Oxf.: 375.12:907:(497.12) Gozdarji ohranjamo svojo dediščino, tudi tehniško Vladimir VI LMAN* 1. UVOD že kmalu po prihodu v muzej sem se jel vpraševati, v kolikšni meri utegne gozdar operativec pri svojem vsakdanjem delu pre- mišljevati o pomenu v naravne in kulturne dediščine za stroko. Ce se spomnim svojih prvih delovnih dni na Vranskem, moram priznati, da mi kaj takega tedaj niti na misel ni prišlo. Jasno, začetnik se mora i~uriti v marsikateri pomembnejši zadevi. Clovek zori počasi, pogostokrat postopno odkriva neka svoja nagnjenja, postopno se tudi seznanja z ljudmi podobnih ali sorodnih nazorov. Vsaj tako je bilo doslej v mojem iskanju somišljenikov, kolegov, ki se zave- dajo ali vsaj čutijo, da so redka cvetlica, pragozdni sestoj ali stara žaga, neka po- sebna kategorija, ki nimajo zgolj funkcijske ali uporabne vrednosti. Naš odnos do take cvetlice, sestaja ali žage je v bistvu zrcalna slika našega odnosa do narave, kulture ali zgodovine nasploh. če bi želel odgovoriti na preprosto vpra- šanje, kakšen je v bistvu pomen dediščine za današnjega človeka, bi se mi porajali vedno novi odgovori. Eden izmed mnogih bi bil tudi tale. Zavedamo se mej rasti, zato zgrožena opazujemo umiranje narave. Za- vedamo pa se tudi udobja razvite družbe, zato se zgrozimo, če nas sosed prehiti. Misel na dediščino je lahko tudi balzam za našo ranjeno dušo, saj je to misel na čas, ko je bila narava bolj zdrava in ljudje boljši, ko še niso toliko zabredli v uničevanje svojega najtesnejšega zaveznika zaradi lastnega udobja. Skrb za dediščino je lahko tudi odraz naše vesti, ki nas opozarja, da moramo vsaj spregovoriti o stvareh, ki pred- vsem zaradi nas samih počasi odhajajo. Bodimo pošteni in iskreni. Ta hip smo zaščitili planiko ali staro venecianko, na- * V. V., dipl. inž. gozd., kustos gozdarskega . oddelka TMS, Tehniški muzej Slovenije, 61353 Borovnica, Bistra, YU 172 G. V. 4/89 slednji trenutek pa že planemo v objem velemesta. Ta dvojnost našega značaja je naša realnost, specifika, prirojena in razum- ljiva zgolj človeku. 2. SEMINAR V decembru preteklega leta je potekal v Ljubljani republiški seminar o varstvu na- ravne in kulturne dediščine v gozdu in gozdarstvu. Cilj seminarja, utemljitev pred- loga, da se spomeniško varstvena funkcija gozda uvrsti med kulturno pogojene, je bil nesporno dosežen. Nabito polna predaval- nica na IGLG, živahna razprava in posebno vzdušje je dokazalo, da gozdarji resnično čutimo svojo dediščino in jo doživljamo kot pomembno etično prvino svoje stroke. Težišče referatov in razprav je bilo v problematiki varstva naravne de~iščine. Ohraniti in zavarovati pred človekom in za človeka vsaj najredkejše in najbolj vredne elemente našega prostranega zelenega bo- gastva je bila temeljna misel seminarja. To prepričanje, ki je že celo stoletje prisotno v zavesti slovenskih gozdarjev, nikakor ne sme zamreti. Nasprotno, potreben je nov polet, večje priznanje stroke in širše skup- nosti. Kot sestavni del kulturne dediščine je svoje mesto dobila tudi tehniška dediščina. Presoja, ali sta dva referata na to temo preveč ali premalo, je stvar posamezniko- vega nagnjenja. Zame je bistveno, da smo o tehniški dediščini spregovorili. V celoti pa bom zadovoljen, ko .bo delovna skupina za oblikovanje zaključkov seminarja potrdila, da je potrebno zakonsko opredeliti nalogo gozdarstva glede varstva nepremične in premične tehniške dediščine. Vsaj tiste, ki dokazuje pomembno stopnjo razvoja proiz- vajalnih sil na Slovenskem. Pa ne zaradi poveličevanja izkoriščanja gozdov, temveč kot odraz naše kulturne osveščenosti in priznanja prednikom, ki so si nenehno trudili olajšati muk polno gozdno delo. Zel im si, da se uresniči pobuda udeleže.n- cev seminarja, da predavatelji na srednji šoli in fakulteti razširijo tista poglavja, ki se nanašajo na našo dediščino. Dijaki in štu- dentje so dovzetni za marsikatero informa- cijo, potrebno jo je le doživeto podati. Naša skupna skrb bo toliko lažja, kolikor bodo šolo zapuščali mladi [judje s pozitivnim odnosom do dediščine. 3. PANTZOVA ŽIČNICA V SOTESKI Z velikim zadovoljstvom sem sprejel mo- ralno podporo udeležencev seminarja pri- zadevanjem Tehniškega muzeja Slovenije za ohranitev najstarejše gozdarske žičnice na Slovenskem v Soteski v Bohinju. Po načrtu metalurga in strojnega inženirja vi- teza Lamberta von Pantza, prvega tehnič­ nega direktorja Kranjske industrijske druž~ bet so jo zgradili leta 1882. Od tedaj je obratovala vse do leta 1964. Ob tej prilož- nosti se ne bi spuščal v opis tehniških podrobnosti. Predvsem želim opozoriti na podatek, da je Pantz spadal v najožji vrh svetovnih žičničarskih konstruktorjev. To nam potrjuje dejstvo, da je bila zgrajena prva žičnica, namenjena masovnemu tran- sportu rude l. 1868 v Coloradu v Ameriki, Pantzova žičnica za prevoz manganove rude z Begunjščice pa je začela obratovati že l. 1873. Tega leta je stekla tudi prva gozdarska žičnica v kantonu Unterwalden v Švici, v Bohinju pa istonamenska spra- vilna naprava l. 1876 v Podkoritu. Veličino konstruktorjevega dela ne povejo zgolj mi- nimalni časovni zamiki za svetovnim razvo- jem žičničarske stroke, ampak tudi geni al ne tehnične inovacije, ki so ostale edinstvene v teoriji in praksi svetovnega žičničarstva. če zremo na zapuščena in propadajoča poslopja nakladalne, izogibalne in odkla- dalne postaje v Blatnem grabnu skozi zgo- dovinsko optiko, potem nikakor ne moremo imeti popolnoma čiste vesti. Niti gozdarji niti varstveniki niti muzealci, saj se v tem trenutku prav vsi odločno upiramo vsakršni lastninski pravici. Ne bom se spuščal v polemiko razčiščevanja, kdo je formalno pravno lastnik objekta, saj vsakdo vztraja na svoji inačici. Začenjam s podmeno, da smo vsi dolžni poskrbeti za zavarovanje tega enkratnega objekta pred propadom. To dolgoročno nalogo sem si zamislil pri- bližno takole: a) formirati operativno jedro, ki bo nosi- lec teoretičnega in praktičnega dela; b) popularizirati pomen objekta tudi zu- naj gozdarskih vrst, zlasti v regionalnem merilu; c) pridobiti finančno podporo za začetek najnujnejših vzdrževalnih del; d) zagotoviti načine zbiranja denarja za najnujnejša nadaljnja vzdrževalna dela; e) prepričati Skupščino občine Radovlji- ca, da trajno razglasi objekt za kulturni spomenik; f) izdati publikacijo o pomenu konstruk- torja. za slovensko gozda~stvo. Ad a) Najverjetneje je to jedro že formi- rano, pa čeprav nismo imeli kakšnega po- sebnega ustanovnega sestanka. Menim, da smo Ivan Veber, Lojze Budkovič (TOZD gozdarstvo Bohinjska Bistrica}, Tadej Brate (Republiški zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine) in jaz pripravljeni največ storiti. Ta krog nikakor ni zaključen. Na- sprotno, veseli bomo vsakega aktivnega sodelavca. Ad b) Članek v ljubljanskem Dnevniku, dne 31. januarja 1989, je bil prvi korak popularizacije pomena objekta v širši javno- sti. Zagotovljeno pa imam objavljanje tudi v drugem dnevnem časopisju, odvisno od poteka vzdrževalnih del. Zičnica nima zgolj strogo strokovne vrednosti, temveč tudi zgodovinsko in turistično, zato ne sme ostati neznana širšemu krogu ljudi. Prvi stiki s tem širšim krogom ljudi glede kakr- šnekoli pomoči ob obnovi vlivajo zelo rahel optimizem, niso pa odklonilni. Prezgodaj bi bilo navajati potencialne sponzorje, objek- tivno pa lahko računamo na katero od DO iz radovljiške ali jeseniška občine, ki bi zadevo podprla. Ad c) Najnujnejša vzdrževalna dela se morajo začeti na spodnji postaji, ker luknja- sta streha in trhli podporni stebri ogrožajo stojnost stavbe. Strošek za les in delo bo velikt zato sem se obrnil po pomoč na Splošno združenje gozdarstva, direktorja . GG Bled in direktorja TOZD Bohinjska Bi- strica. Načelno so vsi podprli zadevo, ver- G. V. 4/89 173 jamem pa, da jo bodo tudi konkretno. Bi- stveno pa je začeti z delom čimprej. Ad d) Nadaljna vzdrževalna dela naj bi potekala po strokovnih navodilih ing. Bra- teta z Republiškega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine. Potrebna je zaščita vseh kovinskih elementov pred na- daljnjim rjavenjem, izdelava najpomem- bnejših manjkajočih delov mehanizma in insekticidna zaščita napadenih lesenih de- lov. Nerešeno je vprašanje načina zbiranja denarja za ta dela. Popolnoma jasno mi je, da bo objekt propadel, če celotno slovensko gozdarstvo ne bo podprlo te akcije. Prekra- tek čas delam v kulturi, da bi v celoti dojel · zamotana pota prerazporejanja denarja, ki nam ga gospodarstvo nakazuje. Zato mo- ram še raziskati v kolikšni meri lahko za ta dela denarno prispeva tudi Kulturna skup- nost. Ad e) Pomemben korak k organizirani skrbi za zavarovanje spravilne naprave bi storila Skupščina občine Radovljica s trajno razglasitvijo Pantzove žičnice za kulturni spomenik. Trenutno je le evidentirana kot kulturni spomenik. Na ta način ne bi zgolj legalizirali nadaljnjih denarnih zbiralnih ak- Največjo težo vozička so na svojih ramah prenesli Lojze Budkovič (sl. 1 ), Martin Šolar (sl. 2) in Ivan Veber (sl. 3). Slika 1 174 G. V.4/89 cij, temveč predvsem objektivno priznali njen izjemen strokovni in zgodovinski po- men. Na podlagi strokovnega mnenja Re- publiškega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine lahko Tehniški muzej Slovenije da pobudo Regionalnem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Kranju za razglasitev. Slednji pa da na temelju lastne presoje pobudo Skupščini občine Radovljica. Takšen naj bi bil razplet dogoakov; kako bo potekal, pa bomo videli. Slika 2 Slika 3 Ad f) Priznati moram, da sem se navdu- šil za ohranitev žičnice šele pred kratkim, ko sem v dokumentaciji TMS naletel na določeno fotografsko gradivo, ki ga je po- snel Miloš Mehora leta 1953, ko je naprava še obratovala. Dokončno pa sem se zadeve lotil po prebranem članku mag. Smoleja v Presekih, kjer je zgoščeno prikazal Pantzov žičničarski opus v času in prostoru. Šele tedai sem v celoti dojel pomen konstruktor- jevega dela v domačem in svetovnem me- rilu. Nikakor pa kot kustos ne bom mogel biti . zadovoljen le z zamenjavo preperelih sko- del in tramov. Lambertu Pantzu je potrebno dati priznanje tudi iz gozdarskih vrst, vsaj v obliki brošure ali skromne knjižice, ki bi še bolj približala gozdarski stroki in širšemu krogu njegove delo. S samostojno sveto- valko v Arhivu SRS sva se že lotila te naloge. Literature je zelo malo, vsaj tiste, ki bi se nanašala direktno na Pantza. Upam, da bova stopila tudi v kakšen avstrijski arhiv in našla karkoli zanimivega, saj se je tam šolal, ob koncu življenjske poti pa nekaj časa tam tudi živel in deloval. Glede žičnice v Blatnem grabnu moram ob koncu zapisati, da smo 1. februarja Ivan Veber, Lojze Budkovič, Martin Šolar in jaz izvlekli iz korita hudourniškega potoka origi- nalni voziček za spravilo hlodovine. Težko je določiti njegovo starost in vzrok padca. Po besedah Alojza Žnidarja iz Nomnja, verjetno najstarejšega še živečega žičničar­ ja, ki je tam delal, so vozički dokaj pogosto iztirjali. Brez Lojzove in Martinove spretno- sti, moči in alpinistične opreme, ne bi bili uspešni, saj voziček tehta ca. 70 kg, korito hudournika pa navpično sekajo številni več- metrski slapovi. Namen izvleka vozička je shranitev originala na gozdnem obratu ali v muzeju ter izdelava kopije. (sl. 1., 2., 3.) 4. SKLEPNE MISLI Seminar je mimo. Vse dobre želje in misli na to temo so ostale zapisane na papirju. Ostala je tudi naša dediščina, ki je je iz dneva v dan vse manj. Sicer nastaja tudi nova, vendar je za nas in zanamce tista najstarejša tudi najvrednejša. Želimo si biti vsestranske osebnosti in vsestranski go- zdarji, za'o si ne bomo dovoli'li brezplodnih razprav o prioriteti naravne ali kulturne dediščine. Za nas sta pomembni obe, saj obe najkonkretneje materializirata zgodo- vinsko perspektivo, ostrita zorni kot našega dojemanja in pojmovanja naravnih in druž- benih procesov. Izogibanje entropije vedno močneje označuje doktrino sodobnega življenja. Ali lahko najdemo kali podobnega ukrepanja in razmišljanja tudi v skrbi za našo dedišči­ no? Lahko jih, le poiskati jih je treba. Dejstvo, da jaz raje zbiram stare žage, moj kolega pa skrbi za redke cvetlice, naj bo dokaz >>gozdarskega pluralizma<<, ki naju oba bogati, nikakor pa ne izključuje. Upam, da bodo tudi sklepi delovne skupine o potrebi zakonske opredelitve naloge go- zdarstva glede varstva naravne in kulturne (tudi tehniške) dediščine, v tem duhu. G. V. 4/89 175