Martin Nedič.
(Sestavil J. D.)
Kako rod za rodom gine! Jenko.
Krepko vstaja sosedna nam Bosna iz vecstoletnega spanja; kvišku hrepeni kakor ponosni avstrijski orel, kateri je priletel nad njene gore in pregnal turškega zmaja. Mlajši rod bo užival dobroto prosvete in svobode; a milo se skoraj stori, ko gledamo, kako drug za drugim legajo v grob možje, kateri so največ delali za to zlato svobodo, kličoč omikano Evropo, zlasti pa Avstrijo, na pomoč zatirani raji. Tak mož je bil med drugimi fra Martin Nedic, frančiškan, ki je kot 86 letni starček zatisnil oči dne 26. vel. travna 1. 1896. — Svoja miada leta je preživel Nedic kaj preprosto. Rojen 1. 1810. v ravni Posavini, v čisto katoliškem selu Tolisi od  spoštovanih
kmetiških starišev, očeta  Ilije  in  matere Mande roj. Oršoličeve, je rastel  deček  doma brez pouka. Šole so bile drage in roditelja nista bila imovita.
Nihče ni mislil na kako šolanje. Toda Bog si je bil odbral bistroumnega dečka v svojo službo. V selo je namreč prihajal ka-pelan fra Benič. Rad se je oglasil v čislani Nedičevi hiši. Vselej pa, kadar je prišel „ujak", tekel mu je mali Nedic naproti, da ga je pozdravil. Benic je kmalu spoznal, da je deček bistre glave: pregovarjal je očeta tako dolgo, -Dom in svet" 1899, štev. 12.
'   •,
»vi
w:
Martin Nedic.
dokler ga ni izročil samostanu. Dobri redovnik se ni zmotil v svoji nadi: deček je izvrstno napredoval v redovniških šolah. L. 1825. so ga oblekli v redovno haljo ter mu dali ime Martin, 1. 1827. ga nahajamo v Su-botici (Maria-Theresiopel), kjer se je učil poezije in govorništva; od tam je šel v Sol-nok učit se modroslovja, v Vac bogoslovja, 1.1833. je dobil v Rožna vi nižje rede. Taka je bila tedaj usoda vseh bosanskih klerikov, da so se morali potikati po ogrskih samostanih, ker doma niso imeli višjih šol.
V onem času je pa začelo vreti v Zagrebu. Gaj je zbiral okrog sebe ilirsko mladež. Mladi Nedič je ves gorel za nove ideje.
Madjari so kar besneli od jeze. Ker niso imeli drugih, znašali so se nad bosanskimi kleriki, bivaj očimi v ogrskih samostanih. Zlasti na Nedica so imeli piko. Moral je pretrpeti od njih mnogo zbadanja in zabavljanja. V tistim času je napisal svoje prvo pesniško delo, polno čiste domovinske ljubezni. Naslov mu je bil: „Razgovor, koga vile ilirkinje imadoshe u promalitje godine 1835. U Karlovcu, tiskom Ivana Nep. Prett-nera." Str. 37. Vsebina znamenite pesmi je ob kratkem ta: Primorkinja vila povabi vse svoje posestrime vile na veselo godovanje. Povabijo pa tudi  pobratima Apolona  z ze-
23
:        : ;                                                                                                                                                    ¦
354
J. D.: Martin Nedič.
lene gore. Apolon vzame tamburico ter opeva slavne junake: ljutega zmaja Kastriotiča bana, pa Sibinjanina Luko, kraljeviča Marka, Miloša Obilica i. dr. Naenkrat pa veseli pevec obstane, in žalost se mu vidi na obrazu. Prestrašene vile ga vprašajo, zakaj je tako naglo umolknil; on pa jim odgovori: Vidim, vile, da se veselite, niti više ista vi želite, a Bosanku nitko ne spominja, nitko veli: gdi je Bosankinja?
Tu se vspne vila Bosankinja na visoko skalnato steno ter milo toži posestrimam svoje gorje: turška sužnost ji je polomila krila, da ne more več vzleteti v višave; oj, tudi Bosna je bila nekoč slavna, toda sedaj je njena slava — izginila.
Gdi su Bosno! tvoji vitezovi,
vedri kralji, bani i knezovi?
Kam gospoda i gospodiči?
Gdi s' toliki priglasni plemeniči?
Gdi gradovi sivi sokolovi,
gdi 1 varoši bili labudovi?
Uživanja gdi su? gdi je dika,
koj imade pria četir' vika?
Kad če sreča, Bosno, teb' osvanit'!
Kad češ turški i aram s' vrata jamit'?
Pač sta bili pred petsto leti tudi Ogrska in Slavonija pod Turki, toda blagi cesar Leopold ji je osvobodil. Tudi Dalmacija in Hrvaška in Srbija so njega dni vzdihovale pod tujim jarmom, a sedaj imajo svoje poglavarje. Le nesrečni Bosni neče napočiti dan zlate svobode.
Ali ti Bosno! kako jednoč pade pod Turčina, tako i ostade; i zar ostati češ na vik vika? Ej! žalosti moja prevelika. Jao! mene Vili tužnoj jao! Na uvik če biti meni žao!
Ah! ah! gdi si ti Kuline bane! Gdil privedri Herceže Stipane, svitle krune Tvertko i Dabiša? Vas spominjuč tuga mi je viša, Sjajni misec Krističu Ostoja! gorka mi je uspomena tvoja! Žarko sunce Jablanovič Stipo! vi biaste narešenje lipo čile Bosne i Hercegovine, plemenite naše didovine! Da bi od vas koj i sad ostao, porušenu Bosnu razgledao:
znadem, da bi odmah proplakao: iz sveg gerla podviknuo jao! To toli je Bosne slavne stanje, tako li je u njoj prebivanje ?
Proklet bio čare Muhamede, koji Bosnu u žalost uvede, i prokleta bila tvoja ruka, koj a uzrok posta mojih muka, Pogubivši Bosanskoga kralja Tomaševič imenom Stipana!
Zastonj jo tolaži vila sremska, češ da se pa Bosna odlikuje po naravni lepoti in rodovitnosti, ker ima v svojih gorah zaklade železa in bakra, srebra in zlata, polja rode prelepo pšenico, velike reke ji namakajo zemljo, razne toplice krepe bolnikom telesno zdravje; naj torej nikar tako ne toži.
Toda ob spominu na prirodno lepoto svoje domovine se Bosnakinja vila še bolj užalosti ter še bridkeje toži:
Što je korist imat lipe dare,
a služiti slipe gospodare?
Kakvi jesu krvoloki Turci,
gorji nego ikakvi ajduci . . .
Pregrozna in preštevilna so zločinstva, katera so storili Turki nesrečnim Bošnjakom. Zato neče vila nikdar nehati objokovati svoje nesrečne zemlje.
Ja ču kukat kano kukavica,
a privračat kano lastavica, .
suze ronit kano udovica,
i nabrajat kano sirotica.
Dokle bude biti ovi kamen,
na kom sidim — makar uvik — Amen.1)
Nedič je hotel dati pesem tiskati v Bu-dinu, toda strogi cenzor Pavel Nagy mu je to zabranil, češ da pesnik v svoji pesmi preveč napada — Turke. No, cenzor se je potegnil za svoje rodne brate. Nedič pa je dal pesem natisniti v Karlovcu.
Blagi duhovnik je ostal vse svoje življenje zvest prvi ljubezni, s katero je začel ljubiti domovino. Delal je za njo do smrti. Uspešno je mogel braniti pravice zatiranih Bošnjakov le tisti, ki je umel turški jezik. Nadarjeni Nedič se je torej pridno učil tega jezika.  Kupil  si je turški slovar,  ki je bil
') Cf. Napotnik: »Kratek pregled bosanskega slovstva" str. 45 sqq., odkoder smo vzeli navedene vrstice.
3F. D.: Martin Nedic.
355
last slavnega Mezzofantija. (Cf. „Vienac", 1885, br. 28. in 29.) Kmalu se je naučil tur-ščine, in ko je potem prišel v medžlis (turški občinski svet), je krepko zagovarjal prava svojega reda in naroda.
L. 1854. postane redodržavnik (provin-cijal), kar je ostal tri leta. L. 1861. je šel v Toliso, svoj rojstveni kraj, za župnika, kjer je bival do smrti. Tako priljubljenega človeka morda ni bilo v vsej Bosni, kakor je bil Nedic. Turki so ga imenovali le „vla-škega kralja", ker ga je vse slušalo kakor kralja.
V Sutješki, kjer so bile samo tri hiše turške, vse druge pa krščanske, so bili turški uradniki kaj krivično razdelili davek. Vse breme je ležalo le na siromakih, Turki in bogatini so se z uradniki lepo pobotali. Siromaki so bridko plakali, Nedic pa je srčno stopil pred turškega kadijo ter mu razloži krivico. Kadija je prijazno poslušal, nato pa rekel: „Martine, ti idi, pa kakor ti razdeliš davek, tako bodi, pa nihče naj ne črhne besedice, ,nitko da ne pisne'." In tako je bilo. — V Tolisi je pogumni mož sezidal cerkev in samostan. V turškem fermanu je bilo sicer natanko določeno, kako dolga, široka in visoka sme biti cerkev, toda Nedic se ni menil za to: naredil je cerkev dvakrat daljšo, širšo in višjo. Zidanje je vedno sam vodil. Ustanovil je v Tolisi tudi ljudsko šolo, preskrbel ji potrebna učila, zasnoval bogato toliško knjižnico. Naredil je dalje pot skozi Toliso in Dolnjomalo. Danes so v onem kraju najizobraženejši ljudje. Ko je vlada prodajala zaplenjena posestva Husema kapetana, pomagal je fra Martin kmetom v Tolisi in Dolnjimali, da so se odkupili ter postali svoji na svojem. Kdor se ni imel s čim odkupiti, dobil mu je Nedic gotovine.
Prosti čas je porabil za slovstveno delovanje. Najrajši je čital stare dubrovniške pisatelje, pred vsemi Gunduliča. Ti so sploh mnogo uplivali na pisatelje ilirske dobe. Poleg omenjenega „Razgovora" je zložil še druge pesmi: „Poraz basa a zavede nje nizama u Bosni. U šest pjevanja složio o. Martin Nedic, Tolišanin. 1884." Napotnik
pravi o delu: „To pesniško delo je vele-vredni pisatelj že pred mnogimi leti dovršil; vendar šele sedaj v sivi starosti je toliko zmogel, da izda knjigo, ki je redke vrednosti, ker pojasnjuje marsikatero še mračno perijodo novejše bosanske zgodovine." (Op. cit. p. 50.) Druga pesniška dela njegova so: „Pjesma car u Franj ijosipu g. 1852." „P j e s m a N j. Veličanstvu F ran j ijosipu I. prigodom polaska krozHer-vatsku, Slavoniju i Krajinu." V Bu-dimu 1852. „Ratovanje slovinskoga naroda proti Turcima g. 1875—1877", katero je speval v Djakovem. „Ulaz cesa-rove vojske u Bosnu" je pesem, ki se je narodu v Bosni tako prikupila, da jo vsak zna na pamet.
Spomin na svojega rajnega prijatelja fra Marijana Sunjica, od 1. 1854. biskupa pa-nadenskega, z Nedicem vred preporoditelja kulturnega življenja v Bosni, je poslavil s tem, da je v dvanajstih spevih opisal njegovo bogoljubno življenje.
Svojo bosansko domovino je izkušal osla-viti kar mogoče. Kjer je videl kaj zanimivega na svojih potovanjih, si je zapisal, in tako je nastal zanimiv sestavek: „S ta rine bosanske" v arhivu za jugoslavensko povest (IV. tečaj, 1857). Nedic je prvi izdal pravilno urejen šematizem bosanske redovne provincije 1.1855. L. 1885. pa je spisal: „Sta-nje redo-države Bosne srebrene posli je pada kraljevstva bosan-skoga pak do okupacije."
V  Tolisi, svojem rojstvenem kraju, kjer je tudi dolgo deloval, končal je življenje ta Nestor bosanskih franjevcev, Nestor tudi bosanskih književnikov, svojo zemeljsko pot 1. 1896. K pogrebu je privrel hvaležni narod od vseh stranij. Pač lahko vprašamo z Vodnikom:
Kdo je v Bosni sinove budil, svoj rod jih ljubit' . . . učil ?
V  prvi vrsti so to delali goreči sinovi sv. Frančiška. Iz tega pa zopet sledi, da ima prava omika in svoboda narodova najboljšo podlago in podporo v veri in v vnetih duhovnikih.
23*