prejeto: 2008-10-06	UDK 930.85:316.7
pregledni znanstveni članek
INTERPRETI KULTUR. DOMINANTNE IN PODREJENE KULTURE
V SOOČENJU
Claudio POVOLO
Univerza Ca'Foscari v Benetkah, Oddelek za zgodovinske študije, IT-30123 Benetke, Palača Malcanton Marcora, Dorsoduro, 3484/D e-mail: povolo@unive.it
IZVLEČEK
Interpret kultur je v bistvu nekdo, ki pri opravljanju svojega dela vzpostavlja odnos med omikano kulturo in tisto, ki jo lahko najprimerneje opredelimo kot ljudsko. Pri tem ima interpret na voljo kulturne kode, ki pogojujejo neizbežno selekcijo in določene odločitve, označene predvsem z lastno zgodovinopisno vrednostjo. Ta dejavnost je še pridobila pomen v trenutku, ko se je v drugi polovici 18. stoletja začela pomembna diverzifikacija med dominantnimi in ljudskimi kulturami. Tako je svet običajev, v katerem sta prevladovala ustno izročilo in fleksibilnost, postal predmet preučevanja in zanimanja vidnih predstavnikov dominantne kulture. Z rojstvom folklore pa se zdi, da ljudski svet vznikne iz neke nedoločene in hkrati privlačne preteklosti. Pa tudi kasnejša antropološka preučevanja so se morala soočiti z bistvenim problemom same definicije kulture. V običajnih institucionalnih figurah, ki s svojo dejavnostjo vplivajo na družbo, lahko zagotovo zaznamo medsebojne odnose med različnimi oblikami kulture. Notarji, sodniki, odvetniki, zdravniki, župniki in številne druge institucionalne figure so, v okviru svojega konkretnega delovanja, posredni prenašalci diverzifikacij in odnosov med mnogovrstnimi oblikami kulture. Na podoben način tudi potniki in pisci dnevnikov v svojih spominih izražajo tako bistvene značilnosti opisanih kultur kot stereotipe in predsodke, ki pripadajo njihovemu svetu.
Ključne besede: interpreti, kulture, antropologija prava
Poudarek na terminu interpret v povezavi s kulturno dimenzijo namerava poudariti predvsem dejavnost interpretacije, ki so jo skozi stoletja tako zaradi specifičnosti svojega dela kot iz lastnih interesov izvajali tisti, ki so se z drugo kulturo ukvarjali zato, da bi zarisali njene značilnosti in da bi jo, z različnimi namerami in cilji, vzporejali z lastnimi kulturnimi kodi.
443
Claudio POVOLO: 1NTERPRET1 KULTUR. DOMINANTNE IN PODREJENE KULTURE V SOOČENJU, 443-458
Interpretacija seveda vsebuje različne ravni analize. Predvsem predvideva postopek posredovanja med dvema kulturama, ki ne predstavljata le bolj ali manj pomembnih in bolj ali manj posplošenih medsebojnih razlik, temveč predvidevata tudi sposobnost in interes opisovalca, da s pomočjo bolj ali manj kodificiranih interpretativnih parametrov posreduje drugo kulturo. Takšna dejavnost privilegira predvsem posredovanje med ustnim in pisnim, med	in zapisanimi normami, med pravom, ki močno prežema družbene prakse in običaje, ter artikuliranim jezikom institucij.
Privilegirani naslovniki interpretativne dejavnosti so bili dejansko tisti, ki so obširno paleto ljudskih kultur, vsak z drugačnimi cilji in interesi, povezali z dominantnimi kulturami.1
Poudarek na izrazu interpreti, namesto na interpretaciji, želi poudariti neizogibno zgodovinopisno
svojo dejavnostjo v svoje zapise in dela strnili bistvene značilnosti (deloma ali
zgodovinopisno funkcijo je potrebno ovrednotiti, opisati in dojeti z vidika njenih najbolj pomembnih značilnosti. Slednje pa za tistega, ki svojo pozornost in interes namenja interpretom, pomeni nadaljnjo interpretacijo. Njen namen ni le evidentirati kulturne kode, ki jih uporabljajo interpreti, temveč, kolikor je mogoče, tudi ponovno vstopiti v to isto opisano kulturo.
Zgodovinopisni pomen, zajet v dejavnosti interpretov, seveda ne predvideva zgolj upoštevanja kulturnih prvin, povezanih z njihovo vlogo in funkcijo, temveč tudi upoštevanje načina njihovega spreminjanja skozi čas. Diahrona dimenzija in kulturni kontekst, v okviru katerih delujejo interpreti kulture, razkrivata lastno sposobnost povezovanja različnih družbenih slojev, ki obstajajo v vsaki družbi.2
1
je termin ljudska (v njegovi edninski obliki) kultura (ali religija), razumljen predvsem v njegovi pravni in običajnostni dimenziji, bistveno označen z oralnostjo ter fleksibilnostjo in odprtostjo lastnih pro-pozicij. Poudarjanje mnogovrstnosti oblik ljudske kulture se lahko z zgodovinskega gledišča zdi celo preveč samoumevno in pričakovano, če le upoštevamo raznovrstnost kontekstov, ki so bili zanje značilni. Poudarjanje termina običaj, še posebej v okviru tu obravnavanega obdobja, hoče izpostaviti nekatere skupne značilnosti ljudskih kultur.
2 V nekem smislu je problem izjemno aktualen in na teoretični ravni izpostavlja nekatere relevantne probleme, povezane, na primer, z verskim pojmovanjem in njegovimi odnosi z drugimi perspektivami, preko katerih ljudje interpretirajo svet. Clifford Geertz, ob predhodnem poudarku, da je verska perspektiva poseben interpretacije sveta, ugotavlja, kako	je od zdravega razuma, saj z vkl jučevanjem drugih širših realnosti dopolnjuje stvarnosti vsakdanjega živl jen ja. V obredu se versko pojmovanje okrepi in pridobi gotovost, da je utemeljeno. Vse to ima seveda izredno vpliv. Geertz pravi, da je zaradi vpliva verskih sistemov na splošno presojanje vere v moralnih ali funkcionalnih terminih [...]. Eden od osnovnih metodoloških problemov pri znanstvenih delih o religiji je, kako takoj utišati prizvok vaškega ateista in vaškega pridigarja, pa tudi njune bolj sofisticirane tako da se in psihološki vidiki posameznih verskih nazorov lahko izrišejo povsem jasno in nevtralno [...]. Seveda ostaja odprto pomembno vprašanje o tem, ali je ena ali druga trditev ali je ena ali druga verska izkušnja pristna, ali so sploh	verodostojne verske trditve in pristna verska Vendar pa znotraj meja, ki si jih zastavlja znanstvena per-
444
Claudio POVOLO: 1NTERPRET1 KULTUR. DOMINANTNE IN PODREJENE KULTURE V SOOČENJU, 443-458
Vse to predvideva tudi drugo raven refleksij: kakšni so bili odnosi med ljudskimi in običajnimi kulturami ter dominantnimi kulturami napisanih pravil? Koliko in katere značilnosti so jih združevale oziroma ločevale? In katere diverzifikacije in mešanice, kakršne so institucionalne hierarhije oziroma hierarhije moči, so jih dejansko prečile? V kolikšni meri in kdaj so dominantne kulture začele uporabljati kulturne kode, ki so jih bistveno, če ne že povsem, razlikovali od ljudskih?
Kot je ugotavljal Peter Burke, se je v 18. stoletju, v nekaterih geografskih prostorih pa še prej, zgodil tako imenovani umik dominantnih razredov oziroma prišlo je do očitne ločitve med dominantno kulturo in podrejenimi kulturami, ki so jih še v 16. stoletju združevale številne vrednote.3
Podobnosti so slabele istočasno z izjemno močnim nasprotovanjem, ki je bilo, sicer z različno intenzivnostjo in v različnih obdobjih, tako v protestantskih kot v katoliških deželah, usmerjeno proti najbolj tipičnim značilnostim ljudskega verovanja, "kakršne so bile liturgične igre ('mirakli' in 'misteriji'), ljudske pridige in še posebej verski prazniki, med katerimi omenimo godove svetnikov in romanja". Bistvo nasprotovanja je bila zahteva reformatorjev po ločitvi svetega in profanega sveta.
Zagotovo se je razcep med dominantno in ljudsko kulturo (kulturo običajnega prava) že v 18. stoletju jasno pokazal skozi interes, s katerim so izobraženci in reformatorji (cerkveni predstavniki in politiki) opazovali ljudsko kulturo. Namen njihovega interesa je bil opis sveta, ki so ga zaznavali kot drugačnega, če že ne kot eksotičnega in vraževernega.4 Prav ta opis
bistvena in je ni več mogoče tako kot v prejšnjih stoletjih umestiti v okvir omalovaževanja, ki so ga izobraženske in politične elite izražale v odnosu do ljudskih in
spektiva sama, takšnih vprašanj ni mogoče postavljati, in prav tako ni mogoče na ta vprašanja odgovoriti" (glej Geertz, 1987, 168-182).
3	"Stična točka vseh teh primerov je vztrajanje reformatorjev pri ločitvi svetega in posvetnega, saj je bila ta ločitev veliko ostrejša od tiste iz srednjega veka." Praznike so označevali kot "priložnosti za greh oziroma, natančneje, za pijančevanje, lakomnost in razbrzdanost [...]; drugi argument moralnega značaja proti številnim ljudskim zabavam pa je bila zamisel, da gre za 'ničevosti', ki bogu niso všečne zato, ker prinašajo izgubo časa in denarja" (Burke, 1980, 203-211). Kot je poudaril ta angleški znanstvenik, so "bili katoliški reformatorji ljudske kulture manj radikalni od protestantskih; niso se uprli čaščenju svetnikov, temveč samo 'pretiravanjem' kot na primer češčenju lažnih svetnikov, verovanju v določene anekdote o življenju svetnikov ali pričakovanjem posvetnih uslug, kakor tudi njihove zaščite; zahtevali so, da se praznike priredi, ne pa povsem odpravi".
4	Paul Erickson je v svojem zgodovinskem pregledu poudaril: "Enlightenment schemes of universal history were united by the common themes of human reason, progress, and perfectibility. Reason referred to the exercise of human intellect unfettered by authoritarian faith, including faith in religion. Progress referred to the resulting positive direction of historical change, opposite the direction presupposed by medieval Christianity, which considered humanity degenerate and fallen from the grace of God" (Erickson, 1999, 36-37).
445
Claudio POVOLO: 1NTERPRET1 KULTUR. DOMINANTNE IN PODREJENE KULTURE V SOOČENJU, 443-458
ruralnih kulturnih vrednot, navkljub temu, da so bile slednje v precejšnji meri tudi del
njihovega življenja.5
V 18. stoletju je začelo naraščati zanimanje za običaje. Kot je poudaril Louis As-sier-Andrieu, je koncept običaja postopoma postajal tako zgodovinski kot dinamičen pojem, in se zdi, da se še vedno pojavlja v	prostoru, nas raziskava o
njegovih materialnih vzrokih vodi v "relativizacijo njegovega vpliva v kontekstu neke določene družbe, nekega določenega trenutka njenega razvoja in v njegovo umestitev glede na mnogovrstnost družbenih determinant" (Assier-Andrieu, 1999, 20-21, 27).6
Raziskovalce običajev lahko v nekem smislu razumemo kot prve deklarirane interprete kulture, kakršni so bili tudi vsi, ki so iz različnih razlogov opisovali ru-ralno življenje (na primer izobraženci, ki so delovali v okviru kmetijskih akademij) ali pa običaje ljudstev, ki jih razumemo predvsem preko njihovih kulturnih razlik (glej dela A. Fortisa, v katerih opisuje t.i. Morlake iz Dalmacije7).
Očitno je, da omenjeni opisi kažejo na nedvoumen interes pri izbiri interpre-tativnih kodov, ki so jih omenjeni izobraženci uporabljali za konotiranje analizirane kulture.
Povsem razvidno je, da smo v tem obdobju na pragu rojstva folklore. Dokaz tega, da je bil proces že v teku, je raziskava, ki jo je Accadémie Celtique izvedla med
5	V zvezi s tem je Peter Burke izpostavil, kako je bila odločilna prav ločnica, ki seje ustvarila med kulturama zato, da so naposled intelektualci in reformatorji začeli opazovati ljudsko kulturo s perspektive, katere cilj je opis. "sprememba odnosa predstavnikov kulture je bila res velika. Če so v 16. stoletju še omalovaževali ljudstvo, čeprav so z njim delili kulturo, njihovi potomci v 19. stoletju niso več imeli spontanega stika z ljudsko kulturo, so pa zato bili tik pred tem, da jo ponovno odkrijejo kot nekaj eksotičnega in zato zanimivega. Pravzaprav so začeli občudovati prav to 'ljudstvo', iz katerega je izvirala njihova povsem drugačna kultura" (glej Burke, 1980,277).
6	Avtor se ukvarja z raziskavami, ki so vse od 18. stoletja preučevale koncept običaja. Med takratnimi raziskovalci posebej omenja P.-J. Grosleya, ki je v običaju zaslutil "element sposobnosti prilagajanja spreminjajoči se stvarnosti človeških odnosov, ki ga je mogoče neposredno izpeljati iz empiričnega opazovanja družbenih dejstev, ter element temeljnega pomena za te odnose, ki je vpisan v red legitimnosti in obstoja, ki negira vsakršno zgodovinskost. Običaj je torej tako dejavni kraj spremembe, kot ukazovalni klic po poslušnosti v odnosu do porekla ali, kot bi rekli danes, do strukture, ki je po definiciji brezčasna in izven zgodovine". Z A.-Y. Gougetom začnejo koncept običaja, ob upoštevanju njegovega specifičnega materialnega konteksta, razumevati kot zgodovinskega in dinamičnega. Pravniki in antropologi so preučevali koncept običaja zato, da bi mu določili tako teoretske kot materialne značilnosti. Predstavitev pravnega običaja najdemo v Losano, 2000, 257-323. Zelo pomembno pa je geslo, ki ga je pred leti napisal Bobbio, 1961. Čeprav se nanaša predvsem na tradicionalne afriške pravne sisteme, je koncept običaja, v tesni povezavi s konceptom skupnosti, raziskal Rouland (Rouland, 1992, 177-200). Obširne in izvirne razprave o običajih (in njihovih različicah sardinskega maščevanja; maščevanja v sardinski regiji Barbagia, op. prev.) najdemo v Pigliaru, 1975. Koncept običaja sem obdelal tudi v prispevku, ki bo kmalu izšel v zbirki dokumentov, napisanih v čast L. Berlinguerju, La piccola comunita e le sue consuetudini.
7	Fortisovo delo so objavili leta 1774. Za novejšo izdajo glej Viani, Pizzamiglio, 1986; Paladini, 2002, in fascinantnega Magna, 2003.
446
Claudio POVOLO: 1NTERPRET1 KULTUR. DOMINANTNE IN PODREJENE KULTURE V SOOČENJU, 443-458
prvim in drugim desetletjem 19. stoletja z namenom, da bi raziskala razširjenost nekaterih ljudskih običajev.8
Pojav pa je jasno zaznati tudi na politično-institucionalni ravni. Dovolj je, če spomnimo na reforme, ki so jih skoraj v vseh evropskih deželah uvedli v zvezi s tako imenovanimi ljudskimi prazniki Nameni reforme, in posledični opisi, so tudi v teh primerih nedvoumno kazali svoj zgodovinopisni pečat, saj niso skrivali reformatorskih ciljev, katerih namen je bil omejiti pretirano število praznikov, ki niso povzročali le nereda in odvzemali časa gospodarskim dejavnostim, temveč so se tudi manifestirali z vso svojo prtljago verovanj in praznoverja. Kot bomo videli v nadaljevanju, so bili za dejavnost opisovanja največkrat zadolženi župniki, ki so tudi v teh primerih izvajali pomembno funkcijo interpretov kultur.9
Govorili smo o rojstvu folkore, pojavu, ki označuje svojo zgodovinopisno razsežnost, saj že pri prvih korakih razgalja kode, kulturne stileme in interpretativne paradigme predstavnikov dominante kulture ter dokončno ločitev med dominantno in ljudsko kulturo.
Kot ugotavlja P. Clemente, se je folklora rodila "iz potrebe po zajemanju iz kulturnega vira 'porekla ljudstev', ki seje uveljavila z romanticizmom, svojo moč pa ohranja kot prostor sklicevanja civilizacij".
Folklorist in raziskovalec ljudskega izročila sta svojo dejavnost dolgo razumevala kot znanstveno povozila drama
V folklorističnih raziskavah, poudarja Clemente, je pogosto manjkala nazorna teorija družbenih in kulturnih sprememb, namesto tega so "uporabljali zelo preproste modele, na osnovi katerih so novo in staro primerjali na nezgodovinski način".10
Figura folklorista je vsekakor zelo zanimiva, saj razkriva, kot smo že rekli, kulturne kriterije, ki so jih predstavniki dominantne kulture uporabljali za opisovanje podrejenih kultur. Poleg tega njegova dejavnost interpretacije filtrira informacije in v
11
8	O tem projektu in predvsem o njegovi aplikaciji v deželi Veneto, glej Riva, 1966, 3-93; in Bernardi, 1986, 311-334.
9	O tej tematiki in z njo povezani bibliografiji glej Povolo, 2007c.
10	Za citirane odlomke in tudi splošneje, za protislovno zgodovino odnosov med folklorističnimi disciplinami (oziroma tistimi disciplinami, ki so povezane z zgodovino ljudskih tradicij) ter kulturno antropologijo, glej Clemente, 2001, 194 in passim.
11
tudi viden hierarhični položaj, znotraj katerega je umeščena. Omenjena vidika pa nista implicirala domnevne pasivnosti opisanega sveta, saj so avtorji opisov morali največkrat poiskati pomoč informatorjev (članov skupnosti ali župnikov), ki so neizbežno posredovali dobljene informacije. V nekaterih primerih so opisovalci sami morali postati posredniki konceptualnih instanc, ki so včasih presegale njihove sposobnosti. Ob omenjanju raziskave, ki jo je spodbudila Accadémie in jo poverila vidnim intelektualcem meščanske kulture, P. Clemente (Clemente, 1995, 45-50) poudarja, da so "raziskave projekcije konceptualnih modelov, ki se prevedejo v vprašanja za posredne sogovornike, ti pa so
447
Claudio POVOLO: 1NTERPRET1 KULTUR. DOMINANTNE IN PODREJENE KULTURE V SOOČENJU, 443-458
V specifičnem italijanskem kontekstu je raziskovanje ljudskega izročila ali fol-kloristika, kot smo že poudarili, vedno prevladovala glede na kasnejše etnografske študije. Drugače je bilo v nekaterih drugih deželah, kot so Francija, Anglija, Nemčija in Združene države. Očitno je, da sta kolonizacija in dekolonizacija močno vplivali na širjenje antropoloških študij, ki sta jih v petdesetih letih 20. stoletja preusmerili v sam evropski družbeni kontekst.12 Eden od mnogih primerov je področje raziskav o časti številnih anglosaksonskih znanstvenikov, v katerih so se posvetili	sredo-
zemskega
Sicer pa sta zgovorni tako globalna kriza, ki je po koncu kolonializma zajela samo antropologijo, kot nato prevlada postmodernistničnih teorij, zaznamovanih s subjekti-vizmom in skepticizmom.13 Novejše delo, posvečeno antropološkim študijem, ki so se razvili v Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji in Združenih državah, jasno pokaže, kako se omenjena disciplina zagotovo ni rešila kompleksnega odnosa med konceptom kulture (z vsemi interpretativnimi problemi) in posameznimi etnografskimi raziskavami (glej Barth, Gingrich, Parkin, Silverman, 2005). Sicer pa se je moral antropolog, podobno kot folklorist, pa	opremljen z veliko bolj sofisticiranimi interpretativnimi
parametri,	s pomembnimi problemi, ki so bili	povezani z opisom.
Predhodno smo že omenili močno italijansko folkloristično tradicijo, ki jo je najverjetneje potrebno pripisati družbeni dimenziji, mestni ali regionalni, ki je bila desetletja značilna za italijansko zgodovino. Vendar pa je potrebno poudariti, da so imeli na etnološko dimenzijo v Italiji, še posebej od konca 19. stoletja dalje, močan vpliv zgodovinskopravni študiji, tradicionalno usmerjeni v raziskovanje klasičnega sveta. Zgodovina prava, tradicionalno občutljiva do običajnostnega sveta, ki je bil skupek vsega, kar se je lahko kot neformalno ali ustno porodilo v družbi, je bila upravičeno primerna, daje nastajajoči italijanski etnologiji ponudila interpretativna orodja, brez katerih ni bilo mogoče najti poti iz slepe ulice folkloristike. Pogled zgo-
intelektualci, izobraženci ali pa na odgovornih mestih v političnih dejavnostih. Definicija pojmov, povezanih z 'različnimi' običaji in navadami vsakdanjega življenja kmetov ali meščanov, se začne z močnimi spodbudami filozofsko-literarne narave, ki so prisotne v kulturi družbenih skupin inovativnih intelektualcev, ki pa ne dosežejo vedno horizonta izobražencev posrednikov" (Clemente, 1995, 46-47).
12	Izjemno relevanten primer je delo Pitt-Riversa, 1971, druga izdaja, v kateri, med drugim, Pitt-Rivers v
predgovoru obravnava probleme, s katerimi seje soočal, ko je zaključeval svoje delo, kije bilo prvič objavljeno leta 1954.
13	Tako kot v drugih disciplinah so imela precejšen vpliv dela Michela Foucaulta in Pierra Bourdieuja. Paul Erickson poudarja, da je "throughout the 1980s and 1990s, Foucault's and Bourdieu's ideas had a dramatic impact on anthropological theory. Depending on one's sympathies, their work has been highly illuminating or deeply mystifying. In either case, it is clear that for many researchers, suddenly there seemed no centre, no firm ground from which students of human life could gaze objectively at their subject matter. Henceforth no 'truth' would be taken for granted and no perspective left unchallenged. Deconstruction became a new watchword for anthropologists, because the sanguine ambition of positivism to explain the world was no longer seen as a possibility" (Erickson, 1999, 142-143).
448
Claudio POVOLO: INTERPRETI KULTUR. DOMINANTNE IN PODREJENE KULTURE V SOOČENJU, 443-458
dovinarjev prava na običajnostni svet (za Italijo glej dela N. Tamassia; Tamassia, 1910)14 je naposled spodbudil nekatere antropološke in politične dinamike, ki jih je folkloristična tradicija postavljala na stranski tir. Nekateri od novejših zgodovinarjev prava so v tej smeri razvili nekaj zanimivih teoretičnih premis. Portugalski zgodovinar A. M. Hespanhaje v svojih delih večkrat poudaril, daje pravo zajemalo tudi zelo poglobljene antropološke vidike organizacije in nadzora družbenih odnosov.
Pomen, ki ga ta simpozij namenja interpretom kultur, poudarja torej kot bistvenega odnos med	kulturnimi kodi in ki so jih uporabljali za opisovanje le-
teh. V tem smislu si lahko pri definiranju poglavitnih elementov zgodovinarjevega in antropologovega pristopa pomagamo z interpretativno antropologijo Clifforda Geertza. Pri tem je Ugo Fabietti poudaril, da "se spoznavni proces v antropologiji, kot pravi Geertz, oblikuje preko dveh tipov konceptov, in sicer tistih, ki so 'bližnji', in tistih, ki so 'oddaljeni' od domorodčevega izkustva. Bližnji so koncepti, ki so del opisane kulture in jih interpret uporablja brez težav. Oddaljeni pa so koncepti, ki jih je
umestiti v opisano izkustvo brez	Na primer koncept
vernosti, ki so ga reformatorji iz 18. stoletja uporabljali pri opisovanju verskih praznikov, je bil povsem oddaljen koncept izkustva	ljudstva, saj je motivacijo za verske obrede določala njihova apotropejska narava (glej Fabietti, 1994, 298-299).15
Tako antropolog kot zgodovinar sta razpeta med dvema vrstama konceptov in morata neprestano izvajati nadzor nad svojo interpretativno dejavnostjo, preko katere se soočata.
Interpretovo delovanje je torej bistveno in še toliko bolj relevantno, če ga umeščamo v zgodovinski kontekst, ki do nas dospe predvsem preko opisov skozi pisne vire, ki zahtevajo nadaljnjo interpretacijo. In če ta vidik lahko posplošeno in s previdnostjo uporabljamo pri vsaki zgodovinski raziskavi, se njegov pomen	pri raziskavah,
ki želijo zajeti dimenzijo kultur, za katere sta v bistvu značilna ustnost in običaj.
V tem smislu postane razvidno, da je definicija interpretov in vloge, ki so jo odigrali (ta je bila najprej hierarhična in šele potem kulturna) v različnih družbah, bistvena in odločilna za predstavitev kompleksnih in nedorečenih povezav med ljudsko in dominantno kulturo.
14	Nino Tamassia (1860-1931) je na univerzi v Padovi vrsto let vodil katedro zgodovine italijanskega prava.
15	Kot poudarja Fabietti, dve kategoriji konceptov izražata odnos med antropologom in opisanimi subjekti: "Prva so tisti, ki jih 'kdor koli [...] v našem primeru, informator, lahko naravno in brez napora uporabi, zato da bi definiral to, kar sam in njegovi kolegi vidijo, slišijo, mislijo, si predstavljajo ter jih lahko dojame, takoj ko se uporabljajo na podoben način, kot drugi'. Koncepti, ki so 'oddaljeni od izkustva' imajo nasprotne značilnosti: 'ljubezen' in 'nirvana' sta koncepta, ki sta blizu našemu in hindujskemu izkustvu, tako kot sta 'cathexis objekta' in 'verski sistem' za večino zaljubljenih in vernikov dva koncepta, 'oddaljena' od izkustva. Antropološko znanje, pravi Geertz, niha med obema poloma, med upoštevanjem konceptov, ki so 'bližnji' in 'oddaljeni' izkustvu domorodcev, v neprestanem poskusu, lahko rečemo, nadzorovanega prevoda prvih v druge".
449
Claudio POVOLO: 1NTERPRET1 KULTUR. DOMINANTNE IN PODREJENE KULTURE V SOOČENJU, 443-458
Tudi strokovne kategorije kot take so do neke mere pomanjkljive, da bi lahko jasno izrisale lik interpreta, razen če ga umestimo v konkreten zgodovinski kontekst. Njegov institucionalni in pravni pomen pa nedvomno predstavlja privilegirano
Pravnikova vloga interpreta je zagotovo izjemno pomembna. M. A. Hespanha, na primer, poudarja, da so pravniki, navkljub neodpravljivi interpretativni večplastnosti prava in oblasti v družbah, temelječih na običajnem pravu (vse do konca 18. stoletja) "eksplicitno pojasnjevali to, kar je vsakdanje življenje ohranjalo kot implicitno, navkljub temu, daje bilo dejavno ... v teorijah so eksplicirali družbeno podzavest, nato pa so jo družbi vračali v obliki artikulirane ideologije, ki se je praviloma spremenila v dejanja" (Hespanha, 1999, 27).16
Povsem razvidno je, kako se pravnik v vlogi interpreta navezuje predvsem na obširen in kompleksen običajnostni svet. Na osnovi svojega natančno opredeljenega položaja v hierarhijah oblasti in s podporo pravnega sistema z izrazito jurisdikcijsko vrednostjo je običaje umeščal v referenčni okvir družbene razslojenosti, pri tem pa uporabljal interpretativne parametre, ki so bili vsekakor pogojeni z njegovo omikano kulturo. Če ima v običajnostnem pravu vsako družbeno dejanje pravno vrednost in simbolično nagovarja preteklost, je moral omikani pravnik in interpret (podobno kot doktor
movan z abstrakcijo in kultiviranimi interpretativnimi paradigmami.17 In če je bilo dedovanje žensk umeščeno v običajno pravo na osnovi kompleksnosti družbenih odnosov, v katere je bila ženska vpeta, gaje bil izobraženi pravnik primoran povezati z razmerji v sistemu dedovanja, kjer je bila protislovno označena tako z nadarbino kot z obveznim deležem ženske.18
Pravnik je tisti, ki mora kompleksnost družbenih praks povezati z abstrakcijo pravnih definicij. Na podoben način je delovanje pravnika-kriminalista uokvirjeno tako s postopki (ordines iudiciarii) kot s tipologijo zločinov. In tako je - čeprav le v omejenem številu primerov - tudi izobraženi pravnik tisti, ki obdela in izpopolni institute, kakršen je, na primer, difesa per patrem
kaznivih dejanj umora, za katerimi se skriva družba, globoko prežeta z institutom fajde. In prav tako se tudi obširni seznam primerov, namenjen metodični ureditvi sistema dokazov ali tipologije pričevanj, navezuje na družbo, ki jo obvladujejo sorodstvene in družinske vezi. Na osnovi specifičnosti uporabljenega postopka pa bi ga seveda lahko razčlenili tudi drugače.19
Pravnik, ki je opravljal sodniški poklic, je s svojo dejavnostjo neposredno vstopal
16	ln doda: "Na en ali na drug način opravljajo izjemno pomembno vlogo pri reprodukciji kulturnih modelov in pri konstrukciji mentalnih zasnov, ki bodo skozi stoletja dejavne v evropski kulturi".
17	O teh tematikah in še posebej o ustvarjalni učinkovitosti prava v smislu prave kulturne dejavnosti glej še Hespanha, 1999, zlasti 61-68.
18	Obravnavane tematike, s primerjavo odnosov med pravnimi uredbami in antropološko analizo, v Goody, 1995, 281-306.
19	O tej problematiki glej Povolo, 2007a.
450
Claudio POVOLO: 1NTERPRET1 KULTUR. DOMINANTNE IN PODREJENE KULTURE V SOOČENJU, 443-458
v svet običajev, v katerem seje specifičnost ljudske kulture kazala, kot je izmenjava ljudskih tradicij, obredov in kultur. Sodnik iz srednjeveškega in prvega obdobja novega veka je bil teoretično in navidezno vezan na sistem (legalnih) dokazov in pričevanj; s svojo funkcijo pa je, še v večji meri od zgodovinarja ali antropologa, prispeval k urejanju konfliktnih razmerij, povezanih z institutom fajde. Že sama kazen je imela namen
družinske instance, katerih cilj je bilo pravično maščevanje.20 Tudi v primerih, ko je bila kazen osnovana na kaznovalnih instancah, je izražala predvsem potrebo po zaščiti in ponovnem vzpostavljanju družbenih ravnovesij v skupnosti (glej Lenman, Parker, 1980). Interpretativna dejavnost sodnika je bila torej namenjena tako reprodukciji
dojemali kot nespremenljivega, kakor tudi iskanju resnice znotraj preiskanih dejanj.
Ko pa se je sistem pravnih dokazov umaknil tako imenovanemu moralnemu dokazu in svobodni presoji sodnika, se je preiskava slednjega usmerila v vzpostavljanje
procesualne resnice,
ljudska kultura ohranjala pri razkrivanju potez lastne fiziognomije. Z nastankom in-
kvizitornega postopka, označenega s predpostavko tajnosti in preiskave, se je figura sodnika v 16. stoletju v večini evropskih dežel močno spremenila.21 Od takrat naprej resnica obstaja pred procesom, naloga tega pa je, da jo sprejme v vseh njenih vidikih.22
Navkljub skepticizmu do možnosti, da bi bila procesna stvarnost lahko popolna preslikava dejanske, ki se je (tudi med strokovnjaki) kmalu razširil, pa seveda ne gre zanemariti dejstva, daje preiskava, osredotočena na drugače razumljeno vlogo pričevanja in dokaza, prispevala k nastanku kvalitativno večpomenskih informacij, ki so bile v nekem smislu tudi povsem nove.23
V tej gosti mreži procesualnih in pravnih odnosov lahko tudi odvetnika, paradoksalno, razumemo kot izrednega interpreta. Usmerjen v podpiranje stališč svojih strank (čeprav na različne načine tako s civilnega kot pravnega vidika) je bil njegov odnos do ljudske kulture, za razliko od pravnika in sodnika, bolj trezen in včasih manj zaskrbljen zaradi tega, ker jo je umeščal v kulturne kode, ki jim je sam pripadal.24 Skrajni, vendar izjemno zanimiv primer so tako imenovane samoobrambe,
20	Za zgodovinski pregled tematike glej Cantarella, 2007; za novi vek glej Povolo, 2007a.
21	Tematiko procesualne resnice v odnosu do vpeljave obeh postopkov (obtožbenega in preiskovalnega), pa tudi tematiko o odnosih med svobodno presojo sodnika in dokazovalnimi postopki je poglobljeno obdelal Ferrajoli, 2004, passim.
22	Za te vidike glej Garapon, 1996.
23	Glej, na primer, Povolo, 2003, zlasti XXVIII-XXIX. O sodniški prisegi, skozi katero je presejana vrsta spremenljivk, ne le pravnih, glej najnovejše delo Posnerja, 2008.
24	Antoine Garapon, ko primerja pravno kulturo 'common law-a' s kulturo 'civil law-a', v zvezi s tem pravi: "Cette foi en la vérité se manifeste d'abord par le statut de l'avocat, infiniment moins élevé dans la culture française que dans la culture anglo-saxonne. Le cinéma français en témoigne, qui présente
451
Claudio POVOLO: 1NTERPRET1 KULTUR. DOMINANTNE IN PODREJENE KULTURE V SOOČENJU, 443-458
ki so jih odvetniki sestavljali v času inkvizitornega procesa, na katerem je bila njihova neposredna udeležba prepovedana. V teh samoobrambah se je odvetnik predstavljal, kot da bi bil	in je moral zato v	meri realizirati svojo
funkcijo obrambe. Pri tem pa se ni vživel le v položaj samega obdolženca, temveč je za svoje včasih privzel celo njegove kulturne kode. Seveda je opis zagovornika, poleg komičnega prizvoka, ki so ga nehote dobile te obrambe, izražal interpretativne kode, ki jihje odvetnik uporabljal, zato da je opisal kulturni kontekst svoje stranke.25
Odvetnik je igral izjemno pomembno vlogo pri urejanju	dokumentacije, ki
so jo sestavljale prošnje, gravamine, prošnje za pomilostitev itd., preko katerih so pod-ložniki nagovarjali organe postave.26 Prevajalsko opravilo je bilo seveda relevantno, nenazadnje pa so se skozenj podrobneje kazali pomembni vidiki podrejenih kultur.27
Pomemben interpret je bil zagotovo notar. Gre za figuro, ki je po vseh pravilih pripadala omikani kulturi, vendar pa je delovala v tesnem stiku z običaji in ljudskimi tradicijami. Pri overjanju aktov je notar upošteval preizkušene modele, ki teoretično opisovanja kultur, s katerimi je prihajal v stik. Notarska listina je v bistvu vključevala zelo raznovrstne družbene prakse, ki so se včasih neposredno vračale v raznoliki svet običajev (pomislimo na akte poravnav - glej Marcarelli, 2004; Bellabarba, 2008, 76-81; ali opise obredov, povezanih s svetom mladih28) ali pa gaje zaobjela s kompleksnostjo uporabljenih obrazcev, pri čemer pa vendarle ni uspela povsem prikriti njegovih notranjih sistemov (kakršno je, na primer, prehajanje lastnine v okviru sorodstvenih vezi). Kot primer je zanimiv opisni ključ, ki gaje notar uporabljal za konotacijo priimkov, nadimkov in sorodstvenih vezi, ki so očitno tesno povezani s sorodstveno dimenzijo.
Pravniki, sodniki, odvetniki, notarji so vsi emblematične figure interpretov, vendar pa zagotovo ne izčrpajo semantičnega polja interpretacije, ki je dominantne kulture povezovala z ljudskimi.
V tem smislu je tudi zdravnik izjemno zanimiva figura. Še posebej v 18. stoletju je figura zdravnika prisotna v vseh porah ruralnega sveta. Njegova racionalna in znanstvena miselnost stopi v stik z družbenimi praksami, ki jih sam pogosto obsoja in negativno presoja, tako kot, na primer, navado kmetov, da svoje otroke krstijo takoj ob rojstvu, in to tudi v času ostrih zimskih razmer. Ali pa njegove s sarkazmom obarvane opombe o vaških babicah (comari allevaresse). Kakor koli že, zdravnikov
l'avocat comme un homme futile, sans parole, sans honneur, un 'homme à femme ', qui va utiliser sans vergogne toutes les 'ficelles ' de la procédure soulevés par lui sont volontiers considérés comme des arguties, comme autant d'artifices qui empêchent la manifestation de la Vérité" (glej Garapon, 1996, 158).
25	O samoobrambi v beneških procesih glej Cozzi, 2000, 149-229; in še novejšega Rossija, 2007.
26	Tematiko so že pred časom vzeli pod drobnogled zgodovinarji; glej na primer Nubola, Wurgler, 2002.
27	Na to temo je na voljo obširna bibliografija: glej Nubola, Wurgler, 2002, za posebno obliko prošenj pa Zemon Davis, 1992.
28	Za primer glej Povolo, 1997, 401.
452
Claudio POVOLO: INTERPRETI KULTUR. DOMINANTNE IN PODREJENE KULTURE V SOOČENJU, 443-458
pogled na ljudski in ruralni svet je bogat z informacijami in teži k temu, da od zunaj razume svet, ki ga označujeta običaj in ustno izročilo (Pancino, 1981).
Ob izteku 18. in na začetku 19. stoletja tudi zemljemerec in katastrski izvedenec
prevajanja, vezanega na svet običajev, kjer so bili še vedno živi sistemi tradicionalnih meritev. S toponomastičnega in pravnega vidika je ta svet vsekakor predstavljal dimenzijo prostora, ki se ni vedno ujemala s cilji izvedenca, ko je moral zarisati katastrske meritve.
Na cerkvenem področju po pomenu izstopa figura župnika. Opredeljen kot posrednik med visoko in nizko kulturo je bil župnik največkrat oborožen z visoko in pisno kulturo, vendar pa je prav tako zelo intenzivno sprejemal svet, znotraj katerega je opravljal svojo dejavnost. Njegove osebne beležke, pisna poročila nadrejenim itd. ga neposredno povezujejo s funkcijo interpreta. Še pomembnejša pa je dejavnost, ki jo je opravljal v okviru svojega poslanstva.29
S tridentinskim koncilom je dobil pooblastila za urejanje cerkvenopravnih registrov. Slednji so neizčrpen vir informacij in družbenih praks znotraj določene župnije. Neskončen seznam bolezni v mrliških knjigah govori o posebnem odnosu ljudskega in ruralnega sveta do smrti. V krstnih registrih je župnik na podoben način beležil, in to ne le iz radovednosti, obrede in izročila, povezana z rojstvom.30
V času 17. in 18. stoletja so župniku pomembno in bistveno vlogo namenile tudi sekularne institucije, tako da je njegovo delo pogosto predvidevalo opisovanje fenomenov, povezanih z ljudsko kulturo. Kot dokaz omenimo opise ljudskih praznikov po posameznih župnijah, ki so jih župniki zapisovali od druge polovice 18. stoletja dalje.
Prav tako ne smemo pozabiti, daje župnikova figura v teku novega veka postala izjemno pomembna in se je razvila v antitezo oziroma nasprotje drugih avtoritet. Tako se je znotraj njegove lastne župnije kot njegovo nasprotje izrisala figura čarovnice, ki je s svojo izjemno uročitveno močjo porajala tako fantazme inkvizitorja in predstavljala ostro in konkurenčno nasprotje župniku. Kot nekdo, ki prihaja od zunaj, je zdravnik s svojimi logičnimi in znanstvenimi aigumenti pogosto posredno nakazal svoje stične točke z nekaterimi vidiki ljudske kulture.
Nasprotno je škof v pastoralnih vizitacijah beležil pravno in institucionalno ureditev in tudi pobožne prakse. Slednje se pogosto zelo jasno izrišejo ob postopkih predpisovanja in nadzora, ki jih je izvajal (Torre, 1995). Družbene prakse, povezane z dejavnostjo bratovščin ali, bolj splošno, s pobožno odzivnostjo pa bolj ali manj neposredno izražajo ustno in običajnostno kulturo, ki prežema življenje ruralnega in ljudskega sveta.
29	Bibliografija o tej tematiki je zelo obširna. Tu bi rad omenil dve deli, ki sta si z interpretativnega vidika celo antitetični, vendar pa obe kot osrednjo tematiko obravnavata vlogo, ki jo je župni ja kot ustanova odigrala v okviru ljudskega verovanja: Le Bras, 1976; Bossy, 1985. V zvezi z nekaterimi tu obravnavanimi vidiki glej še Lebrun, 1988.
30	Bibliografija je seveda izjemno obširna, naj navedem le Le fonti della demografía, 1974.
453
Claudio POVOLO: 1NTERPRET1 KULTUR. DOMINANTNE IN PODREJENE KULTURE V SOOČENJU, 443-458
Institucionalna funkcija interpreta je seveda, onkraj vprašanj prevajanja iz ustne v pisno kulturo (kulturni kodi, izrazni stilemi, formule, abstraktni koncepti in še bi
lahko naštevali), povezana s samo vlogo interpreta v natančno opredeljenih sistemih hierarhij in moči. Gre za vidik, v katerega je dejavnost interpreta vpeta, vendar pa na
opisa.
kulturno
distanco
njegovim opisom. Poročilo o prepiru v ljudski četrti, ki ga policist posreduje svojim nadrejenim, navkljub točnosti zapisanih vsebin seveda ne nastane na osnovi istih interpretativnih kriterijev, kot jih pri preiskavi istega dogodka uporablja sodnik, pa čeprav sta oba opisa jasno povezana na institucionalni ravni.
Poleg folkloristov so se v 19. stoletju angažirali tudi vsi državni funkcionarji, ki
raziskav o ruralnem in ljudskem svetu. Njihovi
opisi
njihovi opisi podrejenih kultur so nedvoumno zasnovani s stališča preiskave in ovadbe. V tem smislu je pomembno usmeriti pozornost na to, kako se prvič pojavijo simpatetične konotacije v odnosu do opisane stvarnosti in napotki državnim organom o možnih ukrepih za reševanje problemov.31
V 19. stoletju so velike statistične raziskave začele podrejene kulture opisovati na osnovi parametrov, ki so izražali interese in cilje nacionalnih držav. Vendar je že v
razumevanja podrejenih
kultur znotraj natančno opredeljenih interpretativnih modelov. Demografski in davčni popisi so se pridružili statusom animarum, ki so jih urejale cerkvene oblasti.
Sicer pa lahko dejavnost interpretacije, kadar jo izvajajo izven natančno določenih institucionalnih tipologij, privzame bolj neposredna stališča, ki so manj pogo-
opisi v
manjši meri presejani skozi strogo določene kode, ki selekcionirajo informacije, hkrati pa se v večji meri in bolj neposredno zatekajo k spominu ali predsodkom. Poročila popotnikov in spomini piscev dnevnikov so torej viri, ki v številnih primerih, bolj ali manj eksplicitno, kažejo na odnose med ljudsko in dominantno kulturo.
Enako velja za vse tiste razprave, ki zlasti od 16. stoletja dalje z opisovanjem nove plemiške 'ideologije' in življenjskega sloga dominantnih slojev posredno izražajo ločenost od podrejenih kultur (glej Donati, 1988).
Nasprotno pa na literarnem in umetniškem področju opisi ruralne in ljudskih kultur (na primer Ruzante) ponujajo izjemno pomemben kulturni prerez, kjer in-terpretativni
Med mejne figure, ki so v tesnem stiku z dvema kulturama, lahko prištevamo osnovnošolskega učitelja, še posebej v obdobju, ko so nacionalne države začele izvajati
31 Za eno od italijanskih regij glej na primer Lazzarini, 1983.
454
Claudio POVOLO: 1NTERPRET1 KULTUR. DOMINANTNE IN PODREJENE KULTURE V SOOČENJU, 443-458
šolske reforme. Pisna in ideološko natančno umeščena kultura odločno vstopi v ljudski in ruralni svet. Osnovnošolski učitelj, ki je poklican za opravljanje te izjemno občutljive vloge, je bil neposredna priča učinka vnašanja vrednot, ki so prihajale od zgoraj, in kompleksnosti, s katero jih je ljudska kultura sprejela.
Poleg folklorista in antropologa je tudi zgodovinar kot prvovrsten interpret sicer v zadnjih desetletjih pozorno in	podrejene kulture, vendar pa
njegovo delo seveda ni nič manj prežeto s predsodki in apriorističnimi presojami. Tako imenovana history from below, ki se je v šestdesetih letih 20. stoletja popolnoma posvetila preučevanju podrejenih kultur, je morala na novo vzpostaviti svoje inter-pretativne metode, pa tudi samo polje raziskovanja, tako da je pogosto uporabljala paradigme (v pravem smislu) institucionalnih in pravnih disciplin (Evans, 2001).
Srečanje, ki pozornost namenja tematiki Interpretov kultur, se torej želi soočiti z vrsto zgodovinsko pomenljivih vprašanj, ki se zgoščajo okrog razmerja in vzajemnih odnosov med dominantnimi in podrejenimi kulturami, pri čemer posebej osvetli kul-
opisi prvih v odnosu do drugih.
Seveda pa niti to razmerje niti vzajemni odnosi niso enosmerni. Izjemno zanimivo analitično polje je percepcija dominantne kulture v podrejenih in na običajnem pravu temelječih kulturah. Gre za izjemno zahtevno tematiko, in sicer bolj v njeni dejanski praktični realizaciji na zgodovinopisni ravni kot pa v smislu teoretskih definicij.
Kot značilno ustne in običajnostne lahko podrejene kulture svojo percepcijo dominantnih kultur poudarijo preko vseh	kontaminacij, ki so jih same sprejele ali pa so jim podlegle (z neizbežnim nadaljnjim preoblikovanjem lastnih kulturnih kodov), kamor se lahko usmeri oko izobraženega interpreta in razkrije operacijo prilagoditve. Pri tem mislim na primer na obrede, povezane z verskimi prazniki, in na plese. Ali pa na nekatere atavistične obrede, povezane z rojstvom ali botrstvom, ki so se morali, tako kot v Južni Ameriki, prilagoditi zapovedim krščanske vere (Bernand, Gru-zinski, 1988). Vendar tudi v tem primeru manjka neposredni filter interpreta, preko katerega lahko preverimo proces opisovanja, ki ga podrejena kultura izvaja v odnosu do dominantne.
Gre za percepcijo, ki jo v nekaterih primerih, navkljub vsemu, razkrivajo institucionalni ukrepi dominantnih kultur. Interpretativni in zgodovinopisni postopki so v teh primerih seveda izjemno kompleksni in predvidevajo analizo mnogovrstnih deskriptivnih polj. Izpoved kmeta iz 19. stoletja, ki je v primeru uboja ob spopadu med skupinama mladostnikov iz sosednjih vasi sodeloval kot v sodni preiskavi dr-organov, seveda prihaja iz vira (kazenskega procesa), oblikovanega skozi institucije dominantne kulture. Njegovo pričevanje vsebuje neposredne informacije o ruralni kulturi, filtrirane skozi kazenski postopek. Še bolj zanimivo pa je to, da lahko na to isto	gledamo kot na deskriptivno polje, kjer je	zaznati percep-
tivno dimenzijo podrejene kulture v odnosu do zunanjih vplivov (gl. Povolo, 2000).
V okviru zbiranja
455
Claudio POVOLO: 1NTERPRET1 KULTUR. DOMINANTNE IN PODREJENE KULTURE V SOOČENJU, 443-458
obdolžencev), ki so bile pozvane, da pričajo v kazenskih (in civilnih) procesih, se jasno izriše dejstvo, da si posebno pozornost zaslužijo uporabljeni jezikovni kodi. Ubeseditev pričevanja je namreč potekala preko uporabe uradniškega vulgarnega jezika. Slednji je prevajal govorice in narečja tistih, ki so, pogosto nepismeni m neuki latinščine, ustno odgovarjali na vprašanja sodnikov. Uradniški zapisnik je najverjetneje natančno sledil ustnemu pričevanju, vendar pa je v njem mogoče zaznati odtenke in tudi pomenske	. Pri tem se lahko vprašamo, kaj se je zgodilo
takrat, ko je moral pisar priči ali obdolžencu ponovno prebrati zapisano, zato da bi slednja, s prisego, potrdila svoje pričevanje. Na kakšen način je potekalo ponovno branje? In v katerem od obeh jezikov (ustnem in pisnem), ki sta zaznamovala formalni potek
rabljala istega jezika, je bilo na procesih predvideno tudi pravo prevajanje. V tem smislu so zanimivi zapisniki s procesov beneških sodnih organov v Istri in Dalmaciji, v katerih so bili udeleženi pripadniki različnih etničnih skupin.
Gre za izjemno obširno tematiko, ki jo je srečanje obravnavalo, zavedajoč se dejstva, da predstavljeni prispevki ne morejo ponuditi več kot le zgoščen pogled na stvarnosti, ki ga bo v bodoče zagotovo mogoče še razviti in poglobiti.
LITERATURA
Assier-Andrieu, L. (1999): Il tempo e il diritto dell'identita collettiva. Il destino antropologico del concetto di consuetudine. Sociologia del diritto, XXVI, 3. Milano, 15-50.
Barth, F., Gingrich, A., Parkin, R., Silverman, S. (2005): One Discipline, Four
Ways. Chicago, University of Chicago Press. Bellabarba, M. (2008): La giustizia nell'Italia moderna. Bari, Laterza. Bernand, C., Gruzinski, S. (1988): I figli dell'Apocalisse: la famiglia in Meso-America e nelle Ande. V: Goody, J., Segalen, V. (ur.): Storia universale della famiglia. Eta moderna e contemporanea. Milano, Mondadori, 161-214. Bernardi, U. (1986): Gli studi sul costume e le tradizioni popolari nell'Ottocento. V: Arnaldi, G., Pastore Stocchi, M. (ur.): Storia della cultura veneta. Dall'eta napoleonica alla prima guerra mondiale. Vol. VI. Vicenza, Neri Pozza, 311-341. Bobbio, N. (1961): Consuetudine (teoria generale). V: Enciclopedia del diritto. Vol. IX, 426-433.
Bossy, J. (1985): Christianity in the West. 1400-1700. Oxford, Oxford University Press.
Burke, P. (1980): Cultura popolare nell'eta moderna. Milano, Mondadori. Cantarella, E. (2007): Il ritorno della vendetta. Milano, Rizzoli. Cirese, A. M. (1973): Cultura egemonica e culture subalterne. Rassegna degli studi sul mondo popolare tradizionale. Palermo, Palumbo.
456
Claudio POVOLO: INTERPRETI KULTUR. DOMINANTNE IN PODREJENE KULTURE V SOOČENJU, 443-458
Clemente, P. (1995): Dalaure il girondino. Qualche appunto sull'inchiesta napoleónica in Italia come occasione di riflessione sulla storia. La ricerca folklorica, 32. Brescia, 45-50.
Clemente, P. (2001): Il punto sul folklore. V: Clemente, P., Mugnaini, F. (ur.): Oltre il folklore. Roma, Corocci, 187-219.
Cozzi, G. (2000): La società veneta e il suo diritto. Venezia, Marsilio.
Donati, C. (1988): L'idea di nobiltà in Italia. Secoli XIV-XVIII. Roma - Bari, Laterza.
Erickson, P. A. (1998): A History of Anthropological Theory. Toronto, UTP Higher Education.
Evans, R. J. (2001): In difesa della storia. Palermo, Sellerio editore.
Fabietti, U. (1994): Storia dell'antropologia. Bologna, Zanichelli.
Ferrajoli, L. (1989): Diritto e ragione. Teoria del garantismo penale. Roma - Bari, Laterza.
Garapon, A. (1996): Bien juger. Essai sur le rituel judiciare. Paris, Editions Odile Jacob.
Geertz, C. (1987): Interpretazioni di culture. Bologna, Il Mulino.
Goody, J. (1995): Famiglia e matrimonio in Europa. Origini e sviluppi dei modelli familiari dell'Occidente. Roma - Bari, Laterza.
Hespanha, A. M. (1999): Introduzione storica del diritto europeo. Bologna, Il Mulino.
Lazzarini, A. (1983): Contadini e agricoltura. L'inchiesta Jacini nel Veneto. Milano, Franco Angeli.
Le Bras, G. (1976): L'église et le village. Paris, Flammarion.
Lebrun, F. (1988): Il prete, il principe e la famiglia. V: Burguière, A. et al.. (ur.): Storia universale della famiglia. Vol. I. Milano, Mondadori, 95-157.
Le fonti della demografia (1974): Le fonti della demografia storica in Italia. Roma, CISP.
Lenman, B., Parker, G. (1980): The State, the Community and the Criminal Law in Early Modern Europe. V: Gatrell, A. C., Lenman, B., Parker, G. (ur.): Crime and the Law. The Social History of Crime in Western Europe since 1500. London, Europa Publications.
Losano, M. G. (2000): I grandi sistemi giuridici. Introduzione ai diritti europei ed extraeuropei. Roma - Bari, Laterza.
Magno, A. M. (2003): Il leone di Lissa. Viaggio in Dalmazia. Milano, Saggiatore.
Marcarelli, M. (2004): Pratiche di giustizia in età moderna: riti di pacificazione e mediazione nella Terraferma veneta. V: Chiodi, G., Povolo, C. (ur.): L'ammini-strazione della giustizia penale nella Repubblica di Venezia (secoli XVI-XVIII). Vol. II. Verona, Cierre Edizioni, 259-309.
Nubola, C., Würgler, A. (2002): Suppliche e 'gravamina'. Politica, amministrazione, giustizia in Europa (secoli XIV-XVIII). Bologna, Il Mulino.
457
Claudio POVOLO: 1NTERPRET1 KULTUR. DOMINANTNE IN PODREJENE KULTURE V SOOČENJU, 443-458
Paladini, F. M. (2002): "Un caos che spaventa". Poten, temtori e religioni nella Dalmazia della tarda età veneta. Venezia, Marsilio Editori.
Pancino, C. (1981): La comare levatrice. Crisi di un mestiere nel XVIII secolo. Società e storia, 13. Milano, 593-638.
Pigliaru, A. (1975): Il banditismo in Sardegna. La vendetta barbaricina come ordi-namento giuridico. Milano, Giuffre.
Pitt-Rivers, J. (1971): The People of the Sierra. Chicago - London, University of Chicago Press.
Posner, R. A. (2007): How Judges Think. Harvard, Harvard University Press.
Povolo, C. (1997): L'intrigo dell'onore. Poteri e istituzioni nella Repubblica di Venezia tra Cinque e Seicento. Verona, Cierre.
Povolo, C. (2000): Confini violati. Rappresentazioni processauli dei conflitti giovanili nel mondo rurale veneto dell'Ottocento. V: Da Passano, M., Mattone, A., Mele, F., Simbula, P. F. (ur.): La vite e il vino. Storia e diritto. Roma, Carocci, 1071-1111.
Povolo, C. (ur.) (2003): Il processo a Paolo Orgiano (1605-1607). Roma, Viella.
Povolo, C. (2007a): Dall'ordine della pace all'ordine pubblico. Uno sguardo da Venezia e il suo stato territoriale (secoli XVI-XVIII). V: Povolo, C. (ur.): Processo e difesa penale in età moderna. Venezia e il suo stato territoriale. Bologna, Il Mulino, 15-107.
Povolo, C. (2007b): La selva incantata. Delitti, prove e indizi nel Veneto dell'Ottocento. Verona, Cierre.
Povolo, C. (2007c): Uno sguardo rivolto alla religiosità popolare: l'inchiesta pro-mossa dal senato veneziano sulle festività religiose (1772-1773). V: Marin, S. (ur.): Il culto dei santi e le feste popolari nella Terraferma Veneta. Venezia, Angelo Colla Editore - Fondazione Giorgio Cini - Regione Veneto.
Riva, F. (1966): Tradizioni popolari venete secondo i documenti dell'inchiesta del regno italico (1811). Venezia, Istituto veneto di scienze, lettere ed arti, 3-93.
Rossi, C. (2007): Un avvocato udinese e le sue difese penali: Francesco Duodo. V: Povolo, C. (ur.): Processo e difesa penale in età moderna. Venezia e il suo stato territoriale. Bologna, Il Mulino, 155-209.
Rouland, N. (1992): Antropologia giuridica. Milano, Giuffrè.
Tamassia, N. (1910): La famiglia italiana nei secoli decimoquinto e decimosesto. Milano, R. Sandron.
Torre, A. (1995): Il consumo di devozioni. Religione e comunità nelle campagne dell'Ancien Régime. Venezia, Marsilio Editori.
Viani, E., Pizzamiglio, G. (ur.) (1986): Fortis, A.: Viaggio in Dalmazia, 1774 (anastat. ponatis). Venezia, Marsilio.
Zemon Davis, N. (1992): Storie d'archivio. Racconti di omicidio e domande di grazia nella Francia del Cinquecento. Torino, Einaudi.
458