~~ •¦"¦¦i;Pia™Hnmp
2. STRAN
STRAN 3
uvodnik
•
MANKO ZASTAVITVE IN IZVEDBE
Preteklosti zapisana sreda, 14. oktober, je prinesla kulminacijo prizadevanj in poizkusov, da se na problemski konferenci ZKS o akcijskih nalogah komunistov pri uveljavljanju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov v visokošolskih OZD in njihovih združenjih doreče in zapiše še zadnje besede akcijskemu programu. Vprašanje, kaj je doživelo svoj višek in kako so se posamezni prispevani deli soglasno ali v nasprotovanju združili v udarno akcijsko kladivo, ostaja odprto in s svojo visečo vprašljivostjo opozarja na pogojnost sprejetih sklepov.
Komunisti na Univerzi Edvarda Kardelja so se svoje dolžnosti morali lotiti in zato bomo skušali osvetliti to, kar so kot povzetek svojih aktivnosti lahko predstavili. Govorili bomo o ,,Predlogu tez za problemsko konferenco...", ,,Poročilu Univerzitetne konference ZKS", »Oceni idejno političnih razmer v visokem šolstvu" in še o nekaterih prispevkih.
Na 4. seji UK ZKS, v ponedeljek, 12. oktobra (samo dva dni pred »Problemsko konferenco ZKS" !!!) so komunisti poskušali dodati piko na i svojim oz. rezultatom UK ZKS. Te pike pa na seji ni bilo moč natakniti, ker so pomanjkljivosti oblikovanja ,,Tez za problemsko konferencco...", kakor tudi ,,Ocene...", kričale v otipljivi formi tekstov in pogojevale krepko dopolnitev predloženih materialov.
Tu je tudi mesto, kjer naj vbode ost tega uvodnika in opozori na posledico zanemarjanja Sirokega pripravljalno akcijskega dela vseh komunistov Univerze in na posledice, ki jih omogoča in povzroča forumsko zbrana in le tu spisana ocena. V ,,Oceni..." lahko preberemo:
»Elementt za pripravo ocene $o bili razgovori univerzitetnega sveta in sekretariata UK ZKS z vodstvi visokoiolskih organizacij združenega dela (družbenopolitičnih organizacij in vodstvi samoupravnih organov), nadalje ocena postopka evidentiranja indivldualnih poslovnlh organov, ki so jih sprejeie posamezne VDO, problemi, obravnavani v OOZK visokošolskih organizaci) združenoga dela, ter že sprejete ocene na unlverzitetni konferenci ZKS za posamezna vpraianja.
Poskusili smo zajeti konki«tne probleme z namenom, da bi kritično dodatno spodbudili komunista v visokem iolstvu v boju za hitrejši razvoj samoupravnih družbeno ekonomskih odnosov in družbene praobrazbe vzgoje in izobraževanja ter raziskovalne dejavnosti in okrepili idejno politično vlogo zveze komunistov v posameznih okoljih."
Kljub dobrim namenom pa ob taki ,,Oceni..." ni bilo mogoče pričakovati drugačnega odziva, kakrSnemu smo bili priča na ponedeljkovi seji UK ZKS. Predstavniki posameznih VDO in UK ZSMS so oporekali podprtosti tez in ocene z resnično analizo konkretnih stanj na posameznih udih Univerze; tudi dokazali so lahko povsem nasprotno. (VTO - KEMIJA IN KEMIJSKA TEHNOLOGIJA).
Vendar dodajmo iz uvoda ,,Ocene..." še tole:
,,V pripravah ooene smo si prizadevali, da bo ocena čimbolj konkretna, da odraža specifične idejnopolitične probleme v posameznih okoljih in opozori na specif ičnosti v delovanju Ijubljanske Univerze in VOZD ter da bodovolj argumentirana in poglobljena."
Tej konkretnosti pa je bil na seji dodan le pečat zadovoljive splošnosti. Specifičnost posameznih okolij je bila deležna posebne ,,specif ičnosti" in ,,konkretnosti" ,,Ocene...".
Teksti in sklepi, ki bi morali nastati oz. se oblikovati po predhodno široko zasnovani akciji v posameznih 00 ZK na Univerzi, so tako dobili le ,,posebno delovno obliko". V tej »delovni obliki" naj bi pomenili začetek te množične razprave. Krog je tako spekulativno zaprt. Delo in rezultati, ki jih predstavljata teksta ,,0cena..." in ,,Teze..,." vzpostavljajo samozadostno krožnico, pot, ki se vrača na začetek in ne najde izhodišča. Konkretnost, ki si jo pripisujeta oba teksta, ni konkretnost, ki bi ju morala oblikovati. Le-ta bi oblikovala drugačno ,,Oceno" in ,,Teze". Iskati je potrebno spiralno nadgrajevanje, ki gradi edino na viru konkretnih problemov, na oceni in akciji vseh komunistov v posameznih udih Univerze. Poročila, ocene in mnenja vodilnih samoupravnih in družbeno političnih struktur ne morejo nadomestiti te nujne začetne točke. Zavedamo se potrebnosti delovanja forumov ZK na Univerzi, vsebine demokratičnega centralizma, pomembne usklajevalne funkcije in akcijske pobude, vendar pa še tako temeljito delo peščice komunistov v forumih ne more in ne sme nadomestiti dela komunistov celotne Univerze. ,,Konkretnost" sklepov ponedeljkove seje UK ZKS in njihova pojavna oblika v Poročilu UK ZKS na seji univerzitetnega sveta iščeta reiilno bilko v splošnosti »poenotenih staliSč".
Tako smo priča neki skupni splošni in osnovni začetni točki, točki, ki spregleda svojo neugodno zgodovino nastanka, da bi tako vzpostavila konkretnosti polno prihodnje delo.
Zalostno pa je ugotoviti, da »Poročilo UK ZKS", ki ga je prebral tov. Fajdiga na seji univerzitetnega sveta, ne presega dva dni prej podanega uvodnega referata tov. PuČka na seji UK ZKS, še več, dopofnjeno je le z odstavki in v celoto zvezujočimi popravki. Kakor da ni bila izrečena nobena pripomba. Še enkrat smo zaigrali znano farso. Časovna stiska zahteva hitro akcijo, povzroči ozko pripravljeno oceno, na koncu pa se tolažimo z obljubljeno in izzvano široko akcijo.
ŠTUDENTSKI MANKO IN MANIPULACIJA
Katera vloga je dodeljena tretjemu, tj. ŠTUDENTOM Univerze Edvarda Kardelja in Univerze v Maribom v: ,,0ceni". ,,Tezah", na 4. seji UK ZKS o nalogah komunistov pri uveljavljanju samoupravnih družbeno-ekonomskih odnosov - ta se je odvijala v ponedeljek, 12. 10. na 9. seji Univerzitetnega sveta Univerze Edvarda Kardelja v torek, 13. 10. na problemski konferenci CKZKS o isti temi - ta je bila v sredo, 14. 10. - katera vloga je torej dodeljena tretjemu, tj. ŠTUDENTOM, razen te, da so omenjeni kot sestavni del tripartitnega sistema?
Ocenjevani so le bežno in s splošnimi, že ustaljenimi normativnimi frazami, njihova ocena odnosov in sodelovanje v razpravi pa se omejuje na prispevke POSAMEZNIKOV, posameznih skupin, ki so posredniki izrekanja »študentovskih interesov". Forumi izrekanja ustrezno predelajo, predvsem pa morajo vanj vračunati podreditev argumentom močnejšega (glej zapisnik s seje predsedstva UK ZSMS Univerze Edvarda Kardelja z dne 8.10. 81 o posvetu predsednikov OO ZSMS: „... delegatski odnosi so Se zmeraj v povojih in ne živijo. Največji problemi ,... Študentska delegacija je velikokrat ,,povožena" tako s strani upravne strukture kot s strani pedagoških delavcev. Delegati uporabnikov zagovarjajo v večini primerov samo svoja lastna stslišča..." največkrat v imenu »poenotenja naporov, stališč, sil itd." ali pa ,,potreb združenega dela". V tem položaju je med študenti najbolj uporabljana rešitev privzemanje prepričanja, da se zaradi »neinformiranosti« nepoznavanja kompleksne problematike ne morejo spuSčati v javno razpravo. Če namreč izhajajo iz svoje (konkretne) situacije, iz družbeno-ekonomskih razmerij, ki določajo njegove pogoje — študij, bivanje, štipendiranje — izvejo najkasneje na problemski konferenci CK ZKS, da so to specifični probtemi, ki jih konferenca o akcijskih nalogah komunistov pri uveljavljanju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov v visokem Solstvu ne bo obravnavala, pač pa bodo kasneje organizirane posebne tematske konference in seje. Za koga velja v tem primeru: »Enostranski pristopi k "planiranju visokošolskega izobraževanja, bilo da gre za interese zgolj gospodarske prakse, šolskega sistemaali Študentov, ne morejo biti zadovoijive rešitve. (M. Fajdiga — Poročilo UK ZKS)"? Zadovoljtvo more biti fe manj, da je biia ena stran (namreč študentska) ie vnaprej opozarjana na meje možns diskusije, med tem ko so se nekateri razpravljalci neovirano spuščali v ireievantne podrobnosti, npr, v finančno poslovanje njihove VTOZD. Socialno ekonomskih
problemov študentov ne bodo ,,same po sebi" reševale načelne opredelitve združenega dela in subjektivnih sil, ki so na konferenci izrecno zahtevale akcijsko naravnanost Na vse to sta opozorila predstavnika UK ZSMS Univerze Edvarda Kardelja Mirjana Križman in Tomaž Krašovec (na seji UK ZSMS pa tudi SamoHribar), vendar se npr. novinarjem glasila SZDL DELO njunega prispevka ni zdelo vredno priobčiti niti v »povzetku nekaterih mnenj." Objavljeno je le mnenje predstavnice UK ZSMS Univerze v Mariboru: ,,Alenka Vindiš, študentka FSPN (? ), je opozorila na pojave, ki zavirajo nadaljnji razvoj samoupravne, politične in ekonomske preobrazbe študenta."
Forming
the stereotype.
RAZPRAVA ZA SEJO UK ZKS
IDEJNO-POLTnCNE    RAZMERE    NA   UNIVERZI   EDVARDA   KARDELJA   -    STALIŠCA   ZA KONFERENCO UNIVERZTTETNEGA KOMITEJA ZVEZE KOMUNISTOV
Na Ijubljanski Univerzi je okoli 4000 članov Zveze komunistov, od tega pieko 3000 študentov, vendar pa tako same organizacije ZK kot tudi organizacije ZSMS ugotavljajo, da le manjS del komunistov opravičuje svoje članstvo v ZK z akthmim delovanjem v delegatskem sistemu na Univerzi. To se kaže v prvi vrsti v vehki pasivnosti članov tei s tem tudi v zelo Sbki akcijski sposobnosti osnovnfli organizacij (CX)) ZK, ki stojijo ob rtrani oziroma niso sposobne uspešnega spoprijema z nakopičenimi protislovji na Univeizi. Ta protislovja nikakor ni moč naprtiti na pleča trenutne gospodarske situacije, saj so pojavne oblike teh protislovij znane in problematizirane že vrsto let in so bili med drugini tudi podrobneje predstavljeni pred dvemi leti v oceni idejno-politične situacije na ^ubljanski Univerzi, ki jo je pred dvema letoma sestavila Univerzitetna konferenca ZSMS in katero je potem sprejela tudi UK ZKS.
Že v takratni oceni so bili izpostavljeni naslednji problemi:
neustrezni študijski pogoji /velika razdrobljenost študijskih programov, velike skupine študentov, kar je
onemogočalo  poglobljeno  študiranje,  slabi pogoji za raziskovalno dejavnost, zelo dragi  študijski
pripomočki, še posebej literatura in podobno/.
stanovanjska problematika, ptedvsem podnajemništvo in počasna rast študentskih domov
neustrezna socialna sestava študirajočih, ki predstavlja rekrutacijo vi§ih slojev slovenske družbe, na to pa
se deloma navezuje tudi nemarksistična naravnanost študijskega procesa
velika selekcija študentov v prvih letnikih študija
neurejenost študijskih praks, ki so preslabo povezane s samim študijem, fe posebej pa se ta problem
pojavlja v primeru mladinskega prostovotjnega dela, kjer so se tudi zaradi nepovezanosti le-tega s samim
študijem študentje le redko udeleževali mladinskih delovnih akcij
vzadnjem času vse bolj naraščajoča biezposelnost med diplomanti višjih in visokih šol.
Vsi ti probtemi tvorijo tisto okoge, v kateiem nastaja idejno-politična klima med študenti, mimo katere ne moremo, ko ocenjujemo družbeno-ekonomske odnose v visokem šolstvu in ko pripravljamo akcije za izhod iz nastale krize.
Uredništvo
CGMlCkL,
Predsedstvo UK ZSMS meni, da so omenjeni problemi resda v piecejšnji meri posledica nerazvite svobodne menjavc dela v visokem šolstvu, vendar pa prav zato nosijo odgovornost subjektivne sife, še posebej pa Zveza komunistov, ki kljub svojemu številnemu članstvu in že daij časa znanim slabostim ni uspela organizirati učinkovite akcije za dosego sprememb, piedvsem pa ni uspela razviti delegatskih odnosov.
Mestni komite ZK je konec junija sprejel oceno idejno-političnih razmer v visokemšolstvu,vendar pa je ta ocena priSa v javnost, s tem pa tudi do predsedstva UK ZSMS, šele konec septembra.
Predsedstvo Univerzitetne konference je na svojih zadnjih dveh sejah izreklo pieoej pomislekov glede te ocene.
Prvi pomislek je, zakaj je bila tako pri pripravi te ocene kot pri razpravi o njej ignorirana mladinska organizactja. Nasploh je precej nespiejemljiv način, ki je bil ubran pri pripravi te ocene, saj taka ooena ne more temeljiti le na mnenjih vodstev posameznih visokošolskih organizacij (VTO). Tak način kaj hitro pripelje do enodimenzionalnih in tudi posplošenih ocen, ki dajejo precej izkrivljeno podobo prave situacije. Prav s takim načinom dela se kiepi forumsko delo in z njim tudi odtujenost baze od vodstva, s tem pa tudi nezmožnost učinkovite demokratične akcije.
Drugi pomislek pa se združuje v vrsti konkietnih pomiskkov oz. nestrinjanj, saj je moČ potrditi oceno, da je zaradi forumskega sprejemanja ocene priSlo do vrste posplošenih in s tem neresničnih ocen.
Naj navedem nekaj najznačilnejših kritik, ki jih je imelo predsedstvo na to oceno. Na strani 25 je najprej govor o tem, kako se OO ZK v visokem šolstvu vse bolj uveljavljajo kot vodilna idejno-politična sila, da se izpolnjujejo metode in vsebine njihovega dela, da delujejo vse bolj samoiniciativno tef vse bolj postajajo nosilke družbeno-politične aktivnosti pri razvijanju samoupravnih odnosov!
Čeprav ocenjujemo, da se OOZK v visokem Solstvu vse bolj afirmirajo kot vodilna idejnopolitična sila, da se izpopolnjujejo metode in vsebine njihovega dela, da delujejo vse bolj samoiniciativno ter da vse bolj postajajo nosilke družbenopolitičnih aktivnosti pri razvijanju samoupravnih odnosov, se rezultati njihovega delovanja ne odražajo tudi v kadrovski krepitvi članstva, ker posvečajo temu Se vedno premajhno skrb.
Na naslednjih straneh pa potem lahko srečamo po vrsti ocene o nezainteresiranosti Itudentov komunistov za delo tako znotraj partijskih celic kot v mladinski organizaciji, potem o prenizki ravni idejnopolitične usposobljenosti, o šibkem in pomanjkljivem vplivu ZK znotraj društev, o pievladujočih idejno nesprejemljivih gibanjih med mladimi in podobno. K temu moramo dodati še piej navedena dejstva o najbolj perečih problemih visokega šoktva in tako pridemo do sklepa, da je ocena o 00 3C kot vodilnih idejnopolitičnih silah na Univerzi precej protislovna in dokazuje dvoje:
- da prevladuje precejšna potreba po tej vlogi in da se, zavedajoč se prave situacije, skuša izogniti direktnemu in edino možnemu logičnemu sklepu, ki je na voljo na podlagi povedanih in ugotovljenih dejstev v Oceni, da gre Ocena v tem celo tako daleč, da zvali kiivdo za pasivnost članstva, za idejno-politično neusposobljenost in podobno na ,,Studente", ki da tvorijo neko homogeno kategorijo! Tu je protislovnost Ocene največja, saj prav ti študentje, ki ,,ne«kažejo zanimanja" za delovanje v diužbeno-političnih organizacijah in tudi v delegatskem sistemu ne tvorijo nikakršne abstraktne kategorije, na katero se lahko brez konkretne odgovornosti zvali krivdo, temveč tvorijo tudi samo organizacijo Zveze komunistov, saj so njeni člani /pieko 3000 študentov je članov ZK/.
Nadaije Ocena pravi, da ZSMS ni uspela pritegniti mladih v delovanje svojih mehanizmov in se tudi ni uspela vključiti v razreševanje ključnih problemov mladih. Ocena vsekakor ni napačna, ni pa objektivna- Se posebej ni v skladu s temeljnimi načeli programske politike Zveze komunistov, kjer stoji, da morajo komunisti v prvi vrsti delati med množico, da se morajo v množičnih družbeno-političnih organizacijah boriti z demokratičnim: sredstvi za uveljavitev svoje programske politike. Če Zveza komunistov ocenjuje delo mladinske organizacije, potem pomeni /bi morala pomeniti/ ta kritika predvsem samokritiko same organizacije ZK. Pojrr.ovanje, da le ZSMS odpoveduje pri vključevanju in razreševanju mladinske problematike /saj, kakor smo slišali, so OO ZK uspešne v svojem delovanju/, pa močno diS po paternalističnem odnosu ZK do ZSMS, predvsem pa je v nasprotju s samimi temeljnimi načeli Zveze komunistov.
Poleg teh načelnih pomislekov pa ima predsedstvo UK ZSMS tudi vrsto konkietnih pripomb na to oceno.
Tako na primer se predsedstvo ne more strinjati z oceno na strani 27, da z delom 00 ZK, kjer so sekretarji študentje, ne moremo biti zadovoljni.
Z delom OOZK, kjer so sekretarji študentje, ne moremo biti zadovoljni. Te OOZK se vsebinskih vpraSanj visokoSolske organizacije ne lotevajo in obravnavajo predvsem študentska in §tudijska vprašanja.
OOZK, katerih člani so tako študentje kot delavci visokošolskih organizacij, Zdgotavljajo skupno obravnavo vpraSanj, pomembnih za vse komuniste na unverzi, prispevajo k preseganju akademizma v odnosih med pedagoškimi delavci in Studenti, k celovitejSemu informiranju ter h krepitvi odgovornosti vseh komunistov za družbenoekonomske in idejnopolitične razmere na univerzi. Specifične potrebe in interase ter idejno-politična vprašanja, ki iz njih izhajajo, pa komunisti obravnavajo tudi na aktivih ZK delavcev oz. aktivih ZK študentov, Se bolj bo treba razviti aktive kot oblike in metode dela ZK tako v pripravah na sejo OOZK za poenotenje in uskladitev stališč kot tudi pri uresničevanju v OOZK sprejetih staliič in sklepov.
Če že obstoje taki primeri, potem jih je potrebno podrobneje
argumentirati in postaviti ob bok tistim organizacgam, v katerih sekietarji niso Studentje, in ugotoviti, ali so te organizacije res dosegale boljše rezultate. S takim posplošenim ocenjevanjem pa se doseže le pojmovanje, da študentje ne morejo biti sekretarji osnovnih organizacij ZK, ker so zato pač premalo sposobni in ker imajo pred očmi zgolj študentske probkme. Tako pojmovanje ima potem svoje nadaljevanje v pojmovanju, da, če imajo pred očmi le študentske probteme /kateri pa so le študentski probtemi? /, kakor govori Ocena na strani 27, niso tudi dovolj usposobljeni za samoupravljanje na univerzi - tako pojmovanje pa ima že čisto določeno ime: tehnobiiokratizem.
Zato tudi ,,čudi" stališče v Oceni, da je sekietariat UK ZK dobro opravljal svoje nal<^e. Katere so bile te naloge, ki jih je sekretariat dobro opravljal, nam ocena ne pove/Slika situacije na Univerzi in tudi mnoga stališča v sami oceni pa govorijo o tem, da Zveza komunistov-na Univerzi ni izvedla kakih bistvenih premikov. Tako se postavlja prej navedena ocena o delu sekretariata UK ZKS pod vprašaj.
Predsedstvo UK ZSMS je imelo piecej poiraslekov tudi v zvezi z oceno, da sta RŠ in Tribuna kot zastatela informacijska medija kriva za to, da delegatski sistem na Univerzi ,arahlo šepa" /str. 24/.
Tribuna je sicer bolj ažurna, vendar premalo mobilizatorska. Usmerjana je zgolj v Studentovsko populacijo, ob tem je naravnana v obravnavanju filozofskih in sociloloških vpraianj. Radio Student pa je usmerjen zgolj na mlado populacijo in premalo celoyito spremlja tskočo problematiko univerze in njenih članic.
Ob takem zastarelem in pomanjkljivem informacijskem sistemu na univerzi j« ugotovljeno, da delegatski sistem rahlo šepa. Pretok informacij med organi univerze in njenimi članicami je slab. Medtebcino saznanjanj« s problematiko dela drugih članic naše univerze je vezano v giavnsm na manj kakovostne ustns infortnactje.
Pri tem je potrebmT
povedati, da delegatski sistem na univerzi zelo šepa, kar trdi tudi Ocena sama, vendar pa na diugih mestih. Drugo, kar velja povedati kot komentar k tej oceni, pa je, da je sicer za razvoj in razvitost delegatskih odnosov res pomembna razvitost informativnih medijev, da pa delegatski sistem ne more delovati spontano, sam od sebe ali na podlagi dobrih informativnih medijev. Delfjgatski sistem bo lahko v polni meri opravljal svojo družbeno vlogo samo, če bodo subjektivne socialistične sile z Zvezo komunistov na čelu njegov oiganski del, pravi Kaidelj v Smereh razvoja. In Zveza komunistov bo uspešno opravila svojo revolucionamb vlogo k, če bo delovala znotraj delegatskega sistema. Zato je prav začudujoče to protislovno stališče v Oceni, da sta RS in Tribuna krivca za .^rahlo" šepajoče delegatske odnose na Univerzi.                                   Dalje na 4. strani
4. STRAN
Res je, da imajo informativni mediji v dclegatskcm sistcmu pomcmbno vlogo in to dokazujc tudi angažmu RŠ in še posebej Tribune, ki je marsikdaj stopil na ,,mcsto", kjcr bi morala stati Zveza komunistov, torcj na čelo organizirane akcije. To se jc šc poscbej pokazalo pri razpravi o usmcrjcncm izobraževanju, o katcrcm tudi Ooena na str. 15 govori, da se je visoko šolstvo vanj organizirano vključcvalo. Occna prcdscdstva UK ZSMS je takrat bila, da se 00 ZSMS in tudi OO ZK niso zadovoljivo vključevalc v razpravo o usmcrjcnem izobraževanju, da pa so na Univeizi le izvedli uspešno problcmsko konfcrcnco o prcdlogu zakona o usmerjenem izobraževanju, pa gre zahvala prav Tribuni in RŠ, ki sta vodila tako pripravc kot samo problemsko konferenco UK ZSMS o usmerjcnem izobraževanju, ki je preccj pripomogla k učinkovitcjšcmu vključevanju Univerze v to razpravo. Ocena, da omenjene publikacije ne zagotavljajo ažurnega informiranja, je preveč posplošena in tudi v nasprotju s stališči in ocenami programskih svctov obeh mcdijcv, ki niso sprcjcli takih ocen. Zanimivo je, da ima UK ZKS v teh družbenfli organih /programskem in urcdniškem svetu RŠ in Tribune/ svojega delegata, ki je bil seznanjen s stališči in ocenami in ki je, še posebcj v primeru RŠ, redno sodeloval na sejah programskega sveta in tako tudi sam prispeval k oblikovanju končnc occne programskega sveta, ki je v nasprotju z Oceno, ki jo je sprejel Mestni komitc ZKS Ljubljana junija letos.
Formulacija, da je Tribuna usmerjena le na filozofska in sociološka \_prasanja. jc prav tako preccj vprašljiva! Od kdaj pa sc družbena vprašanja delijo na fllozofska, sociološka ipd. Še poscbej prcseneča ta ocena v luči dejstva, da je bilo že v prcteklosti precej razpravljanj, ali je Tribuna preveč filozofska in sociološka in kaj v resnici pomeni biti preveč filozofski in sociološko. Očitno je Ocena ignorlrala končni izid teh polemik, ki so dokazale, da ni ,,specialnih" fdozof.skih in socioloških problcmatik in da potcmtakcm tudi Tribuna ne more biti ,,preveč" taka!
Na prav takem nerazumevanju in predvsem ncpoznavanju pa sloni Occna /str. 24/, ko pravi, da jc RŠ usmerjen predvsem na mlado populacijo. Ker je to stališče z ncgativnim prcdznakom, sc vcrjctno misli, da jc RŠ usmerjen preveč na srednješolce, ne pa na študcntc. Taka ocena pa nima nikakršnc rcalnc osnovc in temelji na temeljitcm nepoznavanju programa RS. ki jc prav v lctošnjem Ictu namenil osrcdnji prostor prav problematiki Univerze in to nikakor ne v smislu ,,zgolj študcntskih" vprašanj, kakor ločujc Occna, tcmvcč celoviti problematiki, še posebej pa svobodni menjavi dcla.
Nadalje je predsedstvo UK ZSMS opozorilo na precej prisotno nerazumcvanjc punka kot relcvantnc oblike množične kultute mladih. Po mnenju Ocene, naj bi puiik pri nas prcdstavljal zgolj modiftcirano obliko njegovega angleškega originala, s katerim pa ima kaj malo skupncga (str. 34).
UK ZSMS nima vpogleda v delovanje družbenih organizacij in društev, razen Radia Študent in Tribune in kontaktira z društvi le ob delitvi sredstev za njihovo dejavnost. Zato ni čudno, da se v njihovem okrilju organizirajo za delovanje na pritner na področju kulture (ŠKUC) Ijudje, ki imajo kaj malo skupnega z tnlado populacijo in po tej poti razširjajo svoje družbeno nesprejemljive ideje predvsem na srednješolce in osnovnoiolce. To je zlasti razvidno v zadnjem času (pojav punka, v modificirani obliki, ki ima kaj malo skupnega z njegovim originalnim izvorom, ki je nastal kot izraz socialnega gibanja v Angliji).
To stališče je spet eno v vrsti
posplosenih in premalo argumentiranih, temelji pa tako na nepoznavanju innerazumevanjusamega punka kot na ignoriranju nekaterih družbenih dokumentov, ki so že spiegovorili o punku - med drugim tudi stališča RK ZSMS z njenega kulturnega plenuma pied pol leta.
Toliko o Oceni. Na podlagi pripomb predsedstva UK ZSMS jc verjetno jasnejše da že sam način sprejemanja Ocene o idejno-politični situaciji v visokem šolstvu ni bil pravšnji in da množica nepravilnih ocen, temelječih na enostranskem posploševanju, ni nič presenetljivega.
Zato je predsedstvo mnenja, da je potrebno pri reševanju problematike visokega šolstva v prvi vrsti ,,sanirati" situacijo med subjektivnimi faktorji. Torej, vzpostaviti tak dclegatski sistem, ki bo sposoben izvajati svobodno menjavo dela v visokem šolstvu.
Omenjene pripombe je imelo predsedstvo UK ZSMS na svoji zadnji seji v čctrtek, 9. oktobra. Hkrati je pooblastilo avtorja tega teksta, da te pripombe posreduje na seji univerzitetne konference ZKS.
Za predsedstvo UK ZSMS Samo Hribar Milič
Tribuna, študentski časopis Izdaja UK ZSMS, Ljubljana Trg osvoboditve 1/11, soba 86
UREDNIŠTVO: Mitja Maruško— glavni in v.d. odgovornega urednika, .. teorija. Milan Balažic - mednarodni odnosi, Simona Suhadolnik — univerza, Marcel Štefančič junior — kultura, Dušan Turk — naravoslovje, Marjetka Šušteršič — lektoriranje, Barbara Zupanc - distribucija, Mojca Dobnikar — tajnikovanje.
STALNI SODELAVCI: Ivo Gutič, Nada Šabec, Tomaž Krašovec. Andreja Potokar. To številko je likovno in tehnično pripravil Dejan Knez
IZDAJATEUSKI SVET: Bojan Klenovšek. Primož Hainz, MileŠetinc, Silvin Lesnik. Samo Hribar. Tomaž Krašovec, Jože Petrovčič (predsednik), Igor Bavčar, Bojan Korsika, Ranc Milošič, Mitja Maruško.
URADNE URE so vsak dan od 10. do 12. ure v prostorih uredništva.
JAVNI SESTANKI UREDNIŠTVA so vsak četrtek od 16,30.
DEŽURSTVA UREDNIŠTEV: ponedeljek — naravoslovje, torek — mednarodni odnosi, sreda — univerza in
distribucija", četrtek — kultura in distribucija.
CELOLETNA MAROČNINA za dijake in študente 75,00 din, za ostaie posameznike 100,00 din, za institucije
150,00 din. Narodnino nakažite na žiro račun UK ZSMS, Ljubljana, Trg osvoboditve 1,50101 678 47303, z
obveznim pripisom ,.za Tribuno", NA NASLOV UREDNISTVA PA POŠUITE SVOJ POLNI NASLOV.
TkSK: Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani
PRIPRAVA TISKA: 18M Dnevnik
Oproščeni temeljnega davke na promet po sklepu 5t. 421—1/70, z dne 22. januarja 1973.
popravek     popravek     popravek    popravek     popravek     popravek     popravek     popravek     popravek
Zaradi zmede, ki se je vnesla v uvodni tekst v prejšnji številki Tribune med postavljanjem teksta v tiskarni, ponovno objavljamp najbolj zmedeni in zato večini bralcev nerazumljivi del. Prav tako je izpadel seznam tekstov, ki obravnavajo ekološko in energetsko problematiko v zadnjih dveh letnikih Tribune Uredništvo za naravoslovje. ,,Termodinamika je naravosiovna veda, ki proučuje energetske bilance in spontanost procesov v naravi, predvsem skozi termodinamsko ravnotežje- Osnovni principi so bilt odkriti in razviti že v prejšnjem stoletju. Svoje razmišljanje o termodinamskih principih in njihovi uporabi ne bom začel pri 1. zakonu termodinamike, kot je običajno, temveč pri Carnotjevem krožnemprocesu Carnotjev krožni proces predstavlja delovanje idealiziranega toplotnega stroja, v katerem se toplota iz rezervoarja z višjo temperaturo delno pretvana v delo, delno pa se ohranja kot toplota rezervoarja z nižjo temperaturo. Izvršila se je pretvorba toplotne energije v fizikalno delo- Na tej osnovi delujejo vsi toplotni stroji (bencinski, parni...) Razlikujejo se v načinu, po katerem jim je biia dovedena energija kemična, jedrska, sončna .. -). Sprememba notranjeenergijesistema je seveda enaka razliki dovedene energije v sistem in odvedene iz sistema.
I.zakontermodinamike :      ci.M^A^'**4*'**"
V idealiziranem primeru velja, da se je celotna razlika v energiji (Q1 — 02) pretvorila v koristno delo (A). Tak stroj deluje z maksimalnim možnim izkoristkom. To pa je možno le pri reverzibilnih procesih. Rezerzibilrvi je tak proces, pri katerem preidemo z nekim sistemom iz začetnega stanja po neki poti spet v izhodno stanje, ne da se v sistemu ali okolici pojavi kakršna koli zaznavna razlika. Reverzibilen proces je torej lahko le ravnotežni proces, v katerem se ravnotežje spreminja neskončno počasi. Procesi v naravi so samo ireverzibilni. Imajo manjši, manj ,,gospodaren" izkoristek od reverzibilnih. V nadaljnjem razvoju termodinamike so vpeljali količino entropijo:                                     2   J n
•a         T                        <    T
Iz primerjave izkoristkov za reverzibilne \n ireverzibilne procese sledi za krožni proces, v katerem je vsaj ena stopnja treverzibilna, da je krožni intergral vedno manj od nič:
j aol < o
Na hipotetičnem primeru sloni od tod izpeljana trditev, da entropija v izoliranem sistemu med ireverzibilnim procesom vedno narašča. Ookaz: Nek sistem je na poti od sianja 1 do stanja 2 reverzibilen, na poti od stanja 2 do začetnega stanja 1 pa ireverzibilen in hkrati idcalno toplotno izoliran. Iz neenačbe
3 A4J» ¦  *(-AJL™   <o
sledi. ker je drugi integral enak O, da je (S2—S1) manj od nič. da se je entropija na poti od stanja 2 do stanja 1 povečala. Od tod je Clausius izpeljal sklep. da je energija vesolja konstantna, da pa entropija vetolja teži proti maksimumu.
Druga statistična definicija entropija izhaja iz termodinamske verjetnosti (w).
Za monokristal brez napak pri O Kelvina je termodinamska verjetnost nahajanja določenega delca na določenem mestu 1.                                                 i      .
W 1 - o
Torej je entropija enaka O. Entropijo lahko torej vzamemo tudi kot merilo za urejenost sistema." Izpadle označbe za opombe 1 in 10. Prva se nanaša na tekst nad besedo ,,uvodnik", deseta pa na zadnji citat, ki sega do konca teksta.
V  drugem stolpcu v odstavku, ki obravnava meje rasti organiziranih sistemov v naravi bi moralo pisati namesto ,,omejenost zaradi številnih republik lastne organizacije" — omejenost §tevilnih republik lastne organizacije!
V  tretjem stolpcu četrtega odstavka bi se moral zadnji stavek glasiti: V tem precepu se je znašlo tudi Jugoslovansko gospodarstvo. Ne pa ,,V tem procesu ..."
Nejavljen seznam iz uvodnika, tokrat v celoti!
I        R. Podgornik: Proti anarhičnosti v slovenskem elektrogospodarstvu in proti nekritični ekologiji- Tribuna XXIX, štev. 7/8
II      G.F.Hilmi: Nauki biosfere, Tribuna XXIX, štev. 14
III     Intervju z dr. Andrejem Kimom: Boj za drugačno tehnologijo je izgubljen brez boja za novo družbo, toda tudi boj za novo družbo je izgublpjen brez boja za drugačno tehnologijo, Tribuna XXIX, štev. 14
IV     R. Podgornik: Anatomija pomanjkanja, Tribuna XXIX, §tev. 14
V      Uvodnik, Tribuna XXIX, štev. 15
VI     Colletth/o Contrainformacione ... Energija za kaj, energija za koga? Tribuna XXIX, štev. 16
VII   okrogla miza EKOLOGUA IN SOCIALIZEM, Tribuna XXIX. štev. 17/18
VIII  Franco Juri: O jedrski alternativi, Tribuna XXX, štev. 1
IX     R.Podgornik: Uvodnik, Tribuna XXX, štev. 4               *-¦
X      Harald  Glaser:   ,,Miroljubna"  uporaba  atomske energije kot primer kapitalističnega tehnološkega razvoja—teze k soodvisnosti kapitalističnega razvoja in problem ekologije, Tribuna XXX, §tev. 4—prvi del, §tev. 5/6 drugi
XI     Mateja Mahnič: Zapozneie posledice jedrske škode, Tribuna XXX, štev. 23/24
XII   Prevod iz Bulletin of Atomic Sciences:  Goljufanje pri nevarnostih jedrske energije—poziv k akciji, Tribuna XXX. 5tev. 23/24
canc un
veliiro    \>ligča     -&      Pra iQ*
I. UVOD
Inflacija, milijonske brezposelnosti, upadanje rasti,
vse večja radolženost nerazvitih, upadanje gospodarske rasti, vse to je znak svetovne strukture krize, ki v sebi ne nosi več obele-žij cikličnosti, ki se bo slej ko prej previadala, temveč so vse to znaki globalne permanentne krize svetovne ekonomije. Niti centralizem ,,realnega socializma' niti stari dobri Kinsey si sama ne znata več pomagati. Zato si je svetovni kapitai izmislil cancunsko srečanje z veliko blišča za prazen čvek. Od kdaj pa je kapital bil dojemljiv za spremembe, če niso te v lastno korist ali če ga v to niso prisilile ekonomske zakonitosti, ki jih producirajo njegove lastne produktivne sile?
Vse to so problemi, ki pozivajo k spremembi obstoječih mednarodnih ekonomskih odnosov v svetu, še posebej k spremembi načina pretoka kapitala iz ene nacionalne ekonomije v drugo.
PROCESI EKONOMSKE INTEGRACIJE INSOCIALNE DIFERENCIACIJE
Ekonomski procesi so pripeljali sve-tovno gospodarstvo v fazo, v kateri deluje kot funkcionalna celota in kjer nacionalne meje čedalje bolj zgubljajo svoj pomen. #,Velika industrija je ustvarila svetovni trg, ki ga je bilo pripravilo odkritje Amerike. Svetovni trg je podelil trgovini, ladjedel-stvu, celinskim komunikacijam neizmeren razvoj. Ta spet pa je vplival nazaj na širjenje industrije, v isti meri pa kot so se širile trgovina, plovba, železnice, v isti meri se je razvijala buržoazija, množila svoje ka-pitale..." prsvi Marx leta 1848 v Komu-nističnem manifestu. Eno izmed glavnih nasprotij današnjega sveta je, da postafa vse bolj razdeljen, razbit na različne skupine dežel, razrede in družbene skupine, po drugi strani pa se krepijo prbcesi, ki te dele povezujejo v celoto, v prevladujočo obliko gospodarskih odnosov, ki so po svoji vsebini kapitalistični in ki tudi sprožajo večtno nasprotij med subjekti obstoječe mednarodne skupnosti. Marx v Manifestu: ,,Vse narode primora, da osvoje produkcij-ski način buržoazije, če nočejo propasti. Primora jih, da pri samih seb1 vpeljejo tako imenovano civilizacijo, tj., postanejo buržuji, z eno besedo, ustvarijo si svet po svoji podobi."
Svetovno gospodarstvo se je v celoti nekoliko otreslo recesijskih pritiskov, ki so sledili energetski krizi v začetku sedem-desetih let, saj je na primer v letih 1976-79 industrijska proizvodnja v svetu porasla za 18 %, mednarodna trgovina pa celo za 22 %. Za meščanske ekonome je to zadosten dokaz, da obstoječa mednarodna ekonomska ureditev ne deluje tako slabo, saj se po njihovem mnenju ,,svetovni gospodarski^tokovi krepijo". To je drugo pomembno nasprotje današnjega sveta, ki jasno kaže, da moramo razločevati med mehanizmi, ki uravnavajo utrip in smer delovanja svetovnega gospodarstva, in med ekonomskimi rezultati, ki jih to gospo-darstvo dosega. Svetovno gospodarstvo jev zadnjih treh, štirih letih res doseglo boljše rezultate, dejstvo pa je, da ti rezultati nikakor niso prispevali h krepjtvi ekonom-skih tokov v svetu, še manj pa obogatili svet kot celoto in ublažiii socialno ekonomska nasprotja med Ijudmi in narodj. Podkupljivi ekonomi kapitalističnega dela sveta namreč z lažnimi podatki prikrivajo, da so bile teh rezultatov v hajvečji meri deležne samo ,,nekatere dežele", za večino pa se je njihov ekonomski položaj še poslabšal.
Še, pred dvema, tremi leti so razvite države, ki imajo tretjino svetovnega prebi-valstva, razpolagale z dvema tretjinama svetovnega dohodka. Danes (1981) teh trideset držav kapitalističnega in socialisti-čnega sistema šteje že manj kot trideset procentov svetovnega prebivalstva, razpo-laga pa s približno devetdeset procenti (!) svetovnega dohodka, finančnih rezerv in sodeluje z istim dohodkom na primer v proizvodnji jekla in na področju znanstve-no tehnološke produkcije s 95 % svetovne produkcije. K tej podobi, ki je že tako sama po sebi dovolj zgovorna pa je potrebno dodati še dejstvo, da teh trideset razvitih držav sodeluje tudi s 60 % v svetovni kme-tijski proizvodnji in hkrati poje več kot 60% proizvedene hrane. Ni treba poudarjati, da takšna distribucija dobrin, sredstev in dohodka pelje k popolni rr.argi-nalizaciji največjega dela sveta, da temelji na prisvajanju presežne vrednosti v svetu kot celoti. Marx: ,,Bur,žoazija je z izkorišča-njem svetovnega trga kozmopolitsko oblikovala produkcijo in potrošnjo vseh dežel. Industrija je .. . spodmaknila nacio-nalna tla, Prostori nacicnalne industrije so bili uničeni in se še, iz dneva v dan, uniču-jajo. Spodrivajo jih nove industrije, katerih uvajanje postaja za vse civilizirane nacije življenjsko vprašanje, industrije, ki ne predeluiejo več domačih surovin, temveč surovine z najbolj oddaljenih področij, in katerih fabrikati se ne uporabljajo le v deželi sami, temveč na vseh delih sveta hkrati."
EDINI ZAKON:PROFIT
Čeprav meš(anski ekonomi še danes trdijo, da lahko o svetovnem gospodarstvu govorimo samo v smislu seštevanja družbe-ne produkcije, dosežene na nacionalnem nivoju posameznih dežel, ne pa v smislu določenega delovanja neodvisnih ekonom-skih zakonitosti, se vsi strinjajo, da obstaja enoten svetovni trg, ki predstavlja bistveni element v obstoječem sistemu mednarod-nih ekonomskih odnosov in osnovo za proces akumulacije na svetovnem nivoju.
Prav tako tudi ni enotnega mnenja (medna-rodni sestanek bančnikov v Dubrovniku, 27. 5. — 1. 6. 1980), ali na svetovnem trgu prihaja do izenačevanja nacionalne profitne stopnje (mere), ki bi peljala v prelivanje presežne vrednosti iz dežele v deželo, vendar pa se vsi strinjajo s tem, da obstaja samo en zakon vrednosti, ki velja za vse subjekte, ki stopajo na svetovni trg. Vloga tega zakona je regulativna. Naosnovi povprečno potrebnega družbenega časa v proizvodnji posameznega pr<xiukta usmerja menjavo dela in kapitala na trgu in razde-Ijuje ekonomske resurse v skladu z družbenim povpraševanjem. Motiv za sodelovanje na svetovnem tržišču tako ni samo menjava dobrin, ampak tudi realiza-cija vrednosti, na ta način pa tudi presežne vrednosti in profita.
Svetovno tržišče tako po svoji vsebini predstavlja kapitalistično osnovo današnje-ga svetovnega gospodarstva v celoti. Prevla-duje dominacija razvitih dežel in logika kapitala, ki na silo zajema vse subjekte, ki vstopajo na svetovni trg, ne giede na nacionalno obliko proizvodnih odnosov. Prvi interes je profit, ki v relativnem smislu prinaša posameznim subjcktom boljše ali slabše rezultate. V vsakem prirneru pa predvideva pretok presežne vrednosti iz dežele v deželo. Zato se svetovno tržišče nertehno širi, že dolgo več ne zajema samo nekaterih dežel ali celin, ampak obsega praktično vse mikro-proizvodne enote na svetu in je v nenehnem širjenju. Osnovni namen te ekspanzije je ustvarjanje profita, ki le na ta način zagotavlja pogoje za delovanje svetovnega gospodarstva v celoti in v strukturah, ki eksistirajo danes. Ta ironija ima več vidikov, eden pa se prav gotovo kaže v dejstvu, da je mednarodna trgovina naraščala celo med najhujšimi recesijskimi pritiski v prvi potovici sedem-desetih let, kar pomeni, da je celo takrat ustvarjala profit.
Delovanje zakona vrednosti na svetov-nem" tržišču pa vključuje še en pomemben element, ki neposredno vptiva na odnose med razvitimi in nerazvitimi deželami. Gre za efektivno družbeno povpraševanje na svetovnem tržišču, ki regulira investicije. Ker je za kapital upravičena samo produk-cija, ki v fazi realizacije prinaša profit, je ta proizvodnja usmerjena predvsem v zadovo-Ijevanje potreb razvitih dežel. Realne družbene potrebe v svetu (predvsem najrevnejših družbenih slojev in večine prebivalcev dežel v razvoju) so zanemarje-ne, ker niso dobičkanosne. Dobičkanosne pa niso zaradi obstoječe delitve svetovnega dohodka, ki prebivalce teh dežel čedalje bolj potiska na obrobje celotnega sistema. Tako se pojavlja začarani krog, ki deželam v razvoju, ali pavsaj najvgčjemu delu prebi-valstva teh dežel, ne nudi nobenega izhoda. Celotni sistem služi interesom razvitih dežel, nerazvite dežele pa so vanj vključene samo do tiste mere, do katere prispevajo k zadovoljevanju apetitov razvitega sveta.
II. RAZVltl SVETOVNI SEVER
KONCENTRACIJA          AKUMULACUE
KAPITALA
Svetovno tržišče predstavlja osnovo za akumulacijo kapitala v svetu. Vsi ekonomski subjekti, ki vstopajo na svetov-no tržišče, sodelujejo tudi v enotnem procesu akumulacije, ki usmerja kapital v skladu z gibanjem profitne stopnje, hkrati pa usmerja prelivanjfe presežne vrednosti v skladu z vloženim kapitalom. Glede na to, da v celotnem sistemu prevtaduje kapital razvitih zahodnih dežel, so te tudi tiste, ki diktirajo tempo svetovne akumulacije, in takp^celotni proces deluje v njihovo korist. Priča smo, kako si te dežele, predvsem pa največje korporacije in multinacionalne družbe, prisvajajo večji del presežne vrednosti, ki je bila ustvarjena v drugih delih sveta. Na osnovi enotnega procesa akumulacije je bila prenesena v razvite kapitalistične države in industrijske dežele. Ne gre samo za razlike v cenah ali ,,načinu trgovine", ki se je v zadnjih treh letih spet močno' poslabšal v škodo primarnih pro-duktov (samo v letu 1975 so cene surovi-nam padle za 23 % in tako dosegle nivo iz leta 1972, ko je ta na primer znašal le tretjino vrednosti iz leta 1950!), ampak tudi za druge rriehanizme, na katerih temelji svetovna akumulacija, kot so direktne investicije v dežele v razvoju, ki predstavljajo najpomembnejšo obliko eksploatacije nacionalnih resursov in večine dežel v razvoju, ter za neenako menjavo na osnovi razlik v produktivnosti dela med razvitimi in nerazvitimi deželami svetovnega Severa in Juga.
Enoten svetovni trg ali vseobsežni proces akumulacije v svetu vključuje do določene točke tudi socialistične dežele, ne glede na to, da je notranja distribucija dohodka v teh deželah drugačna in da so proizvodna sredstva v rokah države. V tem primeru se država javlja na svetovnem trgu samo kot kolektivni lastnik, za katerega prav tako velja zakon vrednosti kot za katerokoli drugo privatno korporacijo. Seveda pa vključenost socialističnih dežel v proces svetovne akumulacije opredeljujeta dva elementa: 1) v ršlativnem smislu so te dežele dokaj razvite, 2) v absolutnem smislu pa njihov delež v svetovni trgovini ni velik, predstavlja le slabih 10% medna-rodne menjave. Tako je njihov ekonomski položaj po eni strani avtonomnejši, po drugi strani pa tudi zelo omejen. Določeno kompenzacijo sicer predstavlja SEV (Sojuz ekonomičeskoj vzajemnopomošči — Zveza za medsebojno gospodarsko pomoč vzhodnoevropskih držav),vendar pa znotraj
te skupnosti odnosi še vedno niso do take mere socializirani, da kapitalistične zakonitosti svetovnega gospodarstva ne bi imele vpliva na proces menjave in tudi na proces produkcije. Največkrat so tržne zakonitosti v svetu tiste, na katerih temeljijo ekonomski odnosi nned temi deželami, §e posebej pa sodelovanje z drugimi državami. Tako na globalnem nivoju sveta prevladujejo interesi kapitalisti-čnih dežel, ki v celoti usmerjajo svetovno gospodarstvo. Poljska je na primer od 18 milijatd dolarjev, ki jih je biia leta 1980 dolžna tujini, dolgovala 16 milijard dolarjev Zahodu.
Vprašanje vključenosti socialističnih dežet v mednarodno menjavo je drugačno, če bi pogledali deleže posameznih dežel. V tem primeru lahko vidimo, da je delež ZSSR veliko večji, kot pa delež celotnega socialističnega sveta, in znaša 5 %. V primerjavi z ameriškim, ki znaša 15 %, pa je še vedno majhen.
Na najrazvitejše Kapitalistične dežele odpade 70 % svetovne trgovine, od tega samo nadežele EGS (Evropska gospodarska skupnost — 10 dežel zahodne Evrope) 40 %. S tem pa že prehajamo na naslednje poglavje.
TEHNOLOŠKA DIKTATURA
Kapitalistične dežele so sposobne skozi svetovno tržišče v največji meri kontrolirati svetovno gospodarstvo. Marx v Manifestu: ,,Buržoazija ne more eksistirati, ne da bi nenehno revolucionirala produk-cijske instrumente, torej produkcijska razmerja, torej vsa družbena razmerja." Kapitalistične dežele ne samo, da ohranjajo Kapitalistični          značaj        mednarcxjnih
ekonomskih odnosov, ampak te odnose vsiljujejo deželam, ki so se po načinu proizvodnje uspele vsaj deloma odtrgati od svetovnega kapitalističnega sistema. Razvoj v celoti, predvsem pa visoka produktivnost dela, jim ^omogoča, da v mednarcxdni menjavi dela in prelivanju kapitaladiktirajo pogoje sodelovanja z drugimi deželami, strukturo proizvoidnje, cene, itd. Zakon vrednosti deluje v deloma modificirani obliki. Merilo vrednosti je visoko produk-tivno delo, ki je skozi monopolne odnose vsiljeno vsem producentom na svetovnem tržišču. Svetovne cene tako omogočajo industrijsko najrazvitejšim deželam akumu-lacijo presežne vrednosti, ki je bila ustvarje-na v pogojih nizke prcxJuktivnosti dela v vseh relativno nerazvitih deželah, s tem pa tudi priliv kapitala, ohranjanje profitne stopnje, konkurenčnosti in razvoja. Neokolonializenrv monopoli multinacional-nih daižb, finančna oligarhija, izvoz kapitala, vnovične delitve sveta na interesne sfere, vse to je dovolj, da se celotni svetovni kapitalistični sistem ohranjuje. Največ pa prispeva h krepitvi tega sistema znanstveno tehnološka dominacija razvitih dežel. Poglavitni delež inovacij prihaja iz visoko razvitih kapitalističnih dežel in njihova prednost na tem področju se v svetu samo še povečuje. Tehnologija narekuje gospo-darski razvoj, velikokrat tudi družbeno organizacijo dela, s seboj pa prinaša določene kulturne vrednote, ideje in način življenja. V takšnih okoliščinah dobijo ' mednarodni ekonomski odnosi širSe dimenzije. Ne gre več samo za ,,način trgovine", za pretok presežne vrednosti iz dežele v deželo, za nesprejemljiv medna-rodni monetarnj sistem, ampak moramo imeti pred očrrti svetovno gospodarstvo kot celoto, ki je takšno, kakršno je zaradi vseh teh faktorjev, in kot takšno ohranja obstoječi kapitalistični svetovni sistem pri življenju.
EKONOMSKI ODNOS! KOT PODLAGA NOVEGA OBOROŽEVANJA
Zahodne industrijsko razvite kapitali-stične države hinavsko priznavajo protekci-onizem in počasi uvidevajo, da zapiranje v mejo lastnega trga ne rešuje krize v razvitem svetu. Ker pa vsaka izmed teh držav zase, v lastni hiši, uvaja protekcioni-stične ukrepe, se zastavlja vprašanje, ali se bodo ta ,,zelo nova" spoznanja in mnenja tudi v resnici uveljavila. Brez brezkompro-misnega boja naprednih sil z delavskim razredom na čelu se ne bodo. Govori s.e o težavnem gospodarskem položaju držav v razvoju, izraža pripravljenost za sodelova-nje, razmišlja o nudenju otipljivejše pomoči. Več ali manj ,,se govoriri, govori". S tem v zvezi se na Zahodu veliko pričakuje od obnovitve dialoga Sever—Jug v Cancunu v povezavi s posebnimi zasedanji Združenih narodov. Po političnem čvekanju zahodnih ministrov naj bi bila to priložnost za obnovitev ,,globalnih pogajanj" v prid državam v razvoju, čas ,,pomembnejših ukrepov" itd. itd., same lakonske puhlice in pesek v oči. Trosijo ga, kot da bi bile dežele v razvoju večno slepe. BivŠi francoski premier Barre je med srkanjem svoje malo preveč zagrete juhice brbljal o napovedih, da ,,utegnejo bogate države dejansko spremeniti svoja neprizanesljiva stališča, ob katera že leta zadevajo vse zamisli v prid stabilnejšim in pravičnejšim gospodarskim odnosom v svetu." Takoj pa, ko sprosti svojo boga boječo dušo teh splošnih fraz, pokaže pravo barvo: ,,Bistvo vseh lokalnih in svetovnih kriz je nafta", in vedeti da, da si ,,globalna pogajanja" tako kot vsi njegovi sodrugi na podobnih stolčkih predstavlja kot diaiog največjih izvoznikov in naj-močnejših porabnikov nafte. Medtem ko opozarjajo na nesporne posledice ,,novega naftnega šoka" za najbolj revne države v razvoju, za*nemarjajo druge, bistvenejše vzroke njihovih težav, kot ie uvn^ ¦"¦'acije
z Zahoda v obliki nenehnih podražitev uvoženih živil in opreme. Usoda drugih surovin na trgu ali dolgovi držav v razvoju, ki so dosegli katastrofalen znesek 450 milijard dolarjev, prav tako ostajajo v senci nafte.
Medtem pa gospodarske perspektive zahodnih držav slikajo z najbolj turobnimi barvami. Rast v letu 1980 je znašala okoli 1 %, čeprav so predvidevali, da bo enaka ničli, vendar pa je tu šlo za zamudo recesije v ZDA. V 24 državah članicah OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj najbol} razvitih 'dežel) je bilo leta 1980 20 milijonov nezaposlenih, do konca letošnjega leta pa ss jim bo pridružilo nadaljnjih 3 milijone delavcev. Diagnoza teh namensko zaplankanih butic pa ostaja nespremenjena: vsega je kriva podražitev nafte.
Kapital se, ne oziraje na te ,,ma1en-kosti", preliva v panoge, ki posiujejo z maksimalnim profitom in kjer se ni bati tvegane naložbe. Sem sodi vojna industrija. Oboroževalna tekma je vse hitrejša: nevtronske bombe, sekiorska jedrska orožja, manevrime rakete, z druge strani rakete srednjega dometa, strateški bombniki, nikoli konca. Tako kot tudi ni nikoli konca novih naložb, vlaganj, denar-nih sredstev v obliki prostega kapitala, posojil. Celotni vojaški izdatki v ietu 1979 so v svetu znašali 480 milijard dolarjev, v letu 1980 pa so se povečaii naveč kot 500 milijard dolarjev. Po predvidevanjih naj bi se vojaški proračun do 1985 večal za 5 % letno, tako da bo samo ta petletni dodatek znašal 80 milijard dolarjev. Vampir, ki sesa kri tretjemu svetu, trgovina z orožjem, se skokovito povečuje. Tako je bila na primer leta 1979 vrednost svetovnega izvoza orožja 5 x večja od vrednosti I. 1969, in kar 12 x večja kot I. 1959, Tako je samo v 70-tih letih skupna vrednost uvoza večjega orožja znašala okrog 61 milijard dolarjev. Zavidfjivi in neprekosljivi rezultati te zvrsti industrije, ki zaposluje neverjetne človeške kapacitete. Zmanjšanje oboroževanja bi pomenilo odpuste delavcev, propad ogromnih korporacij, propad naloženega kapitala, kapitalistov, produkcije, menjave, ,,potrošnje", presežne vrednosti, profita. ,,Je pa že bolje, da se oborožujemo, kot pa kaka kriza!" zaključi od nezaustavtjivih javnih občil poneumljeni (in od lakote v tretjem svetu prigrabljena podkupljiva mezda) povprečni državljan Zahoda, ki se nima več za proletarca, ampak za dobro situirani middle class. A koliko časa še? -Brez skrbi, ne več dolgo!
Ali je razoroževalni procesobsojen na polom? Nekaterim fanatičnim jastrebom v ZDA ni jasno, da ure ni moč zavrteti nazaj in jim' povrniti strateško premoč iz 50-ih let. Republikanci z Reaganom so sprejeli nasprotovanje SALT 2 za jedro svojega prenapetega strankarskega programa in zmagali na volitvah. Sporazum so označili kot nevarnc potnditev premoči Moskve v strateškem orožju. Po mnenju Reaganove vlade lahko pride do pogajanj šele potem, ko bo Amerika prehiteja ZSSR. Tako sta obe supersili v vrtincu doslej največjega oboroževalnega tekmovanja v zgodovini. Pri tem pa obe zaradi lastne ,,prevelike inteii-gence" ne opazita, da si s tem ne povečuje-ta svoje varnosti. Stojijo pogajanja o razorožitvi na Dunaju, z muko so se dosegii minimalni uspehi na Konferenci o vamosti in sodelovanju v Evropi v Madridu. Vzhod in Zahod Severa z ideološkega giedišča trobita o ,,nujnosti ohranitve procesa popuščanja", o ,,človekovih pravicah", ,,konstruktivnih in miroljubnih predlogih" itd. Za hrbtom pa držijo tige. Največ orožja so v minjlem desetletju izvozile ZDA — njihov delež pri izvozu orožja znaša 45 %. S 27,5% je na drugem mestu ZSSR, na tretjem pa Francija z 10%. Dve tretjini orožja so prodali v države tretjega, sveta, ki so gospodarsko nerazvite in kjer velikc prebivalcev trpi zaradi podhranjenosti. Če odmislimo ideološke razlike, se nasprotja med Vzhodom in Zahodom vse bolj ničijo, obstaja samo en ogromen prepad v stopnji družbeno ekonomskega razvoja: Sever-Jug, bogati in revni, svetovni kapitalist in svetovni proletarec.
III. ZAHOD
NEPRENEHOMA PONAVLJAJOČE SE KRIZE
V letu 1980 je Zahod zajel zastoj, iz katerega se bo v naslednjih letih, tja do 1985, ko naj bi zopet po znanih ekonom-skih zakonih, ki jih je utemeljil Marx, nastopila po zagrevanju in zagonu industrije konjunktura, izvijal počasi in oklevajoče, seveda ne na svojih ramenih. tnflacija se še naprej povečuje, stopnja nezapostenosti delavcev tolče vse rekorde v povojnem obdobju. Gospodarska rast dosega borih 0,8 % in kapitalisti bodo neznansko srečni, če bodo lahko obdržali inflacijo nanačrto-vanih 11,5 %, od celokupne delovne sile je nezaposlenih 6,3 %, primanjklaj plačiine bilance pa se giblje okoli 22 milijard dolar-jev. Z drugimi besedami, težave Zahoda so vsaj tako resne kot so bile po naftni krizi leta 1973. Indeks vodilnega gospodarstva na Zahodu — ZDA - se je aprila 1980 zmanjšal za rekotdnih 4,8% maja istega leta pa še zr. nadaljnjih 2,1 %. Oa ti ekonomski kazalci kažejo na hudo krizo, pove že preprosta primerjava z do^lej najhujšo povojno gospodarsko krizo, tj. ,,naftno krizo" po letu 1973, ko Je indeks drastično upadel v septembru 1974 za 3 %. Najbolj se je zmanjšala celotna likvidnost sredstev, zelo slabo pa je na indeks vplivala tudi manjša zaposlenostv industriji. Stevilo
nezaposlenih delavcev se je samo v Itftu 1980 povečalo za 889.000 oz. za 12,2% tako da je bilo nezaposlenih 8,2 milijona delavcev, tj. 7,8 % vsega aktivnega prebival-stva. Celoletne stopnje rasti gredo v minus, multinacionalke in država, cel sistem žh/i na kredit in niti rekordno visoke obresti ne morejo odvrniti zadolževanja. Le-to je pogoj za funkcionaliziranje kapitalističnega sistema. Reagan ognjevito klesti socialne izdatke, zato da bi dobil dovolj sredstev za pospešeno oboroževanje. In lako res doživljajo panoge, ki delajo za vojsko, čudežen razcvet, vse ostale pa več ali manj životarijo. Bolj kot je tu, se ne bi mogla pokazati vsa gniloba poznega kapitalizma in njegov poglavitni cilj: vsa sredstva za ekonomski ekspanzionizem, ki mu je v končni fazi namen spremeniti zemeljsko oblo v neoviran lovski raj za apetite ameriških multinacionalk.
Najbolj je v krizi avtomobilska industrija zaradi manj§ega povpra§evanja in nezmožnosti takojšnjega prilagajanja novim tržnim razmeram, ki zahtevajo manjše avtomobile z manjšo porabo bencina Mdčno so upadla tudi ostala naročila blaga široke porabe in število pogodb ter naročil za industrijske obrate in opremo.
Po podatkih sredi lata 1980so znašaie stopnje inflacije v najbolj razvitih državah Zahoda vključno z ZDA takole: Velika Britanija                                 -  21 %
Italija                                                20,8 %
ZDA                                                  14,4%
Fraocija                                             13,7%
Japcnska                              —             8,2 %
Nizozemska                                         6,6 %
ZR Nemčija                                            6 %
Kot je sporočila konservativna torijev-ska vlada Velike Britanije, ji je uspelo zmanjšati inflacijo v deželi za skoraj 1 %, in to šteje kot najp lembnejše delo v zadnjih dveh letih. Zasebi emu kapitalu je nastežaj odprla vrata v gcspodarske panoge pod državnim nadzorstvom.
Denacionalizacija je dobila krila in tamkajšnji časopisi že na ves glas vre§čijo o ,,razprodaji stoletja." God save the England! Vse to je posledica volitev, ko so se iaburisti, ki se irpajo za predstavnike delavstv3, znašli v opoziciji. Na to mesto pa so padti skoraj čisto iz ekonomskih vzrokov, saj bi lahko laburisti, ko so na oblasti, pokazali nekaj več domišljije pri re§evar.ju sistemskih ekonomskih vprašanj. Zapičili so se v tradicionalno obliko nacionatizacije — tj. v ustanavljanje velikih monopolov v ,,javni" oblasti. Samo taka nacionalizacija pa ne pomeni socializma,, kakor tudi ni socialistično, če predstavniki levega krila Labour Party kažejo naravnost šovinistične in nepojmljivo egoistične tendence, kadar z delavstvom obravnavajo probleme svetovnega Juga in dialog z njim.
V obeh vodilnih anglosaškihdeželah. . kapjtalističnega sveta se ekonomske razmere poslabšujejo \z dneva v dan, kljub relativni energetski neodvisnosti in lastnim virom nafte. Na krizo se kot posledica navezujejo rasni spopadi, ki jih povzročajo črnci in obarvani, saj so potisnjeni na rob in diskriminirani tudi (ali predvsem) v ekonomskem smislu. Provizorične vlade s kampanjsko in stihijsko politiko ne rešujejo ničesar. Marx v Manifestu: ,,Moderna državna obtast je ie odbor, ki opravlja skupne posle vsega buržoaznega razreda." Pri tem je najmanj važno to, kdo predse-duje vladi ali državi, kajti politiki se producirajo kot detergenti za pranje, kapital pa ima svoje zakonitosti. Tako se ZDA rešujejo pod pritiskom kapitala z novimi oborožitvami in zopetnimi obvezni-mi vpoklici v vojsko (vojska je izreden potrošnik), Velika Britanija pa zdraginjo in več kot trimilijonsko brezposelnostjo.
V primeriavi s tem je poiožaj Francije malp boij rožnat, a le na videz. Nacionalni proizvod ostaja na isti ravni, industrijska proizvodnja rapidno pada, povečuje se uvoz tn s tem je pokritje uvoza z izvozom vše manjše; primanjkljaj vdržavnem proračunu je dosegel fantastičnih 35 milijard frankov. Potrošniške cene skokovito naraščajo in s tem naraščajo življenjski stroški, zapieteni mehanizem medsebojnega učinkovanja pa potegne za seboj novo odpuščanje delavcev, ki jih je skoraj poldrug milijon, to je 5,9 % aktivnega prebivalstva. Bivši predsednik Giscard D'Estaign je sredi bojišča kapituli-ral pred zahtevami torijevske vlade Velike Britanije za zmanjšanje prjspevka v skupno blagajno EGS. Na oltar Giscardove evropske strategije pa niso bili žrtvovani samo kmetje. Denar za francoski prispevek gre iz žepa davkoplačevalcev, se pravi predvsenn kmetov in delavcev. Giscard je franoosko kmetijstvo razprodal podobno, kot je poslal v staro šaro jeklarstvo, oz. kot je odpisal tekstilno industrijo. FrepuŠČTii teren je takojci zasedla ZR Nemčija, '•:'. si danes dovoli, da Franciji konku.:: v živinoreji, kot je tedaj, ko je Fnr !;-pogasila svoje plavže, mogla proizves«-jekla. Posledice vsega tega bodo še huj^ se bo EGS poleg Grčije razširila na Špar > in Portugalsko, kar pomeni integracijo, V »i jo goreče želi VVashington, da bi skupr * ohranil pod svojim pokroviteljstvom.
Po dveh letih sistema svobodnih ^r\, nedonošenčka Barrove liberalne politi' e, so po obratu na levo in triumfalni ^magi socialistov na volitvah prvič zamrzn i cene nekaterih storitev in osnovnih živii. Mitterrand in njegova socialdemokratsko usrnerjena ekipa želi s postopnimi naciona-lizacijami pokazati svojo ,,nedv ur->"o revolucionarnost", a že sama ži .. ,„ vzpodbudila ogorčene reakcije kapitala :a Miterrandova zastava vse bolj bledi v beio barvo    predaje.    Z   majhnimi    reformami
6. STRAN
hočejo socialisti spraviti v isti okvir željo po oživitvi gospodarske rasti, zavreti inflacijo s politiko zategovanja pasu (kjer bo seveda največ plačal delavec),ohraniti kupno moč srednjih slojev (iz katerih se je rekrutirala socialistična zmaga) in najbolj prizadetim kategorijam delavcev povečati mezde in socialne dodatke. Na račun koga? Kapitala? Dajmo no. Na račun koga potem? Mitterrand ve za razrešitev svoje skrivnosti? Dajati delavcem in jim z drugo roko jemati. Umetnija in pol! Poleg tega komunisti ponehujejo s povolilnim konformizmom in zahvaljevanji za sociali-stično darilo v obliki .komunističnih ministrov v vladi in vse bolj ostro zahtevajo radikalne ukrepe: še močnejšo obdavčitev profitov francoskega kapitala, obvezna bančna posojila, nobenih odstopanj v pogajanjih s kapitalom, večje in pospešene nacionalizacije. Vse to kot prvi korak.
V ZR Nemčiji je prvič po posledicah naftne krize leta 1973 družbeni bruto proizvod realno upadel za 1,3%, primanj-kljaj v plačilni bilanci znaša okoli 30 milijard DM, števHo brezposelnih pa se je povečalo skoraj na 1,5 milijona, kar državo stane 1,2 milijarde DM letno. Taka je izkaznica ,,vzorčnega kapitalističnega gospodarstva." Ekonomski polet se je ustavil, poraba se zmanjšuje, investicije tudi. Obe ,,radikalnejši" nemški buržoazni stranki, SPD in FDP (socialdemokratska in liberalna), ki sestavljata vlado, sta našli svojo ,,rešitev": nobenega programa polne zaposlenosti, temveč nove spodbude kapitalu, tj. zasebnim investitorjem, več laissez faira in s tem zmanjšanje subvencij tistim kapitalistom, ki tonejo. V povezavi z zahodnonemškimi nacionalnimi ekonomi prjčakujejo, da bo drevo uveljavljanja ZR Nemčije kot ekonomske velesile obrodilo
sadove v obliki pritegovanja tokov mednarodnega kapitala v ,,varne vode pridne zasebne pobude delavnih Nemcev", čeprav je morda zato včasih treba poklicati na pomoč vse temne sile policijske države, ubiti kakega demonstranta ali porušiti z ,,jeznimi mladimi" zasedene hiše v Zahodnem Berlinu, Storiti je treba svojo dolžnost. Dixi et salvavi animam meam!
Prehajanx> na naslednjega bolnika: Italijo. Šestmilijonske stavke, polarizacija političnih sil, afere v vladi, korupcija, orgije finančnega kapitala in terorizem — podoba propadanja kapitalistične družbe. Glasnik kapitalističnega kraljestva Wall Street Journal piše, da je ,,visoka cena dela" eden glavnih vzrokov inflacije v Italiji. Trdi tudi, da je Italija (očitno) zabredla v eno najhujših kriz v svoji zgodovini in predlaga tri ,,rešitve": zmanjšanje cene dela, kar bi lahko storili le na račun delavcev in njihovih mezd, devalvacije lire ali pa mednarodno posojilo. Blažev žegen! Kapital ima svojo logiko in kapitalisti se ne nameravajo za nobeno ceno ukloniti diktatu sindikatov in prosečim priporoči-lom vlade. A še ta kapital v Italiji ne zna ,,normalno" obnavljati samega sebe, temveč gradi uspeh predvsem na še intenzivnejšem izkoriščanju delovne sile. V Italiji cvete t.i. ,,potopljenogospodarstvo", ki uhaja vsakršni davčni in socialni ter sindikalni kontroli.
Inflacija v Italiji se giblje okrog 20 %, rast je ničelna, nezaposlenih je 8 % aktivnega prebivalstva, ki je prestopilo magično mejo 2 milijonov, industrijska proizvodnja upada. Spadolinijeva vlada, ki je zvarek strankarskih interesov, želivsvoji gospodarski strategiji zaustaviti inflacijo, ne da bi pri tem trpela gospodarska rast, to pa zopet dosega po preizkušenem receptu na
račun delavskega razreda z znižanjem izdatkov za zdravstveno in socialno varstvo oz. z višanjem prispevnih stopenj in z zmanjšanjem dotacij lokalnim skupnostim. Začela pa je tudi križarski pohod proti sindikatom, posebno komunističnemu CGIL, in ugodnostim, ki so jih le-ti izborili v svojem bolj ali manj reformističnem boju z vlado, še posebej proti zajamčenemu naraščanju mezd, v kar so bile prisiljene popustiti prejšnje vlade. Država se je znašla pred izpadom iz kluba sedmih najbolj industrializiranih dežel Zahoda, obenem pa na pragu revclucije, ki v sebi nosi možnost prvega prihoda komunistov na oblast po mirni, parlamentarni poti.
Ekonomska kriza je najostreje udarila Belgijo, katere industrija ima najvišje produkcijske stroške na svetu, kot trdijo kapitalisti (tudi zato, da bi si od svojega odbora, tj. vlade izvolili nove in nove olajšave). Samo v juniju letos je bilo okoli štiristo stečajev, kar je za 33% več kot v enakem mesecu 1980, armada brezposelnih se je povečala zato na skoraj pol milijona. Belgijski delavski razred si je vsvojemboju izboril t.i. indeks, ki mezde vsaj za silo avtomatično uravnava s skoki cen in tako ohranjuje kupno moč, za katero je zainteresiran tudi kapitat. V zadnjih mesecih pa je ravno ta indeks postal glavni grešni kozel za kapitaliste. Zahtevajo ali njegovo odpravo ati pa zmanjšanje obdavče-nja in nižje socialne dajatve. Proti tem zahtevam so se postavile po robu sindikalne organizacije in navidezno tudi stranke v vladi. A le navidezno. Premier Eyskensjev svoji kapitalistični. politiki na vsak način hotel ustreči zahtevam kapitala in uredil, kar so zahtevali: zmanjšanje socialnih izdatkov, 30 % profita kapitalistov pa po
državi ni obdavčenega, le če ga tako ali tako ,, reinvestirajo".
Druge kapitalistične države Zahoda niso nič na boljšem. Španijo pretresa teror baskovksih separatistov, višje cene, kar pogojuje krizo turizma, od katerega je imela do sedaj država največ dohodka. Vedno vzorno Svedsko je v maju leta 1980 zajel milijonski stavkovni val, stavkali so pristaniški delavci, na Norveškem pa v naftni industriji. Avstrija je tako v škripcih, da je nekaj časa hotela prodati sto tankov osovraženemu fašističnemu režimu v Čilu, in je ni bilo nič sram po mirovnih konferen-cah govoričiti o razorožitvi. Šele ,,socialisti-čni" kancler Kreisky se je zbal za svojo strankarsko rit in za ugled, ki bi ga ,,nevtralna" Avstrija utrpela v svetu. Sicer pa država s 7,5 % inflacijo in 1,4 % stopnjo brezposelnosti ni ravno urgentni primer gnilobe kapitalizma. Na prva znamenja krize so kapitalisti reagirali z avtomati-zmom tržnega gospodarstva in ,,za zdaj kar gre". Ne zavedajo se, da prihaja čas, ko take ali drugačne kratkoročne umetnije in improvizacije ne bodo več pomagale.
V zadnjih letih najbolj cvetoča kapitalistična dežela japonska — ,,dežela gospodarskega čudeža" - je iz suficjta v plačilni bilanci leta 1979 padla na 10,5 milijarde dolarjev v letu 1980. Industrijska proizvodnja je v primerjavi s 1980 padla za 2 %, toda po mnenju japonskih ekonomov je ,,ritem gospodarstva še vedno v mejah normalnih konjunkturnih, sezonskih in cikličnih nihanj " ter ,,je še prezgodaj za vznemirjenje". Ekstremna intenzivnost in vse oblike nečloveškega izkoriščanja so še naprej motor japonske industrije. Vse to priča, da krizam, posebno zadnji, ni videti konca, kapitalizem pa jih ni sposoben odpraviti, kveč>emu le za silo omiliti.
MULTINACIONALNE DRUŽBE
Manipuiacije multinacionalnih družb so nepojmljive in celo na Zahodu se že i§če ,,neko učinkovito orožje" za zaščito državnih podjetij pred čedalje boij izpopolnjeno tehniko različnih ,,sester in mater", katerih transakcij ni mogoče več nadzorovati. Te družbe niso nikogar dolžne obveščati o svojem poslovanju in finančnem stanju. Proti njim se je skoraj nemogoče boriti, saj so zgradile cel sistem izogibanj, utaj, goljufij, nečistih poslov vseh vrst. Kapital se vedno znajde ob pravem času na pravem mestu in pobere mastne profite in ekstraprofite. Če se zgodi, da je pripravljen posameznik razkrinkati goljufije multinacionalnih družb, ga obsodijo kot ,,gospodarskega vohuna in ovaduha" ter zaprejo pod obtožbo ,,izdajanja skrivnosti v škodo države ali obrambe". Industrjjski kapital, finančnj kapital, trgovina in politična oblast so poštali eno — med njimi ni več nikakršnih razlik. Vse se dela z roko v roki, jaz tebi, ti meni. Vendar to še ni vse. Zadaj, za fasado meščanske demokracije, se rojeva iz totalitarne zveze med kapitalom, multinacionalnimi družbami in sodobno kompjutersko tehnologijo grozljiva podoba upravljanega in odtujenega sveta. Računal-niško zbiranje, obdelava in shranjevanje podatkov se dogaja zaradi ,,načrtovanja", ki prežema vse sfere družbenega življenja, hkrati pa brutalno posega v človekovo intimnost in individualnost. Računalniki multinacionalnih družb s pomočjo svojih odtujenih služabnikov načrtujejo in betežijo vse po vrsti: na kakšno mesto je treba nekoga postaviti, kakšen kredit si nekdo zasluži, s katerimi Ijudmi sedruži in
(Nad. na15. str.)
Teoret
(6. nadaljevanje)
f' Koliko risov papirja — razrezanih na lističe — lahko cirkulira kot denar? Neokusno bi bilo tako zastavljeno vprašanje. Znamkebrez vrednosti /so vrednostna znamenja le, v kolikor zastopajo zlato znotraj cirkulacijskega procesa, in zastopajo ga, v kolikor bi se lahko samo/ spustilo v cirkulacijski proces kot kovanec, kvantiteta, ki je določena s svojo lastno vrednostjo, če so dane menjalne vrednosti blag in hitrost njihovih metamorfoz. Lističi z denominacijo 5 funtov šterlingov bi lahko cirkulirali le v 5 krat manjšem številu kot lističi z denominacijo 1 funt šterling, in če bi opravljali vsa plačila z lističi za šiling, potem bi moralo cirkulirati 20 krat več lističev za šiling kot za funt. Če bi zlat kovanec reprezentirali lističi z različno denominacijo, npr. lističi za 5 funtov šterlingov, za 1 funt šterling, za 10 šilingov, potem ne bi bila kvantiteta teh različnih vrst vrednostnih znamenj določena samo s kvantumom zlata, ki je potreben za celotno cirkulacijo /celost cirkulacije, temveč (tudi) s tistim, ki je potreben za cirkulacijski krog vsake posebne sorte. Čo bi bilo 14 milijonov funtov šterlingov (tako domneva angleška bančna zakonodaja, vendar ne za kovance, temveč za kreditni denar) raven, pod katero cirkulacija neke dežele nikdar ne pade, potem bi lahko cirkuliralo 14 milijonov papirnih lističev, vsak vrednostno znamenje za 1 funt šterling. Če bi vrednost zlata padla ali se dvignila, ker bi se povečal ali zmanjšal delovni čas, ki je potreben za njegovo proizvodnjo, tedaj bi se pri ohranjeni menjalni vrednosti iste množine blaga dvignilo ali pa bi padlo število cirkulirajočih lističev zafunt šterling v obratnem razmerju z menjavo vrednosti ziata. Če bi srebro nadomestilo zlato kot mero vrednosti, če bi bilo vrednostno razmerje med srebrom in zlatom 1:15, če bi v bodoče reprezentiral vsak listič isti kvantum srebra, kot je prej zlata, potem bi moralo v bodoče cirkulirati namešto 14 milijonov lističev 210 milijonov lističev za funt šterling. Kvantiteta papirnih (ističev je torej določena s kvantiteto zlatega denarja, ki ga zastopajo v cirkulaciji, in ker so vrednostna znamenja le, v kolikor ga zastopajo, je njihova vrednost enostavno določena z njihovo kvantiteto. Medtem ko je, torej, kvantiteta cirkulirajočega zlata odvisna od cen blaga, je nasprotno vrednost cirkulirajočih papirnih lističev odvisna izključno od njihove lastne kvantitete.
H KIIIII KI POLM
\s
TICNE EKONO
ui.ii:
Zdi se, da vmešanje države, in ta izdaja papirnati denar z vsiljenim kurzom/tečajem — in obravnavamo samo takšne vrste papirnati denar —, odpravi ekonomsko zakonitost. Država, kj je s kovno ceno dala določeni teži zlata samo krstno ime in ki je pri kovanju vtisnila zlatu samo svoj pečat, zdaj dozdevno spremjnja papir z magičnostjo svojega pečata v zlato. Ker imajo papirni lističi vsiljeni tečaj, je nihče ne more ovirati pri vsiljenju poljubno velike količine v cirkulacijo in pri vtisnjenju poljubnih kovnih imen, kot so   1   funt  šterling,  5 funtov šterlingov, 20 funtov šterlingov.
Nemogoče je izvreči \z cirkulacije lističe, ki so enkrat v njej, ker njihov tek zadržujejo tako mejniki dežele, kot tudi izven cirkulacije izgubijo vsakršno vrednost, tako uporabno kot menjalno vrednost. Enkrat ločeni od svojega funkcionalnega obstoja, se spremenijo v ničvredne papirne krpice. Toda ta moč države je zgolj navidezna. Lahko vsuje poljubno kvantiteto papirnih lističev v cirkulacijo, toda s tem mehaničnim dejem preneha njena kontrola. Ko jih zajame cirkulacija, zapade/se podredi vrednostno znamenje ali papirnat denar njenim imanentnim zakonom /prim. v MED 20 napačni zaimek na koncu; prevajalka/.
Če bi bilo 14 milijonov funtov šterlingov vsota zlata, ki jo zahteva cirkulacija blaga, in če bi država vrgla 210 milijonov lističev, vsakega z imenom 1 funt šterling, v cirkulacijo, potem bi se teh 210 milijonov spremenilo v reprezentante zlata v znesku 14 milijonov funtov šterlingov. Zgodilo bi se enako, kot če bi drzava naredila listič za funt šterling za reprezentanta 15 krat manj vredne kovine ali 15 krat manjšega utežnega dela zlata kot poprej. Nič drugega ne bi bilo spremenjeno kot poimenovanje merila cen, ki je seveda nekaj konvencionalnega, pa naj se že to zgodi direktno s spremembo kovne stopnje ali indirektno s pomnožitvijo papirnih lističev v število, ki ustreza zahtevam novega nižjega merila. Ker bi poslej ime funt-šterling obveščalo /označevalo/ o 15 krat manjšem kvantumu zlata, bi se vse cene dvignile za 15 krat in bi bilo poslej potrebnih dejansko 210 milijonov lističev za funt šterling, kot jih je bilo poprej 14 milijonov. V isti meri, s katero se je pomnožila celotna vsota vrednostnih znamenj, bi se zmanjšal kvantum zlata, ki ga reprezentira vsak posebej. Rast cen bi bila samo reakcija
cirkulacijskega  prooesa, ki bi s siio/nasilno izenačil vrednostna znamenja s kvantumom zlata, namesto katerega cirkulirajo.
V zgodovini angleškfh in franooskih ponarejanj denarja — kar so delale vlade — naletimo vedno znova na to, da cene ne rastejo zmeraj v razmerju, za katero je ponarejen srebrni kovanec. Enostavno zato, ker razmerje, za katero je bil kovanec pomnožen, ne ustreza razmerja, za katero je bil kovanec ponarejen, tj., ker niso izdali ustrezno množino manjvrednejše sestave kovin, če naj bi bile menjalne vrednosti v bodoče cenjene z njo /manjvrednejšo sestavo kovin; prevajalka/ kot merilom vrednosti in če naj bi realizirali kovance, ki bi ustrezali tej nižji merni enoti. To (znanje) razreši težavo, ki jeostala nerazrešena v delu med Lockom in Lowndesom. Razmerje, v katerem zastopa vrednostno znamenje, naj bo to že ali papir ali ponarejeno zlato in srebro, težo zlata in srebra izračunamo v skiadu s kovno ceno, ni odvisno od svojega lastnega materiala, temveč od količine, ki je prisotna v cirkulaciji. Težava pri razumetju tega razmerja izvira od tod, da zlato ni zavezano, z obema svojima funkcijama: kot mera vrednosti in kot cirkulacijsko sredstvo, samo nasprotnim zakonom, temveč tudi zakonom, ki na videz oporekajo nasprotju obeh funkcij. Za njegovo funkcijo (dodano v osebnem izvodu: (1859 manjka) za njegovo funkcijo; vse navedbe v tehoklepajih sem prevzela po MEW) mere vrednosti, kjer denar služi samo kot računski denar in je zlato samo idealno zlato, je pomemben samo naravni materjal. Menjalne vrednosti, ki so cenjene/ki jih cenimo v srebru ali kot srebrne cene, se prikazujejo kot povsem drugačne od tistih, ki so cenjene v zlatu ali z zlatimi oenami. Nasprotno je material nepomemben za njegovo funkcijo kot cirkulacijsko sredstvo, kjer mora biti denar prisoten /na razpolago/ kot dejanska reč ob drugih blagih in ni samo v predstavi prisoten, kajti vse je odvisno od njegove kvantitete. Za memo enoto je odločilno, ali je to funt zlata, srebra ali bakra; medtem ko naredi golo število kovance za ustrezno udejanjenje teh mernih enot, kakršenkoli že je njihov material. Ugovarja pa običajnemu človeškemu razumu, da je pri le mišljenem denarju vse odvisno od njegove materialne substance in pri čutno danem vse od njegovega idealnega števjlčnega razmerja.
Haupt 3a CnoMeHHH 1921 — Maquctte du Monumcnt 1921
I ZAGREB - YUOGOSLAVIE - STARČEVIČEV TRG 10
Da rastejo ali padajo oene biaga z rastjo ali padanjem množine papirnih iističev — siednje samo, če edinole papirni lističi obrazijo cukuiacijsko sredstvo —, je s siio/nasilno uveljavljen zakon, ki je bfl od zunaj mehansko kršen, kar izvede cirkulacijski proces, zakon,da je kvantiteta cirkulirajočega ziata določena s cenami blag in kvantiteta cirkulirajočih vrednostnih znamenj s kvantiteto zlatih kovancev, ki jo zastopajo v cirkulaciji. Po drugi strani pa cirkulacijski proces absorbira poljubno množino papirnih lističev in jo hkrati prebavi, ker je vrednostno zpamenje, pa naj stopi s kakršnimkoli že zlatim imenom v cirkulacijo, iztisnjeno znotraj ,tega v znamenje tistega kvantuma zlata,ki bi lahko cirkuliral namesto njega.
V   cirkulaciji   vrednostnih   znamenj   se   pojavijo   vsi   zakoni dejanske   cirkulacije  denarja obrnjeni   in   postavljeni   na glavo. Medtem ko zlato cirkulira, ker ima vrednost, ima papir vrednost, ker  cirkulira.  Medtem ko je  pri dani  menjalni  vrednosti  blag odvisna kvantiteta cirkulirajočega zlata od svoje lastne vrednosti je odvisna   vrednost   papirja   od   njegove  cirkulirajoče   kvantitete. Medtem ko kvantiteta cirkulirajočega zlata raste ali pada z rastjo ali padanjem cen blaga, se zdi, da cene blag rastejo ali padajo z menjavo   kvantitete  cirkulirajočega   papirja.   Medtem  ko   lahko blagovna cirkulacija absorbira samo določene  kvantitete zlatih kovancev,     se     zato    izmenjava    kontrakcije     in    ekspanzije cirkulirajočega denarja prikazuje kot nujen zakon, se za papimat denar zdi, da lahko vstopa v potjubni raztegnitvi v cirkulacijo. Medtem ko bi država ponarejala zlate in srebrne kovance in stem motila njihovo funkcijo kot cirkulacijsko sredstvo, če bi kovance izdajala za samo 1/100 grama pod njihovo nominalno vsebnostjo, opravlja povsem pravilno operacijo z izdajo papirnih lističev brez vrednosti, ki nimajo ničesar v lasti od kovine razen njenega imena. Medtem ko zlati kovanecočitno reprezentira samo vrednost blag, v kolikor je ta  cenjena v zlatu  ali  prikazana  s ceno, se zdi da vrednostno znamenje, da reprezentira neposredno vrednost blaga. Razjasni  se tako,  zakaj  so morali opazovalci,  ki so fenomene denarne cirkulacije študirali enostransko le glede na cirkulacijo papirnatega denarja z vsiljenim tečajem, napačno presoditi vse imanentne zakone denarne cirkulacije. Prav res se ti zakoni ne pojavijo samo obrnjeni v cirkulaciji vrednostnih znamenj, temveč so v  njej   izbrisani, ker opravlja papirnat denar, če je izdan v pravilnih kvantitetah, gibanja, ki zanj kot vrednostno znamenje niso  značilna,  medtem ko  njegovo značilno gibanje izskoči iz kršenja   pravilnega   proporca   z   zlatom   namesto   direktno   iz metamorfoze blag.
3. Denar
Denar obrazi, v tem se razlikuje od kovanca, saj je ta vendar rezultat cirkulacijskega procesa v obliki B — D — B, izhodišče cirkulacijskega procesa v obliki D — B — D, tj. zamenjava denarja za blago, da bi blago zam&njali zadenar. V oblikj 6— D — B obrazi blago, v obliki D— B - D obrazi denar izhodišče in konecgibanja. V prvi obliki posreduje denar blagovnc menjavo, vdrugi posreduje blago denarjevo postajanje denar. Denar, ki se pojavi v prvi obliki kot zgolj sredstvo, se v drugi kot končni smoter cirkulacije, medtem ko se blago pojavi v prvi obliki kot končni smoter, se v drugi kot zgolj sredstvo. Ker je sam denar žerezultat cirkulacije B — D — B, se pojavi v obliki D — B —D rezultat cirkulacije obenem kot r.jeno izhodišče. Medtem ko v B — D - B obrazi dejansko vsebino menjava snovi, jo v drugem procesu D — B — D sam oblikovni obstoj /Formdasein/ blaga, ki je izšel iz prvega procesa.
V   obliki B - D *- B sta oba ekstrema blag isti vrednostni velikosti, toda hkrati kvalitativno različni uporabni vrednosti. Njih zamenjava B - B je dejanska menjava snovi. V obliki D - B - D sta   nasprotno   oba   ekstrema   zlato   in   obenem   zlato   z   isto vrednostno velikostjo. Zdi se neokusno zamenjavati zlato zL blago, da bi blago zamenjali za zlato, ali če opazujemo rezultat D — D,da bi zamenjavali zlato za zlato. Če pa D — B — D prevedemo v formulo:/rt/p/f/ da bi prodali kar ne pomeni nič drugega, kot da s posredujočim gibom zamenjamo zlato za zlato, spoznamo tako nemudoma vladajočo obliko občanske produkcije. V praksi pa ne kupujemo, da bi prodajali, temveč ceneno kupujemo, da bi dražje prodali. Denar zamenjamo za blago, da bi to blago znova zamenjali za večjo kvantiteto der.arja, tako da sta ekstrema D, D, če že ne kvalitativno, pa kvantitativno različna. Takšna kvantitativna razlika predpostavlja zamenjavo neekvivalentov medtem ko sta blago in denar kot takšna samo nasprctni obliki samega blaga, torej različna načina obstajanja iste vrednostne velikosti. KroŽenje D — B — D skriva pod oblikami denar in blago razvitejša produkcijska razmerja in je  znotraj enostavne cirkulacije samo refleks nekega višjega gibanja. Zato moramo denar razviti iz neposredne oblike blagovne ctrkulacije B — D - B za razliko od cirkulacijskega sredstva.
Zlato, tj. specifično blago, kj služi/se uporablja kot mera vrednosti in kot cirkulacijsko sredstvo, postane brez posebnega prizadevanja družbe denar.  V Angliji, kjer srebro ni niti mera
kdenarju smo videli,dato izobilje ali ta presežek produktovobrazi na nerazviti stopnji produkcije pravo sfero zamenjave blag. Odvečni produkti postanejo zamenljivi produkti ali blaga. Adekvatna oblika eksistence tega izobilja/odvečnosti je zlato in srebro, prva oblika, s katero je obdržano bogastvo kot abstraktno družbeno bogastvo. Ne samo da lahko blaga shranimo v obliki zlata in srebra, tj., v materialu denarja, temveč sta zlato in srebro bogastvi v konzervirani obliki. Vsaka uporabna vrednost služi kot takšna/jo uporabljamo, s tem ko jo konzumiramo, tj., uničujemo. Uporabna vrednost zlata kot denarja pa je, da je nosilec menjalne vrednosti, kot surovina brez oblik materiatura občega delovnega časa. Kot kovina brez oblike je menjalna vrednost v posesti neminljive oblike. Zlato ali srebro,tako imobilizirano kotdenar, je zaklad. Pri Ijudstvih s čisto kovinsko cirkulacijo, kot pri starih, se kaže obrazenje zaklada kot vsestranski proces od posameznika do države, ki varuje svoj državni zaklad. V starejših časih, v Aziji in Egiptu, se pojavijo ti zakladi v varuštvu kraljev in svečenikov bolj kot priče/potrdila moči. V Grčiji in Rimu postane obrazenje državnega zaklada politika, kot nenehno varovana in nenehno budna oblika izobilja. Posebnost antične ekonomije obrazijo hiter osvajalčev prevoz takšnih zakladov iz ene dežele v drugo in delen izliv le teh v cirkulacijo.
Kot vpredmeteni delovni čas je zlato porok za svojo lastno vrednostno velikost, in ker je materiatura občega delovnega časa, mu je cirkulacijski proces porok za njegovo nenehno učinkovanje kot menjalna vrednost. Zgolj z dejstvom, da lahko posestnik blag obdrži blaga v njihovem liku kot menjalni vrednosti ali samo menjalno vrednost kot blago, postane zamenjava blag, da bi si jih povrnili v spremenjenem liku zlata, motiv same cirkulacije. Metamorfoza blaga B - D se dogaja zaradi njene metamorfoze, da bi jo spremenili iz posebnega naravnega bogastva v obče družbeno bogastvo. Namesto snovne menjave postane sama sebi namen /Selbstzvveck/ oblikovna menjava. Iz gole oblike se menjalna vrednost preobrne v vsebino gibanja. Kot bogastvo, kot blago se blago obdrži le, v kolikor se obdrži izven sfere cikulacije, in obdrži se v tem tekočem stanju le v kolikor okosteni v srebro in zlato. Ostaja §e naprej v tekočem gibanju /Fluss/ kot kristal cirkulacijskega procesa. Zlato in srebro se sama fiksirata kotdenar samo tedaj, v kolikor nista cirkulacijsko sredstvo. Kot ne-cirkulacijsko sredstvo postaneta denar (V osebnem izvodu podčrtano; nepoudarjeno I. 1859). Odtegovanje blaga iz cirkulacije v obliki zlata je torej edino sredstvo, da ga trajno obdržimo znotraj cirkulacije.
Posestniku blaga je lahko povrnjeno v cirkulaciji samo kot zlavo, kar ji daje kot blago. Trajno prodajanje, nenehno metanje blag v cirkulacijo je zato prvi pogoj obrazenja zaklada s stališča blagovne cirkulacije. Po drugi strani izginja denar nenehno kot cirkulacijsko sredstvo v samem cirkulacijskem procesu, s tem ko se nenehno udejanja v uporabnih vrednostih in se razkroji v minljive užitke. Iztrgati ga moramo (denar) toku cirkulacije, ki vse použije, ali pa moramo blago obdržati v njegovi prvi metamorfozi, s tem ko mu preprečimo opravljanje njegove funkcije kot kupnega sredstva. Posestnik blag, ki je sedaj postal obrazitelj zaklada, mora, kolikor je mogoče prodajati in kolikor mogoče malo kupovati, kot je učil že stari Cato: patrem familias vendace, non emacern esse (družinski oče naj hlepi po prodajanju, naj se ne veseli kupovanja). Kot je delovna marljivost pozitiven pogoj, je varčnost negativen za obrazenje zaklada. Kolikor manj odtegujemo ekvivalent blaga v posebnih blagih ali uporabnih vrednostih cirkulacije, toliko bolj ga odtegujemo v obliki denarja ali menjalne vrednosti52. Prisvojitev bogastva v njegovi obči obliki je mogoča torej le z odpovedjo bogastvu v njegovi snovni dejanskosti. (V temstavku sem prevedla zvezo, ki jo drži glagol ,,bedingen", raje kot: je mogoča. Prevajalka.) Živ gon za obrazenje zaklada je zato pohlep, kateremu je potrebna menjalna vrednost kot blago, ne blago kot menjalna vrednost. Da bi se polastili izobilja v njegovi obči obliki, moramo obravnavati posebne potrebe kot luksus in odvečnost. Tako so stopili  leta   1593 kortesi pred Phillippa  II. in mu med drugim
povedali:
,,Kortesi iz Valladolida iz I. 1586 so prosili Vaše visočanstvo, dav bodoče ne bi več dovolilo uvažanja sveč, steklovine, bižuterije, nožev in podobnlh reči, ki prihajajo iz tujine, da bi nato zamenjevali za zlato te za človeško žlvljenje tako nekoristne reči, kotda bi Špand bili Indiianci.' A •
Obrazitelj zaklada zaničuje posvetne, začasne in minljive užitke, da bi hlepel po večnem zakladu /mogoča inačica: bi tekal za večnim zakladom; prevajalka/, ki ga ne morejo načeti ne molji ne rja, ki je povsem nebeški in povsem zemeljski.
,,Obči daljni vzrok našega pomanjkanja zlata", pravi Misselden v navedenem spisu, ,,je v veliki ekscesivnosti našega kraljestva pri konzumu blag iz tujih dežel, ki se za nas izkažejo za disoommodittes namesto za oommodities (nepotrebna/potrebna blaga), s tem ko nas odrežejo od prav toliko zaklada, ki bi ga sicer uvozili namesto teh reči (toys). Doma konzumlramo preveč vin iz Španije, Francije, Porenja, Levanta; španske
Iztrganje denarja iz toka cirkuiacije in rešitev pred družbeno snovno menjavo se tudi navzven ka*L- v zakopu, tako da je družbeno boga-stvo kot podzemeljski neminljivi zaklad prenešeno v povsem skrito — prikrito privatno razmerje do posestnika blag. Doktor Bernier, ki se je nekaj časa zadrževal v Delhiju na dvoru Aurangzeba, pripoveduje, kako trgovci na skrivaj in globoko zakopavajo svoj denar, še posebej pa mohamedanski pogani, ki vodijo skoraj celotno trgovino in drže v rokah ves denar,
,,ki so ujeti v vero, da jim bosta služila na onem svetu zlato in srebro, ki ga za svojega življenja skrijejo/prikrijejo."  95
Sicer pa je po svoji religioznosti obrazitelj zaklada, kolikor je njegov asketizem povezan z dejavno delovnostjo/marljivostjo, predvsem protestant in še bolj puritanec.
,,Tega ni mogoče tajiti, da sta kupovanje in prodajanje nujni reči, ki Ju ne moremo pogrešati, ju pa lahko gotovo krščansko uporabljamo, zlasti v rečeh, ki so namenjene nuji in časti, kajti so tudi patriarhi kupovali in prodajali, živino, volno, maslo, mleko in drugte dobrine. To so božja darila ki jih on jemlje iz zemlje in jih razdeli med Ijudi. Toda tuje trgovine, ki prinaša sem iz Kalikata in Indije in drugod blaga, kakršna so slastna svila in zlatnina in začimbe, ki služijo le blišču in nobeni koristi, in srkajo deželi in Ijudem denar, te ne bi smele dovoliti, če bi imeli pri nas vlado in kneze /Regiment und Ursten/. Toda o tem zdaj ne bi pisal; kajti bi rekel, da bo slednjič, ko ne bomo imeli več denarja, kar sama prenehala, kot bosta tudi okrasje in žretje: sicer ne bo pomagalo nobeno pisanje in učenje, dokler nas ne bosta nuja in revščina k temu prisilili."96
Celo razvita občanska družba zakopava denar kot zaklad v časih, ko pretresadružbeno snovno menjavo. Družbeno povezanost v njeni kompaktni obliki rešujejo - za posestnika blag je ta povezanost v blagu in adekvaten obstoj blaga je denar - pred družbenim gibanjem. Družbeni nervus rerum (živec reči) je pokopan ob telesu, katerega živec je.
Zaklad bi bil sedaj zgolj nekoristna kovina, izpuhtela bi mu njegova denarna duša in preostal bj kot izgorel pepel cirkulacije, kot njen caput mortuum (kemična usedlina), če bi ne bil v trajni napetosti do nje /cirkulacije/. Denar ali osamosvojena menjalna vrednost je po svoji kvaliteti obstoj abstraktnega bogastva, po drugi strani pa je vsaka dana denarna vsota kvantitativno omejena vrednostna velikost. Kvantitativna meja menjalne vrednosti nasprotuje njegovi kvalitativni občosti, in obrazitelj zaklada občuti mejo kot pregrado, ki se prav res preobrne obenem v kvalitativne pregrade, ali naredi zaklad za zgolj omejenega reprezentanta snovnega bogastva. Denar, kot obči ekvivalent, se neposredno prikazuje, kot smo videli, v enačbi, kjer sam obrazi eno stran, neskončno zaporedje blag pa drugo stran. Od velikosti menjalne vrednosti je odvisno, do kolikšne mere se v približku kot takšno neskončno zaporedje realizira, tj. ustreza svojemu pojmu kot menjalna vrednost. Gibanje menjalne vrednosti kot menjalne vrednosti, kot avtomata, je lahko sploh samo tisto, da prestopi svojo kvantitativno mejo. Stem ko pa je prekoračena kvantitativna meja zaklada, je ustvarjena nova pregrada, ki jo moramo znova odpraviti. Ni določena meja zaklada ta, ki se pojavi kot pregrada, temveč je to vsaka meja. Obrazenje zaklada nima torej imanentne meje, mere v sebi, temveč je neskončen proces, ki ima v vsakokratnem rezultatu dan motiv za svoj začetek. Če zaklad povečujemo, tako da ga konzerviramo, potem ga tudi samo konzerviramo s tem, da ga povečujemo.
Denar nj samo nek predmet sle po bogatenju, temveč je njen Predmet. Je v bistvu auri sacra fames (prekleti pohlep po zlatu (primerjaj Vergil, Eneida, 3, 57; prevajalka). Sla po bogatenju se razlikuje od sle po posebnem naravnem bogastvu ali uporabnih vrednostih, kot obleke, okrasje, čreda, po tem, da je mogoča samo, kakor hitro je obče bogastvo kot takšno individualizirano v neki posebni reči in ga lahko zato obdržimo/primemo kot posamezno blago. Denar se torej pojavi tako kot predmet kottudi vir sle po bogatenju97. Kar je prav res temelj, je, da postane menjalna vrednost kot takšna smoter in s tem tudi njena pomnožitev. Pohlep se oklepa zaklada, s tem ko denarju ne dovoli, da bi postal cirkulacijsko sredstvo, toda pohlep po denarju ohranja svojo denarno dušo, svojo trajno napetost do cirkulacije.
Dejavnost pa, s katero obrazimo zaklad, je po eni strani odtegovanje denarja iz cirkulacije s trajno ponavljano prodajo, po drugi strani enostavno shranjevanje, akumuliranje. Akumulacija bogastva se prav res dogaja samo v sferi enostavne cirkulaclje, jrf •' sicer v obliki obrazenja zaklada, medtem ko veljajp, kot bomo kasneje videli, druge t.i. oblike akumulacije le z zlorabo, samo zaradi spomina na enostavno akumulacijo, za akumulacijo. Vsa druga blaga nakopičimo ali kot uporabne vrednosti in takrat je vrsta njihove nakopičenosti določena s posebnostjo njihove uporabne vrednosti. Nakopičenje žita zahteva npr. posebne priprave. Kopičenje ovac me naredi za pastirja, kopičenje sužnjev in dežel zahteva (macht notig) razmerja gospodarja in hlapca itd. Obrazenje zalog posebnega bogastva zahteva posebne procese, ki jih razlikujemo od enostavnega akta/dejanja samega nakopičenja in
FIV\ALIZ.ADIJA   ŽViAtoOSTl
STRAN 9
//. Finalizacifa kot konsekvenca teoretskega zaključka        \ znanosti     v                         ^                "
R&vojriit&jjjtjmbnost. teorije in učihkovitost norm,         % ki regulimjojamm rast, je odvisna od že doseženega       < nivoja razvojW0jfrnnevarnaf da je ,,teoretska zrelost" neke znanosnfi^miost, kt. omogog&a&tiifjtjBF&iptegra-cijo smotrov V nziskovalni PSMflHPHVfeftUfcftST podajamo predpojam v trifazrt^^^mel^T^^^I^^S^
Znanost v svo/i rasti preteče različne faze, ^k^ različno ,,odprte" v svojem razvoju za smotrnosth&B&L orientacijo.                                           ¦*'               *     . ^Bk
Preden ja na vidiku sptošna teorija njenega predr   ^B metnega področja, je znanost prej podobna preizku-       T| šanju amaterskih iznajditeljev v začetku novega veka:         F Je brez zanesljivega teoretskega ali metodološkega vo-dila (pradparadkjmatska znanost v smislu Kuhna). V      -¦¦ tej predteoretski fazi je v gfavnem odprta za selekcijc^   * svojih vprašanj po smotrih.
Z rastočo teoretsko zre/ostjo znanosti pa definira teoretski interes sam vedno izključno orientacijo razi-    ^ skovalnih zastavitev in razvoj znanosti.                                 %^
Kuhn opisuje ta proces kot nastanek paradgme; vendar bi bilo boljše govoriti z Lakatos-em o izteku nazirkovalnega programa (research programme). Para-digma praviloma ravno ni tukaj na en mah; veliko bolj se uvaja skozieno ali več plodnih zastavitev ene faze — v našem trifaznem modelu druge —, v kateri z zapo-redjem teorif razvoj v neki disciplini teži k določe-nemu teoretskemu zak/jučku, k fundamentalni teoriji,. s katero so vsi problemi odgovarjajočega predmetnega območja ,,v principu" rešeni. V tej fazi je interes znanstvenikov utfrjen s težavami, ki jih vsebujejo §e neizdelane, deloma nekonsistentne teorije. Sicer obsta-ja tudi v tej fazi tip znanosti, ki jo je Kuhn imenoval normalna znanost (normalen science), ker tudi provi-zorične teorija — če naj imajo raziskovalno-logično kakršnokoli vrednost — vodijo do specialnih eksperi-mentalnih formulaeij vprašanj in teoretskjh detaj/nih problemov, toda razvoj discipfine v njeni usmeritvi ni določen s temi specialnimi formulacijami vprašanj, temveč nasprotno s prisilo, da bi z obdefavo princi-pialnih težav dosegli fundamentalno teorijo. (10) Zdi sa » odveč, da se ta slika na visjem nivoju še enkrat po- L navlja, da razvoj cete znanosti z zaporedjem ,,provi- * zoričnih"paradigem vodi k neki vrsti super-paradgme, ki bi potem bila fundamentalna za to celotno znanost. Toje interpretacija, kijo posveča C. F. von Weizs8cker zgodovini fizike in posebni vlogi, kj pripada kvantni teoriji v tej zgodovini. (11) Dokler razvoj neke znanosti | Se ni pripeljal do fundamentalne teorije in ga ozna- \ čujejo pogoste krize s kratkimi fazami normalne zna-nosti, ostaja vsak poskus, da bi se znanstveni razvoj vezal na interne smotre, malo obetaven. Za smotr-nostno raziskovanje manjka nujna teoretska baza v osnovnem raziskovanju — to pomenir da ne manjkajo le spacialne osnove obdelujočega problema, temveč splošne teoretske osnove sptoh. Poskus, da bi se nare-dito smotrnostno orientirano aplikativno raziskovanje, Je zato usmerjen na nujnost, da se najprej razvijejo osnove.
Teoretski problemi definirajo  enoznačno znan-sveno fronto, ki absorbira angažma znanstvenikov. Na avni navizirane splošne teorije sespoznanja po smotrih ne dajo razlikovati.  Ostro izraženo: Na ravni stavka o ohrankvi energije in teorije relativnosti sa vojnega ra-ziskovanja ne da ločiti od civilnega. V vseh teoretskih krizah neke znanosti postanejo zato kakršnekoli smo-         [ tmostne orientacije brez konsekvenc; teorija sama je         i adina učinkovita in za napradek znanja izključno smi-selno vodilo razvoja.
To pa se spremeni, kakor hrtro je sptošna teorija v bistvenem izdelana, torej je najdena univerzalna in sta-bilna paradkjma za predmetno območje. Odgovarja-Jočo disciplino potem med dofgo fazo — tretjo fazo našega modela — bistveno označuje normalna znanost: Fundamentalna teorija se specializira, diferencira in jdopolnjuje za mnoga območja aplikacije.(12) Čim boff ja diferenciacija napredovala, tem manj je njena smer predpisana s teorijo. Shematično izraženo: Fundamentalna teorija je žarišče, v katerem se vsa po-sabna znanja različnih razvojnih faz znanostipovežejo v splošne zakone in iz katarega lahko sledjjo v tazi diferenciacije teorije specializacije v poljubnih smereh. Primeri iz fizike so: Fizika trdnih ta/es, metalurgija, fizika nizkih temperatur, katerih ntzvo/ sfedi v cetoti znotnajparadigme kvantne teorije.(13)
Tuka/ lahko postane smoter raziskovanja regulativ za to, kje in s kakšno intenzivnostjo se bo teorija raz-vijata napre/. To ne daja samo različnih raziskav, ki bi se jih lahko gledab skupaj kot sredstvo smotra enega in isteoa teoretskega napradka, ki sS kakorkoli pre-
Opombe:
(10}Primer za takšen razvoj, ki napravi močan vtis, je nadaljevanje od Bohrovega modela atoma tja do Heisenbergove kvantna teorija. GleJ o tem Studije Imre Lakatosa (1970, 140).
(11)  Primerjaj Weizsacker 1971, drvgi del, prvo pogl.: ,,Enotnost  dosedanje   fizike",   tretja poglavje: ,,Enotnost fizike kot konstruktivna naloga" in
: čatrto poglavje: ,,Osnutek enotnosti fizike".
(12)  Madtem ko sJedi razvoj fundamentalne teorija področja v ritmu krize temeljev, se specializacija
w      doffaja po utrjenih metodotoških teoretskih in       t %tf profesionalnih standardih.                                                ^
4f2f Nasprotno pa so fizikapolja, fizika fffementarnih¦"**** ¦jr*  delavcev^kozmologija območja, ng katerih je cilj   Kf \ "¦       razvoj nove fundamefttalneteorije.                    &»    1    J.
¦- -y<   '¦'.¦¦¦¦¦¦                    ;                                V                        ,.¦     :?%>-,:       :
'-:¦ -    .., ¦".¦    ;%    ¦    "^      .                                                  .  '   ¦•
preda, temv0čf^LediJoalternativn6l^orije.  tako sta.
nekaka na tlLh splošne newtonske piehanik&rtastali rta
eni strani teorija bibavice in /ršdrugi strani navk 6
tophti kot statistična mehanika — dve povsem različm
teori}l^,Jkaterih  razvoj se^Jzvaja za specifična fenč-
menamŠ področja.  y Aemfjpkimeru vodeči interesi se-
vetkt0e Wso jasno sociain^ narave.  TbkŠni postanejo
spoznatni -šefle v pr,j^perip^Wt razi$kpvanje toka. R$zi-
skovanje tokov — samo Že tfjsciplina aplikativne me-
hanike — je zanesljivo doseglp pred Yaspn0čoretskp
zrelost: S pigiššem enačb (S-toksov zakbn) tfernoufli-
jetra   enačba   etc.)   se    y   principu   dafa   rešittvsi
¦&rpbfemi.(14) Socialni inieres za določene. iemepa je
"%p^ošaa teorija razvijala v povsem različnih^šmereb na-
-p/i^f^Tako je tehničjŠ interes za gradnjo letal pro-
Jzvedel asrodinamik^tako je problem hrupa vokolju
*0red nekaj časa sfifažil tfastaneji aeroakustike, tako je
raziskovanje  srca   fzsifflo #LWs  ra^j  fiziološkega
¦jnauka o toku.
Za znanost, ki je prekoračila prag k teoratski di-
ferenciaciji in specializaciji,Je metodološka nevtralnosi
smotra teorije ,,po pojmih znanosti sama neuporabna'
(Marcuse 1969, 243). Ta Mafkusejev obrat lahko po-
kaže, da je sicer naš model ireh faz formuliran na
< osnovi tradicionalnega pojma teorije, dapa se ravno ta
^tisnova  v realizaciji tretje  faze sama aficira in mo-
dificira.       '*
Če ,,nevtralnost teorije" prvotno trdi, da so v njej
intendirane pojasnitve  lastnosti  fizičnih predmetov
tako generalne narave, da principialno niso prirejene
nobeni šocialni funkciji in nobenemu političnemu in-
tetesu per se itemveč se lahko samo s pomočjo so-
^Cfafne npgči prevzamejo, za kar znanost ne nosi odgo-
vornosti)T^iako^WTa n&Vtrafnost ^prcrmm^ tem^d^
ipredmofi disciplin  tretje  faze  vednp  bolj postajajo
mopknetnejši ali bolje: fenomenalnejsi. S tem da pred-
rfteti\—  njihove j^00T0Jfm^git^gggttYein na tem te-
( rpeljeCa tehnok0f(Pf poaajajospM$jtiaei& postahe
¦ ;tudi priredtfMrznanosti socialnim intere§S^jthqlj spe-
°&ična-jLr\ intemaHzacijo ekstemo po9mbgnih šmotrmme mjihovo specifično sotialno okoljemm^v-
fAnov^namtveno delo. Čim bolj so smotri konkrv^m 4p čfm jasneje so vključeni v interesne konste/acijg{ »/?? močneje izgublja tvorjenje teorij svojo nevtralnost /~Ssamo se vktjuči vpolitiče strategije.(15) Ta modelse
ijŠora sedaj postopoma teoretsko precizirati, da se v
ffijem i/nplicitne hipoteze eksplicirajo.
¦t Kaj označuje teorijo kot fundamentalno.teorijo
^  discipline?
Nasproti domnevam falibrlizma (Popper, Feyera-bend) kaže zgodovina znanosti presenetljiv feno/nen, da lahko teoretski razvoj pride do definitivnega za-
¦  ključka, da znanstvene teorije lahko dosežejo ne samo iprovizbrično, temveč kfasično veljavo. (Heisenberg /e
takšne teorije apostrofiral kot ,,zaključene" /Heisen-berg 1971, 87). Na zunaj se izkazujejo s tem, da se i nobenimi spremembami ne dajo več izboljšati. Velike spremembe pa vodijo do popolnoma nove teorije. (Klasični primer za to je razmerje med k/asično me-haniko in relativnostno teorijo). Označitev, ki se bliža bistvu, pa je v ugotovitvi, da sprehodom k takšni novi zaključeni teoriji stara ne izgubi na moči. ,,Zaključena teorija velja za vse čase; kjer se lahko spoznanja opišejo s pojmi te teorije -bodisi vdaljniprihodnosti —, se bodo zakoni te teorije izkazali za pravilne" (Hei-senberg 1971, 93). Takšne teorije namreč zaobsegajo določeno predmetno območje kot tudi določene označujoče strukture. Zato je očitno — ko so enkrat najdene —, da se izkazujejo kot transcendentalne.(i6) Če gpvorimo o fundamentalnih teorijah, se tako sklicujemo na fenomen zaključnih teorij. Funda-mentalne teori/e že vsebujejo osnovne strukture pred-metnega območja. Nadaljnji razvoj discipline, ki temu območju ustreza, bo sledil kot močneje ,,pojavno-rorientirano" raziskovanje oziroma se določa kotprak-tični interes za predmetno območje. Tako se je na-vezala na nevvtonsko mehaniko teorija planetnega si-stema, nauk o tokovih, statistična mehanika.
Sprašujemo se naprej:
b) Kako naj se zamišlja odnos specializirane teorije do fundamentalne teorije discipline? In: Kakšen je status delnih teorij v odnosu do empirije in do teorije na drugih območjih?
Tretje faze v našem modelu nismo koncipirali kot aplikacijo rezultatov fundamentalne teorije, temveč kot konkretizacijo te teorije v specialno razvojno smer. Teorije izdiferenciranih delnih področij nasplošno niso logično izpeljive iz ,,matične discipline", praviloma se ne dajo nanjo niti reducirati, ko so-enkmt razvite. Tako se lahko nekako določijo odnosi do fundamen-talne teorije z gotovim postopkom približkov; smisel le-tega se da upravičiti samo iz konkretnega stanja pro-blema afi celo že praktične postavitve nalog. (Primei za to so postopki približkov za rešitev splošnih tokov-nih enačb v tokovni fiziki). Ali pa je lahko prehod k sorodni discipliniprehod k statistični celokupnosti, pn čemer za te ce/okupnosti sledijo zakoni, kl, konciph rani za e/emente v fundamentalni teoriji, ne veljajo (ireverzibilnost termodinamičnih procesov nasprotl rsverzibilnosti mehaničnih procesov, kj jih ,,fundi-tajo"). Tukaj splošnega pregleda nad takšnimi ,,med-teorijskimi" relacijami ne moremo podati .(17) Za nas tukaj zadoSča ugotovitev, da se prehod razisko-vanja k specialnim teorijam sicer opira na funda-mentalne, da pa ne shaja brez induktivnega tvorjenja modelov - proces, ki v loglčnih mejah sploSne teorije reproducira proces razvoja te teorije. Zato nastajajo tudi za specialne disdpline novi, eksterno upravljivost omejujočiposebni regulativi v oblikj sistemsko odprtih problemov (npr. v fiziki trdnih teles — razumljeni kot specialna kvantna fizika — problemi kristalizacije in katalize, v tokovni fiziki — razumljeni kot specialna mehanika — problemi trenja mehkih medijev).
Etabliranje takšnih spedalnih disciplin vodi zgolj do vedno večje zožitve in se zato ne da primerjati s teoretskimi razvoji osnovne discipline. Teoretska dh gnititeta vpraSanj upada, čim botj specialna postajajo.
(14)  Sevada se zdi, da so tudi še fundamentalni pro-blemi, kot morda trenje mehkih modijev.
(15)  S stališča postulata vrednostne nevtralnosti zna-nosti   (Weber   1968,582)  se bo  hotalo  tukaj Opisani razvoj razlagati kot pervertiranje znanosti.
Teza o finalizaciji znanosti pa ravno izreka, daje usmeritev na eksteme smotre sama pogojena z razvojem znanosti. Seveda s tem predpostavtja utrt ekspliciten odnos med znanostjo in dmžbo, da se v družbi sami dogajajo tisti procesi tvorje-nja konsenzusa preko neomejene komunikacije, katere možnost znotraj sistema znanosti je bil že od nekdaj pogoj sine qua non eksistence zna-nosti. Natančna analiza primerov, ki se vedno znova svareče vpeljujejo proti vezanosti znanosti za družbene smotre (Lisenkov, nemška fizika '¦¦: itdj, kaža, da prav ta pogoj tam nibil izpolnjen. Glej k^amu Medvedjeva 1972; Scherzer 1965.
^pecidtfte discipline p^f^tavljajo praviloma pčznanst-venjenje (teoretizacijof specialnih tehnologij. Na svoji ttHMMnMMHMMK/e empirično zqgptovlje$ mPl^m^HR^^PHKte meritev intenirjev), ki bi — da bi se reproducirSp iz teorije — dajalo morda visokokompleksno, toda odvečno in trhrialno razisko-vanje. Teoretski posebni gazvoji specialne discipline se izčrpajo zato znanstvenoVn lahko kadarko/i pratoajajo v tebniko s teoretsko mtl vseskozi utemeljentm empi-ričnim znanjem (npr. fifika trdnih teles v znanost o materiaiih). Razvoj takšnih znandsti se je pretežno le-gitimiral iz ekstemih srriotrov, ki so bili z fe-temi0r.e-pfeteni. Sicer utegne teoretski posebni ragvoj za spl^š-ni teoretski napredek odvreči znaten sp^t-over, toda domnevapo, da Je gotcrv fall-out posle#ica vsakiga, znanstvenega razvoja; skozi to ni mogoče^utemetjiti relevantnosti dotočenaga posebnega razvoja. c) Kako je odvtsna ttruktunt odprtrlrproblemov dh scipline od razvojfega stanja njene norije? Po 3-faznem mopelu bi se moralo primeriti s/e-deče: Ali discipfinalni finalizirana. Poterrt gre v njen pr/marno za rcšftevi njenih teoretskih problerrtpy oz. gre za razvoj tiMjjtmpentalne taorije z rešitvijo tkonet-skih probfarrieSmRIWn razvoj je definiran s to ratifkp-vaJno fronto — odprti problemi imajo preoblikujočo funkcijo. Iz vefikoga spektra vseh odprtih problemot se selegira spec/atno neznanje kot za disciplino ra/g-vantno. Persperktiva znanstvenega dela je, da sa od1 stranifo deficiti in deficience teorije. Deficiti obstoje, če teorije nezadostno pokrivajo svoja predmetn* območja (to je danes npr. primer v fizikalni kemiji, i kateri je kemijska teorija do sedaj nezadostno zmogk kvantnofizikaini in zraven pripadajoči matematičn, opis ketničnih pojavov). Deficience obstoje, če vsebu %jejo teorije pojmovne inkonsistence ali vodjo k ano maiijam. (Takfha deficientna teorifa je bila nekakc Bohrvva teorija atoma, katere hevristična vrednost jt ^bila pripoznana, čeprav/e bilo jasno, da bi pojmovm ! težave silile k spreminjanju). Ali/e dfscip/ina v princi pu izdelana; potem so taoretska fundamentalna vpra šanja — torej finalizacije — odvisne od tega, če se po javijo praktični problemi. Ta primer je v ktasični me haniki (glej zgoraj) kot tudi v kvantni fiziki. Sicerse m more trditi, da discipline, ki so končale z razvojen svoje fundamentafne teorije (V Heisenbergoven smislu), zato nimajo nobenih teoretskih perspektiv raz voja. (18). Vendar pa so odprti problemi, kiso ostali i tej teoriji               specialiteta discip/ine. Nimajo vet
oblikujoča funkcije; disciplina se razvija nasprotno t tem, da se mora izbirati med novoodprtimi problemi ki naredijo fundamentalno teorijo re&jivo (npr. da b se u&o nevarnosti trivializma}, in vendar ne Izbirat samo po teoretskih standardih.(i9—)
Ta razdelitev na čiste, s teorijo vodene primere ii čiste finalne primere se mora pri natančnejšem ogle dovanju korigirati z nekaterimi diferenciacijami: Z< premislhi je, da se pogosto teoretski problemi načneji sploh šefe, ker so eksterni smotri sprožili teoratski raz voj. Ta povezava npr. obstaja pri fe vpetjanem primen biokemije: Njej je bila prvotno za osnovo — teorij kemije zunanja — postavhev smotra (kemijska po jasnitev žive celice). S tem pa je biletabliran nov znan stveni program z novimi teoretskimi frontami, čigai problemi so absorbirali interes znanstvenikov. Obsto fundamentalnih odprtih problemov v biokemiji ven darle očitno nf izključil - v nasprotju s prejšnjim znanstvenimi epohami — finalnega posebnega razvoja Medtem ko se na primer teorija bibavice priključi n, teorijo gravitacije šele, ko je bila izdelana, so bili bio kemijski posebni razvoji (fiziologija, farmakologija aplikativno raziskovanje membran) že v anticipacij pospeševani za re&tev še nerešenih teoretskih osnovnh problemov. Tretja faza se potisne v drugo; vedno boi postajajo ob fundamentalnih, ,,čisto" teoretskih pro blemih še med de/om za njihovo rešftev vidni okvirj njihovih socialnih smotrnih zvez.
Podobno strukturo eksternih razlogov, kl uteme Ijujejo discipiino, problemov, katerih re&tev sprošč, njihovo fundamentalno teorijo in smotrov, ki sprožiji posebne nazvoje, opazimo npr. pri raziskovanju ve solja: bolj jasni kot v biokemiji so eksterni razhgi, k so sprožili empirično, od zemlje oddaljeno razisko vanje vesolja. Med njjmi domjnirajo ekonomski, infoi macijsko-tehnični in vojaški interesi. Potem ko je bih empirično raziskovanje vesolja etablirano, so znanstvt niki tisti, ki načnejo odprte probleme precejšnjeg, dometa za razvoj empirične teorije planetnega sistem \ — in od njihove rešitve odvisno znanstveno napreduj > empirična kozmotogija. Hkrati pa se potisnejo v t fundamentalne probleme teorije različne ekstem postavitve smotrov, ki sedaj zopet sprožijo posebn razvoje raziskovanja vesolja (metalurgija, fizika trdnh teles /rast kristalov/7.(200)
Med obema jasnima primervma finalne oziroma teorijo vodene znanosti nastopi torej primer, pri kt terem se razvoj proti fundamentalni teoriji pospešuj hkrati z rešitvijo problemov, ki so definirani z ekstei nimi smotri. Domnevno dobjva ta primer vedno bo na teži, čim kasneje seje distiplina naseliia v cefokupr zgodovini naravoslovja, ker pač postanejo pričakc vanja, ki se dajo formulirati, kot tudi obravnavar predmeti konkretnejši.
(se nadaljuje Prevod: Slavko Hozja
i         / '-..
(16)  Odgovarjajoči poskusje prvič naredil Kantglede na   nevvtonsko   mehaniko;  danes  poskuša   to VVeizšacker (1971) za kvantno fiziko.
(17)   Taorija znanosti jih Sele na novo sistematično raziskuje, v Nemčijl npr. znotraj središčnega pro-grama  DFG  teorija znanosti skupine Scheibe/ KrOaer v GSttingenu.
(18)   KaJ je v strogem smis/u zakfjučena teorija in kakšne zahteve se naj postavijo pred njo, tega ni lahko formulirati. Prim. k temu VVeizšackerjevo zahtevo   po   semantični  konsistenci  dovr&ne teorije.
(19)  Oznaka ,,zaključena teorija" ne sme zavajati k pojmovanju, da ja z njo, torej morda s kvantno fiziko, fizika sama zaključena. Odprti problemi, ki Jih je treba raStj, da bi se prišfo do poenotenja teorija reiativnosti in kvantne teorije, tvorijo vse-kakor raziskovalno fronto v klasičnem smislu; njihova rešrtev bo tudi vodHa do nove funda-mentalne teorije. Toda kako daleč je napredek fizikalnega tvorjenja teorijpripravil tla finalnemu posebnemu razvoju, ja treba odčftatf ravno na tem mestu: predvsem zaradi teh odprtih pro-blemov se dhcipline niti ne pospešujejo, niti ni interes za njihovo rešitev izrazit motiv izobliko-vanja, niti nima pri Izbiri poklica posebne teže.
(20)   Tukaj se ne bi argutnentira/o proti atlza to, alije relativno majhen  tčoretski domet raziskovanja vesolja upravičen nadproporcionalnih stroškov, ati če so teoretski interasi za to raziskovanje, ki so   iib   artikutirali znanstveniki,  preobiikovani preko poklicnih prflbtemov%t prepleteni z indu^
;     strijskimi intaresi.                        \                                  '*¦¦
'^
__r-v ».» *«. «a tcsiu, njer sva razdeiila cunje. Toda solznega plina je bilc
|| Se vedno preveč v zraku. Oči so migorele in sploh nisem ničesar več videla
Hl Andzrej je poklical prw> pomoč in nek fant mi je vbrizgal destilirano vodo \
oči. Bilo je nekoliko bolje, vendar sem si res že zaželela stran. Hotela sva že
na metro, ko je izza ovinka pripeljal policijski kombi, iz katerega so
¦ poskakali policaji in se zapodili proti nam. Nekaj ljudi nas je zopet steklov hišo in tekli smo do vrhnj^ga nadstropia. Zvonili in trkali smo po vratih^ . toda nihče ni hotel odpreti. Prišli smo do vrha in zaslišali, da gredo policaji . za nami. Stisnili smo se v kot, policaji pa so se razporedili po stopnicah in ¦¦" nam ukazali, naj gretno dol. Mislila sem, da mi ne bodo ničesar storili če kot ženska prva odidem po stopnicah. Komaj sem prišla do prve»a policaja, me ^je le-ta poiinil po stopnicah dnigemu policaju pred noge, ki me je začel l tepsti. Ko je Andzrej to videl, je znorel in se zagnal v policaja in s tem f osredotočil pozornost nase. Policaji so ga začeli neusmiljeno pretepati, ostali I pa so hitro stekli ven. Poskušala sem branjti Andzreja in ga porivati proti • lzhodu. Bil je tako razburjen, da udarcev sptoh ni čutil. Začela semga miriti ^ in vleči stran. Po po^sko jih je začel zmerjati s fašisti in se dreti da jih bo >• tožil, ker tepejo ,,turista". Poljščina je policaje tako zmedla, da sva jo lahko ¦ odkurila                                       _______^^^^——«»....,.....n.....^^^^   -'
HausDeseiiei
2 Andzrejem SVa se nevede znašla skorai v prvili vrstan. K.er se poutaji mm                ^^_
|hoteli umakniti, so demonstranti pričeli metati vanje kamenje, graniw                ^^H
jkocke, ki so jih izkopali iz ptočnikov. Za nekaj časa so se policaji umakm                 ^^H
•  nekaj metiov nazaj, potem pa so pričeli teči proti nam. Večina ljudjB                 f^B Ipanično pričela teči. Z iAndzrejem in še nekaj demonstranti smo stekfl                ' 9H rprvo hišo in se skrili v klet. Ker policaji niso prišli v hišo, smo se zo«                 WLM iodpravili na cesto. Prizor, ki semga zagledala, mi bo večno ostal v spomin                 IjH »Na ptočniku so trge policaji tepli dekle. Bila je tako krvava, da sploh niaa                  fl^l
* videla, kje ima obraz. Nekega fanta, ki je zvit ležal na cesti, sta dva policj                  ^H 1 brcala v trebuh in glavo. Ko so se policaji kpnčno utrudili pretepati, so stel           )       mM
naprej za ostalimi demonstranti. Z Andzrejem sva skočila k pretepenn                  ^S
demonstrantoma in ju odvlekla v hi§o. Dekle je imela razbite vse predfl                   ^f
zobe, fant pa je omedlel. Skočila sem še enkiat na ulico in priklicala ¦                   ^ll^
rešilni avto, ki je fanta takoj odpeljal, dekle pa so obvezali kar na stopnišJ                        ,
| Dala nama je svojo^ ruto in rekla^d^^aneMie potrebuie ^-                J                        c
12. STRAN
Steinar Kvale
Kapitalistična
blagovna
produkcija
in izobraževanj e
V    zgornji   analizi   smo    izvedli   eko-nomsko efektiviranje in izvajanje gospostva z izpitnim sistemom na kapitalistično druž-beno strukturo.   Izpiti v socialističnih de-želah pa tudi vsebujejo stroge redovalne si-steme in so jih prav tako togo racionali-zirali. V uradnih prikazih izpitnih sistemov v Sovjetski zvezi  (Strezikozin  1969)  in v Nemški   demokratični   republiki   (Moehle 1969) ni nobenih pomembnih razlik v pri-merjavi z zahodnimi izpiti. Zdi se, da je to v protislovju s tukaj postulirano povezanostjo izpitnega sistema z družbenim.
Te problematike se bomo tu dotaknili na kratko. Lastna vednost o izpitih v soci-alističnih deželah je omejena \n se opira v glavnem na uradne prikaze. Eden glavnih rezultatov pričujočega dela paje,da uradni prikazi in raziskovalna poročila vsebujejo samo majhen del splošnih funkcij izpitinih zadev.
Najprej je treba pripomniti, da je po-men posameznih izpitnih oblik podrejen to-talnemu izpitnemu sistemu. Vsekakor je možno, da ima ista izpitna oblika v sociali-stični in kapitalistični državi različne so-cialne funkcije. Drugič, izpitni sistem re-flektira stopnjo tako produkcijskih sil kot tudi produkcijskih razmer neke države. \z-boljšanje kvalifikacijske strukture delovnih moči je odločilno za industrijski razvoj tako v socialističnih kot tudi v kapita-lističnih državah. Izgradnja in ekonomsko efektiviranje izobraževanja z racionalizacijo tako ustreza stopnji produkcijskih sil v obeh družbenih sistemih. Produkcijske raz-mere pa se razlikujejo med privatno po-sestjo vladajočega razreda nad produkcij-skimi sredstvi v kapitalističnih državah in državno kontrolo nad produkcijskimi sred-stvi v socialističnih državah. Zaradi tega bi pričakovali razlike v izvajanju gospostva z izpitnim sistemom.
V  splošnem je v socialističnih državah izgradnja  izobraževanja  na vseh  stopnjah bolj   napredovala    kot   v   kapitalističnih. Fevdalno univerzitetno strukturo je v glav-nem  zamenjal   racionalizirani  visokošolski sistem. Ekonomske razmere in delovni po-goji učiteljev in študentov so, se zdi, boljši kot v zahodnih deželah.
Socialna rekrutacija na univerze v glav-nem ustreza, v nasprotju s kapitalističnimi državami, socialni strukturi prebjvalstva. Otrbci delavcev in kmetov dobivajo štipen-dije, in pri vpisu v študijske cikle z nume-rusom claususom jim pogosto ob enakih redih dajejo prednost pred otroci meščan-skih staršev. V ustavi NDR je določeno, da naj izbira šolarjev upošteva socialno struk-turo prebivalstva. Če je privatno lastništvo produkcijskih sredstev odpravljeno, ni več naprej potrebno, da je višja fzobrazba ome-jena v glavnem na otroke meščanskega po-rekla.
Nadaljnja glavna značilnost sociali-stičnega ižobraževanja je tesna prepletenost študija z delom; šolarji in študenti med izobraževanjem delajo v industriji in kme-tijstvu. Možnosti za delavce, ki nimajo višje šolske izobrazbe, da pozneje študirajo na univerzi, so bistveno večje kot v kapita-lističnih državah. Druga značilnost sociali-stičnega izobraževanja je socializacija v smeri kolektivnega ravnanja v nasprotju z meščanskim individualizmom. Pogosto se spodbujajo skupinske naloge in skupinska vrednotenja, tudi pri izpitih.
S tem smo omenili splošne značilnosti, glede na katere se razlikuje izobraževanje v socialističnih državah od izobraževanja v kapitaiističnih. Med socialističnimi drža-vami pa se lahko pojavijo precejšnje razlike v izobraževalnih zadevah in v izpitnem si-stemu, ki jih je spet mogoče zvesti na razli-ke v družbeni strukturi političnih sistemov. Malo bolj konkretno se bomo dotaknili ne-katerih aspektov izpitnih sistemov v NDR in na Kitajskem, ki sta v socialističnem ta-boru v raznih pogledih dva nasprotna pota. Pri tem ne bomo dali reprezentativnega pre-gleda celote, ampak bomo postavili naspro-ti nekaj tendenc v izobraževalnih sistemih obeh držav.
V  NDR so tehnološke reforme izobra-ževanja, ki jih zdaj uvajajo v zahodnoevrop-skih državah, realizirane že desetletja. 3 x 2-letna razdelitev visokošolskega študija na osnovi   študij,   strokovni   in   raziskovalni študij je že dolgo dejanskost. Zadnji štu-dijski oddelek je posvečen pretežno indivi-dualnemu,   samostojnemu   raziskovalnemu delu, vendar pa je pridržan eliti:
,,Raziskovalni §tudij začnejo študenti z odličnim uspehom in visokimi politično-moralnimi lastnosti po glavnem izpitu" (Studienfeuhrer der Karl-Marx-Universit<ft Leipzig 1971/73, str. 104).
Nič manj kot na zahodu ne poudarjajo pr-adevanj za efektivnost in individualno f      eševanje uspešnosti:
,Prav tako se princip, na katerem te-
naš celotni socialni razvoj, da namreč
ižiramo  vsakogar po njegovih sposob-
,tih in ga klasificiramo po njegovi zmož-
sti, obnese tudi na podrpčju izobrazbe.
i princip zmožnosti je bistven sestavni del
sta primernosti in kontrole sposobnosti"
loehle 1969, str. 147).
Racionalizacije in tehnologizacije izo-braževanja ne skrivajo.
,,Znanstveno-produktiven študij je mo-goče popolnoma realizirati samo s kom-pleksno raciortalizacijo celotnega procesa pouka in uka. To pomeni uvajanje sodob-nih metod pouka in uka, uvedbo programi-ranih kontrol uspešnosti, uporabo avdio-vizualnih sredstev, uporabo eksaminatorjev, izobraževanje na sodobnih znanstvenih pri-pravah  itd."  (Studienfuehre . . ., str. 102)
Oiskusije o visokošolski pedagogiki se velikokrat začnejo z uvodnimi predavanji o marksistično-leninistični osnovi izobraže-vanja, ki potern v konkretnih reformih predlogih lahko izgine v prid čisti tehno-logiji (prim. Der Beitrag der sozialistischen HoshschulpSbagogik zur Entvvicklung neuer Ausbildrungsmethoden I 1969, II 1970 /Prispevek socialistične visokošolske peda-gogike k razvoju novih metod izobraže-vanja/). Glavna tema v njih je racionali-zacija pouka in standardizacija izpitov. Med drugim predstavljajo čisto avtomatski iz-pirni stroj, imenovan ,,eksaminator", ki za-gotavlja ,,standardizirano, pouk spremlja-jočo kontrolo uspešnosti", z ,,multiple choise" testi in vgrajeno ,,shrambo vred-notenj, ki izdaja ocene".
Tukaj skicirana tendenca k standardi-zirani kontroli izpitov jesevedav protislov-ju z novo reformo visokega šolstva, kjer piše za celoten študij:
,,Državni izpitni red izrecno zahteva, da naj kompleksni izpiti, v katerih znanstve-niki, ki so udeleženi pri izobraževanju, pre-sojajo sposobnost študenta za samostojno mišljenje in za aplikacijo nakopičenega zna-nja, nadomestijo številfle posamične izpite, ki študente po nepotrebnem bremenijo. Razen tega udeležba študentov pri razisko-valnih projektih odpira možnost med štu-dijskim letom nepretrgano presojati uspeh. Tako se prav tako omejijo izpitne stiske ob koncu študijskega oddelka" (Studenten und Studium in der DDR — Wie Itfsen So-zialisten Hochsckulprobleme? 1969, str. 71).
Poleg napredujoče racionalizacije je in-dividualno in elitarno podpiranje uspešnosti ena glavnih značilnosti izpjtnega sistema v NDR.
,,Dosego velikih uspehov stimulirajo z moralnimi in rnatrialnimi sredstvi; uspehi se priznavajo in cenijo. Za strokovno in druž-beno dobre in zelo dobre uspehe obstajajo uspešnostne premije z mesečno 40, 60, in 80, M dodatno k osnovi štipendije, pajboljši študenti dobivajo posebne štipendije, šti-pendijo J. - R.- Becherja (275.-M), šti-pendijo VVilchelma Piecka (310.-M) ali štipendijo Karla Marxa (460.-M)" (Stu-dienfuehrer . . ., str. 102).
Racionalizirani študij zahteva od štu-dentov visoko stopnjo študijske discipline, z opozorilom na dejstvo, češ da si sociali-stična država ne more dovoliti, da bi razsi-pala z investicijami v izobraževanje. Poudar-jajo, da so študenti v nasprotju s kapi-talističnimi državami prosti ekonomskega eksistenčnega strahu . in bojazni pred bo-dočo brezposelnostjo. Med študijem pa na-sprotno študijski redi dovoljujejo malo svo-bode v običajnem smislu, pri čemer opo-zarjajo na Engelsovo definicijo svobode — svoboda je uvidevanje v nujnost (glej ,,Stu-denten und Studium in der DDR . . .").
Poudarjajo nevarnost močne elementa-rizacije in specializacije racionaliziranega izobraževanja. V kapitalističnih državah privede do neživljenjskosti, do socialne izo-lacije in do specializiranih ,,fahidiotov", ki so sprejemljivi za državnomonopolitistično manipulacijo.
,,Taki problemi so študentom v NDR tuji . . . Njihova izobrazba povezuje nujno potrebno specializacijo z vsestransko di-sponibilno omiko. Duhovni vezni člert med temi elementi je ravno marksizem-leni-nizem, ta splošna teorija o zakonitostih v naravi, družbi in mišljenju" (Studentervund Studium in der DDR,,. . . str. 27).
V študiju je marksizem-leninizem važen izpitni predmet, ki se zelo poudarja in ka-terega redi spet vplivajo na podelitev šti-pendij. Pri tem človek lahko dobi vtis, da nekaterirn študentom in znanstvenikom zabičajo v glavo marksizem-leninizem z neko zunanjo učno motivacijo in da jim po-stane v njihovi praksi bolj vnanja obvezna vaja kakor integriran sestavni del njihovega dela. Vsaj v nekaterih družboslovnih delih iz NDR ostane marksizem —leninizem omejen na splošna razmišljanja v uvodnem poglavju, medtem ko se konkretne analize skoraj ne razlikujejo od meščanske psiho-logije in pedagogjke. V Zvezni republiki Nemčiji, kjer marksizem nikakor ni obvez-no čtivo ali izpitni predmet, je po vsem vi-dezu marksizem pri celi vrsti novejših druž-boslovnih analiz precej bolj integrirana in kritična podlaga.
Medtem ko se izpiti v NDR kvečjemu neznatno razlikujejo od izpitov v kapita-Ustičnih državah, pa so skušali na Kitaj-skem za poskušnjo reducirati pomen izpi-tov in spremeniti njihove socializacijske učinke. Omenili bomo izpitni pravilnik izpred kulturne revolucije. Skupaj s svojim
M m zmm piesrats
učiteljem so šštudenti formulirali izpitna vprašanja in oba sta nato odgovorila na za-stavljene naloge. Uspehe študentov so pri-merjali z modelnim odgovorom učitelja in jih s tega vidika klasicifirali. Redovali so, potem ko so študenti glasovali, in učitelj je posegel samo ob kontroverzni različnosti mnenj (Halliday 1969). Tak izpitni sistem predpostavlja, da razmerje med učiteljem in študentom ni določeno s protislovnimi in-teresi, ampak da obsežno soglasje o vsebini pouka, študijskih predstavah in izpitnih zahtevah omogoča skupno delo.
Po kulturni revoluciji so podredili izobraževanje še bolj kot v drugih sociali-stičnih državah stališču delavskega razreda, enotnost študija in dela je postala še tesnej-§a. Pouk in izpiti ne smejo ustvarjati me-ščanske ideologije in elite. Med kulturno re-volucijo so izpite močno kritizirali: „ S tem, da je bila uvedena metoda izpitov, ki pridejo kot ,nenaden napad', so bili učenci stalno v stanju napetosti." V izobraževalnih zavodih so pravili, da je Liu Šao-či skušal uveljaviti svojo revizionistično, kontrarevo-lucionarno linijo v vzgoji med drugim s sistematično uporabo izpitne bojazni.
,,Študente so držali v izpitni bojazni in jih vzgajali v meščanski ideologiji, čimbolj da se odrežejo, tem boljše službe da bodo dobili . .. Študente so tudi zapeljevali k stremuštvu, tako da so jim podeljevali zlate ali srebrne značke, da so pri izbiri odličnih študentov aii razredov v prvi vrsti upošte-vali rede ... Vse to je privedlo do tega, da so nasplošno zopet uvedli meščanski vzgoj-ni sistem" (cit. po Schickel 1971, str. 195-196).
Mao Ce-tung se je v nekem intervjuju takole izrazil o izpitih:
,,Sedanji izpitni sistem je bolj primeren za sovražmke kot za Ijudstvo; je kot zaseda, ker so vprašanja privlečena za lase, čudna in še zmeraj v stari tradiciji osemčlenskih esejev. Jaz sem proti temu. Moj predlog je, da se vprašanja najprej objavijo, treba je do-voliti učencem, da se ukvarjajo z njimi in nanje odgovarjajo s pomočjo svojih knjig. Postavimo kakih dvajset vprašanj o ,,Rde-čih komornih sanjah". Če kak šolar odgo-vori na deset od njih res dobro z origi-nalnimi domisleki, mu damo sto točk. Se-veda lahko odgovori tudi na vseh dvajset; ampak če so njegovi odgovori običajni, brez vsake ortginalnosti, mu damo samo petdeset ali šestdeset točk.
Pri izpitu smejo kandidati diskutirati z ostalimi, in A sme pisati izpitno nalogo od B. Če je A-jev odgovor dober, naj bi ga smel B prepisati. Navadno so se pri izpitu na skrivaj posvetovali in razlagali; naj zdaj de-lajo to odkrito. Če jaz ne znam odgovoriti na neko vprašanje, narediš to ti in pustiš, da jaz to prevzamem. To bi moralo iti. Posku-simo ... Sedanji sistem duši nadarjenost, uničuje mlade Ijudi. Jaz nisem za to. Veliko preveč branja. Izpitni sistem se bori proti šolarjem kot proti sovražnikom. Je morilski in bi ga bilo treba preprečiti" (cit. po Ch'en 1970, str. 94).
Pedagoška visoka šola v Pekingu se je ravnala po Mao Ce-tungovem navodilu:
,,Prejšnji sistem sprejemnega izpita je treba odpraviti. Pri sprejemu naj se uvede tak sistem, kjer se kombinira priporočilo z izbiro. Za sprejem na višje učne zavode naj se izberejo kandidati z osnovno izobrazbo in mladi delavci kmeti in vojaki, kj so poli-tično in strokovno kvalificirani.
Nove izpitne metode morajo biti take, da je proletarska politika v ospredju, da so izpiti tesno povezani s praktičnim delom, da se posebno pazi na sposobnost študfcn-tov, da znajo analizirati in reševati proble-me in da se študente opogumlja, da si o stvareh ustvarijo svoje lastno mnenje in svojo lastno sodbo.
Cilj pri izpitih je pospeševati študij. Ne preverja se spomjn, ampak sposobnost io-gičnega obravnavanja. Mehaničnemu po-navljanju učne snovi se je treba upirati. Stu-dente naj se opogumlja, da naj študirajo življenjsko, da naučeno uporabljajo in raz-vijajo lastne ideje. Naj se ne sprašuje preveč, in z izpiti, podobnimi napadu, je treba narediti konec. V nekaterih predme- . tih bi bilo treba osnovati tako, da študent lahko popolnoma dokaže svojo sposobnost, da premisli neko stvar do konca. Študen-tom naj bo dovoljeno, da se o vprašanjih med seboj posvetujejo in uporabljajo pri-ročnike (Peking Revievv 47, 1967; cit. po Kamp-Kritik-Umgestaltung 1971, str. 63-64).
Samo na kratko smo se tu spustili v nekaj aspektov izpitnih zadev v NDR in v j LR Kitajski. V NDR pospešujejo z izpitnim sistemom individualistično motivacijo uspešnosti in elitarno vedenje, medtem ko naj na Kitajskem delujejo nove izpitne obli-ke v smeri kolektivne zavesti. Take razlike izpitnih sistemov niso slučajne, ampak reflektirajo načelno različno razumevanje družbenega sistema v socialistični državi. Protislovja med revizionističnim in revolu-cionarnim socializmom se zrcalijo v izpit-nem sistemu in s svoje strani se z rekru-tacijo in socializacijo preko le-tega spet krepijo.
Zveza med družbenim si°temom in iz-pitnim sistemom prfde jasno do izraza v ki-tajskem spisu ,,Kako sovjetski revizionisti v ZSSR opravljajo vsestransko restavracijo". O ruski meščanski eliti birokratov in tehno-kratov tam piše:
,,Ti Ijudje uživajo vse vrste privilegjjev; čim več naslovov in akademskih časti, tem več ugodnosti. Prejemajo desetkrat večje dohodke kot povprečen delavec ...
Sovjetska     revizionistična    klika    za-struplja duha mlajše generacija s tem, daji vliva    Ijubezen do slave in denarja, ki je značilna za buržoazijo .. . Ta klika je pre-vzela   nešteto   ukrepov,   ki   so   materialni -stimulansi,  da  bi   študente   opogumili   k { stremljanjir po slavi in denarju ..,. Uporab- J Ijajo  meščanske akademske naslove, da bi i priganjali  osebje,  ki  deluje v znanosti  in ' raziskovanju ...   v   Sovjetski   zvezi   pode-Ijujejo študentom podpore in štipendije pc tem, kakšne rede imajo. Če dobi kdo boljše rede, prejme več denarja. Slabši redi imajo j za posledioo morda zmanjšanje ali pa celo črtanje podpore" (1968, str. 48-53).
Postulirane zveze med izpitnim si-stemom in družbenim sistemom pa obliko-vanost izpitnih zadev v socialističnih drža-vah nikakor ne ovrže, ampak jo precejšnje razlike med socialističnimi državami prav-zaprav §e podpirajo.
prevedel: Peter VViesser konec 2. nadatjevanja
vreonosti mti viaaajoCe cirkuiacijsko sredstvo.to ne postanedenar,
povsem tako, kot je zlato v Holandiji, kakor hitro je bilo odpahnjeno vstran kot vrednostna mera, prenehalo biti denar. Blago postane sprva denar torej kot enotnost vrednostne mere in cikulacijskega sredstva, ali, enotnost vrednostne mere in cirkulacijskega sredstva je denar. Kot takšna enotnost pa je denar znova samostojen in v posesti eksistence, s katero se v obstoju razlikuje od obeh funkcij. Kot mera vrednosti je samo idealen denar in idealno zlato /glej prevajalkino razmišljanje o besedi ,,ideall"/; kot zgolj cirkulacijsko sredstvo je simboličen denar in simbolično zlato; toda v svoji preprosti/enostavni kovinski telesnosti je zlato denar ali denar dejansko zlato.
Opazujmo za trenutek mirujoče blago zlato, ki je denar, v njegovem razmerju do drugih blag. Vsa blaga predstavljajo s svojimi cenami določeno vsoto zlata, so torej samo zamišljeno/predstavljeno zlato ali zamišljen/predstavljen denar, reprezentantje zlata kot se je nasprotno v vrednostnem znamenju denar pojavil kot zgolj reprezentant blagovnih cen87. Kot so vsa blaga le zamišljen/predstavljen denar, tako je denar edino dejansko
*  j?lago. V nasprotju z blagi, ki samo prestavljajo samostojen obstoj ?xnenjalne    vrednosti,    občega    družbenega    dela,   abstraktnega ^bogastva, je zlato materialni obstoj abstraktnega bogastva.   Na <* strahi  uporabne vrednosti  izrazi vsako blago $amo en moment *snoynega bogastva s svojo vezanostjo na posebno potrebo, samo *eno oposameznjeno stran bogastva. Zlato pa zadovolji vsakršno
*  potrebo,   v   kclikor  je   neposredno presadljiv v predmet vsake " potrebe.   Njegova   lastna   uporabna   vrednost   je   realizirana   z *«eškončnim zaporedjem uporabnih vrednosti, ki obrazijo njegov . erkvjvalent. V svoji povzdignjeni kovinskosti vsebuje nedotaknjeno,
celotno snovno  bogastvo, ki je v svetu blag kot svitek razvito
'_. /entrollt; prevajalka/. Če torej blaga v svojih cenah reprezentirajo
!obči ekvivalent ali abstraktno bogastvo, zlato, reprezentira zlato v
-svojf uporabni vrednosti uporabne vrednosti vseh blag. Zlato \ezato
materialni reprezentant snovnega bogastva Je ,,precis de toutes les
choses" (smisel vseh reči) (Boisguillebert), kompendij družbenega
""bogastva. Je hkrati oblikovno neposredna inkarnacija občega dela
in   vsebinsko   skupek   vseh  realnih  del. Je obče bogastvo  kot
individuum.Stf V svojem liku kot posrednik cirkulacije je pretrpel
.vsakršne krivice, bil obrezan in celo poplitven v zgolj simbolično
'krpa papirja. Kot denarju mu je vrnjena njegova zlata gosposkost.
\z  hlapca   postane gospodar.59 Iz zgolj podajalca postane bog
<Jb\a@.9O
*a. Obrazenje zaklada
,'„" Zlato kot denar se je sprva ločilo od cirkulacijskega sredstva v tfem, da je blago prekinilo processvoje metamorfoze in okamenelo v svoji zlati lupini. Zgodilo se je to vsakokrat, kadar se prodaja ni preobrnila v nakup. Osamosvojitev zlata kot denar je torej predvsem čutnonazoren razpad cirkulacijskega procesa ali metamorfoze blaga v dva ločena, brezbrižno drug ob drugem obstoječa deja. Sam kovanec postane denar, kakor hitro je njega tek prekinjen. V roki prodajalca, ki ga vnovči za blago, je denar, ne kovanec; kakor hitro zapusti njegovo roko, postane znova kovanec. Vsakdo je prodajalec enostranskega blaga, kj ga producira, toda kupec.vseh drugih blag, ki jih potrebuje za družbeno eksistenco. Medtem ko je njegov nastop kot prodajalec odvisen od delovnega časa, ki ga zahteva njegovo blago za svoje produkcijo, je njegov nastop kot kupec pogojen z nenehnim obnavljanjem življenjskih potreb. Da bi lahko kupoval, ne da bi prodajal, je moral prodajati, ne da bi kupoval. Prav res je cirkulacija B — D — B samo procesirajoča enotnost prodaje in nakupa, v kolikor je obenem nenehen proces njunega ločevanja. Da bi denar kot kovanec trajno tekel, mora kovanec trajno pritekati. Trajen obtok kovanca je pogojen/določen z njegovim trajnim zastajanjem v večjih ali manjših obrokih, v rezervnih fondih kovancev, ki vsestransko izvirajo iz cirkulacije in znotraj nje, kotjo tudidoločajo, rezervnih fondih, katerih obrazenje, razdeljevanje, razpuščanje in ponovno obrazenje se nenehno menjuje, njihov obstoj trajno izginja, njihovo izginjanje je trajno prisotno. Adam Smith je to neprenehno spreminjanje kovancev v denar in denarja v kovance izrazil tako, da mora imeti vsak posestnik blag ob posebnem blagu, ki ga prodaja, nenehno na zalogi še dofočeno vsoto občega blaga, s katerim kupuje. Vidimo, da se v cirkulaciji B — D — B drugi člen D — B
razdrobi v zaporedje kupovanj, kl jih ne izvajamo naenkrat, temveč sukcesivno v času, tako da je en obrok D v obtoku kot kovanci, medtem ko arugj počiva kot denar. Denar je tukaj prav res samo suspendirani kovanci in posamezne sestavine množine kovancev v obtoku se izmenoma pojavljajo zdaj v eni, zdaj v drugi obliki. Ta prva sprememba cirkulacijskega sredstva v denar prikazuje torej samo tehničen moment samega denarnega obtoka. 97
Prva samorasla oblika bogastva je tista iz obilja ali presežka, torej tisti del produktov, ki ni neposredno potreben kotuporabna vrednost, ali tudi posest tašnih produktov, katerih uporabna vrednost ne sodi v krog gole nuje. Pri opazovanju prehoda od blaga
rozine, suho črno grozdje iz Levanta /korinte/, lavvns (vrsta finega platna) in cambrics (batist) iz Hainauta, svilnate stvari iz Italije, sladkor in tobak iz Zahodne Indije, začimbe iz Zahodne Indije, vse to nam ni absolutno potrebno, in vendar kupujemo vse te reči s suhim zlatom." 93
Kot zlato in srebro je bogastvo neminljivo, tako zato, ker eksistira menjalna vrednost v neuničljivi kovini, kot še bolj zato, ker je zlatu in srebru preprečeno, da bi kot cirkulacijsko sredstvo postala samo izginjajoča denarna oblika blaga. Minljiva vsebnost je tako žrtvovana neminljivi obliki.
,,Če odvzamemo z davki nekomu denar, k» ga zaje in zapije, in gadamo nekomu, ki ga uporabi za izboljšanje zemlje, ribolov, rudarstvo,- manufakture ali samo za oblačila, bo to §e zmeraj koristneje za občestvo, kajti še obleke niso tako minljive kot obroki hrane in pijača. Če ga porabi za hišno pohištvo, je prednost toliko večja, pri gradnji hiš še večja, itd., največja pa je, če prinašamo v deželo zlato in srebro, ker ti dve reči nista rninljivi, temveč so ju v vseh časih in na vseh krajih cenili in ju cenijo kot bogastvo; vse drugo je samo bogastvo pro hic et nunc (zatu in zdaj)."
razvije posebne strani individualnosti. Ali, bogastvo v obliki blag nakopičimo kot menjalno vrednost, in tedaj se nakopičenje pojavi kot objekt trgovske ali specifično ekonomske operacije. Subjekt te je trgovec z zrnjem, z živino itd. Zlato in srebro nistadenar zaradi katerekoli individuove dejavnosti, ta ju kopiči, temveč kot kristala cirkulacijskega procesa, ki se dogaja brez njegovega sodelovanja. Nobenega drugega posla nima, kot da ju spravi v stran in kopiči težo na težo, kar je povsem dejavnost brez vsebine, ki bi vsadruga blaga razvrednotila, če bi jo uporabili pri njih98.
Naš obrazitelj zaklada se zazdi/pojavlja kot mučenik menjafrte vrednosti, sveti asket na vrhu kovinskega stebra. Njemu gre le zaf bogastvo v njegovi družbeni obliki, in zato ga zakoplje pretj družbo. Zahteva blago v tisti njegovi obliki, ki je nenehno sposobna za cirkulacijo, in zato ga odteguje cirkulaciji. Navdušen je nad menjalno vrednostjo in zato ne zamenjuje. Tekočaoblikabogastva in njegov petrefakt, življenjskj eliksir in kamen modrih, alkemistično znorelo preganjata/strašita drug drugega. V svoji umišljeni brezmejni sli po učitku se odpove vsem užitkom, ker noče zadovoljiti vse družbene potrebe, zadovoljni komaj naravne nujnosti. S tem ko zadržuje/drži bogastvo v njegovi kovinski telesnosti, ga spari/zdusi v golo blodnjo/izmišljotino. Prav res pa je kopičenje denarja zaradi samega denarja barbarska oblika produkcije zaradi same produkcije, tj., razvoj produktivnih sil/moči družbenega dela onkraj pregrad običajnih/poznanih potreb. Bolj ko je blagovna produkcija nerazvita, toliko pomembnejša je prva osamosvojitev menjalne vrednosti kotdenar, obrazenje taklada, ki igra zato pomembno vlogo pri starih Ijudstvih, v Aziji vse do danes /bis auf die heutige Stunde/, in pri modernih kmečkih Ijudstvih, kjer menjalna vrednost še ni zajela vseh produkcijskih razmerij. Specifično ekonomsko funkcijo znotraj same kovinske cirkulacije bomo zdaj nemudoma opazovali, omenimo pa pred tem še neko drugo obliko obrazenja zaklada.
Če povsem odmislimo njihove estetske lastnosti, so vsa srebrna in zlata blaga, v kolikor je material, iz katerega so /obstoji: bestehen; prevajalka/, material denarja, spremenljiva v denar, kot sta vanje spremenljiva zlat denar ali zlate palice. Ker sta zlato in srebro material abstraktnega bogastva, je /obstoji/ največje razkazovanje bogastva v njihovi uporabi kot konkretne uporabne vrednosti, in če na določenih stopnjah proizvodnje posestnik blag skriva svoj zaklad, ga žene pri tem povsod tja, kjer se lahko to zgodi brez nevarnosti, da se pojavi pred drugimi posestniki blag kot rico hombre (bogat mož). Pozlati sebe in svojo hišo98. V Aziji, še posebej v Indiji, kjer se obrazenje zaklada ne pojavlja — kakor se v meščanski ekonomiji — kot podrejena funkcija mehanizma celotne produkcije, temveč je bogastvo v tej obliki obdržano kot poslednji smoter, so zlata in srebrna blaga pravzaprav samo estetska oblika zakladov. V srednjeveški Angliji so bila zlata in srebrna blaga, ker se je njihova vrednost le malo povečala s pridanirn surovim delom, z zakonom pojmovana kot zgolj oblika zak-ada. Njihov smoter je bil, da jih vržemo znova v cirkulacijo, in je bila njihova čistost zato prav tako predpisana, kot tista kovancev. Rastoča uporaba zlata in srebra kot luksuznih predmetov z rastjo bogastva je tako enostavna zadeva, da je bila starim povsem jasna99, medtem ko so moderni ekonomisti postavili napačno trditev, da uporaba srebrnih in zlatih blag ne raste v sorazmerju z rastjo bogaslva, temveč samo v sorazmerju s padanjem vrednosti plemenitim kovinam. Njihova sicer natančna navajanja o uporabi kalifornijskega in avstralskega zlata kažejo zato nenehno izgubo, ker po njihovi predstavi povečan konzum zlata kot surovine ni upravičen z ustreznim padcem njegove vrednosti. Od 1810 do 1830 je, zaradi boja ameriških kolonij s ŠpanijoB in prekinitve dela v rudnikih zaradi revolucije, poprečna letna produkcija plemenitih kovin upadlaza polovico. Upad kovancev, ki so cirkulirali v Evropi, je znesel skoraj 1/6, če primerjamo I. 1829 z l. 1809. Čeprav je torej kvantiteta produkcije upadla in so se povečali produkcijski stroški, če so se sploh spremenili, je vsemu temu navkljub konzum plemenitih kovin kot luksuznih predmetov izjemno narasel, v Angliji že med vojno, na kontinentu po pariškem miru. Dvigal se je /hkrati/ z rastjo občega bogastvaiOO. Kot obči zakon lahko postavimo, da prevaga sprememba zlatega in srbrnega denarja v luksuzne predmete v času miru, medtem ko samo v nemirnih okoliščinah prevaga povratna sprememba v palice ali tudi v kovance101. Kako pomembno je razmerje med zlatim in srebrnim zakladom v obliki luksuznih blag in plemenitimi kovinami, ki so v rabi kotdenar, razvidimo iztega, da je bilo I. 1829 - po Jacobsu - v Angliji razmerje 2 proti 1, v Evropi in Ameriki pa je za 1/4 več plemenitih kovin obstajalo kot luksuzni predmeti glede na svoj obstoj kotdenar.
(konec6. nadaljevanja) prevaja D. Jovan; oktober 1981
v /poševnihoklepajih/ so prevajalkinadopolnila in pojasnila, kadar je / (poševna Črta) med dvema besedama/izrazoma, pomeni dvojnico ali miselni obrat
opombe
87.  ,,Niso   le  plemenite  kovine  znamenje  reči . . ; temveč  so  izmenoma . reči. ..   znamenja   za   zlato   in   snebro."   (A.   Genovesi,   ,,Lezioni  di
Economia Civile" (1765), str. 281 v Custodi, Parte Moderna, zv. VIII.)
88. Petty:  Zlato in srebro sta ,,universal vvealth", ,,Political Arithmetic", n.n.m., str. 242.
89. E. Misseldan, ,,Free Trade or the Means to make Trade florish etc", London  1622. ,,Naravna materija trgovanja je merchandize (trgovsko blago; tudi tu so prevodi po MEW, prevajalka): vvhich merchants from the end  o\  trade   have stiled   commodities  (ki so jih trgovci zaradi poslovnih    razlogov   imenovali    uporabno   blago).    Umetna   materija trgovanja je denar, ki je prejel titulo of sinevves of vvarre and of state (živec vojne in države). Denar, čeprav je po naravi in času na vrsti po merchandize, yet fo as much as it is now in use has become the chiefe (je kljub vsemu, kolikor je sedaj v uporabi, postal glavni). (str. 7) Primerja blago in denar, ,,oba sinova starega Jakoba, ki je svojo desnjco položil na mlajšega in levico na starejšega". (n.n.m.)
Boisguillebert," Dissertation sur la nature des richesse etc", n.n.m. ,,Tukaj je torej suženj trgovanja postal njegovgospodar ... Beda Ijudstev izvira od tod, da so naredili gospodarja, ali bolje tirana iz tega, ki je bil suženj." (str. 395, 399)
90. Boisguillebert, n.n.m. ,,Naredili so si idola iz teh kovin (zlata in srebra), in s tem, ko so se odpovedali za odslej smotru in namenu, zaradi katerih so ju vpoklicali v trgovanje, da bi namreč služila/da bi ju uporabljali za založitev pri menjavi in vzajernni predaji, so ju skoraj povsem oprostili te službe, da bi ju naredili za božanstvi, ki so jima žrtvovali več dobrin in pomembnih potreb in celo Ijudi in jih žrtvujejo §e zmeraj, kot je kdajkoli žrtvoval stari vek svojim napačnim bogovom." (n.n.m. str. 393.)
91. Boisguillebert  čuti  v  prvem  imobiliziranju  perpetuum   mobila,  tj.  v zanikanju njegovega funkcionalnega obstoja kot cirkulacijsko sredstvo, nemudoma njegovo osamosvojitev nasproti blagom. Denar, pravi, naj bo ,,v trajnem gibanju, kar je lahko samo, dokler je gibljiv, kakor hitro postane negibljiv, je izgubljen". (,La detail de la France", str. 213.) Kar spregleda, je, da je mirovanje pogoj njegovega gibanja. Kar prav zares hoče, je, da se menjalna vrednost (beri: vrednostna forma blag; notica v osebnem izvodu) blag pojavi kot zgolj izginjajoča oblika njihove /blag/ snovne menjave, toda se nikdar ne utrdi kot samemu sebi namen.
92.  ,,Bolj ko narašča zaloga blag, toltko bolj upada tisto, ki eksistira v obliki zaklada (in treasure)." E. Misselden, n.n.m. str. 23.
93.  N.n.m., str. 11 - 13 in drugje.
94. Petty, Political Arithmetic", n.n.m., str. 196.
95.  Francois Bernier, ,,Voyages contenant la description desetatsdu Grand Mogol", pariška izdaja 1830, I. zv. prim. str. 312 — 314.
96.   Doktor Martin Luther, ,,Bucher vom Kaufhandel und VVucher", 1524. Na istem mestu pravi Luther: ,,Bog je nas Nemce zvrnil tja nekam, da moramo naše zlato in srebro tiščati v tuje dežele, bogatiti svet in ostati sami reveži. Anglija bi bržda imela manj zlata, če bi ji Nemčija pustila njene tkanine, in manj bi ga imel tudi portugalski kralj, če bi mu pustili njegove začjmbe. Izračunaj si, koliko denarja se zvleče na frankfurtski sejem iz nemških dežel, brez nuje in vzroka: tako se boš čudil, kako je mogoče, da je še kakšen heler v nemških deželah. Frankfurt je srebrna in zlata luknja, skozi katero odteka iz nemške dežele, kar žubori in raste, se kuje ali tolče: če bi začepili to luknjo, bi ne smeli slišati zdaj tožbe, kako je vsepovsod zadolženost in nič denarja, da so vse dežele in mesta izropali oderuhi. Toda pusti, naj gre svojo pot, saj jo hoče iti: mi Nemci moramo ostati Nemci! mi ne popuščamo, mi moramo tako." /str. 4/5./ Misselden bi hotel v zgoraj navedenem spjsu zadržati zlato in srebro vsaj znotraj   kr$čanskega   kroga:   ,,Denarja je   manj  zaradi  trgovine  izven krščanstva, s Turčijo, Perzijo in Vzhodno Indijo. Te trgovske veje vodijo večinoma z gotovino, toda povsem drugače kot trgovske veje znotraj krščanstva.   Kajti,   čeprav   počenjamo   trgovino  znotraj   krSčanstva z gotovino, je denar vendar zmeraj znotraj svojih meja. Tukaj gre prav res za tok in protitok, plimo in oseko denarja v trgovini, ki jo vodimo znotraj kr§čanstva,kajti včasih ga je več v enem delu, manjka pa ga v drugem, glede na to pač, ali ima nekadežela prirnanjkljaj ali nekadruga izobilje: pride in gre in se vrtinči v krogu krščanstva, toda njegova linija ga nenehno obkroža. Denar pa, s katerjm trgujemo izven krščanstva z zgoraj navedenimi deželami, trajno izdajamo in se nikdar ne vrne." /str 19, 20./
97.  ,,V denarju je izvir pohlepa... postopoma se vžiga tukaj neke vrste znorelost,  že ne  več  pohlep, temveč  pohlep  po denarju." (Plinius, ,,Historianaturalis", L. XXXIII, C. lll,Sect. 14.)
98.  Horac torej ne razume ničesar o filozofiji obrazenja kapitala, kot pravi (,,Satire", L. II, 3. satira):
,,Kupil nekdo si je lutnjo in kopičii je šaro nametano, čeprav se ni posvetil lutnji in muzi nobeni predal. Šilo in kopito, kdor ni kopitar, in jadro za plovbo, kdor plutju po morju ni vdan: prismuknjen in zmeden mu pravim pravično. In v čem se od tega loči, kdor si zlato in srebro grabi, a ga uporabiti ne zna, in nabranega se, kot svetega, boji dotakniti? " /Prevod sem prevzela iz S. S. Pravver, K. Marx in svetovna književnost. Ljubljana, 1981./
Mnogo bolje se na zadevo spozna gospod Senior: ,,Zdi se, da je denar edina reč, poželenje po kateri je vobče, in sicer zato, ker je denar abstraktno bogastvo in ker lahko Ijudje zadovoljijo vse potrebe, če ga
imajo, naj bodo kakršnekoli." (,,Principes fondamentaux de l'economie politique, traduit par le Comte Jean Arrivabene", Pariz 1836, str. 221.) Ali Storch: ,,Ker reprezentira denar vsa druga bogastva, ga moramo sarno nakopičiti, da bi si priskrbeli vsa eksistirajoča bogastva tega sveta." (n.n.m. zv. ll,Str. 135.)
99.  Kako  zelo ostane  inner  man (notranji človek) blagovnega individua nespremenjen, tudi, kjer se je civiliziral in se razvil v kapitalista, dokazuje npr.  londonski  predstavnik  kozmopolitske bančne hiše, ki si je kot ustrezno  družinsko   zastavo  obesil  v steklu   z okvirjem bankovec za 100.000 funtov šterlingov. Poanta je tukaj v bankovčevem zafrkljivem pogledu zvi§ka na cirkulactjo.
100.  Prim.    kasneje    navedeno    mesto    iz    Ksenofonta.    /Prevod   v    7. nadaljevanju; gre za mesto iz dela ,,De Vectigalibus", C. IV.)
101. Jacob, n.n.m., zv. II, pogl. 25 in 26.
102.  ,,V časih velikega vznemirjenja in negotovosti, zlasti med notranjimi upori ali invazijami, spreminjajo (Ijudje) hitro zlate in srebrne predmete v denar; v periodah miru in blagostanja pa obratno spreminjajo denar v srebrno posodo in okrasne predmete" (n.n.m., zv. II, str. 357).
pojasnila
A.   Sempere,   ,,Considerations   sur   les  causes  de   la  grandeur  et  de  la decadencede la Monarchie Espagnole", zv. I, str. 275/276.
B.   V vojnah za neodvisnost se je večina španskih kolonij v Latinski Ameriki osvobodila španskega gospostva (1810—1826).
besednjak
Ponoviti moram besedno skupjno, ki sem jo objavila že pri 4. nadaljevanju,
ker gre za pomembne distinkcije, ki se pa zlahka zameglijo:
erscheinen — pojaviti (se)
darstellen - prikazati (se)
vorstellen — predstaviti
Razen na to skupino moram opozoriti še na naslednje izraze:
bestellen — obstajati, biti (iz): med slovenskima izrazoma ni tako izrazite
razlike, kot jo imata v nemščini, zato sem navedla v oklepaju pomensko
inačico kot dopolnilo.
Formvvechsel  — oblikovna menjava; bolje bi bilo morda menjava oblik, vendar prevajam na takšen način tudi druge podobne sestavljenke. entziehen — sem prevajala z odtegovati.
festhalten — obdržati, ker je tudi v SP 1962 zveza denar obdržati, ki je pomensko jasnejša v zvezah, ki povedo, da smo denar odtegnili iz obtoka in ga obdržali, ker ga ne vrnemo v obtok. Zadržati je v toliko uporaben izraz, ker kaže na ponovno prehajanje denarja v obtok. Moja interpretacija je, da je v tekstu pomensko važnejša prva inačica.
dienen — služiti, uporabljati; prvi izraz je v zvezah, v katerih se pojavlja v prevodu, po SP 1962 prepovedan. Vendar uporabljam oba izraza, ker prvi opozarja na smer od predmeta k uporabniku, drugj pa na nasprotno smer. Schatzbildung, Schatzbildner — obraziti zaklad, obrazitelj zaklada; ker je obraziti zastarel slov. izraz tako po SP 1962 kot po SSKJ, sem ga pričela uporabljati za tisti pomen izraza bilden, ki ne pomeni izobražati. Tomšič pozna   pomena  oblikovati   in   tvoriti;  pri   tem je drugi  znova odločno pdsvetovan v SP 1962; prvi pa je preveč povezan z ,,gestalten". Uberfluss — ima dva pomena, ki sem ju v tekstu na enem mestu uporabila, vendar se v sloven$čini zgubi besedna igra:
Da bi se polastili izobilja v njegovi obči obliki, moramo obravnavati posebne potrebe kot luksus in odvečnost.
vorgestelltes Geld — zamišljen denar; gre za denar, ki je le v predstavi; le zamišljen, ker ga dejansko nj.
O pomenu in prevajanju besede ,,Genuss" primerjaj Časopis za kritiko znanosti, št. 41, 42 (1980); str. 186.
SP 1962 odsvetuje oz. prepoveduje rabo besed ,,v kolikor" in ,,pogojevati"; da zveza ,,v kolikor" ni istovetna z besedo ,,kolikor", je povsem jasno prav iz tega prevoda; podobno je zdrugim izrazom.SP 1962 je koristno napotilo — tudi v primerih, ko se namerno odločam za ,,nepravopisno" rabo besed; saj mi po drugi strani ponuja knjižneoz. redke izraze, ki so pomensko/ideološko §e neoprebremenjeni.
,-¦ -..-.»..      ¦'-.••                                                - r_       ^ -- _¦*>„ •***
PREVAJALKINA MARGINA
S tem nadaljevanjem se začenja jesenski del objav Marxove knjige ,,H kritiki politične ekonomije". Obsegal bo 4 nadaljevanja: 6—9, zadnje bo nekoliko krajše, ker bo knjiga končana, zato bom dodala še nekaj Marxovih pisem.
Kot lahko opazi vsakdo, ki bere nadaljevanja v zaporedju, si sledijo tako, da se vsako konča nekoliko pred novim poglavjem. Tadelitev ni naključna, temveč sledi iz zasnove Marxovega izpeljevanja misli. Ko pripelje izpeljavo do obrata, nastavi novi del razvijanja še v navezavi na del pred obratom. Novo poglavje se začne, ko se lahko posv/eti novemu delu razvijanja misli.
Iz te ugotovitve sledi tudi delitev na nadaljevanja, ki ni bila vnaprej določena z razpoložljivim prostorom, temveč je rezultat smiselnega razdeljevanja celote. Opozarjam na to značilnost, kec je morda za nekatere bralce pri tej obliki objavljanja neprepoznavna.
Drugo ugotovitev bom razvila v navezavi na eno mojih spomladanskih margin: takrat sem omenila vzporednost Marxovih časopisnih člankov in povzemanja ,,Grundrissov zur .. ."v knjigo ,,Zur Kritik der..." Tokrat dodajam tistim mislim naslednje o izdajanju Marxovih del.
Redacija MEW se je odločila za ustrezno zasnovo, ko je izbrala kronotoško zaporedje objave tekstov (zanemarimo zdajle ideološko utemeljeno izpuščanje določenega gradiva, ker to ne spremeni umestnosti izdajateljskega koncepta, ga prej podkrepi). Marx piše različne žanre, pri tem se mu razvijanje žanrov dialektično prepleta. Primeri iz Mancove sedanjosti, ki so omenjeni v tekstu ,,Zur Kritik der...", so natančneje opisani v njegovih časopisnih člankih iz tistega časa; nasprotno pa lahko razumemo intenco njegovih časopisnih člankov le, če poznamo njegovo takratno teoretsko delo.
Vsaka smotrna izdaja — zlasti pa še obogatena študijska izdaja — mora s kazalkami opozarjati na te povezave in jih ne sme z uvrstitvijo v različne oddelke izdaje zamegliti.
Hans Mayer je v spremni besedi k izdaji del Maxa Frischa zapisal, da se je zato odločil za časovno načelo, ker lahko edino tako smotrno zajame značilno Frischevo prepletanje žanrov. Pri Marxu Je zadeva §e boij zapletena, kot ]e pri pisateljih, kjer se je v 19. stoletju utrdilo načelo izdajanja, ki je ohranjeno npr. tudi v izdaji Cankarjevih del vokviru Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev (čeprav je uvrstitev lirike na prvo mesto utemeljena tudi kronološko — pač slučajno v tem primeru), kajti večji del Marxovih spisov so izdaje rokopisov oz. objave, ki niso izšle najprej v knjižni obliki — ]ih Marx sam ni izdal kot knjigo.
Redakcija MED v Beogradu je zato ravnala smotrno, ko je sicer združila tekste od ,,Grundrisse zur . ..." do »Teorij o presežni vrednosti" v enoto tekstov, ki do neke mere izstopa znotraj sicer ohranjenega kronološkega načela zaporedja objav tekstov, ni pa zameglila časovne hkratnosti drugačnih oz. drugih objav. Celo uvrstitev ,,Teorij o... za ,,Kapital I—III" je pravilna: ustreza dejanski recepciji teksta oz. zamisli izdajateljev teh rokopisov. Objava teh tekstov med ,,Zur Kritik der..." in ,,Kapitalom I (prva izdaja)" bo mogoča šele, ko bodo izšli integralni rokopisi iz tega obdobja.
Posebna vprašanja se zastavijo, če hočemo določiti načela za izdajanje rokopisa. Kot vemo, je danes v tekstni kritiki in edicijski tehniki zelo sporno ločevanje integralnega (bralnega) teksta od aparata; še bolj sporno je uveljavljanje ,,absolutnega" navajanja inačic, sprememb in popravkov. Za obogateno študijsko izdajo je še najbolj smotrn postopek, ki ga je uporabil VVilhelm VVeischedel v svoji ,,wiesbadenski" izdaji Kantovih del (dostopno tudi v zbirki suhrkamp taschenbuch vvissenschaft): objava B izdaje Kritike čistega uma, dodane z negativno lematizacijo na dnu strani manjše razlike v A in C izdaji; pri večjih razlikah med A in B izdajo pa je najprej v kurzivu objavljen del iz A izdaje, nato pa še del iz B izdaje. V tem primeru se tudi bralec še loti primerjave, v vseh drugih primerih, ko se aparat loči in postavi na konec knjige ali v sosednjo knjigo, pa skoraj nikoli. (S C izdajo mislim na akademijsko izdajo Kantove knjige).
V prihodnji margini bom objavila svoje mnenje o razliki med Kraft in Macht. Tokrat sem na enem mestu v prevodu samo označila obe inačici.
Odločanje o jezikovnih rešitvah je vsakokrat zelo nenavadno: ni mogoče upoštevati zgolj jezikovnih pravil v obliki prepovedi (npr. SP 1962), temveč Je potrebno ob delu razvijati nove možnosti izražanja, ki jih zahteva določeno mišljenje. Tako oporekanje SP 1962 ni preprosto zanikanje njegovih določitev. temveč preverjanje njihove uporabnosti. Povsem zanesljivo vem, da nisem zmeraj in povsod našla najboljših rešitev; sama prepogosto niham že med posameznimi nadaljevanji. Prav zato zmeraj objavim svoje odločitve, opozorim nanje, da bi vzpodbudila dialog — iskanje ie boljših rešitev, kot sem jih sposobna najti sama.
prevajalka Damjana JOVAN
STRAN 15
(Nad. s6. str.)
|No katere knjige bere! V svojem spominu Ina seveda tudi spisek tistih, ki si večkrat ipored sposodijo inarksistično ali kako ugo radikalno literaturo. Zlorabe računal-ikih sistemov so najpogostejše prav s rani multinacionalnih družb in te nove dnjave sodobne tehnobirokracije skrbe za upravljanje in načrtovanje" bodočnosti lahodne civilizacije."
IAPOVEDI
Predpostavke,  na katerih  meščanski tonomi     gradijo    svoje    prerokbe,    so islednje: stvarna cena nafte bo postopno raščala.   ZDA   bodo   upočasnile   svojo ispodarsko   rast zavoljo bolj poudarjene otiinflacijske politike in tretjič: Japonska inekatere države, ki se naglo industrializi-¦jo,   bodo   še  bolj   agresivno   vdirale  na lahod   in  zaostrovale  zdajšnje  probleme. |rancija naj bi se počasi ,,pomirila" v svojih črtih nacionalizacije, Velika Britanija naj nadaljevala    zdajšnjo    usmeritev,   ZR mčija in Italija pa naj bi precej zaostrili ipodarsko  politiko. Poglejmo napovedi:
tivno razvrednotile denar, da bi bolje prodajale na tujem, grozi zdaj nič manjša nevarnost konkurenčnih revalvacij. Prva znamenja konfliktov znotraj Evrope, pa tudi med Zahodno Evropo in ZDA, se kažejo v zdajšnji vojni obrestnih mer, ki so jo pred letom z dragim dolarjem izzvale ZDA. ZR Nemčija lahko s prostovoljnim pristankom na decifit v plačilni bilanci — z določenimi žrtvami seveda — postane v Evropi vodilna gospodarska sila, nekaj takega, kot so v svetu svojčas bile Anglija in ZDA. Zato je v zdajšnji situaciji poglavitna naloga ZR Nemčije, da v vlogi sesalca vsrka večji del bilančnih presežkov naftnih držav. Po vsem tem se nekaj vse bolj potrjuje: inflacija je postala način obstoja kapitala v kapitalističnem sistemu.
KOMUNISTI NAZAHODU
Kriza, ki zadnja leta čedalje močneje pcetresa Zahod, ni zgolj ekonomska, temveč tudi politična, družbena in mo-ralna. Komunisti na Zahodu zato skušajo ugotoviti ne le razsežnosti krize, temveč tudi poiskati pravi odgovor nanjo, svoj koncept in predloge zaodpravo krize oz. za
podarska rast ileto) v% lacija st) v% aposlenost lidelovne sile) manjkljaj plač. bUanc milijardah dolarjev)
Iz teh napovedanih gospodarskih tokov idi, da naj bi biia po zakonih kapitala na-idnja konjunktura v letih'1984—85, a že koncu leta 1985 sledi nova kriza z nei-erljivimi posledicami. V primerjavi z jgo polovico 70-ih let naj bi prišlo do ne-lerih pomembnih preobratov. »Stvarna« onomska podoba Zahoda se bo zaradi stoja gospodarske rasti in večanja ar-ide nezaposlenih delavcev močno slab-la. U. »nominalna« podoba, ki je zahod-n kapitalističnim vladam važnejša, pa bo aj enaka: inflacija naj bi postopno drsela vzdol, menjalni tečaji naj bi bili bolj urav-ivešeni in plačilne bilance večine držav stabilne. Do konca 1985. A za-tem?
V šredišču pozornosti bodo predvsem Ine in stabitne valute. Če so bile za lemdeseta leta značilne t.i. konkurenčne 'alvacije, ko so nekatere države špekula-
preobrazbo kapitalistične družbe. Posa-mezne zahodno evropske komunistične partije so različnega mnenja, tako kar zadeva diagnozo krize, kot poti za njeno odpravo, toda takšni razločki v stališčih so razumljivi, zlasti če upoštevamo razlike med evrokomunizmom, npr. KP Španije, kot tistih, ki odločno zavračajo evrokomu-nizem, npr. KP Portugalske. Dejstvo je, da je komunistjčno gibanje doživljalo v 7Oih letih velike uspehe: KP Italije, Francije in Španije so še povečale svojo zastopanost v pariamentih in s tem vpliv na oblikovanje politike, francoski komunisti sodelujejo v vladi, finski komunisti so sodeiovali, KP Islandije pa že dalj časa sodeluje v koaliciji z drugimi maloburžoaznimi strankami, malo državo na Apeninskem polotoku, San Marino, pa že dlje časa vodijo izključno komunisti.
Največje   uspehe   so   dosegli   italijanski komunisti, ki so že praktično celo deset-
letje pred vstopom v vlado — pred ,,zgodovinskim kompromisom", kot mu pravijo. Sprejeli so poiožaj v svoji deželi tak kot je, izhajali iz njega, se zavzemali za postopne, a sistematične in korenite sprernembe, to pa je bilo obenem zagoto-vilo za uspešne volitve. Cele dežele, med njimi tudi tako pomembni kot Emilia-Romagna in Toscana, milijonska mesta Torino, Milano, Firence in celo prestolni Rim, so pod upravo komunistov. Le-ti vodijo za svoje razmere dokaj brezkompro-misno opozocijo do vladnih gospodrskih ukrepov. Pri vprašanjih zunanje politike in zavzemanja za enotnost vseh demokra-tičnih sil pa bi se morali otresti nekaterjh ideoloških predsodkov in zavzeti trdnejše stališče in mesto avantgarde organiziranih naprednih sil.
Nenehno prizadevanje francoskih komunistov za globoko politično, socialno in kulturno spremembo se je kazalo v zadnjih nekaj letih vse jasneje in glasneje. Na političnem področju so zahtevali največji možni sporazum med strankami levice z namenom prevzema oblasti od buržoaznih strank desnice, kar se je tudi zgodilo letos na predsedniških in nato še parlamentarnih volitvah, kjer so sicer dobili zaradi nedosledne politike manj poslanskih mest kot na prejšnjih volitvah, zato pa komunistične ministre v Mitterrandovi vladi. Na sindikalnem področju zahtevajo francoski komunisti enotnost pri skupni akciji v boju za zvišanje najnižjih mezd, skrajšanje delovnega časa, obrambo pravic delavcev — migrantov, ki so najbolj prizadeti s politiko francoske vlade. Kritično je potrebno oceniti francoske komuniste zaradi napačnega stališča do sovjetske intervencije v Afganistanu, ker niso znali izkoristiti lanskoletne demonstra-cije na univerzah, ki so že mejile na podobo iz maja 1968, ter neborbenost in pomanj-kanje jasne, skupne akcije, saj se obstoječe nezadovoljstvo kaže le v posameznih konfliktih med delavci in kapitalisti po tovarnah. Pred kratkim je KP Francije sprejela v svoj program samoupravljanje, Pozno, a vendarle. To pa iz tega razloga, ker dolgo ni mogla razumeti, da gre za Ijudsko prizadevanje po samoopredelitvi, težnjo, da se pove svoja beseda in da se z njo neposredno vpiiva na drugačno organi-zacijo živjenja v družbi, da se s tem vsaj deloma izogne zankam birokratizacije, centralizma in etatizma.
Sicer pa so se vse komunistične partije na Zahodu s sindikati skupno borile za pragmatične reformistične olajšave, npr. 33-urni delavnik na Danskem, 5-8 tedenski
dopust na Švedskem. Veliko botj bi se morale posvetiti bistvu boja proti kapitali-stičnemu sistemu, proti načinu razvoja, ki ga le-ta poraja, in se je praktično vsilil vsemu svetu, tip produktivizma s potrošni-škim smotrom trošiti čim hitreje in več, proti neenakosti, na kateri temelji razvoj v visoko industrializiranih državah v interesu delavcev na Zahodu in v interesu razvoja vsega sveta. Uspeh bodo dosegli le tako, da bodo začeli radikalnejše spreminjati lastniške odnose in način razvoja v lastnih državah in ustvarjati pogoje za boj na mednarodnem področju, ki mora biti v skladu z bojem narodov iz nerazvitih držav.
IV. VZHOD
BREZ TRŽNIH ZAKONITOSTI  NE GRE
Priznanje tržnih zakonitosti v določenih okvirih je najbistvenejša sprememba v ekonomskem sistemu vzhcxlnoevropskih dežel ,,realnega socializma". Kljubtemu pa se ta sistem §e vedno odlikuje z veliko mero togosti, neprilagodljivosti dejanskemu povpraševanju na trgu, njegov razvoj zavira tudi centralistično vodenje državnih gospo-darstev ter nestimulativno planiranje. Hegemonizem birokratskih vrhov v ZSSR pod plaščem proletarskega intemaciona-lizma, sicer pogojeno oboroževanje, predvsem pa zadnji vpad sovjetskih vojakov v neuvrščeno in suvereno deželo Afgani-stan, ne dajejo posebno dobre reklame za ,,realni socializem" v svetu.
Kot daleč najmočnejše, je sovjetsko gospodarstvo v primerjavi z Zahodom poslovalo prilično dobro. Industrijska proizvodnja se je leta 1980 povečala za 4,2%, letos pa še za nadaljnjjh 3,4%. Ta podatek ne vzbuja upanja, da je bil plan dosežen, a vseeno je sovjetsko gospodarstvo v primerjavi z ZDA (1 % gospodarska rast) ali Veliko Britanijo (2%) vveliki prednosti, čeprav ne dosega tako spektakularne stopnje rasti kot pred leti, ko so se te številke gibale okrog 10%. Petietni plan tudi po sovjetskih podatkih ni bil dosežen, saj se končna številka giblje okrog 90% tega, kar so za to petletko predvidevali. V prejšnji petletki so leta 1972 dosegli 6,2 %. rast, medtem ko se vsa druga leta ni sukala izpod 7,5 %. Iz teh podatkov sledi, da gospodarski tokovi po svetu pljuskajo tudi čez meje ZSSR, kajti sovjetsko gospodar-stvo še ni doseglo takšne stopnje razvoja, da zaradi visoke razvitosti visoke rasti proiz-vodnje niso možne. O tem priča sam petletni plan, ki je postavljen zelo zahtevno in torej sami računajo še vedno na visoke stopnje rasti.
Tudi produktivnost se povečuje (1979-3,2 % več, 1980 - 4 % več), plače pa so se zvišale za nekaj več kot 5 %, kar pa se v veliki meri izniči s serijskjmi podražitvami, ki so posledica neskladja med produkcijskimi stroški in umetnimi cenami, ki jih zadržuje država. Tako sedanji gospodarski trenutek v Sovjetski zvezi označuje, da se je končalo obdobje, ko so dosegali večje gospodarske rezultate z večanjem števila zaposlenih. Zdaj so te rezerve izčrpane in ekonomska rast je odvisna od uvajanja novih tehnoloških postopkov in produktivnejše tehnologije. Tehnični dosežki pa se zaradi birokratskih odnosov uvajajo zelo počasi. Dclavski razred Sovjetske zveze se je prav tako moral posloviti cxi sanj, ki mu jih je sanjal birokrat v pomanjkanju materialnih dobrin in mu jih je njegova birokracija risala v glavo: sanje, da bo leta 1980 nacionalni dohodek na prebivalca in s tem tudi kvaliteta življenja na nivoju ZDA. Take in podobne iluzije je sklenil črtati iz svojega partijskega programa šele letošnji 26. kongres KP SZ, ki se je sam po sebi odlikoval po izredni neinventivnosti in ponavljanju starih oguijenih fraz.
Prvič po vojni se je na Pofjskem nacionalni dohodek v letu 1980 zmanjšal namesto povečal, pridetovanje hrane, tj. fcmetijstvo, pa je zašlo v permanentno krizo. Krivda je ležala v nedodelanosti gospodarskega sistema in lenapol uresniče-nih reformah, največ pa v brezobzirni vladavini birokracije. Čeprav se je po svoji gospodarski moči Poljska prebila na 10. mesto na svetu, so se odrekanja in požrtvovalnost delavskega razreda selila iz leta v leto. Delavci pa niso bili pripravljeni spet vseh posledic sprejemati na svoja pleča, zato se je po državi razširil val stavk, znano ,,poljsko poletje", ko je poljski delavski razred potisnil vso birokratsko strukturo ob zid, ustanovil svoj sinidkat Solidarnost in nadaljeval boj za svoje pravice. Ker se bomo dogodkov na Poljskem lotili še posebej in obšimeje na drugem mestu, povejmo le na kratko zdajšnje stanje. PZDP, takšna kot je zdaj, je v razpadu, vlade padajo ena za drugo (Jaroszevvicz, Babiuch, Pinkovvski), vsa moč   se   koncentrira   z  odstopom   prvega
16. STRAN
sekretarja Kanie v zadnjem okopu birokra-cije, v vojski in njegovem predstavniku, gervalu Jaruzelskem.
Nacionalni dohodek se §e naprej drasti-čno, zmanjšuje, investicije so ustavljene (stoji okoli tisoč objektov v vrednosti 800 milijafd zlotov), razmere na trgu so katastrofalne, saj je na voljo 44% manj potrošnih dobrih kot lani, vse to prvenstve-no kot posledica zastoja blagovne menjave med državno industrijo in več ali manj zasebnim kmetijstvom. Podobno je z zunanjetrgovinsko bilanco, kjer Poljska .. ;guje 27 milijard dolarjev, te pa plačuje lahko le z novimi posojili. Produkcija v poglavitnih panogah, kot so rudarstvo, železarstvo, gradbeništvo in kemična industrija, dosega raven iz leta 1973, na trgu delovne sile pa je ostalo ali ostaja nezaposlenih skoraj milijon delavcev. Vse to kaže, da so birokratsko centralistični odnosi odpovedali do konca in se razgalili v vsej svoji bedi. Čarovniška palica je potisnjena v roke samoupravljanju, ki pa si ga birokracija in delavski razred predstav-Ijata vsak po svoje. Tako na Poljskem poteka PRVA ODKRITA BITKA MED DELAVCI IN BIROKRACIJO V ZGODO-VINI DELAVSKEGAGIBANJA.
V ostalih socialističnih deželah, na primer na Madžarskem, se bije bitka za večji gospodarski učinek, za boljši stan-dard, v DR Nemčiji so že dosegli 4000 dolarjev nacionalnega dohodka na prebival-ca, v Bolgariji jim uspeva ena izmed najvišjih stopenj gospodarske rasti v svetu, toda vse to bi iahko §e mnogo bclj pospešili, če ne bi povsod prevladovali birokratski odnosi. V prihodnosti tako ostaja temeljna naioga vzhodno evropskega gospodarstva v strogem izpolnjevanju planskih obveznosti, poleg tega pa pomoč ostalim manj razvitim deželam po svetu s socialistično ureditvijo, med katerimi prednjačita Kuba in Vistnam, navezovanje stikov ter pomoč še vedno dokaj bojkoti-ranemu Iranu, in sploh vskakovanje povsod, kjer nastane vakuum, brezvladje ali kakršnakoli revolucija. Partije socialističnih dežel pozivajo k ,,socialističnemu tekmo-vanju" in k novim ,,delovnim zmagam". Vse v redu, le v ekonomskih sistemih zaradi sedmerih glav birokracija še vedno preveč škriplje. Delavski razred vzhodno evropskih socialističnih dežel — Jurij pa je že silno močan, a se šele zaveda svojega iastnega položaja in naloge. Glave pa bodo padle, zagotovo.
V. NERAZVITI SVETOVNI JUG
,,Buržoazija z naglim izboljševanjem vseh produkcijskih orodij, z neskonfino olajšanimi komunikacijami vleče v civiliza-cijo vse, tudi najbolj barbarske narode. Cenenost njenega blaga je težka artilerija, s katero podira vse kitajske zidove do tal, s katero prisili h kapitulaciji najtrdovratnejše sovraštvo barbarov do tujcev." Tako Marx 1848. In danes? Za ilustracijo si najprej poglejmo nacionalne dohodke na prebivalca obeh skupin najbolj razvitih in najbolj nerazvitih dežel (vdolarjih)-.
Zgornja Volta    160
Najmanjši delež v svetovni trgovini predstavlja delež 50 najmanj razvitih dežel, dežel brez strateških surovin, kot so nafta, različne kovine itd. Na področju uvoza znaša le 5 %, na področju izvoza pa komaj 0,3 %. Raztiko med njima predstavlja velik deficit v plačilni bilanci dežel v razvoju, ki je znašal leta 1979 že skoraj 400 milijard dolarjev. Številka 0,3 %, pa pomeni, da so te dežele povsem na obrobju mednarodnih ekonomskih odnosov. Moramo celo reči, da v kategorijah prelivanja presežne vrednosti te države v absolutnem smislu niti ne prispevajo k procesu svetovne akumulacije, so pa popolnoma blokirane v svojem razvoju. S tem ko namreč nimajo dostopa. do resursov, znanja, tehnologije, tudi nimajo nobene možnosti okrepiti svoj položaj znotraj svetovnega gospodarstva. Cetrtina sveta nadzoruje kar 85 % svetov-nih bogastev, 90 % svetovnih proizvodnih zmogljivosti pa je v rokah razvitih držav. Dolgovi držav v razvoju so se v 10 letih povzpeli 5 70 milijard dolarjev na 300 milijard dolarjev v letu 1980, hkrati pa razvite države dajejo letno 450 milijard dolarjev samo za oboroževanje.
Nerazviti tudi vse počasneje vračajo dolgove in vse več denarja gre le za servisiranje dolgov in vse manj za odplačilo. Rast sredstev za servisiranje dolgov vseh držav v razvoju hkrati rapidno upada. Dolgovi naraščajo za 22 % v primerjavi s 27% leta 1979 in 38% leta 1978. Nominalno povečanje plačilnih posojil državam v razvoju znaša letos 15%, niedtem ko je leta 1979 znašalo 16 %, leta
1978    pa   27%.   Sredstva   za   servisiranje dolgov držav v razvoju so znašala leta 1980 -  88   milijard   dolarjev,   medteni   ko   so znašala leta  1979 72 milijard dolarjev  in leta 1978 57 milijard dolarjev. Tako se je servisiranje dolgov v letih 1978-79 poveče-valo zaradi višjih obrestnih mer na privatnih denarnih   trgih,   zaradi   manjše   vrednosti dolarja   in   predčasnega vračanja bančnih kreditov, za katere so bili sprejeti ugodnejši pogoji. Oderuštvo iz prejšnjih stoletij se je le preneslo na svetovni  nivo. Okoli 40% sredstev  za servisiranje dolgov je šlo leta
1979   za  odplačilo   obresti,   60%   pa  za amortizacijo, s katero so na splošno dobili več kot pa z novimi posojili. Od celotnih odplačil dolgov držav v razvoju je bilo 87 % izplačanih   najrazvitejšim   državam   in   to skoraj   izključno   njihovim   agencijam   za dovolitev   izvoznih  kreditov  in   privatnim kreditorjem.    Celotni    dolgovi    držav    v razvoju so leta 1978 znašali 336,6 milijard dolarjev, leta 1979 -391 milijard dolarjev, leta 1980 pa so se povzpeli na450 milijard dolarjev. Od vsehdolgovdržavv razvoju jih dobra polovica odpade na naftne države, drugo pa so države v razvoju dolžne čistim izvoznicam nafte in petim manjšim razvitim
državam. Pri tem je značilno, da se je oderuški delež posojil, kj ga ima privatni sektor, povečal za 50 %. To so predvsem multinacionalne družbe, ki posojajo denar po tržnih pogojih.
Podatki govore o veliki koncentraciji dolgov in kažejo, da so sredstva za servisiranje teh dolgov omejena na določe-no število držav v razvoju. Leta 1978 so bile samo Brazilija, Mehika in Španija udeležene z 32 % pri celotnih odplačanih dolgovih. Če sem prištejemo še Argentino, Iran, Alžirijo, Južno Korejo, Saudovo Arabijo, Jugoslavijo in Indonezijo, se delež teh desetih največjih dolžnikov povzpne na 56 %. Dolgovi so se skoncentrirali na 20 držav, na katere je leta 1978 prišlo kar 75 % celotnih dolgov. Ta proces pa se še poglablja.
Prehrana stopa v ospredje najbolj žgočih svetovnih problemov in prinaša s seboj težko predvidljive ekonomske, socialne in politične posledice. Države v razvoju morajo danes uvažati po 80 milijonov ton žita letno, kar je približno desetina svetovne proizvodnje, in zanj plačujejo 20 milijard dolarjev. Toda 70% svetovnih presežkov žita se nahaja v Severni Amerjki, to je v ZDA in Kanadi, nadaljnjih 23 % pa v deželah EGS, Avstraliji in ArgentinK Te poglavitne svetovne izvoznice žita, v prvi vrsti ZDA, ki same razpolagajo s 64 % žitnih rezerv, imajo v rokah mogočno orožje, ki se čedalje bolf občuti na svetovnem prizorišču. Prehrana je postala politično oražje — in to ne le zavoljo Zahoda, temveč tudi Vzhoda, ki zagovarja lastne interese. Vzhodne države na čelu z ZSSR zagovarjajo mnenje, da niso odgovor-ne za probleme, ki da jih je v deželah v razvoju povzročil kolonializem in jih zdaj nadaljuje neokolonializem imperialističnih sil ter multinacionalnih družb, zato se dežele ,,rea!nega socializma" orientirajo le na bilateralno pomoč ,,prijateljskim" socialističnim državam v območjih, v katerih so tako ali drugače instalirani vojaški, ekonomski in politični interesi Sovjetske zveze.
Raven pomoči v prehrani v zadnjih letih od 1975-79 se je sicer podvojila, a še zmerom ne zadovoljuje osnovnih potreb. Pomoč zdaj znaša 7,6 milijona ton žita letno, toda zagotoviti bi bilo potrebno najmanj 10 milijonov ton, če naj bi V prihodnjih letih preprečili novo globalno prehrambeno krizo. Zdaj odpade na Afričana za 10% manj hrane kot pred desetletjem ih številne države, ki so jo svojčasa izvažale, so jo zdaj prisiljene uvažati, kot denimo Tanzanija in Kenija, pri čemer so zašle v dvojne škripce zaradi podražitev nafte v zadnjih tetib. Vendar pa problem ni samo v dražji nafti. Danes morajo dežele v razvoju plačevati trjkrat višjo ceno kot pred desetletjem za trak-torje, insekticide a!i umetna gnojila, ki jih uvažajo predvsem iz razvitih držav. Pre-hrambene razmere v svetu so se v letu 1980 alarmantno zaostrile. 29 držav, od tega 23 afriških, se sooča s kontinuiranimi velikimi primanjkljaji hrane, medtem ko je bilo leta 1979 takih držav 17. Prehrambena kriza zajema ves vzhodni del črne celine, od afriškega Roga, prek Kenije in Tanzanije do Juga Afrike, in samo v Ugandi umira za lakoto pol milijona Ijudi. Za hudo lakoto in kroničnim pomanjkanjem osnovne pre-hrane je trpelo v letu 1980 400 milijonov Ijudi, po nekaterih podatkih pa se govori danes celo o 750 milijonih gtadujočih.
Prehrambena kriza je kompleksna in je odraz celotnih kapitalističnih mednarodnih odnosov na ekonomskem področju in sploh. Čedalje bolj se razkriva z vso širino medsebojna prepletenost prehrambenih vprašanj. Dejstvo, da danes dežele v razvoju trošijo za nakup. žita kar dve tretjini tiste pomoči, ki jo dobivajo na račun svojega razvoja, zgovorno dokazuje, da se bo prehrambenega problema potrebno lotiti celovito, v okviru splošnih prizadevanj svetovnega Juga za novo ekonomsko ureditev v svetu. Tretji svet ne bo pristajal na to, da bo večno reven in le objekt izkoriščanja. Tu se pojavlja prav gotovo največje nasprotje mednarodnih ekononi-skih odnosov, ki odpira pomembno dilemo za vse dežele v razvoju: vključiti se ati ne vključiti se v svetovno gospodarstvo. Vključiti se, pomeni sprejeti celoten sistem izgrajenih odnosov, eksploatacijo, domina-cijo itd., vendar pa do določene mere tudi prenos tehnologije, znanja in razvoja, ne vktjučiti se pa pomeni avtohtoni razvoj, ohranjanje tradicionalnih družbenih vrednot, dolgo in naporno pot k družbe-nemu napredku, in to v svetu, ki se razvija čedalje hitreje, vendar pa največkrat tudi Stagnacijo, nerazvitost in popolno margino-lizacijo. Edina rešitev obstaja v noverp svetovnem gospodarskem redu, ki ga bodo izbojevale s skupnimi močmi vse napredne dežele v razvoju. Izbojevale pa ga bodo slej ko prej, kajti to je zgodovinska nujnost.
AZUA, AFRIKA, LATINSKA AMERIKA Gospodarska rast 30 najmanj razvitih dežel Azije, Afrike in Latinske Amerike ne beleži v relativnem smislu nobenega na-predka, temveč celo nazadovanje. Vrednost kmetijske proizvodnje na prebivalca se je z 69 dolarjev leta 1960 zmanjša|a na 65 dolarjev v letu 1977, prav tako se je vrednost izvoza na prebivalca zmanjšala z 22 dolarjev teta 1960 na 18 dolarjev leta 1979. V tem delu sveta so tudi dežele z najvišjo inflacijo sploh in ravno v njih se kaže vsa gniloba ter propadanje kapitalisti-čnega sistema:
Izrael                                               123,5%
(s tendenco 150-200 % ob koncu leta)
Argentina                                            117%
Brazilija                                               110%
Turčija                                                  90%
Gospodarstvo   teh   dežel   se   preprosto
razkraja.
V Aziji je najmočnejše gospodarstvo ,,nič več spečega velikana" — Kitajske, ki kaže po političnih rehabilitacijah, uvajanju kolektivnega vodstva in okrepitvi ekonom-skih tokov izredno stabilnost in napredek, ki si ga je biio v času kulturne revolucije težko zamisliti. Kitajska si danes privošči kupovanje najmodernejšega orožja in tehnologije v ZDA, kar je pogojeno z antagonističnim nasprotjem med^ super-silama v boju za prevlado v svetu. Žrtve so vedno male, neuvrščene dežele: genocid nad kampučijskim prebivalstvom, puči v malih otoških državah, kot je Maldivi, secesijski upor v komaj osvobojenem Vanuatuju   —   pod   tem  pa  borba  multi-
nacionalnih družb za koncesije, spojena z državnimi koristmi imperialistov v stra-teških položajih. Indijski ocean je namesto ,,oceana miru", kar so predlagale neuvršče-ne države, postal najbolj zastraženo morje na južni polobli; samo lani je bilo pos'anih tja 16.000 ameriških vojakov kot ,,preven-tivne invazijske sile", za hitre napade na vire nafte, ,,če bi bili ogroženi ali kaj drugega". Kapitalistični priveski, kot Turčija, se, dokler ne pride po ustaljenem receptu na oblast vojska, utapljajo v brezglavem terorizmu in uničevanju osnov-nih življenjskih vrednot. Samo v tej deželi so življenjski stroški narasli za štirikrat v enem letu (1979). Vsak upor proti sistemu brez široke organizacije vseh naprednih sil in delavskega razreda je obsojen na propad. Tako je propadeK tudi upor študentov v Južni Koreji proti diktatorskemu vojaške-mu režimu. Studenti so se nekaj tednov hrabro borili v obleganem mestsj Kvang-džaju, nakar so na pomenljiv znak ameri-ških imeprialistov, ki jih je vse skupaj že skrbelo, kaj bo z vloženim kapitalom, v krvi zadušili upor. Padlo je več kot trjsto žrtev, finančna oligarhija pa je slavila svoj pir in uvedla še strožji režim. Bližnjevzhodno vprašanje je eno tistih kriznih žarišč, kjer lahko sleherni hip preskoči tleča iskra v požar z nepredvidljivimi posledicami. Ta položaj pa se §e potencira z ubojemSadata, ki kljub zagotovilom Mubarakove vlade o nadaljevanju enake politike povzroča pre-grupiranje do sedaj sklenjenih zavezništev. Izraelska agresivna politika ne jenjuje, ustanavljajo se nova naselja na zasedenih ozernljih, Jeruzalem je enostransko pro-glašen za izraelsko glavno mesto, ameriška pobuda s Camp Davidom pa še rnalo ni rešila bistva »5ega zapleta, tj. pravice palestinskega Ijudstva do svoje nacionalne države. Izrael samo z razgovori ne bo odstopil od svojih ozemeljskih pretenzij in zasedb, saj je vložil že ogromno kapitala v to, da ta ozemlja obdrži. Tu gre za krizo, ki ne dopušča nobenega odlašanja, za krjzo, ki jo je "treba obvladovati in končno tudi obvladati v duhu obče znanih načel, proklamiranih -v OZN. Pri takih in podobnih vprašanjih ne more biti dvojnega merila. Ena agresija je kot druga, naj bo sovjetska na Afganistan, iraška na Iran \n obratno, ali južnoafriška na Angolo. Če stoji zatem ena supersila in za onim druga, ni razločka.
Dosedanji političnir uspehi na afriškem kontinentu so mnogo impresivnejši od go-spodarških, toda za resnično neodvisnost Sta potrebna kot osnovna pogoja ekonom-ska neodvisnost in ekonomski razvoj. Le-to zavira
neenotnost, ki je še krepko prisotna. Spor med Libijo in Sudanom, Libijo in Egiptcm, Alžirijo in Marokom, frakcijski boji v Čadu, črne diktature in pospešen nastanek domače buržoazije, borba Polisaria za neodvisnost Zahodne Sahare, zadnjega večjega ozemlja' na svetu, ki je pod polkolonialno upravo v afriških razmerah relativno razvitega Maraka, obstoj suženj-stva in milijoni beguncev. Odpor proti južnoafriški politiki apartheida se nadaljuje z nezmanjšano silovitostjo, TJavkljub vsem pokolom se vrstijo stavke črnskih delavcev in študentov, bombne eksplozije, a belci vse ,,prepočasi vidijo" (asociacija na nek govor belega ministra, ki je dejal, da črnci ,,počasi mislijo"). Spodbudno je tudi to, da se številne afriške države; med njimi lani osvobojeni Zimbabve, vse bolj vključujejo v pomoč osvobodilnemu gibanju SWAP0 v borbi proti okupaciji Južne Afrike v Namibiji, eni najbolj bogatih dežel na svetu s strateško važnimi rudami, ki jih seveda izkoriščajo ¦ zahodne multinacionalne družbe in s tem omogočajo rasistom izvajati ekspanzionistično politiko. Ohrab-ruje, da se veliko držav čmega kontinenta s paprej izključno komercialnimi kulturami, namenjenimi izvozu, z ogromnimi žrtvami začenja preusmerjati na prehrambene kulture in da so afriške države odločene, da se zoperstavijo mednarodni gospodarski ureditvi in kapitalističnemu sistemu, ki je kronično nestabilen, zavedajoč se nujnosti sprememb in potrebe po akciji. Latinska Amerika je gospodarsko močno navezana na ZDA. zato z njo vred tone v novo ekonomsko krizo, ki ogroža trgovino in zlasti prfžadeva južnoameriške dežele v razvoju, ker povzroča zmanjšanje^povpraše-vanja po osnovnih proizvodih in surovinah. Ta kriza je pognala v klanje Salvador, privedla na oblast v Boliviji še eno fašistično diktaturo, Peru pa napotila, da se je opredelil za ,,sodobno buržoazno družbo", J posledicami tri in pol milijonske nezaposlenosti. V Latinski Ameriki je recesija izrazitejša kot v tridesetih letih tega stoletja, in to v glavnem zaradi neugodne arneriške monetarne politike. Toda proces socializma je nezaustavljiv. S pomočjo Kube je v otočni državi Grenadi prišla na oblast komunistična partija, revolucija v Nikaragvi pa nadaljuje izvajanje agrarne reforme ob silovitih odporih domače bul-žoazije. V Južni Ameriki se bolj kot kje potrjuje naslednja Marxova ugotovitev: ^Akumulacija bogastva na enem polu je torej hkrati akumulacija revščine, mučnosti dela, sužnosti, neznanja, brutalnosti in moralnega ponižanja na drugem polu,. .." VI. KAM?
Svet, ki ga človek producira, ,,njegov produkt, mu stopi nasproti kot neko tuje bitje, kot neka od ,,človeka neodvisna moč".
VPREPAD: DA ALI NE?
Večina držav po svetu je žrtev globoke in trajne gospodarske krize, kar resno ogroža mednarodne odnose. Osrednji vzrok za takšno stanje so stihijski kapitalistični mednarodni ekonomski odnosi, ki prepre-čujejo izkoriščanje naravnih virov in človeških potencialov v prid splošnega napredka in razvcja. -Vsetopa ob pomanjkanju učinkovitih ukrepov za odpravo krize še zaostruje politično napetbst, povečuje vojno nevarnost in ogroža demokracijo. Trenutna kriza na svetovnem gospodarskem prizorišču je postavila na laž številne meščanske napove-dovalce gospodarskega razvoja, ki so spričo hitrega razvoja razvitih drža^ v zadnjih 25 letih bili že prepričani, da so tako silovite gospodarske krize nemogoče. Ne govori se več o cikličnih krizah, kajti skoraj popoln razpad monetarnega in deloma ekonomske-ga sistema dovolj zgovorno dokazuje in ^pozarja, da gre za globljo krizo, ki je kapitalizem  ni sposoben odpraviti, saj so
le-te njegova inherentna imanentna substan-ca. Mednarodni denarni sistem je zašel v slepo ulico. Za to je kriv predvsem način kapitalističnega ustvarjanja in uporabe svetovnih monetarnih rezerv. Kar zadeva trgovino, kot pomemben gospodarski dejavnik, le-ta prvič po vojni ni več gonilna sila gospodarske rasti in je začela zaostajati. Za vsaj delno pospeševanje vsega tega so države v razvoju prisiljene še močneje se opreti na kapital zasebnih bank, namesto da bi ta izviral iz javnih virov financiranja. Iz tega pa izhaja že potencialna nevarnost za samostojnost in neodvisnost ter razvoj teh držav.
Mnenje kapitala, da je večino težav povzročila podražitev nafte, katere cene se vzpenjajo iz leta v leto, prav tako čedalje pogosteje nadomešča trditev, da je ta skok cen samo posledica destabilizacije in krize celotnih gospodarskih tokov, na Zahodu verbalno, v deželah v razvoju dejansko. Dejstvo, da se navzlic vsem klasičnim ukrepom in poskusom buržoazije, inflacija vztrajno ohranja, da se črta diagrama cen že lep čas le dviga, da se armada nezaposlenih delavcev veča, da se krize množijo od energetske (struktura eksploatacije energet-skih virov pokaže naslednje: 1) svetovne zaloge: premog — 88 %, nafta — 10 %, plin — 2 %; 2) svetovna poraba: nafta — 45 %, prernog — 33 %, plin — 22 %), surovinske, tehnološke, prehrambene dalje, dovolj glasno opozarja, da teh pojavov ni več mogoče pojasnjevati s starimi vzroki, še manj pa jih je mogoče odpravljati z dosedanjimi metodami. Med največja proti-slovja spada pojav, da se ob vseh drugih negativnostih z inflacijo sedaj povečuje tudi število.nezaposlenih delavcev kot rezervna armada dela, medtem ko so prej inflacijska gibanja odpirala možnosti za nova delovna mesta. Tako je svetovna ekonomija pristala z obema nogama v tretji veliki krizi kapitalizma v svetu v zadnjih sto letih.
ČLOVEKA VREDNO ŽIVUENJE
Marx v Manifestu: ,,Meščanska produk-cija in občevalna razmerja, meščanska lastninska razmerja, moderna meščanska družba, ki je pričarala tako mogočna produkcijska in občevalna sredstva, je kot čarovnik, ki ne more več krotiti podzemelj-skih moči, katere je priklical."
Boj za odpravo vseh oblik neenakoprav-nosti in izkoriščanja v mednarodnih gospo-darskih in s tem tudi političnih odnosih, za enakopravno udeležbo vseh držav pri reševanju perečih svetovnih problemov, za spoštovanje nacionalne neodvisnosti in suverenosti, pa tudi boj za neodtujljive pravice slehernega naroda, da svobodno izbira pot lastnega gospodarskega, politi-čnega in družbenega razvoja, je nujen pogoj za napredek vseh držav. Sedanja mednarod-na ekonomska ureditev in gospodarska kriza še zlasti prizadevata gospodarski in družbeni razvoj držav v razvoju in se kažeta v nenehnem poglabljanju prepada med Severom in Jugom. Zato je potrebno reševati predvsem vprdšanja hitrejšega razvoja držav v razvoju, da bi s tem zagotovili obenem splošen, trajen in uravnovešen razvoj na svetu. Edino koreni-ta reorganizacija tako notranjih struktur kot mednarodnih odnosov in svetovnega gospodarstva lahko razreši vprašanja, s katerimi se sooča svet, in omogoči trajen, stabilen, usklajen in celovit razvoj v prid vseh narodov. Zajeziti je potrebno inflacijo, vzpostaviti nov mednarodni monetarni sistem, poostriti učinkovitejši nadzor nad multinacionalnimi družbami in zagotoviti državam v razvoju svoboden razvoj. Le-te bi lahko v bolj enakopravnih odnosih marsikaj ponudile tudi razvitemu svetu, če bi jim Sever dal finančno pomoč za razvoj velikih zmoglji\/osti. To bi kajpada spodbudilo gospodarske tokove in pospešilo menjavo z industrijsko razvitimi državami, kar je v prid tudi njim samim. Krize ni mogoče premostiti, če se razviti Sever ne bo bolj oprl na ogromne potenciale, možnosti gospodarske rasti nerazvitega Juga, to pa terja daljnosežne spremembe v denarnem, trgovinskem in finančnem sistemu. Vse to naj bi bil'le prvi korak, ki ga pogojujejo enakopravni odnosi, toda: ^Meščanska razmerja so postala pretesna, da bi mogla vsebovati bogastvo, kt so ga (te sile) ustvarile. S čim buržoazija premaguje krize? Na eni strani z izsiljenim uničeva-njem produktivnih sil; na drugi strani z osvajanjem novih trgov in s temeljitejšim izkoriščanjem starih." S čim torej? ,,S tem, da pripravlja bolj vsestranske in silnejše krizt in zmanjšuje sredstva za preprečevanje kriz." Boj za novo medna-rodno ekonomsko ureditev je torej boj proti kapitalizmu kot svetovnemu sistemu.
Nadalje bi se v teh prvih korakih morala začeti resna pogajanja o sklenitvi svetovne pogodbe o neuporabi sile, pogodbe o prenehanju proizvodnje atomskih orožij in postopnega zmanjševanja zaiog tega orožja do popolnega uničenja ter pogodbe o prepovedi proizvodnje novih tipov in sistemov orožij za množično uničevanje. Vse države, ki imajo atomska orožja, bi morale dati jamstvo o varnosti vsem državam, ki ga nimajo ne v svoji lasti ne na svojem ozemlju.
Poudariti je potrebno zavest o zgodovin-ski medsebojni udvisnosti boja delavcev v različnih državah in v različnih ekonomskih in družbenih fazmerah. Delavci so poglavit-ni proizvajaki bogastva in s tem tudi družbeni razred, ki prvi plačuje davek kriz in morebitnih spopadov med državami. Zatorej nihče ni tako prizadet in zainteresi-ran za reševanje problemov sedanje gospo-darske krize in za vzpostavitev drugačne mednarodne gospodarske ureditve kot je to delavski razred. Marx: ,,Že desetletja je zgodovina industrije in trgovine le še zgodovina upora modernih produkcijskih sil zoper moderna produkcijska razmerja, ki so življenjski pogoji buržoazije in njenega gospodarstva". Svet je zajela huda gospo-darska kriza, vendar položaj ni brezizho-den. Zato ne smemo preživeti osemdesetih let v barantanju in prazncm razpravljanju, kot je cancunsko, temveč je potrebno sprejeti konkretne sklepe in akcijo, ki bo pripeljala k vzpostavitvi nove mednarodne ekonomske ureditve. To nalogo lahko opravi le proletarska revolucija svetovnega Juga. Marx: „ . . . proletarske revolucije ... nepretrgano kritizirajo same sebe, se neprenehoma ustavljajo v svejem lastnem toku, povračajo se k navidez doseženemu, da    bi    začele    spet    znova,    rogajo    se
neusmiljenc temeljito polovičarstvu šibkosti in klavrnosti svojih prvih poskusov zdi se, da mečejo svojega nasprotnika zato ob tla, da bi se napil iz zemlje novil moči in da bi nato še ogromnejši znov vstal proti njim, vedno znova se zgroze pr« nedoločno ogromnostjo svojih lastnil ciljev, dokler ne pride do položaja, k popolnoma onemogoča vrnitev, in k( razmere same kličejo ,,Hic Rhudus, hii salta!" Svet se bo na ta način znebi pritiska manjšine, ki s svojo gospodarsk( močjo vsiljuje interese kot splošne.
Videli smo, kje in zakarj kdo stoji. N Zahodu ZDA prisegajo na ,,magično moč' svobodnega trga in spuščajo svoje cekinčke v malho ie tistim, ki ji sledijo zakonitostmi tržnega gospodarstva ali s( tako ali drugače vključeni v ameriško giobalno strategijo. Svet se v njihovih očel zrcali v smislu hotno homini lupus, zat( opazuje svet skozi očala vojaških interesov ostalo pa jim je španska vas.
Zahodna Evropa, ki je bila ena od pobud nic Cancuna, predvsem »socialistična« in-ternacionala, je za hrbtom skrivala svoji interese, ki se ujemajo na skupni točl prodora te internacionale v ta del sveta, t v- Latinsko Ameriko. T. i. Brandtovi komisija, ki je pripravljala poročila z Cancun, je kristalno jasen primer filistrske ga oportunizma: v njem kritizirajo dežele razvoju, le kako morejo tako velika sredstvs vlagati v razvoj velike industrije in modern tehnologije, pri tem pa ne rešujejo pereči! problemov std"tih milijonov lačnih. P< njihovem mnenju bi torej dežele v razvoji morale opustiti ekonomski razvoj produk-tivnih sil in produkcijskih odncsov, ve denar, ki bi ga postrgale doma in napraskal s posojili, pa naj bi mimo zapravili za hrar« svojih od lakote izmučenih prebivalcev. Zi to ,,globokQumno" idejo, vredno kakegi Malthusa, stoji trojanski konj Zahoda: tem, ko bi dežele v razvoju vsa sredstvi vlagale v prehrano svojih prebivalcev, bi t< pomenilo, prvič, zastoj na sedanji stopnj ekonomske razvitosti in v prime/javi razvitim Severom, katerega države bi s seveda razvijale naprej, nazadovanje;drugi gre tu za to, da bi tudi hrano mora svetovni Jug uvažati, kajti videli smo, daj sam še zdaleč ne pridela dovolj za svoj naraščajoče potrebe, zaloge pa so instat rane na razvitem Severu. Ker bi se ton razvoj industrije ustavil, bi vse potrebe p industrijskih produktih svetovni Jug kril uvozom s Severa. Cilj te komisije je v ten da bi spremenila nerazvite dežele in dežel v razvoju svetovnega Juga v še večj ekonomske, politične, znanstveno tehm lošks, kulturne itd. priveske, da spravijo t dežele v položaj popolne odvisnosti. Branc sicer govori o večji pomoči deželam razvoju, o posebnem skladu, vse to pa slu; le zavajanju in kamufiaži politike kapital na Zahodu, ki si je na svoj prapor že davi* • pred Cancunom zapisal: nobenih struktu ralnih sprememb! nobenih spremerrt sploh, če niso v interesu kapitala!
Vzhodno evropske države ,,rea!negi socializma" ostajajo pri tezi, da je imperiali zem edini zveličavni grešnik za prepad me< Severom in Jugom in da se to njih čisto nH ne tiče. Predvsem birokrati ZSSR trobijo svet poenostavljena in enostranska mnenj{( le-ta pa se glede nove mednarodne ekonom ske ureditve (začuda afi pa tudi ne) skora popolnoma ujemajo s stališči ameriškegi velekapitala. Predstavljajo si, da bodo stal na vrhu gore, medtem ko se bosta o vznožju klala Zahod in Jug, oni pa bodo t prizor le mirno opazovali in se hahljali na lastno bistroumnostjo. Toda vrtinec razret nega boja med Severom in Jugom bo tix njih potisnil v bitko, v kateri bodo birokra zbrisani z obličja socializma.
Kardelj je že več kot pred tridesetirr leti    dejal:    ,,Nesmiselno    je   govoriti enakopravnem gospodarskem in političnen sodelovanju,    če    pri    tem    izhajamo stališča, da mora biti ekonomika manjšit ali slabše razvitih držav neke vrste privese ekonomiki  razvitih  in  velikih držav in vi njihovih   ekstraprofitov,   ne   pa  s  staiiščl dviganja gospodarske moči in blaginje vsak države, s stališča maksimalmega razvijani proizvajalnih sil  in  krepitve njene neodv snosti."   Na svetovnem nivoji; gre za dv ekonomska   bloka,   ki   diktirata   razvojm usmeritve kot posledico ekonomske odvi snosti      svetovnega      Juga,     ekonomska odvisnost  pa   zopet povratno  pogojuje ti diktat.  Ta položaj bodo  izkoriščale le < toliko  časa, dokler se ne bodo dežele razvoju, svetovni Jug, medsebojno trdnejl organizirale    in    se   s    skupnimi    močm usmerile   v  enotni ekonomski   nastop  nj svetovnem    trgu    z   zahtevo    radikalnegj spreminjanja tega trga. Zgodovinski pomei neuvrščenih je tu relevanten. O tem pa rv bodo odločale razno razne konference, ko je   cancunska,   to   bo    plod   ekonomski revolucije   svetovnega   Juga,   konkretneg boja narodov in delavskega razreda dežel razvoju. Revolucija pa je postala ekonom-ska nuja, s katero se bo moral sprijazr tako   ali   drugače,   svetovni   Sever,    k eksistenca   svetovnega   Juga   je   pogoj   :a eksistenco Severa, eksistenca razvitega Juga pa    je    pogoj    za    eksistenco    človeštva. Revolucija ne bo dosežena v ,,pogajanjih"s kapitalom, kajti ta izkorišča pogajanja le za zavlačevanja lastne dominacije in za podalj-ševanje   svojega   življenja,   ki  je  z bojem delavskega   razreda  obsojeno   na   propad, revolucija bo zmagala z naslonitvijo Juga na lastne vire, na lastno delo, na krepitev vseh oblik     ekonomskega     sodelovanja     med deželami v razvoju, svetovni Jug si bo sv™» pravice izbori! le z opiranjem na lastne .-Fronta za dosego svojih ciljev se že bi vseh deželah v razvoju.
In končno vprašanje: čemu ves ta bo Da  bo   življenje   vredno   človeka,   da  b človek živel človeka vredno življenje. Mar: je jasno pokazal alternativo: ali komuniz" ali barbarstvo in samouničenje. _
MILAN BALAŽK
*
Literatura:
Karl Marx: Pariški rokopisi, 1848, MEID I,
Ljubljana    1979    Manifest   komunistične
stranke, MEID II, Ljubljana, 1979. Osem-
najsti brumaire Ludvika Bonaparta, MEID
III,   Ljubljana   1979  Kapital   I,   Ljubljana
1961,
Publikacije OZN, HANDELSBLATT in članki v Delu 1980/81
STRAN 17
V nekem intervjuju je Jovan Čirilov, di-rektor Bitefa, na vprasanje, če Bitef res izgublja svoj namen in pomen, odgovoril, da  tako  miselnost  izraža  razvajena  pre-mierska  publika.   Opaža   se   zanimiv fe-noiren, da premierske predstave niso več tiste, na katerih se ugotavlja pomen Bitefa, temveč so to reprize, ki jih gledajo veči-noma mladi gledalci. Zanimivo je, da so reprize tudi dosti bolje odigrane, kajti čuti se odmev publike.
V  uvodniku prvega Bitefovega Biltena piše: ,,Za svetovno gledališče 20 st. je čas od 196% leta (ko je bU 1. Bitef) do 198L (15, Bitef) eden najbolj plodnih in drama-tičnih obdobij irodernega gledališca. To je čas neslutenih novih form, čas izhoda iz baročnih in klasicističnih dvoran na ceste, tige, v garaže, mansarde ali podzemlja, čas, ko je gledališče spet pripadlo mladim in nji-hovemu protestu. Morda tudi v naivni veri, da je z gledališčem spet vrnilo v dvorane,
toda pieobraženo, pomlajeno in pripravlje-no, da ponovno misli.
Spormimo se samo gledaliških gibanj, ki so se rojevala kot gobe po dežju v teh 15. letih: totalno gledališče, gledališče suro-vosti, gledališče prizorov, gledališče nove teatraličnosti itd.
__Beograd   je   brez   dvoma  najbolj
obveščeno mesto o teatru našega časa. Noben ustvarjalec modernega teatra ni ne-znan BEOGRAJČANU, KI JE KOLIKOR TOLIKO RESNO SPREMUAL Bitef ... Iskali smo nove tendence gledališča kot smo mogli in znali."
Bitef torei skuša ohraniti predvsem svoj informacijskikarakter in želi (zadnjih nekaj let) predstaviti jugoslovanski publiki vsaj delček zanimivih gledaliških dogodkov v svetu. Obenem pa nudi možnost za razmi-šljanja o gledališču, njegovem smislu, na-menu itd., kot tudi možnost za dokaj kritično ugotavljanje, koliko naše gledališče sledi podobnim smernicam v svetu.
Letošnji Bitef je bil, razen kitajske predstave, ,,evropski" (najveijetneje zaradi finančnega stanja). V primerjavi s sprejšnji-mi se je ta zdel kakor široka reka, ki je vase sprejeia (vse) pritoke raziskovanj in iskanj modernih gledališč. Tako gledališke pred-stave niso več usmerjene v iskanje ali prika-zovanje enega samega gledališkega fe-nomena, kot na primer glasbe, plesa, ritma, akrobacij, giba, mima, barve, svetlobe, šoka, tišine ... kostuma, šcene, temveč v enakovredno in polno sodeldvanje vseh elementov, ki tako tvorijo »popolno pred-stavo". Kajti kakršno koli pretiravanje v prikazovanju samo enega od gledaliških elementov, lahko pomeni le iskanje nove izraznosti le tega (včasih tudi nemoč kulture, da bi izrazila vso širino problema). Če malo pobrskamo v teorijo gledališča,
POST BITEF
odkrijemo, da je velika večina avtorjev spo-znala, da edino ob enakovrednem in po-polnem sodelovanju vseh elementov, ki tvorijo gledališče, lahko ustvarimo popolno predstavo. Izrazito takšna predstava je bila ,,bajka" Sen kresne noči, delno pa Maša v A molu, Dundo Maroje in Razredni sovraž-nik.
Poleg omenjenega pa je bilo na le-tošnjem Bitefu opaziti, da so bili teksti (ne-odvisno od tega, ali so klasični, adaptacija oz, moderni) z jasno izraženinii fabulami -trdno postavljenimi temamL Predstave so imele diamaturško čisto zasnovo in in-telektualnočustveno nadgradnjo, v veliki večini predstav prekrite s kopreno sanj-skega, mističnega, mitičnega - imagi-narnega. Tako so predstave na eni strani jasne in čiste, na drugi pa odpirajo verjetno veliko možnosti za gledalčevo doživljanje ali razmišljanje. Tako se v gledališču odpi-rajo nove možnosti komunikacije, ki so y nasprotju s spoznanjem, da smo svet navi-deznih individualistov. Ta individualnost je neizživeta, nesamostojna in je prej obramba kot resničen obstoj človeka. Gledališče se tako otresa svoje lastne individualnosti ter zaprtosti in odpira vrata morda pristnejši komunikaciji z gledalci.
Omenimo naj, da je bila večina tekstov modernih, nekaj priredb in improvizacij, ter da so bile večinoma komedije.
Med igralskimi kreacijami bi lahko omenili Bernharda Minettija v vlogi Poprav-ljalca sveta v istoimenski predstavi. Ta 70-letni igralec je v predstavi, kjer igra skorajda sam, ,,držal" polni dve uri v napetosti celo dvorano. Igralec je v intervjuju izjavil: ,,Publika mora biti obvladana ali celo pre-vladana. To je nasprotnik, in jaz mu ne mo-rem biti dopadljiv. Takšna napetost je ne-izbežna, toda konstruktivna. Napetost, ki
omogoči ustvarjanje." Minetti je na tre-nutke s svojim starčevskim sarkazmom in egoizmom demonsko presenečal publiko ali pa jo je s svojo starčevsko senihiostjo na-smejal. Zanimivo je, da je ves čas sedel v visokem naslonjaču in svoj dolgi monolog prekinjal z redkimi, skopimi gestami. Nje-gova soigralka Edith Heerdegen, ki je igrala njegovo ženo, je svojo vlogo oblikovala brez besed, edino z mimiko in z gestami. Sicer se je predstava proti koncu malce razlila v dol-gočasno ponavljanje, a vendar sta Minetti in njegova soigralka ostala v spominu kot izra-zito sugestivna soigralca.
Omeniti moramo tudi igralski žar Kem-pove skupine, ki pa ste jo v Ljubljani lahko gledali. Ustvarjalca in igralca v Letalcih, Farid Chopel in Ged Marlon, sta do solz nasmejala s svojo stilizacijo, ki je na tre-nutke spominjala na Charlija Chaplina oa-roma parodiji na povojne ameriške filme.
Ob koncu bi omenili še edino zu-nanjevropsko predstavo, Pekinško opero, ki se je predstavila z odlomki iz različnih pred-stav. Igralci Opere so v razgovoru izjavih, da imajo takšne vrste predstav (kot je bila pri nas) tudi doma, kajti najlepši deli oper po-menijo opemim sladokuscem zanimiv večer. Medtem ko mlajša, neizobražena publika zahteva predstavitev ene same, cele opere. Skratka, ne more uživati ob prika-zovanju najlepSh odlomkov, ker ne pozna Fabule. Zanimivo je, da smo takšna ne-izobražena publika tudi mi, in le redko kdo je lahko užival v njihovi predstavi. Morda bi bilo mnogo bolje, če bi nam piedstavili samo eno opero.
Predstave letošnjega Bitefa:
-    Pekinška opera, Kitajska
-    Nigel Williams: Razredni sovražnik, re-žija: Peter Stein, Zahodni Berlin
Marin   Držič:   Dundo  Maroje,  režija:
Ivica Kunčevič, Hrvatsko narodno ka-
zalište, Zagreb
Thomas Bemhard:  Popravljakc weta,
režija:      Claus     Peyman,     Bochum,
Nemčija
Ljubiša Ristič: Missa in a minor, režija:
Ljubiša   Ristič,   Slovensko   mladindco
gledališče, Ljubljana
William Shakespeare: Sen kresne noči,
režija: Lindsay Kemp, London
po knjigi Danila Kila: Grobnica za Bo-
risa Davidoviča, režija: Ljubiša Geoigi-
jevski, Narodno pozorište, Zenica
Prozorno mesto, režija: Armando Ber-
gallo in Hector Velche, Amsterdain
Edmond Rostand^ Cyrano de Beigerac,,,
režija: Maurizio bcaparro, Rim
Slavomir   Mrožek:   Peš, režija:   Jerzy
Jarocki, Varšava
Chopel-Marlon: Letalca, režija: Farid
Chopel in Ged Marlon, Pariz       -
BRIS
OB IZDAJI »CiARGANIUE IN PANTAGRUELA" V PREVODU B. MADŽAREVICA
Subjekt se pri čitanju izmika prevodu črke (rob izjave to instanco ireduktibilno zlomi), predpostavlja označevalca, premešča pa manko: ko zdrsne po pobočju teksta, se ujame v neke zvijačne ovinke go-vorice, v robove in vrzeli nepravilnih, zane-marjenih, nenavadnih potez, kjer zašepa oz. zajeclja označevalna gladina: nekaj se iz-stavi v gastronomski prednosti, nekaj, kar ne zmore brez vagabundstva, nekaj, kar mora umanjkati, da bi bil tekst sploh ber-ljiv; šele manko instavrira čitanje kot tako. ,,V vesolju diskurza je bistven (konsti-tutiven) manko. ,,V literarnem še toliko bolj." Strukturalizem na ravni izjave mora biti le moment v branju, ki skuša prek nje-govega nadomestnika priti do specifičnega manka,    ki    nosi   strukturiiajočo   funk-
cijo__" Manko ni zamolčana beseda, niti
netnoč besedičenja, niti avtorjeva zvijača, pač pa ,,molk, pomanjkljivost, ki organizira izrečeni govor, to je kraj, ki se odteguje ..,. saj je bil tekst mogoč iz njegove odsotnosti, te iz nje so se izrekali diskurzi." (vse Miller) Tekst je okolica manka. Simbolno se struk-turira okrog manka realnega. Vsako čitanje piedpostavlja manko.
Renesansa je bila pravzaprav poseg v označevalcu: v tej epohi je prišlo do menjavt jezika; govorice v skupnem biva-lišču poslej utezujejo ena zraven druge, v označevalnem vrtincu se vozljajo klasična latinščina, srednjeveška latinščina in razne nacionalno-vulgarne govorice. Vrtoglavo in nepovratno se je vstopalo v erotični kozmos teksta, v kozmografijo spektaku-larnega diskuiza, v gastronomski ,don juanizem' pluralnega erosa: v pravi jezi-Kovni spektakel, karneval. Ta gastrozofska pustolovščina je pervertirala neko kano-nizirano topografijo Gospodarja: norost ortogafskega Cenzorja je Erazem ujel v ,,Hvalnici norosti", tako da je šele Fo-ucauitu uspelo napisati ,,Zgodovino no-rosti".
Takrat je Nostradamu^ (Michel de No-tre-Dame) pisal svoje apokaliptične ora-klje/enigme in z njinu zadolžil vpisovanja meje v eshatološko sintakso 20. stoletja. Etienne Dolet je bil skrivaj sežgan, ker je napačno prevedel odstavek iz Platona.
Sem je Franijois Rabelais odložil svoj tekst ,,Gargantua in Panlagruel", ki je iz-hajal več kot trideset let: Sorbona ga je ne-nchno spotikala, označevalec pa njo. Ra-belais, ki je ,,ustvaril francoske črke" (Chateaubriand), se je izmikal Sorboni, kakor tudi diskurzu literarne zgodovine: glede nje je nevpisljiv in neumestljiv. Lite-rarna zgodovina (tako kot Sourbona) ne zmore brez univeizitetnega diskurza, kjer je po Lacanovi shemi subjekt na mestu pro-dukcije       na       mestu       resnicc       pa
označevalec—gospodar. Literarna zgodovina mora (kot vsaka institucija) v svoji afazični ekonomiji nekaj potlačiti oz. izriniti: prav mesto, kjer se sama punktualno vpiše v zgo-dovino literaturc, se ji konstitutivno iz-makne; njena marginalizirana zagata se izvrše v Lmeniten alibi, v katerem zatrjuje ,,čistost" pozicije in ,,znanstvenost" di-stance. Zato se Alcoffribas Nasier (anagram Francoisa Rabelaisa) kot pisec/ecrivain paradoksalno namesti oz. pretika prav po goltancu svojega junaka, po previhu Moebiusovega traku, na neznosni točki, kjer vedno tvega, zavezan nevralgični di-sjunkciji: Že vedno je lahko vrtoglavo pogoltnjen ALI pa konvulzivno skozlan: robu, kjer pogoltnjeno ne preneha biti iz-vrženo in izvršeno ne preneha biti pogolt-njcno; pisano ne preneha biti čitano in vice versa. Stara retorika se je spraševala, kako pisati. Nova retorika se vprašuje, kako čitati. Ze Rabelais je ponudil hrano, ki zdrkne z zalogajem po grlu označevalca ... ,,besede nimajo pomena same po sebi, ampak po mili volji", hieroglifov ni razumel nihče, ,,ki ni znal razumeti", da so hiero-glifl označevalni mchanizem, delo označevalca, kjer hieroglif reprezentira subjekta za drug hieroglif (ne pa za drugega subjekta). Tavmast in Panurg si med svojim intelektualnim dvobojem komunictrata neke čisto specifične, skrivne znakc/si-gnale, neko nemožno vedcnje, ki v ozna-čevalcu preide v resnico. Tavmast misli, da gre za znak (ki predstavlja nekaj za ne-koga), Panurg pa ve, da gre za označevalca, ker znaka ni, ker ni metagovorice. ,,Cloveski duh lahko kar sam od sebe začne izrekati stvari, ki bojo."
Besede so nastanjene v bivališču Re-snice ... besede frlijo, letajo, se gjblje-jo ..." In kar je Platon učil majhne otroke, so le-ti šele na starost razumeli." Lacan v seminarju »Encore" pravi: ,,Tisto, kar sem rckel predhodno, dobi svoj smisel na-knadno." Rabelais nadaljuje: ,,Kazalo bi torcj premisliti in raziskati, če ni slučajno tukaj kraj, kjer se take besedc tajajo. Kaj nas ne bi osupnilo, če bi bili to Orfejeva glava ali lira? Izgubljena raztrgana Orfe-jeva glava je na mestu, kjer se besede ,,tajajo": Orfejcva glava lovi samo sebe, kot razliko do Orfejcvega mrtvega teicsa; be-sedc sc tajajo na mestu Resnice, na mcstu Orfejevc glavc, na mcstu označcvalca.
Tankovestna, nenašitna, a zato nič manj zgoščcna materialnost označevalca je scscdcna v občutljivo brezno Simbolncga tako >t.i;i lahko v mcjah smrtnosti dosezc-mo nesmrtnost in za svojega življcnja ovc-kovcčimo imc in scmc . . . tako nam jc vrnjeno, kar nam ic bilo odvzcto z grchom prvih staršcv". Odvzct nam jc bil pa ravno
objekt/razlog želje, frfotajoči, vaga-bundski, izgubljeni objekt petit a, tako da se v metonomiji k želji vedno spotaknemo: uvrženi oz. ponudeni so nam označevalci, ki frlijo, štrlijo, bolijo, tako da tiavmatično telo ne zmore brez vpisa v označevalno verigo, v rcd Simbolnega, v regulirajoči (smrtnostni) dispozitiv označevalca, ki ko pulativno (toliko bolj eksekutivno) veže generacije v paradigmatsko strast Kulture. Zato je incidenca in vzgoja jczika tako škandalozna: jezik je kot tak udeležen v redu incestuoznega. Pantagruel v Imenu Očeta govori Matcrin jezik: Panurgu jc la-ternščina (Janterne' pomeni v francoščini tudi penis .. .Jantemer' pa čvekati, koiti-rati...), materinščina; inccst in očetomar sta umeščena na binaren, neodpoklicljiv način. Pantagruel ob rojstvu ubije mater (rodi se kot velikan - genealogija velikanov p# »e zasnavlja tam nekje v slasti Biblije ... pri Noetu), oče pa ga priklene k zibki, da se ne bi ,,poškodovaT\ kajti graciozni pobič je ravno na tem, da spregovori: da vstopi v neobvladljivo pustolovščino igranja z Maternim telesom, kjer v anagramatskih premestitvah in raztrositvah, aliteracijah, palindromih, enigmah, izkuša nasladno re-zilo označevalca; vsak urez je natanko na spol. (specifična igra označevalcev se na-stavi v registru sanj slovitega vojskovodje, ki se ustavi pred močno utrjeniin mestom Tir; ponoči sanja o satirih ... Satyrih .,.. sanja Sa Tyros... kar pomcni tvoj Tir, Tir bo tvoj; simptomatične so Panuigovc ince-stuozne sanjc o mični gospodični, ki ga je kot miljcnčka crkljala in razvajala, šlataJa in poljubljala... ga prevarala... a ga to sploh ni bolelo,... pa tudi zanosila ni z njim ...) Levi-Strauss navaja, da žival ni izbrana za totem samo zato, ker je ,,dobra za jed(ačo)", pač pa tudi zato, ker je ,,dobra za razmišljanje", saj se za ,,čutno realnostjo" živali izstavljajo neki specifični (strukturalni) odnosi (opozicije in korela-cije). Po Bahtinu vsa hiperbolizirana pijača in jedača pri Rabelaisu zaznamuje »življe-njc grotcksnega tclcsa", ki vcdno že nastaja, nikoli dokonč(a)no, vedno v gradnji. Mcd deli, s katcrimi prerašča oz. prekoračuje svoje lastne mejc, s katcrimi se odpira zu-nanjcmu svetu, s katcrirr1' začenja drugo lelo, je najpomcmbncjši falos . .. bingeljc, bctič, vcha, kavcljc, korček kruc, čcpck, pimpica, možic vstajač, mamino(sic!) šilo, šiba žokača, nabozec, tičck mlatič, kc-mbcljčck, mali gladcž, bunkcž, pumprež, lulček dulčck, švrkač žokač, palček mige-tavčck, porajkclj, cukat... Glorifikacija falosa, pcnisa, sc umiri v hebogljencm bin-gljaiiju, ncmočnem štrlenju . . . Ncka žcnska prcdlaga: ,,ko bi si ga vsaj odrc-zali... nc da bi mc ob tcm držali za bc-
sedo." Odrežitc si ga torej nedobesedno, pre-neseno, meta-forično: ne gre za ,,fi-zično", ,,dobesedno" kastracijo, temveč za simbolno, a tega ne sprevidijo vsi, zato se zaiadi enega ,kastrativnega' udarca v med-¦nožje vzpostavi prava apokaliptična scena, ki se konča šele z instavracijo mesta ,,te-les"; odrežite si ga vendar nedobesedno, saj vendar svoje tclo le imate, niste pa sami svoje telo. To je na nek način paradoksni poziv k povzdignitvi falosa v označevalec: to seveda ni več fantazma, imaginama krpa-rija, niti objekt, penis, klitoritis ... temveč falos-označevalec (,,Falos je označevalec same te Aufhebung ...", t.j. povzdignitve/ razrešitve), falični označevalec, označe-valec lastnega manka, nadomestni označe-valec na mestu označevalca, ki manjka, ki je nemožen, ki je v označevalnem dispo-zitivu vedno odsoten, utnanjkan, nemogoč; falos simbolizira prav tisto nesimboli-zabilno, nemogoči ,,kopulativni" označe-valec, ki reprezentira Realno manjkajočega označevalca. Rabclaisovi akteiji nenehno govorijo o spolnosti, vsaka njihova izjava urezuje na spol, vsc prši, žvenketa, ljubkuje, struži in omenjanja/klicanja spolnosti, in jezik konstitutivno kar ne neha ponavljati spola. Vendar nezvedljivo umanjkuje ozna-čcvalec spolne razlike oz. eventualnega seksualnega razmerja.
Zato je prav ta kopulativni akt, seksu-alni odnos kot tak, v Rabelaisovem tekstu simptomatična in odločilna odsotnost: ,/ii seksualnega razmerja". Govorica nam (kot pravi Lacan v seminarju ,,Encore") nado-mešča odsotnost seksualnega razmerja: tekst se strukturira prav okrog nemožnosti seksualnega razmerja, ki ga ni mogoče vpi-sati, opredeliti v striikturi, oz sitnbolizirati. ,,Vsakdo ponavlja to igro prav zato, ker ni ujeta v neko finalnost. (Verdiglione) Subjekti si nenehno podajajo nemožno ve-denje - vedenje o seksualnem razmerju: zdrkniti skušajo označevalcu za rob in variirati učinke. Tukaj vsi urezujemo nek dolg, simbolni dolg, kot subjekti razcepljeni z željo, kot govoreči subjekti. Ta dolg je ireduktibilen, zato taka glorifikacija dolž-nikov oz. odnosa upnik/izposojevalec v Rabelaisovem tekstu; vsi s(m)o upniki/ dolžniki. Ce bi ta simbolni dolg izginil (če bi se zacelil razpor med označevalcem in označencem, med izjavljanjem in izjavo), nc bi bilo med »elementi več nobene sim-bolizacije, alternacije, transmutacije", kot ugotavlja Rabelais. Zato ni seksualnega raz-merja.
Bolj tiha in prosojna postane Panurgova zagata, ko se vprašuje: .Jcako naj do opoldne sproti nakicpam vse te kurbe, da ne bo nobcna ušla, prcden jo po domače nc
prebreznam." Neprediren ovinek čez Vse je ravno v tem, da jih lahko jemlje le eno-po-eno, pa še tako se mu vedno izmuzne tista Ena, nameščena v točki te-fleksivnega samo-nanašanja, tista Ena žen-ska, ki mu je s prepovedjo incesta odtegnje-na. Panurg želi žensko, a je že vnaprej jasno, da ga bo varala (kljub temu da opo-zarja na svoj privUegjrani in čudežni falos), saj ženska pripada redu ne-celega: jemlje jih lahko le eno-po-eno, in še ne ve, kaj hoče Ženska. Zato v Rabelaisovem tekstu ,,gro-teskno telo" nadaljuje ,,telo novega kanona": telo novfega kanona je Eno telo, kl govori zgolj in samo o sebi. Eno telo, zato ker je EmEn - ,,Y a dTUn" - En seksualnega razmerja kot nemogoče^a. Zato nenehna tendenca k dvotelesnosti ni nikoli realizirana, ker je že prisoten En: En nemogočega, nemožnega. Zanimivo je, da Rabelais y svojem tekstu seksualnosti/tel-esnosti ni postavil nasproti sramežljivosti, temveč ji je, tako kot kasneje Bataille, pro-tistavil nek tretji, subtilno subverziven, ekscentričen člen ... smeh. MMed vsemi-živimi bitji je samo človeku lasten smeh." (Aristotel) Smeh je privikgjj človeka, neko avstralsko pleme ga je izbralo celo za totem, kot navaja Levi-Strauss: srneh materiaiizira. In telo se prav preko smehJja-jočega označevalca zopet povezuje s pi-sanjem (pri pisanju se ne zapravi več, ,Jcot si telo vzame časa") in čitanjem (zato či-tajte ,,telesu v blagor").
Rabelaisov tekst je moral zato nujno ostati drugo neke Literarne Zgodovine, pa ne kakršnokoli drugo, marveč prav Drugo mesto, mesto Resnice Teksta: tisto Drugo, kamoT se poslej naslavljajo vsi literarni di-skurzi.
Barthes je nekoč takole binariziral li-terarno podietje: ecrivant je tisti, ki le po-sreduje neko informacijo (nekateri le preveč očitno insistirajo na tem, da nam Rabelais ponuja le informacijo o svojem času); ecrivain pa je Rabetais s svojo ekscentrično tematizacijo telesa, teksta, pisanja, čitanja ... Literarna Zgodoviiia bi ga rada zaustavila in kadavrizirala kot lahkotnega humanista, veseljaškega opti-mista, ki je le parodiral, ironiziral, kritiziral, aludiral. še najraje pa bi ga ustobčila kot edinega legitimnega Bakhanta 16. stoletja: seveda ob tem niti ne pomisli, da sc prav Bakhanska razcefrale Orfejevo telo, mu raz-trgale glavo. Zato /aman' pričakuje iz-gubljeni košček Ozirisovega falosa v med-nožju svoje pisavc; dobiček urezuje Meduzi-na giava.
MARCEL ŠTEFANClC, junior
AACH  All IKUPINIKA
lAlZOVIKA 5TAAS
AACM   ALI   SKUPINSKA   JAZZOVSKA STRAST
,,Just observe that the AACM came out of the Chicagoghettoand spread around the world."
Muhal Richard Abrams
""             PRODORVNEWYORK
.fcoei  ^s

koncert6
Pred leti je pomenila preselitev Art Ensemble of Chicago in kvarteta Anthonyja Braxtona v Evropo /1969/ za AACM veliko tveg .,e, saj so se s tem iztrgah Chicagu. Točnc;.. se jeto zgodilo leta 19/0, kr j6 Cif-..iv& Construction Companv/Leo Smith,Anthony Braxton, Leroy Jenkins, Muhal Richard Abrams, Richard Dav.s, Steve McCall/ imela koncert v neki cerkvi v Greenwich Villagen Potem $e je Revolutionary  Ensemble Leroya Jenkmsa          _
preselil v New York Citv, Art Ensembleof    T7,read( Chicago so povabili na festival v Newport   waxton
R/charda "Sfnih   oh«-—""Iir8f*i    ie  h; "'"   797?  Oa

mora to tudi Dr5Lk'eat«™« glasbenlke
Jarrnan
"»»»etnosti i*   tudi
t/vnost;

T9737AnTho7yBraxtoni.sklenilpo9Odl>o »raonoa? "«"'*?¦  Na

in scen/
^^r^neVciraTACM-prese.Ha v Nevw Ptesa^ ¦JJ*. recitag'%» Pr/reja York, kljub temu pa so obdržah nač.r Sp,rrtua/(. '^„,5, - Braxton ,grg svojega   delovanja.   V   New  Yorku,  so  s                          ««*—-   -'
povezali, k njim so pristopili še drugi/Chico Freeman z Elviriom Joneson ali Donnom Pullenom/. V nem*em Moersu so izvedli festival  in $e
so začatnioe, tesno povezane Ensemble of Chicago še iz časov, ko je skupini uspelo prjti prek Atlantika. Se s lahko pri prodajalcih gramofonskih plošč najdemo njihove plošče pod rubriko 4ACM, medtem ko so Anthony Braxton, eo Smith, Air alj
D vrstnem redu.______
Kratica jasno označuje: Assoaation he Advancement of Creative Musicians ali Uruženje za napredek kreativnih lasbenikov. Z združenimi sredstvi , omagajo materialno glasbenikom, svetu pa~ edstavljajo novo kreativno glasbo| iovorimo o Ijudeh iz AACM: pravje, dase tznanimo z zgodovino te organizacije, z\ ijenim nastankom, njenjmi stališči, rsdstvi, ki jih uporabljajo, in rezuKati, ki je dosegla. Poznati moramo vzroke, akaj AACM oenijo, njeno specifično lelovanje, estetske vrednote. V njej je stvarjalna strast tesno povezana z rtvarjalsko bojevrtostjo.
I.MAJ1965
Chicago ob koncu petdesetih let. Kot irugod je tudi tukaj jazz v polnem szmahu. V klubu Pershing Room so na rimer Ahmad Jamal, Miles Davis in Sonny lollins nastopali v predskupinah. V laslednjih letih se je stanje poslabšalo, levilne klube so zaprli. Domači glasbenikj 9 ostali brez dela, razeti če so igrali tako menovflru ,,drinking music". Sun Ra se je reselit v New York. Skupinaglasbenikov je ačutila, da morajo ustanoviti organizacijo, pke vrste skupnost za reševanje svojih Inateriainih problemov. Muhal Richard Abrams pravi: ,,AACM smo ustanovili, ker ,'mo potrebovali prostor, v katerem bi ftko igrali glasbo, ki smo jo želeli. Svoje jkomerciatne giasbe nismo mogli igrati na adicionalnih mestih."
9. maja 1965 je pet glasbenikov odpisak) statut društva. Richard Ambrams
postal predsednik, Člani pa so bili alachi Favors, Jodie Christian, Phil ohran in Steve McCall. Biii so torej rintet imenovan AACM; nenavadno ime je izodevalo namen organizacije. {
IVAJANJE ČUTNE GLASBE
Lester Bowie, nekdanji predsednik niStva, pravi: ,,Trudili smo se razviti tebnost mladih glasbenikov, da bi glasbo rignili na visoko umetniško raven in jo ibližali šitokemu krogu poslušalcev. ripravljaii smo programe, z več kreativne asbe. Da bi ustvarili pravo delovno Edušje za vse, ki so čutili umetniški avdih, smo ustvarHi neke vrste atelje, kjer ) se glasbeniki srečevali. Naša naloga je ila pripravrti brezplačne tečaje za mlade atbenike in za vse, ki so.to želeli postati, iskrbeti delo že priznanim gtasbenikom, sjti moralne vrednote, ustanoviti nflke rste uradno posredništvo med glasbeniki in udmi, kot so menedžerji ali izdelovalci bsbil, na osnovi medsebojnoga poStovanja, slediti kuhurni tradiciji pri izvijanju osebnosti mladih glasbenikov, podbujati kreativno duhovno moč pri reativnih giasbenikih na njihovih oncertih in recitalih.MHIHHfllHMBfl
REDSTVA, DENAR, STRUKTURE
Zavedajoč se potrebe po razvoju, se je WCM srečala z dvema osnovnima roblemoma: finančnim, od njega je dvisen obstoj, in oiganizacijskim, od njega lodvisna njena narava.
Da bi rešila vire svojih sredstev, se je UCM ustalila v sovražnem okolju (leta 965 v Chicagu, rasni problemi v ZDA 965-70). Nep-uetno je bilo delati z Ijudmi, so bili popolnoma brez sredstev. Do mes glasbeniki ni;o mogli računati z rugim kot sami s seboj. Čakati je bito tba 12. rojstni dan društva, da sta zvezni iigan National Endovvment for the Arts in Iriavna instrtucija Hlinoi^^rt^^toundL adno financirali festival. ^mBHHH Muhal Richard AbramsjepoudarT »membnost skupinske morale v AACM. problem se kaže v delovanju in v vseh Irukturah organizacije. Predvsem je itrebno, da se radno menjuje predsednik. udi vse druge funkcije morajo biti itacijske. Po Richardu Abramsu so bili redsedniki med drugimi tudi Lester owie, George Levvis in Kahil El Zabar. redsednik prevzame posredniško vlogo poslu§alci in organizacijo, skrbi za jp na primer med New Vorkom in m Bii organizadjo Black Artists tL St. č^isa. Vendar ni pri delu semftmu sebi, pomaga mu odbor, sestavljen iz šestih v^ Ki ipravija dejavnost AACM: išče if tv koncertni prostor, združuje po »Jttresene glasbenike, skrbi za Vscmžuje stik s šolami, kjer KoTicerte. Vse temeiji na ki predstavlja resnično znost": delati skupaj, živeti upaj. Za takSne skupne akciie
«,adseboino    praktično  oni  sami   izveoii Tesiivai  m *, ^trebno teme»l»°  ™~\\ je v    Jovezali z Halijansko BlackSaint in s Horo, w nujno   poveDr«na avantgarda.       i^   J» p         .   je   njjhove   ^^   Snemala
pozoavanje.   ' o ^aromodna   »  P    6rnskl   Musica RecOrds. V Par.zu je bito v tem 6asu nekem   s^s%niem rahodu   J» X     JaZZ               AACM   čutiti   zati^e    Ueta   1974
pojavlja na snJJ^    od    rfn*L«   Ceci, |            bj|j Lea Smitha ,„ kontrabas.rta
5**1* ^ oSd. kl 98 ]l a Sdeluje na Leonarda Jonesa. Morali bi pojakat, leto Co^pose« Gurt^ Suna «»»!.;lnana6in.se 1977, ko *> prišli Muhal R.chard Abran^/ TaY»or, m skuP'       centrahst^en n             .                   Qvi ^ ini v Espace Card.n/ leta
-»° '^CM^ogniti t^^*^mnega 1978 Thurman Barker / s Creative Mus,c ooskuša AACW      *rednost       ^a» tako ^ Orchestra v  Cardinu/   in  skupina A.r ali o       spozna ^       ikoV. Vs« 6U.n »^        "^      Hef         Ensemble Kahila el Zabarja ;poštovanja 9»as»            redno   a»» od^                              des Lombards jesen. 1978/ Na
dWe»«m  tren          ,         ,ka ««        /           j-fest.vaJov        ^^               |et
•flraU glasbo d^« ^iek njC^ • PJ > ^^ nekaj mladih ak man, takrat, ko, |B n» tveflanO. Vsa« ^ č|anov AACM To ^ blll ch.co bito    monjavahjb             ^na    "H|1IU>                                      -     ¦    ----¦—    ------------¦ —•-
"^Sg&E
GLASBENA   ŠOLA,   GLASBA   V   ŠOLI. GLASBENI PROGRAMJ
Ti tr je elementi so vglasbi AACM. VsijovgtesbanJ tesno odvisni ad*n od dt redkis^ trlidijo, d« jtmm kohrtetivne, «Jkomw kot .                              .,
ttnjkture «bjW>ene ekoncmilf«: tw«t«fc »k z» ^LQanhn)!ig}ct konoertov, *retfn|( rok za iuftanov*t»v br«xpfečnfh ghttbm^) Jot/kajti rdi, dalpi ustvarjalne glmto* bnu (¦azbe/,dolg jtok za s8znan{an}e l&tjtcfli Eibk z dobro gV«4>o, da bi st ustvar^i »siušafce in odkttl« tatente. V brezplačn} li poučujeio Vofesorji prosrovoljci, >fesionalni giasb«niki, čbni AACM in akdanji učanci. T»taji » ob sobotah. |bsta|a instrumentalni razred / ,,btg »tfedžo in kompozicija/ ter Sčetni^ci razl-ed. V»Vsaki skupini je de Sencev. Chioo Fr«man ima pouk, k! Iji  na. poznavanju dejstev /dediščin
Music/, toda bistvo šole ni /anju    glasbenih    standardov faljenih kalupih ali v doseganju tehnič spretnosti.   Muhal  Richard Abrams: ,,K poučujemo je, pridobivanje potrpežljivost in razvijanje talenta vdoiočen stil."
Pravica po drugačnosti je pri glasbenikih AACM temeljna. Koristnost te Sole pa se odraža še na drug način. črnski mtadini nudi njeno glasbo in jo osvobaja iz okvirov medijev in uradnih kulturnih instttucij. Poskus je poln optimizma, kajti ta mladina je preprosta, in pojmi, kot so avantgarda, oksperimentalna glasba ali kreativna glasba, izgubijo ves svoj pomen. Delo z mladimi daje večje možnosti za uvajanje novih estetskih meril, zato sta ti dve aktivnosti nerazdružljivi pri organizaciji koncertov. Ustanovitelji AACM niso želeli samo povečati možnosti igranja in s tem zaslužka, ampak so želeli ustvarjti tudi čisto poseben način koncertiranja. Ustanovili so klube, kjer ni bito potrkavanja kozarcev in pogovarjanja, ki je drugje skorajda preglasito glasbo. Tam odnos poslušalcev ni bil spoštljiv do glasbe izvajalcev. Novi glasbeni prostori v Chicagu so le za poslušanje. Med drugim je AACM ielel prekinrti navado koncertiranja pozno v noč. Koncerte prtrtjajo tudi v popoManskem času, tako da i«h jahko obiskujejo tudi otrod. Nov način je koristen zaradi dveh dejstev; prvift so vrnili glasbi njeno bistvo, drugič pa 30 uresničili načeto kolektivnosti - AACM, ko glasbenikom       dovoljujejo       »amostojno
Freeman, Frank Gordoiv George Lew»s. | Kalaparusha in drugi. Če tem imenom dodamo še imena Leioy Jenkins in Steve McCail ki so z Leom Smithom I9b9 novzročili odhod Braxtonovega kvarteta, se nam seznam teh, ki so obiskali Par.z, | zaključi. AACM je bil na tej stram Atlantika kaj močno predstavljen.
S pomočjo objavljenih publikacij lahko danes odkrivamo  čudovit spekter AACM glasbe.   Dejansko   je  to   velika   tepljenka AACM  pa vseskozi odklanja kakršnekoli konstante. Glasbeni svet druStva ni označen kot  vsota   izbranih   čbnov.   Izbranost  se dokazuie     sama     z     estctiko     skupine. Temeljita   raziskava AACM nam pokaže pomembnost    taga    glasbenega    gibanja Razsežne in močne ideje te velike množice glasbenikov       niso       vsakdanja       fraza. Poglobitev v vsa področja in v vsa obdobja glasbe, tudi v druge umotnosti, je načeio čtenov AACM.
Havvkins .../.    Istočasno    nam različne       vrste in       Karlheinz
¦- m u . « itchelT; Chioo Freeman ali Muhal R,chard Abrams poudarjalo pomembnost kulturne dediščine ki je eno osnovmh staljšč AACM. B|Uas; nabožna pesem rtiytm n'blues, ob tem Afrika glas neglasbeni zvoki, hrup življenjaMrt Ensemble, Anthony Br8xton/in §e glasba pretektosti/Berg, Schoenberg, Debi^ ceio Monteveidi/, vse to se je izvajalo v Chicagu in je bib enakovredno : jjazzovskim"   ansamblom/Charlia Parker
. Uileman    Havvkins ...''"                   '
:t prihodnost       ponuja
^LD#rfk  o   BailCV         "¦        ~™n* Stockhau^n   Boulez in Cage, elektronika
glasbil.V^ki   je   resnično   lepa   in  io  ie SStf* ^™ «b*en"«ow: GeoiB« Lewis AlT!5fnX> Braxton,   Leroy   Jenkins,   Leo' ,iOr    "    JO    tudi    ^8'0    ^avijo.    Tudi
SS5z"0?*•* °draža v 8b*i/Lester B«w»/ ni čisto nov način /Art Ensemble AntfK>ny |raxton ../.
-1 ^1* Y "^'P 9lasbe /tempo/ ie lahko ^81-111*^««    Anthony   Brj*   kontinentov
/
ROCK  IN OPPOSITION ANGAŽIRANOST!
IN  POLITIČN/
Mnogi   intelektualci, pisatelji, pravnikj 1 fitd., so postali zelo blizu Ijudstvu po letu 1968. Ekonomska baza teh slojev se je spre-menila, proletarizirali so se. Mi smo proleta-rizirani srednji sloj, zato se lahko ider-tifici-' ramo  s tem procesom in smo del njega. Naša glasba in naše aktivnosti so del tega procesa.
DOKULTURE?
Nobena novost ni dejstvo, da gibanje Rock In Opposition združuje altemativne glasbene skupine iz Evrope. Da pa glasbeniki ne tvorijo samo estetske in organizacijske opozicije ustaljenim kapitalističnim oblikam mišljenja in produkcije, temveč da nosijo tudi politično poanto, se da posebej razbrati ir delovanja italijanske skupine Stormy Six. Nastopali so na festivalih, ki jih je organiziralo glasilo KPI L'Unita, ob parlamentarnih volitvah 1972. leta pa je KPI skupini ponudila sodelovanje na propagandnih turnejah.
Da bi prikazali razloge za tako aktivnost, smo izbrali del pogovora, ki ga je imel vodja skupine Umberto Fiori za angle§ko neodvisno revijo Impetus.
ALI JE
<AK0         JE         IDEJA RAZUMUENA V ITALIJI? LJMBERTO FIORI: Imamo dolgo tradicijo ilozofskega ideaJizma v Italiji in ta je vpival
taražanje. Vsi člani društva w m«d5«bojno^ tudi na filozofe komunistične partije, na
zamenljivi.    To    nam    pW)u|e    preoled^ primer Gramsci je bil Crocejev učenec. V
katerekoli     diskografije.   VWa     njihovih   -•   —*'•   tu—*:!-   «-¦»—«'»   sH--aii«imi
ftstivalih bi teiko našli izstd|M|oLo zv9»do.
To    je    organizacija,    v    %t*rf    90    Vsi
medsebojno   odgovomi    inl«nakovtedni.
Njihovi festivali so se začeJi t>t> 10-tetnHa,
l«ta 1975. Od takrat se brez zadrsg« m^o
generacije glasbenikov v AACM* i>. 1975
KULTURE
Igo tradicijo ^M 1 ta je vpival H
partije, na ^B r učenec. V ^M
idealizem) H a aktivnost  V
*
«io*Tlie!JS?p*ULAR"AO"«»A.
i^e, ne mislimo tako, vsaka vrsta glasbe^ Je po/itična na svoj način, vse oblike glasbe so politično obarvane. V Italiji imamo knjige o komercialni glasbi in besedilih ki analizirajo socialni problem v komercialni glasbi. Mnogi komercialni pevci v Italiji so zelo politično obarvani, čeprav mislijo da mso. Vsaka vrsta zabave v kapitalistični druzbi služi za reprodukcijo delovne sile-najprej se zabavaš, potem si pripravljen nal 10.000 let eksploatacije. Samo to je funkcija zabave. V Italiji je zelo popularen nemški mislec Theodor Adorno in stri-' njamo se z njegovimi analizami vloge po-pularne glasbe v sodobnem veku.
Adorno analizira različne načine posiu-šanja giasbe v »Glasbeni sociologiji." Imamo več vrst poslušalcev. Ena od teh je visoko izobražena, toda ne razume glasbe
da iebLnTV par?!'.P°ttM" Pasmo misljli, ko kot Ji H3 t*^101™™ kulturno politi: xo kot pa da govonmo o njej Zato smo prek(n,|j   sodelovanje   ,   pJtito    B?la "to I
Zm sL° Leninistična' -'oXma;Lie
Hod I. smo okrog m igrali za Ijudi ter bolj ' Jemaj, .deje od njih, kot Pa da bi ,.m jih
I
sta se v big bandu Muhata RksKa^tlft Abramsa skupaj pojavila Lester Lasity in George Levvis, Company pianistk« Amine Claudjne Myers je predstavila isti program kot Joseph Jarman's Return from Exile; Kalaparusha Maurice Mclntyre je sprem|jal Henryja Threadgilia in Georga Levvisa v sekstetu Richarda Levvisa. Podobno so ob 12-letnici od 11. do 14. avgusta praznovali na koncertih vgledališču, na visoki §oli in v cerkvt. Le tako so se lahko približali poslušalcem.
Festivali AACM so potekali poleti, vsako leto pa izvedejo v maju /njihov rojstni mesec/ sporninski koncert. Društvo omogoča svojim čianom tudi promocijo posnetkov, plošč, v ta namen je od 12. do 22. maja 1977 glasba AACM preplavila valove radia Cornell University (VVKRC) v New Yorku. Oddajal je neprekinjeno 90 ur. Muhal Richard Ambrams je bil povezovalec, vrstili pa so sa intervjuji, ponovitve koncertov, predvajanja še ne izdanih posnetkov. AACM je tega dne velikopotezno presenetila jazzovsko Meko.
V začetku šestdesetih let je Muhal Richard Abrams v Chicagu poskušal ustanoviti veliki orkester ob sodelovanju Eddiaja Harrisa in Herbieja Hancocka. Toda že po dveh ponovitvah so se pojavili nesporazumi. Muhal je moral počakati na ustanovitev AACM, da je lahko ustvaril svoj lastni big band /Experimental Band, ki se je razvtl iz kvarteta/ in prispeval k osnovanju dru§ega velikega orkestra AACM BIG BAND. Dve veliki formaciji sta redno igrali v istem mestu, ustanovila ju je ista organizacija. Predstavljali sta realizacijo, ki je prinesla ugled AAGM. Creative Music Orchestra Anthonvja Braxtona je imela veliko nasledrtikov.
tej vrsti filozofije <italijanski idealizem) glasba ni priznana kot kulturna aktivnost, ampak je postavljena med ekonomske aktivnosti. Edine plemenite aktivnosti so filozofija, literatura, poezija itd.
.    ¦; w~         *Vr
I                ' *'A         *'    ' **            * \     strukturalno, glasbo jemlje kot izraz svoje
! V ItaTiJi imamo zelo ozko' glasbeno' visoke situacije. Amaterji ali čustven, posiu-tradicijo. Imamo tradicijo Ijudske in fc šalci poslušajo samo določe"°/rs)° ^'^ klasične glasbe, toda glasbeno |l Adorno pravi, da so to nekaten poslu&a izobraževanje ni dobro, tako da je glasbaPjazza.   Tretja   vrsta  posu§acev   so   nizto
~ jzobraženi poslušalci, ki jemliep glasbo kot eno od vrst konzumacije. V to vrsto poslu-šalcev je vključen tudi delavski razred, kar pa ni dialektično. Resnica Je, da je delavski razred žrtev masov..8 kulture, toda ne bi bil če bi se razrešila nasprotja znotraf masovne kulture. Delavski razred nima svoie prave kulture. Mnenje socialistov v Italiji Je bilo, da je prava revolucionarna kultura bila spontana kultura mas, toda treba  ie  reči. da je masa pod direktmm
KAKO LAHKO NEKDO RAZPOZNA KULTURO V NASPROTJU Z ANTI-KULTURO?
Antikultura je kultura, ki nima cilja, da bi kaj spremenila. Ta vrsta kulture ne daje občinstvu nobene možnosti za kreiranje lastne kulture. Mi ne pišemo samo glasbe, ampak pomagamo Ijudem pri odkrivanju lastne glasbe. Imamo giasbene šole, [diskusije in Ijteraturo g tem.
DEFINIRATE     P0JEM
Kultura je vsaka človeška aktivtiost do narave in ostalih Ijudi oziroma to je način organ.ziranja Ijudi, ki hočejo imeti oblast nad naravo in ostalimi Ijudmi. Zato Jma kultura pomen razrednega boja. Mislimo da ima kultura vlogo pripravljania pogojev za revoiucijo.                                            b J
med delavskim /nižja umetnost.
razredom upoštevana kot,
V Italiji se je razredni boj v kuituri nadaljeval celo pod faiizmom v najodkritejši obliki, zato ker smo bili zelo provincialni in (kot pravi Gramsci) naši intelektualci niso bili nacionalno orientirani, delali so na kozmopolitski način, daleč od interesov Italijanov, toda^. blizu evropske kulture. Gramsci je imel _ idejo jo nacionalni kulturi, tako da bi našli I nacionalne korenine in vzpostavili nov kontakt med intelektualci in Ijudstvom, ki je bil izgubljen v renesansi. Gramsci je govoril o pomembnosti srednjih intelektual-cev, na primer šolskih učiteljev, ker so ravno oni v kontaktu z Ijudstvom. Oni so voditelji delavskega razreda. Toda v dvajse-tih letih so bili nosilci fašizma. Torej je najpomembnejša točka kulture imeti hegemonijo nad tovrsto intelektualcev.
KO VI TO DELATE?
LvplTvom ideologije visoke buržoazije. Marx pravi, da Je vodilna ideologija časa ideolo-,'gija vladaiočega razreda
aii      JE      UMETNOST
,rtAŠANJE
Trudim   se   pisati   na   zelo   neoseben način. Imam osebne občutke do mnogih j stvari  toda poskušam zgraditi bolj socialno ! kot    osebno    podobo.    Nočem    izzvati f iobčinstva  z   razlaganjem osabnih proble-| mov, ampak hočem dati bistvo. Občinstvo I ne sme biti pretreseno z neko stvarjo, tako ^^ lahko obiektivno razsoja, kaj pojem.
študentski časopis        ||  t Tfg osvoboditve 1              ~-
61000 Ljubljana
Nepreklicno naročam 1 izvod ( .. izvodov) 3Bune na naslov
Ime in priimek Naslov
...................................Naročnino:
za študente in dijake                                              75 din
za ostale                                                               100 din
institucije                                                             150 din