Vojaško pismo z bregov deroče Drine. Dragi tovariš! Vem, da Te žene radovedaost, kje se sedaj potikam, da ne cujes ze daije casa niti črtice o meni. Postal sem po dolgih štinh letih zopet — ueitelj ia to v vojaški sukaji. Tja v Dogato Macvo, žitaico brbije, so me poslaii. Do delili so me okrajnemu vojaskemu poveljstvu ia mi povedali, da boin" ucil in obeaeiri spravil v red desorgaaiziraao šolstvo okraja. Okraj steje 31 občm s 34 seli. boiskih poslopij je bilo pred vojno tod 31, danes jih je 25 — druga so postala žrtev vojae. Takoj prvi teden m_ je zanesla službena pot ija za modro Drmo, s katere levega brega te pozdravljajo bosanski gnci s prvirai minareti. Kar urno žubori ta lepa reka mimo Tebe, kakor da noče niti za hip razgovora s Tedoj. Tja dalje, dalje liiti k majki Savi v narocje. Kako lepo jo ogovarja Zrnaj Jovanovič: »Urino, lepa Drino, što si tako bistra, zašto Tvoja voda, kao suza blista?« »Od ropskih sam suza — ropska suza i ja, zato moja voda ko suza biista!« . . . Sedel sem tarn na bregu in občudoval nebeško lepi solnčni zahod in skoraj sem pozabil aa vse, da me niso prebudili kiičavi laški ujetniki, ki so se vračali od dela v svoja staaovanja. Na stotine je bilo tatn na Rači lobanj in drugih kosti. Strašni so bili boji v prvih časih vojne. Tu ia tam srečaš ob poti holmček, ki ga venča preprost lesen križ, in če napaeš oči, najdeš še mogoče sledove okoraih številk 1914 . . . Torej okrajni učitelj, moj dragi! I)a ni zopet priplavalo pri Vas na površje pereče vprašanje o nameščenju okr. šolskih nadzoraikov, bi si jaz »okrajni« mogoče že kaj domišljeval, kakor si so to drugi pred menoj — tako pa je šel moj lepi up po vodi ... Ne bom jadral za njim! Po dovršenih prvili poslih, sem pogledal svojo šolo. Prostoraa pobeljena zgrada s šestimi okai v fronti stoji ob cesti. Okna pa si morate predstavljati brez zunanjih kril in v notranjih maajka samo 49 šip. Ključa ne rabim, ker ni ključavnic. V eni izmed šolskih sob so gojili gosenlce. Kako izgleda po sezoni v takih lokalih, je Kranjcem seveda popolnoma neznano, primere pa ni najti! Ko sem zadnjič pretakail vse prazne prostore, najdem v neki sobici zaboj, ki je bil moje poslednje upanje. Ni me varalo, kajti tam je bil »arhiv« in »inveatar« s »kroniko« vred. Kot vesten učitelj sem sestavil takoj zapisnik iH podatki so sledeči: par sto šolskih zvezkov, par sto papirnatih tablic, par ducentov kamenčkov in en ducat svinčnikov. Par katalogov aajdem tudi. Dalje proti dau gre moja preiskava. Sinuk! Miš, druga, tretja skoči in poišče brzo vhod pod pod . . . Truden pogledam po stolu. Ni ga tu ia v celi hiši ne. Grem na občino. »Ljudje božji, kje so šolski stoli in mize«, vprašam. »E, gospodine moj, jučer predavali smo svinje, pa je sve ostalo kod vage.« Na dvorišču najdem par klopi in tudi šolska tabla je tam. Zopet moram na občino. »Kdo bode očistil in uredil šolo,« pobaram zopet občiaarje. »E, pa odrediti čemo žene, da peru i nači čerao majstore, da okreču«... »Javite deci, da dodje i da se upiše«, naiočim predsedaiku. Poln najlepših nad čakam drugo jutro na šolarje. Niti na to nisem pomislil, da še ni učiteljic z dopusta, ki so ga seveda »potegnile« za dva dni. Celih dvanajst otrok sem vpisal od 560, kolikor so jiti bili napovedali. Adijo, ideali! Misiil sem, da so Ijudje le pri nas šoli nenaklonjeai, a so arugod se bolj. Pri aas je soia vsaj potrebno zio, drugod pa še to ni. Zelel bi pa imeti tu kakega kraajskega zabavljača, potem oi latiko sodil aaše šolstvo ia učiteljstvo, ko bi videl to nazerijo vojnih šol po teh krajih. V desetih dneh smo zbobaali čez 250 otrok skupaj ia misiili smo začeti . . . nden drugemu so podajali raožakarji obrabljeno šolsko kljuko in prihajali pred me z raznimi prosnjami. Zmajavali so z giavami, ko se nisem dal omehčati, da bi dovolil izstop iz šole šolodolžai deci. Vidim in čujem, da ai bilo to preje tako strogo v brbiji. Začudea pa gledas statistiko, kako da je tam vecji procent moške dece. Mislim, da je baš to znak zdrave sile, ki je bila v Ijudeh pred vojno. V soio so pohajali aajveč decki, kmetiških deklic je bilo malo vmes in to le iz aajboljših hiš.Srbi niso potrebovali »učenih« žen, ampak praktičnili ia teh vrlin jim ae inore nikdo odrekati. Zeaa je imela tako aialo pristopa v javaost, da je skoro lahko pogresala šolsko izobrazbo. Na Baikanu je moški glava vsega, žena pa stoji bolj ponižno v ozadju — vendar priča in spominja vse okoli moškega na pridnost in razumnost srbske žeae. Cudaega to ni, ker teži že vse na oneat. »Kaj pa šola?« bode kdo vprašal. Mitro odgovonm: »Moj razred ima sledeči šolski iaveatar: Sknpajoca vrata, dvoje okea z notraajimi krili, lo klopi treh sistemov, mizo, stoi ia papiraato tablo. Račuaaio sem naprava iz divjega kostanja, pa so »krogijice« vsak dan manjše. Ud ucencev pa nna vsakdo taDlico ia kameaček. Knjig seveda niraamo ia od učil je pustiia vojna samo steasko siiko rjavega hrošča. Tam za dolgo mizo sede sami čistitljivi možje. Ratke poleg Frankeja, Jaa Aaios Koraensky si giadi svojo brado in Jean Jaques Rousseau se praska za ušesi. Mene obliva pot ia beseda mi ne gre iz grla ... Kar vstopi neki človek z dolgimi belinii brki in rdečim fesom na glavi v zbornico.Vidi se mu da je razburjen. »Ja vama uvek kažem, piši kao što govoriš«. Dobro si karao Karadžiču se čuje neki glas in v tem hipu se prebudim. Pred menoj je statistična pola okraja in plamen v svetilki bega nemirno semintja ... Pa oprosti danes, prihodnjič kaj vec. Tvoj Božo.