kje najdemo moč in upanje Kriza – 18 Vzgoja, marec 2021, letnik XXIII/1, številka 89 Tečejo dnevi, tedni, meseci … Vsakdanja rutina je postala ozka, a varna steza čez stanje in doživljanje, ki nam je vsem neznano. Ostali smo doma, že drugič v obdobju enega leta, bolj ali manj opremljeni s tehnologijo, veščinami in predvsem z osnovnimi vrednotami, s katerimi moramo preživeti ta nenavadni čas. Mama od blizu – učiteljica na daljavo Dragica Šteh je učiteljica matematike na OŠ Stična. Ima 13 let izkušenj s poučevanjem na srednji šoli ter 7 let na osnovni šoli, je tudi ambasadorka Občine Ivančna Gorica na področju kulture. »Glej, veseliš še zvestobe v notranjosti, v skrivnostih mi daješ spoznanje modrosti.« (Ps 51,8) Utrinki iz domačega mehurčka V teh tednih sem predvsem to. Mama in učiteljica. V nekaj odstotkih sem tudi sode- lavka in prijateljica. To pa je približno vse. Številne druge, tako ali drugače dodeljene vloge so uvidevno stopile na stran in vsa- ke toliko časa pomahajo s spomini ali rahlo drznimi načrti za prihodnost. V naši hiši so doma trije šolarji, en dijak, ena učiteljica, en sodelavec občinske uprave in ena svetovalna delavka. Sedem je pravljično število. Samo ne v povezavi z internetom in razpoložlji- vo tehnologijo. Kar nekaj prilagodljivosti in iznajdljivosti je bilo potrebne, da smo vsem zagotovili ustrezen prostor in dostop do učilnice ter delovnega mesta na daljavo. Zdaj se vsako dopoldne s skoraj vsakega dela hiše sliši kakšna videokonferenca, po- sneto predavanje ali sodelovanje v razpravi s sodelavci. Ob tem se pripravljajo obroki, izvajajo se aktivnosti v zvezi s športom in umetnostjo, razrešujejo se drobne vsakda- nje težave, umirjajo se čustva, spodbuja se k branju in h kritičnemu razmišljanju. In včasih je precej glasno. In kdaj pridejo dne- vi, naelektreni od tišine. Ves čas pa se v živo krešejo mnenja in brusijo značaji. In vendar … Kot mama še nikoli nisem imela takšnega vpogleda v šolsko delo svo- jih otrok. Ob drugošolcu spoznavam male tiskane črke in pomembnost nazorne raz- lage pri matematiki. Pri šestošolki se čudim številnim priložnostim za preproste do- mače poizkuse, ki spodbujajo razmišljanje in na enostaven način dosežejo veličasten aha efekt. S sedmošolcem se pogovarjamo o vrednotah in etiki, raziskujemo Evropo in računamo odstotke. In novopečeni dijak, ki je komaj dobro zaslutil razsežnosti odho- da od doma, novega okolja, profesorjev in predmetov, nas dnevno seznanja z znanji, ki so povsem uporabnega značaja. Pravi kon- glomerat izkušenj in doživljanja. Če mi uspe ob svojem delu ustaviti korak (in predvsem misli), potem med reševa- njem nalog v delovnih zvezkih, prepisova- nju učne snovi in ustvarjanju ujamem tudi njihova dragocena razmišljanja, interese in skrbi. Hvaležno izhodišče za debate v dol- gih večerih. Poudarjam, s predpostavko, da nam uspe ustaviti korak. Pravi izziv je namreč pričakovanja sedmerice v hišnem mehurčku umestiti v vsakdanjik, kljub temu da se zdaj še mnogo bolje poznamo in da lahko že v odtenku glasu in telesni drži zaznamo, koliko je razpoloženjska ura in kakšno je vreme medsebojnih odnosov. Mimogrede, si predstavljate koliko možnih kombinacij medsebojnih odnosov je v dru- žini s 7 člani? Natanko 120. Dovolj manevra za druženje, medsebojno pomoč, pogovor, igro in žal včasih tudi za prepir. In če se je v prejšnjih, predkoronskih časih kdaj zgodilo, da me je v razredu kdo poklical »mami«, se zdaj doma zgodi, da me kateri od otrok po- kliče »učiteljica«. Foto: Petra Duhannoy kje najdemo moč in upanje Kriza – Vzgoja, marec 2021, letnik XXIII/1, številka 89 19 Izzivi učiteljskega dela Na drugi strani istega časa pa je moje uči- teljsko delo. In tu se spet pojavi število sedem. Tokrat v svoji izvorni simboliki. Toliko je namreč članov in članic našega matematičnega aktiva. V času poučevanja na daljavo smo uspeli vzpostaviti tesno sodelovanje, sinhrono delovanje in medse- bojno pomoč. Tako se na zaslonu odvrtijo načrti, delovne verzije priprav, ki jih sproti dopolnjujemo, ter skupno učenje o novih aplikacijah in orodjih za poučevanje mate- matike na daljavo. Naš dan se ves čas vrti v virtualnih spiralah, pogovoru, usklajeva- nju, reševanju takšnih in drugačnih izzivov. In kljub našim prizadevanjem se pri učnih urah večkrat zgodi, da se na zaslonu nari- šejo samo ikone z imeni in prečrtani mi- krofoni. Zdi se, da so učenci po novem letu obstali v nekem stanju učne hibernacije in je za motivacijo potrebnega čedalje več tru- da. Že v razredu je težko vsakemu posebej obzirno, a odločno odgrniti zavese nezani- manja, malodušja, vrzeli v znanju in vsak- danjih najstniških skrbi. Kaj šele na daljavo! Šli smo čez zanimive stopnje. Od začetnega adrenalina z zmagovalnimi slogani #zmo- remo, #vsebovredu in podobno, umirjene- ga tempa z ravno prav strateško razporeje- nimi urami in razlagami v živo do očitnega padca motivacije po novem letu. Kot da bi se obljube o vračanju v šolske klopi, ki so druga za drugo padale v vodo, zaletavale v zaledenela okna naših skupnih hrepenenj. Ob tem ne morem mimo rahlo tesnobne ugotovitve, da ko bomo šli nazaj, verjetno ne bomo šli nazaj, morda bomo šli nekako naprej ali nekam vmes … Vsekakor pa šola še lep čas ne bo takšna, kot smo jo poznali. In kot nam je, resnici na ljubo, skoraj vsem po vrsti že načenjala živce. Postavljala nam je preveč ovir in premalo priložnosti. Drug drugemu mentorji in sodelavci A zdaj, v času šolanja na daljavo, se zdi, da smo na vse tiste tegobe, pomisleke in vsa- kodnevno trkanje na vest tistih, ki odločajo, kratko malo pozabili. S pridihom pravljične nostalgije se spominjamo svetlih učilnic, vedoželjnih učencev, brezhibnih zvezkov, karizmatičnih učnih ur in še in še. Pozabili pa smo, da smo učitelji vse prevečkrat ujeti v kolesje birokracije, da svoj pedagoški eros z lahkoto prekrijemo s predstavitvijo in dr- snicami za rutinirano prepisovanje, da so učenci slabo motivirani za delo, da jim pre- verjanje znanja pomeni dodaten in sila na- dležen napor, da so v zvezkih skrivnostno prazni listi in v znanju razpoke, včasih celo kraterji neznanja. T orej, kam bomo šli, ko bomo zaprli zaslone svojih prenosnih računalnikov in ponovno stopili pred svoje učence? Bodo ti sploh še znali sedeti pri miru? Zdaj imajo namreč tudi med uro razlage v živo večinoma za- gotovljen svoj prostor, morda celo vrtljiv pi- sarniški stol; hladilnik in omara s priboljški sta tik za ovinkom; postelja pa se v kombi- naciji z ugasnjeno kamero in mikrofonom zdi najtesnejša zaupnica. Tako pač je. Na daljavo ne moreš zares po- gledati v oči. Na daljavo ne moreš doseči istega odziva, kot ga dosežejo neposreden poziv v razredu, vpogled v zvezek, takoj- šnja odprava napak in pomanjkljivosti ter občutek napredka. Na daljavo se vča- sih zdi, kot da stopicamo na mestu, kar se znanja tiče. Kje pa so vzgojne vrednote tega časa in novih okoliščin poučevanja? Zdi se mi, da smo drug drugemu postali mentorji in sodelavci v odkrivanju tistih odtenkov našega poklica, ki jih ni v opisu del in naših kompetenc. Zaznavanje stisk na daljavo. Prepoznavanje umika in ugaša- nja. Izbira smiselnih in spoštljivih metod za ponovno prižiganje iskric vedoželjnosti tudi pri najstnikih, devetošolcih, ki so z mislimi že nekje drugje. Prav oni mi v teh tednih postavljajo največje in najbolj is- kreno ogledalo. Napišejo mi, kdaj pri urah preveč hitim in kdaj med razlago pozabim, da so na drugi strani s svojim zvezkom in svinčnikom ter rahlo upehanimi možga- ni. Enako kot v razredu si dovolijo pustiti blizu in se nasmejati ob peripetijah dni, ki jih doživljamo vsak pri sebi, a precej po- dobno. In spravijo mi solze v oči, ko pre- berem odkrito pohvalo in iskreno zahvalo za nekaj, kar je pravzaprav moja službena, učiteljska dolžnost. Vrednote počasi, a vztrajno prihajajo v ospredje. Kot bi se stekale skozi filter ne- pričakovane preizkušnje in odlagale drobne bisere v zavetje misli in srca. Bisere s prvo- bitnim sijajem, ki je namenjen odkrivanju talentov, priložnosti in iskanju edinstvene poti, ki je po Božjem načrtu položena v vsa- kega posameznika. Priložnost za odkrivanje skrivnosti Naj se ob koncu spet vrnem na začetek. Na koncu te ozke poti se vendarle vidi svetil- nik. Prišel bo čas, ko bo šolanje na daljavo samo še oddaljen spomin. Že zdaj pa vem, da bom pogrešala naša skupna jutra z mo- litvijo in prošnjo k skrbno izbranim sve- tnikom tedna. Pogrešala bom jutranje pri- prave našega drugošolca, njegovo skrbno razvrščanje učbenikov, delovnih zvezkov po urniku posameznega dneva. Pogrešala bom to svojevrstno in neponovljivo eno- vitost družine in doma. In obenem upala, da bodo izkušnje, ki smo jih pridobili, vo- dile k dobrim spremembam in jasnejšim ciljem vzgoje in izobraževanja. Ti so prav- zaprav zelo zelo preprosti: naše otroke vzgojiti v poštene, delovne in odgovorne ljudi; jih izobraziti in jim pokazati pomen širine znanja, globine spoznanj in veličine ustvarjalnosti; in jim pokazati, kako zelo osrečujoča je zvestoba – najprej samemu sebi in svojemu poslanstvu, pa tudi vsem, s katerimi si delimo prostor in čas. Konec koncev je (bilo) biti doma tudi priložnost za odkrivanje skrivnosti, ki jih navdihuje Modrost. Foto: Nataša Pezdir