
r -\

ali

bi

hoteli

delati

v

Sloveniji?

S_ 4

slovensko

gospodarstvo

turizem

Načrtovani cilj slovenskega turiz¬
ma je kakovost in posamičnost,
saj bo to dvoje v turizmu prihodno¬
sti odločilno. Turisti bodo povpra¬
ševali po ekološko čistih in naravno
privlačnih turističnih krajih. Takih
krajev pa Slovenija ima kar nekaj.
Turisti iščejo dalje mir in počitek,
nemasovnost in domačnost ter ak¬
tivnost (šport). Vso pozornost bo
treba namenjati našim naravnim
zdraviliščem, saj ta ustvarjajo tretji-

c -\

Ladijska pristanišča so v
Kopru, Piranu in Izoli. Edini
slovenski ladijski prevoz¬
nik je Splošna plovba iz
Portoroža, ki je lastnica 23
ladij. Njena dejavnost ob¬
sega tako linijsko kot pro¬
sto plovbo po vseh morjih
sveta. Medtem ko je tovor¬
nik promet v naši deželi kar
dobro zasidran, je pa čutiti
veliko pomanjkanje pri pot¬
niškem prometu na morju.

< _ *

no vsega prihodka iz turizma. Slo¬
venija lahko ponudi gostom tudi
košček obale, 55 smučišč, dopust
na 300 turističnih kmetijah, Lipico
in Postojno ter Alpe. Žal pa nima
niti enega hotela visoke kategorije.

poslovna

podgradnja

V Sloveniji je šest firm za ocenje¬
vanje kakovosti delovanja podjetij.
Največji sejemski prostori so na
Gospodarskem razstavišču v Ljub¬
ljani, manjši pa v Kranju, Celju in
Gornji Radgoni. Za različna med¬
narodna strokovna srečanja nudijo
lepe možnosti Portorož, Bled, Ra¬
denci, Rogaška Slatina, Ljubljana,
Maribor, Brdo pri Kranju in mnogi
manjši turistični, posebno zdravili¬
ški kraji.

Vseučilišči se nahajata v Ljublja¬
ni in Mariboru. Najbolj uveljavljeni

središči za usposabljanje mene¬
džerjev in zunanjetrgovinskih
strokovnjakov sta na Brdu pri
Kranju in v Radencih.

K poslovni opremljenosti spada¬
ta ladjarsko podjetje Splošna plov¬
ba v Piranu in letalsko podjetje

Adria Airways na Brnikih, ki pa ima
težave s pomanjkanjem potnikov.

izvoz in uvoz

Zadnja leta je izvoz blaga (od
tega 90 % končnih izdelkov) in sto¬
ritev dosegal 5 do 6 milijard dolar¬
jev, blagovni uvoz (od tega 20 %
surovin) pa 4 milijarde. Najpo¬
membnejši izvozniki so industrija,
turizem in transport, najvažnejši tr¬
govski partnerji pa Nemčija, Italija,
Francija, Avstrija, države bivše
ZSSR in ZDA.

tuje naložbe

Slovensko gospodarstvo išče tu¬
jih sovlagateljev posebno v turiz¬
mu, prometnih povezavah, elektro-

( -

Adria Airways je edini
slovenski letalski prevoz¬
nik. Njeno floto sestavlja
13 letal, ki letijo po vseh
evropskih državah. Poleg
tega redno vzdržujejo tudi
več čarterskih linij. Slove¬
nija je postala letos polno¬
pravna članica vseh sve¬
tovnih organizacij civilne¬
ga letalstva.

s_/

niki, proizvodnji pijač, kemične in
kovinskoobdelovalne industrije. Do¬
slej so vlagali predvsem v trgovino
in storitvena podjetja (bančništvo,
svetovalništvo). Največ naložb je
prišlo iz Nemčije, Italije in Avstrije.

ekonomija

8. oktobra 1991 je Slovenija
uvedla lastni denar — tolar (SIT).

Dobiček je obdavčen s 40 %,
dohodnina s 15 %, iz kosmate pla¬
če zaposlenih odvede delodajalec
45 % za socialne prispevke (pokoj-
ninsko-invalidsko in zdravstveno
zavarovanje ter zavarovanje za pri¬
mer brezposelnosti).

Postopek privatizacije nekdanjih
družbenih podjetij se šele začenja.
V začetku 1992 je čakalo na privati¬
zacijo 870 industrijskih podjetij, ki
ustvarjajo prek 80 % vseh prihod¬
kov v gospodarstvu. Bivši komuni¬
sti so zadnji dve leti v slovenski
skupščini privatizacijo ves čas za¬
virali, ker so ta podjetja v rokah nji¬
hovih tovarišev. Splošno mnenje je,
da so si omenjeni tovariši ta dru¬
žbeni denar prisvojili, tako da so ga
odnesli v tujino ali pa da so ga pre¬
nesli na svoja podjetja, ki so jih v
ta namen ustanovili.

NASLOVNA FOTOGRAFIJA:
Prebarvana zunanjost frančiškan¬
ske cerkve v Ljubljani.

(foto Mirko Kambič)

Slovenija, misijonska dežela?

Pred nekaj leti je izšlo v Franciji delo z naslovom FRANCIJA — MISIJONSKA DEŽELA.
Glavna ugotovitev knjige je bila, da je Francija tako razkristjanjena, da je potrebna novega pokrist¬
janjenja. Slovenski škofje so za letošnji post izdali pastirsko pismo, v katerem govorijo o novi
evangelizaciji Slovenije. Njihove ugotovitve so podobne prej omenjenim.

Naj navedemo nekaj misli iz tega pisma naših škofov:

• V polpreteklem obdobju se je pri nas širilo načrtno brezboštvo. S tem se je marsikje
morala izvotlila. Posledice tega bomo čutili več desetletij v medčloveških odnosih, gospodarstvu,
politiki, šolstvu, zdravstvu, kulturi in veri.

• Ob lanskem obisku pri papežu je ta med drugim dejal: „Zvestoba ni odpovedala
niti v zadnjih desetletjih, kljub trdim preizkušnjam, ki so jih morali mnogi duhovniki, redovniki
in verniki prestajati in za zvestobo plačevati visoko ceno ponižanj, krivic, trpljenja, če ne tudi
samega življenja."

• V Sloveniji je vse več odraslih, ki so potrebni začetne evangelizacije. Precej merni¬
kov" živi, kot da Boga ne bi bilo. Širi se življenjski materializem. Veliko je verske in moralne
brezbrižnosti. Razjeda nas moralna kriza: mnogim je vseeno, kaj je resnica in kaj laž, kaj je
dobro in kaj zlo.

• Treba je poudarjati tri temelje vere: Boga, Kristusa, Cerkev. Prav te tri vrednote
so najbolj napadane in izpodkopavane, zlasti pri vzgoji mladih. Vera v Boga je v javnosti pogosto
zasmehovana, Kristus zanikan, Cerkev osumljena klerikalizma in posestništva.

• Kristjani lahko največ naredimo za duhovni in materialni napredek naše družbe
s svojo zvestobo Jezusovemu evangeliju. Svoje moči moramo usmeriti v duhovno prenovo
življenja. Brez evangeljske prenove bo Slovenija tonila v še globlje duhovne, moralne in socialne
krize.

Izdajatelj in lastnik: Zveza sloven¬
skih izseljenskih duhovnikov, dia¬
konov in pastoralnih sodelavcev v
Evropi. Založnik: Mohorjeva dru¬
žba v Celovcu.

Odgovorni urednik: Janez Pucelj,
4200 Oberhausen 11, Oskarstr. 29.
Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja,
9020 Celovec, Viktringer Ring 26.

UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
Viktringer Ring 26,

A-9020 Klagenfurt
Austria

NAROČNINA

(v valuti zadevne dežele):

Avstrija.200 SCH

Anglija.11 funtov

Belgija.690 bfr

Francija. 106 ffr

Italija.24.000 ITL

Nizozemska .. 35 NL6

Nemčija. 30 DEM

Švica. 27 sfr

Švedska. 130 SEK

Avstralija ....  26 avstr. $

Kanada. 23 kan $

ZDA. 20 $

Slovenija .... 800 SIT

Razlika v cenah je zaradi neenake
poštnine v posameznih državah in
različnih deviznih preračunavanj.

Naročnike sprejemajo poverjeniki
in uprava NAŠE LUCI.

PRINTED IN AUSTRIA.

Naročnino lahko plačate tudi na po¬
štni čekovni račun (Osterreichische
Postsparkasse) štev. 9.564.255

pismo iz don Kamilovega mlina

postni čas živeti polno!

Postni čas je čas molitve, posta in
miloščine, smo včasih rekli. S tem
trojim se pripravljamo na praznik Je¬
zusovega vstajenja, na veliko noč.

Seveda se ne gre teh treh pojmov
držati kot pijanec plota, ampak jih je
treba razumeti širše:

— molitev = versko branje, zani¬
manje za božji svet, obisk maše, spo¬
ved in obhajilo, družinska molitev,
družinski verski pogovori . . .

— post = odpoved alkoholu in to¬
baku, (mamilom?), resno učenje in
delo, manj spanja in počitka, nava¬
janje mladih na žrtve . . .

— miloščina = prijazen nasmeh,
ljubezniva beseda, pomoč pri učenju
in delu, denarna pomoč . . .

Življenje, ki piše zgodbe po svoje,
potrjuje, kako pomembno bi bilo, ko
bi kar največ Kristusovih učencev
živelo postni čas polno . . .

Po končanem verouku je nekdo
močno pozvonil.

„Le kdo je?" sem pomislil, ker se
nisem počutil bogve kako dobro.

Odprl sem.

Pred vrati je stala gruča otrok,
med njimi mlada gospa.

„Ali ste vi gospod župnik?“ je
vprašala.

,Ja. Kaj pa bo dobrega?"

„Rada bi šla z otroki na Žalostno
goro. Ali lahko dobim ključe?"

„Lahko," sem rekel. „Saj bi šel z
vami, pa mi ni dobro."

,Da mi le ključe zaupate. Prinesla
jih bom nazaj."

Izročil sem ji ključe in se vrnil v
sobo.

Nenadoma se mi je posvetilo, da
mora biti to učiteljica, drugače bi ne
bilo z njo toliko znanih otrok.

„Ne, ne pustim jih samih! Naj se
počutim dobro ali slabo, za njimi
grem. Bogve kako jim bo razlagala
sveta znamenja in kaj vse jim bo po¬
vedala," sem si rekel.

Ujel sem jih pri drugi kapelici. Hi¬
tro smo se zapletli v pogovor. Otroke
sem vprašal, če vedo, kaj kapelice
predstavljajo.

Vsi so molčali. Učiteljica je rekla,
da verjetno križev pot.

„Ne, ne bo to," sem rekel. „Kapelic
je samo sedem. Slike v njih povedo,
katerim skrivnostim so posvečene."

Otroke sem poslal nazaj k prvi ka¬
pelici, naj pogledajo, kaj je naslikano
v njej.

Vrnili so se, a niso prav vedeli, kaj
naj tista slika predstavlja.

Razložil sem jim, da te kapelice
prikazujejo sedem Marijinih žalosti,
sedem njenih bolečin. Nekaj teh bo¬
lečin so potem odkrili otroci sami.

Pri svetih stopnicah sem moral po¬
jasniti, kakšen je njihov pomen, saj
ni nihče vedel, zakaj so postavljene.

Šele v cerkvi so bili otroci malo bolj
doma.

Učiteljica se je ob slovesu zahvali¬
la in povedala, da je že dolgo želela
videti te naše znamenitosti. Ker so
imeli danes zadnjo šolsko uro v tem
polletju, otroci pa za učenje niso bili
razpoloženi, se je odločila iti z njimi
na „goro“.

Da svetih znamenj ni poznala, je
ni nič motilo. Vesela je bila, da je sli¬
šala vsaj nekaj razlage. Dobro, da

Novi samostan notredamk
v Novem mestu.

sem šel z njimi. Bogve kaj bi ona
otrokom povedala, saj stvari ni po¬
znata. Njeno versko znanje je bilo
neznatno. Verjetno je kot otrok po¬
brala nekaj verskih pojmov pri stari
mami. Ko je začela učiteljsko pot, so
morali tisti podatki v pozabo.

Pri naslednji veroučni uri sem ho¬
tel preizkusiti, koliko moji nadobudni
učenci, ki se pripravljajo na birmo,
poznajo verski svet. Na postavljena
vprašanja so morati odgovoriti pisno.

„Naštej vsaj tri Jezusove lastno¬
sti,“ se je glasila ena od nalog. (Ali
bi jih vi lahko našteli? Več odraslih
mi na to vprašanje ni znalo odgo¬
voriti.)

Večina je vedela vsaj za eno.

Nekaj jih je napisalo pravilen od¬
govor, torej tri Jezusove lastnosti. (A
to po moji krivdi, ker sem za tri minu¬
te odšel iz sobe.)

Eden je iz katekizma prepisal: „ Na¬
puh, lakomnost, nečistost." Seveda,
revež se je zmotil: namesto Jezuso¬
vih lastnosti je prepisal glavne grehe.

Ko sem ga vprašal, če ve, kaj je
napisal, je odgovoril, da ve.

„Pa si razumel, kaj sem vprašal?"

Tu pa ni bil več čisto gotov. Njegov
odgovor je bil pač izraz popolnega
neznanja in, kar je še hujše, neza¬
nimanja.

Počasi mi postaja jasno, zakaj ni
pri veroukarjih nič navdušenja, no¬
benega pravega zanimanja. Komaj
čakajo, da bo birma ,za njimi", da
bodo lahko to  „nezanimivo zadevo"
spet postavili v kot.

Sicer pa ni to nič novega na svetu.
Staršev ni več blizu, otroci pa morajo
k verouku in ker , morajo", jih ne zani¬
ma in ne privlači. Doma je pogovor
o verskih rečeh nepoznan.

Del mladinske veroučne skupine v Sv. Križu pri Kostanjevici.

Mimogrede sem v petem razredu
vprašal, kje doma skupaj molijo.

Debelo so me pogledali le kaj
je to „skupna molitev"? — potem se
je pa vendar ena oglasila, da pri stari
mami.

„Kaj pa doma?"

Jam pa ne, sploh ne."

Pri mami ni skupna molitev več na
programu. Zato pa skupaj gledajo te-

(dalje na strani 6)

Del udeležencev letošnjega katehetskega srečanja na Mirenskem gradu.

M

ko bi Bog zaspal

Ljudje si predstavljamo, da je stvar¬
jenje enkraten dogodek, ki se je pripe¬
til v komaj predstavljivi pradavnini —
znanstveniki pravijo, da pred 12 milijar¬
dami let. Pred približno šestimi milijar¬
dami let naj bi se začela oblikovati
Zemlja in na njej vsa raznovrstna bitja,
razvrščena v čudovit red. Bog, ta .veli¬
ki Urar", naj bi v začetku „navil“ svetov¬
no kolesje, ki naj bi se zdaj brez njego¬
vega vmešavanja samodejno gibalo po
točno določenih zakonih.

Seveda ta predstava ni v skladu s
svetopisemsko vedo. Bog je svet ne le
ustvaril, ampak ga tudi stalno ohranja
v bivanju. Ko bi Bog zaspal za en tre¬
nutek, bi vse vesolje zgrmelo v nič.

Stvarjenje ni torej neki pretekli pra-
dogodek, ampak je trajno dogajanje.
Vzdrževanje sveta je neprekinjena
stvariteljska dejavnost. Niti enega diha
ne moremo storiti, ne da bi to Bog

„Nič ni na tem svetu takega,
da se ne bi mogel od tistega
kaj naučiti . 11

„Česa naj se naučim od
železnice?"

„Da lahko mnoge stvari za¬
mudiš, če ne ujameš pravega
trenutka."

„!n od telegrafa?"

„Da se nam šteje in vraču¬
nava vsaka beseda."

„ln od telefona?"

„Da poslušaš, kaj ti zdaj
pravim."

hotel. Svet in zemlja in mi smo dokaz
obilja božje prisotnosti.

Ta resnica bi nas morala obvarovati
grozljivih občutkov praznote in votlosti
sveta. Stalna božja prisotnost v svetu
je jamstvo, da se bo svet ohranil, da
ga ne bo pogoltnil kaos, ki mu stalno
grozi. Gospod je po vesoljnem potopu
zagotovil: „Dokler bo zemlja, ne prene¬
ha odslej setev in žetev, mraz in
vročina, poletje in zima, dan in noč"
(1 Mz 8, 22).

Bog vzdržuje stvari v bivanju in zato
ne dopusti, da bi človek za vekomaj po¬
tonil v nič. Bog, ki je nič priklical v bi¬
vanje, obudi tudi mrtvo v življenje.
Jezus Kristus je za vse človeštvo en¬
krat za vselej umrl in vstal od mrtvih.
Vse bo nekoč prenovljeno. Zaradi vsta¬
jenja od mrtvih, ki je cilj stvarjenja in
odrešenja, Bog svet vzdržuje in
ohranja.

skrita božja
previdnost

Vera v stvarjenje se plemeniti z vero
v božjo Previdnost. Vendar je razume¬
vanje božje skrbi za „usodo“ sveta
težko. O njej imamo polno pripomb in
ugovorov. Vsakogar kdaj doleti nesreča
in tedaj se sprašuje: „ Zakaj se je to
zgodilo ravno meni?"

slepa usoda

Ljudje govorimo o slepi usodi. Neka¬
teri mislijo, da je ta zapisana v zvezdah
in da so jo astrologi sposobni razbrati.

Pravimo tudi, da ima nekdo večjo
srečo kot pamet, ali nasprotno, da ima
smolo, rojen je pod nesrečno zvezdo.
Skoraj vsakdo je nekoliko praznoveren,
verjame v dobra in zla znamenja, pre¬
pričan je, da številka 13 prinaša
nesrečo, nosi talisman . . .

božje vodenje

Sveto pismo uči, da sta bivanje in
življenje vključena v red, ki kot
nekakšna sila obvladuje človeka. Po
svetopisemskem nauku ne gre za neko
brezimno silo usode, ampak za osebno
božje vladanje in vodenje. Bog je
varno vodil Jožefa v Egiptu, rešil pogu¬
be Mojzesa-otroka, po angelu pripeljal
domov Tobija . . . Judi če bi hodil v
temni dolini, ne bom se bal hudega,
ker si ti z menoj"  (psalm 23, 4). Podob¬
no misel izraža Knjiga modrosti: „ Go¬
spod je naredil majhnega in velikega
in za vse enako skrbi"  (Mdr 6, 7). Ce¬
lotno Jezusovo početje, življenje in
smrt, je povsem prepuščeno Očetovi
volji. Jezus nam priporoča otroško
zaupanje v Boga. Apostol Peter piše:
„Vse svoje skrbi preložite nanj, saj on
skrbi za vas"  (1 Pet).

4

„V naravi Boga je, da naredi
Bog nekaj iz nič. Zato: kdor še
ni nič, iz tistega ne more Bog
tudi ničesar narediti." (Martin
Luther)

odrešilni božji
načrt . . .

Nauk o božji Previdnost ni nekakšna
pravljica za otroke ali nekakšno idilično
prepričanje pobožnih, svetu odtujenih
ljudi. Božja previdnost je del odrešitve-
nega božjega načrta, ki se je v zgodovi¬
ni postopoma uresničeval, začenši z
Noetom, potem z Abrahamom, Mojze¬
som, v zavezi z Davidom in slednjič z Je¬
zusom Kristusom. Božji načrt bo konč¬
no dopolnjen z vesoljno sodbo. Božja
previdnost vodi tudi Cerkev in po njej
pripravlja vseobsegajoče božje kra¬
ljestvo.

Iz odrešilnega načrta ni nihče izklju¬
čen. Vera v božjo Previdnost je nekaj
globoko resničnega in življenjskega,
kar odraža Jezusova zahteva: „ Iščite
najprej božje kraljestvo in njegovo pra¬
vico in vse drugo vam bo navrženo."  Se

pravi: Bog in skrb za božje kraljestvo
bodi vsebina tvojega življenja in svet
okoli tebe bo drugačen!

. . . vključuje
vse ljudi

Vera v božjo Previdnost, ki vodi vso
neizmernost stvarstva in vseobsegajo¬
či načrt odrešenja, vključuje tudi
človeka, in sicer vsakega posamezni¬
ka. Božji Previdnosti gre prav za vsako¬
gar, pri prav vsakomer je v igri smisel
sveta in zgodovine. Človek naj torej so¬
deluje z Bogom in se mu zaupa. In koli¬
kor se mu preda, toliko se spremeni
njegovo življenje in „usoda“. Kdor se
je ujel z Bogom, tistemu postane svet
prijaznejši, dogodki in stvari mu niso
več tuji, ampak kot od Boga poslani.

Lahko rečemo, da je Bog postal
človeku že na tem svetu „vse v vsem".
Četudi bi se nekdaj znašel v
okoliščinah, ko ne bi mogel nič vplivati
na dogajanje, bi ne obupal, saj ve, „da
nas nič ne more ločiti od ljubezni, s
katero nas ljubi Jezus"  in da „se
trpljenje sedanjega časa ne da primer¬
jati s slavo, ki se bo razodela v nas".
(Rim 8, 35 in 18).

(dalje na 6. strani)


martin in čas

Mali Martin sedi nad stopni¬
cah. Čaka. Ne ve, na kaj.

Izza vogla pride ded. Lopato
ima, da bi odkidal sneg s poti
na vrt.

Martin bi mu rad pomagal.

„Daj mi lopato."

„Hitreje bo, če sam nare¬
dim. Nimam toliko časa,“ od¬
vrne ded.

Martin odide h garaži. Tam
njegov starejši brat ravno pere
avto.

Martin vzame gobo in začne
umivati kolo.

Ko se hoče lotiti drugega ko¬
lesa, mu pravi brat: „Daj zdaj
gobo sem. Nimam toliko časa,
da bi te čakal."

Martin odide brez besede.
Gre v kuhinjo. Ko vidi, da nima
mama več krompirja, zgrabi
košaro in reče: »Mama, grem
v klet po krompir."

„Bom že sama stekla ponj,"
pravi mama. „Mudi se mi: ko¬
silo mora biti na mizi točno ob
uri." In pohiti v klet.

Ko se vrne, skuša Martina
potolažati: „Veš, večkrat je
čas denar."

Martin steče v spalnico, po¬
tem pa na dvorišče.

Čez nekaj časa zasliši ma¬
ma od tam žvenket.

Stopi k vratom. Na tlakovani
poti za hišo čepi Martin. S kla¬
divom je razbil svoj hranilček.

Mama že hoče biti huda, a
tedaj opazi otrokov temni in
mrki obrazek.

„Mamica, koliko stane
čas?" jo vpraša in išče kovan¬
ce med črepinjami.

Mama nima kaj reči. Martina
vzame v naročje. Danes bo
kosilo pač malo pozneje. Kdaj
mora biti tudi tako.

5

ko bi Bog
zaspal

(nadaljevanje s 5. strani)

prosilna

molitev

Človekova svoboda in božja Previd¬
nost sta medsebojno povezani, kar
se najbolj odražavprosilni molitvi. Že
dejstvo, da človek sme moliti, da ima
dostop do Boga, pove, da Bog člove¬
ka sliši, ga posluša in usliši. Prosilna
molitev ni nič ponižujočega za člove¬
ka, ga ne naredi „ podložnega tlača¬
na". Ravno nasprotno —• človekova
prošnja je od večnosti vključena v bo¬
žje načrte; vse zdrave človekove po¬
bude, predloge in prošnje Bog vtke v
svoje načrte in jih ustrezno prilagodi.
Netlačan, ampak sodelavecv uresni¬
čevanju božje volje je človek. Če bo¬
mo prosili, smo lahko gotovi, da bo¬
mo prejeli: Judi jaz vam pravim: pro¬
site in boste dobili“  (Lk 11, 9).

postni čas
živeti polno!

nadaljevanje s 3. strani

levizijo in poslušajo tudi nemogoče
oddaje.

Ko pišem te vrstice, sem zvedel,
da je v sosednji vasi naredil pet¬
najstletni fant samomor. Vse je imel,
dovolj denarja, vse želje so mu iz¬
polnili. Pa se je zaljubil, a ga je
„punca“ pustila (kar je v teh letih
najbolj normalno). Ker ga je menda
zvečer še oče grdo pogledal, ker ni
imel urejene sobe, je bilo dovolj, da
se je ustrelil.

O tem, da je življenje vrednota in

neuslišana

prošnja

Vsi vemo, da je veliko molitev, ki
se zde neuslišane. Zakaj Bog tako
pogosto molči? Bog usliši vsako mo¬
litev, vendar na način, ki ga ne razu¬
memo takoj (včasih šele čez leta), ki
pa presega vsa naša upanja. Če
prošenj ne usliši tako, kot bi mi
želeli, je to tako, ker naša želja ni
resnično v našo korist. Sv. Avguštin:
„Bog je dober, a nam pogosto ne da,
ker želimo, ampak tisto, za kar bi
bilo dobro, da bi prosili Bog po¬
pravlja naše prošnje in tako poglab¬
lja našo vero, upanje in ljubezen. Sv.
Terezija iz Lisieuxa je doumela božjo
Previdnost in zapisala: Jn če me ne
uslišiš, te bom še bolj ljubila.“  Bog
nas vodi in vzgaja, da sprejemamo
življenjske krize, in stori, da ostaja¬
mo mirni in zaupljivi.

Previdnost je
božja skrivnost

Previdnost ostaja za človeka

da je Bog edini gospodar nad njim,
obenem pa naš cilj, fant doma
najbrž ni veliko slišal. Za večne
vrednote je pri pogovorih zmanjkalo
časa, saj je bilo gotovo na dnevnem
redu več besed o tem, da mora, kdor
hoče v življenju kaj veljati, imeti veli¬
ko denarja.

Tako. Pa smo spet pri začetku. Šti¬
rideset dni. Molitev, post, miloščina.
Odvrnitev od snovi ter obrnitev k
Bogu in ljudem.

Naj bi življenje v tem času (in ka¬
sneje) začelo pisati lepše zgodbe.
Naše in tuje.

Želi sebi in Vam

Vaš don Kamilo

zapečatena knjiga — skrivnost
vedno večjega Boga in njegove
vedno večje ljubezni. Vera v božjo
Previdnost ne reši uganke bivanja in
je ne napravi razvidne; ne da vpogle¬
da v božje misli, niti ne pojasni
božjih odločitev in vodenja sveta.
Tudi smisla in pomena našega
življenja ne razgrne — vse življenje
ostajamo v temi, si prizadevamo in
se trudimo za krščansko
življenje ... nič nam ni pri¬
hranjeno.

Bog je ravno pri vodenju zgodovi¬
ne skriti Bog.

brata

Dva brata, eden samski, drugi
poročen, sta imela farmo. Zemlja
jima je bogato obrodila in žito sta si
razdelila na pol.

Poročeni brat se je ponoči zbudit
in premišljeval: „To ni pošteno. Jaz
sem poročen in imam pet otrok, ki
bodo v starosti skrbeli zame, pa sem
vzel prav tako pol žita kot brat, ki ni
poročen in ne bo zanj v starosti
nihče skrbel."

Vstal je, šel z vrečo žita k bratovi
hiši in žito stresel v njegovo kaščo.

Ponoči se je zbudil tudi samski
brat in premišljeval: „To ni pošteno.
Moj brat mora skrbeti za ženo in pet
otrok, pa je dobil prav tako pol žita
kot jaz, ki skrbim samo zase."

Vstal je, vzel vrečo žita in jo nesel
v bratovo kaščo.

To sta počela noč za nočjo. Neke
noči sta pa slučajno vstala oba ob
istem času in ko sta nesla drug dru¬
gemu žito, sta se srečala.

Mnogo let pozneje, ko sta že
umrla, je prišla zgodba na dan. Ko
so vaščani iskali kraj, kjer bi postavi¬
li cerkev, so se odločili za mesto,
kjer sta se brata tisto noč srečala.
Svetejšega mesta v vasi ni bilo.

6

/ -\

na sploh

v_/

PREŠERNOV DAN — SLOVENSKI

KULTURNI PRAZNIK

Skoraj ni kraja v Sloveniji, kjer v
dneh pred 8. februarjem ne bi proslav¬
ljali največjega slovenskega pesnika
Franceta Prešerna. Tudi letos je bila
glavna prireditev na predvečer obletni¬
ce smrti v Cankarjevem domu, kjer so
ob bogatem kulturnem programu po¬
delili Prešernovi nagradi (1 milijon SIT)
in več nagrad Prešernovega sklada (v
skupni vrednosti 2,980.000 SIT) za
dosežke na področju umetnosti in kul¬
ture. Med letošnjimi nagrajenci Pre¬

šernovega sklada je tudi emigrantski
pisatelj iz Argentine Zorko Simčič za
roman Človek na obeh straneh stene.

Vsa sredstva obveščanja so v svoje
programe vključila prenose raznih pri¬
ložnostnih prireditev. 8. februar je bil
že drugič v samostojni Sloveniji držav¬
ni praznik in dela prost dan.

ZBORNIK O FRANU MIKLOŠIČU

Sredi vojne za našo neodvisnost —
junija 1991 — in ob stoletnici smrti
Frana Miklošiča je Slovenska akademi¬
ja znanosti in umetnosti organizirala
simpozij o tem velikem slavistu in Slo¬
vencu. Šele sedaj ji je pa uspelo objaviti
predavanja, ki so jih na omenjenem
shodu imeli predstavniki dvajsetih na¬
rodnosti (med njimi ZDA, Anglije, Nem-

Slovenski in hrvaški zunanji minister sta se domenila, da hrvaški drvarji ne
bodo več sekali dreves in odvažali lesa s sporne Tomšičeve parcele na
Snežniku, za katero se ne ve, ali pripada Sloveniji ali Hrvaški. Kljub dogovo¬
ru so hrvaški drvarji drevesa še naprej sekali in les odvažali.

KottBC DOB£R VSt DOBRO

'MORATORIJ^*'

Slomškov spomenik
v Mariboru

čije, Rusije). Zbornik obsega 61 preda¬
vanj v desetih jezikih. Vsa prikazujejo
jezikoslovno dejavnost Miklošiča kot
univerzitetnega profesorja na Dunaju.
Napisal je veliko pomembnih knjig o
slovenskem jeziku. Podobno vsebino
prinaša tudi publikacija, ki jo je založil
Avstrijski inštitut za vzhodno in jugovz¬
hodno Evropo. Miklošič je tudi kot član
Gospodarske zbornice na Dunaju veli¬
ko prispeval k uveljavitvi slovenskega
naroda v avstrijski monarhiji.

SLOVENSKA VOJNA MORNARICA

30. januar je dan ustanovitve Slo¬
venske vojne mornarice. Na slovesno¬
sti v lucijski marini v Piranu, katere so
se udeležili predsednik države, mini¬
ster za obrambo in drugi ugledni dr¬
žavni gostje, so po vseh predpisih vo¬
jaškega pravilnika prvič predstavili
Združeni odred obalne obrambe in
krstili regatno šolsko jadrnico Sinji
galeb kot prvo plovilo obalne obrambe.

V FRANCIJO BREZ VIZUMA

Od 9. februarja lahko Slovenci potu¬
jemo v Francijo brez vizuma v potnem
listu. Doslej je bila Francija ena redkih

7

držav, ki nam tega ni dovoljevala. Slo¬
venci, ki smo hoteli obiskati to deželo
ali se samo peljati skozi, smo morali
najprej v Zagreb na francoski konzulat
in če nismo bili malo zahtevni, čakati
na vizum 24 ur. Sedaj je vse to
odpadlo.

OSEBNI DOHODKI

Novembra 1992 je bil povprečen
mesečni zaslužek 639 DEM (novem¬
bra 1991 samo 399 DEM). To pomeni,
da so si plače v omenjenem obdobju
opomogle ne samo po dejanskih znes¬
kih, ampak so naraščale hitreje kot
cene. Novembrski poprečni mesečni
dohodek je znašal 38.945 SIT (650
□EM). Po mnenju gospodarskih stro¬
kovnjakov so plače v Sloveniji, čeprav
so v primeri s plačami na Zahodu sra¬
motno nizke, za ekonomske razmere
previsoke, ker bodo nujno potegnile za
seboj rast cen, te pa inflacijo.

POKOJNINE IN UPOKOJENCI

V Sloveniji je danes 754.342 delov¬
nih prebivalcev in 447.693 upokojen¬
cev. Večini upokojencev zagotavlja
denar Zavod za invalidsko in pokojnins¬
ko zavarovanje. Za 121.251 upokojen¬
cev, ki so razvrščeni v 16 kategorij, pa

mora denar za pokojnine preskrbeti Re¬
publika Slovenija, kar pomeni, da mora
vsak davkoplačevalec v Sloveniji za na¬
vedeno število upokojencev letno pri¬
spevati 11.145 SIT. Med omenjene kate¬
gorije spadajo udeleženci „NOB“
(63.049 upokojencev). Borcevz „izred-
nimi zaslugami" je 728; vsak od njih
dobi kot samostojno dajatev ali kot do¬
datek 99.810 SIT, medtem ko znaša os¬
novna borčevska pokojnina 39.470
SIT. Izmed 565 nosilcev partizanske
spomenice dobi eden celo 172.513 SIT.
Vprašanje zase je 755 Slovencev, ki za¬
radi razpada Jugoslavije ne morejo pre¬
jemati pokojnin od nekdanjih republik;
denar zanje zagotavlja država Slovenija
(21.523 SIT na posameznika).

CENE NA DROBNO

Od decembra 1992 so do januarja
1993 cene na drobno zrasle za 3,7 %.
Takemu nenadzorovanemu skoku cen
je vzrok 83,5 %-na podražitev električ¬
nega toka za gospodinjstva. Cene
blaga so bile višje za 3,9 %, od tega
cena povrtnin za 15 %, sadja za 33 %,
tkanin za 7,5 %, kurjave za 5,4 %, pe¬
rila za 3,4 %. Cena storitev se je pove¬
čala za 2,6 %, od tega komunalnih
storitev za 5,3 %, obrtnih za 6,5 °/o,
kulturnih pa za 4,1 %.

KRIZA SLOVENSKIH ŽELEZNIC

Izguba Jugoslovanskega trga" in
vedno slabše domače razmere v prete¬
klem letu so zmanjšale obseg železni¬
škega prometa skupaj za okrog 40 od¬
stotkov. Vodstvo slovenskih železnic je
skrčilo število zaposlenih za 6000 ljudi
(od vsega 22.000), naložbe so znižali
za najmanjšo stopnjo (namesto 50 km
so lahko popravili samo 5 km prog v
vrednosti 500 milijonov SIT). Kljub
temu je Železniško gospodarstvo pri¬
delalo 8,2 milijarde SIT izgub. Od
predvidenih 17 milijard tolarjev so jih
prejeli od države samo 7,5. Tudi letos
pričakujejo od nje manj kot polovico
potrebne pomoči. Prihodnji program
štednje predvideva ohranitev samo
šestih postaj za kosovni promet in 42
postaj za blagovni promet, ukinitev 16
postaj in vrste sekcij ter odpustitev še
1400 delavcev. Vsi navedeni ukrepi
bodo znižali stroške železnic za 3 mili¬
jarde tolarjev in brez velikodušnejše
državne podpore ne bodo dali pravega
uspeha.

NAŠ DOLG DO TUJINE

SE MANJŠA

Slovenski dolg do tujih upnikov, ki je
leta 1990 znašal 1 milijardo 954 milijo¬
nov dolarjev, se je novembra 1992
zmanjšal za 276 milijonov dolarjev.
Letos je za odplačilo mednarodnega
dolga namenjenih 300 milijonov dolar¬
jev. Poleg omenjenega dolga, katerega
dolžniki so znani, je še dobre 3 milijar¬
de dolarjev dolga, ki ga je najela bivša
Jugoslavija, katerega koristniki niso
znani in tudi ni dogovorjeno, kolikšen
delež bodo morale prevzeti bivše repu¬
blike SFRJ.

-.

od tu in tam

s_>

ČRNOMELJ

Črnomeljski župnijski Karitas je od
Celovške Mohorjeve družbe prejel za
begunce 100.000 avstrijskih šilingov
pomoči. Karitas oskrbuje z oblačili in
hrano 450 začasnih beguncev, ki živijo
pri družinah. Oskrbovanje bi bilo

Gručasta vas Hrib je kulturno in gospodarsko središče Loškega potoka.
Stoji na pobočju Martinovega vrha in na dolinskem pragu ob griču Tabor.

8

uspešnejše, ko bi Karitas lahko nudila
denarno pomoč, vendar se tu najbolj
zatika: občina namreč prispeva zgolj
zanemarljive vsote, od drugod pa de¬
narja ni. Zato je dar Mohorjeve, ki je
zbrala lani kar 1,075.000 šilingov, zelo
cenjen.

GORNJA RADGONA

Zavod za transfuzijo krvi Slovenije je
v krvodajalski akciji tu .načrpal" 270
litrov življenjske tekočine od 677 daro¬
valcev. V tej občini ima krvodajalstvo
staro izročilo, saj je od 21.000 obča¬
nov več kot 1700 rednih krvodajalcev.

GORNJI SENIK

V Gornjem Seniku so počastili spo¬
min velikega zavednega Slovenca,
pesnika in znanstvenega delavca,
predvsem pa duhovnika Jožefa Košiča
(1788—1867). Slovesnosti so se ude¬
ležili zastopniki Cerkve, držav Madžar¬
ske in Slovenije, kulturniki in politiki,
zastopniki ministrov za šolstvo, kulturo
in za Slovence po svetu. Verski pro¬
gram je vseboval obisk grobov treh bu¬
diteljev slovenstva (poleg Košiča še
Kodele in Kuharja) in slovesno božjo
službo. V drugem delu je bil predstav¬
ljen zbornik Življenje Slovencev med
Muro in Rabo, kjer je poleg narodnost¬
ne razprave objavljen pregled del Koši¬
ča in več izvlečkov iz njih. Ustanovljen
je bil tudi Košičev sklad, v katerega se
bo stekal denar za šolanje slovenskih
izobražencev in strokovnjakov v Porab¬
ju. Porabski Slovenci potrebujejo izo¬
bražencev, sicer bodo tesni stiki z ma¬
tično domovino (nov mejni prehod, ra¬
dijske in TV oddaje, zveze s šola¬
mi .. .) za oživljanje narodne zavesti
neuspešni.

IZOLA

Cerkev Marije Alietske na glavnem
izolskem trgu (stara je približno 700
let) je pomemben kulturno zgodovinski
spomenik, ki je po drugi svetovni vojni
začel propadati. Zaradi nevarne razpo¬
ke, ki jo je povračila eksplozija ob
rušenju pomola v njeni bližini, so leta
1975 nehali v njej maševati. Pred
nekaj meseci se je vdrla streha. Stavba
in dragocene orgle v njej (iz 18. stol.)
so izpostavljene vremenskim nevšeč¬
nostim in . . . golobom. Pred trinajsti¬

mi leti izdelan ureditveni načrt nabira
prah na policah. Glavna težava je
denar. Že načrt obnovitvenih del bi stal
pol milijona tolarjev. Vsekakor pa bo
treba vsaj orgle preseliti na suho.

KAMNIK

Območne in krajevne ceste so v zelo
slabem stanju in denarja za obnovo je
veliko premalo. Obnoviti bi bilo potreb¬
no vsaj 70 km območnih cest:
Buč-Šmartno, na Kavranu in na Lazah,
Srednja vas-Loke, v Motniku, Tesnicah
in Soteski, med Črno in Stahovico.
Ceste ogroža kakih 18 plazov. Iz
republiških virov bi lahko dobili 10 %
potrebnega denarja, iz občinskih pa
30 °/o. Ob tako pičli beri lahko cestarji
skrbijo le za prevoznost cest. Vendar
je Kamničanom uspelo lani z zbranim
denarjem na novo asfaltirati 11 km
cest.

KOČEVJE

V Likovnem salonu so odprli zanimi¬
vo razstavo Kostel v zgodovini. Prete¬
klost gradu in istoimenskega naselja je
prikazana s pomočjo dokumentov, sta¬
rih tudi do 500 let, ki jih graščine in
župnišča tega področja hranijo v arhi¬
vih. Razstavo so pod strokovnim vodst¬
vom pripravili učenci srednje šole v
Kočevju. Posebnost je računalniška
obdelava podatkov o kostelskih gra¬
ščakih, župnikih in drugih veljakih tega
območja.

KOMENDA

Krajani so se končno oddahnili, saj
so z ustrezno ureditvijo bregov (dva
propusta in en razbremenilnik) ukrotili
rečico Pšato. Le-ta je ob vsakem
večjem deževju preplavljala polja in —
kar je še hujše — uničevala že sicer
slabe ceste, lani decembra pa je od¬
nesla del asfalta popolnoma nove
ceste. S pomočjo krajanov, ki so pri
skupnih delih vedno radi sodelovali,
bodo regulacijo rečice še naprej izbolj¬
ševali in širili prometnice.

LENDAVA

Za 800-letnico mestnih pravic so tu
obnovili med drugim tudi župnijsko
cerkev sv. Katarine; cerkev je stara
240 let. Naredili so novo pročelje, lese-

Središče Višnje gore, neznat¬
nega mesteca na pomolu nad
dolenjsko železnico
in avtocesto.

ne stopnice zamenjali z železnimi in
cerkev prekrili z novo kritino. Naložba
je veljala 10 milijonov tolarjev. Večino
denarja so prispevali verniki, ostalo pa

Škofja Loka je v celoti najbolje
ohranjeno slovensko starodav¬
no mesto, v katerem je mestno
jedro proglašeno za zaščiteno
celoto.

9

so priložili krajevna skupnost, nekate¬
ra podjetja in Slovenci iz Kanade.

LITIJA

Zavod za izobraževanje in kulturo ter
glasbena šola Litija sta organizirala v
dvorani Na stavbah večer plesa in ba¬
leta. Sodelovale so plesne šole iz Trbo¬
velj, Hrastnika, Murenčki iz Litije,
Ostržek iz Jevnice in Urška iz Ljublja¬
ne. Do zadnjega sedeža napolnjeno
dvorano je najbolj navdušil državni
prvak Slovenije in mladinska skupina,
prav tako državni prvak, vsi — člani
plesne šole Urška. Močnega ploskanja
sta bili deležni tudi plesni skupini iz Li¬
tije. Gledalci so izjavljali, da v Litiji tako
lepe prireditve še niso videli.

LJUBLJANA

Nadžupan mesta Chemmitz je ljub¬
ljanskemu županu izročil 38.000
DEM. Denar so s prostovoljnimi darovi
zbrali meščani pobratenega mesta.
Namenjen je beguncem, zlasti za or¬
ganiziranje osnovnošolskega izobra¬
ževanja otrok, ki so pribežali s starši
iz sosednjih republik.

MOZIRJE

Mozirjani so s prostovoljnim delom
in z denarjem iz republiškega in občin¬
skega proračuna uredili prostore in de¬

lavnice za varstvo duševno prizadetih
občanov. Po podatkih, ki so na voljo,
je v občini 70 duševno prizadetih od¬
raslih. Varstveno delovno središče, ki
ima poleg upravljalcev dva strokovno
usposobljena varuha, je že sprejelo 10
pacientov, njih število pa se bo, kar za¬
deva zmogljivosti, lahko hitro povečalo.
Center bo poskrbel tudi za dopoldan¬
sko varstvo in za usposabljanje za za¬
poslitev, ki bo ustrezala sposobnostim
prizadetih.

POSTOJNA

Center za socialno delo je pripravil
novo srečanje rejnic in rejencev. Iz raz¬
nih krajev občine se je zbralo 11 rejnic
s 14 rejenci, pridružili pa so se jim tudi
nekdanji rejenci in rejnice. Pod vodst¬
vom strokovnih sodelavcev so razprav¬
ljali o težavah in si izmenjavali izkuš¬
nje. Srečanja so dobrodošla in vzpod¬
budna za obe strani. Trenutno je na
Postojnskem 15 rejencev, za katere so¬
cialne delavke iščejo rejnice.

ŠENTVID-LJUBLJANA

Okoli nekdanjih Škofovih zavodov in
po letu 1945 zgrajene vojašnice še
vedno niso odstranjene vse mine. Med
vojno za slovensko neodvisnost jih je
okoli navedenih poslopij nameščala ju¬

goslovanska vojska. Po njenem odho¬
du so jih strokovnjaki skrbno odstra¬
njevali — vendar ne vseh. Na nekaterih
ulicah v sosedstvu še stojijo grozeči
napisi: Pozor — mine! „Do kdaj?" se
sprašujejo občani.

ŠOŠTANJ

Gasilsko društvo tega kraja je naj¬
starejše v Šaleški dolini in eno najsta¬
rejših v Sloveniji. Po svoji prizadevno¬
sti pa je znano celo onkraj državnih
meja. Priznanje si je prislužilo z orga¬
niziranjem vsakoletnega tekmovanja
za Žunkovičev memorial, na katerem
nastopajo gasilska društva več narod¬
nosti in tekmujejo ter prikazujejo
upravljanje starih, muzejskih brizgaln.
Šoštanjski gasilci so se posebej izka¬
zali lani, ko so dovažali vodo najbolj
ogroženim krajem in kmetijam njihove¬
ga področja.

TREBNJE

Center za začasne begunce v Čate¬
žu pri Trebnjem, ki daje zavetje 131 be¬
guncem (med njimi je 50 predšolskih
in šoloobveznih otrok) iz BIH, je eden
najbolj vzorno urejenih centrov v Slo¬
veniji. Pred kratkim so s prispevki
Urada za begunce in pomoči iz nizo¬
zemskega kraja Landgraf napeljali v
njem centralno ogrevanje. Iz Švice so
prejeli 14 bivalnih kontejnerjev, od Slo¬
vencev po svetu (denar je zbirala ce¬
lovška Mohorjeva družba) za
100.000,— šilingov. Z omenjenim de¬
narjem so uredili skladišče, učilnice,
bivalne prostore in opremo zanje.
Oskrbovalni dan stane za posamezni¬
ka okoli 300 SIT (v drugih centrih celo
nad 800 SIT). Rdeči križ in Karitas sta
storila vse, da bi begunci živeli v nor¬
malnih razmerah, zato v centrih ni opa¬
ziti negativnih pojavov.

VIDEM OB ŠČAVNICI

Ta manj razvita krajevna skupnost je
dobila novo digitalno telefonsko cen¬
tralo s 480 priključki — doslej jih je
bilo samo 200. Zanjo so morali od
Gornje Radgone napeljati 15 km dolg
podzemni optični kabel. S posodobitvi¬
jo je Videm postal najbolj opremljena
pošta v Pomurju. Na žalost zanimanje
za priključke plahni — nov stane
234.000 SIT (3800 DEM).

Znameniti Grad ali Klošter  — bivši cistercijanski samostan — v Kostanjevi¬
ci na Krki ima eno največjih arkadnih dvorišč v Srednji Evropi. Po samo¬
stanskih vrtovih je razmeščena galerija mednarodnega simpozija kiparjev

Forma viva.

10

/-\

vrenje

v

slovenskem

kotlu

< _ >

ŠE PO ZADNJIH VOLITVAH

V SLOVENIJI

Rezultati slovenskih volitev predstav¬
ljajo veliko presenečenje. Zgodovina
jih bo težko razložila. Velik del volilcev
se je odločal po naključnem spletu tre¬
nutnih gospodarskih, psiholoških in
drugih nagibov.

Večina prebivalcev Slovenije je ugo¬
tovila, da se jim je z razpadom socializ¬
ma in Jugoslavije materialni položaj
poslabšal, socialna negotovost se je
z rastočo nezaposlenostjo povečala,
občutek zaupanja se ni povečal, parla¬
mentarno demokratični sistem je dal
sicer več svobode in sproščenosti,
toda glede preživetja ogroženi del pre¬
bivalstva ni vedel, kaj z njima početi.

Jugoslovanski in celotni vzhodnoev¬
ropski trg je razpadel. Slovenija se je
tako znašla v zahtevnem zahodnem
konkurenčnem trgu, kamor se ni mo¬
gla na hitro in v celoti preusmeriti, ker
je njena proizvodnost v povprečju
znatno prenizka. Ker pa se je znašla
pred vprašanjem preživetja, vsa razpo¬
ložljiva sredstva porabi za plače in tako
nič ne ostaja za naložbe in novo tehno¬
logijo. To pa še naprej povzroča zniže¬
vanje naše konkurenčne sposobnosti.
Rezultat vsega tega je vedno več pod¬
jetij, ki gredo v stečaj. Prav to je naš

največji problem, ki je rešljiv tako, da
nam bo šlo nekaj časa še slabše, ne
pa bolje, kot obljubljajo stranke.

Slovenija je, zgodovinsko gledano,
dosegla svoj največji uspeh in največjo
pridobitev, t.j. svojo samostojnost. Iz¬
ločila se je iz ..balkanske krčme", kjer
kljub trgu, ki ga je osvojila, ni imela
prave prihodnosti. Osamosvojitev so
ljudje sprejeli, celo glasovali so zanjo,
potem pa z materialnim nazadovanjem
ni bilo več pravega navdušenja in jas¬
no izraženega patriotizma. Nasprotno,
volilci so Demokratsko stranko, ki je s
svojimi najvidnejšimi predstavniki naj¬
več prispevala k osamosvojitvi, ..pustili
na cedilu". Dobila je okoli pet odstotkov
glasov, toliko, da je komaj še ostala v
parlamentu.

In nasprotno, od kod veliko ime Ku¬
čana in Drnovška, za katera je sloven¬
ski volilec pokazal toliko navdušenja in
pričakovanja, da bosta popeljala Slo¬
venijo v boljšo prihodnost? Kdo je na¬
redil iz njiju veliki imeni? Oba sta bila
pomembna komunistična funkcionar¬
ja, ki sta s svojih položajev utrjevala
samoupravni socializem in to dokaj
uspešno, sicer ne bi dobila v nomen¬
klaturi tako pomembnega mesta.

— Kakšno čudno vlogo je igral Ku¬
čan pri samoupravni šolski reformi,
kako jo je zagovarjal in kakšno škodo je
povzročila! V času represije na univerzi
oziroma na FSPN je Kučan prišel na se¬
stanek partijske organizacije, ko je šlo
za izločitev večjega števila profesorjev s
fakultete. Problem je bil v tem, kdo naj
ta imena za izločitev določi. Kučan je
dejal: „Sami to uredite, če pa sami ne
boste, bo to naredila politika in vi veste,
da je politika primitivna." Seveda je to
potem izvedla politika in v resnici na
zelo primitiven način. Pri pisanju ute¬
meljitve je sodeloval tudi Kučan.

— Mediji so Drnovšku pripisali veli¬
ke zasluge, ko je bil kot komunistični
funkcionar v Beogradu.  Verjamem, da
je tam delal za slovenske interese. Pri
tem je pomembno naslednje: če je bil
slovenski politik na pomembnem polo¬
žaju v Beogradu, potem je bil vir njego¬
ve moči v Sloveniji, ne v Beogradu. Če
je izgubil podporo v Sloveniji, je bil kot
politik odpisan. Kako je končal Stane
Brovet, vemo.

S tem hočemo povedati, da je pojav

f -N

Peterletova
vrnitev na oblast

Že pred volitvami, gotovo pa
po sporočilu o njihovem izidu, je
Drnovšek vedel, da brez Peter¬
leta nove vlade ne bo in tudi biti
ne more. Ne zaradi kakih oseb¬
nih simpatij, temveč zaradi no¬
tranjega ustroja slovenskega
političnega prostora: liberalna
in krščanska demokracija se
oblikujeta — to domnevo so pre¬
tekle volitve vendarle potrdile —
v gonilni družbenopolitični sili
na Slovenskem.

Brez sodelovanja ene ali dru¬
ge stranke v vladi ni politične
uravnoteženosti. Zato je bil Pe¬
terletov povratek potrjen že ta¬
krat, ko je bila javnost obvešče¬
na o volilnem uspehu Krščan¬
skih demokratov (čeprav so bila
pričakovanja večja). Kajti samo
Liberalni in Krščanski demokrati
so na volitvah pridobili glasove
(če odmislimo Nacionalno stran¬
ko), vsi drugi — od bledih preno¬
viteljev do „državotvornih“ de¬
mokratov — pa so doživeli bolj
ali manj dramatičen poraz.

Prav v tem dejstvu ima neso-
merna koalicija, s katero je Dr¬
novšek presenetil javnost, svojo
izrazito utemeljitev. Da je Peter¬
le nasledil zunanjega ministra,
ki je povzročil svojčas padec
njegove vlade, je ironija, ki je
tako zgodovinska, kakor je zgo¬
dovinska pravkar pričeta politič¬
na usmeritev Slovenije.

Obstaja struja, ki meni, da so
Krščanski demokrati storili
usodno napako ob vstopu v Dr¬
novškovo vlado. Osebno me¬
nim, da bi bila usodna napaka,
zamuditi priložnost za soobliko¬
vanje državne politike, ekonomi¬
je, kulture, znanosti itd. Res pre¬
tijo nevarnosti, vendar jih je
mogoče premagati, če politična
stranka to možnost tudi ima.

Peter Millonig — NEDELJA,
Celovec, 7. 2. 93.

s,_ /

11

Kučan oziroma Drnovšek razumsko
nerazložljiva neznanka. Ko so na sre¬
čanju predsedniških kandidatov na TV
Kučana nekateri kandidati kritizirali in
napadali, mu je to le koristilo. Pri tem
je treba vedeti, da je Kučan rojen poli¬
tik, ki zna vsako stvar obrniti tako, da
mu koristi. Vse se mu šteje v dobro,
morda celo to, da ne obvlada nobene¬
ga svetovnega jezika.

Ekonomist Bajt pravi, da sta novi in
stari državni aparat v pretežni meri
enaka. Pisatelj Jančar pa: „To je po¬
novna vzpostavitev bivšega sistema.
Naš liberalizem je obnova prejšnjega
stanja." Železnikar je omenil moč par-
tijsko-udbovskih lož, ki so ostale kot in¬
teresna združenja: delujejo s po¬
membnih položajev, ki so jih obdržale.

Položaj predsednika republike je v
rokah človeka, ki je pred dobrim letom
ponosno izjavil, da je komunist in da
je svojo člansko izkaznico samo .za¬
mrznil". Predsednik vlade je demo¬
kratski liberalec, ki je to šele nedavno
postal, vendar je Liberalno-demokrat-
ska stranka v bistvu le prebarvana
stara Zveza komunistov, raznih partij¬
skih sekretarjev in dokaj raznolike
družbe.

Kakšno prihodnost imamo, če obe¬
ma domovoma parlamenta predsedu¬
jeta liberalca, ki sta bila še pred nedav¬
nim funkcionarja edine dovoljene tota¬
litarne stranke. Tudi predsednikovanje
Gospodarske zbornice je prišlo v iste
roke. Gre torej za to, da bi vsi najvišji
partijsko-državni funkcionarji prevze¬
mali najvišje položaje.

Domnevam, da ta proces ponovne¬
ga vznika bivšega sistema ni bil viden
volivcem. Samo tisti, ki so volili Zdru¬
ženo listo, so dobro vedeli, da volijo
bivšo Zvezo komunistov. Tisti, ki so vo¬
lili liberalne demokrate, verjetno niso
vedeli, da je tukaj pisana druščina
.prebarvanih" funkcionarjev zveze biv¬
ših komunistov, ki imajo v svoji glavi
več samoupravnih idej kot prenovitelji.
Poleg tega je nekaj resnice v tem, da
so za liberalne demokrate volili
državljani, ki niso Slovenci.

Vprašanje je, zakaj so slovenski vo¬
livci skoraj 40 odstotkov glasov dali
strankam, ki jih vodijo nekdanji funk¬
cionarji ZK, in ne demokratom in so¬
cialnim demokratom. Ko so liberalni
demokrarti po konstruktivni nezaupni¬

ci prevzeli gospodarski del vlade, niso
storili ničesar takega, česar ne bi zmo¬
gla Peterletova viada. V novi vladi go¬
spodarstva niso izboljšali.

Vroče teme, ki so jih v parlamentu
in zunaj njega sprožili Gros, Starman
in Janša, Slovenci nočejo gledati in
poslušati, ne glede na to, kaj je resni¬
ca. Navadili so se na samoupravno
skupščino, ki je bila parlamentarni po¬
naredek in v kateri so vse lepo brez
prepirov sprejeli — dajal je zakonitost
odločitvam, ki so jih sprejeli prej v
ozkih CK-jevskih skupinah.

Janez Jerovšek — SLOVENEC,
Ljubljana, 30. 1. in 6. 2. 93.

SLOVENSKE STRANKE

IN NOVA VLADA

Nova slovenska vlada je prisegla,
potem ko je v parlamentu zanjo glaso¬
valo 60 poslancev od prisotnih 86.
Mandatar Janez Drnovšek je pred tem
sklenil koalicijsko pogodbo s krščan¬
skimi demokrati (SKD) in socialde¬
mokrati (SDSS), posebej pa dogovor
z Združeno listo (ZL) — bivšimi ko¬
munisti.

V novi vladi je tudi minister, ki je član
stranke Zelenih (ZS). Le-ta je ostala v
opoziciji skupaj s SLS (Slovensko ljud¬
sko stranko), DS (Demokratsko stran¬
ko) in SNS (Slovensko nacionalno
stranko).

Drnovškov kabinet šteje 15 mini¬
strov, od tega kar pet ministrov, z Dr¬
novškom na čelu, iz stranke LDS (Libe¬
ralno demokratska stranka), štirje so
člani SKD, štirje ZL, eden od SDSS in
en član ZS.

Prvi, ki se je aktivno vključil v sesta¬
vo nove vlade, je bil predsednik
Kučan. Ta je takoj po svoji zaprisegi
izrazil, da Slovenija potrebuje v seda¬
njem, predvsem gospodarsko in so¬
cialno težkem obdobju vlado velike
koalicije: LDS, SKD, ZL.

SKD je Kučanov predlog takoj zavr¬
nila, češ da z ZL ni pripravljena skle¬
pati koalicije, da pa je odprta za sode¬
lovanje njenih članov v prihodnji vladi.

V desnem taboru so krščanski demo¬
krati predlagali združitev, a te ni spreje¬
la SLS. Slednja se je tudi že vnaprej
postavljala v opozicijo. V.

Mandatar Drnovšek, ki ni bil izvoljen
s kakšno prepričljivo večino, seje tako
znašel v položaju, ko velika koalicija ni
bila mogoča, desnosredinska vlada pa
tudi ne. Ker je LDS zasedla mesto
predsednika državnega zbora (parla¬
menta) in državnega sveta (senata), je
bilo Drnovšku zelo veliko do tega, da
v vlado pritegne SKD. V nasprotnem
primeru bi bila verovnost njega kot de¬
mokrata vprašljiva tako doma kot v
svetu.

Izhodiščni položaj SKD za pogajanja
z Drnovškom je bil tako bistveno boljši,
kot bi bil v primeru, če bi Peterle postal
predsednik parlamenta, za kar je kan¬
didiral.

Pridobitev socialdemokratov za ko¬
alicijskega partnerja je v veliki meri za¬
sluga SKD, saj je biio od volitev sem
jasno, da si del LDS in ZL nikakor ne
želita Janše za obrambnega ministra.
Poizkus miniranja Janše je spodletel

f -

vračanje
gozdov
cerkvi

V zadnjem času je v javnih medi¬
jih opaziti nekakšno dviganje tem¬
perature v zvezi z vračanjem goz¬
dov Cerkvi. Kritiki zakona o dena¬
cionalizaciji, ki se nanaša na
vračanje imetja Cerkvi, se sklicuje¬
jo na nekatere kanone Zakonika
cerkvenega prava in jim pridevajo
popolnoma drugačen pomen, kot
ga v resnici imajo. To pa je zavaja¬
nje javnosti in politična manipu¬
lacija.

Kar naprej se pojavlja spornih
36.000 ha gozdov, ki naj bi jih Cer¬
kev denacionalizirala. Prava števil¬
ka je 23.091 ha, torej več kot za
tretjino manjša. Vsa površina goz¬
dov pomeni 2,14 odstotka sloven¬
skih gozdov. Ti pripadajo ljubljan¬
ski nadškofiji.

Po zadnji vojni se je ekonomski
položaj Cerkve zaradi različnih po¬
segov poslabšal do skrajnosti.
Globlji razlog teh je bil napraviti

12

za las. V primeru, če bi uspel, bi verjet¬
no spodletela sedanja sestava vlade.

Janša in njegova stranka SDSS sta
namreč pomemben dejavnik na slo¬
venski levici socialdemokratske us¬
merjenosti, ker preprečujeta komuni¬
stom, da bi postali po mehki poti nor¬
malna neobremenjena socialdemo¬
kratska stranka. V primeru velike
koalicije bi jim bila ta pot odprta, saj
bi se lahko izkazovali kot stranka, ki je
koalicijski partner SKD.

Obstoj, sedaj pa še sodelovanje so¬
cialdemokratov v vladni koaliciji je Ku¬
čanu in njegovim to ravno pot še neko¬
liko zavilo. S tega vidika je mogoče ra¬
zumeti, zakaj so si nekateri mediji mr¬
zlično prizadevali, da bi po volitvah pa
do nove vlade očrnili Janšo in na ta
način pripravili njegovo politično smrt.
Pri tej igri ni želel aktivno sodelovati
Bavčar, vendar je dopustil možnost, da
Janša pade: Bavčarja ni bilo na sejo

Cerkev odvisno in šibko. Na pod¬
ročju Slovenije je več kot 2500
cerkvenih sakralnih stavb, od kate¬
rih jih je več kot tričetrt kulturnih
spomenikov. Poleg teh so v upravi
Cerkve, ki je v Sloveniji razdeljena
na tri škofije in 791 župnij, še
druge stavbe, ki jih ta nujno potre¬
buje za normalno delovanje. To so
župnišča, veroučni prostori, mež-
narije, samostani itd. Za zadovolji¬
vo sanacijo kulturnih spomenikov v
upravi Cerkve, ki veljajo tudi za na¬
rodno bogastvo in dediščino, bi
morali imeti na voljo veliko več
sredstev. Teh pa Cerkev nima, tudi
zato, ker ji je bil odvzet velik del
premoženja. Še bolj kritičen je
položaj v zvezi z novogradnjami, ki
so marsikje nujno potrebne.

Pomembna razsežnost dela
Cerkve v družbi je njeno vzgojno in
izobraževalno poslanstvo. Njej pa
primanjkuje tako ljudi kot sredstev
za to delo. Če bi bila ta na voljo,
bi lahko zaposlili vrsto ljudi, oskr¬
beli potrebne prostore in opremo.

Od vsega začetka je bila po¬
membna naloga Cerkve njena kari¬
tativna dejavnost. Reševati mora

komisije, ki je ugotavljala primernost
ministrskih kandidatov, na kateri sta
zoper Janšo v en glas nastopila Ribičič
(ZL) in Jelinčič (SNS).

Iz teh dogodkov je mogoče sklepati
na ključno vlogo Janše, ki jo je dobro
razumela SKD. Morda je bolj pomemb¬
no, da je ta uspela s podporo Janši,
kot z ustvarjanjem lastnih pozicij, ki
tudi niso slabe.

Mnenja o sodelovanju SKD v Dr¬
novškovi vladi so bila zelo različna.
Obstajal je strah, da gre spet za nekak¬
šno OF-arsko potegavščino, v kateri
bodo kristjani služili za lepotni doda¬
tek. Tisti, ki želijo videti v politiki pred¬
vsem nravno čista stališča, so izražali
bojazen o izgubi strankine podobe.
Predvsem pa je begalo dejstvo, da
bosta krščansko usmerjeni stranki,
SKD in SLS, vsaka na drugem bregu.

Seveda pa je v sedanji koaliciji
mogoče videti tudi zelo pozitivne na¬

mnoge socialne probleme tudi v
lastnih vrstah, npr. nepreskrbljene
gospodinje in drugi cerkveni usluž¬
benci. Če bi se gmotno stanje
Cerkve popravilo, bi se ta njena de¬
javnost gotovo okrepila, od česar
bi imela slovenska družba le korist.

Končno je treba omeniti tudi
položaj, v katerem živijo mnogi slo¬
venski duhovniki, redovniki, redov¬
nice in drugi uslužbenci v Cerkvi.
Nihče, ki se je posvetil delu v Cerk¬
vi, se ni odločil za to iz materialnih
razlogov. Vendar pa osnovna pra¬
vičnost in tudi čast družbe zahteva¬
ta, da so ljudje, ki za to družbo
izvršujejo mnoga važna opravila,
za katera bi sicer morala družba
poskrbeti sama, deležni vsaj os¬
novne socialne varnosti.

Duhovnikov, ki jih je v Sloveniji
1150, nihče ne plačuje in žive od
dobrote vernikov. Imajo skromne
dohodke, ki so povečini vezani na
mašne darove, od katerih morajo
plačevati prispevke za pokojninsko
in socialno zavarovanje, poleg tega
pa so tudi obdavčeni. Povečini vsi
dohodki duhovnikov ne dosegajo
niti zajamčenih osebnih neto do¬

stavke.  Vse je odvisno od tega, kako
se bodo stvari odvijale v vsakdanjem
življenju. Glede na to, da ima SKD na
desni prednostni položaj in da se ji
pridružujejo Pirnatovi narodni demo¬
krati ter da si Drnovškova LDS utrjuje
sredinski liberalni položaj, ostaja levi¬
ca še vedno tista, ki se z različnih pozi¬
cij bojuje za socialdemokratsko usme¬
ritev. Pri zasledovanju tega cilja je spo¬
sobna v svojo korist zrušiti Drnovška,
s tem pa tudi SKD. Pri tem ji lahko po¬
magajo nekateri člani LDS sami.

Na drugi strani pa je spet res, da
vztrajanje ZL v vladi, tudi za ceno dru¬
gotnega položaja, dolgoročno pomeni
pridobivanje na zaupanju in oddalje¬
vanje od preteklosti, skratka verov-
nost, da gre za drugačno, ne več ko¬
munistično stranko.

Položaj ministrov iz SKD je takšen,
da iz sedanje vladne sestave lahko na-
(dalje na strani 34)

h od kov (13.000 TOL). Večino du¬
hovnikov podpira domača družina.
Isto velja za redovnike in še zlasti
za redovnice, ki nimajo, če niso za¬
poslene v civilnih službah, prav no¬
benih dohodkov.

Ljubljanska nadškofija bi morala
vse dohodke iz vrnjenih gozdov na
področju GG Bled vlagati kar 60 let
samo v obnovo Škofovih zavodov,
da bi imeli ti vsaj tisto podobo, ki
so jo imeli takrat, ko so ji bili
odvzeti.

Vsaka javna pravna oseba v
Cerkvi (škofije, župnije, samostani,
šole idr.) je nosilec cerkvenega
premoženja in je torej njegov last¬
nik. S tem je odstranjena bojazen,
da bi šlo za nekakšen novi fevdali¬
zem ali veleposestništvo, katerega
nosilec bi bila Cerkev.

Rimski papež je vrhovni upravnik
in ne lastnik premoženja v Cerkvi.
Cerkev na Slovenskem bo denacio¬
nalizirala svoje premoženje za po¬
samezne javnopravne osebe zno¬
traj Cerkve in ne za papeža ali apo¬
stolski sedež, kot je bilo moč brati.

Borut Košir  — DELO, Ljubljana,
6. 2. 93.

J

/-N

da

bo

dom

dom

s_>

stanovanje

Ob tej besedi so se danes mnogi
ljudje povsem odvadili misliti na
svojo lastno hišo. Hiše so bile še
pred sto leti drugačne, kot so
danes. Predvsem je bilo to, kar

imenujemo bivalni prostor, veliko
manjše. Razpored prostorov je se¬
veda ustrezal takratnemu načinu
življenja in dela. Stanovanja so se
spremenila v industrijskem okolju.
Odpadli so prostori, ki jih'kmečka
hiša nujno potrebuje, v mestu pa
nimajo nobenega pomena. Kon¬
centracija ljudi ob krajih dela in
zaslužka (tovarne, rudniki . . .) je
narekovala strnjeno gradnjo hiš. V
rastoči potrebi po stanovanjih so
nastajali stanovanjski kolosi, bloki,
kjer so stanovanjske enote zložene
druga na drugo v nadstropja. To je
vzelo družinskemu bivališču narav¬
no okolje in ga izpostavilo na raven
gole uporabnosti.

Stanovanje je dom, če se
družina in posameznik v njem
dobro počuti. Zato ni prijetno le po
svoji opremi in lepih, namenu pro¬
stora odgovarjajočih barvah. Velik
pomen dajemo danes ljudje razpo¬
redu in obliki ter velikosti kuhinje,
spalnice, dnevnega prostora, ko¬
palnice ... In predvsem je že
zgradba sama na sebi bivanju ljudi
bolj ali manj primerna.

Cela znanost je nastala ob obli¬
kovanju družinskega stanovanja.
Arhitektura razporeja prostore, da
bi bilo na roko vse, kar človek iz
dneva v dan rabi v svojem domu.
Predvsem so novejše oblike stano¬
vanja naravnane na udobje. Stano¬
vanje postaja vse bolj kraj, kjer se
človek izčrpan po vsakodnevnem
delu predvsem umiri, spočije; iz
poslovnega in delovnega okolja, ki
je zelo neosebno, se preseli v svoj
osebni svet. Družinski okvir je
predvsem sklop osebnih odnosov.
Tu je vsak lahko človek, kakor ga
je Bog ustvaril.

graditi svoj dom

Ljudje si želijo imeti svoj dom. Ta
pa je najbolj zavarovan v lastni hiši.
V Nemčiji je malokdo od naših vrlih
Slovencev uspel zgraditi svojo hišo.
Vendar se najdejo seveda tudi taki.
Nekaj več je tistih, ki so se dokopali

do svojega stanovanja. Največ pa
so si zdomci gradili hiše v Sloveniji
— v svojem rojstnem kraju ali vsaj
blizu njega. To je z nekaj korajže
in iznajdljivosti zmogel skoraj vsak
delavec. Seveda so tudi hiše zdom¬
cev nekoliko zaznamovane z izkust¬
vom stanovanjskega prostora na
tujem.

Kopačevega Toneta sem srečal
spet pred kratkim, v januarju.
Doma je bil, je hitel pripovedovati.
Da je komaj kaj snega, pravzaprav
nič in da je bilo zelo lepo vreme.
V Radence je nameraval, pa ni bilo
časa. Sicer pa je bilo letos tam
menda dokaj suhoparno, je pove¬
dal v eni sapi.

Potem pa se mu je beseda zasu¬
kala k njegovi hiši. Spet so si vsi
skupaj z ženo in dvema otrokoma
komaj privoščili nekaj prazničnega
razpoloženja. Toliko dela je še na
hiši. Saj je zima in se ne da kaj po¬
sebnega postoriti. Vendar je treba
že sedaj misliti na delo, ki ga bo
treba opraviti poleti. Na dopustu jih
letos čaka še kar precej stvari.
Opremiti bo treba vsaj nekaj pro¬
storov, da bodo končno lahko
doma na svojem. To bo njihov dom.

Spomnil sem se slik, ki mi jih je
bil kazal ob zadnjem obisku. Velika
stavba. Za cel hotel. Za vse prosto¬
re od kleti preko pritličja in prvega
nadstropja pa do podstrešja je
vedel, kaj bo v njih.  Vse je prav pre¬
mislil, kaj bo kdo potreboval. Pose¬
bej seveda sobi za enega in druge¬
ga otroka, za njegovo mamo, ki bo
najbrž prišla bivat v hišo takoj, da
ne bo prazna. Pravzaprav bodo v
končnem stanju to tri stanovanja,
če se dekle in fant kdaj poročita.
Kvadratura je 18 x 10 v tlorisu in
vsi prostori so dovolj veliki. Premis¬
lila sta z ženo  vse. In vsa oprema
bo na današnjem, modernem nivo¬
ju. Načrte si je pravzaprav zamislil
sam. Narisal mu jih je pa brat nek¬
danjega sošolca, ki je arhitekt.

14

Dvaindvajset tet dela in skrbnega
zbiranja vsake marke je za tem nje¬
govim ponosom. In osem let grad¬
nje, ko si nista mogla z ženo niti
enkrat privoščiti dopusta za poči¬
tek. Zgarana sta prihajala domov v
ljubljeno Prekmurje in še bolj zga¬
rana sta se vračala ta leta spet na
delo v Nemčijo. Sedaj končno ča¬
kajo samo še zadnja dela, da bo
stanovanje vseljivo.

Žarel je pred menoj zajet v neko
predstavo, ki ji nisem mogel prav
videti do dna. In tudi on je ob¬
molknil.

Kako pa kaj otroka, sem bil rado¬
veden in sem obenem zamenjal
temo. Starejša hči je lani končala
poklicno šolo, je bil takoj spet v pri¬
povedovanju. Kar dobro ji je šlo. In
še srečo je imela, da je brž prišla
do dela. Dobila je mesto na finanč¬
nem uradu v Kolnu. Že pol leta hodi
z nekim fantom. Nemcem. To ga pa
malo skrbi, je pristavil, saj zgleda
stvar resna.

V tem je postal nestrpen, češ da
mora opraviti še to in to. In sva se
poslovila.

Mnoge hiše, ki so jih gradili
zdomci v Sloveniji, že deset in več
let čakajo prazne, da se njih gospo¬
darji vendarle vrnejo domov. Gradi¬
li so seveda zdomci zase, pa marsi¬
kje stanujejo v teh hišah že drugi
ljudje, najemniki, kakšen sorodnik,
znanec, ipd. Hiša ne bo nikoli nji¬
hov dom. Veliko hiš je naprodaj.
Nekateri še čakajo, da se stvari v
domovini umirijo in da bodo zrasle
cene. Morda celo na evropsko
raven. Aii še dlje navzgor.

Seveda se bodo začeli tudi vra¬
čati mnogi kot upokojenci in bodo
uživali sadove svojega dela v lastni
hiši. Želja po domovini, naj bo
kakršna koli, je predolgo lebdela
kot majhna lučka v srcu. Sedaj bo
končno čas dozorel za vrnitev
Nestrpno pričakujejo ta dan, ko se
bo dopolnilo in bodo rekli prija¬

teljem: Dovolj je bilo tujine. Domov
gremo.

Marsikomu od njih bo ostal na
tujem sin ali hči. Otroci so seveda
medtem odrasli in so poročeni.
Največ v mešanih zakonih in si že
krepko ustvarjajo svoj dom. Dvoje¬
zičnost v teh družinah je seveda že
povsem drugačna. Največkrat živi
slovenščina le še v podrejenem pa¬
sivnem razumevanju slovenske go¬
vorice. Marsikje pa se bo tudi v teh
družinah ohranila dvojezičnost vsaj

toliko, da bodo vnuki razumeli staro
mamo in starega očeta.

Tako bo tudi drugi in tretji rod
sedaj že pravih izseljencev imel v
Sloveniji svoj kotiček za dopust in
počitnice. Imeli bodo v hišah star¬
šev svoj drugi dom. Cenili ga bodo
otroci, ker bo v njem domovala vsa
ljubezen in skrb njihovih otroških
let in bodo v njih tudi vnučki našli
radost v naročju stare mame in sta¬
rega očeta.

15

ivan cankar

martin

kačur

življenjepis idealista

DOSEDANJA VSEBINA:

V Zapolje je prestavljen učitelj
Martin Kačur. Mlad je in poln na¬
črtov o poučevanju naroda. Zalju¬
bi se v lahkoživo Sitarjevo Minko
v Bistri, ki ga pa dejansko vleče
za nos. V vasi sklene ustanoviti
bralno društvo. V gostilni se zato
zberejo kmetje in delavci. Njegov
govor razvname prepir in pretep.
Za kazen je prestavljen v Blatni
dol.

Blatni dol je umazana in zaosta¬
la vas. Kačur se naseli v šoli: ta
je zanemarjena In zapuščena. Po¬
govori se z župnikom, ki je poseb¬
než in pravi kmet. V krčmi na
kraju vasi spozna krčmarjevo re¬
jenko Tončko, ki ga brž zaprede
v svoje mreže. Kačur se z njo
poroči, takoj pa spozna, da se je
s tem dejansko ubil.

Napetost med Kačurjem in že¬
no je vedno večja. Ona mu očita
prosvetno delo. Isto mu očita žu¬
pan, češ da mu hoče skupaj s Sa-
motorcem odjesti županstvo. Ka¬
čur se temu očitku samo čudi.

„Kdo pa je mislil na tisto? Živa
duša ni mislila. Jaz ne vem, če je
bil Samotorec zraven, morda je bil.
Saj ne gre za politiko, tudi ne za
županovanje. Za to gre, da se lju¬
dje kaj naučijo, da se jim razum iz-
bistri, da pogledajo malo dalj, prek
teh hribov  ... za to gre!. . .
Knjig bi si naročili in časopisov, in
tisti učitelji, ki hodijo po deželi in
učijo ljudi, kako je treba gospodari¬
ti, naj bi prišli tudi v Blatni dol..  .
To smo rekli, drugega nič.“

Župan je gledal nezaupno.

„To si pa kar zapišite, učitelj: proti
meni le nikar! Jaz že vem, kam meri
ta reč. Saj ste začeli z bajtarji, z
gostači. Kaj pa je tem beriva treba?
Pa kaj je treba vedeti gostačem, ki
nimajo polja, kvečjemu leho v naje¬
mu, kako se zemlja obdeluje? Jaz
sem živel dobro, ko sem še platno
prodajal, in živim zdaj prav tako
dobro. Ne maram čisto nobene
spremembe. Ne knjig ne časopisov
ne šomaštrov. Ne, jaz ne maram
tega in noben v Blatnem dolu, ki
ima kaj grunta. Bajtarjem in prite¬
pencem, ki še bajte nimajo, pa so
všeč take reči. Zakaj so jim všeč?
Prišel je, predlanskim je menda
bilo, človek sem, in je delal pri
kovaču. Nemško je znal. Od kod je
prišel, ga nismo vprašali, in ko bi
ga vprašali, bi se zlagal. In ta ni
bajtarjev in gostačev samo učil,
temveč razlagal jim je, da zemlja ni
samo naša, ki imamo grunte,
ampak vseh ljudi na svetu, in da je
vsak človek enako vreden, če ima
kaj v mošnji ali ne, in da je krivica,
če imam jaz kračo na mizi, gostač
pa krompir v oblicah. Tako je učil
— in veste, kaj se mu je nazadnje
zgodilo? Nesreča ga je doletela,
obležal je ob cesti in glavo je imel
preklano. To je bilo ob žegnanju,
ob žegnanju pa je zmerom toliko
tepežev, da se žandarji še veliko
brigali niso, kdo ga je bil tako
neusmiljeno pobožal. Kaj pravite?"

Kačur je gledal srepo na župana
in groza je bila v njegovem pogle¬
du. Župan se je smehljal. Podbra¬
dek se mu je tresel in oči so se
skrile popolnoma v tolsta lica.

Jako jih je učil. In zato so jim
všeč taki nauki, zato je bila šola

polna, ko ste jih sklicali, bajtarje in
gostače. In Samotorec, ta oberbaj-
tar, je bil zraven. Sami dobro veste,
da je bil zraven."

Kačur je vstal, bled je bil in se
je tresel.

„Torej kaj? Kaj ste hoteli poveda¬
ti? Ali ste hoteli povedati, da bom
obležal ob cesti s preklano glavo?"

Župan se je smehljal zmerom
enako, tiho in zadovoljno, s treso¬
čim se podbradkom in skritimi
očmi.

„Kaj? Nič nisem hotel povedati.
In kdaj bo šele žegnanje."

Kačur je šel in bilo mu je kakor
v grdih, groznih sanjah. Tajnik je
prihitel za njim z dolgimi koraki, po¬
tegnil ga je za suknjo in mu je
zašepetal na uho.

„Na miru ga pustite! Ni dober
človek. Nekaj je v njem — strah je
človeka."

„ Kaj ste vi razumeli, kaj je mislil
povedati?"

Jaz? Ne. Toda pojdiva rajši, tod,
v senci. Tam je nekdo ob oknu . . .
Razumel? Ne .. . Ampak jaz sem
prišel v Blatni dol natanko tisti dan,
ko je obležal kovač s preklano
glavo . . . Kdo je storil? Bog vedi!
Kovač je mrtev, čemu bi še drugi
trpeli zaradi njega? . . . Pustite
župana na miru, nikar se mu ne za¬
merite. Bolje je, da se zamerite
vsem cerkvenim in posvetnim go-
sposkam in še cesarju povrhu.
Človeku se lahko zadavi vrat, tako
ali drugače. Ni treba, da bi kakor
tisti kovač ... ta je samo življenje
izgubil ... in kaj je življenje?
Perišče zraka — drugega nič . . .
Torej — kaj sem rekel? Nič nisem
rekel. Popolnoma nič. Zbogom."

.Stojte!" ga je prijel Kačur za

( -\

obležal je
ob cesti
s preklano
glavo . . .

v_/

16

roko. „Vi veste, kako je bilo s ti¬
stim ... s tistim kovačem. Na dan
z besedo! Ne spustim vas!“

„Kaj?“ se je začudil tajnik in je
vzdignil obrvi visoko. „0 čem da bi
kaj vedel? O kakšnem kovaču?"

Kačur je pomislil.

,No, če je taka — zakaj pa ste
v Blatnem dolu? Zakaj pa ne greste
drugam? Saj ste svobodni."

Videl je v mraku, da je tajnik
čudno nakremžil obraz.

„Das sind Dinge, uber welche
um des eigenen Ansehens vvillen
nicht gesprochen werden
kann  ... Po domače povedano:
iščejo me! Lahko noč, gospod."

Dolgi tajnik je izginil v noč.

Kačur se je vrnil domov. Žena
mu je prinesla večerjo na mizo.
Njene oči so bile rdeče in tudi na
njenih licih so bile rdeče lise. Naglo
je povečerjal, nato je stopil k otro¬
ku, ki je ležal v zibki in gledal nanj
z velikimi, jasnimi očmi.

Vzel ga je v naročje. Laže in
mehko mu je bilo pri srcu. Ozrl se
je na ženo, kakor da bi iskal prijaz¬
nega, mehkega nasmeha tudi na
njenem obrazu.

Pospravljala je mizo. Njena glava
je bila globoko upognjena in solze
so ji tekle po licih. Zlovoljen je
položil otroka v zibko.

„Za Boga, žena, kaj ti je? Povej
mi vsaj naravnost, kaj sem ti
storil!"

„Na, tam je že spet pisanje!"

Stopil je k polici in je odprl
pismo. Pogrelo ga je, toda kazal je
miren obraz.

„Pa kaj to, če sem odklonjen?
Eno službo lahko dobi samo eden,
prosi jih pa deset. Drugikrat bo
drugače."

„ Desetkrat si že prosil, najmanj."

„Saj lahko čakamo. Kaj pa nam
je hudega? Tudi v Blatnem dolu se
da živeti... za silo . . . "

Kri mu je zaplala v licih. Sram ga
je bilo, da se je ponižal pred ženo
in da ni govoril, kakor je čutil. In
čutil je globoko v srcu, z vso gren¬
ko silo: „ Ne da se živeti. Prej bi se

dalo živeti v ječi in pregnanstvu.
Stran od tod, pa če brez kruha in
brez službe. Bog bo dal. Stran iz
teme, tja, kjer je sonce!"

„ Bi se dalo živeti, bi, “ je vzkliknila
žena. „Bi se dalo živeti, ko bi ti bil
tak, kakor so drugi. Kaj si upam še
na cesto, ko me gledajo postrani,
kakor ženo tatu in razbojnika? So
rekli prav, da se bom še pokorila.
Kaj pa delaš zdražbo med ljudmi?
Zakaj pa se bratiš s hlapci in
gostači in jih kličeš skupaj, da se
tam pomenkujete kakor tatinska
družba, ki se dneva boji?. . .
,Sram ga bodi!', je rekla Kolarka in
Lovračev je dejal, da se ob nede¬
ljah nikar ne prikaži v krčmi. . .
Kakor gospa bi lahko hodila v cer¬
kev, tako pa hodim kakor gobavka."

Govorila je zmerom hitreje in
glasneje, otrok je strmel nanjo iz
zibke in je zakričal.

Kačur je stopil k ženi in jo je pri¬
jel trdo za roko.

„ Tončka! Poslušaj! Ne govori
tako!. . . Sami so ti povedali, kako
me sovražijo, kako se me ogibljejo,
kako pljujejo name naskrivoma in
očitno — in zdaj mi še ti očitaš, ki
te imam rad in ki me poznaš. Veš,
zakaj so jezni name? Ker jim
hočem dobro, ker bi rad, da bi

/ -

tresel seje,
oči so mu
bile motne

s,_>

bolje živeli, kakor so živeli doslej,
in da bi bili bolj ljudem podobni.
Zdaj so še jezni name, zasramujejo
me kakor tatu in mi žugajo kakor
požigavcu. Ampak kmalu bo
drugače, kmalu pride čas, ko mi
bodo hvaležni in me bodo imeli
radi. . . Dokler se to ne zgodi,
Tončka, imej me rada vsaj ti. Vsaj
ti ne misli slabega o meni. Če me
sovraži in obrekuje človek, ki ga
komaj poznam, mi ni posebno
hudo pri srcu. Izognem se mu, ker
nisem priklenjen nanj. Midva pa
sva priklenjena drug na drugega,
za zmerom, in obupati bi moral od
bolečine in groze, če bi me še ti
sovražila, če bi bil tvoj obraz zme¬
rom tako objokan, če bi ne bilo več
prijazne besede iz tvojih ust. Če
sva priklenjena drug na drugega,
se me okleni."

Lica so mu gorela. Njen pogled
je ostal hladen in miren.

17

povest

Samostan Pleterje se je zleknil v samotno dolinico pod Gorjanci.
29 hišic je zgrajenih za prav toliko menihov, teh je pa danes z brati
vred le 16.

Jo so le besede. Seveda te imam
rada, saj si moj mož. Ampak —
počemu se brigaš za druge ljudi?
Kaj imaš opraviti s tistimi hlapci?
Kaj so te klicali? ... Že vem. So
mi že povedali. Ker zdražbo delaš
med ljudmi, zato ne prideš v boljši
kraj. In tudi v Blatni dol so te zato
poslali. Pa mi tega nisi povedal
prej, pred poroko. Molčal si o teh
stvareh  ..."

Kačurju je kipelo v srcu, da bi
skočil k njej in jo udaril s pestjo v
obraz. Tresel se je, oči so mu bile
motne in zloba se je prikazala v
njih.

„ Molči!" je zakričal.

Ozrla se je nanj.

„ Molči!“ je ponovil tiše, izza
stisnjenih zob.

„Že spet plešeta,“ se je zasmejal
nekdo pod oknom.

Kačur je stopil v drugo izbo, zalo¬
putnil je duri in se ni prikazal do
jutra. Dolgo v noč je poslušal ihte¬
nje žene in škripanje zibke v
tečajih.

Truden je položil roke na mizo,
naslonil glavo na roke in zadremal.
Še pol bedeč, že pol v sanjah je

mislil na kovača, ki je bil obležal ob
cesti s preklano glavo. . .

Ni ležal. Stal je sredi ceste,
visok, v svetli gloriji. Bled in resen
je bil njegov obraz, od čela pa mu
je kapala kri, v tankem curku, čez
oko.

Kačur je šel proti njemu in zme¬
rom bolj resen, teman in osoren je
bil obraz kovačev. In takrat je ugle¬
dal Kačur, da kovač ni bil sam.
Kakor sence so stali za njim, drug
poleg drugega, v dolgi, dolgi vrsti.
Vsi so bili bledi in vsem je tekla kri
po čelu, čez oko.

„Kam?“ je vprašal kovač.

„K tebi," je odgovoril Kačur.

,,K tebi in k tvojim."

„Ne k meni. Tam je tvoja vrsta."

Kačur se je ozrl in ugledal ob
cesti čudno, zelo smešno procesi¬
jo. Spredaj sta šla njegov tast,
pijan in razcapan, in Ferjan s cilin¬
drom na glavi. Držala sta se pod
pazduho in sta se opotekala. In za
njima v dolgi, zibajoči se vrsti,
druga za drugo predpustno
našemljene sence, dolgi, upadli,
surovi obrazi.

Kačur je zakričal od groze —

/ -\

kačurje
od groze
zakričal

< _ /

sam je šel med njimi, pogledal je
sam sebi v zakrvavele, tope oči. . .

, Nerodno sem spal. Od tod
puste sanje."

Legel je na posteljo, toda glava
ga je bolela in zaspati dolgo ni
mogel. . .

In ko je zaspal, je ugledal nena¬
doma deželnega šolskega nadzor¬
nika, ki ga ni videl nikoli prej. Velik
in postaven gospod je bil, brado pa
je imel tako dolgo, da mu je segala
do pasu.

V čudni obleki je prišel Kačur
predenj. Zdelo se mu je namreč
potrebno, da je sezul v veži čevlje,
zavihal hlače prek kolen ter drsal
trudoma in počasi po golih kolenih
po stopnicah in križem po dolgih
mostovžih. Tako je stal pred nad¬
zornikom v novi črni suknji, s cilin¬
drom v roki, bos, s privihanimi
hlačami in ranjenimi koleni.

Nadzornik se je ozrl nanj in je
pomignil na rahlo z belo roko.

Kačur je pokleknil in je čakal.

Vdrugič je stegnil nadzornik roko
in mu je ponudil dekret, ki je bil
zelo bel in zelo velik.

Približal se je na kolenih, poljubil
je nadzorniku roko in je vzel dekret.
Tam pa je bilo zapisano, da je ime¬
novan Martin Kačur za zapoljskega
učitelja, pod enim pogojem, da
vsak dan po kosilu in po večerji
trebi zobe nadučitelju, župniku,
županu in vsem ostalim članom
krajnega šolskega sveta . . .

Jezen se je zbudil Kačur in je po¬
gledal skoz okno. Jutro se je svetilo
za hribi. . .

Žena mu je prinesla kavo.

„Kar sam pojdi v cerkev. Ni
treba, da bi hodil z mano."

Kačur se je ozrl nanjo in je
molčal.

18

povest

Gornji grad z mogočno baročno cerkvijo iz srede 18. stoletja. V južni
zunanji steni cerkve so vzidani nagrobniki škofov Ravbarja, Kacija-
narjev, Hrena, Tekstorja in Žige Lamberga.

,Zatajila bi me za židano ruto,"
se je zasmejal. J n še včeraj sem
mislil, da bi mi bila tolažnica in . . .
angel varuh."

Zasmejal se je še glasneje, šel
je skozi drugo sobo, pobožal otro¬
ka po licih in se je napotil v cerkev.

Ko je srečaval na cesti ljudi in ko
je stal med durmi zakristije ter se
oziral po cerkvi, je čutil na svojem
obrazu temne, zaničljive poglede:
Jakle bi zdražbo sejal med ljudi.
Takle golobradecI Takle bi nas učil
in mojstrovaI. Lakot, ki je naš
kruh!"

Kačur ni povesil oči, toda v lica
ga je skelelo in čutil je, kako so se
mu tresle noge, bolj od srda kot od
bojazni.

Po maši mu je pomignil župnik
z glavo in je stopal hitro pred njim
v farovž.

,On mi pač ne bo ničesar
očital ... on, ki je učil nekoč pre¬
pevati," je mislil Kačur spotoma.

Ko je videl pred sabo tega
težkega, neokretnega, kmetskega
človeka v oguljeni suknji in se je
spomnil, kako ga je videl nekoč, ko
je prekidaval gnoj, golorok, v viso¬
ko zavihanih hlačah in noge zavite
v žakljevino, se mu je zdelo bolj
smešno kot poniževalno, da stopa
za njim kakor ministrant in da bo
slišal morda iz njegovih ust modre,
vzvišene in karajoče besede.

„No, saj mi je pridigal celo
župan  ... ta kanalja," se je na¬
smehnil.

Župnik je slekel suknjo in se je
okrenil h Kačurju.

„Veste kaj, učitelj, tega pa
nočem!"

Kačur ga je pogledal z vprašu¬
jočimi, začudenimi očmi.

--

„blatni dol
je moj,"
je rekel
župnik

's___

„Nočem tega!" je govoril župnik
glasneje. „ Dokler bom jaz živ  —
ne! Potem počnite, kar vas je volja.
Saj ste oženjeni, saj imate otroka,
ali ne? Kaj še nimate zadosti?"

Stoje je srebal kavo, ki jo je bila
postavila na mizo debela dekla, in
je gledal iznad roke z osornim,
srditim pogledom na Kačurja.

„Da se pomeniva do dobre¬
ga..  . Kakšen vrag pa vas je silil,
da ste se začeli riti med ljudi, ki ne
sodite mednje? Pustite jih na miru!
Ti ljudje so moji, razumite dobro,
Blatni dol je moj !..."

„Ne maram vam ga jemati. . . “

Jiho! Potrpite! “

Župnik se je razgrel, oči so se
mu svetile izpod sivih obrvi, žile so
mu nabreknile na čelu. Pil je kavo
in se je obrnil vstran.

Ko se je okrenil h Kačurju, je bil
njegov obraz mirnejši in govoril je
tiše.

„ Sedite! Laže se bova pomeni¬
la .. . Rekel sem, da je Blatni dol
moj. Pa to je samo pol resnice: tudi
jaz sem njegov . . . Pokmetil sem
se, poživinil napol, zato da bi živel
tako, kakor je mogoče živeti v tem
zraku, med temi ljudmi. Zgodilo se

je polagoma. Napol sem stopil
mednje prisiljen, napol radovoljno,
ampak stopil sem tako korenito, da
bi ne mogel več nazaj. Nikoli več.
In ko bi se takrat upiral — kaj bi
koristilo? Ne stal bi na polju,
temveč trohnel bi v zemlji že zdav¬
naj in ne bilo bi po meni lepega
spomina, kakor bo, kadar umrjem
nekoč . . . Taka je zdaj stvar. . .
Oni v meni, jaz v njih. Jaz njim
mašo, oni meni bero. Ozmerjam
jih, kakor me je volja, samo da jim
pustim šege in zabitost. Enak sem
jim po življenju in nehanju: kakor
oni vsi se ne brigam za svet in ga
ne maram, pri starem ostanem, in
kar je tuje, sovražim. Zato me
imajo radi in bodo jokali po
meni...  Pa ste prišli vi, človek
mlad in tuj, in že zaradi tega niko¬
mur prijeten. In zdaj ste se začeli
celo mešati med ljudi, učiti jih, Bog
vedi kaj. Naročavati časopisje, ki je
v njih pisano, Bog vedi kaj ... in
šuntati bajtarje proti gruntarjem in
gostače proti kmetom  — nič,
molčite! — ampak jaz tega ne
maram, ne maram  ..."

Razburit se je, da so se mu tresle
roke.

bo še

19

iz _

življenja
naših
far _

po _

Evropi

anglija

>- ..

• Nismo še pozabili božičnih praz¬
nikov in že sta skoraj dva meseca za
nami. Hvala Bogu, da nam tokrat ni
treba poročati še o kakšni smrti naših
rojakov, česar je bilo zadnje mesece
veliko preveč. Pa da ne bi življenje bilo
preveč lahko, se moramo soočati z
mnogimi problemi predvsem v zvezi z
našo misijo in našim slovenskim
domom.

Nastala je nujna potreba po popolni
obnovitvi strehe  našega doma. To je
seveda povezano z ogromnimi stroški,
ki jih naša misija niti približno ne zmo¬
re. Po mnogih prošnjah, ki smo jih raz¬
poslali na različne ustanove po Evropi,
smo dobili same negativne odgovore;
razen Cerkve v stiski, ki je ponudila
dobro pomoč pod pogojem, da dvo¬
tretjinsko razliko proračunske vsote
dobimo kje drugje. Če nam ne uspe
dobiti te razlike, bomo seveda izgubili
obljubljeno pomoč Cerkve v stiski, kar
bi bila velika škoda. Zato upamo, da
se bo le še dobil kakšen dobrotnik, ki
bo priskočil na pomoč za tako nujno
in važno delo. Pa tudi že deset let stari

avtomobil našega g. župnika je dotra¬
jal in potrebuje zamenjavo za novejše¬
ga. Brez svojega prevoznega sredstva
g. župniku ni mogoče delovati po tej
prostrani deželi, kjer so naši rojaki raz¬
treseni na vseh koncih in krajih.

• Želimo opozoriti vse morebitne
obiskovale v Angliji, da morajo, poseb¬
no v Londonu, biti silno pazljivi, ker je
več slučajev, da so bili obiskovalci
našega doma v mestu okradeni (denar
in dokumenti) in so imeli velike težave
pri vrnitvi v Slovenijo.

• Vedno smo veseli, kadar nas
obiščejo slovenski duhovniki. Tokrat
poročamo o obisku g. patra Francija
Pivca ter g. Draga Markuša, župnika
v Šmartnem pod Šmartno goro. Dne 3.
februarja sta prišla v Anglijo na enote¬
denski obisk. Oba sta že naša stara
znanca in prijatelja, ki nam vedno pri¬
neseta koš dobre volje, veselja, smeha
ter pristnega domačega vzdušja. Zelo
smo bili tudi veseli in počaščeni, ko sta
nam izročila pozdrave od gospoda
nadškofa dr. Šuštarja in od novega po¬
možnega škofa msgr. Alojza Urana,
katerega rojstna župnija je prav Šmart¬
no pod Šmarno goro.

• Samo še kratek čas in zopet bo
postni čas, ko naš g. župnik obiskuje
slovenske rojake po celi Angliji in Wa-
lesu in jim s tem omogoča, da se lepo

pripravijo na veliko noč tudi z bogo¬
služjem v materinem jeziku. Upajmo,
da se bodo vsi odzvali in prišli k sloven¬
ski sv. maši, ki bo po sledečem vrst¬
nem redu:

London:  nedelja, 14. marca, ob 17.
uri; Aberdare:  sobota, 20. marca, ob
11.30; Bargoed:  sobota, 20. marca, ob
16. uri; Chapel End:  sobota, 27.
marca, ob 16. uri; Derby:  nedelja, 28.
marca (tiha nedelja), ob 15. uri; Roth-
well:  sobota, 3. aprila, ob 16. uri;
Keighley:  nedelja, 4. aprila, ob 15. uri
(cvetna nedelja); London:  Velika sobo¬
ta, 10. aprila, ob 15. uri; blagoslov
velikonočnih jedil v kapeli doma; Bed-
ford:  Velika sobota, 10. aprila, ob 19.
uri (velikonočna vigilija v ukrajinski
cerkvi); Rochdale:  Velika noč, 11. apri¬
la, ob 15. uri (Beechvvood); London:
Bela nedelja, 18. aprila, ob 17. uri.

• Mnogo je slovenskih študentov
in raznih poslovnežev, posebno v Lon¬
donu, ki pa jim žal ni mar za vero, za
Cerkev in seveda tudi ne za naš sloven¬
ski center v Londonu, razen morda
kadar ga kako drugače potrebujejo. 45
let komunizma je napravilo ogromno
duhovno in moralno škodo pri mnogih
ljudeh. Dolga in težka pot bo do vrnitve
k pravim vrednotam. V ta namen mora¬
mo moliti.

Duhovnika pater
Franci in gospod
Drago Markuš ter
prijatelji pri žup¬
niku Stanetu v
Londonu.

20

Vsem našim prijateljem in znancem
v domovini in po svetu Slovenci iz Veli¬
ke Britanije želimo lepo doživeto pri¬
pravo na veliko noč in blagoslovljene
praznike Gospodovega vstajenja!

DUNAJ

• Miklavževanje.  — Že kar precej
Donave je preteklo, odkar se je pri nas
zadrževal Miklavž. Zaradi volitev v Slo¬
veniji, ki so bile prav na miklavževo, je
odložil obisk in prišel v nedeljo, 13
dec., po sv. maši kar v cerkev, kamor
seveda krampus in Lucifer nista smela,
pač pa le angeli, ki so, noseč Miklavže¬
va darila, zelo lepo prepevali. Ob tej
priliki je nastopil tudi tamburaški orke¬
ster Slovenskega pastoralnega centra
in moški pevski zbor Koroški fantje.
Nato je pristopilo še pet deklet in iz
moškega je nastal mešani zbor. Z reci¬
tali in pesmicami so nastopili tudi
mlajši otroci slovenske dopolnilne šole
na Dunaju. Miklavž je obdaril vse otro¬
ke, med njimi tudi tri iz Bosne, ki živijo
s svojimi starši kot begunci v našem
pastoralnem centru, pa tudi odrasle
nastopajoče. Omembe vredno je, da je
bil pri Miklavževi maši vodja konzular¬
ne službe na Dunaju, gospod Jože
Hlep, po maši pa je na samo miklavže¬
vo slovesnost prišla tudi prva sloven¬
ska veleposlanica na Dunaju, gospa
dr. Katja Boh. Oba sta se po končani
prireditvi v cerkvi še dlje časa zadržala
v pogovoru z ljudmi v naši dvorani, in
obljubila, da bosta še prišla med nas.

• Krst.  — Nekdanji pastoralni asi¬
stent mag. Anton Levstek in žena
Agata sta dobila drugega otroka — de¬
klico, ki smo jo v nedeljo, 20. 12., med
mašo krstili z imenom Julija. Punčka
hitro raste in se dobro razvija; tako bo
mogla pomagati mami kuhati in prati,
očku pa renovirati študentski dom in
kulturni center Korotan, kjer Levsteko-
va družina tudi stanuje.

• Taizejsko srečanje na Dunaju. —
Prepričan sem, da je pretežna večina

Tako je 20. 12.
1992 Julija Lev¬
stek postala član
katoliške Cerkve.

Bili so časi, ko so
bili še zelo mladi:
Srečko, Jožica in
drugi.

med vami okrog Novega leta v časopi¬
sih, ter radijskih in televizijskih poroči¬
lih zasledila, kaj se je posebnega do¬
gajalo pri nas na Dunaju od ponedelj¬
ka, 28. 12. 1992, do sobote, 2. 1.
1993. Taizejsko srečanje mladih iz cele
Evrope je poživilo enolični vsakdan
mestnega življenja. Zbralo se jih je čez
110.000. Napolnili so razstaviščne
dvorane v Praterju in dunajske cerkve.
Tudi v naši cerkvi Srca Jezusovega so
se zbirali k molitvi, bibličnim pogovo¬
rom in k skupnemu obhajanju svete
evharistične daritve. Vsak večer je na
razstavišču imel nagovor tudi brat
Roger sam. Njegove nagovore so pre¬

našali v vse razstaviščne prostore in si¬
multano prevajali v 19 jezikov.

Na območju župnije Kristusovega
vstajenja, kjer leži tudi naš SPC, je
prebivalo 1000 mladih iz sedmih na¬
rodnosti, med njimi 75 Slovencev.
Mnogi so prenočevali v šolah te župni¬
je, nekateri v privatnih stanovanjih, 14
udeležencev tega srečanja pa v našem
centru (Ukrajinci, Poljaki, Slovenci).
Čudovito je bilo na Silvestrov večer v
župnijski cerkvi: molitve in petje v raz¬
ličnih jezikih. Opolnoči smo ob lepih
diapozitivih mesta Dunaj poslušali do¬
nenje Bummerina, največjega zvona

avstrija

21

Tudi slovenska veleposlanica na Duna¬
ju dr. Katja Boh je prišla gledat in
poslušat, kako so ob miklavževanju
igrali in peli. Bila je z drugimi vred
dobro razpoložena.

katedrale, in po radiu tradicionalni du¬
najski valček.

S tistimi mladimi, ki so nočevali pri
nas, in z vsemi 75 mladimi Slovenci,
ki so bivali v župniji, smo v zgodnje ju¬
tranje ure praznovali Novo leto. Naša
cerkev in drugi prostori so bili te dni
čisto polni. To srečanje z mladino iz
vseh koncev Evrope je bilo za nas glo¬
boko doživetje, ki ga ne bomo hitro po¬
zabili.

• Obisk referenta za tuje govoreče.
— Na praznik Jezusovega krsta je
obiskal našo skupnost g. dr. Paul
Varga, referent za tuje govoreče skup¬
nosti pri dunajski nadškofiji. Bil je nav¬
zoč pri maši, pred blagoslovom pa je
spregovoril vsem navzočim. Med dru¬
gim je povedal, da živi v dunajski nad¬
škofiji ta čas pribl. 120.000 inozem¬
skih katoličanov z vsega sveta, vseh je¬
zikov, narodnosti in kultur. Med 20 tuje
govorečimi skupnostmi da smo tudi
Slovenci. Na kratko je orisal življenje
teh skupnosti, nakazal probleme in
med drugim poudaril, da v katoliški
Cerkvi v bistvu ni nikakršnih tujcev in
zdomcev. Nacionalne Cerkve ni. Na¬
vsezadnje bi morali domači avstrijski
duhovniki v vsem skrbeti tudi za vse
tuje govoreče sestre in brate. Iz prak¬
tičnih razlogov so na razpolago tuje
govoreči duhovniki, ki prevzamejo kra¬

jevnim duhovnikom njihove lastne
naloge.

• Koncert.  —- Ker so bili študentje
odsotni, niso mogli moški in mešani
pevski zbor ter tamburaški zbor v bo¬
žičnem času prirediti koncerta, božič¬
ne kantate. V nedeljo, 17. januarja, po
maši smo poslušali z občutkom zapete
in zaigrane božične pesmi in speve.
Poslušalci smo se jim oddolžili z buč¬
nim aplavzom. Na koncu se je župnik
Tone vsem prijazno zahvalil in vsem
nastopajočim razdelil žepne kole¬
darčke.

• Cerkev še prijaznejša. —  Skoraj
bi pozabil omeniti zelo važno stvar. Že
pred prazniki je naša cerkev Srca Je¬
zusovega dobila nove orgle. Stare so
popolnoma odpovedale. Kljub popravi¬
lu, ki bi stalo najmanj 50 — 70 tisoč
šilingov, ni upal noben strokovnjak dati
niti za pol leta garancije. Nove orgle so
elektronske, a imajo neverjetno lep or¬
gelski zven.

Druga stvar, ki je popestrila prazni¬
ke, pa je nova razsvetljava cerkve. Vsi
žarometi so novi, svetlobni žarki so
zaščiteni s filtrom, tako da ne morejo
škoditi barvam slik in kipov, ki jih os¬
vetljujejo.

Tretje, kar je bilo še pred kratkim
storjenega, pa je prenovljeno ogreva¬
nje cerkve. Električne peči so bile tako
neusmiljeno zadelane, da je prišlo iz
njih še komaj kaj toplote. Zdaj, ko je
cerkev neprimerno bolj topla, je tudi
notranje razpoloženje vernikov toplej¬
še. Kako drago je bilo to vse skupaj,
je bolje šepetaje povedati ...

V pomanjkljivi zasedbi je tamburaški
orkester igral 13. 12. 1992 v veselje
Miklavžu s spremstvom in v zadovoljst¬
vo polni cerkvi ljudi.

LINZ

S prenavljanjem Slovenskega centra
počasi prihajamo proti koncu. Ta
mesec smo prenovili sobo za otroke.
Saj je za otroke veliko veselje, če se
lahko nemoteno igrajo. Ves čas je pri
delu pomagal g. Berti Fale (ki je do
sedaj pomagal že 13 tednov), in to vse
za Božji Ion. Kot delovodja je bil naš
šef Anton Zore. Največjo umazanijo pa
je počistila ga. Anica Sadi. Vsem lepa
hvala za to naporno delo!

Tudi praznovanja gredo v našem
centru naprej. Tako smo tudi letos na
drugo nedeljo v januarju začeli z rojst¬
nim dnevom gospe Angele Roschnai.
Ga. Angela je poznana kot dobrotnica
našega centra in tudi kot šivilja. Za
okrepčilo je vsem gostom pripravila
golaž, poskrbela pa je tudi, da ni bil
nihče žejen.

Seveda nismo pozabili niti na god sv.
Antona Puščavnika, ko sta godovala
Anton Gornik iz Ennsa in Anton Zore.
G. Gornik je dober podpornik naše
skupnosti, za kar se mu ob tej priliki
lepo zahvaljujemo. Ker je sv. Anton
Puščavnik zaščitnik živali, smo za ta
praznik naredili domače krvavice, da je
bilo enkrat malo drugače.

7. februarja smo nadaljevali z našim
veseljem; takrat sta praznovala rojstni
dan Leon Humar in Ivan Zore. Oba sta

22

redna obiskovalca slovenske maše in
tudi rada pomagata v slovenski skup¬
nosti. Leonu želimo, da bi imel še na¬
prej veselje pri igranju šaha, Ivanu pa,
da bi ostal še naprej dober slovenski
fant! Oba sta poskrbela, da so bili po¬
ravnani računi za vse, kar smo pojedli
in popili.

Vsem godovnjakom želimo tudi v pri¬
hodnosti vsega dobrega in se jim lepo
zahvaljujemo. Lepa hvala tudi g. Zlatku
za vesele viže in zabavo s harmoniko.

--<

belgija

- ..

LIMBURG-LIEGE

• Dan bratstva v Eisdenu. — Zad¬
njo nedeljo v januarju je bil v Eisdenu
tradicionalni Dan bratstva,  pri katerem
je sodelovala večina v tem kraju žive¬
čih narodnosti. Gostje so si mogli
ogledati in okusiti specialitete posa¬
meznih narodnosti. V naši stojnici sta
družini v narodni noši Varzsak-Kos in
Cverle-Labus-Možina prodajali potice,
kranjske klobase in vino. Stojnica je
bila okrašena s slovensko zastavo in
slikami naše zemlje. Vzbujala je po¬
sebno pozornost občinstva, ki je hitro
pokupilo vso zalogo.

Smatramo, da je letošnji Dan brat¬
stva lepo prispeval k popularnosti slo¬
venskega imena. Našim gospem, ki so
spekle dobre potice, vsem, ki so stojni¬
co pripravili, in tistim, ki so ob njej
odprli svojo denarnico, iskrena hvala!

V sosednem prostoru pa je g. Jan
Kolbacher, učitelj, Avstrijec po rodu in
zaradi prijateljskih vezi s Slovenci ča¬
sten član Slomška, razstavil fotografije
iz življenja raznih narodnosti v prete¬
klih desetletjih. Slovencem je g. Kolba¬
cher posvetil posebno pozornost.

Iskrena hvala!

• Odšei je. —  V Opglabbeeku je po
dolgi bolezni, ki jo je potrpežljivo
prenašal, umrl g. Jože Knez, roj. 1921
v Sv. Lenartu nad Laškem. Rajni je bil
zelo priden delavec, skrben oče in go¬
spodar, varčen še preveč. V slovensko
družbo ni zahajal. Ženi in otrokom izre¬

kamo krščansko sožalje. Naj počiva v
miru!

-\

francija

._/

PARIZ

• Maša za Slovence je vsako nede¬
ljo ob petih popoldne  v cerkvi sv. Tere¬
zije v Chatillonu, poleg Slovenskega
doma.

• Velikonočna obnova. —  V post¬
nem času nas Cerkev vabi, da bi se
poglabljali v skrivnost Kristusovega
odrešenja in se resnično spreobrnili.
K temu naj tudi pripomore velikonočna
obnova, ki bo

— na cvetno nedeljo  (4. 4.) ob pol
štirih popoldne, pred obredi cvetne
nedelje,

— na veliki četrtek  in veliki petek  ob
osmih zvečer, pred obredi, ki bodo ob
devetih zvečer,

— na veliko soboto ob sedmih zve¬
čer.  Obredi velikonočne sobote bodo
ob osmih zvečer.

- \

nemčija

S_ J

STUTTGART-okolica

• Svojevrstna novoletna napitnica.
— Slovenci na našem področju pozor¬
no spremljamo razvoj v domovini.
Škoda le, da se Radio Slovenija tako
slabo sliši in dnevno časopisje prihaja
s tridnevno zamudo. Tako smo glede
razvoja v Sloveniji vedno malo v zamu¬
di. Nemški mediji ne utešijo naše rado¬
vednosti.

V januarju smo bili z mislimi za leto
nazaj, ko smo tako navdušeno pozdra¬
vili mednarodno priznanje Slovenije, ki
se je pričelo pri Vatikanu in ZR Nem¬
čiji.

Ob prvi obletnici mednarodnega pri¬
znanja Slovenije se nas je v Stuttgartu

Referent za katoličane tujih narodnih
skupnosti v škofiji Rottenburg-Stutt-
gart, prelat Jurgen Adam, je praznoval
9. januarja svoj 60. življenjski jubilej.
Na sliki (v sredi) ga vidimo skupaj s
slovenskim škofom Pirihom iz Kopra
ob priliki srečanja s slovenskimi du¬
hovniki iz Zah. Evrope na Liebfrauen-
hohe leta 1990.

zbralo okrog 150 rojakov, da prisluhne¬
mo bilanci enoletne slovenske države
ob predavanju gospoda magistra Slav¬
ka Kesslerja iz Ingolstadta, ki sicer de¬
luje pri slovenskem katoliškem sredi¬
šču v Munchnu.

Povabljenec nam je orisal politično
dogajanje v Sloveniji v preteklem letu.
Ustavil se je zlasti pri treh dogodkih:
pri mednarodni uveljavitvi Slovenije,
padcu Peterletove vlade in decembr¬
skih volitvah.

V letu 1992 je postala Slovenija med¬
narodno priznana država. Niso je pri¬
znale samo države Evropske skupno¬
sti, marveč tudi vse stalne članice Var¬
nostnega sveta in še čez sto držav. Vi¬
šek je seveda bil 22. maja, ko smo bili
kot 176. država sprejeti v OZN.

Aprila je bila izglasovana nezaupni-

23

ca prvemu krščanskemu ministrskemu
predsedniku po vojni. Očitali so mu
vse mogoče, a od oblasti se je moral
posloviti zaradi zakona o privatizaciji.
Komunistični veljaki se niso bili pri¬
pravljeni odreči privilegijem. V plurali¬
stični družbi si jih lahko zagotavlja
samo s premoženjem. Zato so vedno
preprečevali vsak poskus, ki bi poniža¬
nim in socialno odrinjenim odmeril
vsaj košček nacionalne pogače.

Demokratična slovenska javnost si
je od volitev veliko obetala. Prinesle pa
so regeneracijo bivšega sistema. Ob¬
novile so se elite, ki so funkcionirale
že v samoupravnem sistemu. Oblast
so prevzeli ljudje, ki bi jo dobili, tudi
če ne bi prišlo do preloma, saj so že

Toliko slovenskih otrok privabi v Stutt¬
gart samo Miklavž. Jezus jih vabi
vsako nedeljo v cerkev. Le kako se od¬
zivajo? Velika naloga za starše!

po biološki logiki prihajali do vzvodov
odločanja. Sedaj pa so do njih prišli
z volitvami.

Da bi se približali demokratičnim za¬
hodnoevropskim standardom, bo po¬
treben še čas. Brez zakonodaje, ki bi
omogočala razcvet social no-tržnega
gospodarstva, brez temeljite reforme
sodstva, šolstva in bank, brez neodvis¬
nega državnega aparata, brez učinko¬
vite komunalne uprave ne bo mogoče
zgraditi politično trdne in uspešne
države.

Kako aktualno in zanimivo je bilo
predavanje, se je pokazalo v živahni
debati, ki mu je sledila. — Trčenje s
kozarci je ob letošnji novoletni napitni¬
ci posebno lepo zazvenelo!

• Čestitke zmagovalcu. —  Martin
Bukovšek, 23-letni slovenski fant iz
Stuttgarta, je postal novi svetovni
prvak v nepremični stoji. V dvorani na
Killesbergu je stal nepremično 16 ur,
16 minut in 16 sekund. Smel je premi¬

kati le oči. Vsak drug gib je v tem tek¬
movanju prepovedan. Fant ves čas ni
ne jedel in ne pil. O njegovi zmagi je
poročalo časopisje in radio. Martinov
oče, Stanko Bukovšek, izvira iz Kalobja
na Štajerskem, mati Angelca pa z Ob¬
čin pri Trstu. Kdo je več doprinesel k
sinovi trmi, bo treba šele raziskati. Ne¬
navadnega zmagovalca Slovenci v
Stuttgartu dobro poznamo, saj je s
svojimi tremi brati večkrat nastopal na
naših prireditvah. V kvartetu je igral
citre. Čestitke od vseh, ki ga poznamo,
pa tudi od drugih rojakov v Stuttgartu!

• Čestitke škofijskemu referentu.
— Referent za tujce v škofiji Rotten-
burg-Stuttgart, prelat Jurgen Adam, je
9. januarja praznoval 60-letnico svoje¬
ga življenja. Poleg drugih narodnost¬
nih skupin smo mu k temu jubileju
čestitali tudi Slovenci. Skupina 5 roja¬
kov se je zapeljala v Rottenburg, da
slavljenca počasti. Socialna delavka,
gospa Oblakova, mu je izročila knjigo
o Ljubljani z nemškim tekstom in več

24

slikami slovenske prestolnice. Na pra¬
zničnih mizah so nešteti gostje lahko
segli tudi po slovenski potici.

Prelat Jurgen Adam že desetletja
koordinira delo tujih misij v škofiji. Je
zelo zavzet za to, da bi se verniki tujih
narodnosti na tem področju dobro
počutili in bili pravično obravnavani.
Dati-mu moramo priznanje, da je prav
po njegovi zaslugi delo tujih katoliških
misij vzorno urejeno.

• Večer žena. —  V soboto, 16. ja¬
nuarja, so se Slovenke iz Stuttgarta in
okolice zbrale na večer žena. Referent¬
ka za ženska vprašanja v škofiji Rot-
tenburg-Stuttgart, ga. Barbara VVeidin-
ger, se je z njimi pogovarjala o raznih
aktualnih vprašanjih, ki zadevajo da¬
našnjo katoliško ženo in mater, še po¬
sebej o vprašanju verskega življenja v
družini. Napravile so program za na¬
daljnja srečanja, na katera bodo pova¬
bile tudi svoje može. Da je bilo razpolo¬
ženje čimbolj sproščeno, so večer po¬
vezale s čajanko. Pecivo so prinesle s
seboj. Gospa VVeidingerjeva nam je
sporočila, da je dobila najboljši vtis v
krogu navzočih rojakinj.

OBERHAUSEN

• V Nemčiji je dandanes zelo po¬
membno vse, kar se zgodi v znamenje,
da se mnogi ljudje nikakor ne strinjajo
z nasiljem proti tujcem in azilantom
kljub raznim zadregam na socialnem
in delovnem področju. Posebej je se¬
veda to pomembno za Cerkev.

Manj pomenijo nam tujcem množič¬
ne demonstracije, več pa dejanja, ki
kažejo, da nas cerkvene in druge
strukture jemljejo resno kot ljudi in kot
nenemce. Na našem področju so cerk¬
vene ustanove sodelovale pri mnogih
takih javnih pobudah. Škofje so napi¬
sali pisma, v katerih so klicali k zavest¬
nemu gojenju prijaznosti do tujcev
vseh vrst.

Pred letom dni je nastopil v Essnu
službo škof Luthe, ki je takoj pokazal
pozornost tudi do tujcev v škofiji. Pred
kratkim je zadolžil za vodstvo pastorale
tujcev voditelja škofijskega pastoralne¬
ga urada Heinricha Heminga. Ta je
takoj sklical prvo srečanje vseh vodite¬
ljev župnij za priseljene ljudi v škofiji,

Na kresnem ve¬
čeru v Esslinge-
nu, 28. junija
lani, sta dobila
torto v slovenskih
barvah (delo go¬
spe Časarjeve)
najmlajši in naj¬
starejši udeleže¬
nec. Upamo, da
sta si jo pravično
delila.

ki se ga je udeležil tudi škof sam.
Srečanju sta dala oba pomemben ton
s poudarki, kako je treba gledati na to
delo. Škof je videl v teh župnijah del
univerzalne Cerkve, ki je tako prisotna
v škofiji. Cerkvene meje niso ozke,
ampak se prav s pastoralo tujcev poka¬
žejo tiste razsežnosti njenega dela, ki
škofijo povezujejo z deželami, od
koder so tujci prišli.

Župnik Heming je posebej poudaril,
da se želi seznaniti z vsako problemati¬
ko, ki so ji izpostavljene fare izseljen¬
cev, in obljubil, da jih bo tudi osebno
obiskal. Porabila sta s škofom prilož¬
nost in povabila voditelje izseljenskih
fara, naj povedo, kaj jim greni župnij¬
sko življenje. Precej so razglabljali ob
vprašanju, koliko so in do kdaj bodo
te fare še potrebne. Škof je sam bodril
duhovnike, naj vztrajajo na mestu, tudi
če se kaže pojemajoče zanimanje za
faro. .Dokler je kdo tu, ki potrebuje do¬
mačega duhovnika, do tedaj morate
biti na razpolago," je dejal.

Zelo živ je bil pogovor tudi ob temi
mladine, ki se je znašla med dvema
stoloma. Dvokulturnost, dvojezičnost
je težava, ki daje marsikateremu mla¬
demu človeku dokaj dela, preden se
znajde in postavi na trdna tla. Hudo je,
če kdo do tega cilja ne najde poti.

Ostalo je seveda še mnogo vprašanj
in odprtih problemov, ki bodo morali še
priti v primerno obdelavo, razjasnitev

in usmeritev, zato bo treba ponovno
priti skupaj in se pogovarjati. Tudi ne¬
kaj duhovnikov domačinov se je stri¬
njalo z mislijo, da morajo najti večjo
povezavo z duhovniki izseljencev. Sku-
pajo morajo vleči voz Gospodove Cerk¬
ve naprej. To gre samo tedaj, če se po¬
znamo in če vemo drug za drugega,
je dejal na koncu voditelj pastoralnega
urada essenske škofije.

• Seveda pa se je življenje sloven¬
skih katoliških skupin v naši župniji
spet zasukalo za en mesec naprej. Tre¬
nutno je seveda poleg maše privabilo
k srečanju rojake tudi pustno veselje.
Ker si ne moremo privoščiti drugače,
smo seveda kar obenem postavili tudi
nekaj znamenj slovenskega kulturne¬
ga praznika. Tako je bilo v Castropu,
Ludenscheidu; v Moersu še posebej
lepo (srečanje sta pripravila ter izvedla
pevski program zbora Slovenski fantje
in Slovenski cvet), pa tudi v Krefeldu,
VVettru, Guterslohju in Eschvveilerju.
Ponekod so nastopili otroci, drugod
smo samo zapeli, zaigrali so nam
godci ali pa je raztegnil meh, kdor ga
pač ima in nanj igrati zna. Vmes smo
se pa pogovarjali in se nasmejali, ker
ljudje pri nas vedo veliko šal, in če ni
drugače, kakšno kar sproti sami nare¬
dijo. Pa imamo smeh, ki ni greh.

berite in šrite Našo luč!

25

Skupina Talita iz Bogojine v Berlinu.

BERLIN

Mladi iz župnije Bogojina pri zdom¬
cih v Berlinu.  — Posebni avtobus
turističnega podjetja Klas iz Murske
Sobote se je v petek, 22. januarja
1993, ustavil pred prostori slovenske
župnije v Berlinu, 3,5 milijonskega
mesta, v katerem živi ca. 1600 Slo¬
vencev.

Nič utrujeni, nasmejani, srečni in
veseli so skupaj s svojim župnikom
Stankom in novinarjem Ognjišča zapu¬
ščali avtobus, ki jim je kar osemnajst
ur bil v službi doma.

Priti v Berlin pomeni zares biti vesel,
saj si prišel v nemško metropolo, kjer
se je v zadnjih 32 letih zgodilo toliko
lepega, pa tudi žalostnega.

Zares, to je mladost. Že kar prve mi¬
nute so hoteli zvedeti vse: o mestu,
Slovencih, sovraštvu do tujcev, berlin¬
skem zidu . . . Na zadovoljstvo vseh so
na ta vprašanja dobili tudi odgovore,
ne sicer v enem, temveč v štirih dneh.

Za Slovence v Berlinu je to bil vikend
(od 22. do 25. januarja 1993) prave
slovenske kulture, narodne in verske.
Bili so to dnevi petja in vriskanja, plesa
in pogovorov, dnevi spoznavanja in ple¬
tenja novih vezi-prijateljstev.

V petek (22. januarja) smo videli del
mesta in si izmenjali informacije o živ¬
ljenju v župniji Bogojina, v Prekmurju
in Sloveniji in o življenju zdomcev v
Berlinu.

V soboto (23. januarja) je bil na pro¬
gramu ogled mesta, nakupovanje,
obisk društva Slovenija, koncert skupi¬
ne Talita-deklica in ogled berlinskega
podzemlja — disco.

Za vse nas v Berlinu je bil vrhunec
večera koncert. Pozdrav napovedoval¬
ke je bil pozdrav vse Slovenije, vsem
Slovencem: Slišim te „mati“, kakošele-
stijo dolenjske lipe, kako valovi poljub¬
ljajo obalo Primorske. Slišim vrisk
Štajerca, kjer trta rodi. Pesem pastirja
Gorenjske, ki za čredo hiti; slišim pe¬
sem škrjančka sred’ prekmurske
ravni.

Že prva pesem je mnoge vrnila v
mladostno življenje: Kje so tiste stezi¬
ce, k’ so včasih bile? Da, mnogokrat
se rosijo očesa zdomcem, ne samo ta¬
krat, ko se poslavljajo od domačih in
domovine, temveč tudi takrat, ko slišijo
pesmi, ki jih vračajo v mlada leta.

Večerni zvon, pesem koncerta, je
orosila mnogim, verjetno vsem iz prve
generacije, oči, ko so poslušali:

O dragi dom moj, rojstni kraj,
k sebi vabiš me nazaj,
zazri bi v tebe še enkrat,
če tudi to poslednjikrat.

Večerni zvon, bim, o mili zvon, bom,
spominjaj večno me na dom.

Tudi mladi na mlade niso pozabili,
saj so mlada dekleta vsem, posebej še
tistim, ki so na ta ali oni način ostali
sami, brez staršev, zapela pesem:

Mama in atek v tujino sta odšla,
mene pa pustila čisto samega.
Sestrica že lani mi umrla je,
ko je bila stara komaj leti dve.

Mladi iz Bogojine v Berlinu.

Tudi taka je biografija, čeprav samo
pesmi, mnogih staršev, zdomcev.

Iz tega pravega slovenskega vzdušja
so se mladi Bogojinčani preselili v Ba¬
bilon jezikov in kulture, pesmi in bese¬
de, in to v Kudorf, v samo središče
mesta.

V tem trenutku sem zares razmišljal:
Sedaj, ta trenutek, je zares del Sloveni¬
je že v Evropi. Samo v Evropi? Ne. Še
več. V svetu. Da, v tej smeri bi morali
voziti.

Osrednji dogodek našega medse¬
bojnega srečanja je bila odrska igra
Duhovnik v krvavi obleki.  V polni dvo¬
rani so jo brezhibno izvedli. Dokaz za
to je bil tudi v tem, da je mnogo
..kritičnih" gledalcev stisnilo po pred¬
stavi roko župniku Stanku Zveru in
igralcem.

Hvala, dragi Slovenci iz Bogojine, za
vse: za besedo in pesem, smeh in raz¬
igranost . . . Hvala šoferjema in pod¬
jetju Klas! Hvala v imenu mladih iz Bo¬
gojine in v imenu Slovencev v Berlinu
podjetju Radenska in Kulturni skupno¬
sti občine Lendava za delno kritje
stroškov.

Verjamem, da je ves darovani denar
bogata naložba v narodni in duhovni
obnovi Slovencev v domovini in tujini.
Škoda, da v tem projektu ni sodelovala
matična občina Bogojinčanov, Kultur¬
na skupnost občine Murska Sobota.
Pa verjamem, da bo kdaj drugič?!

26

Mladina na duhovni obnovi v Rimstin-
gu . . . pri maši

MUNCHEN

• Osrednji dogodek našega žup¬
nijskega življenja v mesecu januarju
so bili dnevi zbranosti  za našo mladi¬
no. Med 29. in 31. 1. se nas je zbralo
kar 21 v prijetni počitniški hišici
nadškofa Helfterja v Rimstingu pri
Prienu ob Chiemskem jezeru.

Letos je našo duhovno obnovo vodil
g. Stanko Gajšek iz Ingolstadta, ki je
s seboj pripeljal tudi tri mladince iz
svoje župnije.

Čeprav nam je vsako leto lepo, je bilo
po splošni sodbi tokrat še prav poseb¬
no prijetno. Idilična zimska pokrajina,
prijetni pogovori, ubrano petje, pa iz¬
vrstna hrana, vse to se je harmonično
zlilo v nepozabno doživetje.

Na prvem mestu velja omeniti naše
skrbne kuharje. Sami so nakupili
hrano, jo okusno pripravili in tudi, kar
je najbolj pohvalno, vse za seboj po¬
spravili, tako da stroga oskrbnica ni
imela večjih pripomb.

Posebno pa se nam je vtisnilo blago¬
glasno prepevanje. Melita in Mateja sta
sestavili obširno pesmarico, ki je vse¬
bovala toliko pevnih ritmičnih pesmi,
da se jih nismo in nismo mogli naveli¬
čati. Pa spremljava na orgle in kitaro!
Težko je bilo nehati in se odpraviti v po¬
steljo.

Duhovno pa nas je obogatil g. Gaj¬
šek. Skrbno je pripravil svoje nagovo¬

re. Brez moraliziranja nas je znal mo¬
žato nagovoriti. Veliko osebnih izku¬
šenj smo začutili. Znal je povezati slo¬
vensko kulturo in krščansko
duhovnost na domač in neposreden
način. Višek pa je seveda bila nedelj¬
ska maša, ki so jo mladinci sami pri¬
pravili in doživeto oblikovali.

Ko smo se po treh dneh utrujeni vra¬
čali domov, smo si vsi zaželeli, da bi
se prihodnje leto spet srečali; upamo,
da nas bodo simpatični Ingolstadtčani
spet obiskali.

--

nizozemska

>_ 4

• Zadnjo soboto v januarju je naša
Folklorna plesna skupina imela svojo
tradicionalno letno prireditev, katero so

. . . pri kosilu

številni sodelavci pod vodstvom g.
Slavka Strmana, ge. Mici Michon in
predsednika g. Josa Aretza skrbno pri¬
pravili. Niso bili razočarani. Gostje so
napolnili veliko dvorano. Velika večina
so seveda bili Holandci. Med sloven¬
skimi gosti pa redno opažamo tudi
naše prijatelje iz Aachena. V teku ve¬
čera je Folklorna dostojno predstavila
naše narodne plese. Kot Zvon je tudi
Folklorna na Holandskem ponos naše
skupnosti. Občudujemo jih. So izred¬
no trdoživi. Ne manjka jim mladine. Ni
razloga, da bi se kot Slovenci počutili
manjvredne.

Bog jih živi!

• Potovanja v Kranjsko Goro. V ju¬
niju, juliju, avgustu, septembru in ok¬
tobru organizirajo desetdnevna poto¬
vanja v Kranjsko Goro in okolico.

27

Stane 525—598,— gld. Javite se pri
našem sodelavcu g. Adu Hamersu.

• Potujoča knjigama.  — Januar je
mesec verskega tiska< V Sloveniji mar¬
sikakšna župnija priredi razstavo raz¬
ličnih izdaj Svetega pisma ter knjig ver¬
ske in duhovne vsebine in ponudi
župljanom priložnost, da si kaj od tega
nabavijo. Zakaj ne bi tudi Slovenska
misija v Goteborgu postavila na ogled
celotnega zaklada knjig iz svoje
knjigarne?!

Za začetek je bila izbrana tretja ne¬
delja v januarju, saj je sredi meseca
slovenska maša v bližnjem, 160 km od¬
daljenem Jonkopingu in doma v Gote¬
borgu. Kar žalostno je bilo videti, da
je ravno to nedeljo tako v Jonkopingu,
kakor tudi v Goteborgu prišlo tako
malo ljudi k maši, v Jonkopingu komaj
pet, v Goteborgu pa tudi ne več kot
dvajset. Bila je to ena od suhih nedelj,
ker je razsajala gripa, tista prava in tudi
ona, ki jo povzroča virus brezbrižnosti.
Saj bi prišel, če se bi spomnil, pravi
ta ali oni. Kdor ni navajen vsako nede¬
ljo iti k maši, kaj rad pozabi tudi na slo¬
vensko, ki jo imamo enkrat na mesec.
Zanimanje, ki ga je razstava vzbudila,

Rajni Vinko Hozjan iz Stockholma.

Rajni Oto Zorman iz Goteborga.

pa je pokazalo, da trud ni bil zaman.
Nekateri so si izbrali po tri, štiri knjige
in več.

Ko sem se 23. januarja že z nekoliko
zmanjšano zalogo napotil v Orebro,
Stockholm in Koping, je bilo knjige
možno zložiti v en kovček in štiri poto¬
valke. Po tem, s kakšnim veseljem so
se v Stockholmu po maši podali na
ogled in tudi nakup knjig, je moč sodi¬
ti, da Stockholmčani po svoji bralni
kulturi prekašajo večino drugih rojakov
na Švedskem. Pri maši smo molili za
pokojnega Vinka Hozjana, ki so ga na
Silvestrovo pokopali v Odrancih. S hva¬
ležnostjo smo se ga spominjali ne le
kot zvestega bralca beril pri maši,
ampak kot ljubitelja dobre knjige.
Vedno, kadar smo prišli skupaj, se je
zanimal, če je na razpolago kakšna
nova knjiga za njegovo knjižnico. Tako
kot še marsikateri rojak, si jo je tudi
on obogatil že s knjigami, ki jih je iz

Slovenije in iz Koroške na Švedsko na¬
vozil p. Janez Sodja.

• Slovo. —  Kot strela z jasnega je
28. januarja, na četrtek popoldne med
Slovence v Goteborgu udarila žalostna
novica o smrti 48-letnega Ota Zorma¬
na. Po uspešni operaciji na ledvicah
ni imel več težav s svojim zdravjem.
Tega dne se je s svojim avtom odpeljal
na zdravniško kontrolo v bolnico. Med
potjo mu je ugasnil motor. Kot izkušen
mehanik ga je hotel popraviti in pri tem
tako nesrečno stopil na ledeno cesto,
da ga je spodneslo, z glavo je udaril
po tleh in obležal na mestu mrtev. Rajni
je bil rojen v župniji Sv. Marjeta ob
Pesnici 7. januarja 1945. Leta 1963 se
je poročil in 1971 s svojo družino prišel
v Goteborg na Švedskem. Kjer je
mogel, je s svojo pridnostjo in spret¬
nostjo priskočil na pomoč svojim roja¬
kom in znancem. Njegov nasmeh je
vedno izžareval optimizem in s svojim
čutom za humor je povsod ustvarjal
sproščeno vzdušje. Pokopali so ga 17.
februarja v Jarenini v Slovenskih gori¬
cah. Predno so ga odpeljali v domovi¬
no, na katero je bil tako srčno navezan,
smo se na god Lurške Matere božje ob
3. uri popoldne z mašo zadušnico v
Goteborgu poslovili od njega. Kljub
temu, da je bil to delovni dan in so bili
mnogi zadržani zaradi službe, so naši
rojaki, pa tudi njegovi sosedje skupaj
s sodelavci iz Volva, kjer je bil vsa leta
zaposlen, skoraj do zadnje klopi na¬
polnili prostrano cerkev Kristusa Kra¬
lja, tako Švedi kakor tudi priseljenci iz
Hrvaške, Turčije in od drugod. Naša
skupna molitev se zliva v eno samo
prošnjo k Bogu za srečo večne domo¬
vine rajnemu Otu in za tolažbo in moč
njegovi ženi Greti, sinu in hčerki, vnuč¬
koma ter sestri Milici na Švedskem in
bratoma doma v Sloveniji.

-N

Kot vsako leto bodo tudi letošnji diakoni, ki bodo konec junija 93
posvečeni v duhovnike, poromali v Sveto deželo in sicer v februarju.

Za to pa morajo zbrati 15.000 nemških mark. Prek NAŠE LUČI se
obračajo na rojake v tujini za denarno pomoč, za katero se že vnaprej
najlepše zahvaljujejo.

Denar je treba nakazati na naslov:

DIAKONI

BOGOSLOVNO SEMENIŠČE
Dolničarjeva 4, 61000 Ljubljana

<_<

28

SMO SLOVENCI RES ČUDEN

NAROD?

Bojim se, da bomo predsednika
Kučana kmalu slavili kot idol, podob¬
no kot smo Tita, Stalina, oziroma kot
so Nemci malikovali Hitlerja, Italijani
Mussolinija, Španci Franca in drugi
svoje diktatorje.

Res, kaj lahko naredijo tisk in drugi
mediji. Iz Kučana, ki je bil čisto nava¬
den komunistični aparatčik, so nare¬
dili nenadomestljivega človeka, skrat¬
ka, počasi se bliža čas, ko bomo v
transu ploskali in če — Bog ne daj! —
umre, na silo jokali, kot so pred dvanaj¬
stimi leti za pokojnim diktatorjem
Titom.

Stranka, ki je najbolj nasprotovala
samostojni Sloveniji, je dobila največ
glasov (op. Liberalna demokratska
stranka, LDS). Res, čudni smo Sloven¬
ci. Res je od teh 23 odstotkov glasov
najmanj 14 odstotkov glasov južnih
bratov, ki so po hitrem postopku in na
vztrajno zahtevo poslancev LDS (oziro¬
ma naslednikov ZSMS) dobili sloven¬
sko državljanstvo. Vseeno ni normalno,
da je približno 9 do 10 odstotkov Slo¬
vencev glasovalo za stranko, ki je z vso
močjo delala proti interesom sloven¬
skega naroda. Spet smo tam: povzdi¬
govanje Drnovška in nenehno uvršča¬
nje njega med priljubljene Slovence
ter drugi realsocialistični prijemi so za¬
peljali 9 odstotkov Slovencev, da so
glasovali za tiste, ki so zavirali našo
osamosvojitev.

Ker ima bivša skojevska organizacija
(oziroma ZSMS) 22 poslancev, bomo
štiri leta prenašali vladavino tistih, ki
so se trudili, da bi nas pripeljali nazaj
v južni pekel. Zato, dragi Slovenci,
dobro premislite, za koga ste glasovali,
in tudi, komu služijo vse lestvice pri¬
ljubljenih.

Mediji lahko naredijo iz najbolj nega¬
tivne osebnosti malika, in, obratno, iz
poštenega človeka negativca. Na zad¬
njih volitvah so zmagali mediji in ne

stranke in njihovi programi: 90 odstot¬
kov novinarjev se je šolalo v komuniz¬
mu, ta pa potrebuje osebnosti za mali¬
kovanje. Narodu pišejo usodo mediji,
on pa naseda. Nekateri pa si manejo
roke ob naši naivnosti!

Alojz Dragoš, Ljubljana  — DELO,
Ljubljana,  7. 1. 93.

PO TV O GOLEM OTOKU

13. januarja je bila na naši televiziji
odlična oddaja v živo o Golem otoku
in s slučajno preživetimi zaporniki.

O ..neopredeljeni" televiziji tole: Ali
ni čudno, da te enkratne oddaje ni pri¬
pravila „pet minut" prej, to je pred volit¬
vami? Tako bi lahko volivce, ki se niso
mogli opredeliti, precej razsvetlila, da
bi sprevideli delovanje Velikega brata,
ki še živi, še deluje in se spet oživlja.

V oddaji smo slišali približno tole:
„Hitler in Stalin sta bila zločinca, saj
sta pobila in pomorila toliko milijonov
ljudi; toda Tito je bil večji zločinec —
saj ni moril samo fizično, ampak tudi
duhovno, ko je po zaporih, predvsem
pa na Golem otoku ljudi spreminjal v
kriminalce in zveri." V tako imenovani
prenovljeni državi visi v zasebnih in
javnih prostorih še veliko Titovih slik.
Tudi v tovarni ob železnici v Mostah,
ki je bila kalilnica predvojnih komuni¬
stov, je še Titova slika. Vso oddajo je
tudi preveval trikotnik PARTIJA-
TITO-UDBA.

Še to. Naš Veliki brat je dal člansko
knjižico samo zamrzniti. Nerazgledani
volivci so mu zlahka nasedli.

France Cerar, Radomlje  — DELO,
Ljubljana, 20. 1. 93.

PO VOLITVAH

Časopisi o nekaterih kandidatih krat¬
ko malo niso pisali. V vseh medijih je
v precejšnji meri še vedno zaposleno

osebje iz časov komunistične vla¬
davine.

Volilno kampanjo so financirali iz

treh virov: iz državne finančne podpo¬
re, iz strankarskih članarin in iz pri¬
spevkov sponzorjev. Prispevki so izvi¬
rali večinoma iz ..družbenih" podjetij,
katerih upravitelji (navajeni zahtevati
..moralne kvalifikacije") so bili mnenja,
da imajo pravico uporabljati denar
podjetja za podporo strank in kandida¬
tov po svojem okusu.

Kako lahko nekdo glasuje za zadnje¬
ga voditelja KP (Kučana), ki je zazna-

—

slovenske

radijske

oddaje

• Koln

vsak dan, razen nedelje

16.15—16.50

na frekvencah 31, 41, 49 m
ter 6140, 7130 in 9770 kHZ
v soboto in nedeljo dopol¬
dne ob 9.30—10.20
na frekvencah 41, 49 m ter
5995, 6130 in 7130 kHz

• London
vsak dan

12.00—12.15 na frekvencah
9.61, 11.78, 15.235 MHz
ter 31.22, 25.4 7 in 16.69 m

v nedeljo dopoldne

11.30— 12.15 na istih frek¬
vencah

vsak večer

18.30— 19.00 na frekven¬
cah 6.05, 9.77, 11.78,

15.315 MHz ter 49.59.
30.71, 25.47 in 19.59 m

• Vatikan
vsak dan

18.45— 19.00 na frekven¬
cah 41 in 49 m ter 1530 kHz

ponovitev naslednje jutro

4.45— 500 na istih frek¬
vencah.

s_>

29

movana s preganjanjem, terorjem in
neuspehom, je vprašanje. Da bi bilo
vse skupaj še slabše, je g. Kučan za
predsednika svojega volilnega osebja
imenovat prof. Zdenka Roterja, ki je
osebno zasliševal Ljuba Sirca na pro¬
cesu, v katerem je bil eden izmed so¬
obtožencev ustreljen.

Vsakogar, ki sproži vprašanja o pre¬
teklem ravnanju partije, imenujejo re-
vanšist, čeprav ne zahteva nobene
kazni za krivce, ampak le obsodbo
krivičnih dejanj, da se ne bi ponovila.
Znova in znova nam govorijo, da je
treba gledati v prihodnost.

Pozabljeno je, da je vojska, ki je krat¬
ko poskusila nadzorovati Slovenijo,
bila v resnici partijska vojska, ki ni
služila državi temveč partiji, katere
predsednik je bil v Sloveniji Kučan. Kot
tak je prispeval k ideološkemu urjenju
vojske, ki se je kasneje pod vplivom
tega urjenja obnašala zverinsko. Če bi
zares uvidel napake komunističnih
načinov ravnanja, bi se lahko začel po¬
govarjati z oficirji, s svojimi partijskimi
tovariši, preden je vojska zapustila
kasarne.

Dr. Ljubo Sire — SLOVENEC, Ljub¬
ljana, 23. 1. 93.

OSEBNOST LETA

Val 202 in reviji JANA in NEDELJSKI
DNEVNIK so imeli akcijo Izbiramo
osebnost leta. Le kakšne zasluge ima
Milan Kučan, da bi bii Slovenec leta?
Nasprotno mislim, da bi g. Kučan s
svojim odstopom prispeval k spravi
med tistimi, ki smo dolga leta težko
prenašali komunistični jarem, in tisti¬
mi, ki so imeli privilegije in so mu še
danes privrženi.

Kučan nas namreč vse preveč spo¬
minja na tiste čase, ko smo kot druga¬
če misleči doživljali mnoge krivice.

— Kot mlada učiteljica sem dobila
prvo službo visoko v hribih,  medtem ko
so jo moje kolegice, članice partije,
dobile v domačem kraju oziroma v
mestu in vaseh po dolinah.

— Brez »političnih kvalitet" sem
težko  dobila stanovanje  za svojo druži¬
no. Pri napredovanju se je vedno za¬
taknilo, ker so mi manjkale točke za
politično delo.

— Ves čas me je strašno bolelo, ker
smo morali učitelji kar naprej preverja¬
ti, kdo  od učencev hodi k verouku,  in
o tem poročati ravnatelju.

— Otroci učiteljev so morali skrivaj
sprejeti zakramente.

— Seveda so bili tudi učitelji, ki so
se znašali nad učenci,  če zaradi verou¬
ka kdaj niso naredili naloge.

— V slabem spominu mi je ostal
tudi dan prosvetnih delavcev, ko nam
je govoril g. Kučan in so prejeli pohvalo
in nagrado le  tisti, ki so bili »moralno¬
politično" visoko nad ostalimi.

— In kaj vse smo morali tiste čase
vtepati otrokom v glavo, koliko neum¬
nosti, laži.  Danes me je sram, ko
srečujem te ljudi.

Res, učitelji dobro vemo, kakšne so
bile zahteve partije do šolstva. In
danes so na oblasti spet nekateri iz
tistih časov. In nekateri Slovenci jih še
vedno občudujejo, nikakor ne morejo
spregledati. Petinštirideset let pranja
možganov je dalo svoje. Tudi medijska
politika, ki je še vedno v veliki meri v
njihovih rokah, veliko pomaga. Progla¬
sijo jih za Slovence leta, poštene, po¬
končne pa obrekujejo in napadajo.

Francka Jug — SLOVENEC, Ljublja¬
na, 25. 1. 93.

PREPOZNO, TOVARIŠ

PREDSEDNIK!

Vaše srčne želje po enotnosti v
podporo novi vladi so sicer realne,
vendar ste jih izgovorili vsaj kakšno
leto prepozno. Da bi vam človek lahko
vsaj malo verjel, navedite razlog, zakaj
niste dali podpore že naši prvi vladi,
pač pa ste aktivno sodelovali pri nje¬
nem rušenju.

Videti je, da čas demokracije spet
nadomešča čas enoumja in to — ko¬
munističnega, oprostite, prenovitelj¬
skega. Mednje sodi tudi kultno čašče¬
nje dogodkov v času partizanščine. Vse
to meji že na pretiravanje: komunistič¬
no »epopejo" vedno bolj stopnjujete.

Če ste resnično za spravo in ker
vedno ponavljate, da se ne smemo ozi¬
rati nazaj, da je treba pozabiti razne Te¬
harje, Kočevski rog itd., potem vas pro¬
sim, da nam, ki nismo bili zaznamovani
z rdečimi knjižicami in ki obsojamo,
kar se je dogajalo v času komunistične
diktature, prizanesete z obujanjem na¬
rodove nesreče.

Kot veste, tujina ne verjame vaši pre¬
novi — za vas imajo zahodni mediji še
vedno naziv komunistični prenovitelj —
doma vam verjamemo še manj. Na
cesti nas še vedno »pozdravljajo" in
nam grozijo kipi Kidriča, Kardelja itd.
— verjetno v svarilo, če ne bomo spet
»enotni". Še v bolj primitivnih vzhodnih
režimih so te čuvaje revolucije pospra¬
vili v muzeje, pri nas pa, namesto da
bi obsodili ljudi, ki so krivi množičnih
zločinov tudi po vojni, jih nagrajujemo
z visokimi pokojninami. Ali bo res po¬
trebna nova revolucija za popravo
krivic?!

Andrej Novak  —- SLOVENEC, Ljub¬
ljana, 27. 1. 93.

PRIČA O DRAŽGOŠKI BITKI

Spomini na dražgoško bitko 10. ja¬
nuarja 1942 so žalostni spomini na

KATOLIŠKO SREDIŠČE
SLOVENCEV PO SVETU
SLO-61000 Ljubljana, Poljanska 2,
tel. (061) 454 246, 132 075
faks 446 135

30

preteklost. Natanko pred dvajsetimi leti
mi je o njej spregovoril partizan, ki je
bil priča dogajanju na Dražgošah:

„Te bitke sploh ni bilo. Partizanska
izvidnica je bila v zaklonu za skalo nad
Dražgošami. Tudi sam sem bil v tej iz¬
vidnici. Prosil sem svoje tovariše, naj
ne streljajo na nemško patruljo, ki je
prihajala mimo. Pokosili so z rafali
nemško patruljo, mene pa kot izdajal¬
ca privezali z rokami na hrbtu k bukvi.
Že sem zagledal dolgo kolono nemške
vojske, ki se je vila proti Dražgošam.
Po čudežnem naključju sem se rešil in
se skril ter strahoma opazoval, kaj
počenjajo Nemci. Partizanska izvidni¬
ca se je že zdavnaj razbežala. Ostali
so stari ljudje in žene ter otroci. Vse
so Nemci nagnali v šolo, nanosili
slame, polili z bencinom in zažgali. Go¬
rele so Dražgoše. Te opevane bitke pa
sploh nikoli ni bilo."

Ta očividec dogodka je kasneje zbe¬
žal na Koroško, sicer bi ga partizani
ubili.

In zakaj ni bil narejen film? Gotovo
ne zato, ker ne bi bilo denarja. Videti
je, da je bila ta ..zgodovinska bitka" še
ena izmed mnogih zavoženih bitk parti¬
zanske taktike, v katerih je nedolžno
ljudstvo trpelo tako zaradi Nemcev kot
tudi zaradi partizanov.

Anton Štravs  — SLOVENEC, Ljublja¬
na, 1. 2. 93.

OF IN REVOLUCIJA

Slovenski pisatelj v Argentini Zorko
Simčič je na vprašanje o svojem odno¬
su do OF in revolucije povedal med
drugim tole:

Kateri Slovenec — vsaj kar sem jih
jaz poznal — ni bil proti okupatorju?
Kdo ne za kako osvobodilno organiza¬
cijo? Dovolj je bilo, da nisi bolehal za
revolucijsko romantiko, da so se ti
kmalu pričele kazati pege na OF in
kasneje vsa kruta resnica. In to je po¬
stajalo vedno jasnejše, pa čeprav si
imel znance, ki so vstopali v OF iz re¬
snično narodnoosvobodilnih namenov.

Dokončni udarec v oči sem dobil ob
umoru študenta Kiklja, ki sem ga
dobro poznal še iz Maribora. Vsak dan
sva se srečavala v Ljudski kuhinji na
Streliški ulici in tako tudi na dan, ko

so ga ubili — in to komaj nekaj metrov
od mene. Jaroslav Kikelj. Čist človek.
Slovenec, ki bi za slovenstvo in krščan¬
stvo dal življenje, fant, ki ga dolga leta
poznam — kako verjeti, da je izdaja¬
lec? Še posebej, kako verjeti njim, ki
so ga likvidirali, če dan zatem sošolec-
komunist prinese v razred fotografijo
Kiklja v . . . fašistični obleki! Pogledal
sem jo, zmajal z glavo. Pa se tudi na¬
smehnil sošolcu, ko sem mu namignil,
da je obleka fašista osvetljena z desne,
Kikljev obraz pa z leve. „Ti! Pazi se!"
mi je zagrozil.

DELO, Ljubljana, 4. 2. 93.

KUČAN IN PETERLE PRI PAPEŽU

Predsednik Republike Slovenije Ku¬
čan je bil v spremstvu zunanjega mini¬
stra PETERLETA 19. februarja na
prvem uradnem obisku v Vatikanu.
Sprejel ju je papež. Papež in Kučan sta
se pol ure pogovarjala sama.

V javnem nagovoru je papež pove¬
dal v slovenščini med drugim tudi tole:
„Vašega današnjega obiska sem pose¬
bej vesel tudi zato, ker izraža in potrju¬
je starodavne vezi vere, ki povezujejo
večino slovenskega ljudstva s katoliško
Cerkvijo."

Papež je še rekel, da je državna sa¬
mostojnost sicer pomembna, ne pa
absolutna vrednota; da lahko Slovenija
računa z dejavnim sodelovanjem kato¬
liške skupnosti, ki ne zahteva zase no¬
benih posebnih pravic in se noče vtika¬

ti na področja, za katera ni pristojna;
in da Cerkev išče samo svobodo za
oznanjevanje evangelija, nima pa nika¬
kršnih političnih želja.

Na tiskovni konferenci v Ljubljani
sta Kučan in Peterle pogovore s pape¬
žem, predsednikom Italije in vatikans¬
kim državnim tajnikom ocenila po¬
zitivno.

Kučan je povedal, da je bil obisk
priložnost za uradno zahvalo papežu,
ki sta ga tako papež kot Sveti sedež po¬
kazala v jugoslovanski krizi in še po¬
sebno pri uveljavljanju samoodločbe
slovenskega naroda in prizadevanju za
mednarodno priznanje.

Peterle je dejal, da je bil obisk pri
Svetem sedežu izjemnega pomena za
slovensko državo in njene odnose z
Vatikanom. Sprejema se je udeležilo
58 od 75 akreditiranih veleposlanikov
pri Svetem sedežu, štirje kardinali in vi¬
soke italijanske osebnosti (npr. sena¬
tor Andreotti in bivši italijanski pred¬
sednik Cossiga).

ODGOVORNOST JAVNIH OBČIL

Nekaj enostavnih pasti se večina
slovenskih volilcev na zadnjih volitvah
ni zavedata. Poglejmo jih nekaj:

•  VLOGA OBČIL

Občila so pri zadnjih volitvah odigra¬
la pomembno, toda perverzno vlogo.
Minister Janša trdi. da so za zmago le-
(dalje na strani 351

31

• LEŽEČE TISKANE BESEDE ZA¬
MENJAJ Z VPRAŠALNIMI ZAIM¬
KI.

— Žeblje  ima najbrž sosed.

— Z Juretom  sva se dolgo menila.

— Papigi  je dala jesti.

— Moj stric  je kovač.

— Od tvojega vpitja  me bolijo ušesa.

• DOPIŠI MANJKAJOČE OZIRAL¬
NE ZAIMKE

— ... molči, devetim odgovori.

— ... ni, še vojska ne vzame.

— ... je kača pičila, se boji zvite
vrvi.

— ... je Bog dal, tega naj se človek
ne brani. — ... ni grbast, je pa
trobast.

• STAVKE DOPOLNI Z NEDOLO¬
ČNIM ALI NIKALNIM ZAIMKOM,

— ... ni brez . . . dobrega.

— Rad bi vam . . . povedal.

— Hoteli so nas . . . obdolžiti.

— Na poti nisem srečal . . .

— Ne, v malhi nimam . . .

• IZBERI NEDOLOČNI ALI POL-
JUBNOSTNI ZAIMEK.

— (Koga — nekoga) moraš imeti rad.

— Potem pa še (nekomu — komu)
(nekaj — kaj) zaupaj.

— Če ti ni (nekaj — kaj) všeč, se
pritoži pri očetu.

— Naj že vendar (nekdo — kdo) pove
(nekaj — kaj) zanimivega.

— Vedeti moramo, čemu (nekaj — kaj)
delamo.

• ZAMENJAJ POVEDNE SEDANJI¬
KE Z VELELNIKI (v 2. os. mn.).

— Sesekljamo čebulo.

— V kozico vlijemo malo olja.

— Kozico postavimo na štedilnik.

— Ko je olje vroče, vržemo vanj čebulo.

— Dodamo žlico paradižnika.

• NASLEDNJE SEDANJIKE SPRE¬
MENI V VELELNIKE (v 2. os.
edn.).

— Gledam, imam, rečem, stolčem,
spečem, postrežem, ujamem, sna¬
mem, vzamem, grem, vem, sem.

• POSTAVI VEJICE, KJER JE
TREBA.

— V živalskem vrtu smo videli slone
žirafe medvede leve in tigre.

— Vse je pojedel a je še lačen.

— Pravi da veliko dela dobro zasluži
zadovoljno živi.

— Človek ki veliko govori veliko ve ali
veliko laže.

— Ded je skomignil z rameni češ da
ne ve kaj bi rekel.

• POSTAVI VEJICE, KJER JE
TREBA.

— Gredoč iz trgovine se je mama
ustavila še na trgu.

— Pijanček je padel v kad polno vina.

— O tem je potem to sem sam slišal
dolgo govorila vsa vas.

— „Kajpada" je rekel Miha „je bilo na
njegov račun veliko smeha."

— Rok Rak moj ded je bil doma z
Rake.

vinko beličič

moje rodine

(odlomek)

O moje Rodine, kako vas je ustvaril Bog!

Češminje, leščevje, apnenec beli, brinje;
za dragami bohotna trava živ spomin je
na deda, na peharje, delo velih, trudnih rok.

Za skednjem gošča: divje rože in kraljestvo gnezd —

in cvetje drenovo — in vetra topli dihi-

Muževnega rastinja vonj se v prošnji tihi
daruje božji luči sonca, meseca in zvezd.

In kosi vsak večer so na vršičih in pojo,
a drugi dan tepo se vetri kakor živi
in v mavrico se skriva sonce pred nalivi —
in črne letve z vrh slemena vdano zro v nebo.

Ob trtju kutina razkrila je svoj bajni kras.

Da sem čebela, do noči bi srkal cvete,
povračal se ob zori v hrame svoje svete,
brezkončne himne svatbene bi vriskal, pel moj glas.

Nad gredami je mati sključena: krompir sadi,
zdaj zdaj cvetoči in žužnjavi vrt pogleda
in prosi Stvarnika za sad — in lica bleda
se stožijo: Velika noč je tu, a njega ni.

- P

32

• POPRAVI NAPAKE.

— Pravkar izišla knjiga, izklučiti, iz¬
dvojiti koga iz družbe, smena,
izmolžen, polica je pribita iznad
vrat, gamsi so se pasli iznad peči¬
ne, iznajdel, iznašati očitke komu,
iznašati predloge, iznesti očitke
proti komu, iznesti vprašanje, izne¬
sti predlog, iznos vseh dohodkov,
naobražen, v izogib posledic, vodo
sem izparela, igra je lepo izpadla,
naloga je slabo izpadla, izpit
položiti, izpit polagati, na izpitu biti,
na izpitu pasti, pes leži izpod mize,
izpod te cene ne dam, otroci izpod
enega leta, vzpodbosti, vzpodbudi¬
ti, vzpodbuda, vzpodbuden, voz je
stal izpred hiše, iztrošen, dati izra¬
za veselju, izvanreden, zriniti koga
iz hiše, izseljeniški, izstaviti potrdi¬
lo, izstavljen račun.

• PO DVE ENOSTAVČNI POVEDI
STRNI V VZROČNO PRIREDJE (z
vezniki kajti, saj, sicer).

PRIMER: Pospravi perilo. Pripravl¬
ja se k dežju.  — Pospravi perilo,

REŠITEV NALOG IZ PREJŠNJE

ŠTEVILKE NAŠE LUČI:

• ODVEČNI ZAIMKI: Ne vem, kaj
naj storim. Če sem slabe volje, je pri
hiši hudo.

• USTREZNI ZAIMKI: Vprašali

srno Nandeja, on gobe pozna. Zagle¬
dali smo bajto, ta se je bila že skoraj
sesula. Prosili smo Jaka, on je pa našo
prošnjo odbil. Ne boj se morja, to ti
bo gotovo koristilo. Zaupaj Mihu, on
zna molčati.

• POPRAVLJENE NAPAKE: Idiot;
ikre, ikr; imeti, v čast mi je, imetje v
dobro, imeti v dobrem ali na dobrem,
imetnik, imetnica, imperializem, impe¬
rialist, v hiši in okoli nje, na strehi in
pod njo, pred vojno in med njo, iniciati¬
va, iniciator, injekcija, ni jim do vodovo¬
da, internacionala, dobi se, enosmerni
tok, Italijan, ura prehiteva, gre za kaj;
stal je za, pod, nad, pred mano; zda¬
leč, izdolben, izgovarjava; zgubiti čast,
ugled, težo, vpliv, veljavo; izguba krvi,
teže.

• ODVISNI GOVORI SPREME-

kajti k dežju se pripravlja.

—- Dajte mi kaj za pod zob. Po želodcu
mi kruli.

— Naj napiše. Zna.

— Nehajte razgrajati. Znorel bom.

— Ne dam mu. Niti zahvaliti se ne
zna.

— Učite se. Na izpitu boste padli.

• PO DVE ENOSTAVČNI POVEDI
STRNI V POJASNJEVALNO PRI¬
REDJE Cz veznlšklml besedami:
to je, to se pravi, in sicer, in to).

PRIMER: Marjanov oče je umrl in
sicer se je ubil v hribih.

— Majda je prišla domov vsa blatna.
Avto jo je oškropil.

— Ameriški gozdovi so bili lovišča tra¬
perjev. Traperji so lovci na medve¬
de, lisice ali kune zaradi njihovega
krzna.

— Nenadoma je zatulila sirena. Ob
treh ponoči.

— Nastavili smo limanice. Limanice
so z lepivom namazane veje.

— To je Prešernova pesem. Iz njego¬
vega prvega obdobja.

NJENI V PREME: — Prvi fantek vpra¬
ša drugega: „Ali imaš fračo?" Drugi
odgovori: „Ne.“ Prvi vpraša drugega:
„Ali znaš plavati?" Tudi zdaj odgovori
drugi: „Ne.“ Potem pravi prvi drugemu:
„Če je tako, vedi, da si butec.”

• VSTAVLJENI VEZNIKI: Vodite
nas vi, ker pot bolje poznate. Piši Ma¬
teju, če nam lahko preskrbi posojilo.
Obiskal sem ga in mu dal denar, potem
pa odšel. Odšel sem v naravo, kjer pa
nisem našel miru, ampak sem postal
še bolj nemiren. Pametno izrabi čas,
ker boš moral dati odgovor.

• ZAMENJANE NAGLASNE
OBLIKE ZAIMKOV: Mama je bila zame
zelo dobra. Čaj čaka nate. Ko je veveri¬
ca prihitela do drevesa, je splezala
nanj. Nanj se le oziraj! Kepa je priletela
točno vanjo.

• OSEBNI ALI POVRATNI OSEB¬
NI ZAIMEK: Gledal sem okrog sebe.
Ne vrti se samo okrog sebe. Očeta
sem povabil k sebi v mesto. Potem sem
ga imel lep čas pri sebi. Sebi samemu
sem odveč.

izražajmo
se lepo

Koraki se bližajo. — Bliža se
rešitev. — Ženska se bliža tri¬
desetim. (= Kmalu bo stara
trideset let.) — Dan se bliža (h)
koncu. — Bliža se mi konec.

— Jamice na licih so nazna¬
njale bližajoči se smeh.

o

V očeh se ji bleščijo solze.

— Okna se bleščijo v soncu.
—- Kuhinja se kar blešči od
snage. — Sonce se blešči. —
Bleščal je pred družbo kot
duhovitež.

o

Bleščeči zobje. — Bleščeča
belina snega. — Z bleščečimi
očmi je strmela vanj. — Ble¬
ščeča domišljija. — Bleščeč
uspeh. — Napovedujejo mu
bleščečo prihodnost. — Bra¬
nilec je bleščeče branil
obtoženca.

o

Bliski švigajo in nas slepijo.

— Kot blisk je planil jastreb
med kokoši. — Novica se je
raznesla ko blisk. — Iz oči mu
švigajo jezni bliski. — Oči (se)
mu bliskajo od jeze. — Veselo
bliska s črnimi očmi. — Bliska¬
la je z očmi po ljudeh. — Beli
zobje se ji bliskajo izza rdečih
ustnic. — Kolne, da se vse bli¬
ska. — Tepejo ga, da se mu
kar bliska pred očmi.

o

Ne poznam ga (od) bližje. —
Prišli so od blizu in daleč. —
Sprl se je z nami, pa ga ni več
blizu. — Ne da nikomur blizu.
(= Je nedostopen.) — Nihče
mu ne more blizu. (= Je na
takem položaju, da mu nihče
ne more škodovati s svojo kri¬
tiko.) — Mati mu je bolj blizu
kot oče. — Rod je blizu na tem,
da izumre.

33

Slomškovo prosvetno
društvo »Slovenski dom"
v

Slovence v državah, ki so nastale na
ozemlju nekdanje Jugoslavije, mora¬
mo šteti poslej tudi med izseljence ali
zdomce. Predvsem po večjih mestih
so bili že od nekdaj prisotni tudi naši
rojaki. Po letu 1918, v prvi državi, ki
je povezovala vse narode od Makedo¬
nije do Slovenije, se je začelo močnej¬
še, deloma načrtno naseljevanje Slo¬
vencev na Balkanu. Potrebovali so jih
na raznih ustanovah: v gospodarskih
podjetjih najrazličnejših vrst, v zdrav¬
stvu, politiki, šolstvu, itn. Med njimi je
bilo precej redovnic in duhovnikov, ki
so pomagali pri duhovni oskrbi malo¬
številnih katoličanov in izseljenih roja¬
kov. Na Hrvaškem je bilo največ Slo¬
vencev naseljenih v Zagrebu in na
Reki. V obeh mestih so bili med seboj
tudi precej povezani. Imeli so svoja
društva in so pridno in vztrajno gojili
svojo kulturo.

Tudi v drugi, pravkar nesrečno raz¬
padli Jugoslaviji (po zaslugi komuni¬
stov), so obstajale te skupine, vendar

vrenje

v slovenskem kotlu

(nadaljevanje s 13. strani)

redijo bistveno več, kot so iz prve.
Morda je dobro tudi to, da niso dobili
ne šolstva ne kulture, ker je tako vna¬
prej onemogočena tista stara, ogulje¬
na in izmišljena trditev o novem
enoumju. Prednost te vlade je gotovo
ta, da miselni spori ne bodo prodrli na
površino, kot so v Peterletovi vladi po
zaslugi demokratov.

Opozicijske stranke so vsaka po
svoje ostale v čudnem položaju:

— Demokrati,  ki so gradili na svojih
zgodovinskih zaslugah in ki so svojo
volilno bazo iskali med direktorji, bodo
to bazo izgubili, ker so ostali brez vzvo¬
dov oblasti. Njihovi volilci so blizu volil-
cem LDS, zato je velika možnost, da

so bolj ali manj životarile. Malo smo ve¬
deli o njih. Tudi med njimi so se zgub¬
ljale vezi. Zbudile so jih spet povsem
spremenjene razmere. Nenadoma so
postali izseljenci. Zbudile so te spre¬
membe tudi našo matično deželo in
njeno skrb za svoje ljudi, ki jih sedaj
seveda moramo označiti kot Slovence
na tujem. Hrvaška je država kakor Slo¬
venija. Med njima bo lahko enkrat zelo
odprta meja, da se bo komaj čutilo to,
kar je danes seveda eden največjih
problemov: jasna ureditev meja, vzpo¬
stavitev in dvig vrst povezav med sose¬
dama na mednarodno pravno raven. V
interesu obeh narodov, predvsem ljudi
ob meji, pa je gotovo velika odprtost
meje, saj to zahtevajo vezi na vseh
področjih od gospodarstva do kulture.

Za nas slovenske razseljence po Ev¬
ropi in v svetu je seveda prav tako po¬
trebno, da se zanimamo za rojake, ki
se nam do včeraj ni posvetilo, da delijo
z nami podobno usodo. Razumljiva je
tudi njihova želja, da se povežejo na

bo Demokratska stranka doživela hudo
notranjo krizo. Karieristi jim bodo po¬
begnili tja, kjer bo kariera možna.

— SLS bo težko našla sogovornike
pri Demokratih in Jelinčičevih naciona¬
listih.  Slednji se že delijo in cepijo, zato
je obstoj te stranke skrajno vprašljiv.
Tudi napetosti znotraj Zelenih  so tako
velike, da s to stranko že nekaj časa
ni mogoče računati. SLS lahko čaka na
Jelinčičeve odpadnike in na Zelene ter
upa, da se bo SKD spotaknila. Medna¬
rodna usmeritev SLS ostaja v odvisno¬
sti od SKD, zato je njen sedanji položaj
prej neugoden kot ugoden. Vsekakor
imajo stranke v vladi več možnosti za
enoten nastop kakor pa stranke v opo¬
ziciji, zato bo SLS morda žalovala,
zakaj ni storila vsega, da bi prišla v
vlado.

Ivan Štuhec  — NEDELJA, Celovec,
7. 2. 93.

nek način s Slovenci drugod izven do¬
movine.

Na uredništvu Naše luči smo se raz¬
veselili glasu, ki nas je dosegel že proti
koncu lanskega leta iz Zagreba. Slom¬
škovo prosvetno društvo ,Slovenski
dom", ki je bilo ustanovljeno v dvajse¬
tih letih tega stoletja (1927), se je pred¬
stavilo s kratkim opisom svojega delo¬
vanja v preteklosti in predvsem seveda
v sedanjem času. V spremnem pismu
beremo, da so bili pobudniki za nasta¬
nek društva slovenski duhovniki, ki so
bivali  v tistih letih v Zagrebu. Njihova
imena so še vedno v častnem spominu
bodisi v arhivskih aktih o začetkih in
delovanju društva bodisi v hvaležnem
spominu današnjih starejših članov
društva. To so g. Gregorič, g. Mihelič,
g. Strašek, predvsem pa prvi buditelj
in ustanovitelj društva g. Janez Hlad¬
nik (vsi duhovniki). V brošuri, ki so jo
izdali z namenom, da bi se predstavili
v slovenski matični deželi, kakor tudi
med Slovenci  v svetu, so objavili glav¬
ne utrinke društvenega življenja do
današnjih dni.

Drušvo Slovenski dom deluje že 65
let. V tem času je bilo v društvu aktiv¬
nih nad 6000 ljudi. Seveda danes njih
članstvo ni zelo številno. Zaradi politič¬
nih razmer in dogajanj v zvezi z vojno
je komaj mogoče natančneje določiti
število zainteresiranih članov. Štejejo
mednje okrog 200 navdušencev, ki so
se vključili v obnavljanje in poživljanje
delovanja društva. Niso pa zamolčali
tudi poraznih razmer, v katere jih je po¬
tisnilo duhomorno vzdušje pod oblast¬
jo komunizma. Ta je hotela narediti iz
vseh narodov le eno jugoslovansko na¬
cijo in je bila do takšnih skupin seveda
neprijazna.

Društvo je danes „ kulturna ambasa¬
da Slovenije“ in predstavlja Slovencem
tam domovino v malem. Vsakemu roja¬
ku želi biti v oporo. Obnovili in poživili
so naslednje kroge kulturnega delova¬
nja društva: imajo pevski zbor, literar¬
no skupino, knjižnico, pouk slovenske¬
ga jezika, slovensko mašo dvakrat na
mesec. Prav tako pa vodstvo poudarja
društveno nalogo in svoje poslanstvo,
da vsakemu zainteresiranemu predsta¬
vijo svojo drago domovino Slovenijo. V
ta namen so se od leta 91 naprej po¬
množile na pobudo društva najrazlič¬
nejše oblike sodelovanja med kulturni-

34

ma skupinama iz Slovenije in Hrvaške.

V društvu samem se je marsikaj
spodbudilo ob spremembah zadnjih
let. Začutili so potrebo po večji medse¬
bojni povezanosti, ker so postavljeni z
ustanovitvijo novih držav v povsem
novo pravno situacijo. Zato so že leta
91 sprejeli nov statut in pravilnik dela.
Društvo je s tem določilo svojo prven¬
stveno nalogo v kulturnem delovanju.
Tako se je poživilo delo v skupinah, ki
je stalno obstajalo ali pa so ga obnovi¬
li. Te skupine so: mešani pevski zbor,
gledališko-dramska skupina, literarno-
scenska skupina, športna, glasbena
(orktester harmonikarjev), plesna,
rock’n'roli in samostojna skupina štu¬
dentov. V letu 92 so obhajali in prazno¬
vali slovenski kulturni praznik, spomni¬
li so se obletnice smrti Dunant Henry-
ja, ustanovitelja humanitarne organi¬
zacije Rdeči križ, dan slovenske držav¬
nosti, 130-letnico smrti škofa A. M.
Slomška. Organizirali so nastope ne¬
katerih glasbenih skupin v Zagrebu:
koncert Glasbene akademije, moški
pevski zbor „Rogaška Slatina", oktet
ljubljanskih bogoslovcev, . . . Vsako
leto imajo najmanj eno gledališko
predstavo. Pripravili so spet razstave,
literarne večere s slovenskimi pesniki
ali pisatelji, predavanja.

Stiki z matičnim narodom se krepijo
seveda tudi z nastopi na raznih prire¬
ditvah v Sloveniji. Predvsem so seveda
to nastopi kulturniških skupin. Zavzeli
so se pa tudi za sodelovanje in zasto¬
panje Slovencev na Hrvaškem pri Sve¬
tovnem slovenskem kongresu in dru¬
gih ustanovah, ki so si zadale nalogo
ohranjevanja in podpore slovenstvu in
Slovencem v domovini in izven nje. Po¬
sebej društvo skrbi za slovenske štu¬
dente v Zagrebu. Navezali so stike z
Univerzo in študentsko organizacijo v
Ljubljani. Nastal je Klub študentov, ki
bo zastopal interese študirajoče slo¬
venske mladine in bo nastopal samo¬
stojno v okviru društva. Uspelo jim je
navezati stike tudi z mednarodnimi
študentskimi klubi in združenji tako v
Trstu in na Dunaju.

Društvo je dalo tudi pobudo za do¬
govor med vsemi slovenskim društvi o
Zvezi Slovencev v R. Hrvatski. Usta¬
novljena je bila že lani. Cilj delovanja
Zveze je seveda medsebojna pomoč
društev v nalogah, ki jih nosijo za Slo¬

vence v tej državi. Sedež Zveze je na
Reki, prvi predsednik je g. Vinko Ži-
bert, podpredsednik pa g. Bogdan
Rupnik, ki je obenem tudi predstavnik
Zveze v Svetu nacionalnih manjšin pri
Uradu za mednacionalne odnose
vlade R. Hrvatske. Deluje pa Zveza po
statutu, ki vključuje zahteve društev —
članov. Finančno podporo ima iz Skla¬
da R. Hrvatske in deloma iz Zveze kul¬
turnih organizacij Slovenije.

Razposlali so svojo brošuro na pre¬
cej slovenskih središč po svetu. Njiho¬
vo dosedanje izkustvo pa pove, da bo
treba najbrž kar nekaj časa gojiti potr¬
pežljivo vztrajnost, da se vzpostavijo
pravi stiki in žive vezi s slovenskimi
skupinami po svetu.

(nadaljevanje z 31. strani)

vice na volitvah igrali pomembno vlogo
trije dejavniki: podaritev slovenskega
državljanstva 165.000 ljudem z  juga,
80.000 članska borčevska organizaci¬
ja z njihovimi družinami in podkupljena
občila.

Povprečna plača novinarja v Sloveni¬
ji je okoli 1000 mark, medtem pa Ku-
čan-Drnovškovi propagandisti preje¬
majo od 3000 do 4000 mark mese¬
čno. Vsako dejstvo so bombardirali,
dokler ga niso spremenili v laž, iz laži
pa delali resnico, da ne omenjam brez¬
končnih pohval Kučanovi in Drnovškovi
politiki brez kritične analize njihovih
preteklih zavezništev.

Minula sorazmerna blaginja se pripi¬
suje nekdanjemu sistemu in se skoraj
molči, da zanjo narod že plačuje. Ne¬
kritično se sprejema dejstvo, da je bila
blaginja pridobljena z goljufijo in pre¬
varo, kar se že maščuje. Slovenska
življenjska raven bi morala biti enaka
avstrijski, pa so bili Slovenci zaradi ko¬
munizma, kljub navidezni blaginji,
vedno siromaki. Zakaj občila o tem
molčijo?

• ZNAČAJ POSLANCEV

Večina neukih in politično nevednih
ljudi je izbirala kandidate po njihovi po¬
pularnosti (ki so jo ustvarila občila), po
značaju, po nastopu, po izgledu in še
drugih nepomembnih merilih.

Govori se, da so za Kučana delali
propagando celo nekateri župnijski
sveti, da se je ženica izrazila, da (je
glasovala za Kučana, ker da) ji je on
dal pokojnino in ker so mu bila na tele¬
viziji stavljena neprijetna vprašanja.
(Se ji je zasmilil?) Priljubljenost ali celo
odvratnost politika je pri poslancu de¬
jansko nepomembna, pomembno je
njegovo politično prepričanje. To se
po večini odraža v pripadnosti k stran¬
ki. Zato je v demokraciji pomembna
pripadnost stranki, ne pa, kako zna po¬
litik vrteti jezik in kako je lep.

• 45 LET LEVIČARSKE POLITIKE

Logika bi povprečnemu človeku na¬
rekovala, da se po dolgem enoumju
mora spremeniti smer in vodstvo. Tudi
obleka po stalni uporabi smrdi, po več¬
nem pranju se pa strga. Da slovenski
volilec ni prišel niti do tega uvida, je
nezaslišano. Demokracija in stran¬
karstvo se izboljšujeta predvsem z za¬
menjavami.

Kdor je prepričan, da komunizem ni
odpovedal, mu ni pomoči. Dokaz je že
v tem, da tudi prenovitelji ne marajo
biti komunisti. Trdilo se je, da desnica
nima preverjenih in znanih politikov.
Kako naj bodo to, ko jim komunisti niso
pustili do oblasti dolgih 45 let. Sicer
pa, kako naj vemo, kakšni so, če jih
ne preizkusimo?

Cvetko Falež  — SLOVENEC, Ljublja¬
na, 20. 2. 93.

35

oglasi

• DRAGI ROJAKI, POTUJETE V ITA¬
LIJO? Na pragu domovine, v sre¬
dišču stare Gorice, ob lepem dre¬
voredu Corso Italia, Vas pričakuje¬
mo v PALAČE HOTELU***, najbolj¬
šem in največjem hotelu v mestu.
Najmodernejši komfort (kopalnica,
telefon, radijski sprejemnik, barvna
televizija, mini bar, klimatizacija). Ro¬
jaki imajo 15 % popusta. — PH-
PALACE HOTEL***, Corso Italia 63,
1-34170 GORIZIA, tel. 0481 /82 166,
telex 461154 PAL GO I, fax
0481 / 31 658.

V večnem mestu Rimu pa Vam je na

voljo HOTEL EMONA***, prav tako z
vsem komfortom (kopalnica, telefon,
radijski sprejemnik, barvna televizija,
mini bar, klimatizacija), sprejelo pa
Vas bo slovensko osebje. Rojaki
imajo 15% popusta. — HOTEL
EMONA***, Via Statilia 23, 00185
ROMA, tel. 06 / 7027827 / 70227911,
fax 06 / 7028787. — Pričakujemo
Vas! — Lastnik obeh hotelov: Vinko
Levstik.

• Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV
v domovino se Vam toplo priporoča¬
mo. — Obrnite se na naslov: Gebr.
HORŽEN, Mobeltransporte, Herder-
strabe 36, D-4010 Hilden bei Dus-
seldorf. (Telefon 021 03/44562).
— Informacije dobite pismeno ali
po telefonu v slovenščini ali nem¬
ščini.

• RAČUNALNIKI: Sinclair 48 K DM
245,—. Vse vrste Commodore,
Schneider, Atari RADIOAPARATI, AV¬
TORADIO Hi-Fi. Razni stroji in orodje.
Eksportni popust. — Jode Discount
Markt, Schvvanthalerstr. 1, 8000
Munchen 2, BRD.

• Pri Rogaški Slatini PRODAM staro
hišo s 6 a zemljišča. Cena po dogo¬
voru. — Informacije v Nemčiji po te¬
lefonu 0711 - 55 25 53.

• V Petrovčah pri Celju PRODAM
enostanovanjsko hišo v končni fazi
izgradnje. Cena 150.000,— DEM. —

Informacije v Sloveniji (063) 21 230;
informacije v Nemčiji (0711) 75 56 58.

• V Ledineku pri Lenartu na
Štajerskem PRODAM novo stano¬
vanjsko hišo s 47 ari ohišnice. Kraj
je oddaljen od mejnega prehoda
Cmurek 7 km (zaradi odhoda v Ame¬
riko). — Informacije na tel. v Nemčiji
0711 -25 71 208.

• Župnijski urad Kranj PRODAJA v
Kranju, v neposredni bližini centra
hišo in vrt v izmeri 1100 m 2 . — Infor¬
macije po tel. 064 / 222 422 ali pis¬
meno na Župnijski urad Kranj,
Tavčerjeva 39, 64000 Kranj, Slo¬
venija.

Če potujete v Munchen,
Vas pričakuje
HOTEL ERBPRINZ
Sonnenstr. 2, 8000 Munchen 2
tel. 089/59 45 21.
Družina Zupan

r • :  i

PREVODE DOKUMENTOV, ki jih potrebujete za sklenitev zakona, vam radi poskrbijo slovenski duhovniki. Obrnite se vedno
na najbližjega.

ZA CERKVENO POROKO potrebujete krstni list, ki ni star več kot tri mesece: Javite se en mesec pred poroko pri duhovniku,
ki vas bo poročil, da lahko uredi oklice in dokumente in se zmeni s krajevnim župnikom za kraj in čas poroke.

NA VSEH URADIH, kjer vas sprašujejo po narodnosti ali državljanstvu, povejte, da ste Slovenci. Pri izpolnjevanju vseh formularjev
napišite pri rojstnem kraju vedno: Slovenija.

MALE OGLASE sprejema uredništvo „Naše luči" do 5. v mesecu pred naslednjo številko: Oglasi smejo obsegati največ 100
besed. Za vsebino oglasov uredništvo ne odgovarja. Cenik malih oglasov: Minimalna cena (do 20 besed) je: 200 avstrijskih
šilingov, vsaka nadaljnja beseda pa 5 avstrijskih šilingov (ali pa enaka vrednost v drugi valuti). Oglase je-treba vnaprej plačati.
Uredništvo posreduje le naslov oglaševalca, na druga vprašanja glede malih oglasov ne odgovarja. Kdor hoče zvedeti za naslov
oglaševalca, naj pošlje v pismu v denarju ali v mednarodnih poštnih kuponih pristojbino za dvoje pisem za tujino.

o

vsaj majčkeno se nasmejčkajte!

„Ah, mojster," sanja dama na
obisku pri slikarju v njegovi delav¬
nici. Ja čudovita krasota barv!
Kako srečna bi bila, ko bi je lahko
odnesla nekaj s seboj!"

Jo srečo boste doživeli, saj sedi¬
te na moji paleti."

o

Pogovor v cvetličarni.

„Ali so rože narejene umetno?"

„ Naravno."

„ Naravno?"

„Ne, umetno."

,Kako torej: naravno ali

umetno?"

„Naravno, da umetno."

o

Psihiater bolniku: „Že deset let
vas zdravim proti občutkom krivde,
pa se zaradi takšne malenkosti, ki
ste mi jo povedali, še vedno počuti¬
te krivega. Tega bi vas moralo biti
sram!"

o

Psihiater je pacienta preiskat in
napisat diagnozo: „Obseden od
dela." Da si je lahko plačal zdravlje¬
nje, je moral pacient poiskati še
eno službo.

o

Kapitan podmornice je hotel
preizkusiti posadko pri strojih in ji
je zaukazal največjo hitrost. Potem
je dal povelje, naj podmornico v
hipu ustavijo. Ukaz so izpolnili.

Po zvočnikih jih je kapitan pohva¬
lil: ,Govori kapitan. Mornarji pri
strojih ste nalogo odlično izvršiti.
Podmornico ste ustavili v 55 se¬
kundah in 5 stotinkah."

Nato se je zaslišal po zvočnikih
glas: „Govori glavni kuhar. Ko se je
podmornica ustavila, so šli vaši
zrezki in krompir kar naprej. Nocoj
bo mrzla večerja."

o

Potnik v vlaku je naročil za po ko¬
silu jabolčno pito. Natakar mu je
povedal, da je nimajo.

„ Kaj," je šel potnik v zrak,  „ nima¬
te sadne pite? Sem ena vaših
najboljših strank: vsako leto orga¬
niziram za tisoče turistov izlete z
vlakom."

Na naslednji postaji je šel nata¬
kar kupit pito v postajno slaščičar¬
no in /o potem nesel potniku na
vlak: „Šef kuhinje je spekel tole
sadno pito posebej za vas."

„ K vragu s pito!" je zarohnel pot¬
nik. „Rajši sem jezen."

o

V Las Vegasu, kjer so velike
igralnice na srečo, se je tujcu
približal neki moški in mu rekel: „Ali
bi mi lahko dali 25 dolarjev? Brez
prenočišča sem in že dva dni
nisem jedel."

„ Kako naj vem, da ne boste tega
denarja zaigrali?" ga je ta vprašat.

„Ne bom ga. Denar za igranje
imam že tu v žepu."

o

Ko je v Sovjetski zvezi še vladala
partija, je ruska delavska delegaci¬
ja obiskala tovarno v Detroitu v
ZDA.

Vodja delegacije je vprašal ame¬
riškega delovodjo, koliko ur na te¬
den dela ameriški delavec.

,Štirideset.“

,Pri nas pa po šestdeset."

„V naši tovarni bi delavcev nikdar
ne pripravili, da bi delali toliko ur.
So namreč komunisti."

o

Lovca sta začela drug proti dru¬
gemu pravdo.

Eden od njiju je vprašal svojega
odvetnika, če ne bi bilo dobro pos¬
lati sodniku par jerebic.

„Bog ne daj! Ta sodnik je abso¬
lutno nepodkupljiv. Če to storiva,
bova pravdo gotovo izgubila."

Pravdo sta dobila. Lovec je pova¬
bil odvetnika na večerjo in se mu
zahvalil za nasvet glede jerebic.

..Veste, jerebice sem sodniku
vseeno poslal," je povedal odvet¬
nik, ,a ne v vašem imenu, ampak
v imenu lovca, ki je potem pravdo
izgubil. “

o

Niagarskim slapovom ne vzame¬
te prav nič njihove veličastnosti, če
vanje pljunete. Nekateri ljudje so
tako majhni, da njihove žalitve ne
morejo niti užaliti.

o

Umrl je milijonar.

Vdovo so ljudje vprašali, koliko je
zapustil.

„Vse,“ je rekla.

Erscheinungsort: Klagenfurt
Verlagspostamt: A-9020 Klagenfurt
Viktringer Ring 26
P. b. b.

SLOVENSKI DUHOVNIKI PO EVROPI

ANGLIJA

Stanislav Cikanek, 62, Offley Road, London SW9 OLS. (Tel. 071-735-6655).
AVSTRIJA

P. mag. Janez Žnidar, minorit, Mariahilferplatz 3, A-8020 Graz.

(Tel. 0316 / 91 31 69 - 37).

Ludvik Počivavšek, KirchenstraBe 1, 4053 Haid bei Ansfelden.

(Tel., 0 72 29 / 88 3 56 - 3, samo ob petkih popoldne in ob sobotah).
Anton Steki, Einsiedlergasse 9—11, 1050 Wien. (Tel. 0222/55 25 75).

Slov. pastoralni center, Einsiedlergasse 9—11, 1050 Wien. (Tel. 0222/55 25 75).
Janez Žagar, Herrengasse 6, A-6800 Feldkirch, Vorarlberg.

(Tel. 05522 - 73 1 00 ali 05522 - 34 85-0).

Slovenski dušnopastirski urad, Fridtjof-Nansen-Str. 3, 9800 Spittal/Drau.
BELGIJA

Vinko Žakelj, Guill. Lambert laan 36, B-3630 Eisden. (Tel. 0032/89/76 22 01).
Kazimir Gaberc, 10, rue de la Revolution, B-6200 Chatelineau (Belgique).
(Tel. 071 - 39 73 11).

FRANCIJA

Prelat Nace Čretnik, Slovenski dom, 3 Impasse Hoche, 92320 Chatillon.

(Tel. (1) 42 53 64 43 - fax (1) 42 53 56 70).

Martin Retelj, 3 Impasse Hoche, 92320 Chatillon (Tel. (1) 42 53 64 43).
Silvester Česnik, 3 Impasse Hoche, 92320 Chatillon (Tel. (1) 42 53 64 43)
(maj—oktober: 10 rue de FEgalite, 65100 Lourdes. Tel. 62 94 05 30).
Stanislav Kavalar, Presbytere Ste. Barbe, rue de Lens, 62680 Mericourt.

(Tel. 21 70 91 88).

Anton Dejak, 9 rue Saint Gorgon, 57710 Aumetz. (Tel. 82 91 85 06).

Jože Kamin, 14 rue du 5 Decembre, 57800 Merlebach. (Tel. 87 81 47 82).
Frangois Pavalec, 17 rue de Sospel, 06300 Nice. (Tel. 93 56 66 01).
NEMČIJA

Msgr. dr. Janez Zdešar, Rosenstrafie 26, 8011 Heimstetten b. MOnchen.

(Tel. 089 - 90 30 050).

Martin Horvat, Kolonnenstrafie 38, 1000 Berlin 62. (Tel. 030 - 788 19 24,
telefax 030 - 788 33 39).

Slovenska katoliška misija, Kolonnenstrafie 38, 1000 Berlin 62.

(Tel. 030 - 784 50 66).

Janez Pucelj, Oskarstr. 29, 4200 Oberhausen 11. (Tel. 0208 - 64 09 76).
Stanko Čeplak, diakon, Oskarstr. 29, 4200 Oberhausen 11. (Tel. 0208 -
64 09 76).

Martin Mlakar, Moltkestrafie 119-121, 5000 Koln 1. (Tel. 0221 -52 37 77).
Janez Modic, 6000 Frankfurt 70, Holbeinstr. 70. (Tel. 069 - 63 65 48).
Bogdan Saksida, 6800 Mannheim 1, A 4, 2. (Tel. 0621 - 28 5 00).

Stanko Gajšek, 8070 Ingolstadt, Feldkirchnerstr. 81. (Tel. 0841 - 59 0 76).
Ciril Turk, 7000 Stuttgart 1, Stafflenbergstr. 64. (Tel. 0711 - 23 28 91).

Janez Demšar, Urbanstrafie 21, 7410 Reutlingen 1. (Tel. 07 1 21 -44 7 89).
Župnijska pisarna Slow. kath. Mission, Kramerstrafie 17, 7410 Reutlingen 1.
(Tel. 07 121 - 45 2 58).

Jože Bucik, 8900 Augsburg 22, (Goggingen), Klausenberg 7 c.

(Tel. 0821 - 97 9 13).

Slov. dušnopastirski urad, 7900 Ulm, Olgastrafie 137. (Tel. 0731 - 27 2 76).
Marijan Bečan, Liebigstr. 10, 8000 Munchen 22. (Tel. 089 - 22 19 41).
NIZOZEMSKA

Vinko Žakelj, Guill. Lambert laan 36, B-3630 Eisden. (Tel. iz Nizozemske:

09 - 32 11 76 22 01).

ŠVEDSKA

Jože Drolc, Parkgatan, 14, 411 38 Goteborg. (Tel. 031 - 11 54 21).

ŠVICA

P. Robert Podgoršek, Seebacherstr. 15, Postfach 521, CH-8052 Zurich.

(Tel. 01 - 301 44 15 in 01 - 301 31 32).

Pisarna Slov. misije, Schaffhauserstr. 466, Postfach 771, CH-8052 Zurich.

(Tel. 01 - 301 31 32, Telefax 0041 1 / 303 07 88).

P. Damijan Frlan, Kapuzinerstr. 18, CH-4500 Solothurn. (Tel. 065 - 22 71 33).

KATOLIŠKO SREDIŠČE SLOVENCEV PO SVETU (Janez Rihar), SLO-61001
Ljubljana, Poljanska 2, tel. 061 / 454 246; 132 075; faks 446 135