Leto 26        '           ANGELČEK                   Stran 77
Ivo Blažič:
Povsodi bodi moder!
fopoldne je skakljal Lojzek po travniku in se je vcselil bujne narave. Vse sveže je bilo okrog njega, vsc smehljajoče; zeleni listi na češpljah in hruškah so prešerno šelestili, pa odbijali rumene solnčne pramene, ki so se košatili na njih, Ob potoku v leskovem grmu je prepeval kos, po toplem vzduhu so letale lastovice in lovile mušice za svoj zarod. Čebele so šumele in nabirale sladko strd po rožicah.
Te rožice, kako jih je ljubil naš Lojzek! Kako so mu bile drage, ko so vzklile počasi iz zemlje, se raz-cvetevale in prijetno dehtele, tako prijetno, da je njih vonjava polnila srce s svežo, čisto radostjo. Skriv-nostno je njih življenje, skrivnosten vsak prašek v njih! — In te ptičice, glej jih, kako se trudijo zase, za svoje mlade, koliko koristijo človeku, kako ga razveseljujejo s svojimi mehkimi glasovi, ki so tako voljni, da jim nehote rad prisluškuješ.
Stvarstvo je lepo, lepo kot jutranja zarja, ozna-njevalka krasnega dneva, ki se je pravkar porodil za gorami, kjer je spal v mehki travi med cvetkami na livadi. Črna noč ga je poškropila z roso, da jc ves moker. Ali svetlo solnce ga kmalu obriše- s svojimi mchkimi, žamctastimi žarki.
Lojzek je vse to opazoval v lepih dneh, In čeravno še tako majhen, je čutil to lepoto v dnu svo-jega srca. Voljno mu je bilo, vesel je bil, da bi bil objel ves svet.
In spomnil sc je Boga, ki je ustvaril vso zemljo. Mislil si ga je vsega lepega, zlatega, častitega starčka s sivo brado. V nebesih sedi na zlatem prestolu, okrog njega pa angeli, vsi zlati. Vesele pesmi donc po dvo-rani, visoke, globokočutne; pojo angeli, svctniki: vsi izvoljeni-
Loizek je bil silno srečen v takih trenotkih. Ali pomislil ni, da Bog nc more biti zlat, ker je duh.
Stran 78         '        ANGELČEK                    Leto 26
Pod hruško je stal Lojzek in je gledal na ze-lene sadove, ki so bingljali tako mikavo, ker jih je gugal vetrič.
»Dancs je sveti Alojzij. Moj god je. Vsega sem dobil: novo obleko, trobentico, in mati so skuhali štruklje.«
Spomnil se je Lojzek, kako so bili štruklji dobri. Ah, kako jih je jedel s slastjo! Starejšemu bratcu je celo migal, naj tako ne hiti, On je majben, pa ne more tako brzo jesti.
Pa se je spomnil Lojzek spct na boljšo reč. »In jaz sem ustvarjen, da pridcm k Bogu. Tako me jc učila mamica. Kako rad bi prišel k njemu!« Spomnil se je Lojzek, da ga je mamica danes učila moliti in mu pripovedovala o lcpem, velikem Bogu — našem Očetu, ki je v nebesih in gleda na nas.
»Svctega Alojzija moram tudi častiti. Mamica ie rekla, da je bil lep, čist kot lilija, ki raste na grobu moje sestrice, Jaz moram biti tudi tak: priden, po-božen. Moram slušati mamo, ker Bog tako hoče. Če bom priden, bo sveti Alojzij vesel. Bom priden, bomf«
Cela tropa tovarišev sc tedaj pridrvi po vasi.
Ko jih Lojzek zapazi, steče k njim.          ____   ______
»         »Lojzck, mi se gremo kopat! Pojdi še ti!«
Lojzek ne pomišla dolgo. Kaj bo sam tu na travniku? »Grem!« Odidejo skozi gozd.
S srobotom preprežene smrekc so pregibale svoje zelene glavc in se klanjale ponosnim jelkam. Solnčni žarki so padali pošev skozi zelene vejc na gozdne trate in nizko grmičevje, kjer so pevali in gnezdili slavci, kosi in strnadi,
»Tamle gnezdi kos! Jaz mu pa vzamem mladiče in jih nesem domov, Pitali jih bomo, naučili peti, da bo veselje. Zdaj poizkusim.« Tako reče eden.
Starka-kosovka prilcti. Ko zapazi pretečo ne-varnost, jamc čivkati in zleti k svojim mladim.
»Nc, kosov pa ne boš jemal! Kako žalostna bo stara!« reče Lojzek.
»Naj bo! Kaj mc briga?«
»Ne boš!« Lojzek fantu zastavi pot,
m
Leto 26                     ANGELČEK                  Stran 79
»Pa bom!« zatrdi Starčev Tonček in stopi h grmovju. Ko pa raztegne zclenc veje — ah!
Prestrašen poskoči nazaj, da prevrne Šimnovega Jakca.
»Kača, kača!« zakriči ves prestrašen.
Nekaj je zašumelo, in čez gozdni travnik je švignila ostudna golazen.
In zleteli so vsi otroci, kar so jih neslc pete.
Prihiteli so k potoku, ki je žuborcl nedaleč med vrbami in gabri kraj gozda.
Kmalu so bili za kopanje oblečcni in v vodi. , Ah, kako je prijetno, kako leze hladna voda v žile in daje moč! Zdravo je, da se kopaš. Vodomci skakljajo po leskah, šoge se oglašajo nekje v rebri.
Tonček je bil drzen deček. Skakal je po vodi in hodil tja, kjer je bilo najglobočje.
Lojzek sc je pa hudoval. Tudi tovariši so Tončka svarili. Ker pa ni nič pomagalo, je Lojzek nasvetoval, naj ga izpode iz vode.
In. res je Tončck kmalu stal na bregu, se jezil in raahal z rokami. Toda v vodo ga niso več pustili.
»Naj nam utone, pa bomo imeli!«
Tonček je legel v travo in se solnčil.
Kasno je že bilo, ko so se otroci vrnili v vas,
Lipa jih je sprejela radostno in veselo.
V njenem vrhu jc prepeval kos.
Tončkov oče so prišli po vasi. Dečki so mu po-vedali vse početje fantičevo. Oče so ga pa prijeli za ušesca, da bo bolje pomnil: Kdor hodi v nevamost, v nevarnosti lahko konča.