LJUBLJANSKA CUKRARNA Zgodovina stavbe in njena umetnostnozgodovinska ocena DAMJAN PRELOVSEK USTANOVITEV DRUŽBE IN PRVOTNO TOVARNIŠKO POSLOPJE Predelovanje sladkornega trsa je sodilo med najdonosnejša podjetja ob začetku 19. stoletja. Zlasti so tovrstni posli cveteli v prostih lukah, kjer je bilo veliko priložnosti za kupčijo in carinska uprava ni imela do- brega pregleda nad dogajanjem. Leta 1818 se je avstrijska vlada odločneje lotila ure- janja vprašanja sladkornih rafinerij. Majh- nim podjetjem ni več izdajala dovoljenj, podprla pa je ustanovitev večjih sladkornih tovarn v notranjosti dežele, katerim je pri- znala nekatere carinske olajšave. Tem ukre- pom je sledUa prestavitev tržaških rafinerij v Gorico in nastanek številnih novih rafine- rij v monarhiji.* Lega glavnega mesta Kranj- ske je bila dovolj vabljiva za tržaške kapita- liste, ki so hoteli vložiti svoj denar v dobičko- nosne posle. Ne prevelika oddaljenost od pristanišč je bila važna v zvezi s transportom surovin, hkrati pa je bila Ljubljana dovolj dobro povezana z osrčjem države, ki je pred- stavljajo široko potrošno zaledje. Tu je bil tudi delež carine, kar je poslovanje tovrstnih podjetij močno poenostavilo in ne nazadnje je bilo mogoče tu dobiti vse materialne in energetske pogoje, ki so bili nujni pri pro- izvodnem postopku. Po vsem tem nas ne sme presenetiti, če se skoraj istočasno pojavita v Ljubljani dve veliki rafineriji, ki sta vnesli nov utrip v gospodarsko mrtvilo središča Kranjske. Družba tržaških trgovcev Rosmann & Pelican je dobila privilegij za ustanovitev tovarne kot druga za Venierjem, ki je odprl obrat v ljubljanski Blatni vasi, in sicer 9. aprila 1828. Za tovarniško poslopje je Pelican sprva namenil svoj grad Cmelo poleg Doba pri Domžalah, kar je imelo določene pred- nosti (čist zrak, pet različnih vrst vode, zaloge gline in bližina neizrabljenih nahajališč pre- moga.)^ Taka rešitev jasno ne bi imela nič skupnega s tipom industrijskega objekta, ki se je izoblikoval v 19. stoletju. Pričakovali bi lahko le manjše adaptacije (namestitev peči in dimnikov), nikakor pa ne korenite spre- membe v podobi grajskega poslopja. Povsem v smislu potreb modeme industrije pa je nastalo današnje poslopje cukrame na Poljanah. Zgrajeno je bilo na novo po enot- nem načrtu in v relativno kratkem času. Vse to nam jamči, da imamo opravka s stavbnim kompleksom, ki je upošteval vse zahteve ka- pitalističnega veleobrata ob koncu prve tretji- ne preteklega stoletja. Še preden načnem vprašanje o avtorju cukrame, si oglejmo, kako je potekala nabava zemljišča. Iz ohranjenih arhivalij se dado dovolj dobro rekonstruirati dogodki v zvezi s tem. Glavni vzrok za prestavitev tovame v Ljubljano je bila bližina carinamice in so zaradi tega odpadli nepotrebni dvojni stroški ob prevozu blaga na glavni carinski urad.' Dne 3. julija 1828 sta oba lastnika prosila za dovoljenje, 20. julija pa je dvorna komora že dovolila postavitev tovame v Ljubljani.-* Ma- gistrat proti taki odločitvi ni ugovarjal, še zlasti, ker so se mestni očetje zavedali, kako na Kranjskem primanjkuje industrije. Po- misleki nekaterih odbornikov, ali ne bi zaradi tega trpel živinski sejem na Poljanah in kaj bo z mestno varnostjo zaradi tovarniških pamih strojev in bojazen zaradi dima, niso bili resnejša ovira novo nastali tržaški dmž- bi.5 Podjetnikom se je zelo mudilo, da bi čimprej pričeli z delom in so zato, še preden so dobili omenjeno privolitev, izbrali v Poljanskem predmestju ustrezen prostor med strugo Ljubljanice in hišami št. 27, 28 in 29. Na izbiro sta nedvomno vplivali neposredna bližina plovne reke in najmanjša možna od- daljenost od mestnega središča in carinske uprave, pri čemer si je vodstvo družbe priza- devalo, da bi tovarno postavili na čim ugod- nejši prostor, magistrat pa je odobril le sedanjo parcelo. 2e 2. julija je družba do- bila od mesta dovoljenje za uporabo zemljišča za tovamo, na podlagi česar je bil izdelan osnutek kupo-prodajne pogodbe zemljišča.* Uprava družbe je to vsekakor imela za za- dostno in je takoj pričela z gradnjo tovarni- ških objektov. Dne 7. julija je bila družba zato opozorjena, da naj do odobritve pogodbe ustavi vsako razpolaganje z zemljiščem.^ Spor se je moral nekako izgladiti, ker so z gradnjo nadaljevali in je tik pred koncem leta rafinerija že pričela obratovati. Tudi vse težave, ki so se pojavile v zvezi z lastništvom tega zemljišča, so bile rešene podjetnikom v prid. Kupo-prodajna pogodba je bila vpisana v zemljiško knjigo šele 21. februarja 1832, potem ko se je ugotovilo, da je mesto lastnik zemljišča, ki je nastalo z delnim zasipanjem struge Ljubljanice, to je tistega dela, kjer je zrastlo tovarniško poslopje.* S tem je bilo končno zadoščeno vsem formalnostim, pro- izvodnja sladkorja pa je medtem že četrto leto nemoteno tekla. Bolj zapleteno je vprašanje avtorja tega stavbnega kompleksa. Arhivski viri nas tu puste na cedilu in tudi na ohranjenih načrtih zaman iščemo ime arhitekta. Podatku, ki ga navaja dr. Cevc, da gre za delo priznanega tržaškega stavbenika Mateja Petrscha,' lahko 17 z veliko gotovostjo pritrdimo, čeprav nisem nikjer zasledil, da bi bil kje izrecno izpričan. Podatki v Thieme-Beckerju o tem arhitektu so precej skopi. Omenjen je bil le kot učenec Giuseppa Piermarinija, ki je v Lombardiji pomagal neoklasicizmu do zmage in je najbolj znan kot avtor milanske Scale. Pertscheve rojstne in smrtne letnice tu ni, niti ni ome- njeno da je bil po rodu Nemec. Med njego- vimi deli so našteta izključno tržaška: pro-» Celje Teatro grande (Verdi), 1798—1801, palača Carciotti, 1806, hotel Pitteri, Rotonda di Pancera. Tržaški arhitekt je še pred nastankom sladkorne tovarne deloval v Sloveniji" in cukrarna bi bila eno njegovih zadnjih del pri nas. Na kaj opiram svoje trditve? Oprav- ka imamo s kvalitetno arhitekturo (zlapti stanovanjsko poslopje tovarne), ki močno izstopa iz povprečja tedanjih ljubljanskih stavb. V svojem pismu na ilirski gubemij omenjata Rosmann m Pelican, da bo stavba »eine Zierde Laybachs«." Tudi Costa je 18 let kasneje v svojih popotnih spominih istega mišljenja in piše o »grossartiger Style«, v katerem je cukrarna zgrajena.'^ Zveza s Pertschem je nakazana s tem, da je bil arhi- tekt sam eden izmed lastnikov tovarne. Bil je udeležen s precej velikim deležem.Pert- schevo ime se pojavi v magistratnih aktih v zvezi z nakupom zemljišča, pri katerega izbiri je v juniju 1828 imel odločilno vlogo. Zlasti iz Rosmannovega pooblastUa Pertschu v tej zadevi je to razvidno. Tu se ob Pertsche- vem imenu pojavi oznaka, da je arhitekt, medtem ko je drugi družabnik Viljem Moline omenjen brez navedbe poklica.'* Ohranjeni načrti, datirani in signirani: »Von der k. k. Landes—Baudirection Laibach am 5. April 1834«, so se pojavili v zvezi z cenitvijo tovarne, ko je zaprosila za carinski kredit'* m nam o morebitnem Pertschejevem avtorstvu ne dajejo drugih kot stiLnokritične dokaze. Istega leta je Petrsch umrl in bi jih potemtakem komaj še uspel zasnovati. Na podlagi te signature navaja Valenčič deželno stavbno direkcijo kot avtorja stavbe. Morda je ta ustanova obstoječe stanje le posnela, verjetneje pa se mi zdi, da gre za načrte iz leta 1828, ki jih je gradbena direkcija prejela v potrditev od vodstva tovarne in jih je 9. aprila dalje predložila mestnemu magistratu, katerega posebna komisija je opravila po- trebno cenitev. Ker do 1850 gradbene zadeve niso sodile v neposredno območje mestne občine," se moramo le tej zadevi zahvaliti, da so se nam ohranili celotni načrti. Gre za originale, o čemer priča močan papir in skrbno koloriranje. Ali jih je izrisal sam arhitekt ali kdo drug, je drugotnega pomena in vprašanje v zvezi s tem puščam odprto. M. Pertsch, Ljubljanska cukrarna, nafirt situacije. Arhiv Slovenije I 18 M. Pcnsch. Ljubljanska cukrarna, ti<.ris pr\-ega nadstropja. Arhiv Slovenije M. Pertsch, L-jubljanska cukrarna. fasade in prcre7-a. Arhiv Slovenije Preostane nam še ena možnost in sicer stilnokritična analiza stavbe. Namenoma jo obravnavam na koncu, ker so sicer moji iz- sledki lahko zaradi nezadostnega poznavanja celotnega arhitektovega opusa na trhlih te- meljih. Poslopje lahko označimo kot v kla- sicističnem duhu zasnovano stavbo, ki ji gre posebno mesto v tedanji ljubljanski arhi- tekturi zaradi slogo\Tie radikalnosti. S svojo umirjenostjo se izogiba notranjih napetosti in kompozicijsko počiva na ritmu geometrij- skih ploskev, kar vse kaže na rutiniranega mojstra, ki je suvereno komponiral elemente sloga. Izredno pUtka členitev, ki jo danes pov- sem zabrisuje neustrezen belež, sicer ni v skladu z nadaljevanjem mogočnih kolonad klasične italijanske arhitekture, ki jih je Piermarini posredoval svojemu učencu in katere je Pertsch večkrat uporabil v obliki portikov. Zavedati pa se moramo, da imamo pred seboj prvenstveno uporabnosti name- njeno poslopje, kjer so bili estetski momenti potisnjeni v drugo vrsto. Morda bi veliko nagnjenje do uporabe rustike preje govorilo za Pertscha. Upoštevati pa moramo, da je bila rustika tedaj zelo razširjen kompozicijski element, ki je bil močno v rabi pri tovrstnih objektih. Kljub temu je verjetnost, da bi za- snoval kdo drug, minimalna, še posebej zato, ker je bil Pertsch sam, kot solastnik zainte- resiran za njeno smotrno ureditev in videz. Kakšna je bila cukrarna ob začetku obra- tovanja, se ne da povsem točno ugotoviti. Ne dvomim, da so jo že takoj pričeli graditi po enotnem velikop>oteznem načrtu, seveda pa poslopje tovarne 27. decembra 1828'" še ni moglo biti sezidano. S svojimi dvaindvajse- timi delavci je še močno zaostajala za kasnej- šim obsegom in za prvo rafinerijo v Blatni vasi. Gradnja je trajala še nekaj nadaljnih let, kar nam potrjuje tudi pismo obeh lastnikov Rosmanna in Pelicana, naslovljeno na ilirski gubemij, datirano 21. septembra 1830.'" V njem sta prosila, da naj se delo v tovarni ne ustavi v času, ko bosta prenehala biti lastnika in dokler ne nastopi novo vodstvo družbe, ker je bilo delo v rafineriji v polnem raz- mahu in je bilo v novo zgrajeni tovarniški stavbi zaposlenih 50 delavcev. Drug podatek nam daje pismu priložena zavarovalna po- lica, iz katere je razvidno, da so poslopje skladišča (med tovarno in stanovanjskim delom) v začetku junija 1830 še gradui. O nastajanju stanovanjskega dela rafinerije ni podatkov in ga prvič zasledimo na Golden- steinovi litografiji, nastali 1835 ali naslednje- ga leta,'* v sklopu že povsem gotovega stav- nega kompleksa. Moj opis cukrarne, kakršna naj bi nastala po Pertschovi zamisli, to je pred kasnejšimi adaptacijami in povečanjem, se opira na že omenjeni načrt in na zgodnje upodobitve tovarne, med katerimi je važna zlasti Golden- steinova, ki nam jo .kaže od severa. Litogra- fija se da postaviti v dovolj ozek časovni razpon med začetek leta 1835, ko je slikar F. Kurz v. Goldenstein, Ljubljanska cukrarna le- ta 1835 aU 1836, Utografi- ja, izrez, ^faroclni muzej v Ljubljani 20 prišel v Ljubljano, in septembrom 1836, ko se je ime družbe ponovno spremenilo.^" Kar zadeva načrte, se nam žal ni ohranil tehnični popis, ki jim je bil priložen in iz katerega bi bila razvidna natančna razporeditev prosto- rov. Načrt situacije nam kaže izredno preteh- tano tlorisno zasnovo s smotrno razporeje- nimi stavbami. Že od vsega začetka je bila upoštevana možnost, da bi se rafinerija lahko povečala in so si njeni lastniki v ta namen tudi prizadevali dobiti okoliški svet.^* Proti sedanjemu Ambroževemu trgu (prej Poljan- ski trg) se razprostira stanovanjski del kom- pleksa. Poslopje ni bilo bistveno prezidavano in je še do danes ohranilo prvotni videz. Grajeno je bHo dvonadstropno. Pritličje ni bilo namenjeno bivanju in ima zaradi sko- zenj potekajočega dostopa do hlevov in re- mize za vozove proporcionalno najvišje stro- pove. Piano nobile je s podobnimi, nekoliko nižjimi merami ohranil svoj značaj, medtem ko sta ostali etaži še nižji. Velikost sob oziro- ma njihova razmestitev nam kaže, da smo prvotno v prvem in drugem nadstropju smeli pričakovati le eno do dve večji stanovanji za vodilne uslužbence. Podstrešje je bilo bolj temačno zaradi nizkih stropov in je skozi mansardna okna dobivalo malo svetlobe. Tu posamezni prostori medsebojno niso povezani, dostopni so le s hodnika in verjetno niso slu- žili kot stanovanjske površine. Vsi stropovi so bili ravni pa tudi stopnišče, potisnjeno v vogal med širšo vstopno in ožjo prehodno vežo, nas pouči o izrazito funkcionalnem, ne- reprezentativnem namenu poslopja. Mikaven ritem menjavanja ravnega stropa s potlačeno obočno kapo v zalomih triramnega stopnišča povedanega ne spremeni. Arhitekt je skušal vtis stisnjenosti nekoliko omiliti s prireza- njem vogalov slopov, ki nosijo stopnice in je tako omogočil boljšo osvetlitev in lažje gi- banje. Večje pozornosti je bila deležna zu- nanjščina. Po bogatejši površinski členitvi stanovanjski del izstopa iz stavbnega kom- pleksa, k čemur seveda pripomorejo tudi drugačne mere višin nadstropij. Od spodaj navzgor si sledijo sokel, pritlični pas rustike, golo prvo nadstropje z bogatejšimi okenskimi okviri, ozek delilni venec in reliefne plošče, ki polnijo praznino med okni drugega nad- stropja. Horizontalni ritem uvaja izrazito si- metrijo stavbe z osrednjim in stranskima «rizalitoma^<, med katerima sta po dva plitka pilastra. Simetrija je zahtevala, da je arhitekt poleg dveh vhodov iz strani trga naznačil še tretjega, čeprav tu zanj ni biLo potrebe, niti niso stene nikoli predrli. Osrednjo os je pou- darjal stolpič z uro, za katerega ne vemo na- tančno, kdaj so ga odstranili.^^ Način kompo- niranja in uporabo elementov lahko ozna- čimo kot klasicistično. Poudarjena je mo- gočnost in kubičnost stavbne mase, podlaga vsemu pa je geometrija ravnih površin in kubov, ki s svojo strogostjo ne dovoljuje starega okrasja. Vhodi so izgubui nekdanji obvezni plastični dodatek in niso z ničemer naglašeni.^a Poslopje tovame je imelo prvotno štiri nad- stropja in podstrešje, ki je tudi služilo kot tovamiški prostor. Razprostira se ob obrežju Ljubljanice in je sprva obsegalo enajst oken- skih osi. Od stanovanjskega dela je ločeno z dvonadstropnim, triosnim skladiščem. Kljub velikemu za Ljubljano celo nadpovprečnemu številu etaž, nas poslopje prevzame s svojo nizko zleknjeno stavbno gmoto. Ta vtis je nekdaj dajala tudi notranjščina. Komaj 2,5 m visoki stropovi niso dopuščali, da bi svetloba skozi majhna kvadratna okna prodrla glob- lje skozi prostrane dvorane posameznih nad- stropij. Osrednji del teh prostorov je zaradi širokih nosilnih slopov, ki so še tej luči za- pirali pot, moral biti dodatno umetno raz- svetljen. Stavbna masa ima podobno kot pri stanovanjskem delu plitka stranska, proti dvorišču obmjena rizalita, v katerih so bili nameščeni večji stroji in peč za taljenje. Vsa notranjščina je bila brez vsakršnih bogatejših arhitekturnih detajlov, nadstropja so bila po- vezana s preprostimi lesenimi stopnicami. Ravni leseni stropovi so počivali na tramovih in traverzah. To varčnost kaže tudi zunanj- ščina. Arhitekt je tu uporabil le dva elementa, rustiko in lizene, a to tako mojstrsko, da je ohranil osnovni oblikovni ton, ki ga je dajalo stanovanjsko poslopje, in hkrati naglasil ma- sivnost in pomembnost tovarniškega dela. Simetrija in strogost geometrije sta bUi tudi v tem primeru osnova za variacijo na obli- kovno bogatejši pročelji stanovanjske stavbe. Na Goldensteinovi litografiji je netovarniški del točno izrisan in se ujema z načrtom, obravnavano pročelje pa nima naznačene členitve, razen vertikalne cezure med peto in šesto osjo od zahoda (strelovod?). Akvarel istega umetnika, nastal okoli leta 1853,^* kaže poslopje tovame že povišano, vendar rustika ni narisana kot na načrtu. Edini manjši od- stop od načrta zasledimo pri obravnavi skla- dišča, kjer so namesto ene široke lizene upo- rabili dve ožji. Na kratko naj omenim še poslopja, ki so stala na dvorišču rafinerije. Nasproti maga- cina se je stanovanjskega trakta držala pri- tlična remiza za vozove, ki se je nadaljevala v ožjem poslopju hleva. Obe zgradbi sta imeli zidane zidove in leseno ostrešje in sta bili umetnostno nepomembni.^^ Nekoliko dalje v tej smeri ob Živinozdravstveni ulici je bilo kvadratno skladišče za les,^' ki so ga kasneje povečali in spojili s tovamo in katerega lego se da rekonstmirati po temeljih slopov ter njihovih ostankih v zidu podjetja Dinos in 21 F. Kurz V. Goldenstein, Veduta Poljanskega predmestja okoli leta 1853 (na levi je tovarniško poslopje še brez prizidka), akvarel v Narodnem muzeju v Ljubljani sosednjega poslopja. Tudi to je bila izrazito funkcionalna zgradba brez večjih estetskih vrednot. Stanovanjska hiša, za katero so se razprostirali tovarniški vrtovi, stoji še danes med omenjenimi poslopji in je orientirana v smeri vzhod-zahod. Ima bogate okenske okvire. Sezidana je bila, še preden je družba zemljišče kupila in torej ni zrastla iz potreb tovarniške proizvodnje. Na načrtu označen vodnjak je povsem nezanimiv in verjetno sta- rejšega datuma. POVEČEVANJE IN ADAPTACIJE TOVARNE Nadaljna rast tovarniškega poslopja je zvest odsev gospodarskih uspehov družbe.^' Po delni spremembi lastništva v letu 1831 je rafinerija nekaj nadaljnih let uspešno poslo- vala in je bila dokončno sezidana. Prvotnemu enemu varilnemu kotlu so dodali še dva nova. Leta 1835 so vanjo postavili prvi parni stroj na ozemlju današnje Slovenije. V svojem pos- lovnem zagonu so šli lastniki nekoliko pre- daleč in so leta 1837 zašli v težave, iz katerih so se rešili z delno prodajo podjetja največje- mu upniku, dunajski bančni tvrdki Arnstein & Eskeles. Temu je sledilo obdobje relativne stabilnosti. Po Wagner j evi litografiji iz pri- bližno tega časa^^ se da sklepati, da so morda do tedaj povišali za eno nadstropje vzhodni dvoriščni rizalit, kjer je bdla prva peč za spodij (kostno oglje). V letih 1841 do 1849 so pritegnili lastniki v vodstvo še tržaško podje- tje Brentano in Comp., kar je pomenilo večji impulz v proizvodnji rafinerije. Z novim par- nim kotlom so zmogljivosti še povečali. Sle- deča leta pomenijo obdobje največjega raz- cveta ljubljanske sladkorne industrije, kar kaže tudi živahna gradbena dejavnost. Naj- preje se je pokazala potreba po povišanju tovarniškega poslopja, ki je postalo že pre- tesno. Ne da se točneje ugotoviti, kdaj so ga dvignili za dve nadstropji, ker so gradbeni spisi ohranjeni šele od leta 1851 dalje.^* Omenjeni stavbni poseg moramo datirati v štirideseta leta. Na zunanjščini so v ta na- men prestavili gornji venčni pas ter ustrezno dopolnili rustiko in lizene. V juliju 1852 je sledila prošnja družbe za povišanje skladi- šča.^" Tudi pri tej gradnji so upoštevali zuna- nji videz in so se prilagodili prvotnemu načr- tu s podaljšanjem lizen. Stanovanjski del je naslednjega leta doživel pomembno in edino spremembo, ko so uredili na podstrešju dve večji sobi.^' Prva je imela troje oken in je navzven dobila trikotno čelo kot novo estet- sko dominanto. S tega stališča manj pomem- bna je druga, obrnjena proti Ljubljanici, ki je bila za eno okno ožja in se je naslonila ob povišano poslopje skladišča. Pri obeh adapta- cijah se prvič pojavi ime mestnega tesarskega mojstra Tönniesa, na katerega so se poslej 22 obračali lastniki tovarne zaradi načrtov. Kakšne so bile zveze s tem, iz Prusije dose- Ijenim mojstrom, ni znano, vodstvo tovarne ga je moralo upoštevati, ker bi se sicer raje obračalo na mestne gradbene mojstre, ki so bili v takih zadevah pristojnejši. Daleč najpomembnejše dejanje je podaljša- nje tovarniškega poslopja za nadaljnih sedem osi.^- Nov prizidek je bil enako visok kot obstoječi del, bil pa je nekoliko ožji. Zanj je vodstvo rafinerije prosilo sredi junija 1853, z gradnjo pa so pričeli spomladi ali poleti naslednjega leta. Načrt je ponovno izdelal Gustav Tönnies, gradnjo je nadzoroval me- stni stavbni mojster M. Dobrautz, neposred- no pa je zidavo vodil deželni stavbni mojster Franc Reim.'*' Nova gradnja je zapolnila pro- stor do Zivinozdravstvene ulice, kjer je prej bila pritlična zgradba, ki se vidi na Golden- steinovem akvarelu. Zahtevo po oblikovni enotnosti pročelja je arhitekt dobro rešil s tem, da je ponovil kompozicijo fasade starega dela tako, da je pričel na novem z vrsto lizen, ki jo je zaključil na vzhodu z rustiko. Isti tesarski mojster je 1856 postavil nov vhod na dvorišče ob stanovanjskem delu,^* ki ni več ohranjen. Iz gradbenih spisov zvemo še, da so zgradili leta 1851 in 1856 dve novi peči za spodijpri čemer zlasti poslednje niso posta- vili brez nasprotovanja deželne kmetijske družbe. Od novih prizidkov, ki so nastali do požara cukrarne in jih vidimo na slikovnem gradivu, nimamo pa o njih ohranjenih poročil, naj omenim razširitev spodij ske tovarne, to je vzhodnega rizalita starega dela.^' Datirati ga moramo v štirideseta leta. V poslednjih letih je proizvodnja sladkorja močno narastla tudi na račun izpopolnitve tovarniških naprav in dveh novih parnih kotlov. S svojimi več kot dvesto delavci se je ljubljanska cukrarna povzpela na prvo mesto med rafinerijami v monarhiji. Nepazljvost nekega delavca je povzročila 25. avgusta 1858 strahovit požar, ki je uničil tovarno, skladišče, opremo in večino zaloge sladkorja.^^ S požarnim zidom zaščiteno sta- novanjsko poslopje je ostalo sicer varno pred ognjem, ne pa pred drhal j o, ki ga je oplenila in demolirala. Vse drugo razen drvarnice in hleva je postalo žrtev ognja. Srečno naključje, da je vladalo brezvetrje, je preprečilo še huj- šo škodo, ker se požar ni razširil na ves oko- liš. Dragocene podatke v zvezi s to katastrofo nam daje zapisnik magistratne komisije, ki si je 9. oktobra 1858 na prošnjo vodstva tovarne, ki je predložila nove načrte za streho, ogle- dala pogorišče.^* Zlasti je trpelo zidovje skla- dišča. Apnenec, iz katerega je bilo sezidano, F. Kurz v. Goldenstem; Ljubljanska cukrarna ob požaru 25. avgusta 1858, akvarel, Narodni muzej v Ljubljani 23 je ogenj slabše prestal kot opeka novega pri- zidka tovame. Položaj je poslabšalo to, da je bilo skladišče polno materiala, ki je gorel. Zaradi apnenčastih zidov je bilo močno po- škodovano tudi poslopje prvotne tovame, nje < gova trdnost se je precej zmanjšala. Uničena je bila vsa notranja lesena konstmkcija in stroji. Istočasno je komisija predlagala razne spremembe in ojačitve, ki bi privedle do večje solidnosti in požarne varnosti pri bodoči ob- novi. V ta namen naj bi stavbo med drugim razdelili z več požarnimi zidovi. Do srede decembra so tovarniško poslopje že delno prekrili in vodstvo dmžbe je prosilo magi- strat, da mu dovoli notranjo ureditev pokri- tega dela in nadaljnjo gradnjo ostalega.'" Ponovnega obratovanja pa ni bilo več. Gos- podarske in politične okoliščine so medtem prizadele tvrdko Amstein & Eskeles. Po mne- nju dr. Valenčiča je čedalje hujša konkurenca pridelovalcev sladkorja iz sladkorne pese, ki je ugonabljala na drag uvoz trsa vezane rafi- nerije, cukrarni zadala močnejši udarec kot požar.*« Nad premoženjem tvrdke je bilo uve- deno poravnalno postopanje, zaradi česar so vsi objekti tovame po neuspeli dražbi prišli v last avstrijske nacionalne banke, od katere je z velikim dobičkom cukramo kupil zagreb- ški veletrgovec Gvido Pongratz leta 1863. Novi lastnik si je od kupljen j a objekta obetal prvenstveno zaslužek od najemnine najboljše- ga ponudnika. Leta 1864, 1865 in še v nasled- njem letu je dobro zaslužil z oddajo celotnega poslopja rekrutom, ki so bili namenjeni v Me- hiko.** Okoli 1870 se je v cukrarni nastanila državna tobačna tovama, ki je bila tu do 1872, ko je poslopje v začetku januarja po- novno gorelo.*^ Pongratzovi sorodniki so od leta 1873 vso stvar namenili kasami, kar je cukrama tudi ostala do padca monarhije. La- stništvo je nato prešlo v roke tvrdke pletenin in tkanin Kune & Co. Ce se sedaj znova vmemo k gradbeni de- javnosti novih lastnikov, moramo ugotoviti, da so s svojimi posegi podobo nekdanje slad- korne rafinerije malo spreminjali, z izjemo velike notranje preureditve v sredi osemdese- tih let. Ze ob prvem požaru je morala cukrar- na izgubiti visoke dimnike, ki so ji dajali značaj industrijskega objekta. Leta 1883 je vdova zagrebškega trgovca Guida Pongratza pri mestnem stavbnem mojstm Filipu Su- pančiču naročila načrte za adaptacijo poslopja za namene vojaštva. Šlo je prvenstveno za zmanjšanje koristne površine z odstranitvijo vsakega drugega stropa na račun večje zrač- nosti in uporabnosti stavbe in povečanje stopnišča. Zazidali so več prehodov in oken- skih odprtin ter postavili nove delilne stene, stare pa delno podrli, da bi bolje ustregli no- vemu namenu nekdanje cukrarne. Pri tem lastnice najbrž niso vodili le človekoljubni nameni, pač pa si verjetno ni želela prenatr- panosti z vojaštvom, kot je to bilo pred tem.*" Gradbena komisija je glede na to, da bi bilo preurejeno poslopje bolj trdno in ognja varno, popustila pri nekaterih zahtevah stavbnega reda. Najprej so se lotili zapadnega dela to- Ljubljanska cukrama v šestdesetih letih preteklega stoletja, ko so bili v njej nastanjeni »meksikajnarji«, lito- grafijo v več izvodih hrani Narodni muzej v Ljubljani. Namenjena je bila za predvideno drugo izdajo Costovih popotnih spominov iz Kranjske. Podrobnosti so netočno izrisane. 24 varne in skladišča," naslednjega leta, to je 1884, pa še preostalega dela cukrarne.^'' Pos- ledica te prezidave je tudi obokanje nekaterih prostorov tovarne in skladišča. Naslednje gradbene spremembe so manj važne: 1885 je Supančič projektiral na dvo- rišču vojaško kopel.*^ Veliki potres leta 1895 kaže, da cukrarne ni prizadel, ker se je ohra- nil le akt o popravilu škode na omenjeni ko- peli. V zunanjo podobo cukrarne je nato posegel le še Kune, ki je v letih 1922 in 1926 delno podaljšal okna v zgornjem in v četrtem nadstropju. Za potrebe svoje industrije je okrepil nekatere stropove, namestil sanitarije in zgradil novo stopnišče.^' Med zadnjo vojno so kleti adaptirali za zaklonišča.** Danes pod vtisom dokaj bednega stanja, v katerem je stavba, ne moremo pravično oceniti njenega pomena in vloge. Kot sem naznačil že uvodoma, stavbni kompleks ni zrastel iz potreb dežele, pač pa je produkt špekulacije bogate tržaške buržoazije. Od tod je razumljiva enotnost in velikopoteznost načrta, s katero je nemogoče vzporejati te- danja domača podjetja, ki se tedaj še niso dvignila nad stopnjo obrtnih delavnic. V pre- težni meri našega delavstva rafinerija ni za- poslovala,*' zato pa je posredno dajala zaslu- žek številnim domačinom, ki so se ukvarjali s prevozništvom, lončarstvom in drugimi, s predelovanjem sladkorja povezanimi posli. S tem pa nikakor ni zmanjšan pomen cukrarne kot edinstvenega spomenika kapitalističnega veleobrata iz prve polovice preteklega sto- letja, saj stavba po velikosti ni imela tekmeca na ozemlju današnje Slovenije. Zgodnja uved- ba parnega stroja priča tudi o modernosti proizvodnega postopka. Končno ne gre pre- zreti njenih nespornih likovnih kvalitet, saj smo po zaslugi njenega avtorja, arhitekta Pertscha, prejeli klasicizem neposredno iz Trsta, ki je bü eden pomembnih središč tega sloga. Kolikšen odmev je dejansko imela ta arhitektura v Ljubljani, je za sedaj še težko reči, ker ne obstaja še nobena analiza stav- barstva 19. stoletja pri nas. OPOMBE 1. Podatke posnemam po knjigi dr. Vlada Va- lenčiča. Sladkorna industrija v Ljubljani, Knjiž- nica Kronike, zv. 3, Ljubljana 1957. — 2. V. Va- lenčič, o. C, str. 25. — 3. Isto, str. 26. — 4. Arhiv Slovenije (AS). Gubernijski arhiv, 1827/28, fasc. 31., ref. 23, akt 17234. — 5. AS, Gub. arh., 1827/28, fasc. 31, ref. 23,akt 14666. — 6. V. Va- lenčič, o. C, str. 28. — 7. Isto. — 8. Isto. — 9. E. Cevc, Slovenska umetnost, Ljubljana 196(), str. 149. Od kod je prevzel ta podatek, se avtor knjige žal ne spominja več. — 10. O Pertschevi zasnovi Rogaške Slatine gl. Varstvo spomenikov XI, 1966, str. 55 si., I. Stopar, Rogaška Slatina v luči spo- meniškega varstva; A. Rezek, Rogaška Slatina na starih slikah, foitografijah, zemljevidih, spomeni- kih in kozarcih, Rogaška Slatina 1964. Ob koncu drugega desetletja preteklega stoletja je tržaški arhitekt prvi pričel načrtno urejati zdravilišče in je s templjem, zdraviliškim domom in novo go- stilno uvedel prvo, na sedanjo pravokotno, pro- storsko os. Zidal naj bi tudi v Ljubljani, vendar do sedaj še nisem uspel ugotoviti poleg cukrarne nobene druge njegove stavbe. — 11. AS, 1830, fasc. 31, ref. 24, akt 22103. — 12. H. Gosta, Rei- seerinnerungen aus Krain, Laibach 1848, str. 31. —■ 13. Pertsch se je v dopisih podpisoval kot hišni lastnik in ne kot arhitekt. V uradnem dopisu iz Trsta, v katerem mestna uprava potrjuje, da na- vedeni novi lastniki lahko prevzamejo vodstvo in da zato ni ovir, je Pertsch označen kot: »Mat- te© Pertsch architetto accreditato in questa Gitta.« ' (AS), 1829/30, fasc. 31, ref. 24, akt 729). Pri dnožbi je bil udeležen s tremi deleži po 5000 goldinarjev, ki so mu dajali pravico do treh glasov na občnem zboru. (Valenčič, o. c, str. 31). — 14. Mestni arhiv Ljubljane (MALj), 1828, fasc. 20, akt 2413. — 15. Načrte hrani AS, o zadevi s carinskim kreditom: MALj, 1834, fasc. 20, foi. 714r—715 (akt 1920). — 16. V. Valenčič, Ljubljansko stavbeništvo v prvi polovici 19. stoletja. Kronika, XVII, 1969, str. 82. — 17. Pričetek poskusnega obratovanja (Valen- čič, Sladkorna industrija..., str. 30). — 18. AS, Gub. arh., 1830, fasc. 31, ref. 24, akt 22103. — 29. Glej op. 20. — 20. Litoigrafijo hrani Narodni mu- zej v Ljubljani. Izdal jo je založnik Pajk v Ljub- ljani. Pod njo je napis: »K. k. Militär-Caseme in Laibach —■ K. k. priv. Zucker-Raffinerie Czeike, Dutil, Tichy & Co.« Družba je bila pod tem ime- nom protokoiirana od 4. junija 1831 do 11. sep- tembra 1836, ko se je ime spwemenilo v Gzeike, Tichy & Comp., po izstopu enega od lastnikov. — 21. 2e v začetku delovanja so kupili hišo št. 29, nekaj kasneje pa dve tretjini kmetije urbar. št. 22 v zemljiški knjigi stanovskega posestva Pod- turn. Leta 1846 so pridobili od magistrata zem- ljišče med tedanjo tovarniško zgradbo in hišo Janeza Pristova, da bi tu zgradili del tovarne. V dobi največjega razvoja v petdesetih letih je družba kupila še hiše št. 89 in št. 27 (podatke navajam po Valenčiču, Sladkorna industrija ..., str. 38, 39). — 22. Ob velikem požaru 1858 ni trpel in ga naposled opazimo na litografiji, ki je bUa namenjena za predvideno drugo izdajo Costovih popotnih spominov iz Kranjske. Hrani jo Narodni muzej v Ljubljani v več primerkih, datirati pa jo , maramo v sredo šestdesetih let. Na razglednicah iz okoli 1900 stolpiča ni več. — 23. Kamniti okviri portalov so bili prvotno skriti pod ometom, ki je ponazarjal rustiko. Da pa se je tako obrav- navanje zdelo Kranjcem nerazumljivo, nam priča njihovo današnje stanje. — 24. Akvarel hrani Narodni muzej. V leto 1853 ali 1854 ga lahko datiramo po podstrešnem prizidku stanovanjske- ga dela cukrarne, za katerega je vodstvo tovarne prosilo v maju tega leta, ne opazimo pa še pove^ čevanja tovarne za nadaljnih sedem osi, s ka- terimi so pričeli spomladi ali poleti 1854. Zani- miv je zlasti prikaz življenja pred tovarno, kjer se vidi, da je tudi tovorjenje po Ljubljanici igra- lo pomembno vlogo pri transportu materiala. — 25. Podrli so ju malo pred požarom, ker ju na 25 Simonyjevi veduti (okoli 1858) ni več. — 26. Spr- va je bilo kvadratnega tlorisa. Ob požaru ni trpe- lo, povečali pa so ga verjetno ne dosti pred tem. — 27. Podatki o gospodarslsem razvoju cukrame so prevzeti po Valenčiču (o. c). — 28. Izšla je decembra 1843, najzgodnejši datum nastanka pa smemo domnevati po 1840 ali 1841. Cukrama je prikazana v okviru vedute Ljubljane in zato ni povsem razločno vidna. — 29. Glej op. 16. — 30. MALj, 1852, F. 7, akt 3095, nekdaj priloženi načrt manjka. — 31. MALj, 1853, F. 7, akt 1837, Pro- čelje proti Ambroževemu trgu je na načrtu she- matično in netočno členjeno. — 32. MALj, 1853, F. 7, akt 2634. Priloženi načrt nima vrisane čle- nitve fasade. — 33. V. Valenčič, Ljubljansko stavbeništvo ..., str. 80. MALj, 1854, reg. I., fasc. 561, M. 191 si., (akt 3567): 4. julija 1854 sta se mestna stavbna mojstra Anton Treo in Wenzel Vadlav pritožila, da je Tönnies kot mestni tesar- ski mojster sam prevzel delo na cukrarni s po- močjo patenta odsotnega mojstra Frömmela brez vodstva kakega stavbnega mojstra. Tönnies je obtožbo zavrnU, češ da gradnjo vodi mestni stavbni mojster Dobrautz. Franc Reim je bil štajerski deželni stavbni mojster in je pred tem deloval v Gradcu. — 34. MALj, 1856—1857, reg. I., fasc. 524, akt 1898. Predvidene so bUe še stop- nice pred vhodom, ki pa jih je komisija zavrnila, češ da ne smejo voditi z javnega trga. — 35. MALj, 1851, reg. I., fasc. 520, akt 3875 in 1856, reg. I., fasc. 524, akt 2456. — 36. V tem delu so v tretjem nadstropju kasneje živeli predstavniki naše literarne modeme. — 37. O požaru so poro- čale Novice 1. septembra 1858 na str. 279. — 38. MALj, 1858—1860, reg. I„ fasc. 751, akt 6982, Komisijo so med drugimi sestavljali Heinrich Hundnert, c. kr. ing.-arh., Anton Schedivy, c. kr. nadarhiteict, Franz Pollak, gradbeni inšpektor, iranz Faleschini in Mathias Dobrautz (oba stav- bna mojstra). Načrt za streho je napravil tesar- ski mojster Tönnies, pri čemer je nekoliko spre- menil obris ostrešja (načrt ni ohranjen). MALj, 1858—1860, reg. L, fasc. 751, akt 7191. — 39. MALj, 1858, reg. L, fasc. 751, akt 8908. — 40. V Valenčič, Sladkorna industrija..., str. 56—57. — 41. R. Andrejka, Najstarejše ljubljanske industri- je. Kronika, I, 1934, št. 2, str. 137, navaja, da so >'meksikajnarje« nastanili prvič leta 1864. Bilo jih je nad 4000 in so odrinili postopoma med 15. novembrom 1864 in 10. januarjem 1865, kar je lastniku prineslo 140000 fl. Tudi leta 1866 so bili tu nastanjeni rekruti, ki so čakali na odhod v Me- hiko (od maja pa do konca poletja). — 42. R. An- drejka, o. C. O začetkih tobačne tovame in o poža- ru leta 1872 v MALj-u ni poročil. — 43. Glej op. 41. L/eta 1866 se je lastnik pritožil pri mestni upravi glede nastanitve vojakov, češ da to ni nikakšna javna kasarna, in je zahteval, da naj se vojaštvo takoj izseli. Vojna komanda je odgo- vorila, da bi želela poslopje obdržati in da bo zmanjšala prenatrpanost. V cukrarni je bilo te- daj nastanjenih 2600 vojakov. — 44. O adaptaciji zahodnega dela tovame in skladišča so ohra- njeni le načrti brez pripadajočih gradbenih opi- sov. Datirani so: »V oktobru 1883« in jih hrani MALj. — 45. MALj, 1884, XVI/2, fasc 992, fol. 1040—1059 (akt 8656) s priloženimi načrti. 15. marca 1884 je Marija Pongratz prosila za dovo- ljenje, stvar pa se je vlekla do jiüija, ko je stavbna komisija končno odobrila načrte. — 46. MALj, 1885, XVI/2, fol. 141—149 (akt 6213) s priloženim načrtom. 11. septembra 1885 je bilo izdano že dovoljenje za upiorabo. — 47. MALj. 1922, reg. IVa, fasc. 5, MALj, 1926, reg IVa, fasc. 8, akt 1262. Kune se je obračal na stavbno pod- jetje Accetto iz Ljubljane. — 48. Verjetno so v tem času nastali tudi novi načrti celotne stavbe, ki jih je po dejanskem stanju posnel ljubljanski magistrat in jih hrani MALj. — 49. V. Valenčič, Sladkorna industrija ..., str. 43. 26