274 Razne vesti. Razne vesti. Osebne vesti. Za starešine sresikih sodišč so postavljeni G o r e n c ifranc (Ljutomer), dir. Hočevar Vojteli (Brežice), Turk Karel (Novo mesto), Muhič Franc (Slovenca Bistrica) dr. Dobrošeik Josip ('Sevnica), Moškon Stanko (Kozje), za sodnika pri okrožnem sodišču v Celju Ročni k (Rudolf. Premeščeni so sodniki: Fisiter Josip v Ljutomer, P e t e r c a Franc v Črnomelj, P u n č u h Vladimir v Slovensko Bistrico, Logar Franc v Konjice, PeTO^všek Martin v KostanjeRevue generale de droit International publique«, julij — avgust 1933). 2. O mednarodni izmenjavi obvestil o prejšnjem kaznovanju (o sodnih a n t e c e d e n t i h) obdolžencev. V boju zoper zločinstvenost se vse bolj očituje potreba po medsebojnem sodelovanju držav. V obliki izročitve, vzajemne pomoči in uporabe uni-verzalitetnega načela je to sodelovanje pridobilo mednarodno priznanje. Nič manj važno ni to sodelovanje tudi v pogledu obveščanja sodišč o poprejšnjem kaznovanju obdolžencev. Podatke o kaznivih dejanjih, storjenih v tuzemstvu, vsebujejo kazenski registri. Glede deliktov, storjenih v tujini, pa je vse to še v povojih. Res, da imamo že sedaj konvencije med poedinimi državami o izmenjavi zadevnih podatkov. Toda zbog različnih pomanjkljivosti v pogledu klasifikacije ostanejo ti podatki večjidel neizrabljivi. V času, ko so kazenski zakoniki začeli upoštevati učinek inozemskih obsodb zlasti glede na povratek, preklic pogojne obsodbe in izgubo pravic, kakor tudi glede ugotovitve zločinčeve socijalne nevarnosti, je treba proučiti, kako naj se praktično uredi mednarodna izmenjava obvestil o sodnih antecedentih obdolžencev (sur les antžc^dents judiciaires des inculpes). 3. Ali je treba prepustiti sodniku pravico, da kaznuje dejanja, ki jih ni moči izrecno subsumirati pod zakonito določbo (sous les termes d'une dis-position legale)? Načelo »nullum delictum sine lege uUa« tvori temelj modernega kazenskega prava v večini držav. Francoska revolucija ga je proglasila kot nujno jamstvo individua. Vendar nastopajo v zadnjem času nekatere teorije zoper to načelo, dočim ga nekatere zakonodaje, zlasti anglosaško pravo, vobče ne poznajo. Ni moči zanikati da daje to načelo nevarnim osebam, ki znajo spretno izrabljati zakonite predpise, možnost, da se izognejo kazenski odgovornosti. Znano je tudi, da se judikatura kaj cesto poslužuje ekstenzivne razlage zakona, da bi 18* 276 Razne vesti. ustregla potrebam življenja. Spričo tega se vsiljuje vprašanje: ali ne bi bilo morda treba nekoliko omiliti striktno izvajanje tega načela, in če je temu tako, pod kakimi pogoji in kavtelami naj se to izvede? Ali pa je nasprotno treba ohraniti še nadalje tradicijonalno načelo zaradi zaščite individualnih pravic? 4. Kakšne garancije naj bodo zasigurane obdolžencu tekom pripravljalnega postopka? Pri ureditvi kazenskega postopanja nastaja razen vprašanja o kaznovalni pravici države tudi vprašanje o pravicah obdolženca, da brani svojo ogroženo življenje ali čast. V pripravljalnem postopku, ko pravi krivec še ni dognan, je podana dvojna nevarnost: utegne trpeti družba, ako uživa obdolženec preveliko prostost, ki mu daje možnost, izogniti se upravičenemu pregonu; če se pa ta prostost preveč omeji, preti nevarnost sodnih zmot. Neskladnost med nejavnim in nekontradiktomim pripravljalnim postopanjem pri glavni razpravi, ki so jo smatrale še v preteklem stoletju kot upravičeno, ne zadovoljuje več moderne pravne zavesti. Da spravimo v sklad interese družbe, ki z obsodbo nedolžne osebe ne pridobi ničesar, in interese neupravičeno obdolžene osebe, je treba organizirati svobodo obrambe (la liberte de la defense) že od trenutka, ko se sproži kazensko postopanje. Toda kako naj pojmujemo to svobodo? Kakšen naj bo njen obseg? In kje so njene meje? Ta vprašanja morajo najti zadovoljivo rešitev vprav sedaj, ko se v različnih državah vrši preosnova kazenskega postopka. 5. O vlogi sodnih oblastev pri izvrševanju kazni in očuvalnih odredb. Doslej so smatrali, da preneha vloga sodnih oblastev, čim je izrečena kazenska obsodba. Od tega trenutka je državljaji, ki je bil obsojen, prepuščen organom upravnih oblastev, ki jim je poverjeno Izvrševanje sodnih obsodb. Pravosodni organi so posegali v izvrševanje kazni samo v izjemnih primerih, po končanem izvrševanju pa le glede tega, ako bi bilo ugoditi ali zavrniti prošnje o rehabilitaciji. V novejšem času je obveljalo prepričanje, da takšna popolna ločitev funkcij ni posrečena. Tisti, ki jim pripada pravica, da odvzamejo državljanu prostost v imenu zakona, morajo tudi skrbeti, da izvrševanje kazni ne bo samovoljno poostreno ali ublaženo. Načelo zakonitosti, ki je temelj kazenskega prava in kazenskega postopka, mora veljati kot vodilno načelo tudi pri izvrševanju kazni. Državljan, ki je obsojen na kazen, ostane še nadalje subjekt pravic, čigar varovanje ne sme biti tuje pravo-sodstvu. Ali zadostuje za dosego teh različnih smotrov pritegnitev organov izvrševanja kazni v službo justice? Ali ni treba storiti več ter pooblastiti sodnika, da posega v izvrševanje zakonitih odredb, s katerimi se more trajanje ka^ni skrajšati ali spremeniti v pogledu načina izvajanja (režima) ali pa s posebnimi ukrepi poostriti? —¦ V času, ko se uvajajo v kazenske zakonike poleg kazni v pravem pomenu besede še očuvalna sredstva, ki so zvezana z odvzemom prostosti, je treba nanovo proučiti vprašanje o razdelitvi funkcij med sodišči in upravo zavodov za izvrševanje teh ukrepov. A. Maklecov.