 116 19.5.2016 13:52:21 19.5.2016 13:52:21 117 Očenaš. Duhovna branja prvih treh prošenj Vsakdanji kruh Moč Lačni in žejni Odpuščanje dolgov Svet Usmiljeni Ne pasti v skušnjavo 7 Razumnost Čisti v srcu Rešitev hudega Modrost Delavci za mir V tej razpredelnici je gotovo kaj umetnega, vendar moramo upoštevati Avguštinovo skrb, da bi prošnje v očenašu vključil v darove Svetega Duha, izvir vse svetosti ter v blagre, normo vsega krščanskega življenja. Celotno krščansko izročilo bo z nekaj razli- čicami privzelo to ujemanje. Grško izročilo Grško izročilo si z latinskim deli prvi korak razlage, očenaš kot življenjsko pravilo: za kristjana se spodobi, da živi vredno svojega Božjega sinovstva. Sicer je bila ta smer razlaganja zelo primerna za krstne homilije, kjer je bila razlaga očenaša nujna. Ko se tako Gregor iz Nise (4. stoletje) 8 sprašuje, katero potrebo lahko imamo za takšno, da prosimo Boga za posvečenje njegovega imena ali prihod njegovega kraljestva, odgovarja: Beseda nas po tej molitvi morda želi naučiti tole: človeška na- rava s svojo lastno močjo ne more doseči ničesar dobrega. Zaradi tega noben izmed naporov ne bi bil učinkovit, če Božja pomoč ne bi krepila v nas položenega dobrega. Pravzaprav mora biti Božje ime posvečeno v našem življenju: Takoj ko se uveljavi tvoje kraljestvo, se razkrojijo bolečina, žalost in jok, da nastane prostor za življenje, mir in veselje. Teodor iz Mopsuestije, eden učiteljev antiohijske šole v 4. sto- letju, je med leti 382 in 392 objavil šestnajst Katehetskih homilij: prvih deset razlaga Credo, njegov dogmatični pouk pa dopolnjuje očenaš (11. homilija) ter vzgoja o krstu in evharistiji (od 11. do 16. homilije) 9 . V prvih treh prošnjah vidi klic k dejanju, da bi vsakdanje vedenje preoblikovali po podobi nebeškega življenja. Communio 2016 - 2.indd 117 Communio 2016 - 2.indd 117 19.5.2016 13:52:21 19.5.2016 13:52:21 118 Jean-Robert Armogathe Tega se moramo na zemlji držati na način, da verujemo, da Božja volja kraljuje v nebesih (XI, 12). Menih Janez Kasijan v svojih Konferencah (okoli 426) širi dvojno izročilo, ki smo ga odkrili pri Tertulijanu 10 . Za vsako od treh prošenj predlaga najprej branje na mističen način, potem pa svetuje nravstveno razlaganje. Takole za drugo prošnjo: Druga prošnja čiste duše je hotenje, da kraljestvo njenega Očeta pride nemudoma, se pravi, da Kristus vedno kraljuje v svetnikih (...) in da Bog postane Gospodar naših duš (...). T e besede lahko pome- nijo tudi obljubljeno kraljestvo vsem resničnim Božjim otrokom. Bizantinski Vzhod bo opustil preprosto moralizirajoče branje in predlagal mistično razlago. Najdragocenejša razprava je Kratka razlaga Maksima Izpo- vedovalca (napisana okoli 630) 11 . Vsako prošnjo pripoji eni od sedmih skrivnosti krščanstva: »theologia 12 , sinovstvo v milosti, častna enakost z angeli, udeležba pri večnem življenju, obnova duše, ki se je pustila prevarati, razkroj postave greha ter uničenje oblasti hudega duha« 13 . Prve tri prošnje postavljajo človeka na enako mesto kakor angele, kakor oni tudi sam sodeluje pri hvalnici imenu, kraljestvu in volji: Edinstven je zbor zemeljskih in nebeških moči, ki v delež prejemajo Božje darove, takoj ko človeška narava v enkratni in isti volji skupaj s silami od zgoraj vesela obhaja Božjo slavo (...). Moli- tev prosi, da tisti v nebesih in na zemlji izhajajo iz ene same volje. Maksim poveže klic (»Oče naš«) s prvima dvema prošnjama in tako zedini Očeta, ime in kraljestvo, ki ga razlaga kot eno Trojstvo: Kajti Očetovo ime, ime, ki obstaja v bistvu (ousia) samem, je edinorojeni Sin. In kraljestvo Boga Očeta, kraljestvo, ki obstaja v bistvu samem, je Duh. Maksim se tu srečuje z različico Lukovega besedila (»da pride Sveti Duh in nas očisti«). Na začetku te molitve, nadaljuje, smo povabljeni častiti enobi- stveno in nadbistveno Trojico kot ustvarjalni vzrok našega razvoja. (...) S češčenjem prošnje tistega, ki nas je spočel po milosti, si v Communio 2016 - 2.indd 118 Communio 2016 - 2.indd 118 19.5.2016 13:52:22 19.5.2016 13:52:22 119 Očenaš. Duhovna branja prvih treh prošenj življenju prizadevamo izražati, da nas vodi pečat tistega, ki nas je priklical v življenje: posvečujemo njegovo ime na zemlji, posne- mamo ga kot Očeta, s svojimi dejanji se izkazujemo za njegove otroke in v tem, kar mislimo ali v tem kar delamo, poveličujemo Sina od Očeta po naravi, da sam vrši posinovljenje. Tretja prošnja povzema prejšnje: vršiti voljo ni nič drugega kot posvečevanje imena in klicanje kraljestva: Ko tako posnemamo nebeške angele, neprenehoma častimo Boga in razkrivamo, da imamo na zemlji isto sodržavljanstvo kot angeli. Ta trinitarična razlaga se je s ponovno objavo v La Grande Philocalie 14 zelo uveljavila na Vzhodu. Srednjeveške in sodobne razlage Kot smo že rekli, Avguštinov vpliv prevladuje v latinskih raz- lagah, ki se zadostikrat ponavljajo. Rupert iz Deutza v svoji razlagi Matejevega evangelija (okoli 1126) 15 napravi izjemo. »Posvečeno bodi tvoje ime«: »naj bodo verniki vseh narodov, zbrani v eno samo ljudstvo in naj bodo krščeni v odpuščanje gre- hov, to je posvečevanje tvojega imena, o Oče vseh ljudi, kajti sveti postanejo tisti, nad katere je bilo poklicano tvoje ime«. Prihod kraljestva je razložen na eshatološki način, medtem ko je volja po Jezusovih besedah rešenje vseh ljudi: »Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan« (Jn 6,39). Mesto zase gre španskim frančiškanom: očenaš zaradi razlage pripisane sv. Frančišku zavzema posebno mesto v njihovem pridi- ganju. Vemo, da sv. Terezija Avilska enemu njihovih zapisov, gre za Tretji Abecedarij br. Francisca de Osuna (1492-1540) 16 , pripiše 17 odkritje svoje molitvene poti. Kratko poglavje v posvečenju imena vidi Ljubezen, »posvečeno, vsega zemeljskega očiščeno ljubezen«. Razlaga očenaša je veliko bolj razvita pri drugem španskem frančiškanu, Juanu Perezu de Pineda (1513?-1593?), neutrudnem avtorju, čigar Agricultura cristiana v petintridesetih dialogih 18 Communio 2016 - 2.indd 119 Communio 2016 - 2.indd 119 19.5.2016 13:52:22 19.5.2016 13:52:22 120 Jean-Robert Armogathe pregleda vse krščanstvo pod alegoričnim zagrinjalom poljedelskih vsebin. Osemindvajseti dialog vsebuje dolgo analizo očenaša 19 . Pineda ne pokaže velike izvirnosti, a z izjemno učenostjo povzame vse predhodnje razlage. Večne dobrine so smoter treh, časne pa štirih prošenj. Eden izmed voditeljev opozarja, da vsaka od treh prošenj po- kriva celotno krščansko življenje in bi njemu samemu zadoščalo (»če smo sveti, to zadošča in so druge prošnje nepotrebne«). Kljub temu ga njegov sogovornik privede k spoznanju, da se tri prošnje logično (in nujno) povezujejo: posvečenje imena, ki je vstop svetih v slavo, gre preko služenja v kraljestvu in je tako pokorščina volji (str. 407 in 420). Zaključek Ta kratek pregled omogoča razkrijte dveh poti razlag, tistih, ki v očenašu vidijo življenjski načrt – in ki razlagajo prve tri pro- šnje na krepostni način – in tistih, ki dojemajo skrito trinitarično resničnost, kar jim omogoča razlago z mističnim pristopom. Obe poti sta prinesli sadove, ne zdita izključujoči, preprosto pa odsevata bogastvo molitve, katere mnogostranosti ne more izčrpati nobena razlaga. Opombe 1 Glej Index de la Patrologie latine, Oratio dominica et Solignac 1984, col. 389-395. 2 Francoski prevod v Hamman 1995, 25-52. 3 Lardenoy 1673. 4 Sermon 57, 2, PL 38 (glej tudi 58, 2). 5 De sermone in monte, II, 11, 38; Solignac 1984, col. 402. 6 Osmi je prihranjen za »popolnega človeka« (De sermone in monte, I, 4, 12). 7 Da ne bi imeli »dvojnega srca«. 8 Homilija 3 (Grška patrologija [=PG] 44, 1149), fr. prevod v Hamman 1995, 82-90. 9 Za razliko od Jeruzalema so bili očenaš in zakramenti v Antiohiji katehumenom razloženi pred krstom. Communio 2016 - 2.indd 120 Communio 2016 - 2.indd 120 19.5.2016 13:52:22 19.5.2016 13:52:22 121 Očenaš. Duhovna branja prvih treh prošenj 10 Kasijan 2009, Konferenca IX, 25 z opatom Izakom, 60-62. 11 PG 90, 876, fr. prevod v Hamman 1995, 189-218; glej tudi Dalmais 1953 in Riou 1973, 214-239. 12 Ki je izkustveno in ne le pojmovno poznavanje Trojice. 13 PG 90, 876A, Riou, 1973, 217. 14 Philocalie des Pères neptiques 1995, t. 2, 187-202. 15 PL 169, 1427-1434. 16 Osuna 1972, 478-483; Solignac 1984, 409. 17 Vie, 4, 6. 18 Pineda 1963. 19 Pineda 1949. Bibliografija Avguštin 1673, Phileremi Paleologi De oratione dominicali ex variis sententiis S. Augustini, Pariz, 1963 (fr. prevod od 1674 – janzenist Guillaume Le Roy). Kasijan, Janez 2009, Conférences, fr. prevod: E. Pichery, Sources chréti- ennes 54. Ciprijan iz Kartagine 1964: Réveillaud, M., L‘Oraison dominicale [Cipri- jan iz Kartagine], PUF, Pariz. Dalmais, I.-H. 1953, »Un traité de théologie contemplative. Le Commentaire du Pater de s. Maxime le Confesseur«, Revue d'ascétique et de mystique, 29, 123-160. Hamman, Adalbert G. 1995, Le Notre Père dans l›Eglise ancienne, Ed. franciscaines, Pariz (3è éd. augmentée du Pater expliqué par les Pères, 1952). Osuna, Fr. de 1972, Tercer Abecedario, éd. M. Andrés, Madrid. Philocalie des Pères neptiques 1995, (tr. fr. de Jacques Touraille) 11 volu- mes, 1979, 2 tomes chez Desclée de Brouwer et J.C. Lattès, 1995, Éditions de Bellefontaine, 2004. Pineda, Juan de 1949, »Declaración del Pater Noster«, Misticos franciscanos españoles, t. 3, BAC, Madrid, 371-457. Pineda, Juan de 1963, Diálogos familiares de la agricultura cristiana, Bibli- oteca de autores españoles, 5 vol., Atlas, Madrid, 1963-1964. Riou, A. 1973, Le monde et l‘Eglise selon Maxime le Confesseur, Beauchesne, Paris Solignac, A. 1984 »Pater Noster«, Dictionnaire de spiritualité, XII-1, Bea- uchesne, Pariz, col. 388-413. Theodor iz Mopsuestije 1996, Homélies catéchétiques, tr. Muriel Debié, Guy Couturier, Th. Matura, Migne, Pariz. Communio 2016 - 2.indd 121 Communio 2016 - 2.indd 121 19.5.2016 13:52:22 19.5.2016 13:52:22