Štev. 6. V Ljubljani, 1. rožnika 1914. Leto XV. ¦"- ¦ »*» FR. ROJEC: Visoki gost. Mladinska dvodejanka. O s e b e : Sosetl, dve sosedi, kovač Matijec, Jurček, Katrica. I. dejanje. Na vasi. Prva soseda. Preljubi sosed, kam pa, kam odliajaš v praznični obleki? Tuj dečck prej je prišel k vain; kaj sel je ta povedal neki, da že za njim hitiš zdaj ti? Gotovo važne so stvari! Sosed. Seveda, skrbna mi soseda! Vsa naša hiša se zaveda, da danes prisijal je nam spet dan velikega pomena: drag znanec vrne se v naš hratn! Gostijo niu pripravi žena, jaz pa hitim naproti mu, da dolžno čast na poti niu kot hišni gospodar izkažem! 6 —h 122 «— Prpfl soseda. Že vem in prav nič se ne zlažem, ' če pravim, da vse dobro vem : . in še sosedam to povem! Sosed. Le brž zdaj po navadi svoji ; razbobnaj v vas novico to! A skoraj domišljiji tvoji z i-a se bo smejal nekdo! Prva soseda. Nič se ne jezi, sosed mili, četudi drugi zdaj storili uijudnost botno in dolžnost, ko pride tvoj visoki gost! Sosed. O, saj jaz prav nič ne jezim se; jezila ti se boš, bojim se! (Odide.) Prva soseda (zarnahne z roko za njim). Le pojdi, pojdi, t\ stiskač, ki treseš že se, če berač za dar neznaten te poprosi! Ni čudno, da bogat tako si! Druga soseda, (ki se ji medtem približa). Hehe, kdor stiska, ta ima! Prva soseda. A njetnu treba ni stiskati; zemlje, denarja in blaga ima kot naš graščak bogati in on po stricu, ki sedaj povrača se v svoj rojstni kraj, miljone lahko še dobi in še bolj se obogati! Druga soseda. Kaj, stric njegov, ki je našel v Ameriki bil zlato žilo, sedaj bo v našo vas prisel? Od kod imaš to poročilo? —« 123 «— Pmz soseda Pač tudi ti si čula že, kar tu otroci govore, da natnreč zlati stric proda svoj rudnik in se pripelja domov v kočiji pozlačeni! Prej pa je sosed rekel meni, da danes že bo sem dospel in v dom mu stopil znanec dragi. A da denar njegov imel hitreje v svoji bi bisagi, prilizovat se mu je šel... Druga soseda. Hehe, tak znanec pozlačeni bil drag in ljub bi tudi meni! Prva soseda. Hm! Ali misliš, da bi jaz branila se in proč bežala, če vrgel bi zlata med nas?! Jaz tudi bi ga pobirala! Druga soseda. Pač bi ne bilo to slabo; pornagano bi nam bilo, ki se s pomanjkanjem borimo in le težko denar dobimo! Prva soseda. Boji se menda sosed skopi, da to zares se nam zgodi, ko bogatin med nas spet stopi, rojake, znance mladih dni; pa se podviza mu naproti, da ga oskube že na poti! Druga soseda. Fej, to pa res je zanj grdo! Prva soseda (pokaže v stran). Glej, že otroci se tako za kruhek morajo truditi, po gričih in rebreh strmih za jagodami se plaziti —+' 124 .«— in daleč v trg nositi jih, da kak božjak dobijo zanje! Jurček, Katrica (prideta medtem po stranski poti v vas in se ustavita. Jurček ima jagode v kozolcu. a Katrica v pletenici). , Jurček. A danes pa bolj srečen dan je za naju, ki sva že oba prodala jih kar tu doma! Druga soseda. Kako? Saj polni še obema posodici sta do vrha! Jurček. (pokaže krono). Poglejte, kaj mi pest objema! Kar celo krono sosed dal za jagode je in dejal: »Zdaj pa jih k nam domov nesita in moji ženi izročita!« ¦ Prva soseda. Kje sosed vaju je našel? Katrica. Po cesti, ki tja v mesto pelje, nasproti nama je dospel. Prva soseda. Aha! Na kolodvor odšel je! Oddajta jagode tedaj in tam novic vjemita kaj! Jurček, Katrica (odideta v sosedovo hišo). Prva soseda. Zdaj spet imam več pojasnila: domov on strica pripelja, za gosta tega pa rabila bo žena jagode doma! (Dalje.)