TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov • TABOR je las! in vestnik Zveze D. S. P- B. Tabor »Mnenje Z. D. S- P- B’. Tabor predstavljajo le članki, ki so podpisani od glavnega odbora Zveze. • Izdaja ga konzorcij- Predsednik inž. Anton Matičič. ® Urejuje uredniški odbor; odgovorni urednik Adolf škrjanec, za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Jože Jenko-
TABOR is the voice of the Confederation Tabor of the United Slovene
Anticommunists
TABOR es organo de la Confederacion Tabor de los Anticomunistos Eslo-venos Unidos- • Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires Argentina
Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425 Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213
Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.005.854
Naročnina: Južna Amerika 10 pesov Ley 18.188, odn. enakovrednost v dolarju; USA in Kanada 4.— dolarje letno, zračno 6.50 dolarjev; Anglija in Australija 1 funt šterling; Evropske države 3 dolarje.
Naročila, reklamacije in nakazila pošiljajte na naslov upravnika: Jose Jenko, Pedernera 1075, Villa Madero, prov. Buenos Aires, Rep. Argentina
Vse dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, Villa Baliester FNGBM. Pcia. de Buenos Aires, Argentina
NASLOVNA SLIKA:
Kje bodo ostale vse komunistične laži o »osvobodilni vojni“, ko se bo nekoč zgodovinar zamislil ob sliki naroda, ki je zapustil stoletna ognjišča in pod zaščito svojih dičnih domobrancev šel na tuje — ne samo svobode iskat, ampak celo golo življenje reševat! 'Ihirški naskoki v sivi davnini so proseno zrno v primeri s krvoločnostjo modernih janičarjev svetovne rdeče zarote sredi kulturnega dvajsetega stoletja.
Kri vseh pobitih mož plemenitih, decs, žena, gre do neba. (Domobranska pesem)
Julio 1970
BUENOS AIRES
Julij 1970
L I B E R T A D
El dla 9. de julio de čada ano en la Ropublica Argentina se recuerda aquel nuove de julio de 1810 on que ha sido proclamada la independencia urgontina y conseguida la libertad de su pueblo.
En todos los festejoo se escuchan muchas palabras sobre como sč ha conseguidp dorrotar al oprosor y como se desarrollaban los acontecimientos sea en cl campo politico o en el estrictamente militar, como asi tambičn se evocan los gloriosos proceres.
Los festejos de estos dias son similares a los anteriores y una vez mas cfucdara afirmada la voluntad del jueblo argentino de vivir libre, como lo hacc ya hace cientocincuenta y cuatro anos.
Es totalmente natural que, hablando de la libertad, nuestros pensa-mientos se dirigen hasta nuestra patria lejana, donde el pueblo no puede vivir y gozar de la libertad, como la estamos viviendo nosotros en nuestra patria adoptiva. Hace veinticinco anos nuestra patria cayo bajo el yugo comunista. No cayo sin antes luchar. Encrmes ban sido los esfuerzos de su pueblo para conservar lo que sus antecesores han consoguido. Dios — Pueblo — Patria lian sido los lemas de nuestros heroes. Y estos soldados de la libertad han caido, no en lucha abierta, sino victimas de la traicion.
Los quc sobrevivimos, hemos cncontrado la libertad en nuestra nueva patria, y ahora, al igual que los nativos, festejamos el cumpleanos patrio. Pero al mismo tiempo pensamos tambion en nuestros heroes, que supieron morir hcroicamente en la lucha por lo ideales de la libertad, por
BIOS — PUEBLO — PATRIA
—o —k
INSTITUCIJE IN SUOGAŠTVO
Eden najstarejših grehov, lahko bi celo rekli izvirni greh slovenske zdomske skupnosti je v napačnem prepričanju, da predstavlja narod, odnosno, da je nared. — Emigracija ni narod. — Narod je skupnost ljudi iste krvi, ki živi na nekem zemljepisno določenem ozemlju, v mejah svoje narodne ali državne tvorbe.
Emigracija torej ni narod. Zato je napačno tudi neko trmasto vzdrževanje nekakih institucij, političnih ali družabnih teles, ki jih običajno prepisujemo narodu kot takemu.
Tako trmasto vztrajanje pri nekakšnih narodnih institucijah samo na sebi seveda nima nobenega pomena; postane pa nesprejemljivo, kadar take in podobne institucije skušajo celč izvajati konsekvence iz tega napačnega prepričanja, da predstavljajo neko narodno institucijo. Tragične posledice tega so sc pokazale prav pred 25 leti, ko je ena takih 'institucij prevzela odgovornost za usodo protikomunističnih beguncev, pa se je potem izkazala za popolnoma neuspešno v vseh svojih prizadevanjih.
Slovenska zdomska skupnost je izključno in samo skupnost večjih ab manjših naselbin slovenskega življa ter ji je predvsem potreben nek koordinacijski organizem, ne pa institucije, ki po samem svojem bistvu zahtevajo široko zaledje, kakršnega more dati le strnjen, samobiten narod.
Druga še večja nadloga slovenskega zdomskega življenja pa je take-zvano slogaštvo. 'Najprej: Vse, kar ni strogo slovenskega v skladu z neko čisto določeno definicijo, kaj je slovenstvo, mora ven; vse, kar ni demokratskega po neki čisto določeni definiciji, kaj je demokracija, mora ven; vse kar ni krščanskega po neki čisto določeni definiciji, kaj je krščanstvo, mora ven. — Potem pa za božjo voljo — sloga.
Nič zato, če je tisto, kar je belo v Clevelandu, črno v Buenos Airesu; nič zato, če je nekdo danes komunist, jutri fašist, danes separatist, jutri pa integralni Jugoslovan... Samo da vlada med nami „sloga“; — seveda po neki čisto določeni definiciji, kaj je — sloga.
Živimo v svetu, ki nam iz dneva v dan z jasnimi zgledi in lastnimi težavami kaže, kako nujna je neka strpnost in razumevanja bližnjega, če je že odobravanje nemogoče. Iz dneva v dan lahko vidimo, da je za sožitje ljudi, občestev, skupnosti in narodov potrebno vztrajno, požrtvovalno in zrelo prizadevanje vztrajnih, požrtvovalnih in zrelih ljudi, ne pa zdrahaštvo strupenih vešč in ponočnih repoštevov.
Skupna preteklost in skupna sedanjost bi nas morali vzgojiti v družbo ljudi istega jezika, ki so morda no bodo strinjali z mnenjem svojega bližnjega, a bodo do zadnjega diha branili pravico tega svojega soseda, da iz pove svoje prepričanje in mišljenje, kot mu narekuje njegova vest in ne
neko puhlo „slogaštvo“. To pa je obenem tudi edino pravilno umevanje demokracije ih svobode. Leto 1970 nam prinaša 25-lctnico dogodkov, ki so za vselej zaznamovali naše življenje in naše usode. Po računih zgodovine je v tem času dorasel nov rod naše krvi; mi sami pa bi morali biti vsaj za eno generacijo modrejši.
Bilanca preteklih lot sicer ni v vsem porazna. iSvet morda res za nas ne ve dosti več, kot je vedel pred 25 leti; do režima v domovini pa smo kljub vsemu ohranili neko pravilno, dosledno stališče. Iskanje resnice med hami samimi nam je morda odprlo stare rane in povzročilo nova razočaranja. Toda s tem iskanjem, navzlic „slogaštvu“, moramo nadaljevati, ker to dolgujemo narodu, iz katerega smo izšli, spominu na naše mrtve in sami sebi. Predvsem pa redovom zanamcev, da jih bodo naše napake in naši uspehi svarili na poti naroda v zgodovino...
Pridi prijatelj, tla shupno zapojemo hvalnico našim junakom?
Maj 1945—1970
Popotnik povej Slovencem, da tukaj ležimo, ker tako je velel domovine ukaz...; tako nas v duhu opominjajo masovna grobišča širom Slovenije!
Prav te dni pred 25. leti je cvet Slovenstva s pesmijo na ustih in s tesnobo v srcu odhajal na svoj zadnji marš. Ne žalujemo za njimi več, Pač pa smo ponosni na naše padle vojščake. Hvaležni smo jim za njihovo žrtev in njihova zasluga je, da mi danes živimo! Na bojnem polju sm<> srečali naše vrle domobrance. V borbah in na marših smo spoznavali njihovo globoko vero in ljubezen do domovine. Spoštovali smo jih tedaj in spoštovati jih moramo vedno v bodočnosti, saj so bili najplemenitejši možje slovenske domovine. Niso bili le disciplinirani borci, bili so moralno in duhovno trdni kot jeklo. Globoka vera je bila osnova njihove mladostne hioči, ljubezni in vdanosti. Prav radi te globine so mogli dati od sebe vse, kar so imeli — dali so samega sebe za nas in za slovenski narod!
Ta plemeniti cvet Slovenstva ne potrebuje solzavosti in ne naših Posmrtnih hvalnic, to so si sami zapisali v borbah in na moriščih. Terja Pa od nas možatosti, požrtvovalnosti in vsaj delček tiste duhovnosti, ki Jo njim bila vodilo v življenju in v smrti.
V masah pohitimo 13. in 14. junija na Slovensko pristavo v Cleveland, pokažimo jim, da nismo utonili, da nismo odpadli. Poglobimo se vasc iz naših duš pa zajemimo iskrice tiste duhovnosti, ki so ličile naše vzornike. 'Tako in le tako še jim bomo oddolžili in bomo možni v bodoče njihovo delo nadaljevati. Naša proslava naj bo izraz poveličevanja
njihovega mučeništva in vzorov, za katere so dali svoja življenja. Dalje naj bo ta proslava naša javna zahvala Bogu, da je njim, ki se jih spominjamo dal moči in vztrajnosti, nam pa v njih najlepše vzornike.
Pridite bratje, da skupaj zapojemo hvalnico in da sebe pripravimo za viharje, ki so pred nami. Le duhovno prenovljeni bomo mogli vztrajati v bodoče in le taki bomo v stanju slišati poziv naših padlih, ki bo kot mogočni cho odmeval: Bog — Narod — Domovina!
NOV PRAZNIK V SLOVENSKEM ZAVETIŠČU V ARGENTINI
ob 25- letnici tragedije slovenskih protikomunističnih borcev
V nedeljo, dne 24. maja 1970 je pripravljalni odbor Slovenskega Zavetišča dr. Gregorija Rožmana pripravil blagoslovitev temeljnega kamna bodoče stavbe, ki jo bo zgradil na lastnem prostoru v ulici Martin Fierro 4262, občina S. Justo, v predmestju Buenos Airesa.
Že ob 10. uri so se začeli zbirati ljudje vseh slojev in iz vseh krajev. Nekoliko pred 11. uro pa se je začela slovesnost.
Najprej se je po zvočniku prenašalo domačo farno pritrkavanje, zatem je rog oznanil pozor in sledilo je dviganje argentinske in slovenske zastave in nato se je po zvočniku prenašala državna himna, godba pa je zaigrala „Naprej zastava slave." Sv. mašo je opravil č. g. Jože Guštin, ki je med pridigo poudaril pomembnost proslave, zlasti ker ima ustanov'.'! izključno dobrode'ni namen in je posvečena spominu našega pokojnega škofa dr. Gregorija Rožmana. Med mašo je pristopilo k sv. obhajilu čez sto udeležencev.
Po sv. maši je bila prva točka blagoslovitev temeljnega kamna, umetniško izdelanega križa in spominske listine. Dr. Srečko Baraga je prebral slovensko besedilo spominske listine, ki se glasi:
„Spominska listina o blagoslovitvi temeljnega kamna prve stavbe slovenskega zavetišča. V letu gospodovem tisoč devetsto sedemder-etem, dne štiriindvajsetega maia, v nedeljo opoldne je pripravljalni odbor Slovenskega zavetišča dr. Gregorija Rožmana na svojem prostoru v ulici Martin Fierro 4262, občina San Justo, sezidal
temeljni kair.cn
bodoče stavbe, ki bo služila vsem pomoči potrebnim Slovencem, raztresenim po vsem svetu kot osrednje oskrbovališče.
Pripravljalni odbor, katerega člani so bili, po abecednem redu: Ahlin Ivan, Baraga dr. Srečko, Blejec Ema, Dolenc Vencelj, Grabnar Jože, č. g.
(Justin Jože, Holy Franjo, Jenko Jože, Kastelic Anton, Korošec Ivan, Ko-sančič Ecgdan, Kožar Janez, Lah Leopold, Makovec Ivan, Matičič ing. Anton, Mustar Stanc, Oblak Franc, Potočnik Matevž, Prelog Miloš, Tiepir Jože, Šuštaršič Božo, Žirovnik Jože, se je prvikrat sestal dno enaindvajsetega julija tisoč devetsto oseminšestdeset in je potem zasnoval to slovensko zavetišče kot vidni in trajni spomenik vsem borcem, ki so v državljanski vojni v Sloveniji od leta tisoč devetsto enainštiridoset do leta tisoč devetsto petinštirideset žrtvovali za vero in svobodo svoje življenje.
Odbor je na svoji redni seji dne štiriindvajsetega aprila tisoč devetsto sedemdeset v Slomškovem domu v Ramos Mejia to listino prebral, odobril in sklenil v imenu, takrat dvesto petindvajsetih vpisanih članov vložiti jo v temeljni kamen kot pismen dokaz življenjske sile slovenskega naroda in globoke ter trajne hvaležnosti naši novi domovini Argentini, kar bodi v ponos vsem bodočim slovenskim rodovom v zdomstvu in doma.
Pri proslavi sta osebno botrovala in vložila to listino v temeljni kamen gospa .Dobovšek Pavlina kot botra in gospod Musar Jože kot boter, blagoslovitev pa je opravil č. g. Guštin.
Da bo to veličastno in človekoljubno delo ovenčano v naši novi domovini s popolnim uspehom, naj nam pomaga večni in usmiljeni Bog.“
Po blagoslovitvi je sledil pozdravni govor predsednika pripravljalnega odbora, gospoda Jožeta Žirovnika, nato pa so pozdravili občinstvo zastopniki bratskih društev in ustanov. Kot prvi je temperamentno pozdravil vse navzoče g. Božo Stariha v imenu društva Zedinjena Slovenija, sledil je zelo prepičevalen pozdravni govor g. Mihe Benedičiča v imenu borčevskega društva Vestnik, nato so se vrstili iskreni pozdravni govori gospe Dobovškove v imenu društva mater in žena, gospoda Rrde Jurčeca v imenu predstavnikov lista „Sija“, gospoda Ivana Ašiča v imenu Slovenske hranilnice, gospoda Staneta Mustarja v imenu Našega doma v San Jurto, gospoda Ivana Korošca v imenu društva Tabor, gospoda predsednika Slomškovega doma v Ramos Mejia Pergarja in gospoda Franca Remica v imenu Slovenskega doma iz San Martina. Potem je stopil na oder gospod Marjan šifrer, ki je imel zelo globoko zasnovan slavnostni govor, katerega bomo priobčili v Glasilu zavetišča. Nato pa so mladi godbeniki iz Ramos Mejia zaigrali pod vodstvom g. Antona Skubica: Lipa zelenela je, Ger čez izaro in Oče, mati. S svojim izvajanjem niso samo navdušili poslušalce, ampak so vse prisotne presenetili z dovršenostjo, ki so jo dosegli v borih šestih mesecih, kar je nadvse razveseluvo in hvalevredno. Po končani proslavi je občinstvo burno pozdravilo vse govornike 'n zlasti pa mlade godbenike s kapelnikom na čelu. Napovedovalec g. Holozrn se je nato zahvalil vsem sodelujočim in povabil vre goste na asa-do, katerega sta strokovnjaško pripravila g. Pavle Čibej in g. Tominc. Za vse ostalo pa so se potrudile v kuhinji, kakor vedno, naše vrle gospe in gospodične, ki so pridno stregle gostom, ki so popolnoma zasedli vse nize.
Na kosilo sta prišla kot povabljenca t'’di č. g. dr. Starc Alojzij in č. g. Borštnar, popoldne pa nas je obiskal tudi č. g. Lado lonček iz Lanusa.
Šele po četrti uri so se začeli razhajati posamezni gostje, drugi pa so ostali v prijateljskih razgovorih vse do noči. Kog nam jo bil pa še posebej naklonjen, ker nam je dal izredno lep sončen dan. Poleg izrednega moralnega uspeha je bil tudi materialni uspeh več kot zadovoljiv, kajti dohodkov je bilo 140 tisoč, čistega dobička pa je ostalo okrog (50 tisoč, peleg tega je pa še č. g. Guštin poklonil zavetišču cerkveno nabirko v znesku 10.817 pesov.
L. Š.
V nova obzorja
Leto 1969 je utonilo v večnosti, z njim pa je odšlo tudi šesto desetletje tega stoletja. Desetletje, ki bo nekoč v zgodovini Amerike prejelo posebno oznako. V preteklem letu in desetletju je ameriški človek dosegel nezaslišane uspehe in triumfe, saj je s svojim razumom in telesom segel po samih zvezdah in stopil na doslej nedotaknjena in nepoznana obrežja; njegovo življenje pa so pretresle tudi številne, težke, včasih komaj razumljive tragedije, ki so mu za vselej vtisnile svoj pečat.
V	naglici in prerivanju v vsem življenju ameriških mest in dežel, ameriški človek nima časa, da bi se ustavil in zamislil o svoji vlogi v zgodovini človeškega razvoja in v človeški družbi kot taki; Amerika je mlada in mudi se ji naprej do novih obzorij, zato na pragu novega desetletja upa samo v nov napredek, v lagodnejše življenje, brez ozira na ceno, ki jo bo morda morala plačati za to.
V	ta upanja in pričakovanja pa se vpletajo tudi želje ljudi, ki so nekoč prispeli na ameriške obale polni upanj in načrtov, ljudi, ki so Ameriki dali svoje žulje, svoj razum, morda celo svoja življenja.
Tudi Slovenci smo med temi milijoni, ki stopajo v novo desetletje na ameriških tleh, a še vedno čutijo močne vezi na staro domovino onstran oceana. Za mnoge izmed nas pomeni leto 25-letnico, odkar smo zapustili svoje domove pred navalom rdeče tiranije in odšli v svet v upanju, da bomo našli pot tja, kjer si naši bratje v svobodi ure'ojo svoje življenje.
Našli smo ta svet bodisi v Severni, bodisi v Južni Ameriki, v daljni Avstraliji, v številnih evropskih deželah in kdo ve, kje še. Menda je ni dežele na zemeljski obli, kjer ne bi utripalo tudi slovensko srce.
Poleg skupne preteklosti, nas veže tudi skupna sedanjost, ki je seveda uprta v neko skupno prihodnjost ali vsaj v neko upanje, ki je vezano na prihodnjost nas samih in zemljo, iz katero smo izšli.
Poročila, ki nas dosegajo iz domovine, nam govore, da gre tam razvoj nevzdržno naprej in da so vladajoči krogi ped stalnim pritiskom zahtev po večji svobodi prisiljeni, da drugo za drugo odmetavajo vso ideološko navlako, vse tuje nauke, ki jih slovenski narodni organizem enostavno ne
more prebaviti ter da mrzlično iščejo pota in načine, ki bi jim omogočili goli obstanek na oblasti.
V	letih 1941—45 je vihar vse razdjal; do kraja je bilo porušeno vse stebrovje slovenskega življenja in številne tradicijo tega življenja so za vselej utonile v krvi in tiraniji. Tisto bistveno pa je ostalo in kljub slavi komunističnega režima, pognalo nove korenine in nove mladike.
Slovenci v tujem svetu, moremo ta razvoj samo pozdraviti, pri tem Pa ne smemo izgubiti iz misli dveh dejstev: v nobenem slučaju in pod nobenim pogojem ne bo mogoče zgodovinske ure slovenskega razvoja pomakniti nazaj na leto 1945 ali celo 1941, in dalje, celoten razvoj v domovini je odvisen samo in izključno od ljudi, ki v njej živijo in ustvarjajo. Vse, kar moremo Slovenci v tujini pri tem opraviti, je da ta razvoj spremljamo in ga tolmačimo svetu okrog sebe ter s tem nudimo moralno pomoč tistim prizadevanjem v domovini, ki skušajo obnoviti neko resnično, nepobarvano in nekvalificirano demokracijo in svobodo.
V	desetletju, ki je pred nami, bo brez dvoma prišlo do nadaljnjih, morda celo usodnih izprememb v naši domovini. Nekatere lahko predvidevamo, druge bodo morda prišle popolnoma nepričakovano, v vsakem slučaju bomo morali Slovenci v tujini do teh izprememb zavzeti tako stališče, ki bo v skladu z osnovnimi in nepreklicljivimi pravicami slovenskega naroda ,dokončna odločitev v vseh primerih pa spet pripada narodu doma.
Naj nam zato usoda slovenske zemlje in slovenskega človeka, tudi v novem letu vselej ostane pri srcu, brez ozira na to, ali bomo z njo in z njim še kdaj povezali svojo lastno usodo ali ne. Rodili smo se tam in naša mladost je minila nekje ped Triglavom, zato naj tej zemlji veljajo tudi naše novoletne želje in pozdravi.
DOJflOBRANČEVl ZAPISKI
I. M.
V ISIsitli nad llcko
Tišino mecečne noči je pretrgal oster rafal strojnice. Straža pred postojanko je opazila premikajoče se sence v daljavi.
.Fantje, na položaje!" Ostri poveljnikov glas je naznanjal, da je položaj resen.
Poskakali smo s pogradov in v nekaj minutah je bil že vsak na svojem mestu. Spet je zavladala popolna tišina. Vsi smo gledali v mesečno noč in ugibali, cd kod se bo začel že dalj čara pričakovani napad partizanov. Nenadoma so re za bližnjim gričem oglasile partizanke. Pe^je je spremljala barmonika. To je trajalo kakih deset minut. Tiho smo poslušali, nihče ni
izdal svojega položaja s kakim strelom. Partizanom se je zdela ta tišina sumljiva, zato so začeli na ves glas kričati:
»Domobranci, predajte se! Nič se vam ne bo zgodilo! Dolje je, da se predaste zdaj, ker boste nazaj itak korakali v naših vrstah."
šele tedaj se je oglasil naš poročnik: »Pridite malo bliže, da se vidimo, sicer niti ne vemo, komu naj se predamo." „Le pridite pogledat, imamo že vsi roke kvišku!" je dodal še desetar.
Ko so spoznali, da se iz njih delamo norca in da se jim ne bo nihče predal, so od vseh strani začeli hud napad na postojanko. Puške, strojnico, brzostrelke in minometalci — vse je pelo svojo smrtno pesem. Partizani so pritiskali od vseh strani. Prilezli so že v hišo nasproti naših bunkerjev, od koder so s težkimi strojnicami streljali na nas.
Našo najboljše utrdbe so bile na strmem, kamenitem, z borovci poraščenem griču tik za vasjo. Od tod smo obvladali vas in bližnjo okolico. Ta kraj so hoteli zavzeti za vsako ceno, zato so napadli z vsem težkim orožjem, kar so ga imeli. Mi se nismo premaknili. Sami oficirji in podoficirii so nosili municijo od vojaka do vojaka in nas bodrili. Padle so prve žrtve, ran‘oncev je bilo vedno več. Partizani so že mislili, da jim bo napad uspel. Spet smo zaslišali vpitje: »Tovariši, en bunker smo že zavzeli! Udarite vo belčkih!"
Bilo je to le zasilno zaklonišče izven naše obrambne črte, katerega so naše straže zasedalo le podnevi. Od vseh strani so se bližali našim utrdbam. .Vse ozračje je bilo polno vpitja »Juriš, juriš!"
Tedaj smo udarili mi. Vpitje partizanskih priganjačev je kmalu utihnilo, slišali so se le še smrtni kriki njihovih ranjencev. V zvoniku je ura odbila štiri zjutraj. Na obzorju se je svetlikalo novo poletno jutro. »Vsaj še nekaj časa mrramo zdržati napad!" smo šepetali med seboi, „ko se bo zdanilo, bomo bolj varni, ker bomo vsai videli, kje jo sovražnik."
Ob prvi zori je prišlo sporočilo, da prihaja pomoč, čez kako pol ure smo že slišali streljanje pred postojanko, rakete pa so nam naznanjale, da so to naši. Ko so partizani videli, da jih bodo zdaj še po hrbtu dobili, so se v velikem neredu pognali v beg. Tedaj smo iz bunkerjev skočili tudi mi in jim mazali noge, da so lažjo tekli. Bitka je bila končana. Od domobrancev so bili tri'e mrtvi, dvanajst pa ranienih. Partizanske izgube so bile po pripovedovanju ljudi zelo visoke. Ranjene smo hitro odpeljali v bolnišnico, od mrtvih pa smo se poslovili z molitvijo in jih v bližnjem mestu pokopali.
Te izgube nas niso prestrašile, ampak le še bolj prepričale, da je boj proti komunistom nujnost, ker je njihov edini cilj uničenje slovenskega človeka in vzpostavitev komunističnega reda nad slovenskim narodom.
Nastanek, boj in žrtev slovenskega domobranstva predstavljajo heroi-ko, ki je doslej manjkala v naši zgodovini. — Zato bo poslej spomin nanj neizčrpen vir, ob katerem se bodo napajali rodovi novih Slovencev pri delu za BOGA — NAROD — DOMOVINO.
Rudolf F. Luke/.
SLOVENIJA - ČUDEŽNA DEŽELA
Mislim, da nismo več daleč od onega dne, ko bo naš narod v tujin', ■n prepričan sem, da toliko bolj tudi doma v Evropi, spoznal narodne resnice, opirajoč ce na razna zgodovinska in sedanja dejstva. Imeli smo Slovence, ki so že pred sto leti spoznavali pomen slovenske državnosti, ko so se v obliki taborov družili širom Slovenije — v velikih množicah. Da, oni Slovenci so bili daljnovidni, danes pa jih lahko samo občudujemo in naj nam bodo za vzgled in vzpodbudo.
Imamo Slovence — borce domobrance — in druge njihove sobore« ler somišljenike, ki so morali pred dobrimi 25 leti braniti domovino La narod ped najtežjimi pogoji in ki r,o ob koncu druge svetovne vojne našli smrt v Kočevskem Rogu in drugod. Tudi ti predstavljajo množični slovenski TABOR, kateri nam molče kliče k popolni slovenski svobodi.
Imamo Slovence — Dahauce — mod katerimi so zlasti žalostno končali domobranci-dahauci, kot generalštabni podpolkovik Ernest Peterlin, pehotni major Ladislav Križ, dalje Stane Zagoršek, Milan Finec, Boris Grad, Martin Žckar, Mehle in še mnogo drugih. Nacistični teror v Da-thau-u so preživeli, a bili so nasilno vrnjeni kljub nekaterim posredovanjem, z vednostjo zapadnih zaveznikov. Njih usoda je bila ista kot usoda enih njihovih bratov-soborcev, ki so bili istotako vrnjeni z zvijačo iz Ve-trinja. Edini niihov „greh“ je bil to, da so predstavljali najvišje ide.ie svobode slovenskega naroda. Za svoja dobra dela so morali trpeti in umret'. ?e samo to dejstvo dovolj jasno priča, kaj se godi narodu, ki izgubi svojo svobodo in samostojnost.
Stalinova hčerka Svetlana Allilujcvna piše v svoji knjigi „Orily One Voar", Harper & Row Publishers, da je bila v svoji domovini kot državna lastnina, brez človekove časti, brez človeških osnovnih pravic. Ko je spra • vila pepel svjoga mrtvega moža — Indijca — v posebni žari, z namenem, da le-ta pepel ponese v Indijo in ga strc~c v reko Ganges, ker je to Selja njenega moža, jo morala celo ta pepel varovati, da ga ni nikdo — ukradel (str. 54). !Ne čud:mo se torej, da so grobovi naših junakov izravnani ali celo onečaščeni. Tolaži naj nas deistvo, da bodo tudi oni — mrtvi borci za svobodo našega neroda — dobili svoje častne spomenike samo v samostojni svobodni Sloveniji. Tega ne smemo pozabiti. V tej zadnji l'n:igi Svetimo Allilujevno pa je novo dejstvo, kako ljudje in narodi spoznavam resnico.
Za svobodo Slovencev-dahaucev se leta 1945 v samem taborišču Dachau po ameriški osvoboditvi Nemčije ni nihče v svobodnem svetu zavrel. (Klic Triglava, januar 1957, str. 15.) Koliko naj bi slovenski narod lahko pričakoval pomoči v borbi za svoj svoboden goli obstanek ped „ne-
osvobojenimi razmerami" med vojno? Vsak si lahko da svoj odgovor, jasen in kratek, ter pravilen. Danes nam je popolnoma jasno, da so bili slovenski domoljubi, bodisi v vaških stražah bodisi v odredih vrlega generala Mihajloviča bodisi v strumni vojski slovenskih domobrancev ed:n', ki so res služili slovenskemu narodu in samo za slovensko interese. Vsepovsod jih je vedno spremljala le slovenska zastava, brez nepotrebnih prišitkov in priveskov. Slovensko zastavo smo imeli celo v Avstriji, v Jugoslaviji pa smo jo hranili v našem domu v Ljubljani v spodnjem predalu neke omare; in še v tem predalu je bila pokrita s starimi rjuhami in cunjami. Ko sem nekoč kot ljudskošolski otrok „stikal“ po predalih, sem prišel do te zastave. Poznal sem jugoslovansko zastavo, vendar kot desetletni deček slovenske zastave še nisem videl. Vprašal sem pokojno mamo, kakšna zastava je to. Ttekla mi je, da je to slovenska zastava. Bila je velika in nova, ker še ni bila nikdar izobešena slovenskemu svetu. Vprašal sem mamo, zakaj jo nikdar ne izobesimo. Z žalostjo mi je rekla, da je naša slovenska zastava v Jugoslavji prepovedana. To mi je še danes zelo živo v spominu in še do danes sem presunjen. Da, med starimi rjuhami smo jo morali skrivati, namesto da bi slovenska zastava visela v vsaki šoli, na vsaki javni zgradbi ob vsaki slovenski ali jugoslovanski prireditvi. Celo vsaka voinšnica v Sloveniji bi morala imeti slovensko zastavo. Kje si jo videl? Nikjer! Le tako si je mogoče razlagati, da so nekateri Slovenci, med njimi tudi marsikateri mlaiši inte1ektualci, poslušali diktate izven Slovenije; kako je to mogoče? Odgovor je zelo enostaven: Poznali niso prave slovenske zastave in jo tudi verjetno niso videli.
Prvi so zopet videli slovensko zastavo domobranci, zato so se tudi tako imenovali. Videl jo je tudi tisti del slovenskega naroda, ki je bil zaščiten po domobrancih. Bila je to kratka doba, vendar dovolj dolga, da je pokazala in dokazala slovenskemu narodu možnosti za samostojno narodno in mednarodno življenje na pragu evropske skupnosti. V taki skupnosti bo moral biti slovenski narod kot samostojen nared, z dvema senatorjema, če lahko tako rečemo po ameriško, da ne bo mogoče delati nobenih razlik med večjimi ali manjšimi narodi te skupnosti. Evropa se danes v to smer že hitro premika. „če si ne bomo ustvarili lastne države, bomo sploh težko obstali kot nared." (Dr. Viktor Antolin, Zbornik Svobodne Slovenije, 19G9, str. 239.) Te besede niso bajke, ampak čista resnica s podlago in dokazi v pretekli in sodobni Sloveniji.
„Narod se more polno razviti le v lastni državi..." (Dr. Viktor Antolin, Zbornik Svobodne Slovenije, 1969, str. 239). Ni dvoma, da so Slovenci to že dovolj dokazali, da je res tako. Kljub težkim pogojem, v katerih se že nahajajo skozi vso svojo zgodovino, to veliko zaradi važne geografske lege, so Slovenci dosegli zelo visoko stopnjo kulture in razvoja. Kljub žalostni gospodarski sliki petdesetih let Jugoslavije, ko fVo-venci niso dobili niti ene nove železniške proge od centralistične vlade v Beogradu, niti ne važnih novih cest, je slovenska podjetnost, točnost in poštenost v trgovanju dovolj znana danes v Zapadni Evropi, da ima slo-
venska industrija veliko naročil prav iz Zapadno Evrope zaradi kvalitetnih izdelkov. To vem iz zanesljivih virov. Ugotovitve prof. Gumplo-wicza leta 1907 so bile zelo preroško, namreč, da so Slovenci „an excmple of young cultivated people (Volk) who do not need centuries, but can reach the level of older peoples in an incrcdibly-fast cultural develop-ment.“ (Slovenia in European Affair, str. 61, publishcd by the League of CSA.)
Švicarski ambasador Felix Schnyder je ob priliki svojega obiska v Clevelandu junija 1968 izjavil sledeče besede glede Švice: „Wo have se-rious hardicaps. We have no rcw materials, no access to the sea, and our focd products supply only 50% of our own need?.“ (Cleveland Preš', •Tune 17, 1968.) Kljub tem ugotovitvam je Švica samostojna, in nič drugega. Slovenci se lahko zelo ugodno primerjamo s Švicarji, zlasti če pomislimo, da smo nerod na Adriatiku in imamo tako tudi morje. Morje samo pomeni bogastvo in neizmerne možnosti za narodni razvoj. Švica plačuje najemnino za svoje ladje v Genovi (Italija). Na drugi strani pa je slovensko ladjevje ob lastni obali v tako slabem stanju, da se ni moglo pošteno obnoviti. Se celo krči zaradi izkoriščanja slovenske ekonomije celo v tem sekterju.
Pokojni dr. Miha Krek je napisal oceno knjigo dr. Jožeta Felicijana: Installation of the Dukes of Carinthia. Ameriška domovina je med drugim prinesla 10. novembra 1967 sledeče besede izped peresa dr. Mihe Kreka: „Vseh 138 strani te knjige je dejanski slavospev slovenski svobo-ooljubnosti, naši narodni demokraciji, naši državnosti." Ruda Jurčec pa je zapiral v Glas SKA 20. marca 1968 tudi zelo pomembne besede, ki so bile celo ponatisnjene v Ameriški domovini pod „Beseda iz naroda" 3. aprila 1968. Takole ugotavlja Ruda Jurčec: „...ko so bile upravno enote poimenovane kar po imenih divizijskih štabov in je Pčovenija smela biti Dravska banovina, kjer slovenska zastava ni bila dovoliena in so sc iz slovenskih učnih knjig trgali slovenski domovinski teksti in to po uradnih odredbah iz Beograda." Zato lahko tem bolj razumemo zgoraj omenjene besedo dr. Miha Kreka.
Svetovna javnost pozna važnost zemljepisne lege Slovenije. „In this berder area (Trbiž) the three great peoples of Europe — Teutonic, Latin, Slavic — are baroly reparated by fingering ranges of the Alps.“ (National Geographic, Vol. 128, No. 3, str. 393, Sept. 1965.)
Kot so slovenski domobranci nastopili popolnoma samostojno, ker niso pričakovali nobene pomoči od Zapada, tako bo moral slovenski narod čimprejo nastopiti svojo samostojno pot. Slovenci bodo merali biti podpisniki raznih mednarodnih konvencij in agencij, ker znajo sami pisati, in le tako bodo lahko odločali svojo usodo sami, ne pa vedno drugi. In samo v neki Evropski skupnosti, kjer bomo enaki Angležem, Nemcem in Italijanom, si bomo lahko zagotovili mednarodni položaj, spoštovanje m ugled. Zaradi moderne ekonomije je doba kontinentalnih formacij na pragu bodočega sveta. Ne delajmo si nikakih utvar. Slovenija se v to danes
že vključuje — gospodarsko — v kolikor to more storiti in v kolikor je to v korist centralistični vladi, ne pa našemu narodu kot takem.
Svobodna Slovenija bo postala tudi odprta družba, s poštenim sodnim sistemom, kjer bo imel vsak Slovenec iste pravice pred sodiščem. Kakor so so domobranci vedno imenovali slovenski in nič drugega, tako so bo moral del Evrope, kjer živijo Slovenci, imenovati le Slovenija, namreč kot demokratična država. Pred kratkim je bilo v Ljubljani mednarodno tekmovanje umetnega drsanja. Ponosni smo lahko Slovenci na ta dogedok, kakor tudi na organizacijo in zgradbo, kjer se je to drsanje vršilo. Ali vendar, človek je žalosten, ko se beseda Slovenija ni omenila niti enkrat! Svobodna Slovenija ne bo smola biti samo v nekem pravljičnem smislu, ampak bo postala takrat, ko bo vsak Slovenec, bodisi doma bodisi v zamejstvu, priznal nujnost njenega svobodnega samostojnega obstoja. Domobranci so se tega dobro zavedali, ker so služili samo našemu slovenskemu narodu in zanj tudi umrli. Slovenske revije in časopisje že delajo v tem pogledu zelo važno nalogo. (Naše ideje morajo biti prožne in modeme, primerne časom. Slovenci se morajo vedno voziti po starem tiru, ki ga je zgradila Avstrija, z razliko, da so imeli na tem tiru že precej žalostnih narodnih nesreč, med drugim tudi nezaslišani pokolj slovenskega domobranstva. Danes rabimo Slovenci novih tirov in novih cest, ki bodo za naš narod bolj varne. Sr mi jih bomo morali zgraditi, brov opiranja na tuja fevdalna ramena, h domobranskim duhom, kateremu veličini ni primero v moderni slovenski zgodovini, bo moral naš narod stopiti v Evropsko skupnost kot samostojen narod.
Upajmo, da bomo lahko nekoč rekli za Slovenijo, kot pravi guverner Dewey Bartlett za svojo državo Oklahomo: ,,It’s simply a wonderf:.l plače to work, live, raise a family and enioy life.“ Ali kot pravi guverne• države Maryland Marvin Mandel: „Maryland hospitality is unrivaled. 1 invitc you to discover Maryland...“
Katko Šušteršič:
le Ti edini vodiš me čez krvavo mrko strm, in ko ječim v nočeh samotnih, napoj mi svežih kapelj točiš na obupni mračni zubelj. Rotim Te, Tvoj berač, roko mi zdaj podaj in moč, ko ura proze pride, da povzpnem sc za Teboj nad svetli ta obzor, okovan v vezeh, z SeblM v roka1’. noc;dh — s srcem v Tvojih pa dlaneh.
NAŠA MOLITEV
Vesoljni popotnik čez koprneče spem goličave, s trnjem posejane, z velo krhko travo grenko nasmejane.
Upehan že je moj korak, razbitano telo
in usahle ustne, glad v kosteh, le žar gori mi še v očeh — odsev nekdanjih dni.
Dolg je še navkreber pot,
r/Lt\ ZGODOVMIMO
Hi’. Stanko Kociper
&JslaEaii»vii<cv in xMleig'rn slavinskega Gk»(SG«»i9ranstva
(Nadaljevanje)
VI.
Ko je gen. Rosener poklical gen. Rupnika in mu ponudil mesto šefa pokrajinske uprave, ta že ni bil več presenečen. Izgovoril pa si je čas za premislek in pa predhodni sestanek z Gaulciterjcm, ki je postal po nemški okupaciji tudi državni komisar nemškega rajha za Jadransko Primorje. Tako je namreč hotel naravnost spoznati mišljenje, pa tudi dobiti potrebna aagotovila tistega foruma, ki naj bi mu poveril položaj šefa ljubljanske pokrajinske uprave.
Ko ga je potem dne 15. septembra 1943 Gauleiter in državni komisar dr. Friedrich Rainer pozval k sebi v Celovec, je gen. Rupnik stopil predenj z dobro premišljeno agendo.
Temeljno zagotovilo, na osnovi katerega so že prve dni okupacije po italijanski kapitulaciji postopali Nemci v Ljubljani, in ki ga je dobil sedaj gen. Rupnik iz ust nemškega Gauleiterja, je bilo: Leto 1941 se ne bo nikdar več ponovilo.	t
Ker je na tem mestu govora o ustanovitvi slovenskega domobranstva, se kaže v upravno-političnem pogledu omejiti samo na osnovno omembo, da je gen. Leon Rupnik dosegel izključno, samo slovensko upravo in s tem v okviru pokrajinskih uradov edino in izključno slovenski uradni jezik. To je namreč bil velik uspeh v nasprotju s slovcnsko-italijansko dvojezičnostjo, ki je kljub slovenskemu sosvetu najvišjih slovenskih političnih, kulturnih in gospodarskih predstavnikov pri italijanskem visokem komisarju vladala v ..avtonomni11 pokrajini pod italijansko okupacijo.
Ker se je gen. Leon Rupnik točno zavedal, da v Sloveniji tedaj ni šlo za dotlej v vojni zgodovini poznano in zato vojno-pravno zajete probleme, temveč da so komunisti z izvajanjem revolucijo ustvarili popolnoma novi vojno-pravni pojem državljanske vojne za časa sovražne okupacije, je odklonil Rainerjcvo ponudbo, da bi bila iz vrst Vaških straž, ki sta jih Andrej Križman in dr. Albin šmajd dala na razpolago gen. Roscnerju, organizirana nemškim četam dodatna pomožna policija.
Odločno izhajajoč torej s tega stališča, da je v Sloveniji že šlo zn ideološki spopad dveh svetov, s katerim no komunisti pri nas ustvarili novi vt>jno-pravni slučaj državljanske vojne za časa sovražno okupacije, je od
Rainerja zahteval odobritev, da v okviru področja slovenske uprave organizira po vojaških pravilih zgrajeno deželno obrambo (Landc3wehr — Domobranstvo), katera bi kajpak dobila orožje in opremo od nemške vojske ter bila operativno naslonjena na okupacijske sile, ki so bile po pozitivnem meddržavnem vojnem pravu za področje odgovorne ,pa bila v materin* skem poveljniškem jeziku slovenskih častnikov uporabljena za obrambo proti komunistični državljanski vojni izključno na slovenskih tleh.
Pod pritiskom argumentov, ki si jih je gen. Rupnik nabral iz ocenjevanja prilik že izza časa samega začetka komunistične revolucije, je dr. Friedrich Rainer v celoti pristal na gori obeleženo organizacijo slovensko deželne obrambe — domobranstva (Landcs\vehr).
Šele tedaj jo gen. Rupnik pri polni zavesti, kaj to zanj osebno pomeni, pristal na to, da prevzame mesto šefa slovenske uprave Ljubljanske pokrajine, da bo „tudi drek žrl za svoj narod' , kakor je tedaj izjavil poln do-moljubnga idealizma, ne da bi se zavedal, da je bil že v naprej izbrana žrtev tistih, ki si za narod niso niti mislili „mazal5 rok“!
Po generalovem povratku iz Celovca je novica šla kot grom skozi mesto in deželo. Ljubi‘ana, ki je tedaj že poznala usedo Grčaric in stala pod: mrtvečim vtisom novic s Turjaka, kjer je bila neenaka borba dveh svetov v polnem ognju, je imela svojega — rešitelja.
Rešitelja so imeli odgovorni politiki, da so, zaverovani v nerealne utopije, lahko „čistih rok“ kovali visoke načrte za prihod zaveznikov. Resničnega rešitelja pa je v njem gledal predvsem tisti zavedeni, pa osiroteli in krvaveči narod, v čigar imenu sta med ostalimi tudi s svojim ljudstvom po krvi povezana dušna pastirja svetnik Karel Škulj in župnik Anton Merkun klečala pred generalom Rupnikom in ga s povzdignjenimi rokami rotila, naj pomaga borcem na Turjaku.
Kolikšna je pač morala biti spričo tega bol gen. Rupnika, kolikšno njegovo razočaranje, ko vse njegove intervencije pri vseh dosegljivih nemških poveljstvih niso rodile nikakšnega uspeha. Zavračali so ga, da niso imeli zadosti razpoložljivih sil; kar pa gotovo ni bil vzdržljiv razlog. Ker je gen. Rupnik ponovno pritiskal nanje, so poslali letalo, ki je dvakrat preletelo bojišče. Ko so potem letalski izvidniki povrhu še poročali, da naj bi na gradu videli razobešeno jugoslovansko zastavo, ni pomagalo nič več. Gen. Rosener se je trdoglavo postavil na stališče, da sc v »obračunavanja dveh jugoslovanskih frakcij" — no bo mešal...*
Med tem, ko cdinice na Notranjskem sploh niso odložile orožja, so Nemci na bloku ce16 še razorožovali oddelke, ki so se prebili iz turjaškega področja in smeri proti Ljubljani. Toda po prizadevanju svet. Karla Škulja jih rarrdi Rupnikovo intervencijo niso več zapirali, ampak usmerjali v šentjakobsko šolo. Prav zaradi tega dotoka je skupina pod poveljstvom
* Prav gotovo jo nri tem igralo po-ebno vlogo tudi nroslulo povelje, ki ga je vods^o VS izdalo dne 8. sentembra 1948. in za katerega so Nemci sigurno vedeli; sai je polk. Oertel že 9. septembra 1943 gon. Rupniku govoril o »samomorilnih nastopih političnih hujskačev proti nemškim četam."
stot. Dejana Suvajdžica v šentjakobski šoli že pred ustanovitvijo domobranstva narastla na številčno močno edinico, ki je potem postala njegova organizacijska osnova, in matica v samem mestu Ljubljana.
Tako so idealni slovenski borci morali do dna izpiti čašo, ki jim jo j« natočilo vodstvo, ko jim je v veri na prihcd zaveznikov zaukazalo partizanov načelno ne napadati" in jih natlačilo na Turjak samo za — „encr-gično obrambo"... medtem ko so na varnem v Ljubljani že zopet vadljali zanje z nemškim generalom...
V	ponedeljek, dne 20. septembra 1943 je bil gen. Leon Rupnik zopet pozvan v Celovec, kjer je sprejel ukaz o slovenski upravi Ljubljanske pokrajine in listino o svojem imenovanju za šefa pokrajinske uprave z nazivom — prezident.
V	sredo, dne 22. septembra 1943 ob pol štirih popoldne ga je predsednik koroške deželne vlade dr. \Volsegger v stekleni dvorani vladne palače na I>:eiwcisovi cesti in ob navzočnosti najvišjih slovenskih cerkvenih, kulturnih in drugih predstavnikov ter nemških zastopnikov slovesno umestil — prav ob času, ko je novi prezident trenutke prej prejel poročilo o tragični smrti poveljnika prve eborožono skupine v Ljubljani, svojega zeta stet. Dejana Suvajdžica, ki se je smrtno ponesrečil z motornim kolosom, ko ec je vračal iz vojašnice v šentjakobski šoli.
Poleg neizbežnih bizantinističnih izlivov, kateri pa še cd daleč niso bi'i podobni tistim, ki so jih izrekli in ohranili zapisane za zgodovino ’ „či-sti‘‘ slovenski vodniki ob ustoličenju italijanskega visokega komisarja na to mesto prod dvema in pol leti, je slovenska javnost v govorih vladnega predsednika dr. \Volseggerja in drugih ter v odgovoru svojega prezidehta dobila vsaj v glavnih obrisih uradno potrjeno, kar je gen. Rupnik dosegel in bil pripravlien še uresničiti.
Ker je bila njegova poglavitna skrb osredotočena v mira ter varnem odvijanju življenja in dejavnosti v zaupani mu pokrajini — in s tem ohrani'ev slovenskega življa za povojno bodočnost —, čemur pa je zadajala nepopravljive smrtne udarce komunistična revolucija v službi našemu narodu Popolnoma tujih interesov, se je takoj vrgel na organizacijo domobranstva, čisto upravne posle pa dejansko prepustil načelniku upravnega oddelka dr. Josipu Hubadu.
VIL
Kljub temu, da jo bila organizacija slovenskega domobranstva v teku že cd dne, ko so bili oboroženi vojaki skupine stot. Dejana Suvajdžica, posebej pa po vrnitvi gen. Rupnika dne 15. septembra 1943 iz Celovca, že prezident še tisti večer dne 22. septembra 1943, takoj po sprejemu časnikarjev, dokončno sestavil oglas za uradno ustanovitev slovenskega domobranstva.
Fri sestavljanju oglasa, v katerem so prišle do izraza preziden-tovo temeljne ideje o domobranstvu, sta sodelovala generalov sin letalski
iilior. Evgen Rupnik in magistratni tajnik za kulturo Ante Gaber. Omenjenega popoldne ga jo prezidcnt postavil v obliko, ki naj bi bila »sprejemljiva za Nemce" * in v lastnoročnem zapisu prestavil v nemščino ter po tajniku za vojaške zadevo kap. freg. Janku Kregarju takoj poslal v štab gen. Rbscncrja v vednost. Toda v zameno mu jo ordonanc Rdscnerje-vega štaba prinesel v podpis popolnoma drug osnutek oglasa, ki so ga sestavili tam. Ker ga gen. Rupnik ni hotel podpisati, je zaradi toga imel prvi spopad s svojeglavim gen. Rosenerjcm.
Kmalu nato je gen. Rupnik to obžaloval kot kaprico, ker mu sicer ne bi mogli s tako lahkoto izbiti domobranstva iz rok, kot sc je to zgodilo, in bi mu najbrž bilo prihranjenih mnogo poznejših „Hcil Hitlerjev" In drugih ponižanj, ko sc je spričo spoznanja, kakšno usodo so izza ozadja pripravljali vojski, katero je spočela njegova zaskrbljenost za slovenski narod, boril, da bi jo vsaj za odločilne trenutke zopet dobil v svoje roke.
Njegova poštenjaška zaupljivost mu namreč ni vzbudila pozornosti nad dejstvom, da je bilo v nasprotju z njegovim osnutkom v oglasu R6-senerjevega štaba govora o slovenski domobranski — »legiji" in da sta oba glavna ljubljanska dnevnika Slovenec in Jutro prinesla pod dobesedno enakim debelim naslovom na prvi strani: Ustanovitev slovenske domo-1 ranske legije.
To je namreč dokaz, da je že takrat za Rosenerjem stala neka »siva eminenca", ki je sutilno speljavala vodo na posebni mlin. Kdo je to bil, je spričo dejstva, da je za Rupnikovim »kolaboratorskim" hrbtom vedrilo toliko »čistih" ne samo pri Rosenerju, ampak tudi na drugih nemških mestih, težko ugotoviti.
j Ker je gen. Rosener v Rupnikovem zanikanju podpisa najbrž videl samo njegovo osebno užaljenost, je potem bila za prvi stavek tretjega od-
* Slovenci! — Največje zgodovinske odločitve današnjega časa tudi našemu malemu slovenskemu narodu nalagajo dolžnost, da se izkaže ter bori za svoj obstanek in za svojo bodočnost. — Toda no na zunanjih evropskih frontah, temveč samo na tleh naše prelene in nad vso ljubljene slovenske domovine moramo bojevati boj zoper boljšoviško polljudi, ki naš dobri, delavni in prizadevni naroči mučilo in skrunijo, mu ropajo imetje, ga pobijajo in ga s terorjem hočejo ponižati za topega robota brez duše m Boga samo v korist judovskega tirana sveta. Slovenci, nastopite torei za naš narod! Strite rdeče požigalce in roparje, kjerkoli jih dobite! Oprti na lemško vojno silo. ki smo sedaj pod njenim varstvom, in rod vodstvom slovenskih povclinikov. ki so so že izkazali ali se hočejo izkazati v boiu s komunističnimi partizani in roparji ter sc hočejo žrtvovati samo zaradi naroda, boste po poveljih v materinem jeziku pokončali bandite v kratkem in gotovo. Potem boste pa — sami, disciplinirani in z nesebičnim izpolnjevanjem dolžnosti za našo majhno narodno skupnost — morali prevzeti ■arovanm vzpostavi ionih rednih razmer, zaščito obnove naših domačii in naše delavnosti s strogim vzdrževanjem reda in varnosti. Sleherni pošteno misleči in za blagin'o slovenskega naroda skrbni ter za boj sposobni Slovenec, star 18 do 35 let. se takoj priglasi v službo z orožjem za pro-stovolica - domobranca v šoli na Prulah pri poveljstvu slovenske narodne hrambe!
stavka v oglasu vrinjena še fraza z aluzijo na prezidenta gen. Leona Rupnika.
Ta oglas, ki ga je izdalo neko imaginarno Poveljstvo Slovenskih domobrancev brez vsakršnega drugega podpisa, je potem bil dan v javnost v četrtek dno 23. septembra 1943, dnevnika Slovenec in Jutro pa sta ga prinesla pod že omenjenim enakim naslovom na prvi strani svojih izdaj v potek dne 24. septembra 1943.* Toda med tem ko je Slovenec v svojem komentarju takoj v prvih in tudi edinih dveh stavkih samo nakapal na prezidentov poziv v nastopnem govoru, da „si pomagajmo sami“, češ, da je poziv za ustanovitev slovenske domobranske legije prvi korak na tej poti, je Jutro v svojem mnogo daljšem komentarju dalo jasno razumeti, kdo je oče in ustanovitelj slovenskega domobranstva, saj je med drugim zapisalo tudi:
„Prezidcnt zanika, da smo sredi revolucije. Toda mnogo jih je, svojo ugledno in možato osebnostjo trdno jamstvo za čiste namene in visoki cilj, ki bo poverjen domobranski legiji. V osebnih in vojaških vrlinah generala Rupnika in povelinikov prostovoljske legije je tudi vse potrebno poroštvo, da nova prostovoljska legija ne bo nikaka brezpomembna in slučajnostna formacija, marveč jo bo preveval pravi in pristni vojaški duh in da bodo v njenih vrstah lahko prišle do popolnega izraza vse priznane vojaške vrline našega človeka."
* Slovenci! — Vsled izdajstva italijanskega kralja in njegovega zahrbtnega maršala Badoglia je italijanska vojna sila prenehala obstojati. Po sramotni izdaii Fadogliieve klike je noložaj nedvomno jasen: tudi naša ljubljena slovenska domovina nai bi bila s pomočjo anglo-ameriške plutokracije izročena boljševizmu. Na področju naše drage domovino naj bi bila po izdajalcih in boljševiških izkoreninjencih izvojevana borba, ki naj bi pahnila naše pridno, delovno in pobožno ljudstvo v trpljenje, nasilstvo, lakoto, rop in umor brezbožnih in brezsrčnih robotnikov kakor nečastnih pomagačev v korist židovske svetovne tiranije. Da se to prepreči, je rrišla k nam na povelje Fuhrcrja velikonemška vojna sila, ki nas bo ščitila. Nemški vojak in častnik se borita pogumno in hrabro. Hrabrost, čast in zvestoba so zanje sveti pojmi. Nečastnosti in strahopetnosti oni ne poznalo. S svojo močno borbeno silo je Nemčiia edina trdniava zoner boljševizem in kapitalizem. Pod vodstvom Nemčije bodo mladi narodi Evrope oremagali boljševizem in kapitalizem. Za ohstoi naše domovine vstopajmo v borbo zoper komunistične bandite in roparje. Predsednik pokrajinske uprave. divizijski general Leon Runnik. je v svoji proklamaeiji jasno naznačil naše cilje in začrtal naše dolžnosti. Pod vodstvom naših slovenskih povelinikov. ki nam bodo poveljevali v našem materinskem jeziku, bomo uničili boljševiške morilce in požigalce v naši deželi, kjer koli jih bomo Tascgli. Nemška vojska in policija nas bosta pri tem v zvestem tovarištvu podpirala. Naša dolžnost je: vsak pošten, za borbo sposoben Slovenec od 18. do 35. lefa starosti, naj so prostovoljno javi za zaščito svoje domovine, za vzdrževanje in ohranjevanje reda in discipline tor za vzpostavitev razdelanih domov, v slovensko domobransko legijo. Slovenci! Javite se na Poveljstvu slovenskih domobrancev v mestni hiši, Ambrožev trg, št. 7 v LiuhPani: na deželi pa pri prLstojnih občinskih uradih. — Poveljstvo slovenskih domobrancev.
Ker pa generalu Rupniku ni šlo za formalnosti in imena — najmanj za njegovo lastno! —, temveč, za rezultate, ga ta takojšnji pripetljaj na samem začetku ni omalcdušil.
Takoj je najprej določil kar svojega sina, letalskega upor. Evgena Rupnika, da organizira in vedi naborni odsek v mestni hiši na Ambroževem trgu 7. Npcr. Evgen Rupnik je pisarno takoj organiziral in začel poslovati s pomočjo fantov — po večini študentov — iz svojega četniškega odreda „Ecli Orcl“. Izmed teh fantov je izbral tudi prvo prezidentovo telesno stražo v vladni palači, ki so jih pozneje zamenjali zaslužni borci in rekonvalescentni ranjenci s terena.
Preko ing. Jožeta Scdje, ki je bil član odbora Vaških straž in ki ga ie ljubljansko politično vodstvo skupaj s študentom Slavkom Krekom delegira1© v prezidentovo ožjo okolico kot dokaz svoje „podporc“ in „pri-pravljcnesti na scde1ovanje“, je dobil predlog, da postavi za poveljnika organizacije domobranstva polk. Antona Kokalja.
Preridont seveda ni imel nikakšnoga pomisleka in je polk. Kokalja nemudoma imenoval za poveljnika. Polk. Kokalj se je vrgel takoj na delo in začel organizirati svoj štab.
(Sledi)

V dolžnost si štejem, da izrečem javno zahvalo vsem številnim prijateljem in znancem, ki so mojemu mežu Francetu stali ob strani v njegovi težki in dolgi bolezni.
Ne najdem besed, s katerimi bi mogla opisati, kako zelo je pokojni cenil obiske tolikih prPateljev in znancev skozi vse dolge mesece bolezni. Njegovo trpljenje je bilo lažje, kajti zavest, da prijatelji sočustvujejo z njim in da ga v bedi niso pozabili, mu je bila v veliko uteho. Vedel je, da stoji pred vrati večnosti; zato je bil toliko bolj vesel vsakega, ki je prišel do njega.
Franco je zaspal v Gospodu dne 18. marca 1970. Zopet ste prihiteli v ogromnem številu in ga obiskali, ko jo ležal na mrtvaškem odru in mu s tem izkazali naklonjenost in spoštovanje ter ga spremili na Gospodovo njivo.
Ne morem se zahvaliti vsakemu posebej; zato tem potom izrekam izraze naše iskrene zahvale vsem, prav vsem, ki ste nas tolažili v naši neizmerni boli in nam stali ob strani. Naj Vam Bog stotero povme.
Hvaležni
soproga Lojzka Bolta ter sinovi Edi, Peter in Marko
Janez Orel
DIALOG S KOMUNISTI - STREL V ČELO
Pišem nekaj kratkih stavkov v spomin na zahrbtno ubitega Dolfija Mavcerja iz ugledne Mavserjcve družine iz Praproč liri Št. Rupertu. Kakor je znano, je slovenski komunizem to družino za božič 1. 1942 živo režgal; pač vrhunec slovenskega in internacionalnega kriminala. Ostalo jih jo še 5 sinov, ki sc v tistem času niso nahajali v usodnem gradu Dobu pri št. Rupertu. Zahrbtno co ubili še tri naslednje; med njimi je Dolfi, o katerem so napisane te vrstice.
Dolfi Mavsar je bil eden prvih fantov, ki se jc z navdušenjem prijavil v Vaško stražo v Savljah pri Ljubljani. Menda jc bila to druga VS, ki jc bila ustanovljena v okupirani Ljubljanski pokrajini. Prva je bila ona pri Št. Joštu.
Nisem ga poznal poprej, temveč šele pri VS, kamor sva prišla oba skoro ob istem času. Menda sva se zaradi tega še bolj dobro razumela; tal je tudi družaben in miren fant. Veliko smo takrat govorili in debatirali; jaz še posebno z Dolfijem. Bil je zelo veren in pošten fant; ni trpel kletvine, kaj šele kventanje. Sicer tega ni bilo veliko slišati, toda včasih so prišli trdi fantje, ki niso bili tako natančni. Bili smo pa tudi od vseh strani zbrani, vseh stanov in poklicev. Največ študentov, obrtnikov in kmečkih fantov.
Takrat jc bila Ljubljana močno pod cfarsko in komunistično propagando. Kadar smo šli v mesto, smo lahko opazovali nezakrito posmeh-Ijivost in domišljavost ljub'jrnčanov, ki so hoteli bili bolj „zavcdni in na-cionalni“, v resnici pa niso bili nič drugega, kot koristni tepci, ki so se prostovoljno vpregli u voz komunistične revolucije. Ogromna večina je po zmagi komunizma občutila na svoji koži „osvobodilni boj“ in ga še danes občuti. Seveda je bilo med njimi tudi nekaj takih, ki so hoteli biti „či-Mih rok“.
Nekega lepega jesenskega popoldneva sredi septembra smo se vrnili iz zgodnje jutranje patrolc. Po skromnem kosilu smo počivali. Našo ,,Varamo" smo imeli namreč kar v gozdu. (Samo en mesec pozneje smo prišli v vas in v zidano stavbo.)
Z Dolfijcm sva ležala na mehkem zelenem mahu. Vrhovi visokih smrek okoli jaso so bili kakor malo okence, skozi katero sva glodala lahne, potujoče oblačke, gnano cd toplih jesenskih sap. Nič nisva govorila; samo strmela sva v daljno sinjino in mislila vsak na svojo domače.
Nenadoma se je moj prijatelj obrnil k meni in me z vso resnostjo vprašal: „Zakaj si pristopil k VS?‘‘
Lahko sem mu odgovoril, da zato, ker se dobro zavedam, da je OF !e krinka komunistične partije in da se pod to krinko pripravlja na izvršitev krvavo revolucije in na prevzem oblasti. Ker sem vedno nastopal v organizaciji proti komunizmu, je naravno, da sedaj primemo za orožje; sicer nas bedo komunisti pobili drugega za drugim v domovih in na posteljah, kar že več mesecev delajo po nezavarovanem podeželju.
Ko sem nato njega vprašal, zakaj je on pristopil in pustil lepo službo tekstilnega tehnika, mi je približno povedal iste misli. Pa še tole je pristavil: „Pri nas je številna družina; fantov nas je devet, če jaz padem, jih ostane še osem. Vsaj eden sc mora žrtvovati."
Spoznal sem v njem velikega idealista in poštenjaka. Toda ubogi, idealni fant niti v najhujši tesnobi ni mogel slutiti, da mu bodo komunisti nekaj mesecev kasneje zajeli družino in jo na najbolj strahoten način uničili — živo zažgali na grmadi.
Ko smo zvedeli za to grozno, satansko delo slovenskega komunizma, smo v grozi onemeli. Strašno je prizadelo ubogega Dolfija. Vse mesece, dokler je bil še med nami, ni pozabil te strašne morije njegovih najbolj dragih.
Včasih sva šla v prostem času nekoliko iz vasi v zimsko, kasneje v pomladansko polje. Nenadoma ga je kakšna malenkost spomnila na dom. Začel je v silni bolečini nemo jokati. Zaman so bile vse tolažilne besede; zato sem po navadi umolknil, zavedajoč se, da nimam besed, ki bi mu mogle vsaj malo ohladiti strašno rano.
Nekega dne proti koncu aprila 1. 1943 pa me je nenadoma zaprosil, naj mu posodim častniški pas s torbico za revolver, češ da mora iti domov, da bo vsaj stopil na grob svojih ubogih staršev, bratov in edine sestre, ki jo je tako silno cenil in spoštoval. Komunistične tolpe raznih korpusov in brigad so bile takrat že pognane daleč v kočevske gozdove in proti Beli Krajini, vendar so se razne manjše skupine skrivale in napadale v nočeh. Prav težko mi je bilo, da bo cdšel; toda niti najmanj si nisem mogel misliti, da bo tudi on padel kot žrtev komunističnih ubi-javcev.
Kasneje sem zvedel, da je srečno prispel v domač kraj in živel v tamkajšnji utrjeni postojanki. Neke noči, bil je menda ravno 1. maj 1943, so napadli postojanko. Fantje so bili v bunkerjih in v postojanki dobro
Jiripravljeni. Ni bilo verjetno, da bi komunisti zavzeli dobro utrjeno postojanko. Tedaj so partizani začeli „dia!og“. Klicali eo stražarje, naj se predajo, sicer pa niso bili preveč napadalni. Teda imeli so dobro izdelan načit, kako ubiti Mavserjcvega Dolfija. Začeli so ga klicati po imenu. Odzval ec jim je, ker jih jo poznal. Bili so domačini-tercnci. Govoril je ••'kozi line v bunkerju, pri tem pa pozabil, da ima pred seboj najhujše morilce, kar jih je kdaj živelo na svetu, katerim ni mogoče nikdar in nikjer zaupati. Medlem ko je Dolfi govoril in našteval vse, ki so bili pri sežigu njegovih, eo se prvi komunisti, ki so sc splazili do žice, delali kot da se zagovarjajo. Med tem pa je ubijavcc — partizan iz teme mimo in z vso preciznostjo meril v lino. V trenutku, ko je Dolfe še govoril, je komunist ustrelil in ga zadel točno v čelo.
Peklenski načrt je bil izvršen. Uspel je potom „dialoga“, ker spada v komunistično sredstvo prodiranja in propagande.
Danes jo po svetu zelo mederno dialogirati. Celo Cerkev ima v svojem besednjaku to besedo. Toda naj si bodo na jasnem vsi — učeni in preprosti, posvetni in duhovni, bogati in revni: komunizmu služi dialog za vdor v nasprotnikov tabor, za pridobitev časa in koristnih te; cev, za njegovo premoč in končno zmago. Kadar pa ni več potreben dialog, ker je komunizem že v premoči ali na potu k oblasti, potem je „dialog“ — strel v čelo ali v tilnik.
Moj prijatelj seveda ni mogel poznati takšne podlosti komunističnega dialoga pred 27 leti. Toda kadar jaz slišim to besedo, se spomnim na ubitega Dolfija in se zavedam: dialog s komunisti je preje ali kasneje — strel v čelo.
Ohranimo vzglednega Mavserjcvega Dolfija v nnjlepšem spominu in ne zaupajmo komunistom ne včeraj, ne danes, ne jutri! Nikoli!
ZANIMIVI PABERKI
Dve sodobni anekdoti
i
Dne 8. januarja 1970 je objavila Ameriška domovina, ki izhaja v Clevelandu v Združenih državah daljše pirmo iz Trsta, ki ga je napisal Boris Barut pod naslovom ..Moralna klofuta Jugoslaviji, kot jo modema politična zgodovina ne pomni“. V tem dopisu, brez dvoma, p~evdonimni pisec zelo nazorno obravnava meddržavni dogovor med Italijo in Avstrijo, ki pravno ureja pravice nemške manjšine na Južnem Tirolskem v Italiji. Ta dogovor pomeni moralno klofuto za Jugoslavijo, ki je slovensko manjšino v Italiji prepustila svoji usodi.
Ta članek je v skrajšani obliki ponatisnila dne 1. marca 1970 na 4. strani tudi „Slovenska držva“, ki izhaja v Kanadi. Članek je narodno obrambno zelo zanimiv, a ga pod tem zaglavjem zaradi obširnosti no moremo ponatisniti. Kdor ga hoče vsega prebrati, si mora preskrbeti Ameriško domovino, čudno pa je, da je članek zelo previdno prezrl slovenski politični tisk v Argentini, čeprav trdi, da se bori za pravice slovenskega naroda in nikdar ne pozabi zabeležiti domačega slavja kakšne Urše Plut. Verjetno zaradi teh dveh odstavkov, v katerih piše Koris Barut doslovno:
„Ob branju teh dokumentov se človeku, članu slovenske manjšine v Italiji, ježijo lasje na glavi, a ne iz nevoščljivosti, temveč ob misli na nesposobnost in nemarnost vseh povojnih slovenskih in jugoslovanskih vlad. Le preudarimo malo, kako je ta reč šla. V maju 1945 so Titove čete kot zmagovalke zasedle Tržaško in Goriško. V juniju so se umaknile za demarkacijsko črto. Sporno ozemlje so zasedli Anglo-Amerikanci, ki so jugoslovanskim zastopnikom ponujali obširno udeležbo pri upravi cone A. Titove! so takrat imeli možnost ustvariti dejstva, ki bi jih pozneje nobena italijanska vlada ne mogla spremeniti ali odpraviti. Dokaz za to so slovenske šole. Danes bi bila tržaška uprava popolnoma dvojezična.
Toda Titovci so v upanju na sovjetskega kralja Matjaža vse odbili, češ, to bo itak vse naše in potem bomo odločali mi. Niso pa vedeli, da jih je sovjetski kralj Matjaž izdal že v Jalti. Tiste redke idealiste, ki so organizirali slovenske šole pod okriljem zavezniške vojaške uprave, so obsipali s psovkami, med katerimi je bila bo~eda „izdajalec‘‘ še najčednejša. Prof. Srečka Barago, ki ima pri organizaciji slovenskega šolstva največ zaslug, so v Ljubljani obsodili na smrt kot zločinca, da bi ga pred zavezniki diskreditirali. Dejansko pa zasluži, da bi mu tržaški Slovenci postavili spomenik, kajti brez njegovega prizadevanja bi danes slovenskih šol ne hilo.“
Mislimo, da je bil prav ta zadnji stavek vzrok sramežljivega molčanja slovenskega tiska v Argentini, kajti ta zadnji stavek je tudi Slovenska država previdno zamolčala. Pa to je stvar novinarske poštenosti in objektivnosti, nas pa zanima anekdota, ki je prav zaradi tega nastala.
G. Jože Buria, ki je v Argentini brez dvoma politično najbolj ver-ziran in vsestransko informiran, je dobil iz Trsta sporočilo, da je tam naši al ve’ik prepir, g. Burja je rekel “lio” — kje naj bi postavili spomenik. Demokratični Slovenci ga hočejo postaviti prav ob morju zato. če bi se slučajno kaj spremenilo, hi spomenik hitro kar v morje smuknili. levičarski Slovenci pa ga hočejo postaviti na najvišji vrh nad Trstom, češ da bo na ta način dr. Baraga bliže nebesom, kamor so ga hoteli že itak 1946 spraviti.
II
Da pripravite ribe užitne, potrebujete najmanj dva elementa, če jih pripravite kuhane, potrebujete ogenj in vodo. Za posušene potrebujete ogenj in dim. Za pečene potrebujete ogenj in mast, da jih pa ocvrete, ali kakor pravijo po domače, „pohate“, potrebujete ogenj in olje. Toda v Ju-
goslaviji se je zgodil čudež, da so bile ribe „pohane“, ali kakor pravijo Hrvatje, „frigane“, brez ognja in olja.
V tistih starih časih v letu 1945 je neka gospa v Ljubljani povabila visokega policijskega uradnika na kosilo pa ga je hotela presenetiti z ocvrtimi ribami, zato je kupila na trgu tri ribe Jugoslovanke. Ena je govorila srbsko, druga hrvaško in tretja slovensko.
Ko je hotela gospa doma ribe pripraviti, se je prestrašila, ker ni imela olja. Brž je pokrila ribe s krožnikom in odhitela po olje.
„Aha,‘‘ pravi slovenska riba, „baba nima olja, danes je sobota in trgovino so zaprte, zato olja ne bo dobila. Do ponedeljka bomo še žive in zdrave."
,.Baš je istina," pravi srbska.
Toda med tem, ko so so ribe zadovoljno smejale, nekdo potrka na vrata.
„Kdo je?“ vpraša slovenska.
„Ozna,“ so zasliši glas zunaj.
„No, sad smo frigane," je vzdihnila hrvaška riba.
HAŠI MOŽJE
Naš kurat Jože Guštin - srcfoniomašnik
Dne 19. maja 1970 je ob 20 h. praznoval 25 letnico mašniškega posvečenja č. g. Jože Guštin v baziliki „De Sagrr.do Corazon de Jesus“, v ulici Velez Sarsfield 1395, Buenos Aires. Ogromna cerkev je bila močno zasedena po domačinih in tudi po Slovencih. Somaševalo je 24 duhovnikov, med njimi 8 Slovencev, in je bilo pri maši še 13 sobratov. Prisostvoval je tudi buenosaireški nadškof kardinal Antonio Caggiano, pridigal 'e pomožni škof mons. Emesto Segura, na koncu maše pa so je vsem sodelujočim in pričujočim vernikom — tudi zastopnikom Tabora in Slovenskega zavetišča dr. Gregorija Rožmana — zahvalil srebrnomašnik sam. Cerkev je bila svečano razsvetljena in je pel poseben mešani zbor.
Po sv. maši je bil v stranskih prostorih župnišča pripravljen „lunch“, kjer so zastopniki društev in posamezni verniki izrazili čestitke. Tudi petia ni manjkalo. Slovenska skupina je s svojim ubranim petjem med domačini vzbujala pozornost in občudovanje. Ljudje niso mogli prehvaliti lepih narodmh slovenskih noš. V imenu slovenskih dušnih pastirjev v Argentini Je slavljenca pozdravil č. g. Jože Škrbec. Mons. Anton Orehar jo bil tiste dni na obisku med rojaki v Mendozi. G. Ivan Korošec je govoril v imenu naših naseljencev v južnem delu velikega Buenos Airesa, kjer je g. Guštin duhovnik misijonar. Vso slovesnost je organizirala Marijina Legija.
Tej slovesnosti pa se je pridružila z istim namenom tudi blagoslovitev temeljnega kamna, postavitev križa ih polaganja spominske listine
na prostoru Elo venskega zavetišča v ulici Martin Fierro 4262, San Justo; dne 24. maja 1970 ob številni udeležbi članov in povabljenih gostov. Sv. mašo in blagoslovitev je opravil sam slavljenec. Nebo mu je poslalo krasen sončni dan.
Da bi opisali izredno slovesnost teh dveh proslav, katerih ena presega že daleč okvir slovenske domačnosti, bi morali popisati še precej papirja, če bi hoteli našteti vso osebne vrline in mašniško vnetost našega srebmomešnika in če nočemo zamolčati njegove apodiktične delavnosti in požrtvovalnosti, katere je še tako mlad pa še na svoji dolgi poti razvijal zadnjih petindvajset let ne samo v korist slovenskega naroda, temveč še bolj v korist drugih narodov, med katerimi si je s svojim življenjem in nesebičnim delom pridobil sloves in ugled.
Naj nam ne zameri gospod, če bomo prav na kratko orisali njegovo življensko pot. Redil se je na Mokrem polju pri št. Jerneju, dne 17. aprila 1919, v kmečki hiši številne slovenske družino. Tri razrede ljudske šole je dovršil v Orehovici, zadnje tri pa v Brusnicah, kjer je pri stricu Janezu pasel krave. To jo bila sreča zani, kajti učitelji Martin Marinič. Mariin Kave in Danica Kiferle so pregovorili očeta, daje poslal sina Jožeta leta 1931 v novomeško gimnazijo. Zato so vsi trije očetu pomagali pri plačevanju stanovanja v mestu. Do sedme šole jo šlo vse lepo, v drugem semestru je bil Jože Guštin za pol leta izključen in je moral v Ljubljano na Realko, ker rc ni hotel ukloniti volji ravnatelja iz političnih razlogov. V osmi razred gimnazije re je vpisal zopet v Novem mestu, kjer je leta 1939 maturiral. Nato je stopil v ljubljansko bogoslovje. Septembra 1943 ga jo na počitnicah doma doletela italijanska kapitulaciin. Do božiča m bil pri domobrancih v Novem mestu, potem pa se je vrnil v peti letnik bogoslovja.
Leta 1945 je 6. maja donoldno odšel z več bogoslovci reš iz Ljubi inne proti Koroški. V grupi je bilo tudi tedanjo vodstvo semenišča dr. Odar, dr. Trutdar in ekonom Gros. Tri dni so hodili do Celovca. Kovčege so naložili na ročni voziček in so ga porivali in vlekli preko Ljubelja. Takoj po prihodu na Koroško ie šest bogoslovcev, meri njimi tudi naš g. Jožo, ki ro že iz Ljubljane diakoni, iz Celovca nadaljevalo pot do Krke, kjer je tedaj v salvatorjanskem samostanu pri cerkvi sv. Eme Vin mstanjcnu bogoslovec celovške škofijo. Po šestih dneh duhovnih vai, ki jih jo vcdil dr. TruVar, je v soboto 19. ma?n sarajevski nadškof d", šarič. v službeni odsotnosti cc’ovškogs. škofa Rohracherja, posvetil v mašnikc šest slovenskih diakonov. Od teh ic Dušan česen v Žihnolui mo Kn-eškem', Vinko Žakeli v Bclgiii, Martin Turk v Kanadi, Ludvig Ceglar v Braziliji, Janez Malenšek in naš gospod Guštin pa v Argentini.
Naslednji dan, no binkoštno nedeljo, je g. Guštin daroval novo mašo na grobu sv. Heme v krški stolnici.
Nato je pomagal en mesec g. župniku Tomažu Holmarju pri Sv. Jakobu nad Krko, dva meseca g. župniku Francu Uranšku v Žvabeku v Podjuni in končno ostal tri leta kot kaplan pri g. župniku Jožetu Piceju v
Šmihelu pri Pliberku, rojstni župniji pok. škofa dr. Gregorija Rožmana. Koncem reptembra 1948 je s sedmimi slovenskimi duhovniki begunci odpotoval v Chile, kjer je pastiroval štiri leta v škofiji Temuco.
Lota 1952 ga je po posredovanju Mons. Antona Groharja, Direktorja slovenskih dušnih pastirjev v Argentini, sprejel v Buenos Aires, tedanji nadškof kardinal Santiago Luis Copello. Eno leto je bil kaplan v župniji Nuestra Sefiora de Lujan (Parque Patricios), nato eno leto pri San Ignacio, julija meseca 1954 pa ga je g. kardinal vzel k sebi na škofijo za svojega Secrctario Familiar. Po odhodu kardinala Corello v Rim ga je njegov naslednik kardinaal Antonio Caggiano imenoval Secretario Capellan. To službo vrši na bnenosaireški nadškofijski kuriji še danes.
IG. junija 1955, ko so ob protiperonistični revoluciji požgali nadškofijsko ra'ačo, je bil žrtev tudi g. Guštin. Vse mu je zgorelo, tudi tisti osebni spominki, ki jih je pred desetimi leti iz Ljubljane preko Ljubelja odne~el v širni svobodni svet.
Naš slavi icnec je dušnopastirsko zelo zaposlen. Od 1. avgusta 1957 je CapePan Principal pri PoFoia Federal. Kot tak je kaplan v Institute San. Miguel, kjer s pomočjo Marijine Legije požrtvovalno, dela za prevzgojo irdadih deklet, in v Escuela de Cadetes de la Policia Federal (Oficirska šola), kjer se mladi fantje šolajo za policijske oficirje. Je duhovnik asistent pri Marijini Legiji v Buenos Airesu, pri Comitium Regina Pacis, Ki ima za s>voj apostolski delokrog polovico mesta. Je asistent pri društvu „Hombros de la Miša de los Primeros Viemcs del mes en la Catedral Me-tropolitana". To mašo prvih petkov v mesecu vedno daruje g. kardinal Caggiano. Dvanajst let je bil aresor pri „Servicio Pe.cerdotal do Urgencia", ki ima telefonsko številko 84-2000, in je vsako noč, od 21.30 do G, na straži za bolnike in umirajoče mesta Buenos Airesa, ki v teh nočnih urah nuino rabijo duhovnika. Tako naporno in bogato delo našega srebmoma-žnika izvira iz stanovske dolžnosti, ki je vezana na okolje in potrebe, kjer živi in deluie. Prod devetimi leti ic ustanovil društvo ..Amigos do la Obra del Buen Pastor", ki mu poleg Marijine Legiio pomaga duhovno in materialno pri prevzgoji deklet v Institute San Miguel.
In še mu ostane časa za pomoč pri dušnem pastirstvu med slovenskimi rojaki v Argentini. Je duhovnik misijonar (Exul Familia) za naše naseljence v škofiji Avellrneda, s sedežem v Berazntcgui, kamor hodi vsako drugo soboto poučevat otroke verouk in ob posebnih prilikah daruie sv. mašo. Je duhovni vedla društva protikomunističnih borcev Tabor in zastornik slovenskih dušnih pastirjev pri Zavetišču dr. Gregorija Rožmana. Bil je tudi soustanovitelj in več let tehnični urednik glasila slovenskih duhovnikov v zamejstvu ..Omnes unum“, ki sedaj izhaja v Celovcu.
Kakor smo brali na spominskih podobicah našega gospoda srehmo-mašnika, je njegovo življenjsko vodilo: „Moja jed jo, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal" (Jan 4, 34).
čudež je, da je pri tako obsežnem in napornem delu tako gibčen in še tako mladosten. Upamo, da bo dočakal železno mršo, ker ima tako že-
leznc živce. Mi ostareli taborjani in zavetiščniki pa želimo — že iz egoističnih razlogov — da bi skupno z njim praznovali vsaj zlato mašo v dovršenem Slovenskem zavetišču. Bog nas usliši!
NOVICE IN GOVORICE
Statistika bede v Sloveniji: Iz uradne komunistične statistiko razberemo dokaj žalostno sliko o sitih in lačnih Slovencih. Od celotnega slovenskega prebivalstva (1,700.635) odpade 446.851 na tiste, ki živijo v nerazvitem področju Slovenije. To predstavlja 34% celotne površine. Na srednje razvitem področju (46.2% površine) živi 549.927 ljudi, medtem ko na močno razvita področja (18.8% površine) pride 703.857 prebivalcev. (I» podatkov marca 1970.)
Živ ne morem v grob, je naslov ponatisa v Mariborski „Katedri“ od 10. marca 1970. Pod to rubriko je med drugim zapisano: „...Zakaj n« bi enkrat napisali: Pri nas umirajo ljudje od lakote. Tu ni Biafra. Pri nas danes ni vojne in 25 let je minulo, odkar so utihnile puške v naših gozdovih. Ali so pozabljeni ideali tistih, ki jih ni več med nami? Kaj je za te ostarele in bolne storila družba? Prenehajmo s slepomišenjem. Dajmo hrano lačnim! Pošljimo z vsakega banketa lačnim in umirajočim štruco kruha — črnega — rženega! V kratkem homo verjetno spet sprožili kakšno akcijo za nabiranje sredstev za gradnjo kakšnega spomenika. Zberimo denar, da bomo ohranili življenje ostarelih in bolnih, in s tem bomo postavili sebi in naši skupnosti najlepši spomenk." Komentar k gornjemu ni potreben!
Poplava ..zgodovinskih" knjig: Pod okriljem vojnih odborov komunističnih partizanov je bilo ustanovjeno podjetje z imenom ..Partizanska knjiga". V podjetju so večinoma bivši partizanski oficirji, ki so s prostovoljnimi prispevki in dajatvami podprli formacijo podjetja z namenom, da bi načrtno opisali ..zgodovino'* vsake brigade in vsakega odreda. Ustanova je stara šele dve leti, vendar je v tem obdobju izdala 18 knjig od 80, ki so v načrtu. Vsaka knjiga ho obsegala okrog 500 strani. Kako ho ta zgodovina pisana, si lahko mislimo. Prireditelji sami to lepo povedo. Zavedajoč se, da ljudje ne kupujejo in no herejo ..zgodovinskih" knjig, je bilo odločeno, da naj bodo knjige pisane tako, da jih ne bodo brali kot najbolj napete romane le bivši borci, pač pa tudi drugi ljudje... „Prva leta po vojni so bile razmere take, da marsikaj nismo mogli zapisati, če nismo hoteli škodovati ugledu našega boja!" Tako so zapisali prireditelji ..Partizanske knjige"!
Med poplavo ..zgodovinskega" čtiva je treba šteti tudi ..ljudsko epopejo" Toneta Svetina ped naslovom ,.Ukrnn". To delo io trilogija in slavospev partizanščini. Trilogija je bila deležna 1. nagrade Karla Destov-
nika-Kajuha (1963) in nagrade Prešernovega sklada 1969, kot poroča Delo z dr.e 21. marca 1970.
Odgovor bralcem: !Na številna vprašanje ljudi doma, zakaj se tako malo piše o ameriških podvigih v vesoljstvu in zlasti o poletih na luno, odgovarjajo uredniki kot sledi:
„Poročanje o ameriških poletih se nam upira, ker ima ameriški raketni program globlje korenine v vojaških kot znanstvenih interesih. V dneh, ko se je ves svobodni svet ogorčeno zgražal nad ameriškimi zloSini v Severnem Vietnamu, ko vemo, da imajo ZDA v 21 tujih državah več kot milijon vojakov in srhljivo smrtonosno raketno orožje, pač nismo mogli vzklikati hura prav tem čudovitim raketam. Načrte zanje je snoval veliki ameriški raketni bog, ki mu je Hitler lastnoročno podelil naslov profesorja za natančno ciljanje z raketami V-2 na uporno srce Londona.'1 Rdeče bratce moramo v tej zvezi vprašati: Kaj pa je razlog, da tako trdovratno molče o desettisočih po vojni brez sodbe poklanih! Komunisti pač ne morejo drugače, sicer bi ne bili komunisti!
Resnica bede v oči: Nova generacija, ki je sita slavospevov o „par-tizanskih junaštvih," opozarja pisune in zahteva, da prenehajo lagati o „iunaštvih“ in da naj raje povedo, koliko so ljudem pokradli, ki so se skrivali po hostah! Mi bi dodali: in koliko so jih poklali. Toda komuniste to bode.
IVAŠI MRTVI
•t* Anton Dolenc
Pokojni se je rodil 8. junija 1908 nekje v Selških hribih in se je že kot mlad fant zaradi dela preselil v Kamno gorico. Tu si je ustvaril svoj dom in v zakonu so imeli šest otrok: tri fante in tri dekleta.
Kmalu je spoznal komuniste in se jim je uprl. Že v začetku leta 1943 je raje odšel za delom na Koroško, kot pa v partizane. V tej dobi je bila Gorenjska za ..osvobodilno fronto" — za partizane oziroma „go-šarje", kot so jih ljudje imenovali. Ta upor so komunisti Tonetu šteli v zlo in so ga imeli na listi upornikov. Ker so Amerikanci vedno bolj in bolj bombardirali tudi Koroško-, in ko so se v začetku leta 1944 tudi na Gorenjskem začelo ustanavljati domobranske postojanko, sc je ta družinski oče takoj pridružil slovenskim domobrancem na Brezjah. Ko je pa bila ustanovljena postojanka tudi v Kamni gorici, je bil premeščen tja, kjer je imel svojo družino.
Majnika 1945 se je tudi on umaknil z ostalimi domobranci in vso družino na Koroško. Bil je v raznih taboriščih; a nazadnje v Spittalu na Dravi, od koder so emigrirali v Brazil.
Prod leti sem jih obiskal v mestu Campinas, približno 80 km zapadno od Sao Paula. Zelo so se razveselili mojega obiska, ko smo se po več le-
tih zopet srečali.	Vsi njegovi otroci	so že poročeni in	kar	dobro	živijo.	Ob
tej priliki mi je	pokojni Tene potožil, da se počuti slabo	in da	ga vedno
bolj in bolj bolijo noge. Lanskega julija sem bil pri njem zadnjikrat. Pri obeh mojih obiskih mi je šla na roko dobra slovenska duša v Erazilu, gdč. J. Kovač, in me obakrat odpeljala s svojim avtomobilom do njih. Pri zadnjem obisku mi je stisnil roko in dejal: „Jaz ne bom šel več v Kamno gorico — toda lepo je bilo tam. Zmeraj bolj sem zanič."
Poslovil sem se tudi cd vseh ostalih in še malo nisem mislil, da le bilo to srečanje	res zadnje. Proti	koncu februarja	sem	dobil	pismo	od
otrok, da je oče	umrl 19. januj.rja	1970 po operaciji	na želodcu.	Umrl	pa
ni zaradi operacije temveč zaradi pljučnice, ki ga je napadla. Pogreb je bil naslednji dan v mestu Campinas ob veliki udeležbi Slovencev, šo več pa Brazilcev, ker je bil pokojni Tone vesele narave in si je znal pridobiti prijateljev.
Zopet je umrl eden slovenskih domobrancev, ki bi lahko pričal grozodejstva tamkajšnjih komunistov na najbolj severno-zapadni domobranski postojanki na Gcrcnjskem: Brezje—Kamna gorica.
Dragi Tone, želimo ti večni mir in pokoj, katerega si na zemlji tako malo imel. Tistih hrabrih domobrancev iz brerijanske in kamno-geriške postojanke pod poveljstvom poročnika Vidmarja se še danes spominjajo komunisti doma, z besom v srcu, ker jim niste nikdar dali miru na njihovem ..osvobojenem ozemlju". Toliko manj Vas smemo pozabiti mi, ki smo žive priče njihovih grozot v zares svobodnem svetu.
Tič-Ja.
Spornimi Francetu Trdtma
Spominjam se Te kot dijaka Zavoda sv, Stanislava (škofijska klasična gimnazija v Št. vidu). Spomladi leta 1941 so to šolo nacisti zaprli, zažgali slovenske knjigo, profesorje in dijake pa pregnali. Med njimi si bil tudi Ti. Po velikih težavah se je šola končno zopet obnovila pri Uršulinkah v Ljubljani in nazadnje se je nastanila v napol dograjeni stavbi Baragovega semenišča za Bežigradom. Ni bilo ravno najbolj udobno v takem poslopju, vendar smo bili srečni, da so nas tam pustile okupacijske oblasti pri miru.
Z dobrimi profesorji, z dobro organizacijo in z resnim dijaštvom ta pregnana šola ni prav nič trpela na kakovosti pouka, škoda le, da so komunistične oblasti v Sloveniji takoj po končani vojni zaključile delo, ki ga nacisti ni o mogli dokončati. V tem so pač prekosili vse slovenstvu sovražne, tu'e ideologije, ker so prvo slovensko gimnazijo. Zavod sv. Stanislava, takoj zaprli in je še danes zaprta. Zopet ro razgnali vse profesorje; profe orja Strup:ja pa celo ubili ter mnogim študentom prepovedali nadaljevanje študija. Po nacistih zaplenjena poslopja v št. Vidu so še enkrat zaplenili; prav tako so zaplenili tudi Baragovo semenišče. Vsa ta lastnina je sedaj v slovenski državni posesti; krivično ukradena.
Čim bolj se je boj za slovensko svobodo zaostroval, tem bolj so se krčili razredi višje gimnazije tega zavoda. Mnogi teh fantov so bili z dežele. Ko so se vračali med počitnicami domov, so bili — radi ali neradi — takoj direktno zapleteni v obrambo svojega doma, svoje domače kmetije. Mnogi od njih so že izgubili brate, sestre, starše; mnogi so našli svojo domove ropane ali požgane. Nekateri dijaki so bili že v konce trači jskih taboriščih, ali pa so že padli v revoluciji.
Septembra 1943. leta je nastala zlasti v bivši Ljubljanski pokrajini zelo mučna situacija, katero bi lahko komunisti in nacisti brez težav izrabili za še večje deportacije in pokolje. Prav gotovo bi se to tudi zgodilo,, če ne oi takrat nastopil veliki slovenski general Rupnik. Ustanovil je Slovensko do-mob amtvo, ki jo do konca vojne branilo slovenske domove in slehernega zavednega Slovenca. Zlasti slovenska mladina sc je takrat odzvala klicu generala Rupnika:
S seboj povabim druge vas junake, vas, katerih rama se vkioniti noče; temna je noč in stresa grom oblake
(Prešeren, Krst pri Savici)
Sedmi in osmi razred ((11. in 12. razred po ameriško) gimnazije Zavoda Sv. Stanislava sta bila že zaprta, ker ni bilo več dijakov, Tudi znani prof., šolar je bil že odpeljan v Dachau. V šestem razredu (10. razred po ameriško) nas je ostalo še kakih 10 diiakov, ko smo začeli novo šolsko leto v jeseni 1944. Takrat ri bil Ti, dragi Franc, še med nami.
Nekega dne Te ni bilo več v šolo. Zvedeli smo, da si šel na branik slovenstva: pridružil si se slovenskim domobrancem. Bil si tedaj komaj 17 let star, vendar si imel visoko razvit čut domovinske ljubezni.
Ni bilo tedaj časa presojati in preeenievaM domače in tuje politične načrte — in morda spletke, kor vse to ni rešilo niti enega slovenskega človeka; vse to ni rešilo niti ene slovenske domačijo. Vsej slovenski javnosti je znano, da je mednarodni komunizem v Sloveniji uničeval vse, kar je bilo slovenskega; imel je svoje prste celo v taborišču Dachau, od koder so nekatero preživele jetnike nasilno vrnili v Slovenijo in jih tam pobili. Tudi v tem so komunisti delo nacistov nadaljevali in uspešno zaključili.
Profesor šolar je bil le v toliko bolj srečen, ker so ga po dachauski internaciji ramo zaprli za več lot. Bil je človek svetovnega slovesa, velik slavist, ki je že med vo’no začel urejevati znanstveno zapuščino dr. Breznika; bil je velik jezikoslovec ra francoski jezik, ki je delal čast Slovencem na Sorbonski Univerzi; bil pa je trdi duhovnik. Da, taki ljudje so gnili po zaporih širom Slovenijo, tako rc je in re še zapravlja denar, ki ga mora delovno ljudstvo Slovenijo krvavo prislužiti, da vzdržuje te zapore in plačuje visoke plače neizobražencem in brezvestnim sodnikom tega pro-pada'očega sistema. Kolikšna izguba za slovensko gospodarstvo, kulturo in ponos!
Odkar si odšel v Slovensko domobranstvo, nisem več slišal o Tebi do dneva, ko si padel v borbi. Vendar nisem nikdar, nikdar pozabil Tvojega
odkritega prijateljstva. Bil si prijazne naravo, mehak po srcu, rad si se nasmejal in imel si dober humor. Kot dijak si bil odličen in zelo nadarjen. Prav gotovo bi Tvojo sposobnosti dosegle Tvojega strica prof. Trdana. Po postavi si bil močan in visok fant, navajen prevzeti delo in dolžnosti. Pravi pesnik .Prešeren v Krstu pri Savici:
Ne zapusti nobeden ga v ti sili, molče orožje svoje vsak si vzame, strahljivca v celem ni imel števili;
Tudi ti si bil junak. Molče si odšel v slovensko domobranstvo in padel v boju. S tem si doprinesel največjo žrtev za narod, ki pa še ni svoboden. Mi ,ki smo preživeli, lahko samo posnemamo Tvoj značaj in Tvojo ljubezen do domovine. Upajmo, da bo nekoč Tvoj spomin še bolj poveličan; in prepričan sem da bo tvoja velika žrtev prinesla kar največ ljubezni med slovenski narod, ki bo le na podlagi medsebojne ljubezni lahko svobodneje zadihal. Takrat bo narod take žrtve, kot si doprinesel ' Ti, poveličal in jim dal še večji pomen. Le takrat bo narod lahko začel reševati probleme modernega gospodarstva in kulturnega življenja v luči svobode, za katero si se boril. Mimo počivaj v domači grudi, kjer se Te mnogi tiho spominjajo; te vrstice pa naj oživijo med nami spomin na Tvojo žrtev za Boga - narod - domovino. Slava in čast Tebi, dragi Franc Trdan.
Rudolph F. Lukež, USA
ZA BELEŽNICO
Razmišljanje ob petindvajsetletnici...
Kakor naši bralci že vedo, so vse v Argentini izhajajoče tujejezične periodične publikacije obvezne prinašati uvodnike v kasteljanščini. Nekateri uredniki se očitno ne zavedajo, kakšno orožje za boj proti komunizmu nam s tem polaga v roke sam zakon, in temu predpisu zadoščajo kar tjavendan. Toda za Meddobjc — vrhunsko revijo naše vrhovitc Kulturne akcije — je njen glavni urednik france papež (Tako!) prav za četrtstolctnico naše narodno žaloigre napisal v kasteljanščini uvodnik, ki ga je v materinščini prinesel na uvodnem mostu tudi Glas (Leto XVII, 4 - April 1970) kot ..Razmišjanje ob petindvajsetletnici" in ga našim bralcem nudimo dobesedno v ponatisu:
Če more čas v svoji relativnosti kdaj obstati, da sc človeku zazdi, kot da je obvisel v niču — da tako rečemo — kot navpik negiben, tedaj za velik del človeštva in za nas samo časa pred petindvajsetimi leti prosto in po človeško rečeno ni bilo. Ali pa jo bil tako silovito živ, da smo ga zaznavali kot pošastno resničnost, kot strelo, kot apokaliptični plamen uničevalec.
Spot pa, če smo čas mi sami, če ima ta tok od prej na poslej svoj vir v naši eksistenčni notranjosti, lahko zatrdimo, da časa - nas pred petindvajsetimi leti ni bilo; ali pa je bil tako silovito živ, da so resničnosti življenja in smrti zadobile čezčloveško zavestnost.
Ob petindvajsetletnici najbolj tragičnih dogajanj, ki so se sc sprožila na jesen 1D39. leta, ni moči prezreti, kako se je za četrt zaokrcnilo kolo stoletja. Od tisto previsne začetnosti, od ničle, cd tam, odkoder se — lahko rečemo — čas razteza na prej in na poslej.
Za vsekdar smo povezani s to bivanjsko silovitostjo, s temi človeškimi žrtvami, s tem križpotjem trenutka brez časa. Ni tu beseda o tvarnih izgubah, četudi sta izguba domačije, domovine takisto tvarna izguba, kot sta duhovna žrtev. Beseda je o njih, ki si jih je prisvojila strela in so se poslej umirili v drugih območjih svoje bitnosti.
Po dolgih letih sc spovračamo k našim globokim virom, razmišljamo in precenjamo nagibe, ki nas silijo, da delamo na-lamo naprej: k žrtvovanju mož dejavnosti, piscev, mislecev, poetov, študentov... V spomin nam hodijo Lambert Ehrlich, Narte Velikonja, France Balantič, Ivan Hribovšek, dolga vrsta vseh, ki so dali življenje, zaznamovani z ognjem časa in ljubezni. V spomin sc pleto nešteti, ki so umirali pozabljeni.
Tako smo zdaj tu po petindvajsetih letih, letih blodenja za mnoge od nas; živimo in delamo iz izročil teh učenikov dejavnosti, besede in misli. Vemo za globoko vez med besedo, ki je že našla, in med besedo, ki išče. Tu smo zdaj, da z močjo lastne zavzetosti, zavestne naravnanosti in hotene podrejenosti osvojimo te vrhovitc vrednote svobode in človečnosti, za katere so v starih časih imeli pravšno viteštvo, kot nam priča žlahtni Don Miguel de Cervantes Saavedra po besedi svojega junaka Don Quijota, zornega viteza iz Manče.
Prav imate, potrpežljivi bralec! — Prav isto smo rekli tudi mi, ko ramo prebrali to — razmišjanjc... —
Začetek in konec...
Dne 11. junija 1970 je pri 89 letih v New Yorku umrl Aleksander Fjodorovič Korenski, leta 1917 za sto dni prvi in do danes zadnji.predsednik ssnres demokratske ruske vlado, ki jo je po boljševiški revoluciji zamenjalo krvavo rdečo nasilje, kakršnega zgodovina doslej še ni zabeležila. — Nihče ni bil za to bolj pozvan kot cn, ko je že v oči smrti zapustil zapisano:
Naša ruska žaloigra je začetek sedanje svetovno krize, čeprav zveni protislovno, je ruski komunizem porodil fašizem in na-
cizem. Kriza, ki jo je sprožila prva svetovna vojna, še ni končana. ..
I>o grla jim je prišlo
Ko je v petdesetih letih prosluli severnoameriški senator Joseph R. McCarthy politike in ameriško javno mnenje sicer že zelo pozno, pa vendarle še dokaj o pravem času in na pravem mostu začel opozarjati na komu-mstično rdečo kugo, ki so jo začela usodno širiti tudi znotraj mogočne demokratične trdnjave Združenih Držav, je prvi silovito nastopil proti njemu predsednik harvvardske univerze Nathan M. Puscy. Ko pa se mu je letos ••d 1071 kandidatov odzvalo samo 65 na ceremonijo podelitve diplome, jo v slavnostnem nagovoru poleg drugega jadikovanja žalostno ugotovil tudi, da
„se je tehnika sovraštva odločila porušiti univerze za koristi novo levice...
Istočasno je v parlamentu prva nastopila proti opozorilom McCarthyja o'tilevita senatorka Margaret Chase Smith. Prav za dvajsetletnico tega svojega usodnega nastopa, pa jo sedaj že 72 letna senatorka z istega mesta morala s tresočim glasom ugotoviti:
,,Prc:-:idcnt zanika, da smo sredi revolucije. Toda mnogo jih je, ki niso njegovega mnenm. čeprav si nekateri mogoče predstavljajo, da'smo bliže anarhpe kot v resnici smo. Ostane pa de^tvo, da protidemokratična aroganca in nihilizem s skrajno politične levice pomenita ekstremizem, ki je med nared zasejal useden razkol in mil vedno bolj neizbežno vsiljuje zelo, zelo pičlo izbiro med anarhijo in nie nasilnim zntrtjem. Toda nihče naj se ne moti; če bi moralo zares priti do izbire, se bo ameriški rnr"d odločil za silo, čeprav ie v splošnem ne odobrava in io ze-rača. Naše Univerze ne morejo degenerirati n1' stopnjo privilegiranih zatočišč nemorale, razvrata, nasilja, požigov ter umorov — in ne moreio služiti kot razlog za imuniteto udeležencev rri tnh dejan jih! — Pretežna večina ameriškega naroda bo rale p-nnesla silo kot anarhijo! — čas ie torej, da ta pretežna večina, ki zavrača prevratniško nasilnost in nesmiselnost takšnega u^čoMa, izpraša svojo vest, zdravi svo;o mora'no in fHč^o kornižo, prekine svoj zastrašeni molk in jasno pove svoje mnenje—
Upajmo, da to neusmiljeno streznjenje koristnih budal ni že prepozno in bo zaleglo....
Tema za razmišljanje:
Premnogih nesreč je krivo to, da zaradi sedanjih danosti po-ab-
Ijamo na bodočnost in trenutnim zadoščenjem žrtvujemo resnično
poznejše uspehe.	. ,,	,
Lubbock
ODBOR ZAV. “DR. G. ROŽMAN” izvoljen na 1. rednem občnem zboru 7. junija 1!)70
Predsednik Jože Musar; podpredsednika Matevž Potočnik in Ivan Ahlin; tajnik dr. Srečko Baraga; tajnik pomoč. Jože Jenko; blagajnik ing. Tone Matičič; blag. pomoč, prof. Vinko Logar; odborniki: Ivan Makovec, Rev. Jože Guštin, Lovre To-maževič, Ivan Jakoš, Janko Zakrajšek; namestniki: Janez Kožar, Polde Lab, Božo Šušteršič, Jože Grabnar, Jože Repar. Nadzorni odbor:
Miha Benedičič, dr. Jože Dobovšek in Jože Žirovnik.
V posamezne odseke pa naslednji:
1.	Gradbeni: M. Eiletz, arhitekt; M. Ecker, ing.; H. Lichtemberg; F. Remic in J. Lesar.
2.	Socialni: gospe: P. Dobovšek, M. Zakrajšek, L. Matičič, R. Šuc in F. Zajec.
3.	Kulturni: Rev. Jože Guštin, M. Šifrer, I. Korošec, dr. S. Baraga in F. Oblak.
4.	Gospodarski: Matevž Potočnik, Ivan Ahlin in prof. Vinko Logar.
DAROVALI SO:
Za zavetišče
(pesov ley 18.188)
Lovše Gabrijela, USA ....	17.25
Prosen Janez, Cleveland ...	87.25
Suhadolnik Janez, Cleveland 34.90 Debec Leon, Cleveland ....	26.17
N. N., Mendoza ............. 400.—
N. N., Ramos Mejia ......... 50.—
N. N., Ramos Mejia ......... 210.—
Potočar Milena, S. Martin ..	5.—
Obresti od vloge zavetišča pri slov. hran. “Sloga” (1.
7. 69 do 31. 12. 69.) ...___ 206.77
Prodaja neuporabnega inventarja za zavetišče ......... 115.—
Na seji prip. odbora 1. 5. 70. 10.— Čisti dobiček od blagoslovitve temeljnega kamna 24. 5. 70. . 283.42 Cerkvena nabirka pri sv. maši 24. maja 1970, podaril č. g. Guštin J................... 108.17
Darovali so:
Tiskovni sklad glasila “Tabor”
(pesov ley 18.188) Budinek Albert, El Bolson . .	16.—
Lovše Gabrijela, USA ......... 17.25
N. N., Florida .............. 3.—
Tiskovni sklad ZDSPB Tabor
(v dolarjih)
Kregar Frank, USA ........... 2.—
Brkopec Ivan, USA ............. 1.50
N. N., USA .................... 1.50
Hren Frank, USA ............. 5.—
Dragar Avgust, USA ............ 1.50
Mrak Stanko, USA .............. 2.50
Štrukelj Franc, USA ......... 5.—
Martin Emily, USA ............. 1.50
Trpin Peter, USA .............. 1.50
Omahen Polde, USA ............. 1.50
Merc Rudi, USA ................ 1.50
Mohar Lojze, USA .............. 1.50
Lah Jože, USA ................... L—
Brkopec Ivan, USA ........... 5.—
Fujs Franc, USA ................ 2.—
Končar Cveto, USA ............. 1.50
Invalidski sklad
(pesov ley 18.188) N. N., Hurlingham .......... 3.—
V SOBOTO 25. JULIJA
bo ob 21 v „Našem tlomu“ v San Justu, H. Irigoyen 2756
:
i
»
t
:
:
■
i
■
:
družabna prireditev
v korist
Slovenskega zavetišča
Pijača! Topla in mrzla jedila na izbiro!
Igra: PLANIKA	Zabava za mladino in odrasle!
VABLJENI VSI SLOVENCI!
VSEBINA
Libertad...............................................................  161
Institucije in slogaštvo	(—e —k) ....................................... 162
Pridi prijatelj! ......................................................  168
Nov praznik ...........................................................  164
V nova obzorja (L. Š.)	........................................... 166
Domobrančevi zapiski ................................................... 167
Slovenija — čudežna dežela (K. F. Lukež) ........................... 169
Naša Molitev (R. Šušteršič) ............................................ 172
Ustanovitev in žaloigra Slovenskega domobranstva (D. S. Kociper) 178
Dialog s komunisti — strel v čelo (J. Orel) ........................ 179
Zanimivi paberki ....................................................... 181
Naši možje ............................................................. 183
Novice in govorice ..................................................... 186
Naši mrtvi ............................................................. 187
Za beležnico ........................................................... 190
	TARIFA REDUCIDA
M”l<	Concesičn N9 8133
š	FRANOUEO PAGADO
< w >	ConcesiGn N9 2619
Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.005.854