semina vermi e silenzio
sotto i suoi passi,
traffica culle e bare.
Nelle tetre carsie degli ospedali
s'aggira indisturbata
ride sfacciata
con le Febbri infermiere,
fa vacillare le lampade
e abbrividir le carni dei malati.
Poi torna al cimitero, sua dimora
con qualche preferito.
Spesso ella segue   gli eserciti in guerra
come le bagasce,
si adorna di nastri sanguigni
e danza al ritmo delle marce;
ma la pestilenza e il suo carnevale.
Ad ogni nuova creatura che nasce imprime sul volto un marchio fatale che non si cancellera mai piu.1
1 Smrt.  —  Tercijalka, koščena in besna,
vsa tolsta samih sveč in kadila,
se ponaša s šopki makovimi;
seje črve in molk
pod svoje korake,
prodaja zibelke in mrtvaške odre.
Pesem, ki po vsebini, obliki in izrazu ne prinaša čisto nič novega. Stara misel, stare podobe, ki pa so jih italijanski sosedje onkraj Alp znali drugače harmonizirati; tu ni nobenega sledu o Buzzijevi deviški poeziji,
Prestave so dobesedne, zato ni iskati v njih nobenih dovršenosti in tudi ne soditi po njih fu-turistične poezije.
Po temnih hodnikih bolnišnic
se vrti nemotena,
se smeje nesramno
z Mrzlico-strežnico,
maja svetilke
in stresa bolnikom meso.
Potem se vrne na pokopališče
s kakim izvoljenim.
Večkrat sledi trume na vojno
kakor mladenke,
se lišpa s krvavimi trakovi
in pleše ob ritmu pohodov;
a kužna bolezen je njen karneval.
Vsaki stvarici novorojeni pritisne na obraz fatalni pečat, ki se ne bo nikdar izbrisal.
POLETNI SONET.
Zložil Al. Remec.
Na gladkih vodah solnči se poletje, poldanski mir krog čolna  šepeta, spustil bi trudna vesla,  da sva  dva, ljubezni sklonil dušo bi v objetje.
Tako  sem sam.  Zori  dni prošlih  cvetje; za kučmo bi zamenjal panama, nadel drsalice, prek jezera da bi me nesle v prvo  razodetje ljubezni,  v  tisto prvo,  hipno  srečo . . .
A zdaj je daleč vse to za menoj.
Ljubav v zvestobo vzklila je trpečo, mladost v  življenje in življenje v boj.
Blisk šine, roka mahne, ve ne,  kam : ljubav, življenje, boj  —  zdaj  vas poznam.
KRIŽ SREDI POLJA.
Zložil I. Mohorov.
Nebo  ko  kri, na njem visi
postovka,  ki jo  Bog  drži. Tihi večerni  čas ob  prvem  ave ; od zarje  razvnet  krvave nagiblje  se  s  križa  obraz, ko  da  čaka in  čuje, kaj v polju snuje in prosi na  glas: klas ob klas udarja,  šelesti, ko  da plaho  srce  ihti: varuj nas !
Ah,  in sem videl jih,  ki so  mimo  šli in niso blagoslova prosili  niti —- z očmi
-    381    -