Domači obrazi. 
Mlekarice iz goriške okolice. 
Boj za košček kruha je trd. Vsak* 
do si ga služi, kjer in kakor more. 
Goriška okolica je imela nekdaj iz* 
redne ugodnosti v prvem sadju in 
zelenjavi. Celo Dunajčani so po* 
znali prvi goriški grah in črešnje. 
Dandanes so razmere drugačne. 
Kar gre v prodaj, gre v Gorico. 
Važen vir dohodkov za goriške 
okoličane pa je prodaja mleka. Ta* 
ko se je tekom let izobličil prav po* 
sebni tip žensk, ki dan na dan pe« 
ljejo, vozijo in nosijo v Gorico 
mleko. Celo Furlani jih nazivajo z 
izrazom »mlecarsa«. Povečini so to 
naša pridna dekleta in žene, ki v 
ranih jutranjih urah potiskajo vo« 
zičke in vozijo na njih velike ko* 
siterne »čutare« mleka. Že prejšni 
večer zberejo mleko pri sosedih. 
Komaj se zdani že odhajajo iz 
vasi, včasih dve do tri ure daleč. 
Po zimi in v jeseni ta pot nikakor 
ni prijazna. Blatna cesta, mraz, dob 
ga pot itd. niso za mehkužne ljudi; 
treba je marsikaj potrpeti. Pa tudi 
v zeleni spomladi in v vročem po« 
letju ne hodijo mlekarice »na Iz« 
prehod«. Dolgo v noč morajo delati 
na polju, rano v jutro tovorijo v 
Gorico in ob 9h dopoldne jih že 
spet najdeš na njivi, kjer delajo 
celi božji dan. 
Pa vendar je njihova pot včasih 
vesela. Zberejo se mlade sosede in 
skupaj jo mahnejo med smehom in 
čeberanjem v mesto. Potoma si 
pripovedujejo sanje odkrivajo na« 
lahko srčne tajnosti in seveda — 
udarijo z jezički včasih tudi po 
drugih. Evine hčere so pač povsod 
enake! Tako srečuješ ob jutranji 
zori, še predno je solnce vstalo izza 
Čavna dekleta in žene z jerbasi 
na glavi, z vozički pred seboj in s 
čutarami v rekah. Ko pridejo v 
mesto »gospoda« še spi. Večkrat 
je treba klicati zaspane meščanke, 
da sprejmejo mleko. Urno obreden 
jo mlekarice vse svoje odjemalke 
in odmerijo z merico mleko. Nato 
hite še na trg, kupijo naročeno bla« 
go in se zopet vračajo nazaj v do« 
raove. kjer jih čaka nujno delo. 
Med mlekaricami opaziš tudi 
blede suhe žene, ki so morale pu« 
stiti doma kopico otrok, da jim s 
trpljenjem služijo kruh. Ni pri« 
jetna njih služba. Bog ve, koliko« 
krat so že pretolkle trdo cesto — 
za otročiče. 
Gorica dobiva v jutranjih urah 
prav izraziti slovenski značaj. V 
goriškem narečju slišiš govoriti po 
ulicah in trgih. Žalibog, da je ta 
govorica tako zelo namešana s 
tujkami in — kletvino. Okolu osme 
ure pa se okolica umakne mestu. 
Nešteti otroei zavalovijo po mestu 
in naša govorica — utihne. Le v če« 
trtkih srečuješ naše ljudi na sejmu.