Iz raske zsinaiiie pollfihc. Boljševiškl izvršilnl odbor je izvršil važno spremembo v diplomatski službi sovjetske Rusije. Čičerin, ki je vodil komisarijat za zunanje zadeve, ali po naše zunanje ministrstvo, je končnoveljavno zapustil svoje mesto in njegove posle je prevzel za stalno Litvinov. Dejansko se s tem stvar ni bistveno spremenila. Kajti Čičerina že doigo muči sladkorna bolezen, ki ji je zamanj iskal leka v srednjeevropskih zdraviliščih; že par let je vodil zunanje zadeve sovjctske vlade Litvinov, ki je pa veljal vcndarle za namestnika, za vršilca dolžnosti namesto ČiCerina. Se- daj se je dejansko stanje izpopolnilo tudi v vsakem pogledu in Čičerin izstopa iz sveta sovjetskih komisarjev. ČiCerin, ki je sedaj star 58 let, spada k stari gardi boljševiškega pokreta n je ves 5as boljševiške vlade stal v vodstvu. Bil je na čelu komisarijata a zunanje zadeve ves 5as od marca 1918. kar za dosledno vodstvo tako važne zadeve kot je sovjetsko zuna« nje ministrstvo, gotovo ni majhnega pomena. Z njim stopa iz sovjetske vlade mož, ki se ni toliko odlikoval po strankarski pripadnosti, kot po spoeobnostih za vodstvo diplomatske službe. Litvinov, naslednik ČiCerinov, je za štiri leta mlajši, prebrisana glava, ali mnogo nemirnejši duh. Tudi on se je že od mladosti udeleževal revolucijonarnega gibanja in se izkazal kot drzen revolucijonar levičarske smeri. Po boljševiškem prevratu se je ves 6as udejstvoval v raznih diplomatskih poslanstvih, zato ni čuda, da ga je sovjetska vlada postavila za pomožnega konaisarja bolnemu Čičerinu. Vodstvo zunanjega ministrstva se je hkrati z imenovanjem Litvinova uredilo tako, da je ta dobil dva pomožna komisarja in sicer Krestinskega in Karahana. Krestinski je vodil doslej sovjetsko poslaništvo v Berlinu, kjer je veljal za zelo dobrega moža, ki je podrobno poznal nemške ekonomske in politične odnošaje. Zato se v Nemčiji bolj neradi poslovijo od sposobnega poslanika, ali zamenjava gotovo ne  bo napačna, ako se pomisli, da odliaja  Krestinski na še važnejše mesto v zunanji komisarijat, kar se mora gotovo smatrati za znainenje, da hoče sovjetska Rusija vztrajati do Nemčije v čiro boljših odnošajih. Karahan je znan kot izvedenec za Daljni vzhod, saj je bil že diplomat na Kitajskem. Njegovo važno diplomatsko stališče je znak, da misli soVjetska vlada, tudi nadalje posvečati največjo pozornost političnitn poki^etora na vzhodu, posebno v vzhodm in južni Aziji. Za Nemce je važno vprašanje naslcdytva Krestinskega v Berlina. Doslej se je to vprašanje še le načelo čuje se, da mu je določen za naslednika znani gospodarski politik Rykov. litvinov po nastopu svojega novcga visokega stališča je imel razgovor z inozemskimi novinarji in pri tcj priliki je naglasil, da se sovjetska zunanja politika ne bo niti najmanj spremenila. Ponovil je ono, kar se je že čulo tolikokrat o miroljubnosti sovjctske politike in o potrebi, da se čuvajo pridobitve oktoberske revolucije, kar da je »tem večja in tem bolj zamotana naloga, ker je Rusija obdana od sovražnih kapitalističnih držav«. V podrobnom pa da so bile izjavo Litvinova dovolj borbcne; naglašal je kako »napadalno nastopajo nekatere kapitalistične skupine zoper sovjetsko Rusijo« in podCrtal, da »delajo neke sile na to, da bi se pretrgali ekonomski odnošaji z Rusijo.« To se morda tiče Amerike, ker je ravno sedaj v izvedbi zelo radikalna protisovjetska gospodarskotrgovinska akcija. Litvinov je tudi s posebnim poudarkom pokazal, da se pri najbližnjih sosedih sovjetske Unije v zadnji dobi širi napadalno gibanje, ki v veliki meri ogroža mir. Izmed ostalega naj se opozori še na točko o razmerju sovjetske Unije do sodobne politične razdelitve v Evropl. Litvinov se je obrnil seveda zoper mirovne pogodbe. ki so zakljuftile gvetoT« no vojno ter izrazil prirodno sovjetsko naklonjenost onim državam, ki se čutijo po mirovnih pogodbah prikrajšane. Ta del svojih izvajanj je Litvinov zaključil: »Ker se zmagovite države vrh tega odlikujejo po posebni sovražnosti napram sovjetski Rusijl, se mora ugotoviti,« pravi Litvinov, »neka interesna skupnost mod takoimenovanimi premaganimi državami in sovjetsko Unijo.« Pri tem je mislil Litvinov gotovo samo ali vsaj predvsem Nemčijo in Turčijo, zakaj glede Madžarske in Bolgarije je njegov povdarek o interesni skupnosti gotovo neumnost. Sicer pa je izven dvoma, da se zunanja politika sovjetske Unije po novi ureditvi na vrhovnem mestu ne bo spremenila, zakaj boljševiške diplomatske akcije morajo biti in so vedno v neposredni zvezi z notranjo politiko. Tu igra spričo tega osebni mornent ša tnnogo manjšo vlogo nego v ostalih državah.