1240 Leopold Suhodolčan Pesmi Nevin Birsa KO SE RAZLETIJO pot od tu do vznožja gibkih, izginevajočih in padajočih poplav sonca, ki ga ribiči usipljejo v čolne, ko namakam neustavljivi jaz v gnevu pomladi, majajočih gorah in v verigah hribovij, ko se razletijo znojnice, zapečatene od zime in mavric prvega cvetja, ko kakor drevo v trpkih oblikah dežele pripletem nepoznano jadro do daljnih pristanov, do izginevajočih vrtov, do vezenja tvojih prsi. 1241 Ko samo za hip obstanem na poti in potem izzvenim kot zategel, še neuporabljen solzilec v slepečih vrelcih. PRI TEBI Planil sem v tvojo sobo in pred tvoje zrcalo, videl sem v njem tvoj obraz, še ne napudran, s kamnitimi ustnicami, še brez rdečila, tvojo kratko majčko s črtastimi, pomarančastimi vzorci, nakit na omari. Odpirajo se oči, ustnice se obarvajo, spregovorijo sunkoviti dihi, tvoje prsi, tvoji lasje, tvoje noge, s prisotnostjo cvetja, ognja in lisaste svetlobe in rok in trebuha in tvojega jezika. Tvoje telo razpoznavam skozi razpršeno lečo svetlobe, tvojih besed, tvojih gladkih, nepotešljivih gub, tvojega nedrčka. Omahujoča, z razmetanim perilom vsevprek, z žejo in željo, z napetostjo in prepletajočimi lasmi, od tebe do mene in nazaj, — ni tesnobe ne strahu, samo velika dežela sonca, ki jo drhte sprejemaš s pljuskanjem v breg in na nasprotni breg, z neko nepoznano otožnostjo, ki se oglaša kakor zvon iz tvojih brlečih oči: razpet sem med vejami in mrežami, kamor nezadržno in neustavljivo padam. In tvoje čelo, obarvano z vročico in slutnjo, da prihaja v oddaljen, od sunkov prepojen prostor, kakor težek in sladek oblak, kakor listje s pridušenimi vzdihi in priprtimi očmi, se zaganja med žareče planete, med neizgovorjene besede; nastavim uho k ušesu, ustnice k ustnicam, pijem iz korenin, ki poganjajo Pesmi 1242 Nevin Birsa v čašo, pijem toploto, neizrekljivo pijano svetlobo, brez tistih obžalovanj, pijem iz bakrene, tople reke, pijem v noč in skozi noč, ko se otrese drevje, pijem do utrujenosti in do poslednje skorje, do tvoje potne, prepotene sobe, ki se lušči in poje od vsepovsod, do tvojega velikega zrcala, do nagubane gladine, do tvojega dna. ZATE Položil bom roko na skafander tvoje žalosti in stlačil bom tvojo golo levo dojko v usta, izplaknjena z najbližjim vsemirjem, oprosti. Potem bom mlahav sredi maha in bom jokal. Za lesketajoče zvoke tvojih oči. Zate. Zate, draga, zmerom ista. (Krivulja luči spodaj v dolini je ugasnila: vsa naenkrat.) Zate, zate, za ... Dvigni glavo, razklani hedonistični mlaj, ki ukrivljaš neprezvočene sanjske maske, maješ jagnedi s krohotom in žalostjo, nižjo od slabosti, nižjo od lepkih spermastih votlin! Tam je lahko prav vse, takoj se vgrezne, vzprhuta, tolkne ali z lahkimi koraki prebeli sobe, razneži s ščiti mokra stremenca, ta stiskajoča, v tesnobo razlita semena. Ker je prva nit, ki se spusti s svetilke, prva moja misel, ki obžari vsa grla in zakoleba na težkih mlinih vetra: tema povsem miruje, uležana nad menoj kot mlaka, zlepljena je z nevidnim stropom, s tem belim, režečim se svodom. HEDONISTIČNI MLAJ 1243 Pesmi TVOJ SMEH Želel sem si, da bi bil akvarel, ki se ODTRŽE PRSI sonči v tišini, želel sem, to lahko povem, ker sem oddal že vse verižice nezaupanja, želel rok, ostrešja tvojih solz, ki se plaho skrivajo za granatovci, želel, bog! jabolk, razmetanih s tvojimi pogledi, polnimi premetenosti, šestnajstletnosti in prvih sončnih mesecev: tinktank, tank, bingljajo zvonci tvojih ustnic; a včasih se mi, naslada, cilj večnosti, približaš gola, s kretnjami še nerazdevičene zemlje, z omotico bliskanja, posrebrena s temo: med zobmi razpredam tvoje lase, ko ležiš v bazenu sanj, kakor sublimna tkanina. Vem, le tu se še prikažeš, razgaljena za mojimi rešetkami zenic, kamor prinašaš močnejšo luč, kjer se že viša vonj poletja, pljuskajoča skorja opoldnevov; — a zdaj ponovno bazen, le bolj oddaljen, v katerem se potunkaš in se končno prikažeš z velikimi školjkami med prsti, poganjaš iz mojih toplih žil in me stopiš s pogledom sonca in govoriš, šepečeš, drgetaš. Na ostrem drevju, v sirenah, med kraticami oddaljenega mesta škržeta poletje, tvoj smeh rezlja obalo in odtrže prsi, vse obročke mojih bolečin. NOSEČNICA Živim na reki, si krčim zapestje v rumeni čas iker in kapajočih rok, zasnežena v ihtavem ozračju pokajočih kapilar, v mrežasti obliki prstov, prepletenih v drobno atmosfero čakanja, upogibam se proti travnatim ročicam, proti goram, ki z zasenčenimi požirki ogledujejo sonce, živim v trudnem, nepretakljivem ožilju, s tesnobo nabreklih oh in ah, s klobčičem in vijuganjem kmalu, zdaj, z odpiranjem in členkastimi vzdihi, z labilno, rastlinsko nihavostjo, v vrvežu slik in bežečih utripov, 1244 Nevin Birsa na oknu senc, razbijajočih v prsih, v izrezu dolgih sunkov, stiskajočih gub, krčevitih ustnic, pregibov, pridušenih grlenih strun, ponovno čakam, zdaj, še .. . še . . . ... Proti večeru se pocedi svetloba po ravninah, se zasuka in zavrti ves svet, spet oživijo menandri, spet točijo ulice otroke in starce, ki se na robu vsega zazrejo v žolto gmoto, jo obidejo, prečkajo naseljeno vlago rok, pod okni za trenutek počakajo prihajajoči, skoraj že vzbrsteli jok. ODHAJAM štiri leta sem na vogalu nizkega, vročega neba jedel topli kruh tvojih dihov, a zunaj, pod oboki noči dehtijo in drhtijo, tako drhtijo in dehtijo ljubke, nežne razsežnosti pozibavajočih zvezd, ki lomijo sivi, krhki les običajev in izigravajo enačbe mojih negotovih ustnic. Počasi, tam, orumenijo praproti. Nebo čakanja odpade neopazno. Brez brazgotine otipljive žalosti, brez zvezanega šopa dima. Odhajam. Zastrt od gneva odhajam, ves temen, z ozko komoro pomladnih iglic, vzburjenih do dna. In ti?