LADO TRUHLAR
LABOD POJE
Zgubile jagode so rdeči sij. Razori so jesenskih plahutanj prepolni — in pod njimi plast lobanj z vijoličastimi votlinami
v razkošje smrtno requiem golči za žive mrtvece, ki vrh poljan bijo se, ljubijo in polni ran blodijo skoz nerazrešene noči.
Obale so razdrapane, razdrt
je gaj in čez zamolkli vrt
bo zdaj pa zdaj moreči plamen siknil.
Kri žil zastaja, zvoki so ubiti,
vsak hip bo moralo vse utoniti — —
In že labod je vzplahutal in kriknil.
.Prezrele najine so ustnice za ta negodni in grenkobni sad, ki ga ljudje v sahnjenju tujih trat polagajo na roke najine.
Ko hočeva v šotore, nagnjene v noč nad bledeče straže kraj ograd, ah, nama ne odstro platnenih vrat. Kako globok je krik, ki v naju žge!
Vsi so izgrebli grob si. Vanj v pojočih labodjih spevih bodo strti pali. Še nama, glej, so v dnu ga izkopali, ki polna sva krvi in klicev vročih — in zdaj pred nama tako tesno zeva. O, duh moj živi, žgoči, kam naj greva?
161
^daj, ko prišel je čas, da oddolžiš se za plamene mojih darovanj, ki tebi so goreli noč in dan —, zdaj ko prišel je čas, da izpustiš
na vrt moj grlice, da podariš
čebele mi za čakajoči panj
in z jabolki obdaš me kot sred sanj —.
zdaj, svet v predsmrtnih gibih, me dušiš.
Čuvarji neranljivih pokrajin! Kakor pozabljeni molče strmite v ogone zrele. Vrči žgočih vin vam ob nogah stoje. Halje umite se tiho gibljejo v vetru davnin, ki veje nem. Odprite mi, odprite!
JOŽA VOVK
SLOVO
JVaj hočete od mene, dnevi bledi? Kaj vrata mi odpirate, strasti domovi? Kaj vame zevate s praznino, o j grobovi? Kaj hočete, strahovi mrkogledi?
Predolgo smo bili si dobri bratje, napivali smo dušam s sladkim strupom, pokrivali smo rane z lažnim upom, opili smo se kot brezskrbni svatje.
Zdaj stopil bom čez gluhi prag samote,
nekje je tudi zame miren dom,
nekje je postelj čudežne toplote.
S spominom vašim bridke rane celil bom,
in stene bo prediral samo božji glas,
prijatelja si bova — duša le in jaz.