Dr. O. L:9 ČRNI KEIŽ PEI HEASTOVCU. Zgodovinska povest. Molče je podal gospod iz Štraleka Herbersteinu roko in jo stisnil iskreno, v očeh pa se mu je zasvetilo, bil je trenutek ginjenosti, izvirajoč iz globoke ljubezni do svoje hčerke in veselja nad tem, da hoče biti graščak mož beseda. »Velja, moj dragi Friderik, kar si mi razodel, pripravljen sem za jutri ponoči, točno sem z Agato na licu mesta.« »Hvala ti dragi oče, sedaj grem mirno domu, saj vem, da za najno srečo ne bo nobene ovire več.« »Bog daj, da ne,« pritrdi Niirnberger in stisne še enkrat Herbersteinu krepko roko. V tem vstopi Agata, koj za njo dekla ter postavi na mizo okusno pripravljen prigrizek ter vrč duhtečega vina, kakor ga je pridelal Niirnberger v vinogradu na Humu. Gospod iz Štraleka je nalil kipeče vino, dvignil svoj kozarec ter nazdravil mladima zaročencema: ; »Bog živi vaju, da bi bila srečna.« In trčili so, da so zazvenele čaše, ljubko sta se pri tem pogledala zaročenca in nasmehljala v rajski sreči. Solnce je že zatonilo za gore in od vzhoda nad Sv. Trojico je priplavala polna luna, vedno bolj in bolj je postajala svetla in razlivala čez mirno naravo svojo bajno — lepo luč. Graščak Herberstein se je poslovil, srčno mu je stisnil Niirnberger roko, kajti določili so vse natanko in bil je z vsem zadovoljen. Agata je spremila svojega zaročenca pred gradič, oče pa se je umaknil nazaj v sobo, češ, on je sedaj odveč in naj si mlada dvojica i ove, kar ima na srcu. Zaročenca sta stopila ven na prosto. Luna ju je obsevala z vso milobo svoje čarodejne svetlobe, da sta bila kakor bajni princ s svojo ravnokar k življenju zbujeno Trnjulčico. Nemo sta si gledala nekaj časa iz oči v oči, saj tesno je bilo obema pri srcu in nobeden ni mogel najti pravih besedi. Tajna tišina je bila vsepovsod, le dol v gaju je pel slavček svojo sladko-otožno melodijo. »Agata, ne bodi žalostna, jutri si že moja žena,« povzame Herberstein besedo In skloni nj»- no glavo na svoje prsi, »ne bodi malosrčna, kmalu se vrnem in nikdo ne moti potem najine sreče.« »O, da bi bilo res, Friderik, a imam temne slutnje,« pravi Agata bolestno, »najna sreča se konča z jutršnim dnevom, potem pa gorje meni.« »Agata, kaj govoriš, ali nisem še jaz tu in na varnem boš, dokler se ne vrnem.« »Verjamem ti, da skrbiš za me, a sovražnik je pretkan, oprosti, da tako govorim, a vedi, tvoja mati ima zaveznika, bodi previden.« »Kdo bi bil to,« vpraša Friderik. »Ne vem nič gotovega, ali zdi se mi, da grajski oskrbnik ni odkrit, njegovo obnašanje je sumljivo.« »On, naš uslužbenec, je to mogoče, vzklikne Herberstein. In Agata je povedala svojemu ženinu z razburjenim glasom, kako je bilo tistega dne v gradiču Štralek, ko je odklonila Trenakovo snubitev ter je končala: »Neki tajni glas mi pravi, da ima oskrbnik slabe namene, zato te prosim, bodi previden.« »O, gotovo bom, sicer pa se Trenaka ne bojim, ko postanem jaz graščak, mora takoj zginiti,« pravi Friderik, objame nežno svojo nevesto ter jo 8r5no poljubi. »Do svidenja, moja izvoljenka, jutri ob enajstih v cerkvi sv. Jakoba,« »Da, moj dragi, srčno čakam trenutka, da sem pred Bogom in ljudmi tvoja — hodi srečno — Bog s teboj.« Še en srčen objem in Herberstein zasede konja in zdirja z njim po hribu navzdol proti Hrastovcu. Agata je stopila v vežo, zaklenila vrata in šla k očetu. Tam na visokem hrastu je zaskovikala sova in v temnem gozdu je bil slišati bolesten klic ptice pevke, ki jo je ugrabila v sladkem spanju ptica — roparica. Tik za vasjo Lormanje na malem griču ie stala v tistem času mala cerkvica posvečena sv. Jakobu. Bila je podružnica šentlenartske cerkve. Pozidali so jo graščaki graščine Hrastovec. Govorica pravi, da je to storila graščakinja, katere soprog je živel precej razuzdano. Zagledal se je v lepo hčer Leniko nekega podložnika v Zamarkovi. A deklica je bila zvesta svojemu ženinu in se ni udala graščaku. To ga je tako razkačilo, da je dal deklico živo pokopati na bregu, ki se dviga od Zamarkove proti Partinju ob poti. Tam so postavili križ, iz katerega je zaCelo rasti v poznejših časih borovo drevo, ki je videti še sedaj. To je znamenje, o katerem je govorilo ono dekle, ki se prikaže v dokaz, da je ostala nedolžna in zvesta svojemu žemnu. Tisti graščak pa od tega časa ni našel miru; pekla ga je vest, taval je po gozdovih in rjul kakor zverina, doma se ga je vse izogibalo, kajti v jezi ni poznal nikogar in graščakinja se je sama zaklepala pred njim. Nazadnje je znorel, govoril je, kako ga zasledujejo črni duhovi, krilil je z rokami, ker se mu je prikazalo ono nedolžno dekle, ki ga je dal zakopati in mu pretilo, nikjer ni našel miru, spal skoraj nič ni, nazadnje je popolnoma oslabel, da je obležal. V strašnih mukah je umrl, kričal je tako v zadnjih trenutkih, da se je splašila vsa živina po hlevih v Hrastovcu in Zgornjem Hrastovem. Položili so ga na mrtvaški oder, prižgali sveče, a potegnil je neznano odkod veter in nastala je tema. Najpogumnejši možje, ki so bili za čuvaje, so jo popihali. Nastala je temna noč, sem od Kozjaka je bliskalo in grmelo, da je bila groza, vmes je razsajal vihar, da so se lomile najdebelejše smreke okoli grada in je bilo izruvano nekaj hrastov pod gradom. Tulilo in žvižgalo je okoli poslopja, da nikdo ni mogel zatisniti oči. Drugo jutro so prišli v sobo, v kateri je ležal graščak. A glej čudo, trupla ni bilo nikjer, samo stene so bile črne in na stropu je bila videti odprtina, po celi sobi pa je smrdelo po žveplu. Raznesla se je govorica, da je pograbil zlodej graščaka in ga odnesel. Graščakinja je molila za večni mir svojega soproga, darovala cerkvi v Šent Lenartu več posestev in dala nazadnje sezidati v Lormanju malo cerkev, kjer bi se naj brale vsak teden maše zadušnice za nesrečnega graščaka. Lastniki hrastovške graščine pa so sčasoma začeli zanemarjati to svetišče, okoli in okoli je začelo rasti divje grmovje, cerkvica sama se je začela tu in tam rušiti, kajti graščaki so zahajali rajši v Šent Lenart ali pa Šent Rupert v cerkev. Kapelica je imela štiri altarje, a v nobenem ni bilo tabernakeljna, Najsvetejše so shranjevali v neki vdolbini, ki je bila napravljena v zidu. Najsvetejše je bilo tudi le v kvaternih časih v tej kapelici. Bilo je v majnikovi noči ravno pred praznikom Kristusovega Vnebohoda leta 1599. Ker je imela biti prihodnjo nedeljo tukaj služba božja, so osnažili pobožni Lormančani prostor okoli cerkve, kakor so to storili tudi pred Jakobovim, ko se je slavilo tukaj cerkvovanje, ki se je obhajalo vedno prav slavnostno. Temni oblaki so že zakrili na večer nebo, da polna luna ni prišla do svoje veljave. Od zapada sem s» je videlo bliskanje in slišal tudi votel grom. Neka posebna tišina je vladala v naravi, nobana sapica ni zapihljala. V Šent Lenartu je odbila ura že tričetrt na •najst. Sem od Lormanja se je slišalo udarjanje konjskih kopit, polagoma, enakomerno. Vedno bolj in bolj so se bližali koraki, zdajci so čisto bllzu, za trenutek se razgrnejo oblaki — bili so trije konji, na katerih so sedeli graščak Herberst«in, Agata iz Štraleka in njen oče Štefan. Friderik Herberstein skoCi raz konja kot prvi ter pristopi k Agati in ji pomaga raz vranca. V tem pristopi tudi že oče, ki priveže konje k drev«su tik pri cerkvici. V tem se zasveti v svetišču luč. Župnik Morenus je prišel s cerkovnikom Ivanom T'eren že prej na lice mesta, iz previdnosti pa ni dal prej užgati luči, da ne bi postal kdo pozoren, kajti pri prihodu do kapelice se mu je zdelo, da je zašumelo v grmovju, vendar si je mislil, da je morala biti kaka divjačina. Župnik Morenus stopi k dverrm, jih naglo odpre ter pozdravi došle svate z globokim poklonom. »Je vse pripravljeno,« vpraša baron Herberstein na pol glasno. »Vaša milost, vse je v redu, prosim, da stopite z nevesto pred oltar, da se obred lahko kar začne.« Ženin je spremil svojo nevesto, ki je trepetala od razburjenja rahlo, pred oltar, na katerem sta brleli dve sveči. Župnik Morenus je stopil pred njiju, ob strani je stal cerkovnik, na drugi pa Štefan Nurnberger, edini priči tajnostnega obreda. Na pol glasno je molil župnik obredne molitve in gledal resno pred njim klečeča zaročenca. Prišel je trenutek, da izreče odločilno besedo trdne zveze za celo življenje. Zunaj je potegnil močen piš, zabliskalo se je, da je bilo trenutno svetlo po cerkvi kakor po dnevu, nato pa močen grom. Glasno je izrekel Herberstein svoj da, nežno je potrdila Agata svojo obljubo pred svečenikom, ki je blagoslovil prstana ter ju izročil novoporočencema. Dalje hn slftfliln.