6-t">55


.




Maksim Gorkij

DROBNE POVESTI

POSLOVENIL

D R  ALOJZIJ GRADNIK

%h /


V Gorici.

TISK. »GORIŠKA TISKARNA« A. GABRŠČEK.

1911.

64855

o*jco 5 r- 07 ^

Vsebina:

Str.

Nekdaj v jeseni. 1—14

Pesem o Sokolu.15-23

Makar Čudra.24—45

Boles.46—54

Jemeljan Piljaj .  55—75

Zgodba z zaponkami.76—95

Starka Izergil.96—136

Izvod. 137 — 140

Čelkaš. 144 — 199

Moj sopotnik. 200-251


v




Nekdaj v jeseni...

Nekdaj v jeseni sem prišel v jako
neprijeten in mučen položaj: v mestu,
kamor sem bil ravnokar prišel, in nisem
imel v njem niti enega znanca, sem ostal
naenkrat brez groša v žepu in brez
stanovanja.

Prodavši prve dni od svoje obleke
vse to, kar sem lahko pogrešal, sem šel
iz mesta ven v kraj, imenovan »Ustje«,
kjer so stale luke za parobrode, in je
ob času vožnje po reki vladalo veselo
in pisano življenje; a sedaj je bilo tam
pusto in tiho, ker je bilo že zadnje dni
oktobra.

Brskaje z nogami po mokrem pesku,
ogledaval sem pazno, ali bi našel mo¬
goče v njem ostanke kake jedi; hodil
osamljen sredi zapuščenih hiš in trgov¬
skih štantov, in mislil o tem, kako bi
bilo prijetno biti sit...

Pri sedanjih kulturnih razmerah
si lažje utešiš duševni, kakor pa telesni
glad. Hodiš po ulicah in obkrožajo te
poslopja, neslaba na zunaj in — po vsi

— 2  —

pravici se lahko reče — tudi znotraj ne-
slabo opravljena, in vzbudi ti to lahko
prijetne misli o arhitekturi, o higijeni,
in še o mnogem drugem modrem in vzvi¬
šenem ; srečujejo te udobno in toplo
oblečeni ljudje — uljudni so in se ti
vsakrat ognejo, in delikatni kakor so,
ne želijo opaziti žalostnega dejstva tvo¬
jega bitja. Pri Bogu! Duša lačnega člo¬
veka se pita vedno z boljšo in bolj
zdravo hrano, kakor duša sitega, —
slučaj, ki se izvede iz njega lahko jako
bistroumen zaključek v prilog sitim...

Mračilo se je že, dež je padal, in
od severa je bril mrzel veter. Žvižgal
je med zapuščenimi štanti in štacunami,
udarjal ob okna gostilnic, ki so bila za-
plankana z deskami, in od njegovih
sunkov so se penili valovi reke, šumeče
pljuskali na nabrežni pesek, metali vi¬
soko svoje bele grebene, in podili se
drug za drugim v motno daljavo, drug
drugega divje preskakovaje. Zdelo se
je, kakor bi reka čutila bližino zime, in
bi bežala v strahu pred ledenimi okovi,
v koje bi jo zaklenil mogoče še to noč
severni veter. Nebo je bilo težko in
mračno, neprestano so se usipale ž njega
očem komaj vidne kaplje dežja, in vso
to žalostno elegijo v prirodi krog mene
so še povečali dve polomljeni in skriv¬
ljeni vrbi in neki narobe obrnjen čoln,
ki jima je ležal pri koreninah.

— 3  —

Narobe obrnjen čoln s prebitim
dnom, in od mrzlega vetra oropani dre¬
vesi, otožni in stari... vse okrog podrto,
neobljudeno in mrtvo, in nebo toči ne-
utešljive solze...

Pusto in mračno je bilo vse okrog

— zdelo se je, da vse umira, in da
ostanem kmalu jaz sam med živimi, a
tudi mene že čaka hladna smrt.

A meni je bilo tedaj osemnajst let

— lepi časi to!

Hodil sem in hodil po mrzlem,
mokrem pesku. Zobje so mi udarjali
trilerje v čast gladu in mrazu, in ko
sem tako zastonj brskal po hrani, in
zašel za eden izmed štantov, zapazil
sem za njim sključeno k zemlji, žensko
v obleki, ki je bila vsa mokra od
dežja, in se je tesno oprijemala sklo¬
njenih ramen. Obstal sem zraven nje, in
gledal, kaj dela. Videl sem, da grebe
z rokami jamo v pesku, hoteč izpod¬
kopati neki zaboj.

»Zakaj to delaš?« vprašal sem jo
in prisedel zraven nje.

Tiho je vskriknila, in skočila brzo
na noge. Ko je tako stala in gledala
na me s široko odprtimi, sivimi očmi,
polnimi bojazni, — videl sem, da je to
deklica moje starosti, jako ljubkega
obraza, ki pa je bil žal okrašen s tremi
velikimi pegami. To ga je kazilo, če¬
ravno so bile pege razpoložene z neko
posebno enakomernostjo — pod vsakim

l*

— 4  —

očesom ena, obe enake velikosti, in ena
večja načelu, prav v začetku nosa. Bilo
je v tej simetriji vidno delo umetnika,
ki se je skazal mojstra v pačenju člo¬
veškega obraza. Deklica je zrla na me,
in bojazen v njenih očeh je polagoma
pojemala... Stresla je pesek iz rok, po¬
pravila si je ruto na glavi, skrčila se
in rekla:

»Ti bi najbrže tudi rad jedel?...
Nu torej, grebi... moje roke so že
trudne. Tam — pokimala je z glavo
proti zaboju — je gotovo kaj kruha...
V tem štantu še vedno prodajajo...

Pričel sem grebsti. Ona je nekaj
časa čakala in gledala na me, potem pa je
prisedla zraven, in začela mi pomagati...

Molčala sva in delala. Ne mogel
bi sedaj povedati, ali sem v tistem tre-
notku mislil kaj na kazenski ko¬
deks, na moralo in lastninsko pra¬
vico, ali na druge take stvari, ki je
treba po mnenju mnogih izkušenih mož,
misliti na nje v vsakem trenotku živ¬
ljenja. Če hočem biti kolikor mogoče
resničen, moram priznati, da sem bil
zatopljen edino v delo izpodkopavanja
zaboja, da sem popolnoma pozabil na
vse drugo, in samo na to ne, kar bi se
mogoče pokazalo v zaboju...

Mračilo se je. Tema — mokra,
težka in mrzla — se je vedno bolj
zgoščala krog naju. Zdelo, se je, da
šumijo valovi glasneje kakor prej, in

— 5  —

tudi dež je vse bolj močno in hitreje
ropotal po deskah štanta... Nekje tam je
že zavriščala piščalka nočnega čuvaja...

»Ima li pod ali ne?« je vprašala
tiho moja pomagalka. Nisem razumel,
kaj govori, in sem molčal.

»Vprašam te — ima zaboj pod?
Če ga ima, potem se zastonj križamo.
Napravimo jamo — in potem so mogoče
še debele deske spodaj... Kako jih od¬
trgaš ? Bolje bi bilo zlomiti ključavnico...
Že tako je jako slaba...«

Ženskam pride redko kaj pamet¬
nega v glavo; no, kakor vidite, se to
kedaj vendar zgodi. In jaz sem pametne
misli vedno cenil, in se vedno trudil, po
možnosti izrabiti jih.

Našel sem ključavnico, povlekel, in
izdrl jo z žreblji vred. Moja sokrivka
se je takoj sklonila, in kakor kača je
zmuznila v odpirajoča se čveteroogelna
vrata zaboja. In od tam je bil slišati
nje odobrujoči glas :

»Bravo, fant!«

Majhna pohvala iz ženskih ust je
meni ljubša, ko cel ditiramb od strani
moškega, in naj bo še tako zgovoren,
kakor vsi stari in novi govorniki sku¬
paj. A takrat nisem bil tako ljubezniv,
kakor sedaj, in ne zanimajoč se za po¬
klon dekleta, vprašal sem kratko in s
strahom :

»Je-li kaj ?<

— 6

Monotono je pričela naštevati mi
svoja odkritja.

»Koš z buteljkami... Prazni Žaklji...
Dežnik... železno vedro.«

Vse to ni bilo za želodec. Čutil
sem, da moje upanje ugaša... a takoj
je ona veselo zaklicala :

»Aha ! Tu je...«

»Kaj?«

»Kruh... Hlebec... samo moker je...
Primi!« K mojim nogam seje zakotalil
hlebec, in za njim je prilezla moja ne¬
ustrašena tovarišica. Jaz sem že odlomil
kos, vtaknil ga v usta in žvečil...

»Nu torej, daj mi... A od tu mo¬
ramo iti proč. Kam naj greva ?« — Paz¬
ljivo je pogledala v temo na vse štiri
strani... Bilo je temno, mokro, šumno...

»Glej tam obrnjen čoln... greva
tja?« »Pojdiva!« In šla sva, lomila na
poti naš plen, in polnila ž njim usta...
Dež je lil, reka je bobnela, od nekje
je prihajal zategnjen, smejajoč se žvižg
— kakor da bi kak veliki, nikoga se
boječi človek izžvižgal vse zemske na-
redbe, tudi ta grdi jesenski večer, in
naju, njegova dva junaka... Srce se je
v bolesti zvilo pri tem žvižgu ; a vseeno
sem željno grizel kruh, in v tem tudi
dekle ni zaostajalo za mano, ki je sto¬
palo na moji levi strani.

»Kako ti je ime?« vprašal sem jo,
samo da bi kaj rekel.

— 7  —

»Nataša !« je odgovorila in glasno
čvekala.

Pogledal sem jo, in srce me je za¬
bolelo ; pogledal sem v temo pred se,
in zdelo se mi je, da se mi ironična
spaka moje usode smehlja nasproti, za¬
gonetno in mrzlo.

Po čolnu je neutrudno tolkel dež,
in ob njegovem mehkem šumu so mi
prihajale žalostne misli; veter je žvižgal
skoz razbito dno, skoz luknjo, kjer je
pokala neka treščica, pokala in škripala
z nemirnim in otožnim glasom. Valovi
reke so pljuskali ob bregove in šumeli
tako monotono in brezupno, kakor da
bi pripovedovali o nečem neznosno ža¬
lostnem in težkem, ki so ga bili že siti
do grla, ki bi mu bili radi ubežali, in
so morali vendar na vsak način o njem
govoriti. Šum dežja se je zlival z njih
pljuskom, in nad obrnjenim čolnom je
plavalo kakor vzdih, zategnjen, brezkon¬
čen in težak vzdih zemlje, užaljene in
utrujene, od te večne spremene jasnega
in toplega poletja — z mrzlo, megleno
in mokro jesenjo. In veter je divjal nad
zapuščenimi bregovi in nad vspenjajočo
se reko, divjal in pel svoje žalostne
pesni...

Naše stanovanje pod čolnom ni
imelo nikakega komforta ; bilo je tesno,
vlažno, in skoz probito dno so rosile

— 8  —

majhne, mrzle kaplje dežja, in je pihal
veter. Molče sva sedela in trepetala od
mraza. Spominjam se, da se mi je ho¬
telo spati.

Nataša se je zvila v majhen ldop-
čič in prislonila hrbet h krovu čolna.
Objemši z rokami kolena, naslonila je
na nje svojo bradico, in s široko razprtimi
očmi zrla uporno na reko. Vsled onih
peg so se zdele oči na njenem belem
obrazu še bolj velike. Niti zganila se
ni, in jaz sem čutil, da mi je ta mir in
to molčanje rodilo strah pred mojo so¬
sedo. Kad bi bil govoril ž njo, a ni¬
sem vedel, kako bi začel...

In pričela je sama.

»To prokleto življenje !* izpregovo-
rila je razločno vsako besedo posebej,
in s prepričevalnim glasom.

A to ni bila tožba. V teh besedah
je bilo za tožbo preveč ravnodušnosti.
Nekdo je pač pomislil, kakor je to raz¬
umel, pomislil in prišel do jasnega za¬
ključka, ki ga je tudi povedal, in ki ni¬
sem jaz mogel nanj odvrniti ničesar ne
da bi si s tem nasprotoval. Zato sem
tudi molčal. A ona, kakor da bi me ne
bila zapazila, je sedela dalje in se ni
zganila.

»Človek bi crknil...« spregovorila
je znova Nataša, a sedaj tiho in zamiš¬
ljeno. In spet ni bilo v njenih bese¬
dah niti sledu kake tožbe. Bilo je jasno,
da je človek, ki je razmišljal o življenju,

9  —

pogledal na se, in prišel mirno do pre¬
pričanja, da, če se hoče obvarovati pred
zasmehom življenja, mu ne preostaja
pač drugo kakor »crkniti«...

Postalo mi je neizrečno tesno in
bridko pri taki jasnosti mišljenja, in za¬
čutil sem, da če bom še dolgo molčal,
bom moral gotovo jokati... A tega bi
se sramoval pred žensko; tembolj, ko
ona sama ni jokala. In sklenil sem na¬
govoriti jo.

»Kdo te je tako pretepal?« vpra¬
šal sem, ker se nisem mogel domisliti
ničesar pametnejšega.

»Paška...« odvrnila je kratko in
glasno.

»A kdo je to?«

»Moj ljubi... Pek...«

»Te pretepa-li večkrat ?«

»Da,... če se opije, me pretepa...
Večkrat!« In privila se je k meni in pri¬
čela pripovedovati o sebi, Paški in njih
razmerju. Ona je — »ena izmed tistih«,
— on pek z rdečimi brki, in igra
jako dobro na harmoniko. Hodil je k
nji v »zavod« in se ji jako prikupil, ker
je vesel fant in je snažno oblečen. Nje¬
gova jopa stane petnajst rubljev, in na
nogah ima visoke škornje... Radi tega
se je zagledala vanj in si ga izvolila
za ljubčka. A ko je postal njen »ljub¬
ček«, ji je pobiral ves denar, ki so ji
ga dajali drugi gostje za sladčice, opi-
val se je ž njim, in jo potem pretepal;

— 10  —

— a vse to bi ne bilo še nič — začel
je »spuščati« se z drugimi, kar pred
njenimi očmi.

»In to naj bi me ne užalilo ? Jaz
nisem slabša ko druge. To se pravi, on
se dela norca iz mene, podlež. Predvče¬
rajšnjem sem naprosila našo gospodi¬
njo, da bi šla ven ; in ko sem prišla k
njemu, je sedela tam pijana Dunka. In
tudi on sam je bil nabit. Rekla sem
mu : »podlež — ti, podlež ! Lump !« Vso
meje  pretepel. Brcal me je... lase mi je
izrul... vse mogoče... To bi ne bilo še
nič! A glej, vso me je raztrgal... kaj
naj sedaj storim ? Kako naj stopim pred
gospodinjo? Vse mi je raztrgal: krilo,
jopico — bila je še vsa nova... stala je pet
rubljev !... in ruto mi je strgal z glave...
moj Bog! Kaj naj sedaj začnem?« za¬
jokala je naenkrat z žalostnim, pretr¬
ganim glasom.

Veter je tulil in postajal vedno
močnejši in mrzleji... Meni so začeli
zobje zopet plesati. In tudi ona se je
skrčila pred mrazom, in stisnila tako
blizu k meni, da sem videl skozi temo
blesk njenih oči...

»Kako ognusni ste vsi moški. Raz-
teptala bi vas vse in pomandrala. Oe
bi kdo med vami crknil, bi mu pljunila
v usta, in bi se mi ne smilil ! Podle
šeme !... Moledujete in moledujete, mi¬
gate z repom, kakor psi, če se vam pa
uda kaka norica, potem je vse pri kraju !

11  —

Takoj stopite z nogo na njo... Garjevi
psi!...«

Zmerjala je na vse načine, a v nje¬
nem zmerjanju ni bilo sile : ne jeze ne
sovraštva do »garjevih psov« ni bilo
čuti v njih. Vobče je bil ton njenih be¬
sedi miren, in ni odgovarjal vsebini, in
njen glas je bil žalostno reven na notah.
A vse to je učinkovalo na me silneje
kakor najzgovornejše in najprepriče-
valnejše pesimistične knjige in govori,
ki sem jih slišal nemalo prej in pozneje,
in jih še vedno vsak dan slišim in či-
tam. In to raditega, glejte, ker je ago¬
nija umirajočega vedno naravnejša in
silnejša, kot najbolj natančni in najbolj
umetniški opisi smrti.

Postajalo mi je slabo — gotovo
bolj radi mraza, kakor radi besedi moje
sostanovalke. Tiho sem zastokal in za¬
škripal z zobmi.

In skoro v istem trenotku sem
začutil na sebi dve mrzli, majhni ro¬
čici — ena izmed njih se je dotaknila
mojega vratu, druga mi je legla na
obraz, in hkratu se je oglasilo trepeta¬
joče, tiho in prijazno vprašanje:

-.»Kaj ti je ?«

Skoro bi bil mislil, da me vprašuje
to kdo drugi in ne Nataša, ki je rav¬
nokar izjavila, da so vsi moški ognusni,
in je želela, da bi vsi pccrknili. A vže
je nadaljevala nemirno in naglo :

— 12  —

»Kaj ti je ? a ? Ti jo mraz ? Ah,
kak si ti! Sedi in molči... kakor čuk na
palici! Bi mi bil lahko že prej povedal,
da ti je mraz... Nu... lezi na zemljo...
razlekni se... tudi jaz se vležem... tako !
Objemi me zdaj z rokami... krepkeje...
Nu, vidiš, zdaj ti bo toplo... A potem
leževa s hrbti drug proti drugemu...
Na kak način že prenesemo to noč...
Kaj je s tabo, ali si se opil? so te za¬
podili iz službe? Nične de!«... Tolažila
me je... osrčevala me je...

Vrag me vzemi ! Koliko ironije je
bilo v tem za me ! Pomislite ! — Bil sem
ravno tiste čase v resnih skrbeh za
osodo človeštva, razmišljal sem o reor¬
ganizaciji družabnega reda, o politič¬
nih preobratih, čital razne hudičevo-
modre knjige, kojih globokost misli je
bila gotovo pisateljem samim nedosežna
— na vse načine sem se trudil tiste
čase napraviti iz sebe »veliko, aktivno
moč.« In mene je grela s svojim tele¬
som kupljiva ženska, nesrečno, ubito
in prognano bitje, ki ni imelo nobenega
mesta v življenju in nobene vrednosti,
in ki mi ni padlo prej v glavo poma¬
gati ji, predno mi je ona sama poma¬
gala. In če bi mi tudi padlo v glavo, bi
ji težko znal v resnici pomoči.

Ah, mislil bi, da se godi vse to z
mano v sanjah, v nelepih, težkih sa¬
njah...

Toda, ah! Nisem mogel tega mi¬
sliti, ker so se usipale na me mrzle
kaplje dežja, so se stiskale krepko k
meni ženske prsi, in sem čutil na svo¬
jem obrazu njen gorki dih, čeravno po¬
mešan z lahkim duhom po žganju... a
vseeno tako oživljajoč... Veter je tulil
in stokal, dež je ropotal po čolnu, va¬
lovi so pljuskali, in midva, tesno stis¬
njena drug k drugemu, sva vseeno tre¬
petala od mraza. Vse to je bilo gola
resnica, in prepričan sem, da ni imel
nikdo tako težkih in grdih sanj, kakor
je bila ta resnica.

In Nataša je govorila v enomer,
govorila tako prijazno in sočutno, ka¬
kor morejo govoriti le ženske. Pod
vplivom njenih besedi, naivnih in pri¬
jaznih, je nekje notri v meni zažarela
iskra, in v mojem srcu se je nekaj razta-
jalo...

In takrat so se iz mojih oči cur¬
koma vlile solze, in sprale so z moje¬
ga srca mnogo zlobe, bolesti, gluposti
in blata, ki so se bili nabrali v njem
prav to noč... Nataša pa mi je pri¬
govarjala :

»No, nehaj, srce moje, ne joči! Ne¬
haj ! Bog že stori, da ti pojde boljše,
spet dobiš službo... in vse drugo...«

In neprenehoma me je poljubljala...
dolgo, neštevilno in vroče...

To so bili prvi ženski poljubi, ki
mi jih je prineslo življenje, in bili so

— 14  —

najboljši, ker so me vsi naslednji stali
strašno drago, in mi niso dali v resnici
ničesar.

»No, ne jokaj več, ti čudak ti! Jaz
te hočem jutri preskrbeti, če ne boš
imel kam iti...« slišal sem, kakor v sa¬
njah nje tihi, prigovarjajoči šepet...

Do jutranje zore sva ležala tako
v objemu...

A ko se je zdanilo, sva zlezla izpod
čolna in šla v mesto. Potem sva se pri¬
jateljski poslovila, in se nisva srečala
nikdar več, čeravno sem pol leta iskal
po vseh beznicah po tej ljubi Nataši, ki
sem preživel ž njo opisano noč nekdaj
v jeseni.,.

Ce je že umrla — kako dobro je
to za njo! Naj počiva v miru! A če še
živi — mir njeni duši! Naj se ji ne
zbudi nikdar spoznanje njenega padca...
le trpljenje bi bilo to za njo, nepotrebno
in brezplodno.

© © ©

PeseiD o sokola

Ogromno morje, pljuskajoče leno
ob bregove, je usnulo. Nepremično leži
v daljavi, oblito od modrega luninega
svita. Mehko in srebrno se je zlilo tam
s sinjim južnim nebom, odražajoč v
svoji gladini prozračno tkan pernatih
oblakov, ki stoje nepremično na mestu,
ne zakrivajoč za sabo zlatih zvezd.
Zdi se, da se nebo vse niže sklanja k
morju, kakor bi hotelo slišati to, kar
šepetajo nemirni valovi, ki zaspano li¬
žejo bregove.

Gore obraščene z drevjem, skriv¬
ljenim in polomljenim od severnega ve¬
tra, kipijo s svojimi ostrimi vrhovi v
sinjo puščavo nad njimi, zdi se, kakor
da je njih suhe, surove konture omeh¬
čala topla in nežna megla južne noči.

Zamišljeno stojijo gore. Z njih so
se spustile črne sence na bujne, zelen¬
kaste grebene valov, in objele jih, ka¬
kor bi hotele ustaviti to dvigovanje,
zadušiti nepokojno šepetanje in stoke

— IG —

peneče se vode — vse te glasove, mo¬
teče tajno tišino, razlito vseokoli z mo¬
drim in srebrnim sijajem lune, ki se še
skriva za vrhovi g6r.

»A — a la — ah — a — a kbar!«
....  je tiho zavzdihnil Nadir Ragim
Ogli, stari krimski ovčji pastir, visok
suh in moder starec, ves ožgan od ju¬
žnega solnca.

Ležala sva v pesku poleg ogromne
skale, mračne in mrki e, ki se je bila
odtrgala od rodne gore, in jo je pokri¬
vala senca in obraščal mah. Na ono
stran, ki je bila obrnjena proti morju,
so nametali valovi raznovrstno mahovje
in vodne rastline, in skala, ki je bila
povešena z njimi, se je zdela kakor pri¬
vezana na to ozko, peščeno ploščo, de¬
lečo gore od morja. Plamen našega
ognja jo je os vitij eval od strani, ki je
bila obrnjena proti gori, in po starem
kamnu, vsem izglodanem in zareza¬
nem, so begale sence.

Kuhala sva z Raginom ribo, ki sva
jo ravnokar ujela, in bila sva oba v
tistem stanju, ko se ti zdi vse okoli tebe
tako fantastično in polno nevidnih du¬
hov, ki se druži ž njimi tvoja duša, in
je tvoje srce tako čisto, lahko, in ni v
njem nobene druge želje, ko samo:
misliti in misliti . . .

Morje se je ljubeče približevalo k
bregu, in njegovi valovi so šumeli tako
nežno, kakor da bi prosili, naj jim pu-

17  —

stirno ogreti se ob ognju. Včasi je to
občo harmonijo pljuskanja in šepetanja
zmotila visoka in šaljiva nota — in
glej, eden izmed valčkov je smelo pri¬
lezel do naju.

Ragim je ležal s prsmi na pesku,
glavo proti morju, in zrl zamišljen v
motno daljavo.

Oprl se je ob lakti in položil glavo
v dlani, kosmata ovčja šapka mu je
zlezla na tilnik, in od morja sem je pi¬
hal svež veter na njegovo visoko čelo,
ubrano v globoke gube. Modroval je,
ne da bi se zmenil za to, ali ga poslu¬
šam; kakor da bi govoril z morjem:

»človek, ki veruje v Boga, pride
v nebesa. A kdo bi ne služil Bogu in
proroku? Mogoče, je on v teh penah...
In te srebrne pege na vodi — mogoče
je on to . . . Kdo to ve?«

Temno, kipeče morje je zasvetlelo,
tu pa tam so zableščale na njem lučke,
ki jih je metal nemarno mesec. Uže je
vsplaval izza mahovitih gorskih vrhov,
in zamišljen lil svojo svetlobo na morje,
tiho vzdihajoče mu nasproti, na breg
in na skalo, kjer smo mi ležali.

»Ragim! . . . Povej mi pravljico«
— zaprosil sem starca.

»čemu?« vprašal je Ragim, ne da
bi se ozrl na me.

»Zato! Ugajajo mi tvoje pravljice.«
»Povedal sem ti jih že vse ... Ne znam
nobene več . . .«

— 18  —

Hotel je, da bi ga še bolj poprosil.
In storil sem tudi to.

»Želiš, da ti zapojem kako pesem?*
je takoj na to dejal Ragim.

-Radoveden sem bil slišati staro
pesem; in z otožnim glasom, trudeč se
podati lastno melodijo pesmi, je on
pričel:

I.

»Visoko v gore je zlezel gad, legel
tam v sivo sotesko, zvil se v klopčič in
gledal na morje.

Visoko na nebu je sijalo solnce,
in gore so razpaljene kipele v nebo, in
spodaj ob skale so bili valovi.

A po temni soteski je peneč se gr¬
mel potok morju nasproti, in kamni so
ropotali.

Ves v belih penah, mlad in močan,
rezal je on goro in padal v morje s
srditim bobnenjem.

In naenkrat je v to sotesko, kjer
je ležal gad, pal z neba sokol z razbi¬
timi grudmi, krvavečimi peruti . . .

S tihim krikom- je pal na zemljo
in bil z grudmi v brezmočnem gnevu
ob trdi kamen.

Gad se je prestrašil, zmuznil urno
proč, a kmalu je zapazil, da bo živela
ptica le dve — tri minute.

Prilezel je bliže k razbiti ptici in
zašepetal ji prav v oči:

- 19  —

»Kaj, umiraš?«

»Da, umiram !« — odvrnil je sokol,
in globoko vzdihnil.

»Slavno je moje življenje! . . . .
Jaz vem, kaj je sreča ! . . . Hrabro sem
se boril! . . . Videl sem nebo ... Ti
ga ne vidiš tako blizu ! . . . O, revež ti!«

»Nebo — praviš? To je pust kraj
. . . kako bi zlezel tja? Meni je tukaj
dobro . . . toplo in vlažno!«

Tako je odgovoril gad svobodni
ptici, in smejal se v svoji duši njenim
fantazijam.

In tako je pomislil: »leti ali lezi,
konec je samo eden; vse leže v zemljo
in vse ostane prah . . .«

In smeli sokol je naenkrat vstre-
petal, dvignil se nekoliko na noge in
pogledal po soteski.

Skoz sivi kamen je curljala voda,
ozračje temne soteske je bilo dušeče, in
smrdelo je po gnjilobi.

In kriknil je sokol, v žalosti in v
bolečinah, in zbral vse svoje sile :

»O da bi mogel še enkrat dvigniti
se v nebo! ....  Vraga bi privil na
svoje ranjene prsi ... in napil bi se
on moje krvi! ... O blaženost boja!«

In gad si je mislil: »Mogoče je na
nebu na vse zadnje prijetno živeti, ko
on tako vzdihuje!« . . .

In rekel je svobodni ptici: »Pre¬
makni se na kraj soteske in vrzi se
navzdol.

2 *

— 20

Mogoče te vzdignejo peruti in oži¬
viš še nekoliko v svojem elementu.«

Vstrepetal je sokol, ponosno je za-
kriknil, in se pomaknil proti brezdnu,
drsaje s kremplji po mokrem kamnu.

Šel je, razmahnil krila, in zavzdih¬
nil globoko; oči so mu zableščale in —
zdrsnil je navzdol.

In kakor kamen, kotaleč se po
skalah, padal je naglo, in lomile so se
mu peruti in trgalo so mu je perje.

Valovi potoka so ga objeli, izmili
mu kri, ovili ga v pene in odhiteli v
morje.

In valovi morja so z divjim rjo¬
venjem butali ob skale ... A trupla
ptice ni bilo videti v prostranem morju.

II.

Ležeč v soteski je gad dolgo raz¬
mišljal o smrti ptice in o hrepenjenju
do neba.

In glej, zazrl se je v ono daljavo,
ki večno sanjajo o nji sreče željne oči.

»Kaj je videl mrtvi sokol v ti pu¬
stinji brez dna in kraja? In zakaj ta¬
kile, ki so poginili vsi, kakor sokol,
vznemirjajo svojo dušo s hrepenenjem
po poletu in po višavah? Kaj vidijo
tam? Tudi jaz bi gotovo videl vse to,
če bi zletel proti nebu, čeprav le za
malo časa.«

— 21  —

Dejal je — in storil. Zvil se je v
klopčič, švignil v zrak in bliščeč se v
solncu je bil podoben ozkemu traku.

Kdor je rojen, da lazi —ne more
zletati! Pozabil je on to, in pal na ka¬
men, a ni se ubil, in se je zasmejal . . .

»Glej, v čem leži čar teh poletov!
V padanju! Smešne ptice! Ne poznajo
zemlje in hrepenijo visoko v nebo —
iščoč življenja v vroči pustinji. A tam
je sama praznota. Mnogo luči je tam,
a ni ne hrane, ne opore živemu telesu.
Cernu ta ponos? čemu to očitanje? Sa¬
mo zato, da prikrijejo ž njimi svoje
blazne želje in svojo nezmožnost do
dela? Smešne ptice! ... Ne premotijo
me več njih besede. Jaz sam vse vem!
Videl sem — nebo! . . . Vzletel sem
proti njemu, izmeril je, padel sem in
se nisem pobil, in vse bolj verujem se¬
daj vase. Naj le žive v slepoti, ki ne
umejo ljubiti zemlje. Jaz pa poznam
resnico in ne verujem več njih vablji¬
vim besedam. Zemlja je bila ustvarjena
za nas — na nji hočem tudi živeti.«

In zvil se je v klopčič na kamnu,
sam na-se ponosen.

Bliščalo se je vse morje v žare¬
čem svitu, in valovi so divje butali ob
bregove.

V njih levjem rjovenju je grmela
pesem o ponosni ptici, tresle so se skale
od njih udarov, in treslo se je nebo od
grozne pesni:

99

»Blaznosti hrabrih pojemo mi sla¬
vo !« Blaznost hrabrih — glej, modrost
življenja ! O smeli sokol! V boju z vragi
ti je iztekla kri ... A pride čas in
kaplje tvoje rdeče krvi zažarijo ko
iskre v mraku življenja, in zažgejo
mnogo smelih src z blaznim hrepene¬
njem do luči in svobode!

Umrl si! ... A v pesni smelih in
silnih boš ti vedno kakor živ pomnik,
kakor klic ponosnim, k luči in svobodi 1

Blaznosti hrabrih pojemo pesem!

* *

*

Molči opolna gladina morja, tiho
pojoč pljuskajo valčki po pesku, in jaz
gledam molče v prostrano daljavo. Po
vodi je vse več srebrnatih peg, ki jih
mečejo lunini žarki ... Naš kotliček
tiho vskipeva.

Eden izmed valčkov je priskakljal
igrajoče na breg, in izzivalno šumljaje
je zlezel do Ragimove glave.

»Kam hočeš? . . . Marš! — mahnil
je po njem Ragim z roko, in on se je
pokorno spet obrnil proti morju.

Ne zdi se mi ni najmanje smešno
in čudno to postopanje Ragimovo, ki
vidi v valovih poosebljene duhove. Vse
okoli naju gleda tako čudno-živo, mehko
in prijazno. Morje je tako mirno-pokojno,
in čutiš, da je v njega svežem dihu,
poljubljajočem gore, ki se niso še ohla-

dile od dnevnega znoja, mnogo krepke,
zadržane sile. Zdi se, da je po temno¬
modrem nebu z zlatimi črkami zvezd
napisano nekaj svečanega in slavnega,
očarjujočega dušo in vznemirjujočega
jo s sladkim pričakovanjem kakega od¬
kritja.

Vse sniva, a zdi se, da vendar vse
napeto in pazno posluša, in da zdaj pa
zdaj vstrepeta vse in zazveni v ubrani
harmoniji neizrečeno sladkih glasov. Ti
glasovi bodo pripovedovali duši o taj-
nah vsemirja, razžarijo jo in ugasnejo
potem kakor vešča; dušo pa povedejo
s sabo visoko gor v temnomodro brezdno,
kjer ji v divni godbi odkritja zazvenijo
nasproti trepetajoče zvezde. —


Makar Cudra.

Od morja sem je pihal vlažen in
mrzel veter, noseč čez stepo otožno me¬
lodijo valov, pljuskajočih ob breg, in
šelest grmičevja, rastočega ob produ.
Včasih so njegovi sunki prinašali s sabo
prezeble, rumene in zvite liste, in jih
metali na ogenj ; ko so zagoreli, je za¬
trepetala megla jesenske noči, ki je le¬
žala okoli, umaknila se je boječe, in
odkrila za trenotek na levi — brezkrajno
stepo, na desni — brezkončno morje,
in prav meni nasproti ogromno postavo
Makarja Cudre, starega cigana, ki je
stražil konje svojega tabora, ležečega
kakih petdeset korakov od naju.

Ne zanimajoč se ni najmanj za to,
da je mrzel veter odpiral njegov ček-
men*), odkrival mu kosmate, železne
prsi in brez usmiljenja bil po njih, ležal
je na pol, v divni, svobodni in mogočni
pozi, obrnjen z obrazom proti meni,

*) Kazašlca suknja

— 25  —

vlekel premišljeno iz svoje dolge pipe,
in puhal iz ust in nosa goste oblake
dima. Nepremično strmeč z očmi čez
mojo glavo nekam v mrtvo, molčečo
temo stepe, razgovarjal se je z mano
nepretrgoma, in se ni niti zganil, da bi
se zabranii proti onim rezkim sunkom
vetra.

)Ti torej potuješ okoli? Lepo je
to! Častno usodo si si izbral, sokol!
Tako je treba živeti: hodi okoli in glej,
in ko si se nagledal, leži in umri — to
je vse!

— Življenje? Drugi ljudje?« —
nadaljeval je, preslišavši skeptično moj
odgovor na njegov »tako je treba ži¬
veti« —. Eh! kaj pa to tebe briga? Ali
ti sam nisi življenje? Drugi ljudje živijo
brez tebe, in bodo živeli brez tebe.
Misliš mogoče, da si komu potreben ?
Ti nisi ne kruh in ne palica, in zato te
ne potrebuje nikdo.

— Učiti se in učiti, praviš ti? A
se moreš ti naučiti, delati ljudi srečne?
Ne, ne moreš tega. Ko boš imel sive
lase, potem govori, da je treba učiti,
čemu učiti? Vsakdo ve, česa mu je
potreba. Pametni pograbijo, kar je, ne¬
umni ne dobijo ničesar, in tako se vsak
sam uči...

— Smešni so tisti tvoji ljudje. Za¬
rili so se vsi na en kup in se davijo
drug drugega, a poglej, koliko prostora
je na zemlji« — in pri tem je pokazal

— 26  —

z roko daleč okoli po stepi. »In vedno
delajo! Čemu? Za koga? Nikdo tega ne
ve. Vidiš, kako orje kdo, in si misliš:
s potom iztoči svoje moči v zemljo, in
potem leže sam v njo, in zgnije. Nič
ne ostane od njega, ničesar ne vidi od
svojega polja, in kakor se je rodil, tako
umrje — kot tepec.

— Se je mari zato rodil, da bi
grebel zemljo in umrl, predno si je sam
sebi izgrebel grob? Ve on, kaj je svo¬
boda? Ume to širino stepe? Se mu
veseli srce pri šepetanju stepnega va-
lovja ? Eh! Suženj je, odkar se je rodil,
in vse življenje ostane suženj, to je vse!
Kaj mu ostane storiti? Nič drugo, ko
obesit: se, če ima kaj soli v glavi.

— A jaz, glej, sem v oseminpet¬
desetih letih videl že toliko, da če bi
hotel napisati vse to, bi ne zadostovalo
tisoč takih torb, kakor jih imaš ti. Povej
no, v kakih krajih nisem bil. Ne mogel
bi imenovati nobenega. Ti niti ne po¬
znaš dežel, koder sem jaz hodil. Tako
je treba živeti: potovati in potovati, to
je vse. In ne stoj dolgo na enem mestu
— čemu tudi! Glej, kakor bežita večno
noč in dan, podeč se drug za drugim
okoli zemlje, tako beži tudi ti pred mi¬
slimi o življenju — da se ga ne nave¬
ličaš. A če razmišljaš o življenju — se
ga naveličaš; tako je vedno In tudi
meni se je godilo tako. Da, tako se mi
je godilo, sokol!

— 27  —

— čepel sem v ječi, v Galiciji,
čemu živim na svetu ? pomislil sem
večkrat iz dolgega časa — dolgočasno
jev ječi, sokol, o, tako dolgočasno! —
in žalost je objela moje srce, ko sem
pogledal iz okna ven na polje, objela
je je, in stisnila kakor s kleščami. Kdo
more povedati čemu živi ? Nikdo ne
more tega, sokol! In zato tudi ni treba
se po tem spraševati. Živi, to je vse.
Hodi okoli in ogleduj svet, in nikdar
te ne obide žalost. Malo je manjkalo,
da se nisem takrat s pasom obesil. Da,
tako je!

— He! Govoril sem nekdaj s člo¬
vekom. Bil je to strog mož, eden vaših,
Rus. Ne smeš živeti tako, kakor ti sam
hočeš, — pravil mi je — ampak tako,
kakor ukazuje božja beseda. Bogu se
pokori, in On ti da vse, česar ga boš
prosil. A on sam je bil ves raztrgan in
zakrpan. Rekel sem mu, naj si izprosi
novo obleko od Boga. Razsrdil se je in
me zalovil in oštel. A malo prej mi je
pridigal, da moramo odpuščati ljudem
in jih ljubiti. Bi mi bil pač odpustil, če
so moje besede razžalile njegovo milost!
Tudi tak učitelj! Učijo, naj se postimo,
a sami žrejo desetkrat na dan. Pljunil
je v ogenj, umolknil in znova nabasal
pipo. Veter je pel tožno in tiho, v temi
so rezgetali konji in iz tabora se je
razlegala nežna in strastna pesem —
dumka. Pela jo je lepa Nonka, Makar-

— 28  -

jeva hči. Poznal sem glas, ki je prihajal
iz njenih polnih prsi, vedno je bil tako
čudno nezadovoljen in zapovedujoč,
naj je pela kako pesem ali rekla samo
»zdravstvuj«. Na njenem zagorelem,
motnem obrazu je zamrl ponos carice,
a v njenih temnorujavih očeh, ki so bile
kakor prevlečene s senco, je bliščalo
spoznanje neodoljivosti lastne lepote, in
preziranja vsega tega, kar ni ona sama.

Makar mi je ponudil pipo.

»Povleci! Ne poje lepo, dekle? To
pa to! Bi hotel, da bi te taka ljubila?
Ne ? Prav ! Tako je prav — ne veruj
dekletom in drži se proč od njih. Po¬
ljubljati žensko, je sicer boljše in pri¬
jetnejše, ko kaditi iz moje pipe, a če
si jo poljubil, je umrla tudi prostost
tvojega srca. Priveže te ona k sebi z
vrvjo, ki je ne vidiš, in je ne moreš
raztrgati, in daš ji tako vso svojo dušo.
V resnici! Varuj se žensk! Vedno la¬
žejo, te kače. Ljubim te čez vse na
svetu, pravi ti; a daj, zabodi jo samo z
iglico, in raztrže ti srce. Jaz vem to !
Ah, kako dobro vem to ! No, sokol, ho¬
češ, da ti eno povem ? A zapomni si jo,
in če si jo zapomniš, boš vse svoje živ¬
ljenje prost kot ptica.

»Živel je na svetu Zobar, mlad
cigan, Lojko Zobar. Vsa Ogerska, Če¬
ška in Slavonija, in vse, kar leži okoli
morja, ga je poznalo — drzen dečko je
bil to! Ni bilo v teh krajih vasi, da ne

_ 29 -

bi kakih pet ali deset ljudi se zaklelo
pri Bogu, da ubijejo Lojko; a on je bil
vseeno živ, in če mu je ugajal konj, in
bi tega konja stražil cel regiment voja¬
kov — Zobar bi na njem odjahal. Eh!
Se je bal on koga kedaj ? In če bi pri¬
šel k njemu sam satan z vsem svojim
spremstvom, bi se vrgel z nožem nanj,
ali pa bi se pošteno ž njim poruval; in
brez dvoma bi jih tem peklenščekom
dal par gorkih po nosu !

Vsi tabori so ga poznali, ali vsaj
čuli so o njem Samo konje je ljubil, nič
drugega, a tudi teh ne dolgo — pojezdil
je in potem prodal, denar pa je vzel,
kdor je hotel. Poznal ni nobene sebič¬
nosti — če bi hotel njegovo srce, iztr¬
gal bi ti je bil iz prsi in ti dal, samo
da bi to bilo tebi dobro. Vidiš, tak je
bil, sokol!

Mi smo takrat taborili po Buko¬
vini — od tega je že 10 let. Spominjam
se — bila je pomladna noč, in sedeli
smo, jaz, vojak Danilo, ki se je boje¬
val pod Košutom, stari Nur, in vsi drugi,
in Rada, Danilova hči.

Poznaš mojo Nonko ? Kakor kra¬
ljica je! A Rade vendar ni mogoče pri¬
merjati z njo — preveč časti bi bilo to
za Nonko ! O Radi ni mogoče z bese¬
dami povedati ničesar. Morda bi kdo
njeno krasoto zaigral na goslih, a mo¬
ral bi poznati te gosli, ko svojo lastno
dušo.

— 30  —

»Mnogo mladih src je pokončala ona,
ah, jako mnogo ! Ob Moravi nekje jo
je videl star, bradat velikaš, in, ko jo
je zagledal, je osupnil. Sedel je na
konju in je gledal, in se tresel ko šiba.
Lep je bil, kakor vrag o praznikih ;
njegov župan*) je bil ves obšit z zla¬
tom, ob boku mu je visela sablja, in če
je konj zateptal z nogo, se je zabliščala
kakor blisek. Po celi sablji so bili dra¬
goceni kamni, in modri žamet na šapki
se je zdel kakor košček neba — mo¬
gočen velikaš je bil stari! Gledal je in
gledal, in rekel Radi: »Iie! Poljubi me,
in dam ti mošnjo zlata!« A ona se je
obrnila stran in molčala. »Oprosti, če
sem te razžalil, ozri se name in bodi
prijazna« — znižal je takoj svojo ošab¬
nost stari magnat, in vrgel ji je pred
noge mošnjo — veliko mošnjo, prija¬
telj ! A ona jo je kakor nehote sunila
z nogo v blato... tako je storila.

»Šmentano dekle !« — zavzdihnil je
in švignil konja — samo oblak prahu
je ostal po njem.

A drugi dan se je zopet prikazal.
»Kdo je nje oče?« je grmel po taboru.
Danilo je stopil ven. »Prodaj mi svojo
hčer, in zahtevaj zanjo kar hočeš?« A
Danilo mu je odvrnil : »Samo gospoda
prodaja vse, od svojih svinj pa do
svoje vesti, jaz pa sem se bojeval s Ko-

! ) v rima suknja.

- 31

šutom in ne trgujem z ničemur.« Zarjo¬
vel je uni in prijel je že za sabljo, a
nekdo izmed nas je vtaknil konju v uho
zažgano gobo, da je zdirjal s svojim
gospodarjem. Podrli smo šotore in šli
dalje. Dva dni smo že hodili, a glej —
bil je že zopet za nami! »He, vi!« rekel
je »Pred Bogom in pred vami je moja
vest čista, dajte mi dekle za ženo : vse
razdelim z vami, moje bogastvo je ve¬
liko !« Obraz mu je gorel od razburje¬
nja, kakor bilka v vetru se je tresel v
sedlu. Zamislili smo se.

»No, dete moje, govori!« zamrmral
je Danilo.

»če bi orlica šla proste volje k
vranu v gnezdo, kaj bi bila potem?«
vprašala nas je Rada.

Zasmejal se je Danilo in mi vsi ž

njim.

»Bravo, dete ! Si slišal, gospodine ?
Stvar ne gre! Poišči si golobico — prej
se ti uda.« In šli smo dalje.

A oni velikaš je prijel šapko, vr¬
gel jo na tla in zdirjal, zdirjal tako, da
se je tresla zemlja. Vidiš, sokol, kaka
je bila Rada !

»Da ! Glej, sedeli smo tako enkrat
po noči in poslušali — godba se je raz¬
livala čez stepo. Divna godba ! Kri nam
je vžgala v žilah, in nas nekam klicala
in vabila. Bilo nam je, ko da je ta
godba zbudila v nas vseh neko neznano
hrepenenje, ali umreti, ali pa živeti in

taka je bila

zavladati ves svet
godba, sokol!

Vedno bliže je prihajala. In glej,
iz teme se je pojavil konj, in na njem
je sedel nekdo in sviral jahaj e proti
nam. Pred ognjem se je ustavil, pre¬
nehal svirati, in smehljaje je zrl na nas.

»Ej, Zobar, ti tu?« — zaklical je
veselo Danilo. To je torej Lojko Zobar!

Brke so mu visele do ramen in se
mešale s črnimi lasmi, oči so mu go¬
rele, ko svetle zvezde, a njegov nasmeh
— solncu je bil podoben, pri Bogu!
Kakor bi ga skovali, skovali iz enega
kosa železa s konjem vred. Stal je ves
kakor oblit s krvjo v plamenu gorečega
ognja, in zobje so se mu bleščali, ko se
je zasmejal. Strela me udari, če ga ni¬
sem že takrat ljubil, kakor sebe, še
predno je govoril z mano, ali samo za¬
pazil, da živim tukaj jaz na tem božjem
svetu.

Vidiš, sokol, kaki ljudje so na svetu!
Pogleda ti v oči in ti ukrade dušo, in
nič te ni tega sram, še ponosen si. Pri
takem človeku postaneš tudi ti takoj
boljši. Malo takih ljudij je, tovariš!
No, saj je tudi prav, da jih je malo. če
bi bilo mnogo dobrega na svetu, bi je
niti ne šteli več za dobro. Tako je! A
čuj dalje !

Rada mu pravi: »Lepo znaš svi¬
rati, Lojko! kdo ti je napravil tako lepe,
zveneče gosli?«

- 33

On se je zasmejal: »Jaz sam sem
jih napravil! A ne iz lesa; napravil
sem jih iz grudi mladega dekleta, ki
sem ga iskreno ljubil, in strune sem si
zvil iz njegovega srca. Še vedno lažejo
nekoliko gosli, a jaz znam vladati lok
s svojimi rokami.«

Znano ti je, da je dobro ženskam
takoj omegliti oči, da ti ne vžgejo srca,
temveč le one koprnijo po tebi; tako
je storil tudi Lojko. A ni se mu posre¬
čilo. Rada se je obrnila stran in ze-
vaje dejala: »In ljudje so govorili celo,
da je Zobar tako pameten in spreten
— kaka laž !« In s tem se je odstranila.

»Ej, ti lepo dekle, kako ostre zobe
imaš!« — dejal je Lojko z žarečimi
očmi, in zlezel s konja. »Zdravstvujte,
bratci! Tu me imate sedaj !«

»Dobrodošli gost!« odvrnil mu je
Danilo. Poljubili smo se, pogovarjali in
legli spat. Krepko smo spali. Drugo jutro
smo opazili, da ima Zobar obvezano
glavo. Od kod to? Eh, konj ga je spe¬
čega udaril s kopitom !

E, e, e ! Razumeli smo, kdo je ta
konj, in se namuzali, in tudi Danilo se
je smehljal. Ni bil li Lojko vreden Rade?
No, tega šene more reči! Naj bo dekle
še tako lepo, njena duša je ozka in
majhna, in če ji tudi zlato obesiš za
kito, vseeno ti ne postane boljša, kakor
je. To je vedno tako !

3

— 34  —

Dolgo smo stali v onem kraju, go¬
dilo se nam je dobro in tudi Zobar je
bil z nami. To ti je bil fant! Moder jo
bil, ko kak starec, in vse je znal, znal
je ruski in ogrski citati in pisati, če je
kedaj govoril, se mi je zdelo, da bi ga
lahko večno tako poslušal in ne šel
nikdar spat! A sviral ti je — strela me
ubij, če je znal kdo na svetu tako svi-
rati, kakor Zobar. Potegnil je z lokom
po strunah — in srce ti je vstrepetalo, po¬
tegnil je še enkrat — in umrlo ti je, a
on je igral dalje in se smehljal. In jo¬
kati in smejati, vse ob enem, se ti je
hotelo, ko si poslušal njegove pesmi.
Kakor da je kdo pod lokom bridko zdi¬
hoval, prosil pomoči in rezal ti prsi z
nožem. Stepa je pripovedovala nebu
pravljice, tihe, žalostne pravljice. Pla-
kalo je dekle in se poslavljalo od svo¬
jega ljubega ! Korajžni fant je klical de¬
kleta v stepo na sestanek. In potem
naenkrat — hej ! in kakor vihar je za-
šumela vesela in svobodna pesen ; zdelo
se je, da hoče solnce zaplesati po nebu.
Tako je bilo, sokol!

Vsaka žilica tvojega telesa je raz¬
umela to pesem, in postal si ves nje
suženj. Če bi tedaj zaklical Lojko : »K
nožem, tovariši!« — planili bi mi vsi z
nožmi nanj, ki bi ga nam bil pokazal.
Vse je lahko on storil s človekom, in
vsi smo ga ljubili, iskreno ljubili, samo
Rada se ni zmenila za fanta ; in to bi

ne bilo še tako hudo, a celo posmeho¬
vala se je nad njim. Globoko je ranila
Zobarjevo srce, zelo globoko! Z zobmi
je škripal Lojko in si zvijal brke, nje¬
gove oči so bile temnejše od brezdna,
in samo včasih je zabliskalo v njih, da
ti je postalo tesno pri srcu. Z nočjo jo
šel daleč v stepo, vrli Lojko, in do
jutra so tam plakale njegove gosli, pla-
kale in pokopavale Zobarjevo prostost.
Mi pa smo ležali, slušali in mislili: kaj
storiti? Vedeli smo: če se valita dva
kamna drug na drugega, se ne smeš
postaviti med nju — zmečkajo te.
Taka je bila stvar.

Nekega dne smo sedeli vsi skupaj
in se pogovarjali o raznih zadevah. A
bilo je to preveč dolgočasno. In zato
je Danilo poprosil Lojka : »Zapoj nam
pesmico, Zobar, razveseli nam dušo!«
Ta se je ozrl na Rado, ki je nedaleč
od njega ležala in zrla proti nebu, in
udaril je po strunah. In gosli so zago¬
vorile, kakor bi bile v resnici dekličjo
srce ! In Lojko je zapel:

Hi-hop! V mojem srcu ogenj gori,
in ko vihar urno

čez stepo široko moj konj leti,
a jaz brzdam ga s trdo roko.

Okrenila je glavo Rada, dvignila
se, in zrla smehljaje pevcu v oči. In
njemu se je kakor zarja razjasnil obraz.

3 *

— 36  -

Hi-hop-hi! V skoku, vranec moj
zvihraj mi čez ravan !

Še krije stepo megle ovoj,
a v dalji se sveti dan.

Hi-hop! Ni časa počivati,
visoko v nebo se vzpni!

A glej samo, da griva ti
ne v luni obvisi.

Ta ti je znal peti! Nikdo več ne
poje tako ! Rada mu je rekla :

»Ne zleta j tako visoko, Loj ko, lahko
padeš in obležiš v luži, in brke se ti
pomažejo, pazi!« Divje jo je pogledal
Lojko, a odgovoril ni ničesar — pre¬
magal se je fant in pel dalje:

Hi-hop! Že beli dan je tu,
a midva v postelji
leživa še, in od sramu
lice nama žari.

»To je pesem!« dejal je Danilo.
»Nikdar še nisem slišal take pesmi; sa¬
tan naj si napravi pipo iz mene, če la¬
žem !« Stari Nur je migal z brkami in
skomizgal z rameni, in nam vsem je
zgenila srce smela Zobarjeva pesem,
samo Radi ni ugajala.

»Tako je nekdaj brenčala muha in
hotela posnemati orlov glas« — rekla
je, kakor bi nas z vodo oblila.

»Hočeš mogoče, Rada, da zapoje
knuta?« obrnil se jek nji Danilo. A Zobar

— 37  —

je vrgel šapko na tla, in dejal, ves črn
od jeze:

»Stoj, Danilo ! Divjemu vrancu —
železno uzdo ! Daj mi svojo hčer za
ženo !«

»Prav si povedal!« nasmejal se je
Danilo. »Vzemi jo, če jo moreš !«

»Dobro!« odvrnil je Lojko in se
obrnil k Radi:

»Čuj, dekle, poslušaj me nekoliko,
in ne vihaj tako prevzetno nosa ! Mnogo
tvojih sester sem že videl, zelo mnogo.
A nobena ni mojega srca tako pre¬
vzela, ko ti.

Ah Rada, zasužnjila si mojo
dušo! In zdaj ? Kar se ima zgoditi, se
zgodi in... ni takega konja, ki bi mo¬
gel na njem človek proč od sebe zbe¬
žati !... Za ženo te vzamem pred Bo¬
gom, svojo častjo, svojim očetom, in
vsemi temi ljudmi. A glej, moje svo¬
bode mi ne smeš kratiti — prost sem,
in hočem živeti, kakor semeni ljubi!««
In pristopil je k nji, stisnil zobe, in bli¬
skal z očmi. Pomolil ji je roko — glej,
torej je Rada vendar nadela uzdo step¬
nemu konju, mislili smo si! A naenkrat
je on zamahnil z rokami in telebnil vznak
na tla.

Ali je to čudež, ali kaj ? Kakor da
bi fanta zadela krogla! A bila je to
Rada : vrgla mu je knutin jermen okoli
nog, in ga potegnila k sebi — zato je
pal Lojko.

— 38  —

Potem je spet legla, in šeni zganila,
in se samo molče smehljala, čakali smo,
kaj se zgodi, a Lojko je sedel na tleh
in se tiščal z rokami za glavo, kakor
da bi se bal, da mu poči. — Potem je
tiho vstal, in šel v stepo, ne da bi koga
pogledal. Nur mi je zašepetal: »Stopi
za njim !« — In šel sem za Zaborom po
stepi skoz temno noč. Tako je bilo,
sokol U

Makar je otresel pepel iz pipe in
jo pričel zopet basati. Zavil sem se tes¬
neje v čekmen, in ležeč sem opazoval
njegov stari obraz, ves očrnel od solnca
in vetra. Strogo in resno je majal z
glavo in mrmral nekaj pred se; nje¬
govi gosti sivi brki so se tresli, in lasje
so mu bili vsi razmršeni od vetra. Bil
je podoben staremu hrastu, ki ga je
treščnila strela, a je še vseeno krepak
in močan, in ponosen svoje sile. Morje
je venomer šepetalo z bregovi, in veter
je nosil njegov šepet po stepi. Nonka
ni pela več, in od oblakov, ki so se
zbirali na nebu, je postajala jesenska
noč še bolj temna.

»Počasi je hodil Lojko ; glava mu
je bila povešena, in roke so mu bing¬
ljale kakor mrtvemu. In ko je prišel v
sotesko, kjer je tekel potok, je sedel na
kamen in zastokal. Tako je zastokal,
da mi je srce zakrvavelo od žalosti;
a vseeno nisem stopil k njemu. Z be¬
sedami ne odpraviš gorja — kaj ne?!

— 39  —

Sedel je tako eno uro, sedel je dve, tri

— in ni se zganil.

Nedaleč sem ležal jaz. Noč je bila
svetla, mesec je zalil vso stepo s sre¬
brom, in daleč okoli je bilo vidno vse.

Kar zagledam: od tabora sem je
prihajala naglo Rada.

Zveselil sem se, zelo zveselil —
mislil sem si: korajžna punica to, Rada.
In glej, stopila je k njemu, a on je ni
niti slišal. Položila mu je roke na ra¬
mena ; Lojko se je stresel, dvignil glavo,
in v trenotku je skočil na noge in pri¬
jel za nož. Joj, zabode jo — zaklical
sem proti taboru, in hotel že planiti k
njima, a kar zaslišim :

»Vrzi stran ! Ali ti razbijem glavo!«

— Pogledam: Rada je držala v rokah
samokres in merila z njim na Zobar-
jevo čelo. Vražje dekle to ! Zdaj sta oba
enako močna, mislil sem si, videli bomo,
kaj se zgodi.

»čuj!« — Rada je zataknila samo¬
kres za pas in rekla Zobarju : »Nisem
prišla te umorit, temveč pomirit se,
vrzi preč nož!« Vrgel ga je, in gledal
jo z mrkim pogledom. Divno je to bilo,
brat! Stojita tu dva človeka in se .gle¬
data ko pes in mačka, a oba sta tako
lepa in pogumna. Samo svetli mesec ju
je gledal in pa jaz — nikdo drugi.

»Ouj me torej Lojko: jaz te lju¬
bim !« — rekla je Rada. On je samo

— 40  -

zdrgetal z rameni, kakor bi mu bile
zvezane roke in noge.

»Videla sem mnogo fantov, a ti si
drznejši in lepši od vseh, na duši in na
telesu. Vsakdo izmed njih bi si bil po¬
rezal brke — če bi mu jaz le mignila,
vsi bi padli pred me na noge, če bi to
hotela. A kaj potem ? Že tako niso bili
posebni junaki, a jaz bi jih bila vse
obabila. Malo junaških ciganov je več
na svetu, Lojko, jako malo. Nikdar ni¬
sem nobenega ljubila, Lojko, a tebe
ljubim. A jaz ljubim tudi prostost !
Prostost, Lojko, ljubim bolj nego tebe.
A brez tebe mi ni mogoče živeti, kakor
ni mogoče tebi brez mene.

Zato hočem, da bi bil moj, z dušo
in telesom, čuješ?« On se je nasmehljal.

»Čujem ! Moje srce se veseli tvojih
besedi! Govori torej dalje!«

»Še nekaj, Lojko ! Zvijaj se, kakor
hočeš, jaz te ukrotim, in moj boš. Zato
ne trati zastonj časa — moji poljubi
in moji objemi te čakajo v prihodno¬
sti... vroče te bom poljubovala, Lojko !
Pod mojimi poljubi pozabiš na svoje
junaško življenje... in vesele pesmi,
ki se radujejo nad njimi mladi cigani,
ne bodo več zvenele po stepi — ne,
pel boš samo zaljubljene, nežne pesmi
meni, tvoji Radi... Zato ne zgubljaj časa
zaman — povedala sem ti to že enkrat;
jutri se mi podvržeš, kakor starejšemu
tovarišu. Poklekneš pred me pred celim

— 41  —

taborom, in poljubiš desno roko — in
potem bom tvoja žena.«

»Glej, česa je zahtevalo, vražje
dekle! Kaj takega ni bilo še nikdar sli¬
šati ; samo v starih časih je bilo to pri
Črnogorcih v navadi, pravili so stari
ljudje, a pri ciganih — nikdar! Pobra¬
timstvo z žensko ! Povej, sokol, si moreš
izmisliti kaj smešnejšega ? Celo leto si
boš ubijal glavo, a ne izmisliš si!

Lojko je skočil v stran in zakričal
po celi stepi, ko da bi ga kdo zabodel
v prsi. Rada je strepetala, a ni hotela
tega pokazati.

»Na svidenje, torej jutri, a jutri
storiš, kar sem ti velela. Si slišal, Lojko ?«

»Slišal! Storim !« zastokal je Lojko
in stegnil roke za njo. A ni se ozrla
nanj ; in on se je zazibal ko drevo, ki
ga je izrul vihar, in padel na tla joka¬
joč in smejoč se obenem.

Tako ga je mučila fanta, prokleta
Rada. Komaj sem ga spravil k sebi.

Kakemu vragu je pač to prav, da
toga in trpljenje ljudi razdvaja? Kdo
se raduje, ko sliši ječati razdjano od
gorja, človeško srce ? Le pomisli to!...

Vrnil sem se v tabor in povedal
sem vse starešinam. Premišljali so in
sklenili počakati, da bodo videli, kaj
pride vse iz tega. In zgodilo se je tako.
Ko smo se zbrali zvečer vsi okolu ognja,
prišel je tudi Lojko. Bil je v zadregi,
in od pretekle noči sem strašno shuj-

šan, povesil je upale oči v tla, in ne da
bi nas pogledal, je pričel:

»Stvar je taka, tovariši: pogledal
sem to noč v svoje srce, in nisem našel
prostora v njem stari svobodi svojega
življenja, samo Rada živi tam — nikdo
drugi! Glejte jo, prelepo Rado, smehlja
se, kakor kraljica ! Ona ljubi svojo
prostost bolj ko mene, jaz pa jo ljubim
bolj nego svojo prostost, in zato sem
sklenil Radi pokloniti se. Tako je ona
velela, da bi videli vsi, kako je njena
krasota ponižala smelega Lojko Zobarja,
ki se je dosedaj igral z ženskami, ka¬
kor jastreb z racami. A potem bo ona
moja žena, in me bo objemala in po¬
lj ubovala tako, da se mi ne bo dalo
peti vam pesmi, in ne bom žaloval za
svojo prostostjo! Kaj ne, Rada?« —
Dvignil je oči in jo žalosten pogledal.
Ona je molčala, migala strogo z glavo,
in kazala z roko na svoje noge. Gledali
smo, a ničesar nismo razumeli. Ušli bi
daleč proč, da ne bi videli, kako pade
Lojko Zobar na noge, pred žensko —
in četudi je ta ženska sama Rada. Stid
in usmiljenje in žalost so se mešali v
naših srcih.

»No!« — zaklicala je Rada Zo¬
barju. »Eh, ne sili se tako, že prideš
do tega, še prenaješ se«... — zasmejal
se je on. Kakor da bi jeklo zazvenelo
— tako se je zasmejal.

»Tako je, tovariši! Kaj sedaj ? Ne
ostane drugo, kakor poskusiti, če ima
Rada v resnici tako trdo srce, kakor mi
ga je pokazala. Poskusiti hočem — opro¬
stite mi, tovariši!«

Mi nismo niti slutili, kaj hoče Zo¬
bar, in že je ležala Rada na tleh, in v
njenih prsih je tičal do ročaja krivi Zo¬
barjev nož. Stali smo vsi kakor oku¬
ni en eli.

A Rada je izdrla nož, vrgla ga je
stran, pritisnila šop svojih črnih las na
rano, in nasmehnivši se. je spregovorila
glasno in razločno : »Zbogom, Lojko !
Vedela sem, da storiš to!«... In potem
je izdihnila.

Razumeš to žensko, sokol?! Pro-
klet naj bom na vse večne čase, če ni
bila vražja ženska to!

»O ! Sedaj pokleknem pred te, po¬
nosna kraljica !« zakričal je čez stepo
Lojko, vrgel se na tla in pritisnil svoja
usta na noge mrtve Rade, in ležal tako,
kakor mrtev. Sneli smo šapke z glave
in. molčali.

Kaj praviš k temu, sokol? Hm-hm !
Nur je spregovoril prvi: »treba ga je
zvezati!« A nobena roka bi se ne dvi¬
gnila, da bi zvezala Lojko Zobarja, in
tudi Nur je vedel to. Zamahnil je z
roko in šel preč. Danilo pa je pobral
nož, ki ga je vrgla stran Rada. Dolgo
ga je gledal, zvijajoč svoje sive brke ;
na njem je še rudečila gorka Radina

— 44  -

kri, in bil je tako kriv in oster. In po¬
tem je stopil Danilo k Zobarju in sunil
mu je nož v hrbet, prav nasproti srca.
Kajti on je bil Radin oče, stari vojak
Danilo!

»Prav si storil ! < — zaklical je Lojko
in se obrnil k Danilu. In potem je šel
tudi on za svojo Rado.

Pred našimi očmi je ležala Rada,
in s šopom las je pritiskala svoje roke
k prsim ; njene odprte oči so gledale v
modro nebo, a pri nogah ji je ležal
drzni Lojko Zobar. Čez obraz so se ji
zlili lasje in zato ni bilo videti obraza.
Stali smo vtopljeni v misli. Brki so se
tresli staremu Danilu, in njegove goste
obrvi so se ježile. Gledal je v nebo in
molčal, a Nur, ta sivi starec, se je spu¬
stil z obrazom na zemljo in se zjokal
tako, da so se mu neprestano stresala
stara ramena.

Bilo je za kaj jokati, sokol! Da,
da! Če hodiš, potem hodi svojo pot in
ne obračaj se v stran. Naravnost hodi!
Mogoče da ne segniješ zastonj. To je
vse, sokol!«

Makar je umolknil, svojo pipo je
spravil v mošnjo in zakril prsi s ček-
menom. Kropil je dež, veter je postajal
močnejši in morje je šumelo votlo in
srdito. Drug za drugim so prihajali k
ugašujočemu ognju konji, zrli na nas s
svojimi velikimi, umnimi očmi, in stali

— 45  —

nepremično, kakor bi nas obdajal velik
obroč.

»Hop, hop, ehoj!« — laskal se jim
je Makar in ploskni vsi z roko po vratu
svojega vranca-ljubljenca, dejal je obr¬
njen k meni.«

»Čas je že spati!« — in zavil je
glavo v čekmen, stegnil se kakor je bil
dolg in širok po zemlji in umolknil.
Meni se ni hotelo spati. Gledal sem v
temo stepe, in pred mojimi očmi je pla¬
vala v duhu kraljevsko lepa in ponosna
postava Rade. S šopom črnih las je
pritiskala svojo roko na prsno rano, in
skoz njene rujave, tenke prste je cur¬
ljala kaplja za kapljo kri, in padala na
zemljo ko ognjenordeče zvezdice.

A za njo, ob njenih nogah, je pla¬
val hrabri dečko, Lojko Zobar; njegov
obraz so oblivale štrene gostih, črnih
las, in izpod njih so kapljale neprene¬
homa mrzle, debele solze...

Dež je naraščal, in morje je pelo
mračno in svečano himno ponosnemu in
lepemu ciganskemu’ paru — Lojku Zo¬
barju in Radi, hčeri, starega vojaka Da¬
nila. —

A ona dva sta krožila v nočni temi
tiho in molčeče, in nikdar ni mogel lepi
pevec Lojko doseči ponosne Rade...

O G G

Boles.

Moj znanec mi je pripovedoval
nekdaj sledeče:

Ko sem bil v Moskvi še študent,
stanoval sem slučajno skupaj z eno
izmed »tistih«... razumeš? Bila je Po¬
ljakinja in zvali so jo Tereza: visoka,
močna brunetka, s črnimi, gostimi obrvmi
in velikim, grobim, kakor z nožem raz¬
sekanim obrazom. Bilo me je kar groza
pred njenimi živalsko se blestečimi črnimi
očmi, njenim nizkim basom in manirami
voznika, pred vso to orjaško in miši¬
často postavo tržne babe... Stanoval
sem v podstrešju, in njena vrata so stala
mojim nasproti. Nikdar nisem odprl
svojih vrat, če sem vedel, da je ona
doma. A to se je zgodilo redkokdaj.
Včasih sem se srečal ž njo na stopnicah,
ali na dvorišču, in nasmehljavala se mi
je tedaj s smehom, ki se mi je zdel lokav
in ciničen. Nemalokrat sem jo videl pi¬
jano, z izbuljenimi očmi, raztrgano in
zoprno se režajočo... O takih prilikah
me je pozdravljala:

— 47  —

»Zdravstvujte, gospod študent!« —
in zasmejala se je neumno, in s tem še
Povečala mojo antipatijo do nje. Poiskal
bi si bil drugo stanovanje, da bi so rešil
tega srečavanja.... A imel sem tako pri¬
jazno sobico z lepim razgledom, ulica
je bila tiha — in potrpel sem.

Bilo je neko jutro, ko sem ležal še
v postelji in iskal po vzroku, da ne bi
šel k predavanju — kar so se odprla
vrata, in ona zoprna Tereza se je ogla¬
sila na pragu s svojim nizkim basom:

»Zdravstvujte, gospod študent!«
»Kaj želite?« jo vprašam. Pogledam —
vsa v zadregi in proseča je stala pred
mano. Nekaj nenavadnega je bilo na nji.

»Glejte, gospod, rada bi Vas nekaj
prosila... Gotovo mi storite to!«

Ležim, molčim in mislim: Skuš¬
njava! Izkušati hoče mojo čistost, nič
drugega. Bodi trden, Jegor!

»Glejte, domu bi rada pisala« —
pravi proseče, tiho in plaho.

»Vrag te vzemi,« mislim si, »stori
ji to!« In vstal sem, sedel k mizi, vzel
papir in rekel:

»Stopite sem, sedite in narekujte.
Približa se, sede oprezno na stol in zre
z nedolžnim pogledom na me:

»No, kam naj pišem?«

»Varšavska ulica, mesto Svjencjani,
Boleslavu Kašputu.«

— 48  —

»Kaj naj mu pišem... Povejte!«
»Dragi moj Boles... srce moje... ljubček
moj... Mati Božja naj te obvarje! Srce
moje zlato, čemu nisi že tako dolgo pisal
svoji hrepeneči golobici Terezi...«

Malo je manjkalo, da nisem prasnil
v smeh. »Hrepeneča golobica,« dvanajst
aršinov visoka, z rokami borilca in tako
umazanim obrazom, kakor da bi golo¬
bica vse svoje življenje pometala dim¬
nike, in se nikdar ne umila. Vendar sem
se premagal in vprašal:

»Kdo je ta Bolest ?«

»Boles, gospod študent,« — odgo¬
vorila je, nekoliko užaljena, da sem
pačil ime — »Boles je moj zaročenec.«

»Zaročenec ? ! ?«

»Čemu se gospod tako čudi? Kakor
da bi jaz ne smela imeti zaročenca?
Saj sem vendar še dekle!«

Ona...  in pa zaročena!? »O, čemu
ne ! Vse se lahko zgodi... Ali je že dolgo
z Vami zaročen?«

»Šesto leto...«

»Ho — ho!« mislil sem si. No,
slednjič sva spisala pismo. Tako nežno
in zaljubljeno, da bi bil jaz sam rad
menjal z onim Bolesom, če bi korespon-
dentinja ne bila Tereza, ampak kaka
druga, bolj majhna.

»Srčna hvala za uslugo, gospod!«
— rekla je Tereza in se poklonila. »Mo¬
goče bi Vam lahko s čem ustregla?«

»Ni treba, hvala.«

— 49  —

»A mogoče ima gospod kake raz¬
trgane srajce ali hlače?« čutil sem, da
mi je pri tem mastodontu že udarjala
rudečica v lice, in povedal sem ji precej
rezko, da ne rabim njenih uslug.

Sla je.

Prešla sta dva tedna... Mrači se že,
in jaz sedim pri oknu, žvižgam, in misli
vstajajo pred mano, ki si jih zastonj
skušam pregnati.

Dolgočasno je, zunaj grdo vreme,
in ne ljubi se mi nikamor, iz dolgega
časa sem pričel analizirati sam sebe.
Sicer je tudi to dovolj dolgočasno, a
kaj drugega se mi ni zljubilo delati.
Odpro se vrata - - hvala Bogu! nekdo
prihaja...

»Gospod študent, nimate nikakega
siljenega opravila ?«

Tereza! Hm...

»Ne... A zakaj prašate?«

»Hotela bi prositi gospoda, da bi
mi spisal še eno pismo.«

»Prosim... Bolesu?...«

»Ne, sedaj od njega...«

»Kaaj ?«

»O, jaz neumnica! Nisem hotela
tega reči, gospod, oprostite! Sedaj, glejte,
ni za me, temveč za neko prijateljico...
to se pravi, ne prijateljico, temveč... za
nekega znanca... On sam ne zna pisati...
jn ima nevesto, ki ji je ime kakor meni,
Tereza... Tako bi napisal mogoče gospod
pismo tej Terezi?«

4

— 50  —

»Pogledam jo — vsa v zadregi
je in zmedena, in prsti se ji tresejo...
Uganil sem !

»Poslušajte me, gospodična« —
pravim ji — »tu ni ne Bolesov ne Terez,
in vse to ste mi le zlagali. A pri meni
se Vam ne posreči; ne želim si vašega
znanja... Ste li razumeli?«

Postala je nakrat nekam čudno
plaha in raztresena, stopala je z eno
nogo na drugo in smešno nategovala
ustnice, kakor bi hotela kaj reči, in
vendar ni povedala ničesar. Čakal sem,
kaj še vse pride iz tega, in čutil sem,
da sem se vendarle nekoliko motil, ko
sem mislil, da me hoče spraviti s poti
čednosti. Mora biti kaj drugega.

»Gospod študent« — pričela je, a
takoj se je obrnila k durim, zamahnila
z roko in ušla. Ostal sem sam z jako
neprijetnim čustvom v duši — slišal sem,
kako je zaloputnila duri, z ropotom...
gotovo se je ujezilo, babišče... Pomislil
sem, in se odločil: k nji pojdem in jo
pozovem sem, in ji napišem vse, kar želi.

Stopim v njeno sobo — pri mizi
sedi in z rokami oprtimi ob mizo se
drži za glavo.

»Poslušajte,« ji pravim.

Vsakokrat, ko pripovedujem ta do¬
godek in pridem do tega mesta, se zdim
sam sebi grozno neumen... Taka beda-
stoča! Da-a!...

»Poslušajte,« ji pravim.

— 51  —

Skočila je pokoncu in hitela k meni
z bleskajočimi očmi, in položivši roke
na moje rame je pričela šepetati, — ali
bolje rečeno — mrmrati s svojim basom.

»No, kaj je? No? Da! Bolesa ni
— tudi Tereze ni! A kaj Vam to škodi?
Vam se zdi težko podrsati s peresom po
papirju, ne? O, vi! In še tak fant! Ni¬
kogar ni, ne Bolesa, ne Tereze, samo
jaz sem! — No, torej! no?«

»Dovolite« — rekel sem ji, ves
oglušen od tega klepetanja — »kaj pra¬
vite? Bolesa niti na svetu ni?«

»Ni ga! Čemu bi bil?«

»In Tereze — tudi ne?«

»Tudi Tereze ne! Jaz sem — Te¬
reza!«

Ničesar nisem razumel! Strmel sem
v njo z očmi in skušal dognati, komu
od naju se je zmešalo. A ona je šla
spet k mizi, premetavala tam nekaj,
stopila spet k meni in rekla:

»Če Vam je bilo tako težavno pisati
Bolesu, tu je Vaše pismo, vzemite je!
Mi že napiše kdo drugi...

Pogledam — v moji roki je pismo
na Bolesa. Pfuj!

»Poslušajte, Tereza! Kaj pomeni
vse to? Zakaj naj bi Vam pisali drugi,
ko vi mojega pisma niti odposlali niste?«

»Komu ?«

»Bolesu!«

»Saj njega vendar še na svetu ni!«

4 *

V resnici nisem ničesar razumel!
Ni preostajalo drugo, kakor oditi. Na
zadnje mi je vendar pojasnila stvar.

»Torej?« vprašala je užaljena. »Ni
ga, ni ga!« In vila je roke, kakor bi
ne mogla razumeti tega, — da ga sploh
ni na svetu.

»A jaz bi želela, da bi bil... Nisem
li tudi jaz človek, ko vsi drugi. Na
zadnje, jaz... jaz vem... A to nikomu
ne škodi, če mu pišem...«

»Dovolite — komu?«

»No, Bolesu!«

»A njega vendar ni nikjer!«

»Ah, Ježušmarija! No, kaj potem,
če ga — ni? Ni ga, a kakor da bi bil!...
Jaz mu pišem, in potem je to, kakor
da bi bil... A Tereza —- to sem jaz; on
meni odpiše, in jaz zopet njemu.«

Razumel sem.. Kakor da bi me
nekaj zabolelo;... začutil sem gnus do
samega sebe, in bilo me je sram... Skupaj
z mano, tri korake od mene živi človek,
ki nima na svetu žive duše, da bi se ji
približal v ljubezni in zaupanju, in ta
človek si izmišljuje prijatelja!

»Glejte, Vi ste mi napisali pismo
na Bolesa, a jaz sem je dala drugemu
prečitati, in ko mi je čita, poslušam in
mislim, da je to Boles. In potem prosim,
da bi mi napisal pismo od Bolesa na
Terezo -*• na mene. Ko mi napišejo
tako pismo in prečitajo, potem mislim,

53  —

da je to v resnici Boles... In tako lažje
prenašam to življenje.

I... nu... Vrag me vzemi! Od
tistega časa sem točno vsaki teden dva¬
krat pisal pisma na Bolesa in odgovor
Bolesa — Terezi. Lepo sem pisal te
odgovore. Ona jih je poslušala in se
jokala, skoraj tulila s tistim svojim ba¬
som. In zato, da sem s pismi tega
izmišljenega Bolesa izvabljal ji solze
v oči, mi je brezplačno šivala vse luknje
na nogavicah, srajcah in drugem perilu,
čez tri mesece po tem dogodku so jo
spravili, ne vem radi česa, v ječo. In
sedaj je ona gotovo že mrtva.

Moj znanec je otresel pepel s pa-
piroske, zamišljeno je pogledal v nebo
in končal:

»N — ja... Cimveč grenkote užije
človek, tem strastneje si želi sladkosti.
A mi tega ne razumemo, zaviti v našo
gnjilo čednost, in zroč drug drugega
skoz steklo samoljubja in uverjenja o
lastni nezmotljivosti.

Dovolj neumno je to in — jako
žalostno. Pravijo, padli ljudje... A kaj
so to padli ljudje? Predvsem — ljudje,
iz kosti, krvi, mesa in živcev, kakor
mi. Dan za dnem slišimo to govoriti.
In mi poslušamo... A vrag vedi, kako
je vse to neprijetno! V resnici smo mi
sami padli ljudje, in celo jako globoko
padli... v brezno, ošabnosti in uverjenja

54

v prednost naših živcev in možganov
pred živci in možgani teh ljudi, ki so
samo manj zviti kakor mi, in se ne znajo
tako delati dobre, kakor to delamo mi...
A navsezadnje — dovolj o tem! Tako
staro je že... da je človeka že sram,
govoriti o tem.

Jemeljan Piljaj.

»Ne preostane nam drugo, kakor
iti v rudokope! Sicer je to prokleto
delo, a treba je vendar kaj začeti;
že tako so slabi časi, da nazadnje človek
še crkne od lakote.«

S temi besedami je privlekel moj
tovariš Jemeljan Piljaj že v deseto
svojo mošnjo tobaka iz žepa, in videč,
da je ravno tako prazna, kakor je bila
prazna včeraj, je vzdihnil, pljunil, legel
na hrbet, in žvižgaje je pričel opazovati
brezoblačno, soparno nebo. Ležala sva
oba na peščeni zemlji, tri vrste od
Odese, odkoder sva ravno prišla, ker
nisva našla dela, in oba lačna, sva
preudarjala, kam bi se podala. Jemeljan
se je stegnil po pesku, z glavo proti
stepi obrnjen in z nogami proti morju,
in valovi, pljuskajoči ob breg, so z
mehkim šumljanjem umivali njegove
gole in blatne noge. Mežikajoč radi
solnčne svetlobe z očmi, stegoval se je
zdaj kakor mačka, zdaj je zlezel spet
niže k morju, da so ga oblili valovi

— 56  —

skoraj do ramen. To mu je ugajalo,
ker ga je uspavalo v neko leno otožno
razpoloženje.

Pogledal sem proti luki, kjer se je
dvigal gozd jamborov, ovitih v oblake
težkega, temnomodrega dima, in odko¬
der je plulo čez morje neubrano in
zamolklo rožljanje sidrovih verig, žvižg
lokomotiv, prevažajočih tovore, in ži¬
vahni glasovi delavcev, ki so nakladali
na ladje. Videl nisem tam ničesar, kar
bi moglo oživeti naše ugašujoče upanje
do zaslužka, in vstal sem in djal Je-
meljanu:

»No, torej, greva v rudokope!«

Hm... pojdi le! A vprašanje je, če
vzdržiš tam?« odvrnil mi je, ne da bi
se ozrl name.

»Bomo videli.«

»Torej... greva?« — je ponovil
Jemeljan in ni trenil z očesom.

»Seveda!«

»No! Naj bo... pojdiva! A ta pro-
kleta Odesa — če bi jo tudi vrag
vzel! — ostala bi tam, kjer je. In to
se zove še luka! Da bi se pogreznila
v zemljo!«

»Dovolj; vstani in hodi; s kletvami
je malo pomagano.«

»Kam pa? Kopat sol?... Ah, da!
Samo poglej, prijatelj, tudi če greva
tja, mislim, ne bo nič iz tega.«

»No, ali nisi sprožil ti te misli, da
bi šla tja?«

— 57

»Res je, jaz sem to rekel. In ka¬
kor sem rekel, tako sem rekel, in svoje
besede ne vzamem nazaj. A posebno
pametno to gotovo ne bo.«

»Zakaj ne ?«

»Zakaj ne? Kaj misliš ti, da čakajo
na naju in porečejo: Dobrodošla go¬
spoda Jemeljan in Maksim, bodita tako
dobra vzemita naš denar in polomita si
malo svoje kosti!... Ne, moj ljubi, tako
ne pojde! Glej, stvar je taka: sedaj
sva oba — še popolna gospodarja svoje
kože...

»Dobro! Naj bo. Pojdiva!«

»Cuj torej! Pred vsem morava iti
h gospodu ravnatelju tega rudokopa,
in reči mu z vso spoštljivostjo : Milost¬
ljivi gospod, spoštovani tat in pijavka!
Glejte, prišla sva ponudit vaši požreš¬
nosti svoje kože; ne bi blagovolili jih
malo ustrojiti za 60  kopejk na dan?«

»Ah, vstani enkrat in hodi. Do
večera prideva še k ribičem; pomagala
jim bova metati mreže — mogoče nama
dajo kaj jesti.«

»Jesti? To je pametna 'beseda. Ne¬
kaj nam že dajo; ribiči so dobri ljudje.
Naprej torej, naprej... No, in vendar,
prijatelj moj, zaslužila ne bova ničesar,
ker imava že cel teden smolo.«

Vstal je, ves moker, pretegnil se,
in segel z rokami v žepe svojih hlač,
sešitih iz dveh Žakljev za moko, brskal

— 58  —

tam, in ko jih je privlekel ven prazne,
jih je ogledoval s komičnim smehljajem.

»Prazno!... četrti dan je že, kar
iščem in vedno je — prazno! To ni
šala, ljubi moj!«

Hodila sva ob bregu in sva le
redkokedaj spregovorila kako besedo.
Noge so se pogrezale v mehkem pesku,
pomešanem s školjkami, ki so melodično
zvenele ob udarcih mehkih, pljuskajo¬
čih valov. Večkrat so izmetali valovi
male ribice, koščeke lesa, vse mokre in
črne. Od morja je bril oster, svež veter,
hladil nas in zdirjal dalje v stepo, kjer
je vzdigaval majhne kolobare peščenega
prahu.

Jemeljan, ki je bil drugače vedno
vesel, je postal vidno otožen, in opa-
zivši to, sem poskušal ga razvedriti.

»No, Jemeljan, povej kaj iz svo¬
jega življenja!«

»Povedal bi ti že kaj, prijatelj, a
moj jeziček je slab. ker je želodec pra¬
zen. Želodec je pri človeku glavna reč,
in če naletiš še na tako spako — ne
najdeš človeka brez želodca. A če je
želodec pomirjen, tudi duša živi; vsako
človeško dejanje prihaja iz želodca.«

Umolknil je.

»Eh, prijatelj, če bi mi vrglo sedaj
morje tisoč rubljev — lop! Takoj bi
odprl krčmo ; tebe bi vzel za pomagača,
napravil bi si posteljo pod točemjn si
napeljal črevo iz soda v usta. če bi

hotel potem piti iz studenca veselja in
radosti, bi ti ukazal: Maksim, odpri
pipo! — in... luk — luk — luk... bi šlo
kar v grlo! Nalokaj se, Jemeljan! To
bi bilo kaj, bes me lopi! A muzika, tega
gospodarja zemlje — ah, jaz bi ga!
Odrl bi ga... slekel mu kožo in obrnil
jo narobe. Prišel bi v krčmo — »Je¬
meljan Pavlič! Daj mi kozarček na
upanje!« — »A? Kaj?... Na upanje?!
Ne dajem na upanje!« — »Jemeljan
Pavlič, usmili se!« — »Naj bo: če mi
boš vozil, ti dam frakelj.« Hahaha! Jaz
bi jih drl te trebušnike!«

»A čemu bi bil tako brezsrčen!
Poglej ga, ubogega mužika, kako ga
tare lakota!«

»Kaj? Lakota?... Lepo je to, prav!
A — mari jaz nisem lačen? Jaz, pri¬
jatelj, sem lačen že od svojega rojstva,
a v postavi ne stoji to nikjer pisano.
Nja! Lačen je... zakaj? Slaba letina je!
Dvomim, da bi bilo to res! V njegovi
butici začne slaba letina, pa jo prenese
tudi na polje, tako je! Zakaj pa v
drugih državah ni slabih letin ? !

Zato ker ljudje tam nimajo slame
v glavi, prebrisani so— to je! Tam,
prijatelj moj, ti znajo preložiti dež na
drugi dan, če ga danes ne potrebujejo,
in solnce lahko zakrijejo, če preveč
žge. A kaj se ukrene pri nas? Nič,
prijatelj moj... A to je vse samo šala !
Glej, če bi jaz v resnici imel tisoč

60  —

rubljev in krčmo, to bi ne bilo več kar
tako...«

Umolknil je in segel po svoji na¬
vadi v žep, privlekel ven mošnjo, obrnil
jo na vse strani in jo ogledoval; potem
je pljunil in jo zagnal v morje.

Voda je vgrabila umazani mošnji¬
ček in ga nesla od brega proč; a ko
si je malo ogledala ta dar, ga je ne¬
voljna vrgla spet na breg.

»Ne maraš ga? Ga že vzameš!« —
in Jemeljan je prijel mokri mošnjiček,
vtaknil noter kamen, zamahnil z roko
in zagnal ga daleč v morje.

Zasmejal sem se.

»No, kaj se tako režiš?... To so ti
ljudje! Cita knjige, celo s sabo jih vlači,
a ne more razumeti človeka! Ti sova
očalasta ti!«

To je veljalo meni; in ker me je
Jemeljan imenoval »očalosto sovo«, sem
sklepal, da je jako hud na me: samo
v trenotkih hude jeze in gneva do vsega
človeštva si je dovolil norčevati se iz
mojih očalov; drugače pa je imel ta
neprostovoljni kinč v njegovih očeh
toliko važnega pomena, da me je prve
dni našega znanja nagovarjal samo z
»Vi«, z glasom polnim spoštovanja, ne
glede na to, da sva na nekem rumun-
skem parniku skupaj oglje nakladala,
in sem bil jaz ravno tako ko on ves
raztrgan, razpraskan in črn, ko satan.

- 61  -

Opravičil sem se pri njem, in ker
sem ga hotel nekoliko pomiriti, pričel
sem mu praviti o tujih državah, , in
skušal mu dokazati, da vsa njegova
znanost o ravnanju z oblaki in solncem
spada med bajke.

»Viš no!... Da, tako je, tako...« —
mrmral je! a zapazil sem, da njegovo
zanimanje za tuje države in življenje
v njih ni bilo več tako veliko in me
skoro ni poslušal, zroč pred se v daljavo.

»Vse to prav, ljubi prijatelj« —
pretrgal me je in zamahnil z roko. —
»A glej, kaj te hočem jaz prašati : če bi
sedaj srečala človeka z denarjem, mno¬
gim denarjem« — povdaril je in me
pogledal od strani — »kaj bi ti storil,
da bi si lahko privoščil potem, kar bi
tvoje srce poželelo... Ali bi ga poslal v
krtovo deželo ?...«

Stresel sem se.

»Ne, gotovo ne,« odgovoril sem.
»Nikdo nima pravice kupiti svoje sreče
z življenjem druzega človeka.«

»Oho! Da... Tako stoji v bukvah,
a samo zaradi vesti; če pa bi temu
gospodu, ki je prvi izmislil te besede,
predla huda — bi gotovo pri prvi pri¬
ložnosti koga zadavil, da bi si le ohranil
svoje življenje. Pravica! Glej, to je
pravica!« in pri tem mi je pomolil
pod nos svojo veliko, mišičasto roko.
»In vsakemu človeku je taka pravica

čeprav v različnih oblikah, navodilo
za življenje. To so pravice !«

Zgubančil je čelo, in zdelo se je,
da so se njegove oči zgubile globoko
pod dolgimi in bledimi obrvmi.

Molčal sem, ker sem vedel že iz
izkušnje, da je vsako nasprotovanje
zastonj, kadar je jezen.

Pobral je kos lesa, ki mu je prišel
pod noge, zalučil ga v morje in vzdihnil:

»Rad bi kaj kadil...«

Ozrl sem se na desno po stepi in
zagledal dva pastirja, ki sta ležala na
zemlji in naju opazovala.

»Dober dan, gospoda!« — zaklical
jima je Jemeljan — »imate kaj tobaka?«

Eden izmed pastirjev je obrnil
glavo proti drugemu, izpljunil iz ust
prežvečeno bilko, in spregovoril z lenim
glasom:

»Tobaka hočejo, Mihajl!«

Mihajl je gledal v nebo, kakor da
bi je prašal za dovoljenje ali sme govo¬
riti z nami, in se je obrnil potem proti
nama:

»Dober dan!« rekel je. »Kam pa
gresta ?«

»V rudokope!«

»Haha, kaj so vaju tam že sprejeli ?«

Molčala sva, in legla zraven njiju
na zemljo.

»Nikita, poberi torbo, da ti je ne
izpraznijo kavke.«

Nikita se je pomenljivo nasmehljal
in pobral torbo.

Jemeljan je zaškripal z zobmi.

»Torej, tobaka bi radi?«

»Že dolgo nisva kadila« — rekel
sem nekako v zadregi, ker si nisem
upal povedati tega kar naravnost.

»Zakaj pa ne? Bi bila pač kadila !«

»čuj, ti vražja čopa!*) Daj, če ho¬
češ dati, a ne delaj se norca! Grda
spaka ti! Ali si zgubil svojo dušo, ko
si se potepal po stepi? Počim te po
butici, da mi ne zineš več!« — zagrmel
je nanj Jemeljan in je jezno preobračal
oči. —

Pastirja sta se prestrašila in sko¬
čila na noge, vzela v roke dolge palice
in postavila se drug zraven drugega.

»Haha, bratci! Prosim, kar naprej...
no, mi smo pripravljeni.«

Te vražje čope so se hotele prete¬
pati, o tem nisem več dvomil. Tudi
Jemeljan je bil pripravljen na boj,
sodeč po njegovih stisnjenih pesteh in
plamtečih očeh. Ni se mi zljubilo ude¬
ležiti se tega boja, in zato sem skušal
pomiriti obe stranki:

»Stojte, prijatelji; Moj tovariš se
je malo razvnel — a to ne pomeni
mnogo! Dajte nama tobaka, če moreta,
in midva pojdeva po svoji cesti.

*) tako zmerjajo Velikorusi Maloruse. Po¬
prej so namreč Malorusi nosili le na vrhu glave
čopo las, sicer pa so glavo brili.

— 64  —

Mihajl je pogledal Nikito, Nikita
Mihajla in oba sta se nasmejala.

»To bi bila lahko takoj povedala!«

S tem je segel Mihajl v žep svoje
suknje, izvlekel iz njega veliko mošnjo,
in jo pomolil meni:

»Vzemi si, kar ti je drago!« Nikita
je odprl torbo in je vzel iz nje in mi
ponudil velik kos kruha in kos osolje¬
nega Špeha. Vzel sem. Mihajl se je
nasmejal in mi ponudil tudi tobaka.
Nikita pa je zagodrnjal: »Zbogom!« In
jaz sem se mu zahvalil.

Ves čmeren je legel Jemeljan na
zemljo in jezno zamrmral: »Hudičeve
svinje!«

čope so se že izgubljale v stepi,
s težkimi in zaspanimi koraki, tupatam
se ozirajoč na naju. Midva sva sedela
na zemlji, in ne da bi se kaj brigala
več za njiju, sva pričela jesti okusni,
beli kruh s Špehom. Jemeljan je glasno
prežvekaval, da je komaj dihal, in ne
vem zakaj, se dosledno umikal mojim
pogledom.

Mračilo se je. V daljavi so se dvi¬
gale nad morjem sence, plule nad njim,
in je zagrinjale v lahko, modrikasto
tančico. In v isti daljavi, zdelo se je,
da vstaja iz morja kepa rumenolisastih
oblakov, obrobljenih z rožnatim zlatom,
ki so še bolj zgoščali mrak in plavali
proti stepi. A tam v stepi, daleč, daleč
na robu, se je odprla ogromna rudeča

pahljača iz žarkoy zahajajočega solnca,
in se dotikala zemlje in neba, tako
mehko in nežno. Valovi so butali ob
breg, in morje, tu rožasto, tam temnosivo,
je bilo divnolepo v svojem veličastvu.

»Zdaj zakuriva! Vrag vas vzemi,
čope zarobljene!« — in pri teh besedah
je Jemeljan, ki vže vidno ni maral več
o čopah govoriti, nekako olahčen za¬
vzdihnil. »Pojdeva naprej, ali hočeva tu
prenočiti ?«

Meni se ni hotelo več hoditi dalje, .
in dejal sem tedaj: »Prenočiva!«

»Prenočiva torej!« — in stegnil se
je po zemlji in opazoval nebo.

Nastal je molk. Jemeljan je kadil
in pljuval, jaz pa sem zrl okoli in se
molče naslajal na tej divni večerni
sliki. Po stepi je glasno plulo monotono
šumljanje ob breg pluskajočih valov.

»Reci, kar hočeš — a česniti tako
kakega petičnega človeka po butici, to
bi bilo nekaj; posebno če se to tudi zna
dobro izvršiti« — je nepričakovano spre¬
govoril Jemeljan.«

»Klepetulja!« sem ga zavrnil raz¬
draženo. »Klepetulja? Jaz klepetulja?
To se še zgodi, pri moji veri! Se-
deminštirideset let že imam, in že dvajset
let si lomim glavo s to stvarjo. Kakšno
je moje življenje? Pasje življenje! Nimaš
ne strehe, ne kosti, da bi jo oglodal —
hujše nego pasje! Ali me ima še kdo
za človeka? Ne, prijatelj, nisem človek,

manj sem nego črv ali divja zverina!
Kdo me razume? A če vem, da ljudje
lahko prijetno živijo, zakaj bi ne živel
tudi jaz? Ha! Strela vas udari!«

V tem trenotku se je obrnil proti
meni in rekel naglo: »Veš, enkrat sem
bil že skoraj na tem... in malo je manj¬
kalo ; a vrag me vzemi, bil sem tepec...
imel sem usmiljenje. Hočeš, da ti po¬
vem ?«

Bil sem takoj zadovoljen s tem, in
Jemeljan je zakuril pipo in pričel:

»Bilo je to, prijatelj moj, v Pol-
tavi... osem let je že od tega. Služil
sem pri nekem trgovcu z lesom. Eno
leto je šlo še vse gladko; potem sem
nakrat pričel piti, in sem zapil šestdeset
rubljev, ki so bili gospodarjevi. Obso¬
dili so me za to in zaprli v ječo za tri
mesece — vse to po postavi. Presedel
sem tiste mesece in prišel ven —- a kam
sedaj ? V mestu me poznajo, in da bi
šel kam drugam, nisem imel ne denarja
ne obleke. Šel sem k nekemu znancu, ki
je imel krčmo, se pečal z različnimi
dvomljivimi opravili, in skrival tudi
razne uzmoviče, ki so nosili k njemu svoj
plen. Bil je dobra dušica, pošten in
prebrisan. Tudi izobražen je bil, mnogo
je čital in je poznal dobro življenje.
Sel sem torej k njemu in mu rekel:
»Pomagaj mi kaj, Pavel Petrovič!« —
»No, zakaj ne,« je odvrnil »Drug dru¬
gemu treba pomagati, saj smo vsi iz ene

(57 -

kože. Sedi, pij, jej in glej.« Prebrisana
glavica, ta Pavel Petrovič! Imel sem
do njega veliko spoštovanje, in tudi on
me je imel zelo rad. Večkrat ko je se¬
del čez dan za svojo mizo, je bral
knjige o francoskih razbojnikih; vse
njegove knjige so bile o razbojnikih;
poslušal sem in poslušal... to so ti bili
junaki. In kaka junaška dela so izvrše¬
vali ! — a vsi so končali slabo. V za¬
četku jim je šlo še po sreči, a na koncu
knjige se je obrnilo narobe, in vse so
jih polovili.

Ostal sem pri Pavlu Petroviču dva
meseca; poslušal sem njegovo branje,
in razgovarjala sva se o tem in onem.
In videl sem — prihajali so sumljivi
fantalini, in prinašali razne dragoceno¬
sti : ure, zapestnice, in druge take

svari. In kako neumno so vse to pro¬
dajali! Pavel Petrovič je plačal polovico
vrednosti — pošteno je vse plačal, pri¬
jatelj ! A potem so vse pri njem zapili,
in ostalo jim ni ničesar. Dovolj nespa¬
metno, prijatelj, kaj ?! In počasi so
jih vse zalotili in zaprli.

Kako je prišlo do tega? Imeli so
jih na sumu, da so ulomili nekje in
ukradli sto rubljev! — Sto rubljev!
Kakor da bi bilo človeško življenje
vredno sto rubljev? — Tepec!... In
rekel sem Pavlu Petroviču:

»Vse to, Pavel Petrovič, je neumno,
in ne zasluži, da bi se človek v take
stvari mešal.« 5*

— 68  —

»Hm, kaj bi ti rekel?« dejal mi
je. »Z ene strani — kura išče pač tudi
zrno, a z druge — je gotovo, da leži
v tem malo uvaževanja lastne osebe.
Kako bi človek, ki ve ceniti svojo vred¬
nost, mogel umazati svoje roke zaradi
par rubljev?! Bog varuj! In jaz, s
svojo evropsko izobrazbo, naj bi se
prodal za sto rubljev?«

In pričel mi je razlagati v prime¬
rah, kako se mora zadržati človek, ki
pozna svojo vrednost. Dolgo sva se o
tem pogovarjala. Nazadnje sem mu
rekel: že davno, Pavel Petrovič, name¬
ravam poskusiti svojo srečo na tej poti,
in glej, ti, ki si izkušen mož — pomagaj
mi s svojim svetom, kako mi je začeti.

»Hm!« — zamrmral je — »to ti
lahko storim! A ne bi bilo bolje, če bi
delal v takih stvareh na lastno nevar¬
nost in lastni račun, brez druge po¬
moči? Poglej na primer... Obajmov se
pripelje ob eni uri z dvorišča, kjer ima
zalogo lesa, čez Vorsklo*); a kakor ti
je znano, ima on vedno mnogo denarja
pri sebi, ki ga dobi od razprodaje lesa.
In to je zaslužek celega tedna! Vsak
dan razproda za tristo rubljev, in še
več. Kaj praviš k temu?«

Pomislil sem, Obajmov — to je bil
ravno tisti trgovec, ki sem služil pri
njem. Prilika je bila dvakrat ugodna:

") reka. (Opomba prevajalca).

maščevati se za njegovo postopanje z
mano, in hkratu ugrabiti mastno pe¬
čenko. »Stvar si še premislim,« sem mu
odgovoril.—»Kaj pak!« je menil Pavel
Petrovič.

Jemeljan je umolknil, in si počasi
zvival cigareto. Solnce je že skoraj
zašlo, in samo majhen rudečkast trak,
ki pa je z vsako minuto bolj bledel,
je še obrobljal prozorni oblak, ki je
kakor utrujen nepremično stal na za-
temnelem nebu. V stepi je bilo tiho
in otožno, in tisto nepretrgano, prijazno
ploskanje morja, je s svojim monotonim
in mehkim glasom še bolj povečalo to
otožnost in tišino. Od vseh strani so
vstajale čudne, dolge, sive sence, ki
so molčeče plavale k nam po gladki,
snivajoči stepi, utrujeni od dnevne vro¬
čine. A nad morjem so se druga za
drugo užigale svetle zvezdice, tako
jasne in čiste, kakor da bi bile šele
včeraj napravljene, v kinč temu žame¬
tastemu južnemu nebu.

»No, da, prijatelj, sklenil sem to
izvršiti, in še tisto noč se sem skril v gr¬
movju, v bližini Vorskle; pri sebi sem
imel železen drog, ki je tehtal dvanajst
funtov. Bilo je to, kolikor se spominjam,
koncem oktobra. Noč — ugodna, da si
boljče nisem mogel želeti: temno je
bilo, kakor v rogu... In kraj — kakor
ustvarjen za to. čez reko je držal most,
a na koncu so bile deske le nalahko

pribite — gotovo bo vozil tu počasi.
Ležim in čakam.

V tistem trenotku, prijatelj, je bilo
toliko zlobe v meni, da bi bil ubil tudi
deset trgovcev. In tako priprosto sem
si jaz predstavljal celo stvar: lop! —
in dovolj bo!«

Jemeljan se je dvignil na noge.
»No ja!... Ležal sem torej, in bil pri¬
pravljen. Samo udarim — in denar bo
moj. Tako — lop! in stvar bo pri
kraju!«

»Mogoče misliš ti, da ima človek
prosto voljo? Motiš se, prijatelj! Povej
mi, kaj boš jutri delal! Ne veš! Ne
moreš povedati, ali pojdeš jutri na
desno ali na levo. No torej! Ležal sem
in čakal na eno, a prišlo je vse drugo.
Popolnoma drugače!«

»Gledam: nekdo prihaja iz mesta...
pijan menda, zapleta se... in v rokah
drži palico. Mrmra pred se nerazum¬
ljive besede in joče... Slišim, kako
stoče... Blizu mene je že, pogledam —-
ženska je! Prokleta baba! mislim si, le
približaj se! Šla je naravnost proti
mostu, in naenkrat začela kričati: »Za¬
kaj, ljubi moj ?!« In. kako jo kričala,
prijatelj moj! — Vztrepetal sem. Kaj
naj bi začel? — In šla je narav¬
nost proti meni. Ležal som in so stiskal
k zemlji, in ves sem se tresel... kam je
šla moja hudobija! Bila jo že blizti,
kmalu bi bila stopila z nogo na me. A

71

zopet je zavpila: »Zakaj?! Zakaj?!« In
zgrudila se je na zemljo, kakor je bila
dolga in široka, in pri tem se je skoraj
zavalila na me. In zatulila je, prijatelj
moj, tako, da ti tega ne morem niti
opisati — srce se mi je trgalo, ko sem
jo slišal. Vseeno sem ležal dalje, in
nisem zinil besedice.

A ona je le naprej jokala. Polastila
se me je žalost, in mislil sem že zbežati
proč. V tem trenutku pa se je prikazal
mesec izza oblakov, jasen in svetel. —
Naslonil sem se na lakti in jo opazoval...
In tedaj, prijatelj moj, se je podrlo vse,
in vsi moji načrti so šli rakom žviž¬
gat! Gledam — srce me je zabolelo:
mlado punče je bilo, skoraj še otrok...
bledega obraza, velikih oči in kodrastih
las, ki so ji padali navzdol po licu. Ra¬
mena so se ji krčevito tresla, in iz oči so
ji padale debele solze, druga za drugo.

Poglej, prijatelj moj, začutil sem
usmiljenje in pričel pokašljevati: khe!
khe! khe !

»Kdo je tu? Kdo je? Kdo je tu?«
zakričala je vsa prestrašena.

Tedaj sem se dvignil pokoncu in
rekel: »Jaz sem?«

»Kdo ste vi!« je prašala. In bulila
je v me s plašnimi očmi, in vsa se je
tresla ko šiba na vodi.

»Kdo ste vi?« je ponovila.

»Kdo sem jaz? Pred vsem, gospo¬
dična, ne bojte se me, ne storim vam

ničesar hudega. Jaz sem človek ko
drugi — izmed bosjakov eden. Tako
sem ji rekel. Lagal sem sicer ; a naj bi
ji povedal, da sem se skril, da bi ubil
trgovca?! In odvrnila mi je: »Meni je
to vseeno. Jaz sem prišla sem, vtopit
se.« In tako resno je to rekla, da me
je kar mrzlica stresla. Kaj naj bi storil?«

Ves potrt je razprl Jemeljan roke,
in gledal na me s prijaznim in dobro¬
dušnim smehljajem.

»In naenkrat, prijatelj moj, sem
začel govoriti. Kaj sem govoril, ne
vem; a govoril sem tako, da sem kar
sam sebe poslušal; glavna reč je bila
ta, da je ona tako mlada in tako lepa.
A da je bila lepa, mi lahko veruješ —
lepotica v pravem pomenu besede. Ah,
ti, prijatelj, veruj mi! Ime ji je bilo Liza.
Govoril sem ji dolgo, dolgo ; a kaj sem
govoril — kdo bi to vedel? Srce je
govorilo. In ona je gledala in gledala
na me, tako resno in nepremično, in
naenkrat se je zasmehljala...« Z jokajo¬
čim glasom je zatulil Jemeljan zadnjo
besedo čez široko stepo, solze so se
mu vdrle iz oči, in stisnil je pesti in jih
tresel grozeče po zraku...

»Ko se je nasmehljala, se mi je
zdelo, da so se mi odprla nebesa, in
padel sem pred njo na kolena: »gospo¬
dična, gospodična!...« samo to sem ji
mogel reči. A ona, prjatelj, je prijela
z rokami za mojo glavo, zrla mi je v

'3  —

obraz, in smehljala se, kakor na kaki
sliki; premikala je ustnice, in hotela
nekaj govoriti. Nazadnje se je premagala
in rekla: »Ljubi moj, vi ste pač tudi tako
nesrečni, kakor jaz? kaj ne? Povejte
mi, moj dragi!«

No prijatelj, tako je bilo! A to še
ni vse; tudi poljubila me je na čelo...
poglej, tukaj, čuješ?! Pri moji veri!
Ah ti, duša! Lepšega nisem še do¬
živel vseh 47 let svojega življenja! To
pa, to! A zakaj .sem šel tja?  Eh ti,
življenje...«

Umolknil je in uprl glavo ob
roke. Ves vznemirjen od te čudne po¬
vesti, sem zrl molčeče na morje, ki se
je zibalo in bilo podobno ogromnim
prsim, enakomerno in globoko dihajo¬
čim v krepkem snu.

»No, potem je ona vstala in mi
rekla: Spremljajte me domu! In šla
sva. Niti čutil nisem svojih nog, in ona
mi je pripovedovala svojo zgodbo. Bila
je edina hči svojih starišev, ki so bili
trgovci — seveda negovana in vsa raz¬
vajena. Podučeval jo je neki študent,
in zaljubila sta se. On je pozneje odšel
preč, ona pa ga je čakala in čakala,
češ, šel je končat svoje študije, in potem
pride in jo poroči. Tako se je tolažila.
A on ni prišel in ji je samo pisal: »Ti
nisi za me.« To jo je potrlo. Ko mi je
tako pripovedovala, sva prispela do
doma. »Tako, prijatelj moj, zbogom!«

— 74  —

je rekla. Jutri se odpeljem odtod. Mo¬
goče rabite kaj denarja? Recite kar, ni
treba se sramovati.« »Ne, gospodična,«
dejal sem ji, »ne rabim, hvala!« »No,
dragi moj, ne sramujte se, povejte,
vzemite!« silila je v me.

»A četudi sem bil tako ves raz¬
trgan, sem ji rekel: »Ne rabim, gospo¬
dična !«

Razumeš, prijatelj, nič mi ni bilo
do denarja. Poslovila sva se, in rekla
mi je: »Nikdar te ne zabim; tujec si
mi, in vendar...« To prekleto pljuvanje,
zamrmral je Jemeljan in znova zažigal
cigareto.

»Odšla je; jaz pa sem sedel na
klop pred vratmi, in globoka žalost me
je obšla. Prišel je nočni čuvaj do mene
in zarenčal: »Ti, kaj se tod potepaš?
Hočeš mar kaj ukrasti?« Te besede so
me globoko ranile, in udaril sem ga s
pestjo po obrazu. Krik, žvižg... in od¬
vedli so me na policijo. No, kaj to de
sem si mislil — magari za cel teden...
meni je vseeno... In mej potom sem
mu prismolil še eno klofuto, čez noč
sem bil zaprt, a zjutraj so me izpustili.
Vrnil sem se k Pavlu Petroviču: »kod
si se klatil?« me je prašal smehljaje.
Pogledal sem nanj — bil je ravno isti,
ko včeraj; a vseeno sem našel nekaj
novega na njem. Povedal sem mu vse,
kako sejegodilo. Resno me je poslušal,
in potem je rekel: »Vi, Jemeljan Niki-

tin, ste norec, tepec! Bodite tako dobri
in izginite spred mojih oči!« Kaj pra¬
viš?! Ni imel prav? In pobral sem se.
— Tako, vidiš, se mi je godilo!«

Umolknil je in stegnil se po
zemlji, djal roke pod glavo, in zrl na
žametno in zvezdnato nebo. Vse okoli
je molčalo. Morje je šumelo vse tišje
in mehkejše, in to šumenje je prihajalo
k nam samo kakor šibko in pritajeno
vzdihovanje.

Zgodba z zaponkami.

Bilo nas je troje tovarišev —
Sjomka Karguza, jaz, in Miška, bradat
velikan z velikimi, modrimi očmi, ki so
bile vedno zalite od pijanosti. Stano¬
vali smo zunaj mesta na polju, v starem,
polrazrušenem poslopju, imenovanem
ne vem zakaj »steklena tovarna« ; mo¬
goče zato, ker ni bilo v njegovih oknih
niti enega celega stekla. Opravljali smo
različna dela, in nismo bili posebno iz¬
birčni: pometali smo dvorišča, kopali
prekope, kleti, stranišča, in podirali
stara poslopja in ograje. Enkrat smo
celo poskusili napraviti kurnik. A ni se
nam posrečilo. Sjomka, ki je opravljal
vsako delo, ki se ga je enkrat lotil, z
uprav pedantično natančnostjo, je iz¬
razil dvome nad našim znanjem glede
arhitekture kurnikov. In neko popoldne,
ko smo ravno počivali, je pobral izro¬
čene nam žeblje, dve novi deski in
sekiro našega delodajalca, in nesel vse
to v krčmo. Radi tega so nas pognali
z dela ; ker pa nam niso mogli vzeti

— 77  —

ničesar, tudi niso zahtevali nikakega
povračila za napravljeno škodo. Živeli
smo iz ust do ust, in vsi trije smo obču¬
tili naravno, in spričo takega položaja
popolnoma upravičeno nezadovoljnost
s svojo usodo.

Včasih se je ta nezadovoljnost po¬
kazala v zelo ostri obliki; izzivala je
v nas neko sovražno čustvo do vse
naše okolice, in zavajala nas do činov,
ki so bili gotovo v navskrižju s kazen¬
skim zakonikom. No, vobče smo bili
melanholično topi, skrbelo nas je
edino le to, kje bi našli kaj zaslužka,
in smo zelo malo reagovali na vse one
vtise življenja, kjer se ni dalo nič pri¬
služiti.

Vsi trije smo se našli v nekem
prenočišču, kakih štirinajst dni pred
dogodkom, ki ga hočem opisati, ker
se mi zdi zanimiv.

Čez dva, tri dni smo bili že pri¬
jatelji, to se pravi — hodili smo povsod
skupaj, zaupali drug drugemu svoje
želje in načrte, delili po bratsko vse,
kar je padlo komu izmed nas v roke,
z eno besedo sklenili smo molče med
sabo defenzivno in ofenzivno zvezo proti
življenju, ki se je obnašalo nasproti
nam skrajno sovražno.

Neutrudno smo iztikali yes dan po
kaki priložnosti, da bi kaj zžagali ali
Podirali, kopali ali prenašali; in če se
se nam je kedaj taka priložnost ponudila,

— 78  —

smo se začetka še s precejšnjo vnemo
spravili ne delo.

A mogoče, ker je vsakdo izmed
nas bil sam pri sebi uverjen, da je na¬
menjen za vse kaj višjega, kakor pa
kopati stranišča, ali jih celo čistiti —
kar je še hujše, mimogrede omenjeno
za one, ki tega še niso poskusili — čez
kake dve uri nam delo ni več ugajalo.
In Sjomka je začel potem dvomiti o
njegovi potrebi za življenje.

»Jamo kopljemo... a čemu ? Radi
pomij ! A zakaj bi jih ne zlili kar tako
na dvorišče ? Ne sme se, viš ! Smrdelo
bo! Pomije bodo smrdele! Tako ti po¬
rečejo te lenobe. Vrzi na primer kislo
kumaro proč — kako naj smrdi, ko je
tako majhna? Leži en dan in ni je več...
segnila je. Da, če bi vrgli mrtvega člo¬
veka tako na solnce, to bi v resnici smr¬
del, kajti človek sam jenajvečja mrcina.«
Taki in enaki izreki iz Sjomkinih ust
so silno ohlajali našo gorečnost do dela...
Bilo je sicer to jako ugodno za nas, če
smo delali za dnino, če pa smo delali
po dogovoru, je prišlo vedno tako, da
smo dobili plačo vže naprej, in smo jo
potem zapravili, predno smo še delo
dokončali. Šli smo nato h gospodarju -
in ga prosili, naj nam še kaj navrže ;
ponajvečkrat nas je zapodil in nam za¬
grozil, da nas s policijo prisili končati
uže plačano delo. Odgovor naš je bil,
da pač ne moremo s praznim trebuhom

— 79

delati in z večjim ali manjšim povdarkom
smo obstajali pri svoji zahtevi, ki smo
jo v večini slučajev tudi dosegli.

Navsezadnje ni bilo to baš dostojno
od nas, a donašalo nam je dobiček, in
ni naša krivda, če je v življenju vse
tako nerodno urejeno, da je dostojno
postopanje skoraj vedno v nasprotju
s postopanjem, ki kaj nese.

Taka prerekavanja z delodajalci
je prevzel vedno Sjomka nase, in skazal
so je v resnici jako spretnega. Prednašal
je svoje dokaze z glasom človeka iz¬
mučenega od dela, in polomljenega od
njegove teže. Miška pa je le gledal,
molčal in mežikal s svojimi modrimi
očmi, smehljajoč se neprestano dobro¬
dušno in pomirjajoče, kakor bi hotel
kaj povedati, a bi se ne mogel za to
prav odločiti. Sploh je govoril zelo
inalo, in le v pijanosti je bil zmožen
izgovoriti kaj, kar bi spominjalo na
človeške besede.

»Bratci moji!« vskliknil je tedaj,
smehljaje se, in usta so se mu pri tem
tako nekam čudno tresla. V grlu ga je
ščegetalo, in komaj je izgovoril nekaj
besedi, je pričel kašljati, in z roko se je
tiščal za grlo.

»N-no ?« — ga je nevoljno in ne¬
strpno priganjal Sjomka, naj nadaljuje.

»Bratci vi moji! Živimo ko psi...
In še slabše... Zakaj pa? Kdo to ve?
No, treba se udati v božjo voljo.

— 80  —

Vso se zgodi po božji volji... Kaj ne
bratci? No vidite... Mogoče smo vredni
tega pasjega življenja, ker smo slabi
ljudje. Smo mi slabi ljudje, kaj? Seveda
smo... Za to pravim: tako smo mi
psi zaslužili. Ne govorim prav? Vse
to je samo plačilo za naša dela. Ne
preostane drugo, nego vdati se v svojo
usodo... a ? Je tako?«

»Kozel!« je kratko in malomarno
odvrnil Sjomka na vsa ta neprijetna
in globokoumna tovariševa vprašanja.

Mička pa se je stisnil, kakor da bi
ga polil z vodo, plaho se je smehljal,
in molče mežikal z očmi, ki so mu bile
od pijanosti kakor zasmoljene.

Enkrat pa smo imeli »svinjo«. Iskaje
dela smo pohajkovali po bazarju, in
trčili smo na majhno, suho starko z
zgrbančenim, strogim obrazom. Glava
se ji je tresla, in na njenem sovinem
nosu so plesali veliki očali, težko s sre¬
brom okovani. Neprestano jih je po¬
pravljala, in bliskala s svojimi sivimi,
majhnimi očmi.

»He! Vi! Ste prosti? Iščete dela?«
vprašala nas je, ko smo se vsi trije
ustavili pred njo.

»Dobro !« — dejala je, potem ko
ji je to Sjomka spoštljivo potrdil. »Glejte,
podrli bi mi neko staro kopelj in očistili
vodnjak... kaj zahtevate za to?«

»Morali bi prej videti, gospa, kaka
je, to je, kako velika je vaša kopelj...«

— 81  —

menil je uljudno in stvarno Sjomka.
»In tudi vodnjak. . . Razne vrste so.
Včasih so zelo globoki. . .«

Povabila nas je, da si stvar ogle-
samo, in čez eno uro, smo oboroženi
s sekirami in kladvi, podirali koraj¬
žno kopeljino streho. Za pet rubljev
smo se zavezali podreti jo, in očistiti
vodnjak. Kopelj je stala v kotu starega,
zapuščenega vrta. Nedaleč od nje, v
črešnjevem grmovju, je stala lopa, in
s kopeljine strehe smo videli, da sedi
v lopi starka, in čita pazljivo iz velike
knjige, ki ji leži odprta na kolenih. ..
Včasih se je ozrla k nam z ostrimi in
opazujočimi pogledi, knjiga na njenih
kolenih se je zganila, in na solncu so
zabliščale nje masivne, očividne srebrne
zaponke.

Nobeno delo ne gre tako naglo
izpod rok, kakor podiranje.

Z vsemi močmi smo se napenjali
v oblakih suhega, jedkega prahu. Ve¬
nomer smo čihali, kašljali, usmi’kovali
se in si meli oči; kopelj je pokala in
se razsipala, polgnjila in stara, kakor
nje gospodinja.

»No, korajžno, bratci! Z združe¬
nimi močmi!« zapovedoval je Sjomka, in
tram za tramom je z glasnim truščem
padal na zemljo.

»Kaka knjiga naj bo to? Tako
debela —« vprašal je zamišljen Miška,
oprši se ob kol in otirajoč si z dlanjo

6

pot z obraza. A zamazal si je pri tem
obraz tako, da je bil podoben zamorcu.
Potem je pljunil v dlan in zamahnil s
kolom, hoteč zasaditi ga v razpoko med
tramove. In ko ga je zasadil, je ravno-
tako zamišljeno pristavil: »Evangelij

bo — zelo debel je . ..«

»Kaj pa to tebe briga?« je vprašal
z začudenjem Sjomka.

»Mene ? Nič . . . Jaz poslušam rad,
če kdo čita... če je kaj svetega ... V
naši vasi je bil vojak,. Afrikan so mu
pravili, in kadar je on čital psalter, je
bilo, kakor da bi kdo udarjal po bobnu.
Ta ti je znal čitati!«

»No in kaj potem?« je znova pra-
šal Sjomka, zvijajoč si papirosko.

»Nič. . . Lepo je ... Četudi ne raz¬
umeš ničesar ... a vendar... take-le be¬
sede ... na ulici jih ne slišiš... Ne
razumeš jih, a čutiš, da so besede za
srce .. .«

»Ne razumeš, praviš. . . vidi se,
da si zabit ko štor...« zasmehoval je
Sjomka tovariša.

»Seveda, ti se moreš vsemu smejati!«
je vzdihnil Miška.

»Kako hočem s tepci drugače govo¬
riti? Misliš, da te bodo kaj razumeli?
Izdri to gnjilo desko ... o — op!«

Kopelj se je podirala ; bila je že
vsa v razvalinah in obdana od oblaka
prahu, da so listi bližnjih dreves bili
sivo pobarvani. Julijsko solnce pa je,

— 83  -

ne prizanašajoč našim hrbtom in plečam,
neusmiljeno žgalo.

»Knjiga je okovana s srebrom« —
je znova začel Miška.

Sjomka je dvignil glavo in pazljivo
pogledal proti lopi.

»Videti je že tako,« je kratko pri¬
stavil.

»Potem je gotovo evangelij. —«

»No, in če je evangelij, kaj potem ?«

»Nič, ..«

»Takega blaga so polni moji žepi.
A ti, če tako rad poslušaš sveto pismo,
bi šel tja, in ji rekel: čitajte mi kaj,
mamica. Kje naj bi sicer kaj takega
vzeli ? ... V cerkev ne moremo, ko smo
vsi strgani in umazani... a naša duša
je vendar . . . kakor tiče ... na pravem
mestu .. . No, skoči tja ! ..«

»Res ? . .. Naj grem ?«

Pojdi le !«

Miška je vrgel preč kol, popravil
si srajco, zbrisal ž njo prah z obraza
in skočil s kopelji.

»Te že zalovi, prismoda...« za¬
mrmral je Sjomka, skeptično se sme¬
hljaje. Vendar je radovedno sledil postavi
tovariša, ki je nekoliko sklonjen, z go¬
limi umazanimi rokami in širokimi ko¬
raki, mahal skozi grmovje proti lopi.
Neprestano se je zadeval ob grmovje,
in počasi naprej stopajoč, se je tiho in
krotko smehljal. Starka je dvignila

*6

— 84  —

glavo, pogledala na prihajajočega bos-
jaka, in ga mirno motrila z očmi.

Na steklu njenih očalov in njih
srebrnem obkovu so igrali solnčni žarki.

Ni ga zalovila, kakor je preroko¬
val Sjomka. Radi šumenja listja nismo
mogli slišati, kaj je govoril Miška z
gospodinjo; kmalu pa smo videli, da
se je spustil na zemljo k njenim nogam,
tako, da se je njegov nos skoro dotikal
odprte knjige.

Obraz mu je bil resen in miren ;
videli smo, kako je prhal v brado, hoteč
jo očistiti praha, in kako se je nepre¬
stano pomikal zdaj tja, zdaj sem, in
obsedel nazadnje v nerodni leži, s steg¬
njenim vratom, napeto opazujoč majhne
starkine roke, ki so enakomerno listale
po knjigi.

»Vidiš ga kosmatinca ! . . . Počitek
si je privoščil!. . . He, in mi ? kaj ? On
bo lepo počival, a mi naj bi zanj se po¬
tili. Pojdiva še mi dva !«

Cez dve, ali tri minute sva že sedela
s Sjomko poleg tovariša. Starka nama
ni rekla niti besede, samo pogledala je
naju pazljivo in ostro, in pričela znova
listati po knjigi, kakor bi v nji kaj
iskala . . . Sedeli smo obdani od bujnega,
svežega in dehtečega grmovja, in nad na¬
mi se je prostiralo prijazno in milo nebo.
Včasih je zapihal veter, in listje je za-
šumelo z onim tajinstvenim glasom, ki
stori dušo tako mehko in dobro, in jo

napolni s čustvom miru in pokoja. Zdi
se ti, kakor da ti je blizu nekaj nejas¬
nega in neznanega, ki te očisti vse no¬
tranje umazanosti, ali ti jo vsaj za hip
prikrije, da dihaš lahko spet prosto in
svobodno.

»Pavel, hlapec Jezusa Krista . ..«
je čitala starka. Njen glas je zvenel
starinsko, tuintam se pretrgaval, a bil
je poln pobožnosti in stroge resnobe.
Pri njenih prvih besedah se je Miška
takoj prekrižal, Sjomka pa se je nemirno
premikal semintja, kakor bi si hotel
popraviti svoj sedež. Starka ga je po¬
merila z očmi, a ni prenehala citati:

»Zelo si želim videti vas, da bi
vam podelil duhovnega daru in vas
okrepil, to je, da bi dobil tolažbe z vami
v vaši veri in moji.«

Sjomka, — pravi pagan, je široko
zazehal. Njegov tovariš je očitajoče
obrnil nanj svoje modre oči, sklonivši
globoko svojo kuštravo glavo, ki je bila
vsa polna prahu.

Starka ni prenehala s čitanjem.
Vendar je s strogim pogledom se ozrla
na Sjomko, in to ga je spravilo neko¬
liko v zadrego. Hoteč popraviti vtis
svojega zehanja, se je vseknil, spre¬
obrnil oči, in globoko in pobožno za¬
vzdihnil.

Par minut je bil mir. Podučljivo in
Monotono branje, je učinkovalo pomir¬
jajoče.

— 80

»Ker jeza Božja pride z neba na
vsako bitje in . . .«

»Kaj bi rad ?« je nenadoma zavpila
čitateljica na Sjomko.

»A ... a, nič ! Izvolite le citati —
jaz poslušam !« — je pojasnil on s po¬
nižnim glasom.

»Kaj pa stikaš okoli zaponk s
svojimi umazanimi prsti?« srdila se
je starka.

»Iz radovednosti... ker je zelo
umetno delo. Jaz se na to razumem —
učil sem se ključavničarstva, zato sem
potipal.*

»Slušaj« — je suho odvrnila starka.
»Povej mi — o čem sem ti ravnokar
čitala ?«

«Zelo rad! Saj razumem pač vse ...«

»No, povej torej !«

»Pridiga je bila . . . podučenje o
pravi veri in o krivi veri. . . Zelo pri-
prosto in .. . vse resnično, človeka kar
tako ščipa !«

Starka je žalostno zmajala z glavo,
in pogledala nas vse s karajočim po¬
gledom.

»Pogubljeni boste vsi... Zakrkn¬
jenci! Marš na delo!«

*Zdi se, da se je ujezila,« je menil
Miška in se plaho nasmehljal, kakor da
bi bil on vsega tega kriv.

Sjomka pa se je popraskal za glavo,
zazehal, in gledal za starko, ki se je

— 87  —

oddaljevala po ozki stezi vrta, in za¬
mišljen je spregovoril :

»zaponke na bukvah so srebrne ...«
In zarežal se mu je obraz, kakor v
predčustvu česa lepega in prijetnega.

Prenočili smo na vrtu poleg kopelji,
ki smo jo tekom dneva popolnoma poru¬
šili. Drugi dan predpoludne smo očistili
vodnjak, in sedeli smo potem vsi mokri
in umazani od luže na hišnem pragu,
pričakuje plačila.

Pogovarjali smo se o tem in onem,
in slikali si v bližnji bodočnosti mastno
kosilo in večerjo. Misliti še kaj dalje,
ni imel nikdo izmed nas poželjenja . . .

»No, zlodi jo vzemi, še vedno je
ni te coprnice stare !« je nepotrpežljivo
in polglasno zamrmral Sjomka. »Ali je
crknila, ali kaj ?«

»čemu se ta vse ne roga!« je ka¬
rajoče zmajal z glavo Miška. »In čemu
se naprimer zdaj norčuje? Starka je sko¬
raj cela svetnica. In on se dela norca z
njo. Kak značaj naj ima tak človek...«

»Prav si povedal. . .< se mu je za¬
smejal tovariš. »Strašilo ti prismojeno.«

Prijazno besedovanje tovarišev je
pretrgala starka, ki se je pojavila na
vratih. Stopila je k nam, pomolila roko
z denarjem, in dejala prezirljivo:

»Tu imate ... in poberite se ! Mi¬
slila sem sicer dati vam razžagati tudi
deske za ogenj, a niste vredni tega.«

— 88  —

Ker nismo bili vredni razžagati
desk — kar pa nam zdaj tudi ni bilo
več treba — smo vzeli molče denar in
odšli.

»Ti sova stara ti...« pričel je
Sjomka, ko smo komaj prestopili vrata.
»Kaj ? Nismo vredni? Ti krota smrdljiva
ti! No, zdaj že lahko škripaš s svojimi
bukvami.«

Segnil je z roko v žep, izvlekel
iz njega dva bliščeča se kosa srebra,
in jih zmagovalno pokazal.

Miška je obstal, radovedno stegnil
glavo, in pogledal v Sjomkino roko.

»Zaponke si odlomil?« — je vpra¬
šal začuden.

>Da, kakor vidiš... Srebrne so!
Ce jih človek tudi ne rabi — rubelj
dobiš vedno zanje.«

»O ti! Kdaj si to storil? Spravi
jih preč ! Greh je na njih !«

»Saj jih tudi spravim . . .«

Šli smo molče po poti dalje.

»To je kakor čudež . ..« je mrmral
sam s sabo Miška zamišljen. »Prime jih
in odlomi.. . No, da . .. a knjiga je
bila vendar dragocena. . . Starka bo
gotovo huda na nas . . .«

»Kaj še ! Pokliče nas nazaj in nam
da še dobro roko,« smejal se mu je
Sjomka.

»Kaj zahtevaš za nje?«

»Zadnja cena.. . devetdeset kopejk.
Ne en groš manj . .. Mene samega stane

— 89  —

več . .. Vidiš ... noht sem si pri tem
zlomil.«

»Prodaj mi jih« je plaho zaprosil
Miška.«

»Tebi? kaj boš ž njimi — bi hotel
mar zaponke za manšete ? kupi le, lep-
čkeni gumbi pridejo iz tega .. . kakor
nalašč za tvoje tace.«

»Ne, v resnici, prodaj mi jih!« je
tišje in proseče nadaljeval Miška.

»Kupi, pravim... kaj daš zanje?«

»Vzemi si. . . koliko pride tam na
moj del?«

»En rubelj dvajset kopejk.«

»In koliko zahtevaš ti zanje?«

»En rubelj.«

»Daj, no, vtrži kaj . . . med prija¬
telji !«

»Kozel zabiti! kaj bi pa vraga ž
njimi ?«

»Prodaj jih, in drugo je moja stvar.«
Slednjič je bila kupčija sklenjena, in
zaponke so prešle za devetdeset kopejk
v  Miškine roke.

Postal je, in jih pričel obračati v
r okah, sklonil kuštrasto glavo, naježil
obrvi, in pazljivo ogledoval kosa srebra.

»Obesi jih na nos« .. . mu je sve¬
toval Sjomka.

»čemu?« je odvrnil resno Miška.
•»Nesem jih nazaj starki, in ji porečem :
člej starka, slučajno smo vzeli s sabo
te-le stvarce, tukaj so . . . deni jih nazaj

- 90

na mesto... k tisti knjigi... A glej,
iztrgal si jih kar s hrbtom vred . . . kaj
sedaj ?«

»Ti vražja šleva, hočeš jih zares
nesti nazaj ?< se je zadrl nanj Sjomka.

Poglej vendar . .. taka knjiga mora
biti cela ... trgati kose od nje, to vendar
ni prav... In starka jih bo gotovo
hudo pogrešala ... _ Dolgo tako že ne
bo več živela. . . Čemu bi ji to sto¬
rili ? . .. Počakajte me torej, bratci, samo
za trenotek, takoj bom za vami. . .«

In predno sva še utegnila zadržati
ga, je z urnimi koraki izginil za ulič¬
nim oglom.

»Ti budalo budalasto! Šema bo¬
jazljiva!« zakričal je za njim Sjomka,
ves razburjen, spoznavši hipoma položaj
in njega možne posledice.

In potem, ko se je bila cela ploha
sličnih priimkov vsula iz njegovih ust,
se je obrnil k meni:

»Poberiva se takoj od tu ! . . . Še
v ječo naju spravi ta človek . . . Babnica
je poslala po policaja, in gotovo ga ta
že ima v pesteh! .. . Potem hodi še kaj
s tako šlevo ! Za en počen groš te spravi
nazadnje pod ključ ! Samo podla duša
more kaj takega storiti tovarišu! Ah ti
moj Bog ! Kaki ljudje so to!

Naprej, no, za vraga! Kaj se še
obotavljaš! Hočeš čakati? No, čakaj
torej; vrag vzami take uzmoviče ! Sram

— 91

bi vas bilo ! Pfuj ! Ne greš še ? No, kakor
ti je drago .. .«

Prekolnivši me, me je sunil Sjomka
razjarjen s pestjo ob bok, in naglo od¬
pihal.

Radoveden sem bil, kaj počne
Miška z našo bivšo gospodinjo, in od¬
pravil sem se počasi proti njeni hiši.
Niti na misel mi ni prišlo, da me čaka
kaka nevarnost ali neprijetnost.

Nisem se motil.

Ko sem prišel do mesta, in poku¬
kal skozi neko razpoko v ograji, videl
sem in slišal sledeče: starka je sedela
na stopnicah pred hišo, v rokah je
držala s hrbtom izdrte zaponke svoje
biblije, in izpod očali je vprašajoče in
strogo zrla v obraz Miški, ki je stal
obrnjen proti meni s hrbtom.

Strog in mrzel je bil blesk njenih
ostrih oči, toda v kotičkih njenih ust
je bila koža zvita v mehke gube : videti
je bilo, da hoče starka zakriti prijazen
nasmehljaj — nasmehljaj odpuščenja.

Izza njenega hrbta ste gledale dve
ženski glavi. Edna izmed njih je bila
zavita v pisano ruto, in je bila precej
lepega obraza ; druga je bila razoglava,
z mreno na levem očesu; zadaj za
obema je molela postava moškega, s
klinastim obrazom, sivo brado in čopom
las na čelu. Neprenehoma je namežika vala
z obemi očesi, kakor bi govorila Miški:

»Beži, bratec, beži!«

Miška je jecljal nekaj, trudeč se
stvar pojasniti:

» ... .  tako redka knjiga. Vi — pra¬
vijo — ste kakor živali in psi. In če
pomislim pri sebi: pri Bogu — moram
reči, tako je !. . . Kar je res, je res!
Lumpi smo in potepuhi . . . podleži. In
mislim si: milostiva gospa je stara —
mogoče ji je edina tolažba ta knjiga,
in to je vse... In potem zaponke ...
bi se dobilo kaj zanje? če so pa pri
knjigi, so mnogo vredne! In dejal sem
pri sebi: razveseliti hočem bogaboječo
starko in nesti ji te stvari nazaj. Razun
tega smo si, čast bodi Bogu, prislužili
nekaj, da nam ni treba ravno stradati.
Srečno ! Moram iti.«

»Čakaj no!« ustavila ga je starka.
»Si razumel, kar sem včeraj čitala ?«

»Kako bi jaz to razumel? Poslušam
— to že... a vprašanje je, kaj slišim ?
Mi nimamo ušes za božjo besedo ! Ne¬
razumljiva nam je... zbogom L

»Tako—o!« je zategnila starka.
»Ne, ostani še!«

Miška je bolestno vzdihnil, da je
bilo čuti čez celo dvorišče, in cepetal je
po medvedje na istem mestu tja in sem.

Očividno mu je bilo že mučno to
pojasnjevanje.

»Hočeš, da ti še kaj prečitam?«

»Hm... tovariši me čakajo.«

»Pljuni na nje... Ti si dober dečko...
naj gredo, kamor hočejo.«

»Naj bo...« je s tihim glasom privolil
Miška.

»Ne pojdeš več ž njimi? Kaj?«

»Ne...«

»No, to je pametno od tebe!... Ti
si res pravi otrok ... a brado imaš . . .
skoraj do pasa ti pride! . .. Si li ože¬
njen?«

»Vdovec sem. Žena mi je že umrla.«

»Čemu pa piješ ? Menda si velik
pijanec, kaj ne?«

»Res je . . . pijem.«

»Čemu ?«

»Čemu pijem? Iz neumnosti pijem.
Neumen sem in zato pijem. Kaj mislite,
da bi ugonabljal človek samega sebe,
če bi bil pri pameti?« je z žalostnim
glasom vprašal Miška.

»Prav praviš ... No torej, spametuj
se, spametuj se in poboljšaj se . . . hodi
v cerkev . .. poslušaj božjo besedo . . .
v nji je vsa modrost.«

»Res je. . .« je skoro zastokal
Miška.

»Zdaj pa ti bom še nekaj čitala,
hočeš ? . . .«

»Izvolite.«

Starka je privlekla od nekod svojo
biblijo, listala po nji, in po dvorišču se
je razlegal nje tresoči glas :

. .. »Zato se ne moreš opravičiti,
bodi kdorkoli, ki sodiš čez drugega;
ker s sodbo, s katero sodiš čez drugega,

obsojaš sam sebe; ker sam delaš to,
za kar obsojaš drugega.«

Miška je stresnil z glavo in se po¬
praskal po levem ramenu.

» .. . Upaš mogoče, človek, da ube¬
žiš sodbi božji?«

»Gospa« ... je s solzami zaprosil
Miška. »Pustite me za Boga, da od¬
idem . . . Pridem raje drugikrat poslu¬
šat ... a sedaj sem neznansko lačen.. .
kar kruli mi po želodcu. Od včeraj še
nismo nič jeli...«

Gospa je glasno zaloputnila knjigo.

»Poberi se! Takoj !« — je kratko
in odrezano odmevalo čez dvorišče.

»Najpokornejša hvala !«

In kakor v begu se je obrnil proti
vratom.

»Zakrknjene duše.. . Živinska srca«

je sikalo za njim po dvorišču.

*

Pol ure pozneje smo sedeli ž njim
v krčmi in pili čaj s kolači.

»Kakor bi me s svedrom vrtala.. .«
je govoril Miška, prijazno se mi smeh¬
ljaje s svojimi ljubkimi očmi. »Stojim
tam in mislim . . . Ah ti moj Bog ! Čemu
sem sploh šel tja? Na natezalnico sem
šel. .. Mesto, da bi mi odvzela zaponke
in me odpustila — prične se še z mano
razgovarjati.

To so ti tepci! Hočeš biti pošten
ž njimi, a oni ti le svojo gonijo ... V
priprostosti svoje duše ji rečem: »glejte

95

gospa, tu so vaše zaponke, ne hudujte
se name . . .« A ona pravi : »he, počakaj,
povej mi, zakaj si jih prinesel ?« In
začela je stiskati iz mene ... Pri Bogu
bil sem ves poten od njenega razgo¬
vora !«

In spet se je nasmejal s svojim
neskončno krotkim nasmehom.

čmeren, zbadljiv in neprijazen je
menil Sjomka :

»Bolje za te, če crkneš, štor ne¬
rodni! Jutri te potem z vso tvojo mo¬
drostjo vred požro muhe ali ščurki.«

»No, seveda! Vedno moraš kaj
reči. Izpijmo ga kozarček ... na dobri
konec!«

In izpili smo skupaj kozarček na
konec te zanimive zgodbe.

Starka Izergil.

i.

\

Cul sem te povesti pod Akerma-
nom, v Besarabiji, na morskem obrežju.

Nekega večera, ko smo že končali
trgati v vinogradu, je šel del Molda-
vancev, s katerimi sem delal tudi jaz,
k bregu morja, medtem ko sva ostala
s staro Izergil pod gosto senco vin¬
skih trt. Ležeča na zemlji sva mol¬
čala in gledala, kako so se tajale v
globoki megli noči in v temnem zele¬
nju listja silhuete njih, ki so se napo¬
tili k morju.

Med potjo so peli in se smejali;
moški zagorelih obrazov, z bujnimi,
črnimi brki, in gostimi kodri, segajočimi
do pleč, v kratkih jopičih in širokih
hlačah ; ženske in dekleta — tudi vse
zagorele, temnomodrih oči, vesele in
gibke ko trta. Svileni, črni lasje
so jim bili razpuščeni, in veter, topel
in lehak, je igrajoč se ž njimi, žvenke¬
tal s srebrnimi denarji, ki so bili vple-

— 97

teni v laseh. Veter je prihajal v širokih,
enakomernih valovih ; le tuintam je na¬
raste!, kakor bi hotel premagati nekaj
nevidnega, in tedaj je zabučal s silnim
sunkom in razkuštral ženskam lase, da
so se v fantastičnih grivah ovili njihovih
glav. Zdele so se kakor prikazni iz
pravljice. Vedno bolj so se oddaljevale
od nas, in vedno čarobnejše jih je gle¬
dala domišljija v tej čudni noči.

Nekdo je sviral na gosli... deklica
je pela z mehkim altom, inčul se je smeh.
In zdelo se je, da frfotajo vsi ti glasovi,
kakor girlanda raznobarvanih trakov,
po zraku nad temnimi postavami, zgub¬
ljajočimi se v megli.

Zrak je bil nasičen z ostrim mor¬
skim duhom in svežim puhtenjem zemlje,
ki jo je skoraj do večera namakal obi¬
len dež. Še vedno so plavali po nebu
bujnopisani kosi oblakov, tu mehki
kakor kolobari dima, sinji in pepelno-
modri, tam ostri, kakor motnočrne, sive
skale.

Med njimi so prijazno blesteli mo¬
dri koščeki neba, okrašeni z zlatimi
pikami zvezd. In vse to skupaj — ti
glasovi, vonji, oblaki, ljudje — vse je
bilo tako čudovito lepo in otožno, ka¬
kor začetek bajne povesti. Nad vsem
je bila razlita mirna in blažena harmo¬
nija : a bilo je vendar, kakor da vse
to življenje pojema in umira, in bilo je
le malo šuma, živega, nemirujočega

7

— 98  —

šuma, ki bi se s časom dvigal in na¬
raščal. Kar je bilo šuma, je bil le tih
in slab, tuintam seje pretrgal in ugasnil,
in oddaljujoč se, se je spreminjal v o-
tožno, žalujoče vzdihovanje...

Zrl sem vse to, in v moji duši so
se rodile bajne želje: hotel bi, da bi se
spremenil v prah in bi me veter raztresel
vsenaokoli; hotel bi, da bi se razlil
v topli reki po stepi, da bi se izlil v
morje, in v opalnih meglah dihal proti
nebu, hotel bi, da bi se napolnila z mano
vsa ta čarobnootožna noč... Tako tesno
mi je bilo pri srcu, in sam nisem vedel
zakaj...

»Zakaj nisi šel ž njimi?« me je vpra¬
šala stara Izergil in pokimala z glavo.

Leta so jo bila že popolnoma po¬
trla ; nekdaj črne oči, so bile sedaj motne
in so se neprestano solzile. Nje suhi glas
je zvenel tako čudno in hreščal je, kakor
bi govorila starka s kostmi.

»Ne maram« — sem ji odgovoril jaz.

»Oj, ste vi Rusi čudni ljudje ! Saj
prihajate že kot starci na svet. Mračni
ste vsi ko puščavniki... Vsa naša de¬
kleta se te bojijo... In vendar si še mlad
in močan...«

Mesec je vzšel. Njegov krvavorudeči
blesk se je razlival vsenaokoli, in bilo
je kakor da je prišel iz nedrij te stepe,
ki je v svojem življenju pogoltnila že
toliko človeškega mesa, in popila toliko
krvi. Zato je bila tako tolsta in rodovitna.
Na nas so padale trepetajoče sence

— 99  —

listja in naju pokrivale oba kakor z
mrežo. Po stepi pa, levo od naju, so
plule sence oblakov, ki so, obliti od me¬
sečine, postajali vedno bolj prozorni in
svetli.

Včasih so priplavali do nas gla¬
sovi od morja: gosli so plakale, dekle
se je smejalo, in fant je pel z mehkim
baritonom. In vse se je mešalo s tihim,
enakomernim pljuskom valovja.

»Glej, Larra prihaja!«

Pogledal sem proti strani, kamor
je kazala starka s tresočo se roko in za¬
krivljenimi prsti. Plule so tam sence, in
ena izmed njih, temnejša in gostejša
ko druge, je plavala hitreje in niže
od njenih sester ; padala je od oblaka,
ki je stal nižje pri zemlji, in plaval urneje
ko drugi.

»Nikogar ne vidim !« sem ji odvrnil.

»Ti si slep, še bolj nego jaz starka.
Poglej le — kako beži temen čez stepo.«

»Zopet sem pogledal, a zopet nisem
videl drugega, nego sence. —

»To je vendar senca ! čemu jo ti
imenuješ Larra?«

»Zato, ker je to — on. Ni čuda,
da je postal kakor senca ! Že tisoč in
tisoč let je star, solnce je izsušilo nje¬
govo telo, kri in kosti, in veter jih je
raznesel. Vidiš, kako kaznuje Bog člo¬
veka zavoljo prevzetnosti!...«

»Povej mi, kako je bilo!« zaprosil
sem starko. Zdelo se mi je takoj, da bo

— 100  —

to ena onih slavnih povesti, ki jih je
rodila stepa.

In ona je pričela :

*

* *

Mnogo tisoč let je že, kar se je to
zgodilo. Daleč za morjem, proti solnčnemu
vshodu, je dežela, po kateri teče velika
reka; v ti deželi daje vsak drevesni
list in vsako steblo trave toliko sence,
da se človek lahko v nji obvaruje pred
pekočimi žarki solnca, ki tam tako ne¬
usmiljeno žge.

Kodovitna zemlja je bila v ti de¬
želi. Živel je na nji krepak rod, ki se
je pečal z živinorejo, in je na lovih za
divjimi zvermi skušal svoje moči in
svoj pogum. Po končanem lovu so se
gostili, prepevali in zabavali se z de-
vojkami, ki so bile tako lepe in ognje¬
vite, ko solnce.

Zgodilo se je pa nekdaj, da je eno
izmed njih, nežno in črnolaso ko noč,
baš ko so se gostili odnesel orel, ki se
je spustil z neba. Možje so streljali za
njim s puščicami, a te so padle na zemljo
nazaj, ne da bi koga zadele. Šli so po¬
tem iskat devojko, a je niso našli nikjer.
In nazadnje so pozabili na njo, kakor
se pozabi na vse drugo.«

Starka je vzdihnila in umolknila.
Nje škripajoči glas je zvenel tako čudno,
kakor da bi šumela vsa ona pozabljena
stoletja, ki so živela samo še v njenih

101

prsih kot temni spomini. In morje je s
tihim glasom spremljaje pripovedovanje
ene izmed onih starinskih povesti, ki so
se mogoče zgodile na njegovih bregovih.

»čez 20 let pa je prišla ona sama,
izsušena in iznemogla, in pripeljaj e s sabo
krasnega in krepkega fanta, kakor je
bila ona sama pred dvajsetimi leti. In
ko so jo prašali, kje je bila, odgovorila
je, da jo je orel odnesel s sabo v gore
in živel tam ž njo, kakor z ženo. Fant
je njen sin, a očeta ni več; ko se je
namreč postaral in oslabel, se je dvignil
poslednjikrat visoko gor v nebo zvil
peroti, in padel ko kamen na ostre
grebene gora, kjer se je ubil...

Vsi so zrli na orlovega sinu, kise
ni razločeval mnogo od njih ; le njegove
oči so bile hladne in ponosne, kakor
one kralja vseh ptičev.

Razgovarjali so se ž njim, a on
je molčal, in jim odgovarjal le, kadar
se mu je zljubilo ; in če je bil med sta¬
rešinami, se je obnašal, kakor da bi
, bili njegovi tovariši. To jih je ujezilo,
in rekli so mu, da ima še mleko pod
zobmi, in da jih spoštujejo in ubogajo
tisoč in tisoč takih kakor je on, in še
toliko starši od njega. A on je drzno
zroč na nje, odvrnil jim, da takega ka¬
kor j.e on, ne najdejo sploh nikjer; tudi
če jih vsi spoštujejo on tega noče
storiti. Pri teh besedah so skočili raz¬
burjeni pokoncu in dejali:

102  —

»Zanj ni več mesta med nami !
Naj gre, kamor hoče.«

On se je zasmejal in odšel, kamor
se mu je zahotelo — h krasni devojki,
ki je neprestano zrla vanj. Stopil je k
nji in jo objel. Ona pa je bila hči enega
izmed starešin, ki so ga obsodili. In
čeravno je bil on lep, ga je pahnila od
sebe, ker se je bala očeta. Pahnila ga je, in
šla proč od njega ; a on jo je udaril,
da se je zgrudila na tla, in je stopil z
nogo na njene prsi, da je brizgnila kri
proti nebu iz njenih ust. Zvila se je
potem s težkim vzdihom, kakor črv,
in umrla.

Vsi, ki so to videli, so obstali ka¬
kor okameneli; kajti zgodilo se je prvič,
da je kdo kar pred njihovimi očmi ubil
žensko. In dolgo so molčali vsi, zroč
na njo, ki je ležala z odprtimi očmi
in okrvavljenimi usti, prosečimi molče
za maščevanje, in nanj, ki je stal zra¬
ven nje, sam proti vsem, in je z
mirnim ponosom držal glavo pokoncu,
kakor bi hotel kazen nad njo priklicati.
Ko so prišli potem k sebi, so ga prijeli,
zvezali, in pustili ga tam ležati; zdelo
se jim je premalo muke in zadoščenja,
če bi ga takoj ubili.«

Noč je postajala vedno bolj pozna,
temna, skrivnostni in pritajeni glasovi so
pluli, skozi mrak, ki se je spremi¬
njal v vedno bolj čudne in fantastične
oblike. V stepi so žalostno cvilile stepne

103  —

miši, in v trsju vinograda je trepetalo
stekleno cvrčanje črička, listje je vzdihalo
in šepetalo, in polna, prej krvavordeča
obla meseca, je bledela, čimdalje se je
oddaljevala zemlji, bledela in vedno
bolj lila modrikasto meglo po stepi.

»In glej zbrali so se, da bi si iz¬
mislili kazen, vredno njegovega pre¬
stopka... Hoteli so ga razčetrtiti — a
zdelo se jim je premalo; mislili so ob¬
streliti ga s puščicami, a tudi to jim ni
bilo prav; predlagali so, da bi ga sež¬
gali, toda dim bi jim branil gledati
njegove muke. Predlagali so to in ono,
a niso dobili ničesar tako primernega,
da bi ugajalo vsem in jih zadovoljilo.
Njegova mati pa je klečala molče pred
njimi, in ni našla ne solza ne besed,
da bi jih zaprosila, naj mu prizanesejo.
Dolgo so se tako posvetovali, in glej,
neki modri starec je po dolgem premiš¬
ljevanju dejal jim :

»Vprašajmo ga, čemu je on to
storil:«

In vprašali so ga za vzrok. In
odgovoril jim je:

»Razvežite me! Jaz ne bom go¬
voril zvezan z vami.«

A ko so ga razvezali, jih je prašal:

»Kaj bi radi?« Tako jih je prašal,
kot da so oni njegovi hlapci...

»Slišal si, kar smo te prašali,«
rekel mu je oni modri starec.

— 104  -

»Čemu bi vam pojasnjeval svoj
prestopek ?«

»Da ga bomo razumeli.

Vse eno je pač, smrt te čaka go¬
tovo... Zato razloži nam, kaj si storil.
Za nas, ki bomo še živeli, bi bilo ko¬
ristno zvedeti kaj več, kakor vemo
sedaj.«

»Dobro, povem vam; čeprav mo¬
goče sam ne morem prav razumeti, kar
se je zgodilo. Ubil sem jo, pač zato,
ker, me je pahnila od sebe... A meni
je bilo potreba nje.«

»Saj vendar ni tvoja !« so mu odvr¬
nili.« Se poslužujete mari vi samo tega,
kar je vaše ? Jaz vidim, da ima vsak
človek svojega samo usta, roke in noge,
in vendar vlada čez živali, čez ženske
in zemljo... in čez mnogo drugega...«

Odgovorili so mu na to, da za vse
to, kar si človek pribori, mora plačati
sam s sabo: z umom ali močjo, s svo¬
bodo ali življenjem. On pa jim je od¬
vrnil, da ne da od sebe ničesar.

Dolgo so tako ž njim govorili, in
na zadnje so uvideli iz njegovih odgo¬
vorov, da se smatra prvim na zemlji,
in ne vidi razun sebe ničesar. In groza
jih je stresla vse, ko so spoznali, kako
osamljenost si je on izbral. Zanj ni bilo
ne rodu ne matere, ne junaških činov,
ne živali, ne žene; vsemu temu se je
on odpovedal.

Z brega sem je donel razposajeni
in veseli smeh devojke, in nekdo je
pel z visokim tenorjem. Včasi so ga
spremljali tudi drugi glasovi. Tropa
zvokov je zaplula v zrak in se takoj
spet spustila k zemlji, kakor bi jih
kdo zajel in zadušil...

»Ko so ti ljudje uvideli, da mu
ni mogoče priti do živega, pričeli so
spet razmišljati o tem, kako bi ga ka¬
znovali. In niso se dolgo posvetovali,
kar vstane med njimi oni starec, ki
se dosedaj ni vmešaval v njih razgovor,
in pravi:

»Stojte! Ta bo prava-! Strašnejše
kazni ne izumite, tudi če bi se posve¬
tovali tisoč let. Kazen je v njem samem !
Izpustite ga in prepustite samemu sebi.
S tem ga še le kaznujete.«

In v tistem hipu se je zgodilo čudo :
zagrmelo je z jasnega neba. Narava
sama je potrdila starčeve besede. In
vsi so se prekrižali in odšli. Oni mla¬
denič pa, ki je tedaj že nosil ime Larra,
to je: zavrženi, prognani — se je s
krohotom smejal za njimi, ki so ga pah¬
nili iz svoje srede. In ostal je sam in
svoboden, kakor njegov oče. A njegov
oče ni bil človeškega rodu, kakor on
sam. In začel je živeti svobodno kakor
ptica. Prihajal je v selo in odvajal živali
in devojke — vse, kar se mu je zljubilo.

Streljali so nanj, a pšice niso
•nogle raniti njegovega telesa, obdanega

106  —

z nevidnim oklepom. Zdelo se je, kakor
da je prihranjen za vse večjo kazen.
Bil je lokav, zvit, močan in divji, in
nikdo ga ni srečal kdaj od blizu. Samo
od daleč so ga videli, in če ga je kdo
zagledal, je spustil lahko nanj toliko
strelov, kolikor se mu je dalo. In tako
se je klatil okoli, zapuščen od ljudi, dolgo,
dolgo vrsto let. A človek ne more vse
življenje vedno isto delati. Ni mogoče
vedno ob nasladi živeti — naveličaš
se tudi te, in zahoče se ti po trpljenju...
In tako se je približal enkrat tudi on
ljudem, in ko so se vrgli nanj, se ni
ganil z mesta, in ni mignil s prstom,
da bi se branil. Eden iz množice pa je
uganil njegovo namero, in je glasno
zavpil:

»Nedotaknite se ga ! On išče smrti!«
In vsi so se odmaknili proč. Niso hoteli
ubiti ga in olajšati osodo njega, ki jim
je prizadjal toliko zla. Odmaknili so se
in. se mu krohotali. Aon je strepetalko
šiba, ko je zaslišal ta smeh, in zgrabil z
roko za prsi, kakor bi tam kaj iskal.
Potem je zgrabil za kamnje in se vrgel
na množico. A spet so se mu umaknili,
in nijeden njegovih udarcev ni padel
na njih glave; in ko je ves izmučen
in omamljen z obupnim krikom zgrudil
se na zemljo, so stopili v stran, in se
pasli nad njegovimi bolečinami. A kmalu
je vstal spet, pobral nož, ki je v boju
ž njim padel nekomu iz rok, in sunil ga

— 107  —

v svoje prsi. Nož pa se je odkrhal, ka¬
kor da bi udaril ž njim ob kamen. In
znova se je zgrudil na zemljo, in bil
dolgo z glavo ob njo. A zemlja se je
udajala in globila pod udarci njegove
glave.

»Ne more umreti!« — so klicali ve¬
selo vsi, ki so to videli.

Potem so odšli, in ga ostayili sa¬
mega. Ležal je obrnjen z obrazom proti
nebu, in videl visoko gor plavati drzne
orle kakor črne pike. V njegovih očeh
je bilo videti toliko gorja, da bi ž njim
lahko otroval ves svet. In od tistega časa
je ostal osamljen in svoboden. Po svetu
blodi tja in sem in išče smrti... Poglej,
sama senca ga je še, in tak ostane na
veke. Ne ve za nehanje ljudp in njih
zmote. Okoli blodi in išče... Življenja
ni v njem, in smrt se ga noče usmiliti.
Med ljudmi pa ni več mesta zanj... To
ima kot kazen za svojo trdovratnost.«

Starka je vzdihnila in umolknila,
in čudno zamajala z glavo, ki se ji je
spustila na prsi.

Ozrl sem se na njo in videl, da jo
je zaspanec premagal. In kar nenadoma
se mi je globoko zasmilila. Koncem po¬
vesti je govorila s povzdignjenim, ne¬
kako grozečim glasom, a vzlic temu je
zvenelo v tem glasu nekaj bojazljivega in
suženjskega. Na bregu so zapeli — tako
čudno je bilo to petje. Pričelo je s kontra-
altom, in komaj so zapeli prvi glasovi,

108  -

že j e vstopil drugi glas, pričenši pesem
od kraja, medtem ko je prvi bežal
dalje pred njim ; v istem redu je vsto¬
pil potem tretji, četrti in peti glas. In
potem je ravno tako od začetka zapel
zbor moških glasov.

Divno je bilo slišati to nenavadno
petje. Jasno so se razločevali ženski
glasovi drug od drugega; kakor da bi
se glasni potočki podili čez skalovje,
in skakljaje in šepetajo se izlivali v
votlo valovje moških glasov; plavali
so po višini, potapljali se vanjo in se
spet izkopavali, zaglušili jih in spet
drug za drugim zakipeli kvišku, jasni
in mogočni. Tudi melodija je bila ne¬
navadna ; možki so peli brez posebnih
spreminjav, in njih mogočni glasovi so
zveneli gluho in zamolklo, kakor bi
pripovedovali same žalostne stvari !

Glasovi žensk pa so se lovili drug
za drugim, kakor bi hoteli povedati
isto prej kakor moški, in v smejočih
trilerjih so zveneli kakor zvončki veselo
in živo.

V petju je popolnoma izginilo šu¬
menje valov.

II.

»Si že slišal kedaj tako petje?«
je vprašala Izorgil, dvignila glavo in
nasmejala se s svojimi brezzobimi usti.

»Nisem slišal. Nikoli še nisem sli¬
šal...« sem ji tiho odgovoril.

109  —

»O, tudi ne boš slišal nikoli. Mi
ljubimo petje. In lepi ljudje smo vsi.
Samo lepi ljudje morejo lepo peti —
lepi ljudje, ki ljubijo življenje. Mi lju¬
bimo življenje. Poglej, ali niso vstali
zarana oni, ki pojejo tam ? Od zore do
mraka so delali, vzšla je luna, in sedaj
pojejo. Oni, ki ne znajo živeti, bi legli
spat Ti pa, ki jim je življenje ljubo in
drago — prepevajo pesmi.«

»Kaj pa zdravje ?...« sem jo zavrnil.
»Zdravja je vedno dovolj. Zdravje! Ali ne
zapravljaš denarja, če ga imaš? Tudi
zdravje je zlato. Veš, kaj sem delala,
ko sem bila mlada ? Tkala sem preproge
od jutra do večera, in se nisem skoraj
zganila z mesta. In vseeno sem bila
čvrsta in živa, kakor solnčni žarek, če¬
prav sem morala nepremično sedeti, ko
kamen. In sedela sem tako dolgo, da
so me kosti bolele. Ko pa je prišla noč,
sem hitela k njemu, ki sem ga ljubila.

Devet verst je bilo do njega, in
nazaj seveda ravno toliko. Si moraš
misliti, kako daleč je to. Tako sem ro¬
mala tri mesece, ker mi je ljubezen to
zapovedovala ; vse noči sem v tem času
prebila pri njem. In poglej zdaj, kako
starost sem dočakala — dovolj je bilo
zdravja ! In koliko sem jaz ljubila ! Ko¬
liko poljubov sem vzela in dala!...«

Pogledal sem ji v obraz. Njene
črno oči so bile še vedno motne, spo-

— 110  -

mini jih niso mogli oživeti. Luna je
jasno osvetljevala nje zagoreli obraz,
in videl sem suhe, tanke ustnice, stis¬
njeno in špičasto brado, na kateri so
že poganjale sive kocine, in uvel nos,
ki je visel upognjen navzdol, kakor
sovin kljun. Lici ste kazali dve črni
jami, in v eni teh je ležal šop pepelno-
sivih las, vijočih se izpod pisane cunje,
ki je imela ovito okoli glave. Koža na
obrazu, vratu in na rokah je bila tanka
in vsa razrita od gub, in vsakokrat, ko
se je starka zganila, se mi je zdelo, da
mora počiti vsa ta suha koža in raztrgati
se na kosce, in da se prikaže pred mano
golo okostje z motnimi, črnimi očmi.

»Povej mi kaj o svoji ljubezni !«
sem jo zaprosil.

In pričela je zopet pripovedovati
s hreščečim glasom:

»Živela sem z materjo pod Falmom
tik brega Birlata ; bilo mi je tedaj pet¬
najst let, ko je prispel v čolnu do naše
koče. Bil je vesel fant s črnimi brki,
in vitke, visoke postave. Sedel je v
čolnu in zaklical v naša okna s svojim
zvonkim glasom : »He, imate kaj vina
in jedila?«

Stopila sem k oknu in pogledala
skozi gosto vejevje jeseni: reka je bila
vsa modra od lune, on pa je stal v
beli srajci, prepasan s pasom, čigar konci
so mu viseli ob boku, z eno nogo v
v čolnu, z drugo na bregu. Zibal se je

— 111  —

s čolnom in pel. A ko me je uzrl, je
dejal: »Glej, kaka lepotica tu stanuje!
In jaz tega še vedei nisem !...« Kakor
da bi poznal že vse krasotice razun
mene! Dala sem mu vina in okajene
svinjine. A čez štiri dni sem se mu
vdala tudi jaz sama... Vse noči sva pre¬
bila v čolnu. Prišel je in zažvižgal tiho,
in jaz sem kakor riba skočila skozi okno
v čoln. In potem sva jadrala po reki...
On je bil ribič s Pruta; kopa je mati
zvedela za vse to, in me tudi pretepla,
prigovarjal mi je, da bi ušla ž njim v
Dobrudž, in še dalje v izlive Donave.

Jaz pa sem se ga bila takrat že
naveličala. Ni znal drugega kakor peti
in poljubovati, in stvar mi je postajala
za to že dolgočasna. V tistem času so
tolpe huculov obiskovale naše kraje.
Bili so med njimi zali fantje, vedno
korajžni in veseli. Marsikatero deklo je
čakalo in čakalo na svojega karpatskega
junaka in mislilo slednjič, da sedi uklo¬
njen v ječi, ali da so ga ubili y tepežu;
kar vstane pred njo z dvema ali tremi
tovariši. Kakor da bi padel z neba !
Prinese ji dragocena darila — brez ve¬
likega truda jih je dobil — napravi
gostijo v njeni hiši, in se ponaša ž njo
pred svojimi tovariši. In nji je to ljubo.

Prosila sem svojo tovarišico, pri
kateri je bil eden izmed huculov, da bi
*ni jih pokazala. Kako ji je bilo ime ?
Ne vem več... Vse sem že pozabila.

Kajti prešlo je že sedemdeset let od
tistega časa. Seznanila je tudi mene z
mladim huculom. Krasen junak je bil. Bil
je ves rudeč — rudečih brk in rudečih
las, ognjevit in vročekrven. Včasih je
bil mehak in ljubeznjiv, a včasih je
rjovel in divjal kakor zver. Enkrat me
je udaril po obrazu. Kakor mačka sem
mu skočila na prsi in se vsesala z
zobmi v njegovo lice... Od tistega časa
je ostala na njegovem licu jamica, in
zdelu se mu je vedno dobro, če sem jo
poljubovala...«

»Kaj pa se je zgodilo z ribičem«,
pretrgal sem jo.

»Z ribičem? A, da!... Vstopil je
med hucule. Začetka mi je prigovarjal
in mi grozil, da me vrže v vodo, a s
časom se je pomiril, pridružil se je
huculom in izbral si je drugo dekle. Oba
sta bila skupaj obešena — ribič in hu-
cul. Hucula so nazivali »Kljost« radi
njegovih rudečih las. Šla sem gledat,
ko so jih obešali. Bilo je to v Dobrudži.
Ribič je stopal bled in objokan na mo¬
rišče, a hucul je kadil iz svoje pipe.
Stopal je in kadil, roke v žepu, ena
plat brkov mu je ležala na ramih, a
druga mu je visela na prsi. Ko me je
zagledal, je potegnil pipo iz ust in za¬
klical: »Zbogom!«... Celo leto sem po
njem žalovala. Ah, da !... To se je zgo¬
dilo ž njimi, ko so hoteli vrniti se domov
v Karpate. Šli so za slovo v goste k

- 113  —

nekemu Rumunu, in tam so jih zalotili.
Samo ta dva se jim je posrečilo ujeti,
nekatere so ubili, a ostali so ušli... Po¬
zneje so Rumuna pošteno poplačali...
Hišo so mu sežgali, mlin in vse žito.
Nič mu ni več ostalo.«

»To si najbrže ti storila?« vprašal
sem mimogrede.

»Mnogo drugih tovarišic so še imeli
huculi, razun mene... In kdor jim je
hotel dobro, je pomagal pri tej ža-
dušnici...«

Petje ob bregu morja je že utih¬
nilo, in sedaj je spremljalo pripovedo¬
vanje starke šumenje morskih valov.
Zamolklo, burno šumenje se je ujemalo
dobro s povestjo tega burnega življenja.

Komaj slišno je prihajalo od brega
nejasno govorjenje in smeh. Vse meh¬
kejša je postajala noč v modrem sijanju
lune, ki se je razlival čez njo ; nejasni
glasovi njenih nevidnih stanovalcev so
postajali vedno tišji. Glušilo jih je nara¬
ščajoče šumenje valov, in veter, ki je
postajal vedno močneji.

»Tudi Turka sem ljubila. V nje¬
govem haremu sem bila, v mestu Sku-
tari. En teden sem ostala pri njem...
Umrla bi bila od dolgega časa — same
ženske so bile okoli mene, nič drugega
ko ženske. Osem jih je imel. Ves božji
dan so jedle, spale, ali klepetale ne¬
umne čenče... Včasih so se zmerjale in ko¬
kodakale kakor kokoši... Ni bil več mlad,

8

_ 114 —

oni Turek. Bil je že skoro siv, a jako
vpliven in bogat. Govoril je kakor kak
vladar. Njegove oči so bile črne in ostre,
v dušo ti je videl ž njimi.

Zelo rad je molil... Videla sem ga
v Bukarešti; šel je čez trg, stopajoč
kakor car, in se dostojanstveno oziral
okoli. Nasmehnila sem se mu, in že
isti večer so me ugrabili na ulici in
privedli k njemu. V Bukarešt je prišel
radi kupčije; trgoval je s sandali in
palmami.

»Bi prišla k meni?« vprašal me je.

»Zakaj ne?«

»Prav torej, pojdi z mano !«

In šla sem. Bogat ti je bil ta Turek,
da ni mogoče povedati. Imel je tudi
sina — črnolasega, in živega fanta. Bilo
mu je šestnajst let. Ž njim sem ubežala
od Turka proč. Zbežala sem v Bolga¬
rijo, v Lom — Palanko... Tam me je
neka Bolgarka zabodla z nožem v prsi,
ne vem ali radi svojega ženina ali radi
moža. —

Zdravili so me dolgo v nekem žen¬
skem samostanu. Stregla mi je nuna
Poljakinja, in iz drugega samostana —
blizu Arcer — Palanki, dobro se še spo¬
minjam — je hodil k nji brat, ki je bil
tudi menih. Kakor črv se je zvijal pred
mano. Ko sem okrevala, sem ušla ž njim
na Poljsko.

»Dovoli!... Kaj pa se je zgodilo z
onim Turkom ?«

»Z onim dečkom ? Umrl je revež.
Ne vem, ali od domotožja ali od ljubezni.
Pričel je sahneti kakor nežno drevesce,
ki ga je preveč razpalilo solnce... in
nazadnje je usahnil... Spominjam se,
kako je ležal pred mano, bled in prozoren,
kakor kos ledu, in je vseeno še gorela lj u-
bezen v njegovem srcu... Vedno me je
prosil, da bi se sklonila k njemu in ga
poljubila... In poljubovala sem ga, ker
sem ga ljubila... H koncu je bil že tako
šibak, da se ni mogel niti dvigniti. Ka¬
kor berač, proseč milodara, me je pro¬
sil, naj ležem k njemu in ga ogrejem.
In legla sem... Komaj sem to storila, je
prešinilo kakor ogenj vse njegovo telo.
Ko sem se enkrat tako zraven njega
prebudila, je bil mrzel... mrtev... Mnogo
sem prejokala zavoljo njega. Kdo ve ?
Mogoče sem bila jaz kriva njegove
smrti ? Še za toliko sem bila sta¬
rejša od njega, in bila sem krepka in
zdrava... a on revež — mlado otroče !«

Vzdihnila je globoko in — prvič
sem videl to pri nji — se trikrat pre¬
križala, šepetajoč nekaj s svojimi suhimi
Ustnicami.

»No« — pričel sem jaz, ko je umolk¬
nila — »šla si torej na Poljsko ?«

»Da... z onim malim Poljakom.
Smešno in podlo človeče je bil to. Ka¬
dar se mu je zahotelo po ženski, laskal
Se  mi je ko kuže, in ž njegovega jezika
s e je cedil med ; ko pa me ni rabil več,

— 116  —

zbadal me je z besedami, kakor da bi
me bil s knuto. Hodila sva nekoč ob
bregu reke, in glej, spet me je piknil
s svojim hudobnim, strupenim jezikom.
Uh ! — Kako me je to razdražilo ! Kri
mi je dala v glavo, prijela sem ga za
roke in kakor malega otroka — da veš,
v resnici je bil majhen ta človek — sem
ga dvignila nad glavo in stisnila v re¬
bra tako močno, da je ves obledel.
Potem sem zamahnila, in zagnala ga z
brega v vodo. Zavpil je... tako smešno
je bilo njegovo vpitje. Gledala sem ga
z brega, ko je capljal tam v vodi. Na
to sem zbežala proč. Nisem ga srečala
nikdar več. Sploh mi je bila glede tega
sreča mila : nikdar se nisem srečala več
v življenju z onimi, ki sem jih kdaj
ljubila. Neprijetna srečavanja so to;
kakor da bi se srečal z mrliči.«

Starka je vzdihnila in umolknila.
Pred mojo dušo pa so vstale postave
njih, ki jih je imela ravnokar v spo¬
minu: prvi med njimi strastni, rdeči
hucul s svojimi dolgimi brki. Mirno
kadeč svojo pipo gre smrti nasproti;
moč in odločnost sta izraženi na nje¬
govem obrazu.... Zdi se, kakor da ho¬
čejo njegove modre in hladne oči vsaki
stvari prodreti do dna. Ob njegovi
strani stopa s svojimi črnimi brki ribič
s Pruta; joče, ker mu je težko umreti.
Njegov obraz je ves bled od predsmrt¬
nih muk, prej še vesele oči so zdaj

— 117  —

kalne, in brki, zmočeni od solz, vise
klavrno od skremženih ust. Za njima
se je pojavil stari, bogati Turčin, oči-
viden fatalist in despot, in zraven njega
njegov sin, bledi in nežni cvet vztoka,
zastrupljen od premnogih poljubov.
Zadnji med njimi je bil nečimerni in
priliznjeni Poljak, trd, lačen in poln
sladkih besedi. Same sence so, a ona,
ki so jo ljubili nekdaj, sedi sicer živa
zraven mene, a vsa strta od časa, brez
telesa in brez krvi, s srcem brez želj
in z očmi brez ognja... tudi ona sama
skoraj le še prazna senca.

Po kratkem odmoru je zopet pri¬
čela :

»Na Poljskem se mi ni dobro go¬
dilo. Ljudje so tam trdega srca in laž-
njivi. Nisem razumela njih kačjega
jezika. Vsi govore kakor da bi sikali..,
Kaj sikajo, sam Bog zna. Za to jim je
dal tudi tak kačji jezik, ker so tako
lažnjivi. Blodila sem okoli in videla
sem, da se pripravljajo na upor proti
vam, Rusom. Na zadnje sem prišla do
mesta Bohnija. Tam me je kupil Žid;
ni me kupil za se, temveč, da bi delal
kupčijo z mano. Pobotala sem se ž njim,
kajti če hočeš živeti, moraš znati tudi
kaj delati. Jaz pa nisem ničesar znala,
in zato sem se morala sama prodati.
Bilo mi je na tem, da bi si prihranila
nekaj denarja, se ž njim vrnila k svo¬
jim v Birlat in se oprostila tako vseh

118  —

spon, ki sem bila ukovana v nje in
naj so bile še tako tesne. Ostala sem
torej tam. Hodili so k meni bogati
gospodje in prirejali gostije, ki so jih
stale neizmernega denarja. Kar trgali
so se zame, in h koncu so prišli vsi na
boben. Posebno eden izmed njih je
dolgo lazil okoli mene, in veš kaj je
enkrat storil? Prišel je k meni s svojim
slugo, ki je nosil neko mošnjo. Vzel je
tisto mošnjo v roke, in jo spraznil nad
mojo glavo. Sami zlati cekini so se
vsuli na mojo glavo, in bilo je prijetno
poslušati, ko so se s cvenkom usipali
na pod. A vseeno sem ga zapodila bo-
gatinca. S svojim tolstim, surovim
obrazom in okroglim trebuhom je bil
podoben nažokanemu Žaklju, in gledal
je s svojimi zalitimi očmi kakor sita
svinja. Da, zapodila sem ga od sebe,
čeprav mi je zatrjeval, da je prodal
svoj dom in vse svoje konje in vsa
svoja posestva, da bi mene z zlatom
obsul. Ljubila sem namreč takrat vrlega
vojščaka, ki mu je bil ves obraz kri¬
žem porezan od turških sabelj. Nedolgo
prej se je bil z Grki proti Turkom. To
ti je bil junak!... Kaj mu mar Grki,
če je on Poljak! Glej, in vendar je
šel borit se ž njimi proti sovragu. Bil
je težko ranjen: izgubil je eno oko in
dva prsta na levi roki. Kajmu mar Grki,
če je on Poljak? A glej: po junaških
činih je bilo njegovo hrepenenje.

— 119  —

če pa kdo po junaških činih hre¬
peni, najde tudi vedno priložnosti, da
jih izvrši. V človeškem življenju je vedno
dovolj prilike za junaštvo in slavo, in
če kdo te prilike ne najde, je ali nava¬
den lenuh in mevža, ali pa ne ume ži¬
veti. Kajti če bi ljudje umeli živeti, bi
vsakdo skušal ostaviti za sabo senco
svojega življenja. Tako pa jih življenje
požira, in nobenega spomina ni več o
njih... O, imeniten dečko ti je bil ta raz¬
rezani vojščak! Na kraj sveta bi bil šel,
če je bilo treba kaj velikega storiti. Naj-
brže so ga vaši v času punta ubili. Čemu
ste pa šli vi ubivat Ogre? No, molčiva
o tem!...«

Starka mi je velela molčati, in
tudi sama je umolknila in se zamislila.

»Poznala sem tudi nekega Ogra.
Šel je nekega dne od mene — po zimi
je bilo, in šele spomladi, ko se je stajal
sneg, so ga našli na polju z razstre¬
ljeno glavo. Veruj mi —- nič manj ne
pogublja ljubezen ljudi, nego kuga ;
samo, da bi se štelo... O Čem sem že
govorila? Ah, da, o Poljski. Da, tam
je bilo moje igre konec. Z nekim šlah-
čičem sem se seznanila... Ne, mogla bi
ti povedati, kako je bil lep. Sam vrag
ga je moral takega ustvariti. Jaz pa
sem bila že stara, ah tako stara. Veš,
koliko let mi je bilo že? Štirideset...
celih štirideset... Tudi ponosen je bil,
in razvajen z nami, ženskami. Veliko

— 120

truda me je stal, zares. Mislil je, da se
mu kar tako pod noge vržemo, a čakal
je zastonj. Nikdar še nisem bila niko¬
mur sužnja. Takrat sem živela v Kra¬
kovu; od Žida sem se že odkupila za
znatno svoto denarja. Imela sem, kar
sem želela: Konje, denar in služabnike.
Ko je hodil k meni ta ponosni vrag,
je hotel, da se mu sama vržem v na¬
ročje. Za to sem se tudi sprla žnjim.
Dolgo časa je trajala ta borba, in jaz
sem že vidno slabela od dne do dne...
A nazadnje sem vendar dosegla, kar
sem hotela: pokleknil je pred me in
me prosil... Komaj pa me je dobil, me
je tudi vrgel proč. In takrat sem spo¬
znala, da sem stara... Ah, ni bilo to
prijetno zame, to spoznanje! Ljubila
sem ga tega vraga, a kadar me je sre¬
čal na cesti, se mi je smejal v obraz,
podlež ! Izvedela sem, da se je tudi na¬
sproti drugim norčeval iz mene. Bridko
in hudo je bilo to zame. A bila sem
vsaj v njegovi bližini, in sem bila vse¬
eno srečna. Kadar pa je šel na vojsko
proti vam, Rusom, se me je lotil obup.
Premagovala sem se, a nisem se mogla
premagati. Napravila sem se, in šla za
njim. Bil je takrat v nekem gozdu zra¬
ven Varšave.

Ko sem prišla tja, sem izvedela,
da so jih naši že premagali, in da leži
on ujet v bližnji vasi.

121  —

Ne boš ga videla več — mislila
sem sama pri sebi. In vendar sem tako
hrepenela po njem. Slednjič mi je ši¬
nila misel v glavo:

Oblekla sem se v beračico, zave¬
zala si glavo z ruto, in šepaje po
bergljah sem se napravila proti vasi,
kjer je on ležal. Povsod sami kozaki in
vojaki... S trudom in težavo sem se
prerila skozi nje. Ko sem zapazila, kje
so spravljeni Poljaki, sem videla takoj,
da bo težavno priti do njih. In vendar
se je moralo to zgoditi ! V temni noči
sem po vseh štirih dospela do onega
mesta. Plazila sem se oprezno ob vrtni
ograji, in glej : pred mano je stal vojak
na straži... Od daleč pa je bilo čuti kako
so Poljaki peli in glasno se pomenko¬
vali... Peli so pesem k Materi Božji. In
razločila sem dobro... Arkadjekov glas
je bil tudi med njimi. In postalo mi je
bridko pri srcu, ko sem pomislila, kako
so prej oni lazili za mano, in zdaj se jaz
sama za tem človekom plazim po zemlji
kakor črv, mogoče celo smrti nasproti.
Že me je zapazila straža in se obrnila
proti meni. Kaj storiti? Vstala sem in
ji šla nasproti. Noža žal nisem imela
pri sebi; imela nisem drugega orožja,
nego dve roki in jezik. In zašepnila sem
mu: »Cuj !« A vojak je že nastavil ba¬
jonet na moje grlo. Zašepetala sem
znova: »Postoj, poslušaj me, če imaš še
kaj srca v sebi. Ne morem ti ničesar

dati, a prosim te, kakor Boga te pro¬
sim !« Spustil je orožje, in z istotako
tihim glasom velel mi: »Spravi se od
tod, baba, spravi se! Kaj imaš tu
iskati?« »Moj sin je tam ujet,« sem mu
odvrnila. »Razumeš ti, vojak, — sin!
Gotovo imaš tudi ti še mater, kaj ne ?
Poglej mene — tudi jaz imam takega
sina, kakor si ti. Pusti, da ga obiščem ;
mogoče so to njegove zadnje ure. Tudi
tvoja mati bi plakala, če bi te jutri
ubili. In bi ne bilo tudi tebi težko um¬
reti, ne da bi je videl, svoje matere?
Tudi mojemu sinu je zdaj težko. Usmili
se sebe, njega in mene — matere
njegove !...«

»Kako dolgo sem mu prigovar¬
jala ! Dež je lil z neba in nas močil
do kože. Veter je vil in tulil, in me bil
sedaj po hrbtu sedaj po prsih. Že sem
omahovala od muk pred tem kameni-
tim vojakom. A njegov odgovor je
bil vedno: »Ne!« In vsakokrat, kosem
čula te trde in hladne besede, je še sil-
neje vzplamenelo v meni hrepenenje
videti Arkadjeka... Premerila sem vo¬
jaka od nog do glave bil je majhne
postave, suh, in je neprestano kašljal.
In padla sem pred njim na tla, ovila
se njegovih nog in ponovila svojo proš¬
njo znova z vročimi besedami; v istem
trenotku pa sem mu izpodmaknila noge,
da je telebnil v blato, kakor je bil dolg
in širok. Bliskoma sem mu obrnila

— 123

obraz proti zemlji in pritisnila glavo v
lužo, da ne bi kričal. Kričati ni mogel;
samo hropel je in skušal me vreči s
svojega hrbta. Z obema rokama sem
potiskala njegovo glavo še globlje v
lužo. Nazadnje je izdahnil... Na to sem
planila k skednju, kjer so peli Poljaki.
In skozi neko odprtino v steni sem za¬
klicala :

»Arkadjek !«

Komaj so zaslišali glas, so prene¬
hali peti. Gotovo so že slutili, da, se ima
kaj zgoditi. In njegove oči so se vprle
na me. »Ti je mogoče priti ven?« —
»Da, skozi pod,« je bil njegov odgovor.
»Podvizaj se torej !« In čvetero njih je
izlezlo izpod skednja: Arkadjek, in še
trije drugi.

»Kje stoji straža ?« je vprašal
Arkadjek.

»Tam leži, v blatu!«

Sklonili so se k tlom, in po vseh
štirih so pričeli plaziti se naprej. Vedno
glasneje je bučal veter, in dež je lil
neprestano z neba. Vas smo imeli srečno
že za sabo, in pot nas je vodila sedaj
skozi gozd. Molče in naglo smo stopali
naprej. Arkadjek me je držal za roko,
in njegova roka je bila gorka in se je
tresla. Ah !... Kako srečna sem bila tako
zraven njega, če tudi mi ni rekel niti
ene besede. Bili so to poslednji trenotki
— poslednji lepi trenotki mojega ne¬
mirnega življenja. Prišli smo iz gozda

— 124  —

ven na plan in se ustavili. Zahvaljevali
so se mi vsi štirje. Ah, kako dolgo in
koliko lepih besed so mi govorili ! Po¬
slušala sem jih, a pri tem sem zrla ve¬
nomer na svojega gospoda, pričakuje
kaj pač stori z mano. In glej, objel me
je, in mi dolgo časa s povzdignjenim
glasom nekaj govoril. Ne vem, kaj mi
je vse pravil; le toliko sem razumela,
da me hoče odslej večno ljubiti v za¬
hvalo zato, da sem ga rešila... Klečal
je pred mano, smehljal se in nazval
me: »Moja kraljica«. Ti kača lažnjiva
ti!... Dala sem mu brco, in tudi za¬
ušnico bi mu bila prisolila, da se ni o
pravem času umaknil in skočil na noge.
Razjarjen in bled je stal pred mano...
in tudi ostali trije so metali na me
srdite poglede. Motrila sem jih vse po
vrsti, in niso si upali ziniti ene besede.
Velika bridkost je napolnila tedaj moje
srce, in vsa utrujena in izmučena sem
jim slednjič zapovedala: »Spravite

se !« —

In glej jih podle, pasje duše!
Vprašali so me: »Kaj hočeš vrniti se
in izdati, kam gre naša pot?« Nazadnje
so se poslovili, in potem sem šla tudi
jaz svojo pot. Drugega dne so me vaši
ujeli, a me takoj spet izpustili. Takrat
sem sprevidela, da bi bil čas poiskati si
gnjezdo, kjer bi se odpočila. Moje moči
so bile že pri kraju, peroti oslabele in
perje obledelo. Nič več odlašanja ! In

šla sem v Galicijo, a odtod v Dobrudžo.
Trideset let bo že, odkar tu živim.
Poročila sem se z nekim Moldavancem ;
pred letom mi je umrl. In sedaj živim
tu osamljena... Ne pač, nisem osam¬
ljena... Saj imam one tam.«

Starka je pokazala z roko proti
morju, a tam je bilo vse tiho. Samo
včasih je pretresel zrak kratek, zamol¬
kel glas, ki je zamrl, ko se je komaj
pojavil.

»Radi me imajo vsi. Pripovedujem
jim o tem in onem. Potrebno jim je to,
saj so še vsi mladi... A tudi meni je
dobro med njimi. Gledam jih in si mi¬
slim : Bili so časi, ko sem bila tudi jaz
taka... Samo več sile in ognja je bilo
v ljudeh o mojem času; in zato so tudi
živeli vse veselejše in vse lepše živ¬
ljenje... Da!...«

Spet je umolknila. Zrl sem nanjo
neprestano in dolgo, in tudi meni je po¬
stalo pri srcu bridko in žalostno. Dre¬
mala je kimaje z glavo, in tiho, tiho
nekaj šepetala... mogoče je bila mo¬
litev...

Z morja se je dvignil oblak, črn
in težak, in pričel plaziti se proti stepi;
s svojimi ostrimi obrisi je bil podoben
gorskemu grebenu. Od njegovega vrha
so se trgali kosi oblakov, vzpluli na¬
vzgor in gasili zvezde, drugo za drugo.
Morje je šumelo; iz loz vinograda ne¬
daleč od nas je bilo čuti šepetanje in

126  —

vzdih poljubljajočih in ljubečih se. Glo¬
boko v stepi je lajal pes... Zrak je po¬
stajal udušljiv in je dražil živce s svo¬
jim čudnim, nozdri ščegetajočim du¬
hom. Od oblakov so padale na zemljo
dolge, goste sence, plazile se po nji,
izginjale in se zopet prikazovale...

Mesec je ugasnil; na njegovem
mestu je ostala samo motna, opalna
pega, a tudi to so včasih popolnoma
zakrile sive kope oblakov. Po stepi, ki
je bila že vsa črna in strašna, kakor
bi p.ritajevala in skrivala nekaj v svo¬
jem temnem krilu, so se užigale majhne,
modre lučke. Hipoma so zabliščale, zdaj
tu zdaj tam, in hipoma zopet ugasnile.
Kakor da bi hodili po stepi ljudje raz¬
treseni daleč drug od drugega, in‘ iskali
kaj po nji, zažigajoč ušigalnice, ki jih
je sproti ugašal veter. Zelo čudni so
bili ti modri ognjeni jeziki, čarajoči
nove bajke in pravljice pred mojo dušo.

»Vidiš iskre ?« me je vprašala
Izergil.

»Tiste modre tam na stepi ?« od¬
vrnil sem in pokazal z roko v daljavo.

»Modre? Da, tiste so... Torej le¬
tajo še vedno okoli! No, no.., Jaz jih
ne vidim več. Oči so mi oslabele in ne
vidijo več dobro.«

»Odkod so te iskre?« sem vprašal
starko. Slišal sem že prej nekdaj pri¬
povedovati o pomenu teh isker, vendar

127  —

sem bil radoveden slišati, kaj mi pove
o tem stara Izergil.

»Te iskre so od gorečega srca
Dankovega. Bilo je na svetu srce, ki
je vzplamtelo enkrat kakor ogenj... In
glej, od njega so te iskre. Povedati ti
hočem vse od konca do kraja... Stara
pripovedka je to... Stara, zelo stara !
Vidiš, koliko lepega je še v starih, pre¬
teklih časih. A dandanes? Ni ne ljudi,
ne dejanj, ne povesti, kakor nekdaj.
Kaj je temu vzrok? Povej, no! .Ne
znaš?... Kaj pa znaš? Kaj znate vi
vsi mladi? Eh!... V stare čase ozrite
se — in vse uganke vam bodo rešene...
Toda vi ne delate tega, in zato tudi
ne umete živeti. Še vidim življenje krog
sebe. Še je vidim, čeravno so motne
moje oči. In vidim, da ljudje ne živijo
več, ampak se samo prilagodujejo, in
zgubljajo vse življenje ob tem več¬
nem prilagodovanju. In potem tožijo
še o osodi! Kaj pa je to osoda ? Vsakdo
je sam sebi osoda! Vsake vrste ljudi
vidim, a silnih ni med njimi ! Kje so?...
Tudi lepih ljudi je vedno manj.«

Starka se je zamislila o tem, kam
je djalo življenje silne in lepe ljudi, in
zamišljena je zrla v temno stepo, ka¬
kor bi iskala v nji odgovora.

Molče sem čakal njene povesti.
Bal sem se namreč, da bi je moja vpra¬
šanja ne spravila s pravega tira. Ker
sem vedel, da ko se odpravlja na morje

— 128  —

svojih spominov, se potaplja in izgub¬
lja v modrovanjih, ki jim ni konca ne
kraja. Cesto se je zgodilo, da je konec
te ali une njene povesti popolnoma iz¬
ginil pod težo takih modrovanj, ki so,
sicer prosta in svobodna, ob načinu, ka¬
kor jih je stara Izergil razkladala, bila
podobna čudnemu klopčiču neprestano
in naglo se motajočih raznobarvnih niti.

iii.

In pričela je pripovedovati:

»Živeli so na svetu v davnem času
ljudje, kje — ne vem. Vem le, da so
gosti in nedostopni gozdovi obkrožali od
treh strani njih taborje, medtem ko se
je na četrti strani prostirala nedogledna
stepa. Veseli, močni in drzni ljudje so
bili to, ki niso imeli mnogih želj in po¬
treb... A prišli so nad nje težki časi:
pojavila so se od nekod tuja plemena
in jih pregnala v gozdove. Tam so bila
močvirja in tema, kajti gozdovi so bili
stari in tako gosto zaraščeni z drev¬
jem, da ni bilo mogoče skoz nje videti
neba, in so solnčni žarki komaj mogli
prebiti si pot skozi gosto vejevje do
močvirja. Ko so pa padali žarki na te
močvirnate vode, dvignil se je tak smrad
iz njih, da so ljudje umirali drug za
drugim. Žene in otroci so pričeli jokati,
a možje so strmeli v žalosti in obupu.

— 129  —

Treba je bilo pobegniti iz tega gozda.
A samo dve poti sta peljali iz njega:
ena nazaj — k onemu silnemu in zlemu
sovragu, druga naprej — tja kjer so
stali v daljavi drevesni velikani, tesno
objemajoči se s svojimi mogočnimi ve¬
jami in zajedajoči se z grčavimi koreni¬
kami v mehko močvirje.

Molčeča in nepremična so stala
drevesa, okamenela kakor v sivem So¬
mraku dneva; vendar se je zdelo, da so
se bolj približala tem ljudem zvečer, ko
so zagoreli ognji. In vsekdar, po noči
in po dnevu, je te ljudi, vajene življenja
na stepi, obdajala gosta, neprodirna
tema, kakor da bi jih hotela zadaviti.
Še strašnejše pa je bilo tedaj, ko je
rjul veter skoz vrhove dreves, in je ves
gozd votlo in grozeče bučal, kot da bi
pel nagrobno pesem tem nesrečnežem,
ki so se skrili v njem pred sovragi.
Toda oni so ostali še vseeno pogumni,
in šli bi tudi v boj na smrt s svojimi
nekdanjimi premagovalci, če bi ne bili
izbrani v sveto in veliko nalogo, ki jim
je branila umreti. Kajti če bi umrli, bi
bil ž njimi pokopan tudi njih vzvišeni
poklic. In tako so sedeli in premišlje¬
vali vse dolge noči ob zamolklem šu¬
menju gozda in strupenem smradu moč¬
virja. Sence ognjev so v molčečem plesu
skakale krog njih, in vsem se je zdelo,
da so to zli duhovi gozda in močvirja.
Sedeli so in mislili. A nobena stvar na

9

— 130

svetu — ne delo, ne ljubezen — ne iz¬
muči tako človeka na duši in na telesu,
kakor ga izmučijo mračne misli, sesa¬
joče na njegovem srcu kakor kače. Od
misli so slabeli in hirali... Strah je vstal
med njimi in jim ukoval krepke roke,
in z grozo jih je navdalo to jokanje
žensk nad trupli umrlih od smrada, in
nad osodo živih, onemoglih od straha.
Nemoške besede so se že širile po
gozdu; v začetku plaho in tiho, a po¬
tem vedno očitneje in glasneje... Smrt
jih je bila preplašila, in robstvo se jim
ni zdelo več strašno in grozno; že so
hoteli iti k sovražniku in se mu udati,
ko se je pojavil nenadoma Danko med
njimi, in jih rešil«...

Besede so ji tekle gladko in lahko,
in bilo je videti, da je pripovedovala
že večkrat to povest. Govorila je z ne¬
kim pojočim naglasom, in njen škrta-
joči, zamolkli glas je izraževal jasno
šumenje onega gozda, ki so umirali v
njem od strupenega zraka nesrečni in
prognani ljudje...

»Mlad in lep fant je bil Danko.
Samo v lepih ljudeh je pogum in ju¬
naštvo. In rekel je svojim tovarišem:

»S samimi mislimi ne spravimo s
pota enega kamna. Kdor ničesar ne
stori, tudi ničesar ne doseže. Čemu
tratiti sile ob žalosti in brezupu ? Vsta¬
nite! Pojdimo skozi gozd — nekje ga

131  —

že more biti konec ; vse na svetu ima
konec! Na noge torej, naprej!...«

Ozrli so se nanj, in ko so videli
bleščati se njegove oči od poguma in
živega ognja, so spoznali, da mu ni
enakega med njimi. In dejali so :

»Bodi naš vodnik!« In bil je njih
vodnik.

Starka je umolknila in se ozrla v
stepo, kjer se je vedno bolj zgoščala
tema. Iskre gorečega srca Dankovega
so trepetale v daljavi, in bile so po¬
dobne zračnim cvetom, razcvetelim samo
za trenotek.

Danko jim je bil vodnik. Vsi so
šli za njim, ker so verovali vanj. Težka
je bila pot! Tema jih je obdajala, ob
vsakem koraku jim je zijalo nasproti
nenasitno in gnjilo žrelo močvirja, in
drevje jim je zidovom enako zastav¬
ljalo pot. Kakor kače so se pletle krog
njih dolge veje, in korenike so rile in
se stegovale vsenaokoli; vsak korak so
morali plačati ti ljudje s potom in
krvjo. Dolgo so tako hodili... Vedno
gostejši je postajal gozd, in vedno bolj
so jim pešale moči. In začeli so glasno
godrnjati čez Danka, češ, da jih je, sam
še mlad in neizkušen, zapeljal. On pa
je le stopal dalje, čvrst in pogumen.

A prihrula je nekega dne nevihta
čez gozd, ip drevje je zabučalo zamolklo
in strašno. In postalo je tako temno
v gozdu, kakor da so se obenem zbrale

0 *

v njem vse noči, kar jih je bilo na
zemlji od stvarjenja sveta sem.

Med gromom in treskom so se
plazili naprej ti majhni ljudje, med ne¬
botičnimi drevesi, ki so se majala, škri¬
pala in tulila v srditem gnjevu, med¬
tem ko so bliski, švigajoči nad vrhovi
gozda, osvetljevali ga za hip s svojim
sinjim, hladnim ognjem, in ravnotako
naglo izginjali, kakor so se pokazali.
In nepopisna groza jih je obšla vse.
Kajti zdelo se jim je, da drevesa, ki so
jih ožarjali bliski s svojim mrzlim ble¬
skom, postajajo živa, in da prostirajo
za njimi ubežniki svoje skrivljene,
dolge roke, in jim, spletajoč jih v gosto
mrežo, skušajo zabraniti pot. Izza tem¬
nega vejevja pa so zrle na nje z gro¬
zečimi očmi mračne in grozne pošasti.
Težka pot je bila to, in tako jih je iz¬
mučila, da jim je že upadal pogum. A
bilo jih je sram priznati si svojo stra¬
hopetnost, in tako so v zlobnem gnevu
valili krivdo na Danka, ki je stopal
pred njimi in jih vodil. In pričeli so
mu očitati in obrekovati ga v svoji sle¬
poti. Ustavili so se, in med veličastnim
bučanjem gozda, sredi trepetajoče, utru¬
jene in zlobne teme, so pričeli soditi
Danka:

— Čuj, ti ničvredni človek ! Zapeljal
si nas in prevaral, in to nam plačaš
s smrtjo ! —

- 133

In blisk in grom sta potrdila njih
besede. — Veleli ste mi, naj bom vam
vodnik, in storil sem, kakor ste mi
ukazali! — je kriknil Danko in postavil
se neustrašeno pred nje. — Čutil sem do¬
volj poguma v sebi, peljati vas iz tega
gozda ven, in vas rešiti. A vi ? Kaj ste
storili vi? Pač ste šli na pot, ni¬
ste pa znali ohraniti si dovolj poguma
za trud in trpljenje. Šli ste, kakor hodi
čreda ovac. —

Te besede so jih še bolj razjarile.
— Ubijmo ga! ubijmo ga! — so kričali
vse vprek.

Gozd pa je tulil in rjovel, ponav¬
ljal njih krik in vik, in žareči bliski so
rezali temo. Danko je zrl molče na nje,
ki je radi njih prevzel toliko truda in
muke na se, in zdeli so se mu podobni
divjim zverem.

Nič plemenitega .in človeškega ni
bilo na njih obrazih, in zastonj je bilo
pričakovati od njih usmiljenja. In tedaj
je tudi v njegovem srcu vskipel srd do
teh ljudi, a se je kmalu polegel, ker
je bilo usmiljenje do njih močneje. Lju¬
bil je te ljudi, in menil je, da se gotovo
pogubijo brez njega. V njegovem srcu
je vzplamtelo z žarkim ognjem hrepe¬
nenje biti jim rešnik in pripeljati jih
na pravo pot, in v njegovih očeh je za-
bliščalo, kakor odsvit tega mogočnega
plamena. Ko so pa videli, kako so se
mu zasvetile in zagorele oči, so mislili,

- 134  —

da so to znamenja srda in jeze, in da
se pripravlja ž njimi na boj ; in posta¬
vili so se in čakali kakor divji volkovi,
in silili bliže njega, da bi ga lažje za¬
jeli in ubili. On pa je spoznal njih na¬
kano, in ker ga je obšla žalost ob tem
spoznanju, je še bolj vzplamtelo v nje¬
govem srcu.

Gozd pa je venomer tulil svojo
mračno melodijo, grom je bobnel, in
dež je lil brez prestanka.

— Kako naj pomagam tem ljudem? !
— je kriknil Danko, in njegov glas je
prekričal bobnenje groma.

In nenadoma in sunkoma je raz¬
paral si prsi s svojimi rokami, izdrl iz
njih srce, in dvignil je visoko nad glavo.

Bliščalo se je jasnejše od solnca,
in ves gozd je obmolknil razsvetljen od
te baklje brezmejne ljubezni; tema je
strepetala in zbežala plaha globoko v
gozd in se skrila v jamah strupenega
močvirja. Osupli in brez uma so ob¬
stali ljudje, kakor okameneli.

— Naprej! — je kriknil Danko,
stopil zopet na svoje prejšnje mesto in
držal visoko goreče srce, razsvetljujoč
ž njim temno pot.

In šli so za njim z radovednostjo
in presenečenim začudenjem. In znova
je zašumel gozd, začudeno so se zama¬
jali vrhovi dreves, a njih šum so za-
glušili koraki bežečih.

135  —

Korakali so vsi pogumno in naglo ;
neumljivi čudež gorečega srca jih je
tiral in vlačil za sabo. Tudi zdaj so pa¬
dali utrujeni in onemogli, a padali so
brez tožba in brez solz. Danko je šel
pred njimi, in njegovo srce je žarelo in
se bliščalo !...

In glej, nenadoma je izginil gozd,
kakor da bi se raztopil; ležal je za njimi
ogromen in nem, in razlilo se je čez
nje celo morje solnčne luči in čistega
vzduha, izmitega od dežja. Nevihta je
bila tam za njimi, nad gozdom, tu pa
je sijalo solnce in dihala stepa, žarela
je trava v tisočerih biserih in kakor
zlato je bliščala reka... Na večer je šlo,
in od žarkov zahajajočega solnca je bila
reka vsa rdeča, kakor kri, brizgajoča
v gorečih curkih iz raztrganih Danko-
vih grudi.

Pogledal je pred se v daljavo čez
prostrano stepo umirajoči junak — z
veselimi očmi je zrl na svobodno zemljo,
in se blaženo nasmehijal. Potem je pa¬
del vznak —- in izdahnil.

Tiho so zašumela strmeča drevesa,
ki so stala za njimi, in trave, omočene
od Dankove krvi, so zašepetale v taj¬
nem trepetu.

Ljudje pa, ki so jim bila srca vsa
vzradoščena in polna veselega upanja,
niso zapazili njegove smrti, in niso vi¬
deli, da še vedno gori in se sveti Dan-
kovo smelo srce. Samo eden je opazil

136  —

to, in je oprezno in previdno stopil z
nogo na nje... In glej, razpršilo se je
v tisočero isker in ugasnilo...

Odtod so one modre iskre po stepi,
pojavljajoče se pred nevihto.«

*

* *

Ko je končala starka svojo divno
povest, je zakraljevala tišina po vsi
širni stepi, kakor da je tudi njo pora¬
zila sila junaškega Danka, ki je za
druge žrtvoval svoje srce, in ni zahte¬
val ničesar v povračilo. Starka je slo¬
nela s hrbtom ob oprtnjaku in dremala.
Zrl sem na njo; koliko lepih povesti in
spominov mora biti še v njeni duši!
In mislil sem potem zopet na goreče
srce Dankovo in na bujno človeško do-
mišlijo, rodečo toliko lepih in veličastnih
povesti, mislil sem na stare čase, dobo
junakov in slavnih činov, in na seda¬
njost, tako revno na silnih ljudeh in
velikih dogodkih, in vendar tako polno
hladnih, vse zasmehujočih dvomov —
na to usmiljenja vredno sedanjost ma¬
lih in revnih ljudi z mrtvorojenimi srci.

Potegnil je veter in razgalil s ca¬
pami pokrite koščene grudi starke Izer-
gil, dremajoče v globokem, težkem snu.
Pokril sem jo spet, in legel zraven nje.
V stepi je bilo temno in tiho, in čez
nebo so polzeli oblaki, počasi in leno...
Morje pa je šumelo zamolklo in turobno.

Izvod.

Po vaški cesti, sred belih, glina¬
stih koč, stopa med divjim vriščem
čudna procesija.

Tolpa ljudstva podobna ogrom¬
nemu valu, se gnete in vali s počasnimi
koraki, pred njo pa stopica malo kljuse,
smešno, grapavo kljuse, z globoko k
zemlji spuščeno glavo. Vsakokrat, ko
privzdigne eno sprednjih nog, stresne
nekam čudno z glavo, kakor da bi se
hotelo zariti s svojim mršavim gobcem
v cestni prah; ko pa prestavlja zadnjo
nogo, se celo njegovo truplo spušča k
zemlji, in zdi se, da se mora vsak čas
zvrniti na tla.

K sprednjemu koncu telege je pri¬
vezana z vrvjo za roke majhna, docela
naga ženska, skoraj še deklica. Tako
nekam čudno stopa — po strani; glavo,
z gostimi, razmršenimi, temnoplavimi
lasmi nosi pokonci, nekoliko nazaj upo¬
gnjeno, s široko odprtimi očmi pa zre
nekam v daljavo s topim, brezmiselnim
pogledom, ki ni v njem nič človeškega...
Vse njeno telo je pokrito z modrimi,

— 138  —

okroglimi in podolgovatimi pegami, njene
lepe, prožne in deviške prsi so razse¬
kane, in iz njih se cedi kri... V rdečem
pasu se vije po životu dol do kolena
leve noge, kjer se izgublja pod sivo
skorjo cestnega prahu. Zdi se, kakor
da bi izrezali iz telesa 'te ženske ozek,
dolg pas kože, in da jo je moral kdo
po životu biti s polenom — tako je ves
otekel in poln strašnih lis.

Noge te ženske so tanke in majhne,
in se komaj še premikajo po prahu ;
njeno sključeno telo se ziblje zdaj tja
zdaj sem, in čudno je, da se mora še
držati na teh nožicah, ki so kakor vse
njeno ostalo telo, polne lis, da se ne
zgrudi na zemljo, in z zvezanimi ro¬
kami pusti vleči za telego po prašni in
razbeljeni cesti...

Na telegi pa stoji visok mužik v
beli srajci, s črno, kosmato čapko na
glavi, izpod katere mu visi čez čelo
štrena živorudečih las; v eni roki drži
vajeti, v drugi — knuto in udriha ž
njo metodično, zdaj po hrbtu kljuseto-
vem, zdaj po životu revne ženske, ki
je uže tako razmesarjena, da ni več po¬
dobna človeku. Mužikove oči so zalite
s krvjo in se bleščijo od zlobne ma¬
ščevalnosti. Njih zelena barva se vjema
izborno z rdečo barvo las. Do laktov
zasučeni srajčni rokavi odkrivajo krepke,
mišičaste roke, gosto zaraščene z rde¬
čimi kocinami; njegova odprta usta se

svetijo od ostrih, belih zob, in tuintam
se oglasi mužik s hripavim glasom:

»N-nu... copernica ! He ! N - nu !
Aha !... Tu imaš še eno! Ni-li prav tako,
bratci ?«...

Za telego in za žensko, privezano
k nji, pa se vali tolpa, kriči, tuli, žvižga,
se smejo, vriska,... draži in podpihuje...
Otroci dirjajo od vseh strani... Včasih
steče kdo izmed njih pred voz in zakriči
ženski v obraz cinično besedo... In te¬
daj praskne tolpa v glasen smeh in kro¬
hot, proglašajoč vse druge glasove in
tanki žvižg knute, švigajoče po zraku.
Obrazi žensk so razburjeni, in oči se
jim lesketajo od zadovoljstva... Moški
pa mečejo odurne in umazane besede
njemu, ki stoji na telegi. Mužik se obrača
za njimi, krohotajo se s široko odprtimi
usti. Knuta zažvižga ženski po životu...
Tanka in dolga se je ovila njenih ra¬
men in se zamotala pod pazduho. In
tedaj potegne udrihajoči mužik knuto s
silo k sebi; ženska zavpije s cvilečim
vskrikom in se zgrudi vznak v cestni
prah... Iz tolpe planijo nekateri k nji
in sklonivši se nad njo, jo zakrijejo s
svojimi telesi.

Kljuse se ustavi, a za trenotek po¬
vleče spet, in vsa razmesarjena se pre¬
mika ženska kakor prej za telego. In
revno kljuse, počasi stopicaje, stresa
neprenehoma svojo mršavo glavo, ka¬
kor da bi hotelo reči:

— 140  —

»Kaka podlost biti žival! K vsaki
lumpariji te lahko porabijo.«

Nebo pa, to južno nebo, je čisto in
brezoblačno, in z njega lije letno solnce
radodarno svoje žgoče žarke...

Nisem napisal alegorične zgodbe
preganjanja in trpinčenja pravičnega

— ne, z obžalovanjem moram pove¬
dati, da to ni alegorija. Temu pravijo

— izvod ; resnična slika je, običaj je —
in videl sem to leta 1891. dne 15. julija
v vasi Kandibovka v herzonski gu¬
berniji.

Celkaš.

Od praha, dvigajočega se po luki,
je motno in zatemnelo modro južno
nebo; žarko solnce zre medlo na zelenkas¬
to morje, kakor skozi tanko, sivo tančico.
Ne more se odražati v vodi, ki jo ne¬
prestano sekajo udarci vesel, parobrodni
vijaki, ostri kljuni turških feljug in dru¬
gih jadernic, rezajočih na vse strani
tesno luko, v kateri so ukovani med
granit svobodni valovi morja ; potla¬
čeni od ogromnih tovorov, plezajočih
po njih hrbtih, bijejo ob boke jadernic,
ob obalo, bijejo in hrumijo razpenjeni
od udarcev, in vsi umazani od raznega
blata.^

Žvenket sidrovih verig, ropot pri
sklopljenju vagonov, dovažajočih tovore,
metalični cvenk železnih plošč, padajo¬
čih od nekod na kamniti tlak, gluho
udarjanje lesa, drdranje teleg izvoščikov,
žvižg parobrodov, zdaj rezki in prodi¬
rajoči, zdaj gluho tuleči kriki težakov,
matrozov in carinarskih vojakov — vsi
ti glasovi se zlivajo v ogljušljivo sim-

— 142  —

fonijo trudapolnega dneva, in nemirno
trepetajoči stojijo na nebu nad luko,
kakor bi se bali vsplavati više in izgi¬
niti v njem. A k njim se dvigujejo z
zemlje vedno novi in novi valovi —
zdaj zamolkli in krohotajoči, pretresajo
surovo vse naokoli, zdaj rezki in grmeči
rijejo skoz prašni in soparni vzduh.

Granit, železo, les, kamniti tlak
luke, ladje in ljudje — v vsem tem diha
z mogočnimi zvoki besno-strastno himna
Merkuriju. A glasovi ljudij, komaj slišni
v nji, so slabi in smešni. In tudi ljudje
sami, provzročitelji tega šuma, so smešni
in pomilovanja vredni, njih postave,
prašne, raztrgane, gibčne, upognjene
pod težo tovorov, ki tlačijo njih hrbte,
begajo urno zdaj tja zdaj sem v meg¬
lah prahu, v morju vročine in zvokov,
in tako so oni nični in majhni v primeri
z obkrožajočimi jih železnimi orjaki,
nakopičenimi tovori, grmečimi vagoni
in z vsem tem, kar so oni sami ustvarili.
Kar so sami ustvarili, jih je zasužnjilo
in jim vzelo vso njih osebnost.

Pod parom stojpči težki, orjaški
parobrodi, so zdaj žvižgali, zdaj sikali,
in spet kakor bi globoko vzdihali, in v
vsakem glasu, ki so ga dajali od sebe,
je bila opažati porogljiva nota ironič¬
nega preziranja do teh sivih, zapraše¬
nih človeških postav, ki so plazili po
njih palubah in polnili jim globoke
trebuhe s proizvodi svojega robskega

— 143  —

dela. Do solz smešne so bile dolge
procesije težakov, nosečih na plečah
tisoče pudov žita v železna trupla ladij,
da bi zaslužili nekoliko funtov istega
žita za svoj želodec. Raztrgani, potni,
od utrujenosti, šuma in vročine otopeli
ljudje, čisti, mogočni, v vsi svoji lepoti
in brezbrižnosti na solncu se lesketajoči
stroji, ustvarjeni od teh ljudi — stroji,
ki jih koncem koncev niso spravili v
gibanje s parom, ampak z mišicami in
krvjo njihovih stvariteljev... v tej vzpo-
redbi je bila cela pesem ostre in hladne
ironije.

Šum — je davil, prah, dražeč nos¬
nice — je slepil oči, vročina — je pekla
telo, da je bilo mrtvo, in vsenaokoli se
je zdelo kakor napeto, dozorelo, da
izgublja potrpljenje in je pripravljeno
raznesti se v kaki veličastni katastrofi,
v eksploziji, po kateri bo v po nji osve¬
ženem vzduhu, lahko in svobodno dihati;
na zemlji bo zakraljevala tišina, ta prašni
šum, oglušujoč in razdražujoč in vodeč
človeka do mučeče besnosti, bo izginil,
in v mestu, na morju in na nebu bo
postalo tiho, jasno in svetlo... A to se
je samo zdelo. To se je zdelo zato, ker
človek ni nehal še upati na boljše, in
želja, čutiti se svobodnim, ni še umrla
v njem...

Razlegalo se je dvanajst umerjenih
in zvonkih udarcev zvona. Ko je
zamrl poslednji glas, je ona divja glasba

144  —

dela utihnila skoraj za polovico, čez
kratek čas se je spremenila v zamolkel,
nezadovoljen ropot. Zdaj je bilo bolje
slišati glasove ljudi in pljuskanje morja.
Bil je že poldan.

I.

Ko so težaki končali svoje delo in
so se razkropili po celi luki v glasnih
gručah, nakupovaje si pri branjevkah
raznih jestvin, in so potem sedali po
tleh po senčnatih kotih, kjer so zaužili
svoje kosilo, se je pojavil med njimiGriška
čelkaš, star, preganjan lisjak, dobro
znan vsem ljudem v luki kot nepobolj¬
šljiv pijanec ig zvit, drzen tat. Bil
je bos, v starih raztrganih platnenih
hlačah, brez pokrivala, in v umazani
srajci iz katuna z raztrganim ovratni¬
kom, ki je odkrival njegove gibčne,
suhe in oglate kosti, odete v rujavo
kožo. Po razkuštranih, črnih in osivelih
laseh, in po celem, ostrem, roparskem
obrazu je bilo poznati, da je ravnokar
vstal. Na enem koncu njegovih temno-
rujavih brkov je tičala slamnata bilka,
druga bilka pa se je zapičila v ščetine
levega, obritega lica, a za uho si je
zataknil majhno, ravnokar odtrgano
lipovo vejico. Dolg, koščen, nekoliko
sklonjen, je korakal počasi po kamnitem
tlaku, nosljaj e s svojim grbavim, ropar-

145  —

skim nosom, in metal okoli sebe ostre
poglede, mežikaje s svojimi hladnimi,
sivimi očmi, kakor da bi iskal koga
med težaki. Njegovi temnorujavi, gosti
in dolgi brki so neprestano vstrepetavali,
kakor pri mački, in roke, sklenjene
za hrbtom, so trle druga drugo, ple-
taje se nervozno z dolgimi, krivi¬
mi, sprijemljivimi prsti. Celo tukaj,
sredi sto in sto takih, kakor on, raz¬
trganih in divjih bosjaških postav, o-
brnil je takoj nase pozornost zavoljo
svoje podobnosti s stepnim jastrebom,
svoje roparske mršavosti, in one k do¬
ločenemu cilju umerjene hoje, navidez
lahke in mirne, a na znotraj razburjene
in opazujoče, kakor polet roparske
ptice, na katero je spominjal.

Ko je dospel do ene izmed gruč
bosjakov-težakov, ki so se bili razpo-
ložili v senci pod kopo košar z ogljem,
je stopil predenj žilav, mlad fant ne¬
umnega, rudečepegastega obraza in
opraskanega vratu, ki so ga gctovo še
pred nedolgim časom pošteno nabili.
Stopal je vštric Celkaša, in dejal polu-
glasno :

»Na floti je zmanjkalo na dveh
mestih manufakturno blago. Iščejo jih.
čuješ, Griška ?«

»In ?« je vprašal čelkaš in ga mirno
meril s svojimi očmi.

»Kaj — in? Iščejo pravim. Nič
drugega.«

10

— 146  —

»Mar so mene prosili, naj jim po¬
magam?«

In čelkaš je z ostrim nasmehom
obrnil svoj pogled tja, kjer se je dvi¬
galo skladišče Dobrovoljnega brodovja.

»Pojdi k vragu!«

Tovariš se je okrenil nazaj.

»Ej, počakaj no! Kdo te je tako
našemil? Viš, kako so pokvarili izvesek...
Nisi videl tu Miške?«

»Že davno ga nisem videl« je za¬
klical oni, in šel k svojim tovarišem.

Čelkaš je stopal dalje, pozdravljajo
se z vsemi, kakor dobro poznana oseba.
Toda on, sicer vedno vesel in rezek,
je bil danes očividno slabe volje, in je
odgovarjal na stavljena mu vprašanja
kratko in ostro.

Od nekod izza kupa tovorov se
je pojavil carinarski stražar, temnoze¬
len, zaprašen in vojaško vzravnan. Za¬
stavil je čelkašu pot, stopil predenj v
izzivajoči pozi in prijemši z levo roko
za držaj svojega meča, je skušal z desno
zgrabiti Čelkaša za vrat.

»Stoj ! Kam greš ?«

čelkaš je stopil korak nazaj, po¬
gledal je na stražnika in se suho za¬
smejal.

Rdeči, dobrodušno-lokavi obraz
uradnikov se je trudil dobiti strog in
važen izraz ; zato se je napihnil, postal
okrogel, bakren, dvigal je obrvi, bulil
oči in bil neskončno smešen.

— 147

»Rečeno ti je, da ne smeš priti v
luko, sicer ti rebra polomim! A tu si
zopet D je strašno vpil nad njim stražar.

»Zdravstvuj, Semjonič! Že dolgo
se nisva videla,« ga je mirno pozdravil
Celkaš, pomolivši mu svojo roko.

»Da bi te nikdar več ne videl !
Poberi se, poberi se !«

A Semjonič je vendar stisnil dano
mu roko.

»Povej mi vendar,« je nadaljeval
čelkaš, ne da bi izpustil iz svojih trdih
prstov Semjoničeve roke, ampak jo je še
prijateljski-familijarno stresal — »nisi
videl Miške ?«

»Kakega Miške? Ne poznam no¬
benega Miške ! Spravi se odtod, bratec !
Sicer, če te vidi skladiščni stražar, ti
bo huda pela !«

»Onega rdečega, ki sem prejšnji-
krat ž njim delal na »Kostromi«, je
obstajal pri svojem čelkaš.

»S katerim skupaj kradeš, tako go¬
vori ! spravili so ga v bolnišnico, tvo¬
jega Miško, nogo mu je zmesaril železni
bajonet. Pojdi, brate, dokler ti še z lepa
to pravim, pojdi, sicer te primem za
vrat!«

»Aha, vidiš ti ! Pa govoriš — ne
poznam Miške... Poznaš ga, vidiš. A
čemu se tako jeziš, Semjonič?«...

»Guj Miška, ne razdraži me in
pojdi! Stražar je pričel jeziti se, in
ogledovaje se po strani, je trudil se

10*

— 148  —

izvleči svojo roko iz krepke Čelka-
šove roke. čelkaš pa je zrl mirno
nanj izpod svojih gostih obrvi, smeh¬
ljal se v brke, in ne da bi ga spustil
iz rok, je nadaljeval:

»Ne goni me preč s tako silo. Ko,
se dovolj nagovorim s tabo, že pojdem.
Povej mi, kako ti je kaj ?... Žena, otroci
— so vsi zdravi?« In zlobno bliskajoč
s svojimi očmi, je pokazal zobe v po¬
rogljivem nasmehu, in dostavil: »name¬
nil sem se k tebi v obisk, a nikdar
nimam dovolj časa — vedno ga pijem.«

»No,... no... pusti to! Ne šali se
z mano trska koščena....«

»Čemu? Tudi tu je za naju za
vedno dovolj dobrega blaga. Pri Bogu,
dovolj ga je, Semjonič! Jeli res, da si
na dveh mestih izmaknil manufakturno
blago ? Pazi, Semjonič, bodi bolj opre¬
zen, da te ne zalotijo!«

Ves razburjen spričo te Čelkaševe
nesramnosti, se je Semjonič kar tresel
po celem telesu, pljuval je in se trudil,
da bi kaj rekel, čelkaš je spustil nje¬
gove roke, in odkorakal mirno z dol¬
gimi koraki nazaj proti vratom luke.
Stražar se je z besnimi psovkami spustil
za njim.

čelkaš je postajal vedno veselejši;
tiho si je žvižgal skoz zobe, in držeč
roke v hlačnih žepih, je stopal s po¬
časnimi koraki svobodnega človeka, si¬
pajoč na pravo in na levo ujedljive

— 149

šale in smešnice. In plačali so mu milo
za drago.

»Vidiš, Griška, kako te oblasti ču¬
vajo!« je zaklical za njim nekdo iz
trume težakov, ki so bili že pokosili in
so se odpočivaje valjali po zemlji.

»Jaz sem bos — zato pa pazi, Se-
mjonič, na me, da se ne zbodem v noge,«
je bil čelkašev odgovor.

Prišla sta do vrat. Dva vojaka sta
otipala Čelkaša in ga sunila zlahka na
ulico.

»Ne puščajta ga iz rok!«je zaklical
Semjonič in se ustavil na dvorišču luke.

Čelkaš je prestopil cesto in se¬
del nasproti vratom neke krčme. Iz
vhoda v luko se je privlekla ropotajo
dolga vrsta natovorjenih teleg. Njim
nasproti so šle prazne telege z izvoščiki,
ki so na njih kar poskakovali. Luka je
metala iz sebe grmeče ropotanje in jedek
prah.

V tej besni gneči se je polastil
Oelkaša od razburjenega prizora s
Semjoničem, prijeten občutek. Smehljal
se mu je nasproti soliden zaslužek, ki
ni zahteval sicer mnogo truda, a še
prečejšnje spretnosti. Vedel je, da ima
spretnosti dovolj sam, in mežikajoč z
očmi, je razmišljal o tem, kako bo
veselo jutri zjutraj, ko bo vse go¬
tovo in se pojavijo v njegovem žepu
bankovci... In spomnil se je na to na
tovariša Miško, ki bi mu prišel nocojšnji

150  -

večer zelo prav, da si ni zlomil noge.
Samega sebe se je karal, ko je pomislil,
•da njemu samemu brez Miške najbrže
ne bo mogoče vsega opraviti. Kakšna
noč bo?... Ozrl se je na nebo in dol
po ulici.

Kakih šest korakov od njega je
sedel na tlaku, prislonjen s hrbtom k
stebru, mladenič v modri, pisani srajci,
v enakih hlačah, copatah, in raztrgani
rdeči čepici. Zraven njega je ležal
majhen sveženj in kosa brez držaja,
ovita v šop sena, ki je bilo skrbno
obvezano z motvozom. Mladenič je bil
širokopleč, močan, plavolas, zagorelega
in od vetra raskavega obraza in velikih
modrih oči, ki so zrle na Čelkaša za¬
upno in dobrodušno.

čelkaš je pokazal zobe, stegnil
jezik, spačil strašno svoj obraz in ga
uporno motril z izbuljenimi očmi.

Mladenič, spočetka nekoliko v za¬
dregi, je povesil oči, a takoj potem se
je zakrohotal in smejaje se, je zaklical:
»Ah, čudak !« In ne da bi se niti dvignil
od tal, se je prevalil neokretno od svo¬
jega sedeža k sedežu Čelkaša, tako, da
se mu je sveženj vlekel po prahu, in
je kosa z ostrino udarjala po kamnu.

»Kaj, prijatelj, pošteno si se ga
nalokal!« obrnil se je k Celkašu in ga
potegnil za hlače.

»Tako je, sesavče prav imaš !« mu
je smehljaje pritrdil Oelkaš. Na prvi

— 151

pogled se mu je prikupil ta zdravi, dobro¬
dušni mladenič z otročjimi, svetlimi očmi.

»Se vračaš s košnje, kaj ?«

»Da... Za eno verst smo nakosili
— a prikosili smo si groš. Slaba opra¬
vila so to ! Ljudi je — da bi lahko
svinje ž njimi redili. Vse, kar strada,
ti sili tja,... niža ceno, da ne veš kaj po¬
četi. Šestdeset kopejk so plačali v Ku-
bani. človek bi komaj veroval!... V
prejšnjih časih pa, kakor pravijo, so
plačali po tri, štiri in po pet rubljev...«

»Da, v prejšnjih časih! V prej¬
šnjih časih so samo za to, da so si
mogli tam ogledati ruskega človeka,
plačali tri rublje. Pred kakimi desetimi
leti sem se jaz sam na tak način pre¬
življal. Prišel si v vas in povedal si, da
si Rus ! Takoj so te pričeli ogledavati od
vseh strani, otipavati, čuditi se — in
dobil si tri rublje ! Potem so te še na¬
pojili in nakrmili. In ostal si pri njih,
dokler se ti je zljubilo !«

Na okroglem obrazu mladeniča, ki
je poslušal Celkaša sprva s široko od¬
prtimi usti, se je izražalo nerazumeva¬
joče začudenje ; potem pa, ko je prišel
na to, da se capin laže, je mlasknil z
ustnami in se zakrohotal. Čelkaš pa je
obdržal resen obraz,, skrivši smeh v
svojih brkih.

»čudak, govoriš, kakor da je to
resnica, jaz pa poslušam in verujem...
Ne, pri moji veri, prej so tam...«

— 152  —

»No, kaj pravim pa jaz? Saj pra¬
vim vendar tudi sam, da so tam prej...«

»Pojdi se solit!« je zamahnil mla¬
denič z roko. »Kaj si, čevljar? Ali kro¬
jač?... Kaj si vendar?«

»Jaz?« je zavrnil čelkaš, in dejal
po kratkem premisleku :

»Ribič sem !«

»Ri-bič! Pojdi no! Ti, da loviš
ribe ?«

»čemu ribe? Tukajšnji ribiči ne
love samo rib. Lovijo mnogo več utop¬
ljence, stara sidra, utonjene ladje —
vse ! Imajo posebne vabe za to...«

»Laži le, laži!... Mogoče si eden
tistih ribičev, ki pojejo o sebi :

Mi ne mečemo mrež

Samo po bregeh

jih mečemo tudi po shrambah, kleteh.

»Si že videl take ribiče?« vprašal
ga je čelkaš, zrl z nasmehom nanj, in
mislil sam pri sebi, kako je vendar ta
vrli dečko neumen.

»Ne, kje naj bi jih videl! Slišal
sem...«

»So ti všeč?«

»Oni? Zakaj ne?... Vrli junaki so,
prosti in svobodni!...«

»A kaj je tebi prostost? Ljubiš ti
prostost ?«

»In še kako! Sam svoj gospodar,
greš — kamor hočeš, delaš — kar ho¬
češ. — To je življenje ! če se umeš

držati se v redu, da ne bo na tvojem
vratu kamna — to je prva stvar ! Potepaj
se, kolikor se ti zljubi, samo na Boga
mislih.«

Čelkaš je prezirljivo pljunil in pre¬
trgal svoja vprašanja, okrenivši se od
fanta preč.

»Glej, tako se meni zdaj godi...«
se je ta naenkrat razgrel. »Oče mi je
umrl, posestvo je malo, mati stara,
zemlja vsa izsesana, kaj naj začnem ?
Živeti je treba. A kako? Sam ne veš.
Naj grem za zeta v dobro hišo ? Dobro.
Samo da bi hčer takoj izplačali!... Toda
ta zlodej od tasta bi ji ne hotel izpla¬
čati. No, pa bom delal zanj... dolgo...
leta... Vidiš, koliko dela to stane ! A
ko bi si prislužil poldrugo sto rubljev,
bi stopil takoj na noge in bi rekel An-
tipu: je prav tako? poskusi! Hočeš iz¬
plačati Marfo ? Ne? Tudi prav! Hvala
Bogu, vse polno deklet je še v vasi
poleg nje. In bil bi, razume se, docela
prost, sam svoj... N-da!« Fant je vz¬
dihnil. »Zdaj pa ne ostane drugo, nego
da grem za zeta. Mislil sem si: glej, na
Kuban pojdem, zaslužim tam dvesto
rubljev — dovolj! Gospod si!... A vidiš
ga vraga !... ni se mi posrečilo. No, pa
pojdem za zeta! Med sluge... s svojim
posestvom ne pridem nikamor... na no¬
ben način! Ehe-he!...«

Fant ni imel čisto nobenega ve¬
selja iti za zeta. Obraz se mu je celo

— 154  —

zmračil in je postal žalosten. S svojo težo
se je spustil na zemljo in zdramil Čel-
kaša iz zamišljenosti, v katero ga je
zazibal s svojim pripovedovanjem.

čelkaš je čutil, da se mu ne zljubi
več govoriti, a vendar ga je še vprašal:

»Kam si zdaj namenjen?«

»Kaj jaz vem kam ? Naravnost
domu!«

»No, prijatelj, meni se ne zdi to
tako naravno... mogoče, da se podaš
tudi na Turško.«

»Na Tu-urško U je zategnil fant.
»Kdo je že pravoslavnih tja šel ? Ravno¬
kar si sam rekel...«

»Norec !« se je zjezil Čelkaš in se
okrenil znova od svojega sobesednika,
ne da bi v tem trenotku želel niti z
besedico se obrniti spet vanj. Ta zdravi,
vaški mladenič je nekaj vzbujal v njem...

Nejasno, počasi dozorevajoče, ne¬
prijetno čustvo ga je greblo nekje glo¬
boko in branilo mu, zbrati se in raz¬
misliti o vsem, kar je bilo treba storiti
to noč.

Okarani mladenič je mrmral nekaj
polglasno pred se, in tu in tam pogle¬
dal po strani na bosjaka. Lica so se
mu smešno napihnila, ustnice izbočile
in stisnjene oči so neprenehoma in
smešno pomežikavale. Gotovo ni priča¬
koval, da konča njegov razgovor s tem
brkastim capinom tako naglo in raz-
žaljivo.

155  —

Capin ni obračal več svoje pozor¬
nosti nanj. Sedeč na svojem sedežu
je zamišljen požvižgaval in udarjal takt
z golo umazano peto.

Fant mu je hotel plačati milo za
drago.

.»E j, ti ribič! Se li večkrat opiješ?«
je priče!; toda v tistem trenutku se je
obrnil ribič k njemu in ga vprašal:

iČuj sesavče ! Hočeš nocoj delati z
mano? A? Odgovori, precej!«

»Kaj delati?« ga je vprašal neza-
upno mladenič.

»No, kaj !... Kar ti ukažem... Ribe
pojdemo lovit in ti boš veslal.«

»Naj bo... Čemu ne? Nič ne de.
Delo ni prepovedano. Samo to pazi, da
ne zletim kam s tabo... Tebi ni dosti
zaupati... teman si...«

Čelkaš je začutil nekaj kakor užig
v svojih prsih in s hladno zlobo je pol¬
glasno dejal:

»Ne blebetaj, česar ne razumeš.
Sicer te česnem po butici, da se ti
zjasni v nji.«

Skočil je iz spanja, pocukal z levo
roko za svoje brke, desno pa je stisnil
v trdo žilavo pest in oči so mu zales¬
ketale.

Mladenič se je prestrašil. Ozrl se
je naglo okolu in ponižno mežikajoč z
očmi, je skočil tudi on od tal. Drug
drugega sta se merila z očmi in molčala.

— 156  —

»No ?« ga je vprašal Celkaš surovo.
Kuhalo je v njem in tresel se je vsled
žaljenj, ki jih je moral prenašati od
tega mladega telička, ki ga je ves čas
njunega razgovora preziral, a sedaj
naenkrat sovražil, ker je imel tako
čiste modre oči, zdrav zagorel obraz,
in kratke, krepke roke, ker je imel
bogvekje eno vas in hišo v nji, ker
bo kedaj zet imovitemu mužiku, za vse
njegovo prošlo in bodoče življenje ga
je sovražil, a najbolj še za to, ker se je
on, smrkavec, v primeri ž njim, čelka-
šem, upal ljubiti prostost, ki ji ni poznal
cene in ki mu ni bila potrebna.

Ni vedno prijetno videti, da človek,
ki ga smatraš slabšim in nižjim od
tebe, ljubi ali sovraži isto, kar ti, in
postane tako tebi podoben.

Mladenič je pogledal na Čelkaša
in začutil v njem svojega gospodarja.

»Saj jaz ti ne ugovarjam« izpre-
govoril je. »Zadovoljen sem. Jaz iščem
vendar dela. Vseeno mi je, pri kom de¬
lam, pri tebi ali pri kom drugem. Hotel
sem le toliko reči, da spominjaš zelo
malo na delavca... ker si tako hudo...
raztrgan. No, pa jaz vem, da se to
lahko vsakemu pripeti. Bože moj, koliko
pijancev nisem že videl! Eh, koliko!
Vendar ne takih, kakor si ti.«

»No, dobro dobro! Torej si zado¬
voljen s tem?« ga je že mileje vprašal
Čelkaš.

»Jaz ? Ej, seveda... drage volje!
Povej ceno.«

»Cena jo pri meni po delu. Kakor
bo delo, to je, kakor bo lov... Petak
lahko zaslužiš. Si razumel ?«

A sedaj, ko se je šlo za denar, je
hotel kmet biti natančen in je zahteval
isto natančnost tudi od svojega delo¬
dajalca. Mladeniču se je spet vzbudilo ne¬
zaupanje in sum.

»Iz te moke ne bo nič, brat! Jaz
hočem vrabca v roki...«

Celkaš se je znašel v svoji vlogi.

»Ne repenči se, počakaj! greva v
krčmo!« - /

In šla sta po ulici drug zraven
drugega. Čelkaš — z važnim obrazom
gospodarja, vihaje si brke, mladenič
— z izrazom, ki je kazal na to, da se
podvrže, a je bil vendar poln nezaupanja
in bojazni.

»Kako pa ti je ime ?« ga je vprašal
Celkaš.

»Gavril« ! je odvrnil mladenič.

Ko sta prišla v umazano in zaka¬
jeno krčmo, je stopil Čelkaš k bifeju
in s familijarnim tonom stalnega gosta
naročil butiljko vodke, ščija, pečenega
mesa, čaja, in navštevši vse, kar je za¬
hteval, je kratko zaukazal krčmarju :
»Napišite vse!« na kar je krčmar molče
prikimal z glavo. Tedaj je Gavrila hi¬
poma prevzelo čustvo spoštovanja do
svojega gospodarja, ki je, ne glede na

— 158  —

svojo zunanjost tatinskega potepuha,
užival toliko znanja in zaupanja.

»No, glej, sedaj se hočeva malo
okrepčati in pametno razgovoriti se.
Sedi ta čas, jaz moram nekam pogledat,«

Odšel je. Gavril se je ozrl naokrog,
Beznica je bila pod zemljo; bila je
vlažna in temna, polna udušljivega
prahu, prežgane vodke, tobačnega dima,
smole in še nečesa ostrega. Gavrilu
nasproti, pri drugi mizi, je sedel pija¬
nec v mornarski obleki, z rudečo brado,
polno ogljenega prahu in smole. Krulil
je, včasih zakolcevaje se, pesem iz raz¬
trganih, zlomljenih besedi, ki so mu
zdaj sikajoč zdaj grgrajoč silile iz grla.
Očividno ni bil Rus.

Zadaj za njim sta sedeli dve Mol-
davanki, raztrgani, črnolasi, z zagore¬
limi obrazi, ki sta tudi mrmrali neko
popevko s pijanimi glasovi.

Zatem so stopale iz teme še ne¬
katere postave, vse strašno razcapane,
vse polpijane, kričeče in razgrajajoče...

Gavrilu je postalo tesno samemu.
Želel je, da bi se gospodar kmalu zopet
vrnil. Šum v beznici se je zlival v eno
samo noto, in zdelo se je, kakor da
rjuje ogromna zver. Obvladala je sto¬
tine raznoličnih glasov, in sedaj se
trga razdražena slepo ven iz te kame-
nite jame, in ne najde izhoda, ki ga
hoče... Gavril je čutil, kako se je
vsesalo v njegovo telo nekaj opojnega

159  —

in težkega, da se mu je vrtelo v glavi
in temnilo pred očmi, ki so radovedno
in plaho begale po sobi...

Čelkaš se je vrnil, in pričela sta
jesti in piti, in sta se med tem razgo-
rjala. Pri tretji čaši je Gavril bil že
pijan. Postajal je vesel, in zahotelo se
mu je povedati kaj prijetnega svojemu
gospodarju, ki ga je — fant kakor tiče
— tako imenitno pogostil. Toda besede,
ki so mu kar naplavljale grlo, mu niso
mogle z jezika, ki je nakrat postal
težak.

Čelkaš je zrl nanj, in s porogljivim
nasmehom mu je dejal:

»Nalokal si se ga! E-eh. S pe¬

timi kozarci! Kako boš pa delal?«

»Tovariš !« jecljal je Gavril. »Ne
boj se ! Spoštujem te !... glej kako ! Daj,
da te poljubim!... a?«

»No, no!... Na, povleci ga še!«

Gavril je pil in prišel slednjič do
tega, da se je v njegovih očeh pričelo
vse gugati v enakomernem valovom
podobnem valovanju. To jo bilo nepri¬
jetno in zato mu je postajalo slabo.
Obraz mu je dobival neumno-zadivljen
izraz. Trudeč se kaj izgovoriti, mlaskal
je smešno z ustnami in momljal. Čelkaš,
neprestano ga motreč, kakor da bi se
domislil nečesa, je sukal svoje brke in
se neprenehoma smehljal, sedaj že mrko
in zlobno.

— 160  —

V beznici pa je grmelo od pijanega
šuma. Rdečebradi mornar je spal, oprt
z lakti ob mizo.

»Čuj, no, pojdiva !« je dejal Čelkaš
in vstal.

Gavrila je poskusil dvigniti se, a
ni mu šlo, in izustivši krepko psovko,
je zasmejal se z brezmiselnim smehom
pijanca.

»Prijelo se ga je !« je izpregovoril
Čelkaš in mu sedel znova nasproti.

Gavrila se je neprestano hohotal,
s topimi očmi zroč na gospodarja. Tudi
ta ga je motril pazljivo, ostro in zami¬
šljeno. Videl je pred sabo človeka, čigar
življenje je padlo v njegove volčje tace.
On, Čelkaš, je čutil v sebi moč obrniti
je tako ali tako. Mogel je je zlomiti, kakor
igralno karto, in mogel mu je pomoči,
da bi se dvignilo v krepkem, kmetiškem
stanu. Naslajal se je ob tem čuvstvu, da
ima oblast čez svojega druga, in raz¬
mišljal je o tem, kako ta mladenič nik¬
dar ne izpije čaše,^ kakor jo je dala
izpiti osoda njemu, Čelkašu... In zavidal
je in obžaloval to mlado življenje,
posmehoval se nad njim, in občutil
je celo neko potrtost ob misli, da pado
lahko kedaj spet v take roke kakor so
njegove... In vsa čuvstva so se nazadnje
zlila Čelkašu v samo jedno — v čuvstvo
očeta in gospodarja. Mladiča mu je bilo
žal, a z druge strani mu je bil mladič
potreben. Tedaj je Čelkaš prejel Gavrilo

— 161  —

pod pazduho, in nalahno suvaje ga od
zadaj s kolenom, ga privlekel na dvo¬
rišče gostilne, kjer ga je položil na zem¬
ljo v senco naloženih drv, sam pa je
sedel poleg njega in zakuril pipo. Gav-
ril se je nekaj časa premetaval, momljal
nekaj in zaspal.

II.

»No, ali si gotov ?« je vprašal Čel-
kaš polglasno Gavrila, ki si je dal
opraviti z vesli.

»Takoj 1 Obroč se je zmajal —
naj ga udarim enkrat z veslom ?«

»Ne, ne! Ni treba ropota! Pritisni
ga krepko z roko, pa bo spet na
mestu.«

Oba sta si na tihem dala opra¬
viti s čolnom, privezanim k eni izmed
ladij celega brodovja jadernic, nakrcanih
s hrastovimi dogami, in velikih turških
feljug, ki so bile na pol razkrcane, na
pol še naložene s palmami, sandali in
debelimi cipresnimi hlodi.

Noč je bila temna, po nebu so se
plazile debele plasti raztrganih oblakov,
in morje je bilo pokojno, črno in gosto,
kot maslo. Dihalo je z vlažnim, slanim
vzduhom, in nežno zvenelo pljuskajoč
ob hrbte v  ladij in ob bregove, in nalahno
zibajoč Čelkašev čoln. V daljnem pro¬
stranstvu od obali so se dvigala z morja

n '

— 162  —

temna trupla ladij, segajoča do neba s
svojimi špičastimi jambori z razno¬
barvnimi svetilkami na vršičih. Morje
je odražalo luč svetilk in je bilo kakor
posejano z nebrojnimi rumenimi pegami.
Divno so trepetale na njegovih žamet¬
nih, mehkih in motnotemnih prsih, ki
so dihale enakomerno in mogočno. Morje
je spalo zdravo in krepko spanje de¬
lavca, izmučenega od dnevnega dela.

»Pojdiva,« je rekel Gavrila spu-
stivši vesla v vodo.

»Da!« Čelkaš je z močnim udarcem
vesla sunil čoln v prostor med ladjami,
čoln je švignil naglo po gladki površini,
in voda je pod udarci vesel zagorela z
modrim, fosfornim svitom. Dolgi trak
tega svita je mehko se bleščeč vil se
za čolnovim krmilom.

»No, kaj je z glavo ? Te boli kaj?«
je prijazno vprašal Čelkaš.

»Strašno !... brenči kakor železen
pisker... Namočim jo takoj v vodo.«

»Čemu? Na, glej, pomoči si raje
od znotraj, mogoče da prideš prej k
sebi«, in pomolil je Gavrilu steklenico!

»Oj, oj 1 Bog blagoslovi!« Čulo se
je grgotanje.

»He, tj! Dobro, kaj ? Dovolj !« ga
je ustavil Čelkaš.

Čoln se je znova premaknil, brez-
šumno in lahko ploveč sredi brodovja...
Kakor bi trenil, se je izvil iz krdela
ladij, in morje — brezkončno, mogočno,

— 163  —

in bleščeče — se je razgrnilo pred njima,
prehajajoče v sinjo daljino, kjer so iz
njegovih voda kipele k nebu gore obla¬
kov — lilastosivih, z žoltimi kosmatimi
robovi ob krajih, zelenkastih, kakor
morska voda, in onih dolgočasnih svin-
čenobarvnih oblakov, ki mečejo od sebe
tako žalostne, težke, um in dušo tlačeče
sence. Plazili so se počasi drug za dru¬
gim, in prelivajoči se zdaj, zdaj spet
prehitevajoči drug drugega, so mešali
svoje barve in oblike, požirali sami sebe
in se znova porajali v novih obrisih,
veličastni in mračni... In bilo je nekaj
osodepolnega v tem mrtvem kretanju
brezdušnih mas. Zdelo se je, da jih je
tam, na kraju morja brezkončno mnogo;
in da bodo na vekomaj tako ravno¬
dušno se spenjale na nebo, kakor da
bi si bili postavili glupi in zlobni cilj,
da mu ne dovole nikdar več bliščati
nad sanjajočim morjem z milijoni svojih
zlatih očij raznobojnih zvezd, živih in
sanjavo sijočih, vzbujajočih visoke misli
v ljudeh, ki jim je drag njih čisti blesk.

»Ali je lepo morje?« je vprašal
Celkaš.

»Lepo, zares! Samo strah je člo¬
veka na njem« — je odvrnil Gavril
enakomerno in krepko udarjajoč z vesli
po vodi. Voda je komaj slišno zvenela
in pljuskala pod udarci dolgih vesel,
pljuskala je in venomer bliščala s to¬
plim, modrim fosforovim svitom.

tl*

— 164  —

»Strah te je? Tepec!...« je porog¬
ljivo zamrmral Oelkaš.

On, tat in cinik, je ljubil morje.
Njegova prekipevajoča, nervozna nrav,
željna vtisov, se ni nikdar nasitila z
opazovanjem te temne širine, brezkrajne,
svobodne in mogočne. In žalilo ga je,
čuti tak odgovor na njegovo vpraša¬
nje o lepoti tega, kar je on tako ljubil.
Sedeč pri krmilu je rezal z lopato vodo
in zrl mirno pred se, poln hrepenenja
pluti dolgo in daleč po tej žametasti
gladini.

Na morju se je vzbujalo v njem
vedno široko in toplo čuvstvo, ki je
prevzelo vso njegovo dušo in jo neko¬
liko očistilo od gnusobe življenja. Cenil
je in ljubil je to, da se vidi boljšega
tu sredi vode in zraka, kjer misli o živ¬
ljenju in življenje samo, izgubljajo —
prve — na ostrosti, drugo — na vred¬
nosti. V nočeh se nad morjem dviga
nalahno mehki šum njegovega zaspa¬
nega dihanja; ti nepojmljivi glasovi
vlivajo človeku v dušo mir, in nežno
kroteč njegove zle nagone, vzbujajo v
njem mogočne misli...

»Kje je pa ribarsko orodje?« je
nenadoma vprašal Gavril, nemirno ogle-
dovaje se po čolnu.

Čelkaš je strepetal.

»Orodje? Tu je pri meni!«

»Kako orodje pa je to ?« se je znova
z nezaupnim glasom osmelil Gavril.

— 165

»Kako?... Mreža in...«

Toda Oelkašu se je zastidilo lagati
pred tem fantičem s tem, da je skrival
svojo pravo namero, in bilo mu je žal
teh besedi in čuvstev, ki jih je uničil
ta mladenič s svojim vprašanjem. Raz¬
jezil se je. Njemu znano ostro žganje
v prsih in v grlu, ga je pretreslo, in
odločno in trdo je dejal Gavrilu:

»Ti glej, če sediš, potem sedi! A
ne vtikaj svojega nosu v tuje stvari.
Najel sem te, da mi veslaš, torej veslaj.
Ce pa mi še kaj zamigneš s svojim je¬
zikom, ti bo slaba pela. Si razumel?«

Za trenotek se je čoln stresel in
obstal. Vesla so ostala v vodi, ki se je
penila od njih, in Gavril je nemirno
premetaval se po klopi.

»Veslaj U

Ostra kletev je pretresja zrak. Ga¬
vril je zamahnil z vesli. Čoln je, ka¬
kor da bi se bil preplašil, zbežal z na¬
glimi, nervoznimi sunki, s šumom re-
zajoč vodo.

»Bolj enakomerno !•

čelkaš je vstal od krmila, ne da
bi spustil vesla iz rok, in je zasadil
svoje hladne oči v bledi obraz Gavri-
lov, ki so se mu tresle ustnice. Skrivil
se je, in sklonivši se naprej, je bil po¬
doben mački, ki je pripravljena na
skok. Bilo je čuti srdito škripanje zob
in kakor pokanje kosti.

— 166  —

»Kdo kliče ?« se je razlegnil z morja
surov klic.

»No, vrag, veslaj vendar!... tiše
z vesli!... Ubijem te, pes!... No, torej,
veslaj!... Eden, dva! No! Zini mi samo
eno!... Raztržem te!...« sikal je čelkaš.

»Mati božja... devica...« je šepetal
Gavril, tresoč se in ves izmučen od
strahu in napora.

Čoln se je popolnoma okrenil in
splul nazaj v luko, kjer so se luči sve¬
tilk topile v raznobojnih gručah, in je
bilo videti jambore.

»Ej, kdo tako rjove?« se je začulo
znova. Glas je bil sedaj daljši, nego
prvikrat. Čelkaš se je umiril.

»Ti sam, prijatelj, rjoveš!« od¬
vrnil je v smeri klicev, in se obrnil
zatem h Gavrilu, ki je še venomer še¬
petal svojo molitev: »No, brat, tvoja
sreča je! Če bi se ti — vragi pognali
za nami — bi te bilo konec. Čuješ?
Samo entrenotek.. pa bi bil pri ribah!..«

Zdaj, ko je govoril Čelkaš mirno
in skoro dobrodušno, ga je Gavril, še
vedno trepetajoč od strahu, zaprosil :

»Čuj, pusti me, da grem ! Za Krista
te prosim, pusti me ! Izkrcaj me kjer¬
koli ! Oh, oh, oh! Zgu-ubljen sem za
vedno!... No, spomni se Boga in pusti
me proč! Kaj sem jaz tebi? Ne morem
tega !... Nisem vajen takih del... Prvi¬
krat... Za Boga! Zgubljen sem! Kaj si
napravil z mano, brat ? A ? Ne vidiš

— 167  —

greha?... Glej, dušo si pogubil! No,
lepa opravila...«

»Kaka opravila« — ga je surovo
vprašal Čelkaš. »A ? No, kaka opravila ?«

Zabaval ga je mladeničev strah,
in naslajal se je nad Gavrilovo bojaz¬
nijo in nad tem, da je on, Čelkaš, tako
grozen človek.

»Temna opravila, brat... Pusti me,
za Boga!... Čemu naj ti bom jaz ?...
A?... Dragi!«

»No, molči! Če bi te ne rabil, bi
te ne pobral. Si razumel? — No torej,
molči!«

»Za Boga!« je ihteč zavzdihnil
Gavril.

»No, no! Ne zini mi!« ga je pre¬
trgal Čelkaš. Toda Gavril se zdaj ni
mogel več zdržati, in tiho jecajoč je
plakal, usmrkaval se, premetaval se po
klopi, a vendar je veslal krepko in
obupno. Čoln je letel ko strela. Spet
so jima vstala na potu temna telesa
ladij, in čoln se je izgubil med njimi,
vrteč se kakor vrtalka v ozkih pasovih
vode med brodovi.

»Ej, ti! Čuj ! Če te bo vprašal kdo
o čem, molči, če ti je drago življenje !
Si razumel?«

»Gorje mi!« je vzdahnil brezupno
Gavril v odgovor na surovo zapoved
in je gorko pristavil: »Moja osoda je
zapečatena !«

— 168  —

»Ne javkaj !« mu je odločno zaše¬
petal Čelkaš.

Gavril je ob tem šepetu zgubil
vsako zmožnost mišljenja, in omrtvel je,
ves prevzet od mrzlega predčuvstva
nečesa strašnega. Mehanično je spustil
vesla v vodo, vrgel se nazaj, izvlekel
vesla in jih spet izpustil, in ves čas je
pri tem uporno zrl na svoje opanke.

Zaspani šum valov je zvenel ža¬
lostno in je bil grozen. Evo luke... Za
njenim granitnim zidom so se slišali
glasovi ljudi, pljusk vode, petje in tanki
žvižgi.

»Stoj!« je zašepetal Čelkaš. »Pusti
vesla! Upri se z rokami ob steno! Tiše,
vrag !«

Prijemši se z rokami za opolzli ka¬
men, je vodil Gavril čoln vštric stene.
Čoln se je premikal brez šuma, drsajoč
s hrbtom ob sluz, s kojo je bilo po-
rastlo kamenje.

»Stoj!... Daj vesla! Daj jih sem!
Kje je pa tvoj potni list? V torbi? Daj
sem torbo! No, daj hitreje, prijatelj, da
mi ne utečeš... Sedaj mi ne uideš ! Brez
vesel bi mogel sicer še ubežati, a brez
potnega lista se bojiš. Čakaj ! Glej,
samo da mi zineš — pa boš na dnu
morja!...«

„ In prijemši se za nekaj z rokami,
je Čelkaš bliskoma dvignil se v zrak
in izginil za zidom.

— 169

Gavril je vstrepetal... Vse to se je
zgodilo tako naglo. Čutil je, kako se je
valila ž njega in polzela ta prokleta
tesnoba in strah, ki ga je navdajal v
družbi tega kosmatega, zlega tatu... Zdaj
je prilika ubežati!... In svobodno je
vzdahnil in zazrl se naokolo. Levo od
njega se je dvigalo črno telo brez jam¬
bora, kakor ogromen grob, brezljuden
in pust... Vsaki udarec valov ob njegov
bok je rodil v njem gluh, zamolkel
odmev, podoben težkemu vzdihu. Na
desni se je vlekel nad vodo sivi kame-
niti zid mola, kakor mrzla in težka
kača. Tudi v ozadju je bilo videti črna
ogrodja, spredaj pa, v odprtini med zi¬
dom in bokom onega groba, je bilo vi¬
deti morje, molčeče in pusto, in nad
njim črne oblake. Počasi so se dvigali,
ogromni in težki, sipajoči iz svoje teme
strah, in pripravljeni, da zadavijo člo¬
veka s svojo težino. Vse je bilo hladno,
temno in zlokobno. Gavrila se je polo¬
til strah. Ta strah je bil hujši od onega,
s kojim ga je navdajal Čelkaš; objel je
njegove prsi s krepkim objemom, stisnil
ga v bojazljivo kepo, in prikoval ga na
čolnovo klop...

Vse okrog pa je molčalo. Ni bilo
glasu razen vzdihovanja morja. Oblaki
so polzeli po nebu ravnotako počasi
in dolgočasno, ko prej, a vedno več se
jih je dvigalo iz morja, in če si gledal
na nebo, se ti je zdelo, da je tudi ono

— 170  —

morje, samo da je to razburkano, vrženo
nad drugo, sanjavo, pokojno in gladko.
Oblaki so bili podobni valovom, plove¬
čim nizdol na zemljo s svojimi kodra¬
stimi, sivimi grebeni, in na prepade, iz
katerih je veter trgal te valove, in na
komaj se porajajoče valove, ki niso še
bili pokriti od zelenih pen besnečega
gneva. Gavrila je dušila ta mračna ti¬
šina in lepota, in želel si je, da bi čim-
preje zagledal svojega gospodarja. A
če se ne vrne več?... čas je potekal
počasi, počasneje nego so se vlačili ob¬
laki po nebu... In tišina je postajala
vedno bolj zločesta... Tu se je začulo
za zidom mola pljusk, šumenje in nekaj,
ki je bilo podobno šepetanju. Gavrilu
se je zdelo, da mora vsak čas umreti...

»Hej ! Ali spiš? Drži!... Oprezno!«
razlegel se je zamolkli Čelkašev glas.

Z zida se je spustilo nekaj kubič¬
nega in težkega. Gavril je je vzel v
čoln. Še eno tako je sledilo. Za tem se
je iztegnila preko zida dolga postava
Čelkaševa, od nekod so se pojavila
vesla, h Gavrilovim nogam je padla
njegova torbica, in težko sopeči Čelkaš
je sedel h krmilu.

Gavril je zroč na njega radostno
in ponižno smehljal se.

»Si kaj truden?« ga je vprašal.
»Naravno, da ni brez tega, tele! No
pa, veslaj krepko ! Upri se z vso silo!...
Lep zaslužek si napravil si, prijatelj !

— 171

Polovica dela je gotova. Samo da ui¬
demo zdaj še očem onih vragov, in po¬
tem — dobiš svoje denarce in poj deš k
svoji Maški. Saj imaš vendar kako Mašo ?
Kaj ne, fante ?«

»N... nimam!« Gavril se je vpiral
z vso svojo silo, prsi so se mu nape¬
njale kakor meh, in roke kakor jeklena
peresa. Voda pod čolnom je grgoljala,
in modri pas za krmilom je postajal
vedno širji. Gavrila je kmalu oblil znoj,
vendar je veslal dalje z vso silo. Pro-
živši dvakrat v ti noči tak strah, se je
bal zdaj, da bi ga ne doživel še v
tretje, in želel si je še samo eno: kon¬
čati čim preje to prokleto delo, dospeti
na kopno, in bežati od tega človeka,
dokler ga še nazadnje ne umori ali pri¬
pravi v temnico. Sklenil je, da ne iz-
pregovori več ž njim besede, da mu ne
bo ugovarjal, in bo storil vse to, kar on
ukaže, in če bi se mu posrečilo na le
pem se razstati ž njim, da bo jutri dal
za molitve v čast Nikolaju Čudodel¬
niku... Iz njegovih grudi komaj da ni
prikipela vroča priprošnja... A zdržal
se je, sopihal je kakor stroj in molčal,
metaje izpod oči poglede na Čelkaša.

Oni pa, suh, dolg, nagnjen naprej
in podoben ptici, ki je pripravljena, da
bi kam zletela, je zrl v temo pred čol¬
nom s svojimi jastrebovimi očmi, in mi¬
gajoč s svojim roparskim, grbastim no¬
som, držal je z eno roko krčevito za

— 172  -

držaj krmila, z drugo pa si je gladil
brke, ki so podrhtavali od smeha in
mu neprestano izkrivljali tanka ustna.
Celkaš je bil zadovoljen s svojim uspe¬
hom, s sabo in s tem mladeničem, ko-
jega je spravil v tak strah in izpreme-
nil v popolnega sužnja. Gledal je, kako
se je mučil Gavril, in zasmilil se mu je,
in hotel ga je obodriti:

»Ej« — izpregovoril je, tiho se
smejaje. »Si se prekleto bal kaj?  A?«

»N... nič!« je vzdahnil Gavril in se
izkašljal.

»No, zdaj se ti ni treba tako upi¬
rat z vesli. Zdaj smo na konju. Samo
še eno mesto imamo pred sabo... Od-
počij se...«

Gavril je pokorno prenehal ves¬
lati, s srajčnim rokavom si je otrl pot
z obraza in iznova spustil vesla v vodo.

»No, veslaj tiše. Da voda česa ne
izšepeče. Šemimojednih vratc moramo.
Tiše, tiše... Ker veš, brate, tu so ti resni
ljudje... Vsak čas ti lahko zapokajo s
puško. In dobiš tako grčo na čelo, da
niti ne zapiskneš.«

čoln se je plazil zdaj po vodi skoro
popolnoma brezglasno. Samo z vesel so
kapale še modre kaplje, in ko so pa¬
dale v morje, se je na mestu, kjer so
padle, prikazala nedolgo potem modra
pega. Noč je postajala vedno bolj
temna in molčeča. Nebo ni bilo zdaj
več podobno vzburkanemu morju —

— 173

oblaki so se razpršili po njem in je po¬
krili enakomerno s težkim in nepre¬
mičnim zastorom, ki se je spustil nizko
nad vodo. A morje je postajalo vedno
bolj pokojno in črno in je močneje di¬
halo z vlažnim, slanim dihom, in se ni
zdelo več tako široko kot prej.

»Eh, da bi le deževalo!« je zaše¬
petal čelkaš. »Potem bi se peljali kakor
za zastorom.«

Iz leve in iz desne od čolna so se
dvigala iz črne vode poslopja — ladje,
nepremične, mračne in ravno tako črne.
Na eni izmed njih je plapolala luč,
nekdo je hodil s svetilko. Morje, gla¬
deče njih boke, je zvučalo proseče in
zamolklo, a one so mu odgovarjale z
jekom, votlim in hladnim, kakor da bi
se prepirale med sabo, ne hoteč popu¬
stiti mu ničesar.

»Kordon!« je komaj slišno zaše¬
petal čelkaš.

Od trenutka, ko je velel Gavrilu,
naj vesla tiše, je prevzela Gavrila znova
ostra, pričakujoča napetost. Ves se je
sklonil naprej, v temo, in zdelo se mu
je, da raste —- kosti in žile so se natezale
v njem v topi boli, glava, napolnjena
od ene misli, ga je bolela, koža na
hrbtu je drgetala in v noge so se mu
vdirale majhne, ostre in mrzle igle. Oči
so ga bolele od napetega buljenja v
temo, iz katere je pričakoval, da zdaj-

— 174  —

pazdaj vstane kdo in zagrmi na nju :
»Stoj, tatovi!«

Zdaj pa, ko je Čelkaš zašepetal:
>kordoni !« se je Gavrila stresel: ostra,
žgoča misel je šinila skoz njega, šinila
je in zadela ob njegove napete živce
— hotel je zakričati, poklicati si ljudi
na pomoč.., Že je odprl usta, dvignil
se nekoliko s klopi, napihnil prša, vdih¬
nil v nje mnogo zraku in odprl usta...
toda naenkrat, poražen od groze, ki ga
je udarila kakor šiba, je zaprl oči in
se zgrudil s klopi.

Pred čolnom, daleč na obzorju, se
je dvignil iz črne vode morja ogromen,
ognjenomoder meč, razsekal je temo
noči, zdrsnil s svojo ostrino po oblakih
na nebu in legel na grudi morja, ko ši¬
rok, moder pas. Legel je — in v pasu
njegovega svita so izplavali iz mraka
dotlej nevidni brodovi, črni in molčeči,
oviti v gosto nočno meglo. Zdelo se
je, da so bili dolgo časa na dnu morja,
kamor jih je pogreznila mogočna sila
burje, in so se dvignili kdaj od tam na
povelje ognjenega meča, ki ga je ro¬
dilo morje — dvignili so se, da pogle¬
dajo na morje in na vse, kar je vrh
vode... Njih vrvi so se ovijale jambo¬
rov in so se zdele podobne sprijemlji-
vim vodnim rastlinam, ki so se dvignile
iz dna skupno s temi črnimi orjaki,
omotanimi v njih mrežo. In zopet se je
dvignil kvišku oni čudni modri meč,

— 175  —

dvignil se je in s svojim bleskom znova
razsekal noč, in znova legel, toda v
drugi smeri. In zopet so se tam, kjer
je legel, dvignila iz mraka trupla ladij,
ki jih ni bilo videti, dokler se on ni
pojavil.

Čelkaševa ladjica se je ustavila in
se neodločno majala na vodi. Gavril je
ležal na dnu, zakrivajoč si z rokami
obraz, a Čelkaš ga je suval z nogo in
sikal besno, toda tiho :

»Tepec, to je carinarska križarka...
To je električna svetilka!... Vstani,
klada! Glej, vsak čas vržejo na nas
luč !... Sebe in mene spraviš v pogubo,
vrag ! No!...«

In nazadnje, ko je eden izmed
udarcev črevlja, močneji od drugih, pa¬
del na Gavrilova pleča, skočil je ta na
noge, boječ se še vedno odpreti oči, se¬
del je na klop in tipajoče prijemši za
vesla, je pomaknil čoln naprej.

»Tiše! Ubijem te! No, tiše!... Ka¬
kor norec, vrag te poberi! Koga si se
zbal? No? Bedak!... Svetilka z zrcalom
— to je vse. Tiše z vesli!... Šema bu-
dalasta!... Zrcalo obrnejo tako in tako
in razsvetlijo morje, da vidijo — ali ne
plovejo kje taki ljudje, kakor midva.
Za kontrabanti iščejo sled. Na nas ne
zadenejo — odpluli so daleč preč. Ne
boj se, fant, ne zadenejo na nas. Zdaj
smo mi...« Čelkaš se je zmagovestno

— 176

ozrl okrog. — »Končano, zunaj smo!...
Fu-u!... N-nu! Srečen ti, tepec zabiti!...«

Gavril je molčal, veslal, in težko
sopeč je po strani zrl tja, kjer se je
dvigal in spuščal oni ognjeni meč. Ni¬
kakor ni mogel verovati Celkašu, da je
to samo svetilka. Hladno, modro sijanje,
ki je razsekavalo temo in ki se je v
njem bliščalo morje s srebrnim bleskom,
je imelo v sebi nekaj neobjasnjivega,
in Gavril je padel zopet v hipnozo tes¬
nobne bojazni. Veslal je kakor stroj ves
stisnjen, kakor da bi pričakoval od
zgoraj udarec, in nič, nobene želje ni
bilo več v njem — vse je bilo prazno
in brez življenja. Razburjenja te noči
so izpila nazadnje iz njega vse, kar je
bilo človeškega.

A Čelkaš je iznova slavil svojo
zmago : popolen vspeh!... Njegovi živci,
vajeni pretresenja, so se že upokojili.
Brki so mu sladkostrastno trepetali, in
oči so mu žarele od pohlepnega ognja.
Počutil seje izvrstno, žvižgal si je skoz
zobe, in dihajoč globoko v se vlažni vz-
duh morja, se je ogleda val okrog in
se dobrodušno smehljal, kadar so nje¬
gove oči obstale na Gavrilu.

Veter je zavel in razburkal morje,
ki je mahoma zaigralo v čistem valo¬
vanju. Oblaki so postali nekam tanjši
in prozornejši, a bilo je obloženo z
njimi celo nebo. Ne glede na to, da je
veter, čeprav lehak, svobodno vel nad

177

morjem, se oblaki niso zganili, in bilo
je, kakor da so se zamislili v mračne,
žalostne misli.

»No, ti, bratec, zdrami se! Čas je
že ! Glej, kak si — kakor da bi ti iz¬
tisnili iz kože vso dušo in bi ostal samo
Žakelj kosti. Tovariš moj mili!... Konec
je zdaj vsemu. Ej !...«

Gavrilu je bilo vseeno prijetno sli¬
šati človeški glas, četudi je govoril to
Čelkašj

»Čujem« je tiho odvrnil on.

»Tako, tako! Mehkužnež.... No
torej, sedi h krmilu, jaz vzamem pa
vesla v roke, utrudil si se dovolj, pojdi!«

Gavrilje mehanično premenil me¬
sto. Ko je Čelkaš menjaje z njim mesto,
pogledal mu v obraz in opazil, da se
ziblje na tresočih se nogah, se mu je
fant še bolj zasmilil. Potipal ga je po
plečah.

»No, no, ne boj se ! Zato imaš zdaj
lep zaslužek. Jaz te hočem bogato
obdariti, brat! Hočeš četvrtinko pa¬
pirja ? A ?«

»Ne potrebujem ničesar. Samo na
bregu bi bil rad.«

Čelkaš je mahnil z roko, pljunil
in pričel veslati, metaje daleč za sabo
vesla s svojimi dolgimi rokami.

Morje se je prebudilo. Igralo je z
majhnimi valčki, rodeč jih in okraše-
vajoč jih z grebenčastimi penami, po¬
rivajoč drug na drugega in razbivajoč

12

— 178  —

jih v droben prah. Kadar so razpadle
pene, so šepetale in vzdihovale — in
vse okrog je bilo napolnjeno od muzi¬
kalnega šuma in pljuskanja. Tema je
bila kakor živa.

»No, povej mi...« je pričel Čelkaš
— »ko prideš domu, se oženiš, pričneš
kopati zemljo, sejati žito, žena ti bo ro¬
dila otroke, živeža pa bo primanjko¬
valo ; in celo svoje življenje se boš tako
trapil... No, kaj praviš? Ali se to iz¬
plača ?«

»Ali se to izplača!« je plaho in
trepetaje odvrnil Gavril — »kaj je na
tem ?...«

Ponekod je veter raztrgal oblake,
in iz odprtin so gledali modri koščeki
neba, z eno, dvema zvezdama na njih.
Odražujoč se na igrajočem morju, ska¬
kale so te zvezde po valovih, in so zdaj
ugašale, zdaj iznova zabliščale.

»Drži na desno!« je zapovedal
Čelkaš. »Skoro smo na mestu. N—da !...
Končali smo. Imenitno opravilo ! Vidiš
zdaj, kaj ?... Ena noč — in pol tisoč je
moj! A? Kaj praviš k temu?«

»Poltisoč!?« — je maloverno za¬
tegnil Gavril, a v trenotku se je pre¬
strašil in vprašal, naglo udarivši z nogo
ob zavoje v čolnu: »Kake stvari pa
so to ?«

»To so — čipke. Dragoceno blago.
Če prodam vse to, kakor je cena, do-

— 179  —

bim tudi tisoč za nje. No, jaz ne bom
toliko zahteval... Prebrisano, kaj ?«

»N-da-a?« — je zategnil Gavril z
vprašujočim glasom. »Če bi jaz tako!«
— vzdahnil je, spomnivši se hipoma svoje
rojstne vasi, svojega revnega gospodar¬
stva, svoje stiske, svoje matere in vsega
onega daljnega, domačega, radi česar
je on šel na delo, in radi česar se je
tako izmučil to noč. Objel ga je val
spominov o njegovi rodni vasi, prosti-
rajoči se po strmini hriba navzdol k
mali reki, skriti v lesu brez, vrb, jere-
bik in črems... Ti spomini so vdahnili
vanj nekaj toplega in ga nekoliko ob-
odrili... »Ah, lepo bi to bilo!«... je ža¬
lostno zavzdihnil

»N-da!... Jaz mislim, da bi kar na
mestu jo popihal z železnico domu... Ej,
ali bi se zaljubile devojke v tebe doma,
a-ah in še kako!... Samo izbiral bi.
Hišo bi si zgradil... no za hišo bi bilo
sicer premalo denarja...«

»To je res ... za hišo bi ne zado¬
stovalo. Pri nas je les drag.«

»No, pa kaj za to? Staro bi po¬
pravil. Kupil bi si konja, kaj? Ali ga
že imaš?«

»Konja? Imam ga, ali je zelo star...
ta vrag!«

»No, torej konja. Do-obrega konja !
kravo... ovce... Razno perutnino... A?«

»Ne govori!.. Če bi tako bilo! Oh
ti moj Bogi Potem bi se že živelo!«

12 *

»N-da, bratec, to bi že bilo živ¬
ljenje... Jaz se tudi nekoliko razumem
na take reči. Tudi jaz sem imel nekoč
svoje gnezdo... Moj oče je bil med pr¬
vimi bogataši v vasi.«

Čelkaš je polagoma veslal. Čolnič
se je zibal na valovih, poredno pljuska¬
jočih ob njegove boke, in se je še jedva
gibal po temnem morju, ki je po¬
stajalo vedno bolj objestno in predrzno.
Dvoje ljudi je sanjarilo, zibaje se^na
vodi, in zrlo zamišljeno okoli sebe. Čel¬
kaš je pričel navajati Gavrila na misli
o domu, hoteč ga s tem nekoliko ob-
odriti in umiriti. Sprva se je v svojem
govoru skeptično nasmihaval v brke, a
potem, ko je odgovarjal svojemu sobe¬
sedniku, opozarjajoč ga na radosti kmeč¬
kega življenja, ki se ga je sam davno
že naveličal, pozabil in se ga spominjal
samo sedaj — se je polagoma razgrel,
in mesto, da bi izpraševal fanta o nje¬
govem domu in njega opravilih, pričel
mu je, ne da bi sam tega se zavedal,
pripovedovati:

»Poglavitno v kmečkem življenju,
brat, je prostost! Sam ti si gospodar!
Imaš svojo bajto — groš je mogoče
vredna — ali tvoja je. Imaš svojo zem¬
ljo — in če je je tudi samo prgišče —
ali tvoja je! Kralj sina svoji zemlji!...
Ugled imaš in od vsakogar lahko za¬
htevaš, da te spoštuje... Kaj ne?« je
oduševljeno končal Čelkaš.

— 181

Gavril je zrl nanj z radovednostjo in
se je ravnotako razgreval. V teku tega
razgovora je bil že pozabil, s kom ima
opraviti, in videl je pred sabo uprav
takega Seljaka, kakor je bil on sam,
privezanega na veke k zemlji potom
mnogih pokolenj, združenega ž njo s
spomini detinstva, ki se je samovoljno
ločil od nje in od skrbi za njo, in
je moral radi te odtujitve trpeti zaslu¬
ženo kazen.

»Tako je, brate moj, resnica je to !
Ah, še kaka resnica ! Evo, poglej na se,
kaj si sedaj brez zemlje? Aha!... Zem¬
lja, brat, je kakor mati, ne zabiš je
nikolh«

Čelkaš se je zdramil iz svojih
prejšnjih misli... Čutil je oni razdražu-
joči ogenj v prsih, ki se je pojavljal
vsakokrat, ko se je zadel kdo ob nje¬
govo samoljubje — samoljubje brez¬
brižnega skitalca — in osobito oni, ki
ni imel veljave v njegovih očeh.

»Kaj kvasiš !...« mu je rekel srdito.
»Ti si misliš morda, da sem govoril vse
to resno... Drži bolj na široko svoj
žep !...«

* Kak čudak si verldar,« je znova
prestrašil se Gavril. >Ali sem mogoče
govoril o tebi ? Brez dvoma takih kakor
ti je mnogo ! Ah, koliko nesrečnih ljudi
je na svetu!... Klatežev!...«

»Sedi k veslom, tulenj!« je zapo¬
vedal na kratko Čelkaš, zadržavši v

182  —

sebi celo ploho grdih psovk, ki so mu
silile v grlo.

Spet sta premenila svoji mesti, in
ko je Čelkaš zlezel preko zavojev h
krmilu, je začutil živo željo suniti Ga-
vrila, da bi padel v vodo.

Kratki razgovor je umolknil, a zdaj
je od Gavrilovega molčanja dahnilo na
Čelkaša nekaj kakor po domačem selu...
Spomnil se jo prošlosti, pozabivši ravnati
čoln, ki so ga okrenili valovi in pognali
nekam po morju. Zdelo se je, da so valovi
čutili, da je ta čoln izgubil smer, in metaje
ga vedno bolj visoko, so se nalaTiko
poigravali ž njim, svetlikajoč se pod
vesli s svojim nežnim, modrim bleskom.
Pred Čelkašem pa so se podile naglo
slike iz preteklosti, daljne preteklosti,
oddaljene od sedanjosti z visokim zidom
enajstletnega bosjaškega življenja. Vi¬
del se je sebe kot otroka, svoje rodno
selo, svojo mater, rdečelično, okroglo
žensko dobrih, sivih oči, očeta — rde-
čebradega orjaka z mrkim obrazom;
videl je sebe kot ženina, in videl je
svojo ženo, črnooko Anfizo z dolgimi
lasmi, polno, blago in veselo... videl se
je spet kot zalega gardnega vojaka ;
znova potem očeta, sivega in sklonje¬
nega od dela, in mater, zgrbljeno in
upognjeno k tlom ; videl je tudi sliko
svojega povratka v selo, ko se je vra¬
čal iz službe, videl je tudi to, kako se
je ponašal pred celim selom oče s svo-

— 183

jim Grigorijem, brkastim, zdravim vo¬
jakom, in zalim, brhkim fantom... Spo¬
min, ta bič nesrečnih, oživlja celo ka¬
menje prošlosti, in v strup, ki si ga
nekdaj pil, vliva kaplje medu...

Oelkašu se je zdelo, da ga obveja
pomirjujoči, nežni vzduh rodnega zraku,
donašajočega s sabo do njegovih ušes
prijazne besede matere in modro govo¬
rico pravega seljaka — očeta, vse polno
pozabljenih glasov, in polno sočnega
vzduha matuške-zemlje, ki se je komaj
stajala, malo prej razorana, in ki jo
je komaj zakrila smaragdna svila ozi-
mine... In'začutil se je osamljenega, od¬
trganega in zavrženega na veke iz
onega kroga življenja, v kojem je
vzklila ta kri, ki se pretaka sedaj po
njegovih žilah.

»Ej, kam pa gremo?« je vprašal
naenkrat Gavrila.

»Vidiš, kam nas je vrag zapeljal!...
Nič za to... Zaveslaj hitreje... kmalu
smo pri kraju.«

»Ali si se zamislil?« je smehljaje
se vprašal Gavril.

»Utrudil sem se... Tudi guga se
preveč...«

»Guga se, to je res... Zdaj torej
ne moremo priti več v past radi tega ?«
Gavril je sunil z nogo ob zavoje.

»Ne... Bodi miren. Oddam jih ta¬
koj in dobim denar... E — da!«

»Petsto ?«

— 184  —

»Manj gotovo ne...«

»Ej, to ti je svotica! Če bi bila
moja!... Zaigral bi si pesmico ž njimi!«

»Po kmetsko, kaj ?«

»Nič drugače! Takoj bi...«

In Gavril se je spustil na krilih do¬
mišljije. Čelkaš pa je molčal. Brki so
se mu zavili navzdol, desna stran,
zapljuskana od valov, je bila mokra,
oči so mu upadle in izgubile ves blesk.
Vse roparsko v njegovi postavi se je
zmehčalo, utajeno od moreče zamišlje¬
nosti, ki je gledala celo iz gub njegove
zamazane srajce.

»Tudi jaz sem se pošteno utrudil...
Ves sem izmučen!« je izpregovoril
Gavril.

»Glej, kmalu bomo na cilju... Vidiš
tam...«

Čelkaš je naglo obrnil čoln in ga
naravnal k nečemu črnemu, molečemu
izven vode.

Nebo se je znova pokrilo z oblaki
in vlil se je dež, mehak in topel, ki je
veselo pljuskal, padajoč na grebene
valov.

»Stoj! Tiše!« je zapovedal Čelkaš.
Čoln je butnil s kljunom ob telo neke
barke.

»Spijo, ali kaj, ti vragi?« je go¬
drnjal  Čelkaš, prijemajoč se s kavljem
za neko vrv, visečo z ladje. »Spustite
lestve!... Ravno zdaj mora padati ta

— 185  —

dež... Ni mogel prej!... Ej, vi, gobe!...
Ej 1...«

»Je to Čelkaš?« začulo se je od¬
zgoraj prijazno mrmljanje.

— »No, spusti lestve!«

»Kalimera, čelkaš !«

»Spusti lestve, vrag ti prismo¬
jeni !« se je zadrl Celkaš.

»O, danes je prišel jezen... Elou !«

»Popni se Gavril!« okrenil se je
Celkaš k tovarišu.

V trenotku sta bila na palubi, kjer
je troje temnih, bradatih postav, ži¬
vahno pogovarjajo se drug z drugim v
čudnem jeziku, zrlo čez ladjin rob v
Čelkašev čoln. Četrti, ogrnjen v dolg
plašč, je stopil, k njemu in mu molče
podal roko, in se ozrl potem pazljivo
na Gavrila.

»Pripravi do jutra denar !« mu
je kratko rekel Čelkaš. »Sedaj pa grem
spat. Gavril, pojdiva! Hačeš li jesti?«

»Spal bi...« je odvrnil Gavril, in
čez pet minut je že sjnrčal v blatnem
podpalubju barke, a Čelkaš je, sedeč
zraven njega, pomerjal si na noge
neke čevlje in zamišljeno pljuvajoč na
stran, je žvižgal zlobno in turobno
skoz zobe. Potem se je vzleknil vštric
Gavrila, in sklenivši roke pod glavo, je
migajoč z brki zrl pozorno po palubi.

Barka se je zibala tiho na igra¬
joči vodi, včasih je zaškripal les z ža-
lobnim glasom, dež se je mehko vsipal

— 186  —

na palubo, in valovi so pljuskali ob
boke ladje... Vse to je bilo žalostno, in
je zvenelo kakor pesem — uspavanka
matere, ki nima nobenega upanja v
srečo svojega sina...

Čelkaš je pokazavši svoje zobe,
dvignil glavo, ozrl se okrog... Zašepe¬
tal je nekaj in se znova ulegel... Razši-
rivši noge, je bil podoben velikim
Škarjam.

III.

Vzbudil se je prvi, ozrl se ne¬
mirno krog sebe, se takoj spet umiril
in pogledal na še spečega Gavrila. Ta
je sladko smrčal in se v snu smehljal
nečemu z vsem svojim otročjim, zdra¬
vim, zagorelim obrazom. Čelkaš je
vzdahnil in zlez.el kvišku po ozki vrva-
sti lestvici. Skozi odprtino ladje je bilo
videti svinčen košček neba. Bilo je
svetlo, a nekam jesensko dolgočasno in
sivo vreme.

Čelkaš se je vrnil čez dve uri.
Njegov obraz je bil rdeč, brki lepo
kvišku zavihani, in na ustnah mu je
sijal dobrodušno-vesel smehljaj.

Na sebi je imel dolge, močne škor¬
nje, jopič, kožnate hlače, in je bil po¬
doben lovcu. Vsa rijegova obleka je bila
ponošena, a bila je še vedno trdna in
mu je dobro pristojala, ker je delala
njegovo telo širše, skrivala njegovo

— 187  —

suhost, in mu dajala nekako vojaško
postavo.

»Ej, teliček, vstani!« sunil jez nogo
Gavrila.

Ta je skočil na noge, in ne spo-
znavši ga v svoji zaspanosti, ga je
preplašen gledal s svojimi motnimi očmi.
Celkaš se je glasno zasmejal.

»Viš ga, kak je!« se je nazadnje
široko nasmejal Gavril. »Gospod si
postal!«

»Pri nas gre to hitro, No, kako si
vendar plašijiv ti! Ej-ej! Kolikokrat si
se sinoči pripravljal na smrt? A? Po¬
vej no!«

Da, vidiš, presodi sam, prvič sem
bil pri takem opravilu! Lahko bi bil
izgubil svojo dušo za celo življenje!«

»No, bi šel še enkrat, kaj ?«

»Še enkrat?... Veš kaj... to je...
ne vem, kako bi ti rekel? Za kako ceno?...
To mislim!.«

»No, recimo, za dva stotaka?«

»Dvesto rubljev, praviš? To je
druga stvar... Zakaj ne?«

»Stoj, a če pogubiš dušo?«

»Da, vidiš... mogoče je tudi ne po¬
gubim!« zasmejal se je Gavril.

»Ne pogubim je, a postanem mož,
kakor se tiče, za celo življenje.«

Čelkaš se je zadovoljen hohotal.
»No, dobro! Dovolj je šale. Na breg
pojdeva. Pripravi se!«

188  —

»Kaj mi je tega treba? Jaz sem
gotov...«

In zopet sta v čolnu. Čelkaš pri
krmilu, Gavril pri veslih. Nad njima
nebo sivo, enakomerno prepreženo od
oblakov, s čolnom pa se igra motnozeleno
morje, šumno vzdigavaje ga na svojih
še majhnih valovih, brizgajočih veselo
ob bok čolna, svetle, slane žarke. Daleč
izpred čolnovega kljuna je videti žolti
pas peščenega proda, za krmilom pa se
prostira v daljavo svobodno igrajoče
morje, vse izrito od bežeče jate valov,
okrašenih ponekod z bujnimi in belimi
franžastimi penami. Tam v daljavi je
videti še mnogo ladij, zibajočih se na
grudih morja, daleč na levo — cel gozd
jamborov in bele grudi mestnih poslopij.
Od tam se razlega čez morje zamolkel,
grmeč šum, ki se s pljuskom valov ja
spaja v lepo in mogočno pesem... Nad
vsem pa je razgrnjena tanka tanjčica
pepelnate megle, oddaljujoče posamezne
predmete drug od drugega.

»Ej, do večera bo še pošteno za¬
plesalo!« pokimal je Čelkaš z glavo
proti morju.

»Burja?« je vprašal Gavril, krepko
rezajoč z vesli valove. Bil je že ves
moker od nog do glave od teh brizgov,
ki jih je veter razprševal po morju.

»Ehe!« je potrdil Čelkaš.

Gavril je vprašajoče pogledal nanj.

— 189

»No, koliko so ti^dali?« je vprašal
slednjič, videč, da se čelkašu ni hotelo
pričeti razgovora.

»Evo!« je odvrnil čelkaš, prožeč
Gavrilu nekaj, kar je potegnil iz žepa.

Gavril je zagledal papirje, kakor
mavrica pobarvane, in vse je v njegovih
očeh dobilo žarke barve mavrice.

»Eh, ti!... Jaz pa sem mislil, da si
se mi nalagal!... Koliko pa je to?«

»Petstoštirideset! Imenitno!«

»Imenitno zares!...« je zašepetal
Gavril, spremljaje s poželjivimi očmi
teh petstoinštirideset, ki so romali spet
v žep. »E-eh-na! Ge bi ta denar!...« in
na tihem je zavzdihnil.

»Skupaj bova popivala, pobič!«
je z vzhičenjem zaklical Celkaš. »Ej,
pošteno ga bova pila... Ne bodi v skrbeh,
brate, svoj del že dobiš... Štirideset ti
jih dam! A? Si zadovoljen? Če hočeš,
jih dobiš takoj ?

»če ti ni težko... zakaj ne? Jaz
jih sprejmem.«

Gavril je ves trepetal od pričako¬
vanja in še od nečesa ostrega, ki mu
je izsesavalo grudi.

»Hahaha! Ah ti, vražja čečica!
Sprejmem! Sprejmi brate, prosim te!
Lepo te prosim, sprejmi! Ne vem, kam
naj spravim ta kup denarja! Reši me
ga, sprejmi, na!...«

čelkaš je pomolil Gavrilu nekoliko
rudečih papirjev. Ta jih je vzel s tre-

— 190  —

petajočo roko, vrgel vesla stran in skril
papirje nekam pod pazduho, zamižavši
poželjivo z očmi in vdihajoč glasno v
sebe zrak, kakor bi pil nekaj žgočega.
Čelkaš je s porogljivim nasmehom zrl
nanj. Gavril pa je že znova prijel za
vesla, in veslal je nervozno in nemirno,
kakor bi se bal nečesa, in je vprl oči
v tla. Njegova pleča in ušesa so vztre-
petavala.

»Ali si ti pohlepen !... To ni lepo !...
Sicer pa, kaj se hoče?... Kmetavzar...«
je zamišljeno izpregovoril Čelkaš.

»Da, kaj se vse z denarjem lahko
stori!« je vzkliknil Gavril, naenkrat ves
prevzet od strastnega razburjenja. In
pretrgano in naglo, kakor bi bežal za
svojimi mislimi, in bi beže grabil za
besedo, je pričel govoriti o življenju
na deželi z denarjem in brez denarja.
Čast, zadovoljnost, veselje!...

Čelkaš ga je pozorno poslušal, z
resnim obrazom, in zamižal je z očmi,
kakor bi nekaj mislil. Včasih se je na-
smehljal z zadovoljnim nasmehom.

»Dospeli smo!« je pretrgal slednjič
čelkaš Gavrilovo govorjenje.

Val je prijel čoln in ga spretno
nagnal na pesek.

»No, brat, sedaj je konec, čoln je
treba povleči kam dalje, da ga valovi
ne odplavijo. -Že  pridemo ponj. Midva
pa — zbogom! Od tu v mesto je osem
verst. Ti se pač vrneš spet v mesto? A?«

191

Čelkašev obraz je ves žarel od
dobrodušno lokavega nasmeha, in bil
je kakor človek, ki si je izmislil
nekaj zelo prijetnega zase in nepričako¬
vanega za Gavrila. Sunil je z roko v
žep in mečkal tam papirje.

»Ne... jaz... ne grem... jaz...« Gav-
ril je komaj dihal, kakor da bi ga ne¬
kaj davilo. V njem je divjalo celo morje
želja, besedij, čuvstev, ki so se vzajemno
požirale druga drugo in ga žgale, kakor
ogenj.

Celkaš je zrl ves osupel nanj.

»Kaj te muči?« ga je vprašal.

»To je tako...« Toda Gavrilov obraz
je postajal zdaj rudeč, zdaj bled, in
motal se je na mestu, kakor da bi se
hotel vreči na Celkaša, ali kakor da ga
prevzema druga želja, ki mu je težko
izvršiti jo.

čelkašu je postalo tesno, ko je vi¬
del tako razburjenega tega fanta. Čakal
je, da se mu ta razburjenost poleže.

Gavril je pričel nekam čudno sme¬
jati se, s smehom, ki je bil podoben
že stokanju. Glavo je imel povešeno, in
Čelkašu ni bilo mogoče videti izraza
njegovega obraza; nejasno je bilo vi¬
deti samo Gavrilova ušesa, ki so zdaj
rudečila, zdaj bledela.

»No, za vraga vendar!« je za¬
mahnil z roko Čelkaš. »Si se mari za¬
ljubil vame, kaj ? Cmeri se, kakor kaka
deklina!... Ali ti je težko slovo od me-

— 192  —

ne? Ej, sesavče! Povej, kaj ti je? Sicer
grem jaz...«

»Odideš?!« je zvonko zakriknil
Gavril.

Peščena in pusta obal je vztrepe¬
tala od njegovega krika in žolti, od
morskih valov naplavljeni holmci peska
so se skoro zazibali. Vstrepetal je tudi
Čelkaš. In naenkrat se je Gavril pobral
s svojega mesta, vrgel se Čelkašu k
nogam, objel jih s svojimi rokami in
pritegnil jih k sebi. Čelkaš se je opotekel,
sedel težko na pesek, in zaškripavši z
zobmi zamahnil ostro po zraku s svojo
dolgo roko, stisnjeno v pest. A ni mo¬
gel udariti, pridržan od sramožljivega
in prosečega šepeta Gavrilovega.

»Golobček!... Daj meni... ta denar !
Daj ga, za Kriščevo voljo!... Kaj bi ti
ž njim?... Glej v eni noči... samo v eni
noči... Meni pa je treba cela leta... Daj...
molil bom zate! Vekomaj... v treh
cerkvah... za rešitev tvoje duše!... Glej,
ti ga vržeš v veter... a jaz bi ga polo¬
žil v zemljo... Ah, daj mi ga! Kaj ho¬
češ ti ž njim?... Ali ti je tako drag?
Eno noč... in bogat si! Stori dobro delo!
Ti si tako že pogubljen... Ni več rešitve
zate.„ A jaz bi... ah daj mi ga!«

Čelkaš je prestrašen, začuden in
zlovoljen sedel nazaj naslonjen na pesku,
in opirajoč se na pesek z rokama je molčal
in bulil strašno z očmi na fanta, ki je
slonel z glavo na njegovih kolenih in

— 193  -

težko sopeč šepetal svojo prošnjo. Na¬
vsezadnje ga je pahnil stran, skočil na
noge, segnil z roko v žep in vrgel v
Gavrila pisane papirje.

»Na! Žri!...« je kriknil, drhteč od
razburjenja, rezkega sočutja in mrž-
nje do tega pohlepnega roba. In ko je
vrgel tja denar, se je začutil junaka.

»Jaz sam sem ti hotel več dati.
Ganilo me je bilo včeraj... spomnil sem
se na domače kraje... In pomislil sem:
daj, pomagaj fantu. Čakal sem, kaj ti
storiš, ali boš prosil — ali ne. A ti...
Eh, lakomnež ! Beraška duša !... Ali je
vredno zavoljo denarja... toliko kriviti
se? Tepec! Pohlepni vragi;... Nič ne
gledajo nase... Za petak se prodaste!...
A ?...«

»Golobček!... Kristus te zveličaj!
Glej, koliko imam sedaj ?... Tisoče!...
Zdaj sem... bogat!« je cvilil Gavril v
oduševljenju, ves trepetajoč in zakrival
denar v njedra. »Eh ti, predragi! Vse
žive dni te ne pozabim! Nikdar!... Ženi
in otrokom ukažem... molite!«

Čelkaš je poslušal njegovo veselo
cvilenje, gledal na žareči in od strastne
pohlepnosti spačeni obraz, in čutil je,
da bi on — tat, postopač, odtrgan od
rodne grude — ne mogel nikoli biti tako
pohlepen, nizek in brez vsacega ponosa.
Nikoli ne bo tak!... In ta misel in ta
občutek, napolnjujoča ga s spoznanjem
svoje svobode in nadmoči, sta ga za-

13

— 194

državala pri Gavrilu na pustem mor¬
skem obrežju.

»Osrečil si me !« je kričal Gavril,
in prijemši za Čelkaševe roke, jih je
pritiskal na svoj obraz.

Čelkaš je molčal in po volčje ka¬
zal svoje zobe. Gavril pa se je še bolj
razvnel:

»Veš, kaj sem mislil? Peljali smo
se sem... videl sem... denar... in mislil...
lopnem ga... tebe... z veslom... resk!...
Denar k sebi, njega pa v morje... tebe
torej... a? Kdo ga bo pač pogrešal ? In
če ga najdejo, ne pojdejo preiskovat
— kako in kdo ga je — ubil! On pač
ni taka oseba, sem si mislil, da bi se
zavoljo njega kaj prahu delalo!... Ne¬
potreben je on na zemlji! Kdo naj se
zavzame'yzanj ?«

»Sem z denarjem!« je zarjovel
Čelkaš, prijemši Gavrila za grlo.

Gavril seje iztrgal enkrat, dvakrat...
dolga Čelkaševa roka se je ovila kakor
kača okoli njega... resk, in srajca je šla
na kose — Gavril je ležal na pesku
in gledal kakor brezumen s široko raz¬
prtimi očmi, krilil s .prsti svojih rok
po zraku in udarjal z nogami. Čelkaš,
izravnan, suh, lopovski, zlobno kresajoč
zobe, se je smehljal z drobnim in za¬
jedljivim nasmehom, in njegovi brki so
nervozno podrhtavali na oglatem in
ostrem obrazu. Nikoli v vsem življenju

195  —

*

ni bil še tako hudo zadet, in nikoli ni
še bil tako ogorčen.

»Ali si srečen, kaj?« je vprašal
smeje Gavrila, in obrnivši mu hrbet je
odšel in se odpravil proti mestu. Komaj
pa je napravil dva koraka, je Gavril,
prihuljen kakor mačka dvignil se na
eno koleno, in široko zamahnivši po
zraku je zagnal za njim okrogel kamen
in zlobno zaklical:

»Pimf!«

Čelkaš je zastokal, prijel se z ro¬
kami za tilnik, zazibal se naprej, obrnil
se h Gavrilu, in padel z obrazom na
pesek. Gavril je zroč na njega obstal,
kakor mrtev. Tu je oni premaknil nogo,
skušal dvigniti glavo in se stegnil,
vstrepetavši kakor struna. Tedaj se je
Gavril spustil v beg tja v daljavo, kjer
je nad megleno stepo visel kuštrav,
črn oblak in je vladala tema. Valovi so
žuboreli, priskakovali na pesek, zlivali
se ž njim in spet odbežali. Pene so si¬
kale, in vodeni brizgi so pršali po zraku.

Pričelo je rositi. Spočetka redek
dež, je postal kmalu gost in močan,
lijoč z neba v tankih strujah, ki so spletle
cele mreže iz vodenih nitk — mrežo,
hkratu zakrivajočo daljavo stepe in da¬
ljavo morja... Gavril je izginil v nji.
Dolgo ni bilo ničesar videti razun dežja
in dolgega človeka, ležečega v pesku
ob morju. A glej, iz peska se je znova
pojavil bežeči Gavril; letel je kakor

13 *

— 196  —

ptič, in pribežavši do čelkaša, je padel
predenj in ga pričel obračati na zemlji.
Njegova roka se je pomočila v toplo,
rudečo sluz... Vstrepetal je in odstopil
z brezumnim, bledim obrazom.

»Brat, vstani v  malo!« šepetal je
med šumom dežja Čelkašu v uho.

Čelkaš se je osvestil, sunil Gavrila
od sebe, in rekel hripajoč:

»Pojdi... stran!«

»Brat! Odpusti! Sam vrag me
je...« je drgetaje šepetal Gavril, poljub¬
ljajoč Celkaševo roko.

»Idi... spravi se...« je hropel oni.

»Vzami greh z moje duše! Dragi
moj! Odpusti!«

»Po... poberi se! Poberi se k vra¬
gu!« je naenkrat zaklical Čelkaš in se¬
del na pesek. Njegov obraz je bil bled,
srdit, oči motne, in zapirale so se mu,
kakor da bi hotel spati.

»Kaj bi rad še? Storil si... svoje
delo... zdaj pojdi! Spravi se!« In hotel
je suniti z nogo od gorja vsega po¬
trtega Gavrila, a ni mogel, in znova bi
se bil zvrnil, da ga ni zadržal Gavril,
prijemši ga za ramena. Čelkašev obraz
je bil zdaj v isti višini z obrazom Gavri-
lovim, oba sta bila bleda in strašna.

>Pfuj;« je pljunil Čelkaš v široko
odkrite oči svojega delavca.

Ta se je mirno obrisal z rokavom
in zašepetal:

— 197

»Kar hočeš, stori... Ne zinem be¬
sedo. Odpusti mi, za Kriščeve rane!«

»Gnusoba!... Niti grešiti ne znaš!«
je zaničljivo zaklical Celkaš, strgal
srajco izpod svojega jopiča, in molče,
škripajo zdaj pa zdaj z zobmi, je pri¬
čel obvezovati si glavo. »Si vzel denar ?«
je sunil skoz zobe.

»Nisem ga vzel, brat! Ni mi ga
treba!... Samo nesreča je ž njim!«

Celkaš je sunil z roko v žep svo¬
jega jopiča, privlekel ven ovitek pa¬
pirjev, vtaknil en papir spet v jopič, a
vse ostalo je vrgel Gavrilu.

»Vzemi in idi!«

»Ne vzamem, brat!... Ne morem!
Odpusti!«

»Vzemi, ti pravim!« Zarjovel je
Celkaš strašno, preobračajoč svoje oči.

»Odpusti!... Potem vzamem...« je
plaho rekel Gavril in padel Čelkašu
pred noge na vlažni pesek, obilno na¬
pojen od dežja.

»Lažeš, vzameš, gnusoba!« je uver-
jen rekel Čelkaš, in prijemši ga s silo
za lase, mu je vzravnal glavo po konci
in mu zabrusil denar v obraz.

»Vzemi! vzemi! Pač nisi delal za¬
stonj. Vzemi, ne boj se! Ne sramuj se,
da si malone ubil človeka! Za takimi
ljudmi, kakor sem jaz, ne bo nihče ni¬
česar preiskoval. Še hvaležni ti bojo,
ko to zvejo. Na, vzemi! Nihče ne ve

198  —

za to, kar si storil, a nagrade je vse¬
eno vredno. No, evo!«

Gavril je videl, da se Čelkaš smeje,
in postalo mu je lažje. Krepko je stisnil
denar v pest.

»Brat, ti mi odpuščaš? Ti nočeš?
A?« ga je vprašal jokaje.

»Dragi!« mu je v istem glasu od¬
vrnil Čelkaš, dvigajoč se na noge in
kolebajoč se. »čemu? Ne izplača se!
Danes ti meni, jutri jaz tebi...«

»Eh, brat, brat...« je zibajoč z
glavo vzdahnil žalostno Gavril.

Čelkaš je stal pred njim in se
čudno smehljal, a cunja na njegovi
glavi, že nekoliko rudeča, je bila po¬
dobna turškemu fesu.

Dež je lil kakor iz škafa. Morje
je zdaj zamolklo bučalo, in valovi so
bili zdaj že besno in srdito ob breg.

Umolknila sta oba.

»No, zbogom!« je zaničljivo in
hladno izpregovoril Čelkaš, in se od¬
pravil na pot.

Kolebal je, noge so se mu šibile
in tako čudno se je držal za glavo,
kakor da bi se bal, da jo izgubi.

»Odpusti, brat!« je še enkrat za¬
prosil Gavril.

»No dobro!« je hladno odvrnil
Čelkaš in odšel.

Šel je, kolebajoč in držeč glavo
neprestano uprto ob dlan leve roke,

199  —

medtem ko je z desnico tiho vihal svoje
rjave brke.

Gavril je zrl dolgo za njim, dokler
ni izginil v dežju, ki je vedno gosteje
lil iz oblakov v tenkih, brezkončnih
strujah in zakrival stepo v neprodirno,
jeklenobarvno meglo.

Potem je Gavril snel z glave/svojo
mokro čepico, prekrižal se, pregledal
denar, ki ga je imel stisnjen v pesti,
vzdihnil svobodno in globoko, spravil
denar v nedrije, in s širokimi trdimi
koraki se je odpravil ob bregu v na¬
sprotni smeri, kpder je bil izginil
čelkaš.

Morje je šumelo, metalo na obrežje
pesek, velike in težke valove, razbijajoč
jih v prah in pene. Dež je brez pre-
stanka padal na vodo in zemljo... veter
je tulil... Vse okoli je šumelo, rjovelo
in gučalo... zavoljo dežja ni bilo videti
ne morja ne neba.

Kmalu so dež in brizgi valov iz-
mili rudečo pego na mestu, kjer je ležal
Čelkaš, izmili Čelkaševo sled, in sled
mladega fanta na obrežnem pesku...

In nič ni ostalo na pusti morski
obali v spomin na majhno dramo, ki se
je odigrala med dvema človekoma.


Moj sopotnik.

i.

Srečal sem se ž njim v odeski luki.
Tri dni zaporedoma je vstavljala na
njem moje zanimanje njegova kore-
nasta čvrsta postava z obrazom iztoč¬
nega tipa, obraslim z lepo bradico.
Neprestano je švigal pred mano: videl
sem ga, kako je po cele ure stal na
granitnem molu, z držajem palice v
ustih in otožno razgledoval motno vodo
pristana s svojimi črnimi, mandelnasti-
mi očmi ; po desetkrat na dan je šel
mimo mene s korakom brezskrbnega
postopača. Kdo je on?...

Pričel sem ga zasledovati.

On pa, kakor bi me nalašč hotel
dražiti, je vse češče in češče pojavljal se
pred mojimi očmi, in konečno sem se
privadil razločevati iz daljave njegovo
modno, karirano, svetlo obleko in črni
klobuk, njegovo leno hojo in topi, dol¬
gočasni pogled. Bila je povsem nera¬
zumljiva njegova prisotnost tu v luki
sredi žvižga parobrodov in lokomotiv,
žvenketa verig, krika delavcev, v tem

— 201  —

besnonervoznem vrvenju pristana, ob-
krožujočem človeka od vseh strani. Vse
je bilo zaposleno, izmučeno, vse se je
pehalo, kričalo, psovalo se v prahu,
potu... Sredi napornega meteža pa se
je počasi sprehajala ta čudna postava
z mrtvaško dolgočasnim obrazom, rav¬
nodušna napram vsemu.

Konečno, že četrti dan, okolu
obeda, nameril sem se nanj in sklenil,
naj bo kar hoče, da se spoznam ž njim.
Postavil sem se nedaleč od njega z ar-
buzom in kruhom in pričel jesti in opo-
zovati ga, premišljujoč, kako bi se naj¬
primernejše spustil ž njim v razgovor.

Stal je prislonjen h kupu čajskih
sodčkov, in brezciljno ozirajoč se okoli
sebe, je potrkaval s prsti po palici ka¬
kor po flavtu.

Meni, oblečenemu po bosjaško, z
vrvjo težaka na plečih in zamazanemu
od ogljenega prahu je bilo težko iz¬
zvati njega, škrica^ na razgovor . No,
v svoje začudenje sem opazil, da ne
odvrne od mene svojih očij, žarečih z
nekakšnim neprijetnim, poželjivim, ži¬
valskim ognjem. Zaključil sem, da je
predmet mojega opazovanja lačen, in
naglo ozrši se okrog, sem ga vprašal
na tihem :

»Hočete jesti?«

Strepetal je, pohlepno pokazal ma¬
lodane stotino močnih, zdravih zob in
se istotako oprezno ogledal.

- 202  —

Nikdo naju ni opazoval. Tedaj sem
sunil prednj pol arbuza in kos pšenič¬
nega kruha. Pograbil je vse to in iz¬
ginil, sedši za gručo tovorov. Od časa
do časa se je prikazala njegova glava
s klobukom, potisnjenim na zatilnik in
odkrivajočim rujavo, potno čelo. Njegov
obraz se je bliščal od širokega nasmeha,
in ne vem, zakaj mi je neprestano na-
migaval, ne da bi niti za trenotek pre¬
nehal žvečiti. Dal sem mu znamenje,
naj me počaka, šel sem kupit mesa,
kupil, prinesel, in mu ga dal, in se
postavil poleg tovorov tako, da sem po¬
polnoma zagradil svojega bednega
škrica pred tujimi pogledi. Do tedaj je
on jedel in se venomer poželjivo ogle¬
doval, kakor bi se bal, da mu kdo
ugrabi zalogo; zdaj pa je jedel bolj
mirno, no vendar tako naglo in po¬
žrešno, da mi je bilo hudo gledati tega
izstradanega človeka, in obrnil sem mu
hrbet.

»Bog ti povrni! Bog ti povrni!«
me je potresel za ramena, potem me
je prijel za roko, stisnil jo, in jo isto-
tako krepko stresal.

Čez pet minut mi je že pripove¬
doval, kdo da je.

Gruzin, knez Šakro Ptadze, edini
sin očeta, bogatega, kitajskega vlaste-
lina, služil je kot knjigovodja na eni
izmed postaj zakavkaške železnice, in
živel skupno z družino tovariša. Ta

— 203  —

tovariš je nenadoma izginil, odnesel s
sabo denar in dragocenosti kneza Šakro,
in zdaj se je odpravil za njim, da ga
izsledi. Slučajno je bil izvedel, da je
tovariš vzel listek do Batuma. Toda v
Batumu se je pokazalo, da je tovariš
odšel v Odeso. Tedaj je vzel knez
Šakro od nekega Vane Ivanidze, vlasu-
ljarja — ki je bil tudi njegov tovariš
in enake starosti, a mu ni bil podoben
— potni list, in se dvignil v Odeso.
Tu je prijavil policiji tatvino, objavili
so mu, da najdejo tatu, a čakal je dva
tedna, porabil ves svoj denar, in zdaj
že drugi dan ni zavžil niti mrvice.

Poslušal sem njegovo pripovest,
pomešano s psovkami, zrl nanj, veroval
mu in smilil se mi je mladenič. Bil je
še deček — štel je dvaindvajset let, a
po naivnosti bi mu jih dal lahko še
manj. Cesto in z globoko nevoljo je
omenjal tesno prijateljstvo, ki ga je
vezalo s tovarišem tatom, ki mu je
ukradel take stvari, za katere surovi
oče Šakro brezdvomno »zakolje« sina
s »kinžalom«, ako jih sin ne najde.
Preudaril sem, da če ne pomorem temu
fantiču, ga požrešno mesto gotovo po¬
goltne. Vedel sem, kako mnogokrat
neznatne okoliščine popolnijo vrste bos-
jakov; in tu so za kneza Šakro bili
dani vsi pogoji, da pade v ta sicer
pošteni, a ne spoštovani stan. Zaho¬
telo se mi je, da mu pomorem. Sveto-

— 204  —

val sem Šakru, naj gre k policijskemu
poglavarju, in si izprosi vozni listek,
toda on je vzrojil in mi izjavil, da ne
gre. Čemu? Pokazalo se je, da ni pla¬
čal gospodarju, kjer je stanoval, sobe,
a ko so zahtevali od njega plačila, je
nekoga udaril; potem se je skril, in
zdaj je povsem opravičeno mislil, da
se mu policija ne izkaže hvaležno za
neplačano najemnino in za udarec; da,
pravzaprav se niti ne spominja — ali
so bili jeden, dva, trije ali štiri udarci.

Položaj je postal zamotan. Sklenil
sem, da bom delal, dokler ne pridelam
zadostno denarja za njegovo pot do
Batuma, toda oh! pokazalo se je, da
bi se to ne zgodilo tako kmalu, zares
ne tako kmalu, kajti izstradani Šakro
je jedel za tri in še več.

V listem času je bila vsled navala
gladovalcev dnina v luki nizka, in od
osemdeset kopejk zaslužka, sva jih po¬
jedla v dveh šestdeset. Razentega sem
še pred srečanjem s knezom odločil se,
da pojdem v Krim, in ni se mi hotelo
zato ostati za dolgo v Odesi. Predložil
sem tedaj knezu Šakro, da pojde z mano
peš pod temi pogoji: če mu ne najdem
sopotnika do Tiflisa, ga povedem sam
do tja, če pa mu ga najdem, se raz¬
ideva.

Knez je pogledal na svoje škuri-
caste čevlje, na klobuk, na hlače, po-

— 205

gladil si jopič, pomislil, vzdahnil neka-
terikrat in konečno privolil. In tako
sva se odpravila peš iz Odese v Tiflis.

II.

Ko sva dospela v Herzon, sem
spoznal v svojem sopotniku naivno div¬
jega mladeniča, skrajno neizkušenega,
veselega — ko je bil sit, potrtega —
ko je bil lačen: kakor močna in dobro¬
dušna zver.

Med potjo mi je pravil o Kavkazu,
o življenu gurzinskih vlastelinov, njih
zabavah in odnošajih nasproti Seljakom.
Njegova pripovedovanja so bila zani¬
miva, na svoj način lepa, a niso kazala
pred mano govornika v baš laskavi
luči. Pravil mi je na primer sledeči
slučaj :

»K nekemu bogatemu knezu so
prišli sosedje v goste; pili so vino, jedli
čurjok,*) pečenega koštruna, kolač in
pilav,**) a potem je peljal knez goste
v konjušnico. Osedlali so konje. Knez
si je vzel najboljšega in ga pognal po
polju. Ognjevit konj je bil to! Gostje
so hvalili njegovo rast in hitrost, knez
je večkrat zdirjal ž njim, a nenadoma
pridrvi seljak na belem konju in pre-

*) kruh brez kvasa.

**) vrsta riža.

— 206  —

teče kneževega konja — preteče ga in
se ponosno zasmeje. Sram je bilo kneza
pred gosti... Namršil je surovo obrvi,
pozval s kretnjo seljaka k sebi, in ko
je ta prijezdil k njemu, mu je z udarcem
meča odrobil glavo in s strelom iz re¬
volverja v uho ubil konja; potem pa
je naznanil svoj prestopek oblastim. In
obsodili so ga v suženjstvo.«

Šakro mi je pripovedoval to v
tonu, kakor da se mu smili knez. Tru¬
dil sem se dokazati mu, da ni tu po¬
voda za pomilovanje, toda on mi je
podučljivo odgovoril:

»Knezov je malo, Seljakov mnogo.
Za enega seljaka se ne sme še soditi
kneza. Kaj pa je en seljak? Glej« —
in Šakro je pokazal na kepo zemlje. —
»A knez — to je kakor zvezda!«

Prepirala sva se, in v njem se je
kuhalo od jeze. Ko se je jezil, je ka-
kazal zobe kakor volk, a obraz njegov
je dobival oster izraz.

»Molči, Maksim ! Ti ne poznaš kav-
kaškega življenja« kričal mi je.

Moji dokazi so bili brezmočni prod
njegovo avtoriteto, in to, kar je bilo
zame jasno, je bilo njemu — smešno.
Kadar sem ga pognal v rog z dokazi
o veljavnosti svojih nazorov, se ni za¬
mišljal, ampak dejal mi je:

»Pojdi na Kavkdz, živi tam. Spo¬
znal boš, da govorim resnico. Vsi de¬
lajo tako, znamenje — da je tako prav.

— 207  —

Čemu bi tebi veroval, če samo ti edini
praviš — ni tako, a tisoč jih pravi —
da je tako?«

Tedaj sem umolknil, vedoč, da je
treba prepričevati ne z besedami, ampak
z dejanji, njega, verujočega v to, da
je življenje kakor je, docela zakonito
in pravično. Molčal sem, on pa je z
vzhičenjem, cmokaje z usti, govoril
o kavkaškem življenju, polnem divje
lepote, polnem ognja in originalnosti.
Te povesti, če tudi so me zanimale in
vzbujale mojo pozornost, so me ob¬
enem razjarjale s svojo okrutnostjo,
oboževanjem bogastva in surove sile.
Vprašal sem ga, ali pozna Kristusov
nauk ?

»Seveda!« mi je odgovoril sko-
mizgnivši z rameni.

Ko sem ga pa pričel izpraševati,
se je dokazalo, da ve samo toliko : bil
je Kristus, ki je vstal proti judovskim
postavam, in judje so ga razpeli zato
na križ. On pa je bil Bog in zato ni
umrl na križu, ampak je šel v nebo,
in tedaj je dal ljudem novi zakon živ¬
ljenja.... V

»Kakov zakon?« sem ga vprašal.
Pogledal me je s porogljivim nerazu¬
mevanjem in vprašal:

»Si ti kristjan? No! Tudi jaz sem
kristjan. Na svetu so skoro vsi kristjani.
No, čemu vse to izprašuješ ? Vidiš, kako
vsi žive.... To je tudi zakon Kristusov.«

— 208  —

Nato sem pričel pripovedovati mu o
Kristusovem življenju. Poslušal me je
od kraja z zanimanjem, potem pa je
to polagoma ponehavalo, in h koncu
je končalo z zevanjem.

Videč, da me ne posluša njegovo
srce, obrnil sem se znova k njegovemu
razumu in govoril ž njim o ugodnostih
vzajemne pomoči, o koristih znanja, o
koristih zakonitosti, o koristih, samo o
koristih.... No, moji razlogi so se razbi-
vali v prah ob kameniti steni njegovega
svetovnega naziranja.

»Kdor je močan, je sam sebi za¬
kon ! Njemu ni treba poduka, če je
tudi slep, si sam najde svojo pot« —
je ravnodušno odvrnil Šakro.

Umel je biti dosleden samemu sebi.
To je vzbujalo v meni zanimanje do
njega; a on je bil divji, okruten in
čutil sem, kako je nekaterikrat v meni
vsplamtela zavist nasproti Šakru.

No vseeno nisem izgubil upanja,
da se najde med nama dodirna točka
in podlaga, na kateri bi se oba mogla
sniti in razumeti drug drugega.

Imelo sva Perekop za sabo in
približevala sva se Jajli. Sanjal sem
o južnem bregu Krima, knez pa,
pevajoč skozi zobe svoje gruzinske
pesmi, je bil čemeren. Pošel je nama
že ves denar, prislužiti ni bilo nikjer
ničesar. Krenila sva v Feodozijo, kjer

— 209

so v tistem času začenjala dela grad¬
nje luke.

Knez mi je govoril, da bo tudi on
delal, in da pojdeva, kadar si prislu¬
živa kaj denarja, po morju do Batuma!
V Batumu ima on mnogo znancev, in mi
najde takoj mesto dvornika ali straže.
Potepljal me je po plečih in govoril
po pokroviteljsko, sladko mlaskajoč z
jezikom :

»Napravim ti tako življenje! cce,
cce! Pivo boš pil — kolikor ga boš
hotel, kozličev — kolikor te bo volja !
Oženiš se z Gruzinko, z debelo Gru-
zinko, cce, cce, cce!.... Pekla ti bo la-
vaš*) in rodila otroke, mnogo otrok,
cce, cce!«

To »cce cce, me je skonca udiv-
Ijalo, potem pa me je razdražalo in
nazadnje že bolno razjarjalo. V Rusiji
s takim glasom vabijo praseta, v Kav¬
kazu pa izražajo ž njim vzhičenje, po¬
milovanje, zadovoljstvo, gorje.

Šakro je že silno obrabil svojo
modro obleko, in njegovi čevlji so zi¬
jali že na nekaterih mestih. Palico in
klobuk sva bila prodala že v Herzonu.
Mesto klobuka si je kupil on staro
kapo železničnega uradnika.

Ko pa jo je djalvprvona glavo —
djal jo je zelo postrani — me je vprašal:

«Mi stoji dobro? Lepo?«

*) kolač.

U

210  —

III.

Prišla sva v Krim. Za sabo Sim-
feropol, sva krenila proti Jalti.

Hodil sem v nemem oduševljenju
nad krasoto prirode tega divnega kosa
zemlje, povsodi oplakanega od morja.
Knez je vzdihal čemeren, in ogledo-
vaje se okolu z žalostnimi pogledi, je
iskal, da bi nabasal svoj prazni želo¬
dec z nekakšnimi čudnimi jagodami.
Poznavanje njih hranilnih svojstev mu
ni šlo vedno uspešno na roko, in često
je z jedkim humorjem dejal :

»Če se mi preobrne želodec, kako
pojdem dalje? A? Povej, kako?«

Možnost, da bi si kaj prislužila, se
nama ni hotela pokazati, in ker nisva
imela niti groša za kruh, sva se pitala
z ovočjem in nadami za bodočnost. A
knez Šakro mi je pričel že predbaci-
vati lenobo in očitati, da »prodajam
zijala«, kakor seje on izražal. V obče mi
je postajal že neznosen, a bolj nego z
vsem drugim, me je mučil s povestmi
o svojem bajnoslovnem apetitu. Poka¬
zalo se je, da je pozajutrkoval v dva¬
najstih urah »malega kozliča« s tremi
butilkami vina, v dveh urah pa je mo¬
gel brez posebnega napora povžiti po
obedu tri krožnike nekakšne »čahahbili«
ali »čihirtmi«, polno skledo pilava, cel

- 211

raženj kozličevine, »kolačev kolikor
hočeš«, in še mnogo različnih kavkaš-
kih jedi, pri tem pa je pil vina — »ko¬
likor ga je hotel«.

Po cele dneve mi je govoril o
svojih gastronomičnih nagnjenjih in
znanostih — govoril mi je cmokajoč, z
žarečimi očmi, kažoč zobe, in škripajoč
ž njimi, in je glasno vlačil vase in po¬
žiral od gladu nastajajoče sline, ki so
v izobilju brizgale iz njegovih lepo-
besednih ust.

Nekoč, blizu Jalte, sem se udi¬
njal, da izčistim sadni vrt od obrezanih
stebl, vzel sem si plačo že zanaprej
in za celo polovico sem kupil kruha in
mesa. Ko sem prinesel kupljeno, me je
poklical vrtnar, in sledil sem njegovemu
jaozivu, oddavši vse, kar sem nakupil
Sakru, ki se je odtegnil delu pod pre¬
tvezo glavobola. Vrnivši _se čez eno
uro, sem se prepričal, da Šakro, govo¬
reč o svojem apetitu, ni prestopil meje
resnice; od kupljenega ni ostala zame
niti mrvica.

Ni bilo to postopanje kolegijalno,
no molčal sem vseeno — na svojo ne¬
srečo, kakor se je pozneje izkazalo.

Šakro je prezrl moje molčanje in
se okoristil ž njim po svoje. Od tistega
časa se je pričelo nekaj povsem grdega.
Jaz sem delal, on je pod raznimi pre¬
tvezami odtegujoč se delu jedel, spal
in me gonil na delo. Bilo mi je smešno

14 *

in zelo hudo zreti nanj, zdravega fanta,
kako pohlepno je gledal name, ko sem
se truden po končanem delu vračal k
njemu, in me je pričakoval kje v ka¬
kem senčnatem kotu ; a še žalostnejše
in nesramnejše je bilo videti, da me
zasmehuje za to, ker delam. Smejal se
je ža to, ker se je bil navadil prosja¬
čiti, in ker sem bil jaz v njegovih očeh
nekakšno brezmočno strašilo. Ko je
pričel nabirati miloščino, se me je spo¬
četka sramoval, pozneje pa, ko se je
bližal tatarskemu selu, se je kar pred
mojimi očmi pripravljal na beračenje.
Zato se je oprl ob palico in vlačil
nogo po zemlji, kakor bi ga bolela,
vedoč, da skopi Tatari ne dajo ničesar
zdravemu mladeniču. Skregal sem se
ž njim, dokazovaje mu nevarnost ta¬
kega početja... On se je smejal.

»Jaz ne znam delati«, mi je odvr¬
nil na kratko.

Dajali so mu le malo. Tisti čas
sem pričel jaz že prihranjevati. Pot je
postajal od dne do dne vedno bolj te¬
žaven in moje razmerje do Šakra vedno
neznosnejše. Zdaj je že nujno zahteval,
da ga jaz redim.

»Ti mene vodiš? Vodi! Misliš
mar, da morem jaz tako daleč iti? A?
Nisem vajen tega. Še umrl bi lahko !
Zakaj me ti mučiš, ubijaš ? Ako umrem,
kaj se zgodi vse! Mati bo jokala, oče

— 213  —

bo jokal, tovariši bodo jokali ! Koliko
solza bo to ?«

Poslušal sem take reči, a se nisem
jezil radi njih. Pričela se me je polaščati
tedaj čudna misel, naganjajoča me, da
prenesem vse to. Zgodilo se je, da je
on spal, jaz pa sem sedel zraven njega
in opazovaje njegov pokojni, nepre¬
mični obraz, ponavljal sem samemu
sebi, kakor bi se nečesa domišljal:

»Moj sopotnik... sopotnik moj... In
v mojem spoznanju je sčasom nejasno
vznikala misel, da se Šakro samo po¬
služuje svoje pravice, kadar tako sa¬
mozavestno in smelo zahteva od mene,
da mu pomagam in skrbim zanj. V
tej zahtevi je bil značaj, je bila moč.
On me je zasužnjal, jaz pa sem se
mu podvračal in proučaval ga, sledil
vsakemu trepetu njegove fizionomije,
trudeč se dognati, kje in kako se ustavi
v tem procesu prisvajanja tuje oseb¬
nosti. Počutil se je izvrstno, pel je,
spal in bril norce z mano, kadar se mu
je zahotelo. Včasih sva se razšla za
dva, tri dni na razne strani; preskrbel
sem ga s kruhom in denarjem, ako
sem ga imel, in mu naročil, kje naj me
počaka. Kadar sva se sestala znova,
je on, ki me je spremljal sicer z neza-
upnostjo in s trpko zlobo, pozdravil
tako veselo in svečano, in neprene¬
homa se smehljaje je dejal :

214  —

»Mislil sem, da si sam pobegnil
in me zapustil. Ha, ha, ha !«

Dal sem mu jesti, pripovedoval
mu o krasnih krajih, ki sem jih videl,
in nekoč, govoreč o Bahčisaraju, sem
mu hkratu govoril o Puškinu in citiral
njegove stihe. Toda nanj ni napravilo
to nikakega vtisa.

»E, stihi ! To so pesni, ne stihi !
Jaz sem poznal človeka, Gruzinca,
Mato Ležava, ta ti je pel pesni! To
so bile pesni!... Ko je zapel — aj, aj,
aj !... Glasno... zelo glasno je pel! Ka¬
kor da bi se mu obračali v grlu kin-
žali!... Zaklal je nekega krčmarja in
zdaj je šel v Sibirijo!...«

Po vsakem povratku k njemu, sem
vedno niže padal v njegovem mnenju,
in on ni umel skrivati tega pred mano.

Naša opravila niti oddaleč niso
šla dobro. Komaj da mi je bilo mogoče
zaslužiti si en ali poldrugi rubelj na
teden, in samoobsebi se razume, je bilo
to premalo za dva. S Šakrovim prosja¬
čenjem nismo uštedili na hrani ničesar.
Njegov želodec je bil majhno brezno,
ki je pogoltavalo vse brez izbire —
grozdje, melone, slanike, kruh, posu¬
šeno ovočje — in od časa do časa je
bilo, kakor da se je vedno bolj povečal
in zahteval vedno več žrtev.

Šakro me je začel priganjati, da
bi zapustila Krim, razborito mi predo-
čevaje, da je že jesen in pot še dolga.

Soglašal sem ž njim. Razen tega
sem si že dovolj Ogledal ta del Krima,
in šla sva v Feodozijo v pričakovanju,
da zasluživa tam kaj denarja, ki ga
nisva imela nič več. Znova je trebalo
hraniti se z ovočjem in nadami na bo¬
dočnost...

Bedna bodočnost ! Od nebroj nad,
ki jih ljudje polagajo vanjo, izgubi ona
vso svojo prelest, čim postane sedanjost.

Oddaljena dvajset verst od Alušte,
sva se ustavila, da prenočiva. Prego¬
voril sem Šakra, da sva šla ob bregu,
četudi je bil to daljši pot, ali meni se
je hotelo nadihati se morja. Napravila
sva si ogenj in legla okolu njega. Ve¬
čer je bil diven. Temno zeleno morje
je bilo ob skale spodaj pod nama ;
modro nebo je svečano molčalo nad
nama, a okoli naju je že tiho šumelo
aromatično grmičevje in drevje. Mesec
je izšel. Od pisanih, zelenih platan so
padale sence in polzele po kamenju.
Nekje je pela ptica, pela je vabljivo
in zvonko. Njeni srebrni tresljaji so se
tajali v zraku, polnem tihega in slad¬
kega šuma valov, in ko so se izgubili,
se je slišalo nervozno cvrčanje kukca.
Ogenj je gorel veselo, in njegovi pla¬
meni so bili kakor velik, plapolajoč
šopek rudečih in rumenih rož. Tudi on
je rodil sence in te sence so veselo
skakale okoli naju kakor bi se odliko-

210  —

vale s svojo živahnostjo pred lenimi
sencami meseca.

Široko obzorje morja je bilo pusto,
nebo nad njim brezoblačno, in zdelo se
mi je, da sem na kraju zemlje in opa¬
zujem prostranstvo — to dušo očaru-
jočo zagonetko... Opojen od svečane
lepote noči, kakor da sem se tajal v
divni harmoniji barv, zvokov in dihov,
plaho čuvstvo bližine nečesa velikega
je napolnjevalo mojo dušo in srce je
drhteče zamiralo od slasti življenja...

Naenkrat se je Šakro gromko raz-
hohotal :

»Ha, ha, ha!... Kako glup obraz
imaš ! Prav kakor oven ! A ha ha ha !...«

Preplašil sem se, kakor bi nena¬
doma nad mamo zagrmel grom. A to
je bilo še hujše. To je bilo smešno in
bilo je tudi razžaljivo !... On, Šakro, je
plakal od smeha, jaz pa sem čutil, da
se moram razjokati iz drugega vzroka.

V grlu mi je tičal kamen, nisem
mogel govoriti in gledal sem nanj z
divjimi očmi, s čimer sem še bolj po¬
večal njegov smeh. Valil se je po zemlji,
držeč se za trebuh ; jaz pa kar nisem
mogel priti k sebi, tako zelo sem bil
razžaljen; in oni nemnogi, kateri, na¬
dejam se, pojmijo tako žalitev, ker so
mogoče sami poskusili kaj podobnega
— oni bodo znova ocenili v svoji duši
njeno težino.

217  —

»Nehaj !« sem besno zakričal nanj.
Preplašil se je, stresel se, a vseeno se
ni mogel zdržati, navali smeha so se
ga še vedno lotevali, napihaval je lica,
bulil oči in naenkrat je znova prasnil
v smeh. Tedaj sem vstal in šel proč
od njega. Šol sem dolgo, brez misli,
skoro brez zavesti, poln pekočega jada,
osamljenja in razžaljenja. Objel sem
celo prirodo, in molče, z vso dušo od¬
kril se ji v ljubezni, v goreči ljubezni
človeka, ki je nekoliko pesnik.... A ona
se je v Šakrovem obrazu razhohotala
nad mamo za moj zanos ! Daleč bi za¬
šel v sestavljanju obtožbe proti prirodi,
Šakru in vseh uredbam življenja, toda
za mano so se začuli nagli koraki :

»Ne jezi se !« je zmeden izprego-
voril Šakro, nalahko dotaknivši se mojih
pleč. — Ali si molil ? Nisem vedel tega.
Jaz sam ne molim...

Govoril je s plahim glasom deteta,
ki je v objestnosti kaj zakrivilo, in pri
vsi svoji vzrujenosti, si nisem mogel
česa, da nisem gledal njegove klavrne
fizionomije, smešno izpačene od nemira
in straha.

»Ne bom te dražil več. Zares!
Nikdar!«

In zanikaje je stresal z glavo.

»Vidim, da si miren. Delaš. Mene
pa ne siliš. Mislim si — zakaj ? Zato
— ker je gluh, kakor oven....«

218

Tako me je tolažil! Tako se je
opravičeval pred mano! Navsezadnje,
po takih tolažbah in opravičbah mi ni
ostalo druzega, nego, da sem mu od¬
pustil ne samo preteklo, ampak tudi
vse prihodnje....

Čez pol ure je on krepko spal, jaz
pa sem sedel zraven njega in zrl nanj.
V spanju je tudi silni človek brezzašči-
ten in brezmočen, a Šakro je bil po¬
milovanja vreden. Njegove debele ustne
so bile napol odprte in zajedno s pri¬
vzdignjenimi obrvmi so dajale njegove¬
mu obrazu čisto detinski izraz plahega
zadivljenja. Dihal je pravilno, pokojno, a
včasih se je razburjal in bledel, govo¬
reč s prosečim glasom in naglo cele
stavke po gruzinski. Okrog naju je
kraljevala ona napeta tišina, ki vedno
nečesa pričakuješ od nje, in ki, če bi
mogla trajati dolgo, bi spravila človeka
iz uma s svojim popolnim pokojem in
pomanjkanjem vsakega glasu, te žarke
sence kretanja. Tihi šepet valov ni pri¬
hajal do naju — nahajala sva se v
nekakšni jami, porasli z bodičevjem in
podobni mahovitemu žrelu okamenele
zveri. Gledal sem na Šakra in si mislil:
»To je moj sopotnik.... Lahko ga osta-
vim tu, a ne morem mu uteči, ker nje¬
govo ime je — legijon... To je sopotnik
celega mojega življenja... on me bo
spremljal do groba.

- 219  -

IV.

Feodozija je prevalila naša priča¬
kovanja. Ko sva dospela tja, je bilo
tam okoli štiristo ljudi, ki so kakor mi
čakali na delo, in so bili ravno tako
primorani zadovoljiti se z ulogo ogle¬
dovalcev zgradbe mola. Delali so Turki,
Grki, Gruzinci, Smolenci, Poltavci. Pov¬
sod — v mestu in njegovi okolici — so se
potepale v gručah sive, stisnjene postave
»stradajočih«, ki so jih obletavali kakor
volkovi azovski in tavrijski bosjaki.

Videč, da nimava tu kaj delati, in
da hočejo graditi mol brez naju, na¬
potila sva se v Kerč.

Moj sopotnik je držal dano besedo
in me ni več dražil; toda stradal je
zelo; uprav po volčje je brusil zobe,
ko je videl koga jesti, in z grozo me
je navdajal z opisovanjem količine raz¬
nih jedi, ki bi jih mogel on požreti.
Nekaj časa sem je začel govoriti tudi
o ženskah. Sprva le mimogrede, z vz¬
dihi pomilovanja, potem vedno bolj po-
gostoma, s poželjivimi nasmehi »iztoč-
njaka«; nazadnje je prišel do tega, da
ni mogel pustiti mimo ni ene osebe
ženskega spola, kolikor let naj je tudi
imela in katere zunanjosti je tudi bila,
ne da bi napravil kake praktično - filo¬
zofske debele opazke radi tega ali
onega njenega svojstva.

220  —

Razpravljal je o ženskah tako svo¬
bodno, s takim poznavanjem, in pro-
matral jih je s tako čudovito pravega
stališča, da sem moral venomer izplju¬
vati... Nekoč sem se trudil dokazati
mu, da ženska — ni riič slabše bitje od
njega; no, videč da se ne čuti samo
užaljenega zavoljo mojih nazorov, am¬
pak da se nemara celo razsrdi za po¬
nižanje, ki ga je zavoljo mene moral
prenašati — opustil sem svoj 'poskus
do tega časa, ko bode on sit.

V Kerč nisva šla ob obrežju, am¬
pak po stezi, da si na ta način pri¬
krajšava pot; v brašnu sva imela samo
še en ječmenov hlebček od treh funtov,
kupljen od Tatara za poslednjo petico.
Šakrovi poskusi, prositi kruha po vaseh,
niso dovedli do ničesar ; povsod so na
kratko odvračali: »mnogo vas je !« To je
bila velika resnica; zares, strašno mno¬
go je bilo ljudi, iščočih koščka kruha
v tem hudem letu.

Moj sopotnik ni mogel trpeti
»gladovalcev« — konkurentov v nabi¬
ranju miloščine. Zaloga njegovih telesnih
sil mu ne glede na težavnost pota in
slabo hrano ni dovoljevala pridobiti
si takega izpitega in žalostnega izgleda,
ki so se ž njim mogli ponašati oni, kot
z nekako dovršenostjo; če jih je le iz-
daleč opazil, je menil :

— 221  —

»Spet gredo! Ju, ju ju! Čemu po¬
tujejo? Čemu hodijo okoli? Mar je
Rusija tako tesna? Ne razumem ! Za¬
res so tepci ti Rusi!«

In ko sem mu pojasnil vzroke, ki
so prisilili ruski narod, da ide v Krim,
in si poišče kruha, je neverjetno otre¬
sajoč z glavo dejal:

»Ne razumem ! Kako je mogoče !..
V nas v Gruziji se ne dogajajo take
gluposti!«

Prišla sva v Kerč pozno zvečer
in sva bila primorana prenočiti pod
mostovi, vodečimi od pristana paro-
brodov do brega. Ni motilo naju, da
se skrivava : vedela sva, da je iz Kerča,
nedolgo pred najinim prihodom, bil
iztiran ves nepotrebni rod — bosjaški,
in bala sva se, da padeva v roke po¬
liciji ; ker pa je Šakro potoval s tujim
potnim listom, je moglo to privesti
do resnih zapletjajev v naši osod .

Valovi ožine so nas vso noč da¬
režljivo obrizgavali, in ob zori sva iz-
lezhi izpod mosta vsa mokra in pre¬
zebla. Cel dan sva hodila po obrežju in
vse, kar se je dalo zaslužiti — je bil
grivjenik*), ki sem ga dobil od neke
popice, ki sem ji nesel vrečo melon s
trga.

Treba se je bilo zdaj spraviti čez
zaliv v Taman. Ni jeden ladjar naju

*


) deset kopejk.

— 222  —

ni hotel vzeti kot veslače na drugo
obalo, kolikor sem tudi za to prosil.
Vsi so bili ogorčeni na bosjake, ki so
malo pred nama učinili tod mnogo ju¬
naških del, naju pa so, ne brez razloga,
prištevali k njih kategoriji. Proti večeru
sem se ogorčen na svoje neuspehe in
na ves svet odločil za drzen korak,
in ko je nastopila noč, sem ga tudi
izvršil.

V.

Z nočjo sva se odpravila s Šakrom
do carinarske straže, okolu katere so
ležale tri šalupe, privezane z verigami
k obodom, zabitim v kameniti nabrežni
zid. Bilo je temno, pihal je veter, ša¬
lupe so pljuskale druga ob drugo, ve¬
rige so zvenele... Ni mi bilo težko raz¬
majati obod in izriti ga iz kamna.

Pet aršinov nad nama je stopal
carinarski vojak - stražnik in žvižgal
skoz zobe. Kadar se je ustavil tik naju,
prekinil sem svoje delo ; a bilo je še
odveč opreznosti. On pač ni mogel niti
sanjati, da sedi nekdo do grla v vodi,
v nevarnosti, da ga odplavijo valovi.
Mimo tega so verige neprestano žvenke¬
tale tudi brez moje pomoči. Šakro se
je bil že razleknil na dnu šalupe in mi
šepetal nekaj, česar nisem mogel razlo¬
čiti vsled šuma valov. Obod je v mojih

— 223  —

rokah... Val je zgrabil čoln in ga hkratu
zagnal pet senžajev daleč ob brega.
Držal sera se za verigo in plaval po¬
leg čolna, potem sem skočil vanj. Od¬
trgala sva dve deski in pričvrstivši jih
v kljuke mesto vesel, sva odplula.

Nad nama so letali oblaki, pod
nama so se premetavali valovi, in
Šakro, ki je sedel pri krmilu, je izginil
zdaj izpred mojih oči, prevalivši se s
krmilom vred v vodene jame, zdaj se
je dvignil visoko nad mano, in kričeč,
je skoro padel na me. Svetoval sem
mu, da priveže svoje noge k čolnovemu
stolu in ne kriči, ako noče, da ga straža
ne zasliši. Nato je utihnil. Videl sem
belo krpo na mestu njegovega obraza.
Več čas je držal za krmilo. Nekateri-
krat bi imela izmeniti vloge, a bala sva
se prestopiti v čolnu z mesta na mesto.
Kričal sem mu, kako da ravnaj s čol¬
nom ; precej me je razumel in urav¬
nal je vse tako hitro, kako da je rojen
mornar. Deske, ki so nadomestovale
vesla, so mi malo pomagale in mi na¬
trle samo žulje na rokah. Veter je pi¬
hal nama v krmilo, a malo sem se bri¬
gal za to, kam nas ponese, trudeč se
edino, da spravim čolnov kljun povprek
zaliva. To je bilo lahko izvršiti, ker je
bilo videti še ognje Kerča. Valovi so se
zagledovali k nama čez palubo in gnev-
no šumeli, pehajoč drug drugega ; čim
bolj naju je neslo v zaliv, tim silnejši

— 224  —

in glasnejši so postajali. Že se je culo
nekakšno rjovenje, divje, grozno... A
čoln je letel — hitreje in hitreje, bilo
je zelo težko obdržati smer. Neprestano
sva se prevaljaia v globoke jame in
vzletala na vodene grbine, noč pa je
postajala vedno bolj temna in oblaki
so se spuščali niže. Luči za krmilom
so izginile v mraku, in tedaj je postalo
strašno. Zdelo se je, da to prostranstvo
gnevne vode nima več mej. Ničesar ni
bilo videti razen valov, podečih se iz
teme čolnu nasproti.

Strgali so mi eno desko iz rok,
sam pa sem vrgel drugo na dno čolna
in se oprijel krepko z obema rokama
za rob. Šakro je zavpil z divjim glasom
vsakikrat, kadar je čoln poskočil navz¬
gor. čutil sem se nesrečnim in brez¬
močnim v tem mraku, obkrožen od
razjarjenega elementa in oglušen od
njegovega šumenja. Brez upa v srcu,
prevzet zlega obupa videl sem okolu
sebe strašno jednoličnost — povsod
samo valove z belkastimi grivami, raz¬
sipajočimi se v slane kaplje, in oblaki
nad mano, gosti in kosmati, so bili
ravnotako podobni valovom.... Mislil
sem samo na eno: vse, kar se poraja
okrog mene, more biti neizmerno sil-
nejše in strašnejše, in bilo mi je mučno,
da se zadržuje in se noče pokazati
tako kakor je. Smrt je neizbežna. Toda
ta brezstrastni vse izjednjačujoči zakon

— 225  —

je treba s čimerkoli olepšati, ker je že
tako težak in surov. Če bi imel zgoreti
v ognju ali utoniti v blatnem močvirju,
bi se potrudil izbrati prvo — vsekako
dostojnejše....

»Nastavimo jadro?« je kriknil
Šakro.

»Kje je ?« sem vprašal.

»Iz mojega čekmena*)«....

»Vrzi ga sem! Ne izpusti krmila !..«

Šakro se je molče obrnil h krmilu.

»Drži ?«

Vrgel mi je svoj čekmen. Polzeč se
po dnu čolna, odtrgal sem od dna še jed-
no desko, nataknil na njo rokav močne
suknje, in pritrdil jo h klopi čolna,
priprl jo še z nogami in vzel takoj na
to v roke drugi rokav, kar se je pri¬
petilo nekaj nepričakovanega.... Čoln
je odskočil visoko v zrak, padel potem
navzdol, in začutil sem se v vodi, dr¬
žeč v eni roki čekmen in prijemajoč
se z drugo za konopec, nategnjen po
zunanji strani čolna.... Valovi so šu¬
meč skakali čez mojo glavo, jaz pa
sem požiral slano grenko vodo. Napol¬
nila mi je ušesa, usta, nos.... Ovivši se
krepko z rokami za vrv, sem se dvigal
in spuščal po vodi, butal z glavo ob
čoln in vrgši čekmen na njegovo dno,
sem skušal sam skočiti vanj.

kazaška suknja.

15

— 226  —

Po desetkratnem poskusu se mi je
vendar posrečilo, osedlal sem čoln in
sedaj sem uzrl Šakra, ki se je preku-
caval po vodi, držeč se z obema ro¬
kama za isti konopec, ki sem ga bil
ravnokar izgubil. Kakor je bilo videti,
je ovival ta konopec ves čoln naokrog
in je bil potegnjen skoz železne obroče,
ki so bili pritrjeni ob čolnov hrbet!

»Živ!« sem mu zakričal.

V tistem trenotku je skočil on visoko
nad vodo in se takoj potem prekopicnil
na dno čolna. Objel sem ga in začu¬
tila sva obraz pri obrazu, drug poleg
drugega. Sedel sem na čolnu kakor na
konju, uprt z nogami v konopec kakor
v stremena — toda to je.bilo nesigurno :
vsak val bi me lahko izbil iz sedla.
Šakro se je oklenil z rokami mojih kolen
in se tiščal z glavo v moje prsi. Ves je
drgetal, in čutil sem, kako se mu tre¬
sejo čeljusti. Treba je bilo nekaj sto¬
riti. Dno je bilo opolzlo, kakor nama¬
zano z mahom. Velel sem Šakru, naj
se spusti znova v yodo in se oprime
konopca na eni strani, na drugi se obe¬
sim jaz. Mesto odgovora je pričel tr¬
kati z glavo ob moje prsi. Valovi so v
divjem plesu neprestano skakali preko
naju, in midva sva se jedva še držala ;
konopec mi je strašno rezal eno nogo.
Povsod, kamor je seglo oko, so se po¬
rajali visoki holmi vode in šume zopet
izginjali. Ponovil sem Šakru, kar sem

— 227  —

mu bil že ukazal, z zapovedovalnim
glasom. Še močneje je pričel biti me s
svojo glavo v prsi. Ni bilo mogoče več
odlašati. Odtrgal sem od sebe njegove
roke, drugo za drugo in pričel pehati
ga v vodo, da bi se oprijel potem s
syojimi rokami konopca. In tedaj se je
zgodilo nekaj, kar me je prestrašilo
bolj nego vse drugo v oni noči.

»Ti me utapljaš ?« je zašepetal
Šakro in mi pogledal v obraz.

To je bilo v resnici strašno ! Strašno
je bilo njegovo vprašanje, še strašnejši
ton vprašanja, v katerem je zvenela
plaha pokornost pred dejstvom, plaha
prošnja usmiljenja in poslednji vzdih
človeka, izgubivšega vsako upanje, da
izbeži osodepolnemu koncu. A še straš-
nejše so bile oči na mrtvobledem mok¬
rem obličju.

Zaklical sem mu:

»Drži se krepkeje!« in spustil sem
se v vodo sam, držeč se za konopec.
Udaril sem se z nogo ob nečem, in v
prvem trenotku nisem mogel od bole¬
čine ničesar razumeti. A potem sem ra¬
zumel. V meni je vsplapolalo nekaj
toplega, in ves omamljen sem se za¬
čutil močnega kakor nikoli . . .

»Zemlja!« sem vskliknil.

Morebiti so veliki pomorščaki, ki
so odkrivali naše zemlje, zagledavši
jih, zaklicali to besedo z večjim čust¬
vom nego jaz, a dvomim, da so jo za-

15 *

— 228  —

klicali glasnejše od mene. Šakro je za¬
tulil, in vrgla sva se v vodo. Toda
kmalu sva se oba ohladila; voda nama
je segala še do prsi, in nikjer ni bilo
videti kakih zanesljivejših znakov su¬
hega brega. Valovi so bili tu šibkeji
in niso več skakali, ampak se le leno
premetavali preko naju. K sreči nisem
pustil čolna iz rok. Stala sva s Šakrom
ob njegovih bokih in držeč se za re¬
šilni konopec, sva oprezno stopala dalje,
vlačeča s sabo čoln.

Šakro je mrmral nekaj in se sme¬
jal. Jaz sem skrbeče ogledoval se nao¬
koli. Bila je tema. Za nama in na desno
od naju je bil šum valov močnejši,
pred nama in na levo tišji; šla sva na
levo. Tla so bila trda, peščena in vsa v
jamah; včasih nisva dosegala tal in
veslala sva z nogami in eno roko, držeč
se z drugo za čoln; včasih nama je
bila voda samo do kolena. Na globokih
mestih je Šakro vpil, jaz pa sem tre¬
petal od strahu. In nenadoma rešitev —
pred nama je zasvetil ogenj.

Šakro je zakričal na vse grlo ;
toda jaz sem dobro vedel, da je čoln
državna last in sem ga zato takoj na
to opozoril. Utihnil je, a čez nekoliko
minut sem ga čul stokati. Nisem ga
mogel upokojiti — na noben način.

Voda je bila vedno nižja do
kolena, do gležnjev.... Že je ni bilo veči!
S Šakrom sva še vedno vlekla državni

— 229  —

čoln ; a odpovedovale so nama moei in
vrgla sva ga proč. Na poti nama je
bil nekak črn panj. Skočila sva čezenj
— in znašla sva se v bodeči travi. To je
naju bolelo, in je bilo od strani zemlje
negostoljubno, a nisva obračala na to
svoje pozornosti in bežala sva proti
ognju. Bil je za eno verst oddaljen od
naju, in veselo prasketajoč se je zdel,
da se nama smeje nasproti. A tema se
je strašno gnetla krog njega.

VI.

Trije veliki, kuštravi psi so sko¬
čili od nekod in se vrgli na naju. Šakro,
ki je ves čas krčevito stokal, je strašno
zajavkal in padel na zemljo. Švrknil
sem pse z mokrim čekmenom in se
sklonil, iskaje z roko kamenja ali pa¬
lice. Ničesar ni bilo, samo trava je
zbodla moje roke. Psi so naju skupno
naskakovali. Djal sem v usta dva prsta
in zažvižgal kar sem mogel. Odsko¬
čili so, in kmalu na to je bilo slišati
topot in govorjenje ljudi, ki so bežali.

Čez nekoliko minut sva stala ob
ognju v krogu štirih čabanov*), odetih
v ovčje narobe obrnjene kožuhe. Dvoje
njih je sedelo na zemlji in pušilo,
spuščajoč dim v ogromnih kolobarjih ;

*) ovčji pastir.

— 230  —

jeden — visok mož, z gosto črno brado
in visoko kazaško kučmo — je stal za
nama, oprt ob palico z ogromno grčo
iz korena na koncu, četrti, mlad plavo¬
las fant je pomagal stokajočemu Šakru,
da se razodene. Pet sežnjev od nas je
bila zemlja na velikem prostoru po¬
krita s tolsto plastjo nečesa gostega,
sivega in valovitega, podobnega spo-
mladnemu že tajajočemu se snegu. Šele
po dolgem in pozornem opazovanju je
bilo mogoče razločiti pojedine oblike
ovac, tesno se stiskajočih druga k dru¬
gi. Bilo jih je tam nekoliko tisoč, na
tesno zgnečenih s snom in mrakom noči
v gosto toplo in tolsto stepo pokriva¬
jočo plast.

Včasih so zameketale žalobno in
boječe. Sušil sem čekmen nad ognjem
in pripovedoval čobanom vse po res¬
nici, pravil jim tudi o načinu, kako
sem prišel do čolna.

»Kje pa je ta čoln? vprašal me
je strogo siv starec, ne da bi odvrnil
od mene svojih oči.

Povedal sem jim.

»Pojdi, Mihal, pogledi!«

Mihal, oni črnobradi, je vzel pa¬
lico na rame in se odpravil k bregu.

Šakro, drgetajoč od mraza, me je
zaprosil, da mu dam topli, a še vedno
mokri čekmen, a starec je rekel:

»Čaj ! Zavrti se preje, da se ti
ugreje kri. Zavrti se okolu ognja. No!«

Šakro spočetka ni razumel; a potem
pa je takoj skočil z mesta, in gol je
pričel plesati nepopisno divji ples, švi¬
gajoč liki žoga čez ogenj, vrteč se na
enem mestu, bijoč z nogama ob zemljo,
in kričeč na vso moč, razmahovaje z
rokami. Bil je to nad vse smešen pri¬
zor. Dvoje čabanov se je valilo po tleh,
hohotaje se na vse grlo, starec pa je z
resnim, nepremičnim obrazom trudil se
udarjati z dlanmi takt plesu, a ni ga
mogel uloviti; gledal je Šakrov ples,
majajoč z glavo in premikajoč svoje
brke, in neprestano je vsklikal z glo¬
bokim basom :

»Haj-ha! Tako, tako! Haj-ha!
Buc! Buc!«

Osvetljen od ognja, se je Šakro
zvival liki kača, postavljal se v naj¬
različnejše poze, skakal na eni nogi,
udarjal takt z obema in njegovo v
ognju blesteče se telo se je pokrivalo z
debelimi znojnimi kapljami.

Te kaplje so se zdele v ognju ru-
deče, kakor kri.

Zdaj so že vsi trije čabani udar¬
jali z dlanmi; jaz pa sem trepetajoč
od mraza, sušil se ob ognju in premiš¬
ljeval, kako bi to naključje, ki sem ga
doživel, napravilo srečnega kakega
častilca Coopera ali Jul-Verna: ugrab-
ljenje čolna, gostoljubnost do morodcev
in ples divjakov okrog ognja.

_ 232  —

Šakro je že sedel na zemlji zamo¬
tan v čekmen in je jedel ne vem kaj,
oziraje se name s svojimi črnimi očmi,
v katerih se je iskrilo nekaj, kar je
vzbujalo v meni neprijetno čuvstvo.
Njegova obleka se je sušila obešena na
palice, zapičene okoli ognja. Tudi meni
so dali jesti kruha in posoljene slanine.

Prišel je Mihal in molče je sedel
poleg starca.

»No ?« ga je vprašal starec.

»Čoln sem dobil!« je na kratko
odvrnil Mihal.

»Ga ne odplavi lahko voda?«

»Ne.«

In vsi so utihnili in me pogledali.

»Kaj«, je vprašal Mihal, ne da bi
se pri tem posebej na koga obrnil —
»jih popeljemo v vas k atamanu ? Ali
mogoče naravnost k carinarjem ?«

Mihalu ni nihče odgovoril. Šakro
je jedel in molčal.

«K atamanu.... ali carinarskemu
uradu.... Oboje je prav«, je po dolgem
molku spregovoril starec.

»Dovoli, dedec«, sem pričel jaz.

Pa on ni obrnil name nikake po¬
zornosti.

»Tako torej, Mihal! Tista stvar....
čoln je tam ?«

»Seveda, tam«.

»Kaj... ali ga ne odplavi lahko
voda ?«

»Pusti ga torej, naj ostane tam.
Zjutraj pa pojdejo ladjarji v Kerč in
ga vzamejo s sabo. Zakaj bi ne vzeli
s sabo praznega čolna ? A? No, torej...
A zdaj vi... capini... kako... kaj je s
tem ? Se nista oba nič bala ? Ne ?
Te-te!... Še pol verste, in bili bi v
morju. Kaj bi bili storili, da vas je
vrglo v morje? A? Utonila bi kakor
kamen oba... da! Utonila bi, in konec
bi naju bilo. Starec je umolknil, in je
pričel gledati name s porogljivim na¬
smehom na ustih.

»Kaj molčiš zdaj fante?« me je
vprašal.

Meni so bila že odveč njegova
umovanja, ker jih nisem razumel, in sem
menil, da se nama hoče rogati.

»Poslušam te!« djal sem dovolj
srdito.

»No, in kaj še?« nadaljeval je sta¬
rec z zanimanjem.

»No, nič več !«

»Čemu se pa razdražaš? Ali je to
prav, dražiti starejšega, nego li si ti ?«

Utihnil sem.

»A jesti nočeš več?« je nadaljeval
starec.

»Nočem«.

»No, pa ne jej. Če nočeš — pa ne
jej. Pa mogoče bi na pot si vzel kaj
kruha ?«

— 234  —

Vzdrhtel sem od radosti, a se ni¬
sem izdal.

»Na pot bi vzel...« sem rekel mirno.

»Ehe!.., Tak dajte jima na pot
kruha in slanine tam... Mogoče je še
kaj drugega ? Dajte jim tedaj še tisto ?

»Mar že odidejo?« je vprašal Mihal.
Ostala dva sta uprla svoje oči na starca.

»Kaj naj bi delala pri nas?«

»Hoteli smo pač z njima do ata-
mana ali k carinarjem,« je razočaran
pristavil Mihal.

Šakro se je okrenil izza ognja in
radovedno pomolil glavo iz čekmena.
Bil je miren.

»Kaj naj bi onadva pri atamanu ?
Ničesar, oprosti, nimata tam iskati. Že
pojdeta lahko pozneje k njemu, če bosta
hotela.

»Kaj pa s čolnom?« je trdovratno
nadaljeval Mihal.

»S čolnom?« je vprašal starec.
»Kaj je s čolnom? Ali je tam?»

»Da«, je odvrnil Mihal.

»No, pa pusti ga, naj bo tam.
Zjutraj pa naj ga Ivaška zvleče do
pristana... tam ga vzamejo s sabo v
Kerč. Več pa s čolnom nimamo opraviti«.

»Zrl sem neprestano na starega
čabana in nisem mogel uloviti najmanj¬
šega kretanja na njegovem flegmatič¬
nem, zagorelem in ovetrenem obrazu,
po katerem so skakale sence od ognja.

- Ž35 —

»Le da se ne izrodi iz tega kako
zlo, včasih«... je pričel podajati se Mihal.

»Ako boš držal svoj jezik za zobmi,
tudi nobenega zla ne bo, oprosti, če
jih povedemo do atamana, bo to, mi¬
slim jaz, neugodno za nas in za nje. Mi
se brigajmo za naše delo, a oni naj
— odidejo. Ej! Imata še daleč potovati ?«
je vprašal starec, čeprav sem mu bil
že povedal, kako daleč.

»Do Tiflisa«.

»Dolga pot! Evo vidiš, ataman pa
bi jih zadržal; če bi jih pa zadržal,
kdaj prideta tja? Pusti tedaj, naj gresta
zbogom, kamor jo njih pot. A?«

»Kaj pa ? Naj odidejo !« so pritrdili
starčevi tovariši, ko je on, končavši
svoj počasni govor, stisnil močno ustna
in vprašajoče se ozrl na vse, gladeč s
prsti svojo sivo brado.

»No, pojdita torej zbogom, fantiča«
je mahnil z roko starec. »Čoln pa spra¬
vimo mi na mesto. Kaj ne?«

»Hvala ti, starec!« sem snel svojo
čepico.

»Čemu pa hvala ?«

»Hvala, brat, hvala !« sem vzhičen
ponavljal.

»Čemu vendar ta hvala ? Zares
čudno! Pravim jima— pojdita zbogom,
on pa meni — hvala! Mar si se bal,
da te pošljem k vragu ? E ?«

»Kriv sem bil in zato sem se bal«,
rekel sem.

— 236  -

»O!« in starec je privzdignil obrvi.
»Čemu bi jaz spravljal človeka na
drugo pot? Raje ga pošljem po oni
poti, ki hodim sam po nji. Mogoče se
še kedaj srečava, in takrat si posta¬
neva znanca. Včasih je treba drug dru¬
gemu pomoči... Do svidenja...«

Snel je svojo kosmato kučmo z
glave in se nama poklonil. Poklonili so
se tudi njegovi tovariši. Vprašali sva
jih za pot do Anape in odšla. Šakro
se je smejal nečemu...

VII.

„Čemu se smeješ ?“ sem ga vprašal.

Bil sem vzhičen od starega čabana
in njegove življenske morale, bil sem
vzhičen tudi od svežega jutranjega
vetra, vejočega nama v prsi nasproti,
in ker se je nebo očistilo oblakov;
skoro se zasvita, na jasnem nebu vzide
solnce, in rodil se bo blesteč prekrasen
dan...

Šakro mi je lokavo pomežiknil in
se še glasneje razhohotal. Tudi jaz sem
se nasmejal, ko sem slišal njegov veseli,
zdravi smeh. Dve, tri ure, ki sva jih
prebila ob ognju čabanov, in tečni
kruh s slanino, so nama pustili od na¬
pornega potovanja samo lahko utruje¬
nost v kosteh; no, ta občutek ni motil
najinega veselja.

— 237  —

„No, zakaj se pa smeješ ? Mar, ker
si ostal živ, kaj ? Živ in povrhu
še sit ?“

Šakro je zanikaje zamajal z glavo,
sunil me z laktom ob bok, spačil se,
znova se razhohotal in spregovori
nazadnje:

„Ne razumeš, zakaj se mi zdi to
smešno? Ne? Takoj ti povem! Veš,
kaj bi storil, da so nas povedli k temu
atamanu-carinarju ? Ne veš ? Rekel bi
glede tebe : utopiti me je hotel! In zjokal
bi se. Tedaj bi se me oni usmilili in
ne bi me vrgli v temnico! Razumeš ? a

Spočetka sem hotel vzeti to za
šalo, toda on me je znal prepričati o
resnosti svoje namere. Tako temeljito
in jasno me je prepričal o tem, da me
je, namesto da bi se razsrdil nad tem
njegovim naivnim cinizmom, napolnilo
čuvstvo globokega usmiljenja do njega.
Kaj drugega je mogoče občutiti proti
človeku, ki ti z najvedrejšim nasmehom
in najiskrenejšim glasom pripoveduje,
da te je hotel ubiti ? Kaj mu hočeš, če
gleda na ta prestopek kakor na
neko-ljubo in ostroumno šalo?

Z vsem ognjem sem se spustil v
to, da mu dokažem vso nenravnost
njegove nakane. Zelo jednostavno mi
je odgovoril, da ne morem pojmiti nje¬
gove koristi, da pozabljam, da živi on
na tuj račun, in da ga za to gotovo ne
bodo pohvalili.

— 238  —

V tistem hipu je zablisknila v meni
žalostna misel...

„Počakaj“, rekel sem mu, »ali
veruješ ti v to : da sem te hotel v res¬
nici utopiti ?“

„Ne !... Ko si me tlačil v vodo —
sem veroval, ko si sam stopil v njo —
nisem veroval!“

„Hvala Bogu ! sem vskliknil. „No
tudi za to hvala ti.“

„Ne, ne zahvaljuj se! Jaz se ti
moram zahvaliti ! Tam, ob ognju, je
bilo mraz tebi in je bilo mraz meni...
čekmen je tvoj — a nisi ga obdržal
za se. Posušil si ga in dal meni. Zase
pa nisi imel ničesar. Glej, zato se ti
moram zahvaliti ! Ti si zelo blag člo¬
vek — vem to. Ko prideva v Tiflis, ti
bo vse poplačano. K očetu te popeljem.
Porečem očetu: — Daj mu jesti in
piti, mene pa zapri v hlev k svinjam!
Tako vidiš, mu porečem. Pri nas boš
živel, za vrtnarja boš, vino boš pil in
jedel, kar boš hotel!... ah, ah, ah!...
Krasno življenje boš imel; Brez vseh
skrbi!... Pil, jedel boš z mano iz iste
sklede 11 ...

Svitalo se je. Daljina morja je že
bleščala z rožnatim zlatom.

„Spal bi!“ je rekel Šakro. Vsta¬
vila sva se. On je legel v jamo, izrito
od vetra v suhem pesku nedaleč od
brega, in zamotavši se z glavo v

— 239

čekmen, je skoro zasnul. Sedel sem
poleg njega in gledal na morje.

Živelo je s svojim širokim življe¬
njem, polnim silnega dvigovanja. Jate
valov so šumeče valile se na breg in
se razbivale ob pesku, ki je tiho škri¬
pal, sesajoč vase zeleno vodo. Razma-
hovaje z belimi grivami, so prednji va¬
lovi s šumom udarjali s prsi ob breg
in se odbiti zopet umikali; a srečali
so jih drugi, ki so prišli jim pomagat.
Objemši se krepko v penah in brizgih,
so se znova zavalili na breg in butali
nanj hrepeneč razširiti meje svojega
življenja. Od obzorja do obale, na
vsem prostranem morju so se porajali
ti gibki in silni valovi in hiteli in hiteli
v gosti masi, tesno zvezani drug z dru¬
gim po enem in istem cilju.., Solnce je
vedno bolj žareče osvetljevalo njih
hrbtove, ki so na daljnih valovih, na
obzorju, bili krvavorudeči. Ni ena
kaplja se ni izgubila brez sledu v tem
titanskem dvigovanju vodne mase, ki
se je zdela kakor navdahnjena od
nekega zavestnega cilja, ki ga dosega
s temi širokimi, ritmičnimi udarci. Pri-
vlačljivo lepa je bila hrabrost prednjih
valov, nagajivo naskakujočih molčeči
breg, in lepo je bilo gledati, kako je
mirno in družno šlo za njimi vse
morje, mogočno morje, že ovenčano od
solnca v vseh mavričnih barvah in polno
umerjene zavesti svoje lepote in sile...

240  —

Izza rta je sekajoč valove priplul
ogromen parobrod, in važno zibajoč
se po vzvalovanem krilu morja, je za¬
plul po hrbtovih valov, besno butajočih
ob njegove boke. Bleščeč se na solncu
v svoji lepoti in sili, bi ob drugem času
morda napeljal človeka na misli o po¬
nosnem stvarjanju človeštva, zasužnju¬
jočem si prirodne elemente... Ali poleg
mene je ležal človek — element.

VIII.

Šla sva po Terski pokrajini. Šakro
je bil razkuštran in raztrgan, da ga je
bilo veselje gledati, in vražje zloben,
čeravno ni več trpel lakote, kajti za¬
služka je bilo dovolj. Pokazal se je
nesposobnega za kakršnokoli delo. Ne¬
koč je poskusil pri mlatilnici odgrebati
slamo, a čez pol dneva je zapustil delo,
ker so mu grablje napravile na dlanih
krvave mozolje.

<- Hodila sva dovolj počasi — po
dva dni sva delala, en dan sva hodila.
Jedel je Šakro do skrajnosti brez mere,
in po milosti njegovega nenasitnega
želodca, nisem mogel nikdar nabrati
toliko denarja, da bi mogel kupiti mu
kakršenkoli del obleke. Vsa njegova
obleka je bila samo spojina raznolikih
lukenj, na vse mogoče načine zvezanih
z raznobojnimi zaplatami.

f

— 241  —

Nekoč v neki vasi je izmuznil iz
moje torbice, z velikim trudom, da on
niti vedel ni za to, prisluženih pet
rubljev; pod večer pa se je pojavil v
hiši, kjer sem jaz delal na vrtu, pijan,
v družbi tolste kazaške babure, ki me
je pozdravila tako-le :

»Zdravo, prokleti heretik !«

Ko sem začudjen nad takim epitetom
vprašal, zakaj sem heretik, mi je smelo
odvrnila:

»Zato, zlodej, ker braniš fantu, da
ljubi ženske. Mar moreš ti zabraniti,
kar zakon dovoljuje?... Anatema ti!«...

Šakro je stal poleg nje in pritrju¬
joče kimal z glavo, Bil je močno pijan,
in če se je le okrenil, se je zazibal...
Spodnja ustna mu je visela navzdol.
Motne oči so zrle v moj obraz brez¬
umno — uporno.

„No, ti, kaj si se,j tako zapičil v
nas s svojimi očmi? Daj mu njegov
denar ! 11  je zakričala hrabra babnica.

»Kakšen denar ? 11  sem se začudil.
»Daj ga, daj ! Sicer te spravim k pogla¬
varju. Daj tistih 'poldritgosto rubljev,
ki si mu jih vzel v Odesi!«

Kaj mi je bilo storiti? Vražja baba
bi i  svoji pijanosti navsezadnje ušla
k poglavarju in potem bi vaško pogla¬
varstvo, strogo nasproti raznim tujcem,
naju zaprlo. Kdo ve, kaj bi moglo na¬
stati iz tega prizora za mene in za
Šakra. In začel sem diplomatično tola-

1G

— 242  —

žiti babo, kar nazadnje ni stalo mnogo
truda. Nekako s tremi butilkami vina
sem jo umiril popolnoma. Zavalila se
je na zemljo med arbuze in zaspala.
Spravil sem tudi Šakra spat. Drugi dan
zarana sva šla iz vasi, pustivši babnico
z arbuzami.

Napol bolan od pijanosti, skrem-
žanega in nabuhlega obraza je Šakro
venomer pljuval in težko vzdihoval.
Poskusil sem razgovor ž njim, a ni mi
dal odgovora in je samo kimal s svojo
kuštrasto glavo, liki izmučeno kljuse.

Dan je postal vroč in vzduh je bil
napolnjen od težkega izpuhtevanja
vlažne zemlje, porastle z gosto in visoko
travo, ki nama je segala skoro do ra¬
men. Povsodi okoli naju je stalo nepre¬
mično zeleno baržunasto morje in dihalo
v znojno nebo s sočnimi vonjavami, od
katerih se je kar vrtelo v glavi...

Šla sva po ozki stezi, po kateri
so se pred nama in za nama plazile
male, rudeče kačice, zvijajoče se pod
našimi nogami. Tišina, ki je vladala
naokoli, je naju uspavala in pogrezovala
v neko sanjavo dremotno stanje. Blizu za
nama so se dvigale po nebu počasi črne
in goste gruče oblakov. Zlivajoč se
eden v drugega, pokrili so vse nebo
za nama, tako da je bilo spredaj še
jasno, čeravno so krpe oblakov prile-
tavale vanje in objestno letele nekam
naprej, obletavale nas in vse gostejše

— 243

pokrivale nebo. V daljavi nekje je grmel
grom in njegovi bobneči glasovi so se
vedno bolj približevali. Debele deževne
kaplje so pričele padati in udarjati ob
travo. Trava je zvonko šuštela.

Nisva imela kam, da se zatečeva.
Nastala je tema, in šelest trave je za¬
zvenel močneje, ali nekako uplašeno.
Zagrmel je grom — in oblaki so vstre-
petali, obdani od sinjega ognja. Gost
dež se je ulil iz škafa, in udarci groma
so drug za drugim grozno in nepretrgano
bobneli po stepni pustinji. Trava, vsa
posvaljkana od udarcev vetra in dežja
je ležala na zemlji in tiho šuštela. In
vse je trepetalo in valovalo. Strele,
slepeče oči, so trgale oblake... V njih
modrem lesku je vstajala v daljavi
veriga gora, blesteča v sinjih ognjih,
srebrna in hladna ; a ko so bliski ugašali
izginila je, kakor da se je pogreznila
v temno brezno. Vse je grmelo, vzdr-
getovalo, odbijalo zvoke in jih spet
rodilo. Zdelo se je, kakor da se nebo,
motno in razsrjeno, očiščuje z ognjem
od prahu in vsake gnusobe, dvigajoče
se do njega z zemlje, zemlja pa da
trepeta v strahu pred njegovim srdom.

Šakro je renčal, kakor preplašeno
pse. Meni pa je bilo veselo pri srcu ;
dvignil sem se nekako nad vsakdanjo¬
stjo, opazujoč to veličastno mračno sliko
stepne nevihte. Divni kaos je klical in
vspodbujal na junaško ljubav, obvla-

16 *

- 244  -

dajoč dušo z grozno in veličastno har¬
monijo...

In meni se je zahotelo, da sodelu¬
jem v nji, da izrazim s čimersi-bodi
prekipevajoče čustvo vshičenja pred to
tajno silo, uničujočo temo in oblake.
Zdelo se je, da je modri plamen, ki je
objemal nebo, gorel tudi v mojih prsih;
ali s čim naj bi izrazil svojo veliko vzru-
jenost in svoje brezmejno občudovanje
pred to veličastno sliko prirode ?... Za¬
pel sem — na glas, z vso svojo silo.
Grom je rjovel, bliski so bleščali, trava
je šuštela, jaz pa sem pel in se čutil v
popolnem sorodstvu z vsemi temi gla¬
sovi... Razum me je zapuščal; odpust¬
ljivo je to, ker ne škoduje nikomur
razen meni. V meni je pokipevala želja,
da objamem in vsrkam vase čim več
žive in mogočne krasote in sile, besneče
po stepi, in da ji bom bliže... Burja na
morju in nevihta v stepi! — ne poznam
veličastnejših pojavov v prirodi.

Kričal sem torej, ker sem dobro
vedel, da ne vznemirjam nikogar s
takim obnašanjem in no silim nikogar
podvreči strogi kritiki moj način delo-,
vanja. Ali naenkrat me je sunil nekdo
v nogo, in neprostovoljno sem se zvrnil
v lužo...

Sakro je strmel vame z resnimi in
srditimi očmi....

- 245

»Ali si prišel ob pamet? Kaj?
Molči in ne kriči, sicer ti zamašim go¬
bec ! Razumeš !*

Osupnil sem in ga vprašal takoj,
s čim ga jaz motim...

»Plašiš me! Si razumel? Grmi —
Bog govori, ti pa rjoveš, kakor da bi
te kdo drl... Kaj misliš o sebi?«

Odvrnil sem mu, da imam pravico
peti, če se mi to ljubi, ravno tako
kakor on.

»Ali jaz nočem tega !«je kategorično
odvrnil.

»Ne poj j« sem zavrnil jaz.

»Ne poj tudi ti« je strogo zaukazal
Sakro.

»Ne, pel bom še močneje...«

»Cuj me, kaj pa misliš?« je srdito
spregovoril Šakro. »Kdo si vendar ti ?
Imaš-li dom ? Imaš-li mater ? Očeta ?
Sorodnike? Zemljo? Kdo si ti na
zemlji? Ti si človek, misliš? Evo, jaz
sem človek! Jaz imam vse!«... Udaril
se je ob prsi. »Jaz sem knez !... A ti...
ti si — ničla! Ničesar nimaš. Mene
pozna Kutais in Tiflis!.. Razumeš? Ne
nasprotuj mi! Hočeš-li mi služiti ? —
Zadovoljen boš ! Dam ti devetero plačo.
Hočeš mi to storiti? Ne moreš ravnati
drugače ; sam si rekel, da je velel Bog
služiti vsem brez plačila! Jaz te pa
plačam po knežjo ! Zakaj me mučiš,
učiš, plašiš ? Hočeš mar, da bom kakor
ti ? To ni prav ! Ni mogoče storiti dru-

gega sebi podobnim!... Eh, eh, eh!...
fu, fu !«

Govoril je, cmokal, hrkal in vzdi¬
hoval... Zrl sem nanj začudjen z od¬
prtimi usti. Bilo je očitno, da je izlival
pred mano vse svoje ogorčenje, vse
krivično ponižanje in nezadovoljnost
z mano, ki se je bilo nakopičilo v
vsem času najinega potovanja. V večje
podkrepljenje tega me je trkal z prsti
ob prsi, tresel me za ramena, a pri
posebno važnih mestih je butal vame
7  vsem svojim truplom. Omival je naju
dež, nad nama je nepretrgano bobnel
grom a Šakro je tulil na vse grlo, da
bi ga jaz mogel slišati.

Tragikomičnost mojega položaja
mi je postala tedaj jasnejša, bolj nego
vse, in razhohotal sem se, kar sem le
mogel...

Šakro je pljunil in se olcrenil od
mene.

IX.

čim bolj sva se bližala Tiftisu,
tem bolj je Šakro postajal zamišljen
in potrt. Nekaj novega se je pojavilo
na njegovem upadlem, a vseeno nepre¬
mičnem obrazu. Nedaleč od Vladi-
Kavkaza sva prišla v čerkeski aul,
kjer so naju najeli, da sva brala
koruzo,.

Po dvadnevnem delu med Čerkesi,
ki skoro niti govorili niso po ruski, in
so se nama neprestano smejali in se
na svoj način delali norca iz naju, sva
sklenila zapustiti aul, ker sva se zbala
vedno bolj naraščujočega sovražnega
razpoloženja aulnikov napram nama.
Bila sva komaj deset verst oddaljena
od aula, ko je izvlekel Šakro iz nedrija
zvitek lezginskega muselina in s pono¬
som ga pokazal rekoč:

»Ne bo treba nama več delati !
Prodava ga — in vsega si nakupiva !
Do Tiflisa bo zadostovalo! Razumeš?«

Bil sem ogorčen do besnosti, po¬
grabil sem muselin, vrgel ga daleč
stran in se ogledal nazaj. Čerkesi ne
poznajo šale. Nedolgo pred tem smo
slišali od kozakov sledečo zgodbo:
Neki bosjak je pri svojem odhodu iz
aula, kjer je delal, vzel s sabo železno
žlico. Čerkesi so ga dohiteli, preiskali,
našli pri njem žlico in razparali so mu
s ldnžalom trebuh, sunili globoko v
rano žlico, a zatem so mirno odšli,
pustivši ga v stepi, kjer so ga kazaki
našli polmrtvega. Povedal jim je to in
umrl na poti v vas. Kazaki so nas ne¬
malokrat svarili pred Čerkesi, pripove-
dovaje nam podučljive zgodbe v tem
oziru — in nisem imel razloga, da ne
bi jim veroval.

Opozoril sem Šakra na to. Stal je
pred mano, poslušal me, in naenkrat

je molče, pokazavši zobe in namršivši
obrvi, vrgel se kakor mačka na me.

Pet minut sva se pošteno mika¬
stila drug drugega, in h koncu mi je
Šakro z gnevom zaklical:

»Dovolj !«

Izmučena sva molčala dolgo sedeč
drug proti drugemu... Šakro je z ža¬
lostnimi očmi pogledaval tja, kamor
sem vrgel rudeči muselin in je rekel:

„Zakaj sva se stepla ? Fa, Fa, Fa !! ?
kaka neumnost! Ali sem te jaz okradel...
Česa ti je žal? Meni je tebe žal,
zato sem tudi kradel. Ti delaš, jaz pa
te ne razumem, kaj naj storim? Hotel
sem ti pomagati"...

Poskusil sem objasniti mu, kaj je
tatvina...

»Prosim te, molči! Tvoja glava je
kakor štor... 1 ' se je prezirljivo okrenil
k meni in dejal:

»Ali boš kradel, ko boš umiral?
No! čemu pa živiš? Molči ! 11

Boječ se, da ga iznova ne razdra¬
žim, sem umolknil. Bil je to že drugi
slučaj tatvine. Še prej, ko sva bila ob
črnem morju, izmaknilje grškim ribičem
žepno vago. Takrat sva se tudi malo¬
dane stepla.

»No, ali greva naprej ?“ vprašal
je, ko sva se oba nekoliko upokojila,
pomirila in oddahnila.

Šla sva dalje. Z vsakim dnem je
postajal on mračnejši in gledal me je

— 249  —

nekako tuje, izpod čela. Nekega dne,
ko sva imela že za sabo darjasko sote¬
sko in sva se spuščala z Gudama, je
pričel:

„Še dva dneva — in prideva v
Tiflis. Cce, cce,“ zamlaskal je z jezikom
in obraz se mu je zasvetil od zadovolj¬
stva. ,.Pridem domu — kod si hodil?
Potoval sem! Okopljem se... aha! Na¬
jem se... kolikor bom le mogel! Materi
porečem — mnogo hočem jesti. Očetu
porečem — oprosti mi, videl sem mnogo
gorja in izpoznal življenje... raznih
ljudstev! Bosjaki so vrl narod! Če
srečam koga, mu dam rubelj, povedem
ga v duhan in porečem — pij vino, jaz
sam sem bil bosjak! Pravil bom očetu
tudi o tebi... To je mož — bil mi je
kakor starejši brat... Učil me je. Bil
me je kot psa... Hranil me je. In zdaj,
porečem, hrani ga za to. Hrani ga leto
in dan. Eno leto ga hrani — glej, kako
dolgo! Čuješ, Maksim?"

Kad sem poslušal, ko je tako go¬
voril; kazal je v takih trenutkih nekaj
prirodnega in detinskega. Take stvari
so me tudi radi tega zanimale, ker ni¬
sem imel v Tiflisu nijednega znanca, a
bližala se je zima — na Gudamru naju
je bil že zalotil sneg. Zanašal sem se
nekoliko na Šakra.

Hodila sva hitro. V Mchetu sva —
v stari prestolnici Iberije. Jutri prideva
v Tiflis.

Že izdaleč, na pet verst, ugledal
sem prestolno mesto Kavkaza, stisnjeno
med dvema gorama. Konec poti! Bil
sem veselo razpoložen — Šakro ravno¬
dušen. S topimi očmi je zrl predse in
pljuval vstran sline od gladu ter se
neprestano z od bolesti izpačenim obra¬
zom prijemal za trebuh. Najbrže je
požrl neprevidno sirovo korenje, na¬
brano na poti.

»Misliš, da pojdem jaz — gruzinski
plemič — v svoje mesto čez dan, tak
kakor sem, raztrgan in umazan? Nee !
Čakala bova večera. Stoj !“

Sedla sva poleg zidu nekake za¬
puščene bajte in povivši si poslednji
papiroski sva trepetaje od mraza,pričela
pušiti. Z vojno-gruzinske ceste sem je
vel rezek in močan veter. Šakro je pel
skozi zobe neko turobno popevko...
Jaz sem mislil na toplo izbo in na
druge udobnosti, ki jih ima stalno
življenje pred življenjem brez doma.

»Pojdiva !“ se je dvignil Šakro z
odločnim obrazom.

Stemnilo se je. Mesto je zažigalo
luči. Divno je bilo gledati: luči so po¬
lagoma druga za drugo priskakavale
od nekod v temo, gluho ovijajočo do¬
lino, v kateri se je skrivalo mesto.

»Čuj, daj meni to kapuco, da si
zakrijem obraz... sicer me lahko spo¬
znajo znanci. 11

251  —

Dal sem mu kapuco. Šla sva po
Olginski ulici. Šakro je žvižgal nekaj
odločnega.

»Maksim ! Vidiš postajo konjske
železnice? Verijski most? Sedi tu in
čakaj! Prosim te počakaj! Grem v neko
hišo, da poprašam tovariše po svojih,
po očetu in materi..."

„Se vrneš kmalu?"

„Takoj! En sam trenotek! 1 '

Zavil je brzo v neko temno in
ozko stransko ulico in izginil v nji...
za vedno.

Nikdar več nisem srečal tega člo¬
veka — svojega sopotnika skozi skoraj
štiri meseca življenja, toda spominjam se
ga večkrat s prijetnim čustvom in
veselim smehom.

Naučil me je mnogo, česar ne
najdeš v debelih folijantih, napisanih
od modrijanov — ker je modrost živ¬
ljenja vedno globlja in obsežnejša od
modrosti ljudi j.

V

.1





NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000490134