152
Kancijan: Na tihem in na skrivnem.
V torek popoldne je bilo.
Sirnik je hodil bosonog po sobi gori in doli... Na zapečku so se mu sušili črevlji, na železnem oklepu kraj peči pa so visele nogavice .. .
Zjutraj je bil v šoli. Po precej dolgem, plundrastem potu si je premočil že parkrat zakrpane črevlje . ..
pripet ozek čoln. Rada bi ga bila odnesla ali vsaj napolnila z vodo in potopila. Colnič pa se je zibal in zibal, in čim silneje so divjali valovi, tem višje se je dvignil iznad reke ... O, potopiti se ni pustil . . .
Lovro ga je nekaj trenutkov nepremično opazoval in z obraza mu je bilo brati, kako je nekaj premišljeval...
Portas. Paolo   s  Cestijevo  piramido v Rimu.
Včasih je postal ob oknu in gledal mimo-gredoče. Skrbno je vsakega pogledal zlasti pod noge . ..
„Vse močno ... dobro .. .!"
Ali vmes je pricapljalo tudi kako revše v raztrgani, z nerodnimi cunjami oviti obutvi, če je bila to sploh obutev . . .
„Solamen miseris .. ." je pomislil dijak.
Onkraj pota pa se je valila umazano-zelenkasta Ljubljanica. Od časa do časa je drzno  zapljuskala  proti  bregu,  kjer  je bil
In planil je izpred okna z veselim skokom in polglasnim žvižgom. Navadno je zažvižgal takrat, kadar je našel srečno misel.. .
Nekdo je potrkal.
„Prosto!"
Potrkal je vdrugič.
„ Prosto!" je za vpil Lovro bolj nakratko in se bližal k vratom, da bi jih odprl sam.
Prišelc ga je prehitel.
V sobi se je pojavil napol gosposko oblečen mož srednje postave in srednje starosti.