je bilo med razstavljenim mateiijalom nekaj povsem diletantskih del, ki niso sodila v družbo umetnin.
Prireditev svojega poglavitnega namena kot prodajna razstava ni dosegla, umetnostno je pa njen pomen neznaten. Pokazala je, da je z malimi izjemami skoro vse najboljše, kar naša upodabljajoča umetnost premore, ostalo izven kroga udeležencev. Tako je ta prva razstava naše oficijelne umetniške organizacije pokazala, da ta doslej, žal, ni znala pritegniti dolge vrste odličnih, resnično tvornih reprezentantov in da idejno za slovensko umetnost in umetnike le prav malo pomeni.                                     K. D o b i d a,
INOZEMSKI    PREGLED
Pregled francoske književnosti v minulem letu. Veliko pozornost je vzbudil Henri Bremond s svojimi razpravami o čisti liriki, ki so izzvale precej debat in polemik. Ko se je Bremond obširno razgovoril o Poeju, Baudelairu, Mallarmeju in Valervju, je pripoznal, da čiste lirike (poesie pure) prav za prav ni in je s tem nepričakovanim zaključkom še bolj poživil splošno razgibanost.
Vobče pa je bila v minulem letu precej obilna žetev na polju pesništva. Poleg novih kritičnih izdaj Victorja Hugoja so tudi sodobniki obelodanili mnogo pesniških zbirk. V prvi vrsti Ravmond de la Tailhede, ki mu je uspelo zliti duha klasike z romantiko v pesmih, ki močno spominjajo na Pindara. — Paul Valery je izbrušenost svojega duha izkazal s svojimi «Rhumbs» in «Cahier B», z raznimi uvodniki in članki, ki pričajo, da je francoski esprit še vedno mladostno svež in izostren.
Izmed kritikov in esejistov moramo omeniti A1 a i n a («Systeme des beaux arts», «Propos»), Eugene Montfort («Les Vingt-cinq ans de litte-rature»), Clemenceau («Demosthene»).
Velik uspeh so dosegli romani, v katerih se je še najtvorneje udejstvoval francoski pisatelj. Omeniti moramo imena: V. Bourget («Danseur mon-dain»), Henri de Regnier («Escapade»), J. Duhamel («Pierre d'Horeb»), Jean Carrere («Fin d'Atlantis»), H. de Montherlant («Bestiaires»), H. Pourrat («Mauvais garcon»), H. Barbusse («Force»), Pierre Bost («Crise de croissance»), A. Bailly («Saint Esprit»), Andre Gide («Faux monnayeurs»).
Čez noč se je proslavil Georges B e r n a n o s, ki je s svojim delom («Pod satanovim solncem») uvedel v literaturo spet Mefista in mu pripomogel do aktualnosti. Ta knjiga razodeva dokaj temperamenta in čudaštva. S Pavlom Morandom je francoski roman segel precej daleč izven Francije in tudi R. Uorgeles («Partir») ter H. B e r a n d («Le Bois du Templier pendu») sta epiki utrdila sloves. Sploh pa so novodobne smeri tako raznolike in mnogotere, da je sedaj nemogoče izreči končno besedo o značaju in splošni podobi sedanje epike. Minulo leto je izšlo tudi precej monografij in življenjepisov, pa tudi priložnostnih člankov in razprav o slavnostnih obletnicah, ki so jih izzvala imena: Sv. Frančišek Asiški, Theophile de Viau, Madame de Sevigne, George Sand, E. Fromentin, Emile Montegut, — nekrologi in spomini na umrle: Rene Bovlesve, G. Geffroy, Jean Richepin ... Toda med najboljšimi deli minulega leta moramo posebej omeniti knjige Valeryja, La Tailheda in pa dela «Mystere en pleine lumiere» od Mauricea Barresa.
(Po poročilu P. Soudaya — Miran Jarc.)
Urednikov «imprimatur» dne 2. maja 1927.
320