MAGAZIN
Problemi št. 95, november 1970, letnik VII
Glavni urednik: Rudi Šeligo, odgovorni urednik: Dimitrij Rupel, sekretar redakcije: Jaroslav Novak, obli-
kovalec: Marko Pogačnik
Uredniški odbor:
Niko Grafenauer (urednik kulturne publicistike), Matjaž Kocbek, Tomaž Kralj, Marko Pogačnik (urednik
vizualnih informacij), Dimitrij Rupel (urednik politične publicistike), Tomaž Šalamun, Rudi Šeligo (ured-
nik literature), Marko Švabič (urednik roba).
Uredništvo in uprava: Ljubljana, Soteska 10, tel. 20 487. Sekretar redakcije posluje vsak delovni dan od
10. do 12. ure, uprava pa v četrtek od 14,30 do 16.30 ure. Naročila pošiljajte na upravo Problemov, Ljub-
ljana, Soteska 10, tekoči račun 501-8-475/1 z oznako: za Probleme. Celoletna naročnina 50 din, cena po-
samezne številke 5 din, cena dvojne številke 8 din. Nenaročenih rokopisov uredništvo ne vrača. Izda-
jata predsedstvo ZM in UO ZŠJ. Tisk Tiskarna PTT v Ljubljani.
VPRAŠANJE
O MAGAZINU
Teh nekaj vrstic, ki uvajajo to (tretjo
po vrsti) številko Magazina, naj bi pričalo
o razmišljanjih, ki potekajo znotraj tega
časopisa. Ta razmišljanja je možno povze-
ti predvsem v obliki vprašanj, ki si jih
uredniki zastavljamo o svojem delu, o
možnostih in eventualnih spremembah v
tem delu. Že ko smo snovali našo »deli-
tev« na Teorijo in Magazin, smo želeli
spremembe, oz. spremenljivost vgraditi v
sam ustroj Magazina. Časopis, kakršnega
smo si zamislili, naj bi bil čim bolj odprt.
In ko zapisujem to besedo, prav zares ne
mislim tiste odprtosti, ki jo tako pogosto
slišimo v današnjem (tudi revialnem) živ-
ljenju, temveč nekakšno načelo, ki bi mo-
ralo biti v svojem dejanju tako »pronica-
vo«, da ga ne bi mogli izrabiti za »načel-
nost«, ki je v navadi, kadar se snuje takš-
na ali drugačna — generacijska, grupna ali
v kateremkoli drugem ideološkem smislu
priostrena revija.
Na kratko — k sodelovanju vabimo še
več sodelavcev. Če gre za spremembe, je
prav, da se dogajajo kar nenehno, da se
—	recimo v primeru Magazina — zamenja-
mo tudi uredniki sami, da — če je potreb-
no in v interesu delovanja tega časopisa
—	odstopimo svoja mesta in strani ljudem,
ki še niso uspeli objaviti svojih idej, iz-
delkov; ki jim doslej ni bilo mogoče nasto-
piti v kulturnem življenju ... S tem mislim
predvsem tiste mlajše misleče Slovence ..,
ki jim bodisi zaradi lastnih predsodkov,
bodisi zaradi nerazumevanja institucij poti
niso označene s spodbudami in razumeva-
njem. Torej — pričakujemo nove in nove
prispevke, koncepte — razmišljanja, kako
bi bilo mogoče še popestriti in vsebinsko
obogatiti Magazin.
Spremembe, o katerih razmišljamo, so
predvsem spremembe iz tradicionalnega
kulturniškega, pretirano literarnega, litera-
rizirajočega odnosa do sveta, v katerem
živimo, v bolj magazinsTci, bolj sproščen,
informativen, realističen način pisanja.
Takšnemu »novemu« načinu pisanja, ki
manj kot z »večnimi resnicami« poskuša
razumeti svojo vlogo s proizvajanjem in-
dividualnih, angažiranih predstav — smo
poskušali odpreti možnost predvsem s pu-
blicističnim oddelkom in z zapisi »na ro-
bu«. Tu želimo objavljati še več zapisov
s področij: politike, ideologije, družboslov-
ja, znanosti, tehnike pa ožje kulture. Išče-
mo nove recenzente, komentatorje, žurna-
liste ... Sicer pa je nemogoče in nepravil-
no navajati omejitve. Magazin je odprt!
Dimitrij Rupel
1	I. G. Plamen: Mokro cvetoče rožce poezije
4	Rudi Šeligo: Poklici čakajo, 3. Kurjenje na višji ustanovi
10	Ivo Svetina: Vroča intima svetih slovenskih slovarjev
13	Franci Zagoričnik: Bistveni udarec mojstra An'ana
19	Rastko Močnik: Kulturo množicam — množice v kulturo
21	Viktor Konjar: Formalna rekonstrukcija forumov ničesar
ne spreminja
22	Mojca Drčar-Marko: Logika velikega števila
24	Dimitrij Rupel: Mitologije
25	Primož Žagar: Čistka ali nacionalizacija
26	Ivan J. Kreft: Imeti — delati revijo
27	Taras Kerrnauner: Konservativno premišljevanje o ra-
dikalni negaciji
33	Nuša & Srečo Dragan
34	Bogdanka Poznanovič
35	Slobodan Dimitrijević
Akcija TOTAL
36	Sonja Ivekovič
37	Peter Nemetschek
Felipe Ehrenberg
38	Germano Celant
39	Stanley Brouwn
40	Dušan Klimeš, Jifi Valoch
41	Ziuko Marusic
46	Marko Slodnjak: ... to ve ves slovenski narod
47	Tomaž Kialj: Zabriskie point
48	La Monte Young: Petje Pran Natha: zvok je bog
50	Iztok Geister: Materinstvo
51	Tomaž Kralj: Nominacija — Eksnominacija
52	Primož Žagar: Slikar v preiskavi
57	Giulio Carlo Argan: Umetnost ni kultura na počitnicah
60	Ivan Mrak: Obločnica, ki se rojeva
64	Pavle Dobrila: Avers revers logike?
73	Dušan Pirjevec: Poezija izbrisa
75	Mate Dolenc, Dimitrij Rupel: Non stop roman
I. G. Plamen
MOKRO CVETOČE
ROZ'CE POEZIJE
vonj konja
mrtva straža
postava sove
spomin hrta
lepenka rok
ples žuželk
žvenket sandal
hoja smrek
tkivo ptic
kodri akacije
vreče spomma
mozolji riža
kosmato drevce
vata božiča
duša papirja
gaz kruha
sladki kol
vroča konoplja
oblak mleka
hladen obrok
UFO-ji so vsak dan
bolj z nami. Mnogo
ljudi jih vidi, le redki
jih trajno prepozna-
jo za UFO-je. Svoje
mnenje o UFO-jih kaj
hitro spremenijo ta-
ko, da se bolj prilega
uradni obrazložitvi,
ki jo običajno podajo
vojaški strokovnjaki,
ki junaško zanika-
jo vsakršen obstoj
UFO-jev. Take izjave
se seveda pojavijo v
vseh medijih, dezin-
formacija se razširi,
ljudje jo sprejmejo
kot informacijo, ki
označuje edino mož-
no resnico: UFO-jev
ni!
Pa so. Z nami so že
desetletja, stoletja,
mogoče tudi tisočlet-
ja. To je stvar, ki skr-
bi ljudi. Je pa z njo
čisto drugače: mora-
la bi jih navduševati.
In če nismo tako di-
ktatorski: lepo bi bi-
lo, če bi jih navduše-
vala.
Pa jih ne. UFO-ji
strašijo ljudi, čeprav
nimajo tega name-
na. Ljudje pravzaprav
strašijo sami sebe,
kot pretvezo pa na-
vedejo UFO-je. Zato
je že čas, da odstra-
nimo plašč predsod-
kov in ignorance, ki
ga stalno polagamo
čez UFO-je, kakor bi
s tem hoteli deklari-
rati, da UFO-jev ni,
čeprav ga istočasno
privzdigujemo na ro-
bovih in kukamo pod
njega.
Zakaj ne odpremo
svojih ZAVESTI na
široko in z odprtimi
očmi in simpatija-
mi pristanemo na
pristajajoče UFO-je?
Sprejeti jih moramo
z razširjeno zavestjo
in dobro mislijo.
UFO-ji so z nami
številnejši kakor ka-
darkoli prej. UFO-ji
so z nami bolj kakor
kadarkoli prej. Dan
razpleta tako ni da-
leč in tudi ne more
biti. Ta dan je bližji
kakor si mogoče mi-
slimo. Po podatkih,
ki so se nabrali v
zadnjih desetletjih,
so se pojavljali UFO-
ji v zraku, na vodi, v
vodi in na zemlji. Nji-
hova oblika se je z
leti menjala, prav ta-
ko tudi konstrukcija.
UFO-ji so obiskali
človekove baze, ki
se človeku zdijo po-
membne: komunika-
cijske, energetske,
vojaške in prometne.
UFO-ji so demonstri-
rali tehniko letenja,
ki jo trenutno nima
niti en sam leteči
stroj, ki ga je skon-
struiral in izdelal člo-
vek. UFO-ji imajo
možnost, da onemo-
gočijo funkcioniranje
naših električnih in
elektronskih siste-
mov.
Trenutno se UFO-ji
pojavljajo pred večji-
suho vino
moč večerje
bela zadnjica
ustnica časa
obrnjeno sonce
deževna obrv
trudni popki
semena kart
cevi ljubezni
glas divjine
luknje las
telo slušalke
vzpon košarke
padec žoge
temperatura igre
visoki oblaki
zelena samokolnica
kandirane vijolice
industrija piva
poti pošte
sveženj konj
kos potice
domača trava
dlakavost hribov
izbira poklica
glas ključavnice
šopi mačk
brisalci šip
visoko okno
plaha sobarica
verska knjiga
posekan gozd
steklena gostilna
bleda vozila
dimna zavesa
lojtrski voz
medicinski šumi
okrogli jeleni
bela limona
goreča postrv
zmrznjeni našivki
rdeče roke
blago vedênje
sončna zima
brenčanje daljnovoda
kozji parkeljci
telesca muh
lovski zrak
možganska kap
erupcija metala
skodelica prahu
siničji kašelj
mi skupinami ljudi.
To pojavljanje kaže
na prijateljske name-
ne. Naslednja faza je
»odprto pristajanje«,
nameren kontakt z
ljudmi. To se lahko
zgodi že jutri.
UFO-ji so z nami
bolj kakor kadarkoli
prej. UFO-ji so z na-
mi številnejši kakor
kadarkoli prej.
Tomaž Kralj
Dr. Timothy Leary, psi-
holog in avtor nekaterih
zanimivih knjig o haluci-
nogenih, pa tudi propa-
gandist LDS in profet
ameriške mlajše genera-
cije, je pobegni! iz zapo-
ra, kjer bi moral ostati
deset let; na deset let je
bil obsojen, ker je prine-
sel iz Mehike v Države
nekaj malega marihuane
(za svojo lastno porabo
in porabo svoje druži-
ne) . Trenutno je Leary v
Alžiru, kjer je dobil poli-
tični azil. V Alžiru je tudi
Learyjeva žena.
Videti je, da v Alžiru
radi dajo politični azil
ljudem, ki jih ameriški
establishment preganja
in zapira. Pred Learyjem
je dobil azil Eldridge
Cleaver, eden izmed vo-
diteljev Črnih panterjev
in avtor knjige Duša na
ledu.
Roel van Duyn, am-
sterdamski palček (ka-
bouter), je zahteval od
muzeja voščenih figur v
Londonu Madame Tus-
saud, da odstranijo nje-
govo figuro iz vrste »laž-
nih bogov« in jo takoj
uničijo. Že prej je odklo-
nil, da bi ga upodobili,
vendar so njegovo odlo-
čitev ignoriraÜ. Sam pra-
vi, da je bilo zanj to od-
kritje najhujši trenu-
tek njegovega življenja.
»Vse kar sem delal v
zadnjih letih je bilo
usmerjeno na to, ljudje
ne bi gledali na mene,
ampak da bi ss zavedli
samih sebe,« pravi Roel.
»Prav čudno je gledati
samega sebe kot mrtvo
telo.«
Roel se ne more stri-
njati z idejo, da se s po-
močjo voščenih figur
Rudi Šeligo:
POKLICI ČAKAJO
3. Kurjenje na višji
ustanovi
Ni več nobene svetle svetlobe, ko bivši brat Romuald stoji kot kakšna
sveča na vrhu stopnišča, ki je staro, ima zglajena držaja na obeh straneh, na
obeh rumenih stenah, lesene pološčene stopnice, sivo rdeč tekač, na vrhu pa
dva izhoda, enega v svetlejšo verando in drugega v temnejši hodnik, kjer je
potem še dosti visokih vrat z medeninastimi in takšnimi kljukami in notra-
njostjo za njimi. Ena visoka in rumena vrata so odprta, za njimi je prostor
mraku, v katerem so samo za silo in nagrobo vidne mase pohištva, čeprav
je takoj za vrati ob steni in celo malo ven iz kota postavljena trajno goreča
pač z odprtimi vratci in makovo rdečo notranjostjo, ki žari in utripa v težkih
valovih kot kakšno osrčje kakšne Zemlje. Ampak ta svetloba potem ne prši
v prostor in ga ne osvetljuje. Kot da se v sebi topi, samo žari, da je najbolj
vidna njena kepa žarenja in rdeča široka pot do očesa, vse naokrog pa ostaja
domala tako temen prostor, kot da ni nobena peč zakurjena in da nobena
zakurjena peč nima odprtih vratic, da bi šla svetloba tudi skozi odprta vrata
celo na hodnik. Vsa druga visoka vrata so zaprta, in pri petih tam na koncu
je vidna spodaj ozka črta električne svetlobe. Vendar tudi izza njih ne prihaja
noben nemir, glas ali šum. Ura v teh visokih prostorih je že zelo mirna, ura
je 17 m je 16. november 1969.
Vrata na verando na vrhu stopnišča so zaprta, da ne vleče noben no-
vembrski veter niti po vrhu stopnišča niti po stopnicah navzgor, na vrh, kjer
stoji bivši brat Romuald kot kakšna sveča. Nizki in modri predpasnik, ki je
v pasu dvakrat zavezan okoli života, drži malo navzgor in proč od telesa in
gleda navzdol. Predpasnik ne valovi in ne niha, kot da je iz lesa, ne pa iz
grobega platna ali klota, ki bi mogoče moral viseti dol in se gubati. Dolgi
vrat, ki je kot kakšen podstavek za tenko glavo, je sunkovito pomaknjen
daleč naprej nad stopnice, da sta potem uhlja in očesi še bolj odprti in še
bolj na preži, če bi nemara kaj bilo ali če nemara že kaj je.
Ko nič ni, ko je vse tako kot malo poprej in niti žerjavica tam zadaj in
notri ne zaprasketa, spusti napetost telesa iz sebe, predpasnik navzdol, tilnik
pa potegne v pleča. Ko spusti tudi postano sapo ven, nagne glavo vnic in se
zareži, da se vsi trije rumeni zobje spredaj poženejo kot treske v presekan mir.
Potem zavesla s tenkimi in malo lopatastimi rokami, da tudi predpasnik ob
životu vendarle zajadra v gubah kot zastava.
Za prvimi vrati skoraj v naletu, tako da se sploh ne ustavi, zgrabi vedro
z lopatko in steče v drugo sobo, kjer je še ena trajno goreča peč in ima samo
malo tleče žerjavice. Ko se še zmeraj v hlastni naglici vrže pred njo na kolena,
vratca skorajda odtrga iz peči, svoje gornje telo sunkovito požene nazaj, ga
zadaj z dolgima, napetima rokama podpre in se spet zarezi. Ko se žnable in
kite okrog režanja pomirijo, ustavijo in že prekrijejo rumeno in črno votlino,
iz katere je vrelo, se zlagoma naberejo v kratko črto, da potem pljune v žer-
javico in pepel in potem nemara nekaj časa celo gleda, kako to cvrči in izginja.
Potem stiska žleze v stenah ustne votline za novo slino, in ko se mu pogled
še bolj ujame v medlo tlenje in se kar izgublja v njem in topi v žerjavici, po
kateri že raste sivkast pepel kot kakšen severni lišaj po severni strani dreves,
poteze po obrazu niso več tako kitasto strupene.
Najbolj se blešči podolgovata lobanja, ki jo obroblja ozek venec sivo
črnih las, ki pa so gosti kot kakšna živa meja in zelo -dolgi. Po temenu so
nabrane drobne kapljice, ki se ne združujejo, ostajajo vsaka zase, po dolgem
in ozkem obrazu pa se nabirajo v srage, ki so usmerjene v tenko črto urejenih,
spodrezanih brčic, ki so tako fine, kot da rastejo na kakšnem frizerskem in
gladkem ljubimcu. Vsi ti mali potočki torej ne grejo navpično navzdol, ampak
malo poševno proti zgornji žnabli, ki je izbočena bolj naprej kot spodnja in
kot brada in lica zgoraj, ki so od čelne kosti udrta v notranjost. Cela glava •
je ozka, kot z obeh strani malo stisnjena, in se mogoče celo zdi, da je bilo
vse to s strani in od spredaj stisnjeno v zadnji del lobanje, ki je izbočen, in
balonast in kjer so potem mali možgani. Desno rjavo oko je stisnjeno pod
obok desnega čela, ki vseeno štrli ven, pod grm košate obrvi in v gube kože,
ki sili od spodaj in od strani vanj, tako da ima nemara prostora samo za
majhno piko pogleda. Levo oko, ki mogoče raste naravnost iz id, pa zelo sije,
kot da tudi veke ni, in je obrv v ostrem loku potegnjena v drobno nagubano
čelo. Kakor da sploh ni 16. november 1969, ima kratka rokava, iz katerih se
potem suličasto poganjajo suhe kosti in kite vse do dolgih dlani in prstov,
ki so črno kosmati, da se nekatere dolge kocine nabirajo v mokre kupčke in
potem visijo navzdol. Vseeno pa ni mogoče videti, kako je to od zapestja
navzgor, ker grejo izpod temno modrih kratkih rokavov srajce dolgi in tesni
rokavi nekakšne sivoolivne spodnje majice in se oprijemljejo roke kot kakšna
druga koža. Nogi, ki nista več spodviti pod nazaj nagnjeno telo, da bi samo
kolena kot kakšna strelja štrlela proti odprtini peči, sta dolgi in ravno po-
loženi na star, temno rjav parket, na koncu pa se vzdigujeta navzgor dva
velika čevlja, ki sta visoka celo čez gležnje, malo pošvedrana in imata dolge
mastne vezalke, katerih konci so potem zviti tudi na tleh. Štrlita napeto na-
vzgor proti ostankom žerjavice in sta skupaj s tetivastima rokama tam zadaj
in levim očesom, ki sije s svojo svetlobo tam zgoraj, tisto, kar je najbolj
pričujoče. Kot da vmes, kakšnega mehkega života in drugih organov, sploh
nič ni. Od mlačne žerjavice pa ne prihajajo nobeni valovi svetlobe, kaj šele,
da bi plapolal kakšen ogenj, ki potem vse požira.
Cez čas se vendarle vzdigne, popravi predpasnik navzdol, se spet skloni
k vedru in odprtini, zgrabi lopatko kot s kakšnimi kleščami in nabira pepel
in ogorke v pločevinasto vedro. Upogiba se samo v križu, tako da so noge
kot dolge in ravne daljice in da samo široke kariraste hlače hlamudrajo okrog,
valovijo in delajo malo vetra tam spodaj. Ko pa je vedro skoraj polno, se še
bolj skloni, prime težka mala vratca in celo od blizu pogleda noter, kjer še
zmeraj malo žari, se nekaj obotavlja, kot da mogoče vse to še ni dobro, potem
pa odsekano pljune in že popolnoma zravnan z velikim in širokim čevjem
brcne vratca v zaprto lego, da se vsa peč zatrese in težki pod zamaje. Vendar
ne tako, kot da bi bil kakšen potresni sunek ali kot da bi tam spodaj pri
temeljih zgradbe kaj težko padlo ali zaropotalo kaj večtonskega na tla, da bi
potem tudi zemlja ob temeljih bobnela.
Iz tretje sobe, kjer pod vrati ni nobene črte rumene elektrike, prinese še
eno takšno pločevinasto vedro, ga postavi k prvemu in reče: »Pri treh vdovah.«
Z desno hrbtno dlanjo si gre trdo čez čelo, da se nemara že mrzle kaplje
razmažejo.
Iz manjšega prostora na koncu hodnika, kjer je še bolj temno, prinese
dolgo zeleno metlo. Na vrhu stopnišča, kjer je potem izhod tudi na verando,
jo stisne pod pazduho, zgrabi obe vedri in se z obteženim korakom spušča
po stopnicah navzdol, da praznine pod tekačem in pod deskami zatohlo bob-
nijo, ko se skozi majhna in prekrižana okenca na stopniščnih presledkih vali
poznodnevna svetloba, ki ostaja prilepljena na šipo, se samo s svojo sledjo
spušča do najbližje stopnice in se sploh ne razteza gor in dol, da bi osvetljevala
to pot, ki gre dol celo do vlažne in črne kleti in gor do najvišjih delovnih
prostorov. Sploh ni več takšne raztegljive in pršeče svetlobe, kot je lahko še
okrog 16. oktobra ob pol petih popoldne, ko v kakšnem dragem kraju rumeni,
pa še ne krhki listi jablan šumijo visoko zgoraj in frfotajo, da lomijo svetlo
in suho svetlobo v milijardo majhnih in ostrih svetlob, da tam daleč niti ni
mogoče videti jasnih obrisov sivih hribov, ampak so samo nekakšne vijoličaste
izbokline kot kakšni daljni oblaki in da tudi s tal žari ta moč zgodnje jeseni,
ki potem pošilja mir v žile in žleze človekove. Tudi ni tako, kot je lahko
16. oktobra celo eno uro pozneje, ko zraven svetle plasti dneva že stoji tudi
pokončna plast noči in se obe potem tudi malo prepletata, da dajeta barvo
pol šesti uri in še bolj izpostavljata živo rumeno barvo na listih treh murvinih
dreves tam bolj na desni strani, ko ni nobenega vetra več, niti tako počasnega
ne, da bi vsaj malo zavalovil barvo čisto rumenih listov tudi na sosednjo
škarpo, zid in lestev. Na vogalu zidu pa je že prižgana javna svetilka, navpično
molze denar iz ljudi.
Manager muzeja Ma-
dame Tussaud se trudi,
da bi se sporazumel z
Reolom. Pravi, da je ško-
da, ko Roel daje tej za-
devi takšno publiciteto.
Pravi tudi, da ve, da Roel
noče stati v vrsti vošče-
nih figur, da pa hoče Ma-
dame Tussaud pokloniti
nekaj pozornosti gibanju
in delovanju amsterdam-
skih palčkov.
RA
Londonska podzemna
revija OZ je pred sodi-
ščem, in to že drugič.
Kot OZ nastopajo na so-
dišču Richard Neville,
tudi avtor knjige Play Po-
wer (pregled gibanj v in-
ternacionalnem under-
groundu), Jim Anderson
in Fellix Dennis; vsi trije
so založniki OZ. Pred
kratkim so imeli fantje
težave zaradi tematske
nad njo je koničasti polmesec, malo bolj proti jugu težka Venera in zelo
verjetno nekaj komolcev desno od nje vsaj del nevidne Kasiopeje. Vsega tega
ni več, ker je že 16. november, ki vse požre in je treba prav tako kuriti kot
ob svečnici.
Ko že nekaj časa ni nobenega takšnega votlega bobnenja človekovih sto-
pinj, pride novo, ki je bolj težko in bolj topo in prihaja navzgor, dokler se
ne prikaže z dvema vedroma črnega premoga, s svetlo lobanjo, naglo sapo
in brez zelene metle pod pazduho. Na vrhu obstane. Niti si ne oddihuje,
ampak zadrži sapo v sebi in se nagne v globino hodnika z uhljema še bolj
naprej in z nagosto nagubanih čelom. Potem še zmeraj v takšni napeti drži
vendarle začne naglo dihati, domala vrže vedri ob tla in upognjen steče proti
koncu hodnika, kjer potem odpahne osma visoka vrata. Od tam je potem mo-
goče slišati ropotanje stolov in sikanje nekakšnih glasov, doTcler skoraj ne
pade ven Tilka v krilcu iz teksona in z goro razkuštranih las tam zgoraj. Koj
za njo so dolgi koraki bivšega brata Romualda in njegove kleščaste roke, ki
grabijo zrak in njeno sled v njem. Tako se sliši, kot da tudi pridušeno sikanje
za njenim hrbtom prihaja iz tega grabljenja ali celo izza črnih nohtov, ki se
ven in ven in hlastno stiskajo v pesti. Ko kot v poslednjem in odločilnem po-
skusu zamahne z vrha po njeni senci, reče: »Drhal požrešna!« In ko potem
Tilka brez vsakršnega odgovora, opletajoč z vsem vitkim telesom, ko ji tudi
krilaste roke hočejo v vse smeri hkrati, vendarle kot kakšna večerna veša
najde izhod proti stopnicam in oddrdra navzdol, da kar kmalu tudi spodnja
vrata zaloputnejo, bivši brat Romuald med obema vedroma črnega premoga
še kar malo, vendar pa pojenjujoče topota z nogama, da se mogoče sliši, kako
teče, in da bi se vzdigoval prah s tal, če ne bi bila parketna in namazana.
Ko prinese obe vedri k trajno goreči peči v prvi sobi, ki ima znotraj še
zmeraj zelo rdečo barvo kalorij, povleče zraven ogromen rumen fotelj, ki je
kot kakšna manjša hiša. Ko se scela in težko spusti vanj, položi desno nogo
na desno vedro, levo na črn kup v levem, z levo dolgo dlanjo si podpre dolgi
obraz, da grejo prsti čez nos v razprto oko, tako da gre pogled proti žerjavici
tam notri nemara ves razsekan in razpršen. Desna roka visi z desnega pove-
šenega ramena mimo polne stranske stene fotelja navzdol, da se upognjeni
črni prsti skoraj dotikajo tal. Tako je ves kot kakšen utrujen mislec ali kot
kakšen tak manjši vladar v temni dvorani, ko je skoraj že noč in je zunanje
delo sklenjeno. Ker je že skoraj zelo temno, se zdi, da je žerjavica tam notri
bolj svetla, iz nje gre rdeč sij, ki se dotika pogreznjene gole lobanje, potem
pa se nad njo razširi v pahljačo, ki se proti ozadju zmeraj bolj širi, dokler ne
zariše na zadnji steni razsežne ploskve, da postane stena motno rdeča in da
barva, ki je bila poprej na nji, kar zgine. Na sredini te ploskve pa je temna
senca petkrat povečanega fotelja z malo, poloblo izboklino zgoraj in z dvema
oglatima in koničastima izrastkoma na straneh. »Pri treh nunah,« reče v levo
dlan, da se potem desni izrastek tam na steni sunkovito zgane, vendar pa
potem ostane v isti legi kot poprej.
Pod pahljačo žarenja, ki gre poševno navzgor, je na sredini prostranega
uradnega prostora dolga zelena miza, ki je prekrita z zeleno plišasto, dolgolaso
tkanino. Vse naokrog je razpostavljenih še veliko takšnih rumenih foteljev,
ki so kot manjše hiše. Nad dolgo ploskvijo mize visi s stropa košat lestenec,
ki se ne maje, čeprav mora biti težek, ima veliko luči na železnem obodu,
ki pa ne svetijo, ker je stikalo ob vratih pritisnjeno na nič in navzgor, da
elektrika potem ne steče do malih žarnic. Tako je na motno zeleni ploskvi
mize samo motni odsev gornje poševne pahljače, da niti ni mogoče zaznati,
kaj da je vse položeno ali mogoče kar vrženo nanjo. Da pa nekaj je, da je
več malih, podolgovatih in dveh ali treh pokončnih reči, je mogoče sklepati
po različnih oblikah ali kepah bolj zgoščene teme, kot se razteza sicer po
površju mize. Tudi je nemara mogoče uganiti celo male in neostre sence, ki
grejo potem od teh snovi po mizi. So tudi štirje svetlejši pravokotniki svetlobe,
ki so tako ploskoviti, da od njih ne gre nobena senca in so kot vtisnjeni v dol-
golaso zeleno tkanino, na njih pa so potem spet temnejši kupčki ali pege
snovne teme. Na vseh štirih vogalih dolge mize se nekaj blešči, ima oster
blesk, kot je to prenekaterikrat pri gladki plemeniti kovini ali kakšnem
steklu, ki dobiva neznano odkod vsaj piko ali strelico lesketa, čeprav je vse
naokrog temni zrak. In ko vse tako je in ko je pahljača rdečih kalorij kot
vzidana v nasprotno podolžno steno, tam v kotu brni telefon. Ko že šestič
preneha in se sedmič sploh več ne oglasi in je domala nemogoče, da bi se,
ko je vmes poteklo že tolko mirnega časa, se zariše na rdeči steni velika dolga
senca, ki preplavi oglate obrise fotelja in je gibljiva in zmeraj manjša in
zmeraj manj ostra.
Desni prsti, črni od premoga in črnih kocin celo še na končnih členkih,
sežejo na srednjo motnosvetlo ploskev in zgrabijo nekaj mehkega in vlažnega.
Ko nesejo k ustom, pred njimi malo postojijo, pomaknejo bliže k odprtini
nosa in se šele potem z vsem, kar nosijo, pogreznejo v trizobo odprtino, ki
se naglo, ko prsti še niti prav niso zunaj, glasno zapre. Ko imajo žvekavke
tam zgoraj veliko dela, da se vse obrazne mišice pretresajo in spreminjajo
obliko obraza — ki poplesuje vse od oglato dratene do nerazpoznavno raz-
druzgane posebno v svojem spodnjem delu, kjer se brada tako pogreza v lo-
banjo, da ima potem preveč mogočega prostora za ven, v goltanec in prsi —
že grejo novi prsti tja čez, do nasprotnega roba mize, in zgrabijo nekaj brez-
šumnega. Tam zgoraj potem stresajo to v usta, in kot da se jih to vlažno
in kepasto oprjemlje, se celo med sabo pomencajo in potem podrsajo tudi
po spodnjih dlesnih. Ampak zelo naglo in nepočakano koj sežejo spet tja čez
in grabijo, da celo nekaj zašušti in vlažno zašumi. V rokah se blešči nekaj
svetlega, dolgega in mogoče čez in čez kovinskega. Obe roki potem to reč
neseta čisto pred oči, da je prav mogoče videti, da so prav nič počrnele
trizobe vilice. Potem samo desnica sune z njimi navzdol približno na sredini
mize, da topo zabobni, vendar obe reči, roka in vilice, sploh ne odskočita, se
ne odbijeta. Za nekaj časov ostaneta tam spodaj kot pogreznjeni in zabodeni
v nekaj mehkega in prebodljivega. Po teh časih pa obe neseta gor proti veli-
kemu lestencu in glavi, ki se zelo nagiba naprej, nekakšno težo zgneteno, ki
visi tudi malo navzdol raz roglje. Tam zgoraj potem poprime samo desnica,
da pride leva dlan kot skodelica ali krožniček pod svetlo orodje in sluzasto
nabodeno snov. Skloni se še bolj, da vse ujame, da ne gre nič po zlu. Čeljusti
se odpirajo in zapirajo. Ko so potem samo zaprte, samo še meljejo, da iz tega
mletja prihaja tudi hrsteč glas, ki je malo razmehčan z glasom pretakajoče se
sline, razprti roki in trizobe vilice pa so v zraku ob sencih, kot da čakajo. Vse
roke so potem brez orodja spodaj, hlastno brskajo kot po kakšnem kupu,
dokler zvonko ne zazvoni, kot to zna zazveneti dvoje takšnih stekel. — Čas
se razlomi, vse se umiri, roki sta lepo zloženi, ena zraven druge na ravni
dolgolasi površini zelene mize. Kot da je ves čas poprej tekel samo zaradi
te drobne pike na koncu časa, ko se v sebi vse izpolni, ko zvonko zazveni
dvoje stekel. Zdaj je namreč tako, da sta roki vzporedno položeni ena zraven
druge in nič več ne hlastata in nič več ne brskata, samo katerikrat se mirno,
brezgrajno skladno skleneta okoli male ovalne reči in jo zlagoma neseta malo
bolj nazaj proti naslonjaču rumenega fotelja, kjer je zelo podolgovata glava
sklonjena v goltanec in v ključnici. Nekakšen drug čas potem teče od tu naprej,
da je svetlobe tarn notri v peči zmeraj več, kot da je zunaj pričel vleči takšen
veter, ki potem naredi večji ogenj. Zato je tudi svetilnost pahljače, ki gre
poševno nad mizo, zmeraj večja in njeni valovi udarjajo tudi navpično navzdol,
na človeka in reči na nji. Zdaj je mogoče videti, da se lobanja še zmeraj sveti,
vendar nima nobenih potokov niti srag niti kapelj. Na velikem, belem slaščičar-
skem pladnju ni nobene rjave slaščice. Zelena, odmašena steklenica nima črne
etikete črnega merlota. Je rezina rženega kruha na skrajnem robu mize, da
krožnik visi že malo čez. Ni zelenih kumaric. Tam ob steklenici ni nobenih
kolesc zimske salame. Obložek nima podstavka ali krožnička. Ni majoneze. Ni
solnice. Gnjat nima barve. Zraven trizobih vilic ni nobenega noža. Ob steklenici
ni nobene mokre, temne pege, da bi se potem sušila. Ni belih žemelj. Levo oko
počasi zre čez, v steno, vendar ne sije in nima pike pogleda.
V peti sobi, iz katere se je še ob 17. uri kazala črta elektrike pod visokimi
rumenimi vrati, ki pa je zdaj temačna, dolgo stoji pred nizko pečjo v kotu
in gleda dol, vendar tako, kot da je visoko zgoraj in da je pod in vse tisto
na njem nizko spodaj. Tudi glave ne upogne. V rokah ima takšno dolgo greb-
Ijico, ki potem izbezava pepel. Ne visi pa z roko navzdol. Pest ob boku jo
trdo stiska, da je vodoravno naprej in štrli kot kakšna sulica. Mrakoba je
srednje gosta in celo za odtenek vijoličasta, kot da so tam zunaj, na nasprotnih
hišah, takšne barve in potem skozi dvoje visokih oken odsevajo sem noter
in barvajo zaprti zrak. Potem se zgane, najprej malo obotavljivo, potem pa
kar sunkovito in brcne v neko reč tam na tleh. Iz te reči potem ne pride noben
pravi glas ali zven, ki nastane katerikrat, ko trdi čevelj brcne v les ali v kaj
kovinskega ali v kaj steklenega ali v kaj zidanega ali v kaj kamnitega. Gor
do ušes pride mogoče samo nekakšen top vzduh, ki potem tudi brez vsakega
odmeva naglo ponikne v mrakobnem vijoličastem zraku. Še gleda navzdol, kot
da mogoče kaj misli ali čaka. Potem sunkovito odvrže grebljico tja na desno.
številke, ki je bih v celo-
ti posvečena homosek-
sualcem, tokratna zade-
va pa je posebna OZ-šte-
vilka za šolarje. Številka
je imela v Angliji veli-
kanski odziv, posebno
med šolarji. Obtožnica
bremeni Nevilla, Ander-
sona in Dennisa izdaja-
nja obscene literature.
Tožilcu pride posebno
prav fotografija učitelja,
ki masturbira, vendar pa
to najbrž ni edini greh.
Končna obtožba še ni bi-
la izrečena.
Peter Demianovich
Ouspensky
ouspe
nsky
ODLOMKI IZ KNJIGE
»THE PSYCHOLOGY
OF MAN'S POSSIBLE
EVOLUTION«*
trdo in napeto vzdigne obraz navzgor, v strop, da se obračavki glave in vratne
mišice zalesketajo v svoji desetkrat čezmerni napetosti in da se spodnja čeljust
razgali vse do dlesni in lepljive sline, spodaj pa z zaletom in vso močjo spet
sune v tisto reč. Ko je tako ves obraz še zmeraj razpet v strop, še brca in
rjove o mater božja, o jaz, o trpljenju in vlačenju gor in dol, o prekletem delu,
o času, ki ga ni, o drugih, o naslanjanju na šank, o kurbah, o nikoli tega uši-
vega konca, o vseh do preklete črvive smrti, o bandi, o huliganih in vse o nji-
hovih nesramnih, našpičenih, smrdljivih, idiotskih, joškatih, o nikoli zadosti
prefukanih, o kurjenje, ki vse požira, o letih, o prekletem kurjenju in garanju
ki da sicer ugasne. Ko rjove, še in še brca in krili z rokami. Potem pa, ko vse
to že pojenjuje, čeprav se po glasnosti lahko zdi, kot da narašča, kot da je
tista nepremakljiva zgornja meja še daleč, v svoji ihtavi naglici pobere greb-
Ijico, zamahne z njo in tudi z drugo roko že tam pri vratih proti globini celega
visokega prostora, se požene ven in strašno zaloputne vrata za sabo. Ko je
še v zaletu, v takšnem razvnetem in nabreklem času za naprej, se mahoma
ustavi in strmo požene očesi in uhlja vzdolž hodnika proti verandi in vrhu
stopnišča. V donečem odmevu zaloputnjenih vrat je mogoče slišati noge, ki
tečejo tja proti izhodu in v gostem mraku, ki ga ne seka nobena elektrika, je
mogoče zaznati nekakšno gibčno in umo senco, ki teče tja proti izhodu. Bivši
brat Romuald zdaj skoraj spuščeno vdahne, prikima in se zareži, da ta strup,
ki pride potem ven iz pljuč kot kakšna metla, odpahne mimo ozračje tam ob
verandi na vrhu stopnišča.
V sedmi sobi — kjer je tudi temno in ni odprto nobeno okno, da bi bil
kakšen prepih ali da bi potem prihajal noter val zvokov s stare Konjske ulice,
ki je tam spodaj in je tako nabrekla od glasov in različnih gibanj naglega
srednjega sloja — kar z nogo odpahne vrata, gre premočrtno in z dolgim ko-
rakom v kot, kjer je peč, spusti na tla vedro in grebljico, da nekaj kosov
velenjskega premoga odskoči po tleh. Domala presenečeno reče: »Ja, ta je pa
oljnata.« Potem nese roko na usta in tenke brke, kot da lovi kakšno misel,
in se ozira. Cez čas se napoti k veliki mizi pri oknih. Od blizu pogleda na
veliko pisalno mizo, gre na drugo stran in se spusti v široki stol z naslonki.
Skloni se navzdol, in tja, kamor nemara pozorno gleda, prinese tudi vse prste,
da grejo potem spod in vlečejo ven in se naprezajo, vendar se nič ne odpre.
Samo vezi ali pa mogoče kar deske, ki sestavljajo mizo, malo zaškripljejo.
Potem naglo preskuša predale vse do tal, dokler se najnižji ne odpre. Ven
potegne čevlje, si jih nese k očem in jih obrača, da nemara vidi z vseh strani.
Oslini prst in potegne z njim po lakasti kapici, da se zasveti, in lahko celo vidi,
kako to gladko usnje prav nič ne vpija vlage, kako vse odbija, in je celo v tem
novembrskem mraku, ki vse požira, kaj lahko zaznati, kako neporozno je.
Ko se zareži, da sikne tudi, malo sline mimo treh rumenih zob, in se prvi hip
tudi požene nazaj v naslonjalo, položi oba čevlja na tla, sezuje svoje visoko
in oglato obuvalo in si natakne te, skoraj nove, spredaj prekrite s črno lakasto
kapico, ki se potem, celo tam spodaj v še večji temi pod mizo še kar lesketajo.
Dolgo desnico v oprijetem sivozelenem in najbrž toplem rokavu vzdigne zla-
goma visoko gor, potem pa udari po ploskvi mize, da nekatere manjše reči
na njej kar odskočijo. Obrvi se izbočijo navzgor in oči grejo strmo v prostor
nasproti mize, kjer je manjša klubska mizica in ob njej navaden lesen stol.
Potem še zmeraj gleda tja, celo malo odpre usta in se nagne bolj tja in naprej,
kot da posluša kakšne glasove, ki naj bi prihajali tam z navadnega stola, in
čez čas udari tudi z levico. Ampak zdaj ne gleda več tja, marveč se ves obraz
sunkovito spusti dol, k tenkim prsim, začetku trebuha in robu mize, kjer je
potem srednji predal. Mogoče je bilo pod ploskovitim udarcem roke slišati
tam spodaj tudi kakšen drug pok, pok peresa ali napete kovine. Z obema
rokama seže spod, in zdaj s skoraj brezšumno in drsečo lahkoto izvleče predal,
da lahko od blizu in več časov zre v njegovo notranjost. Nekakšno svetlo
mapo položi predse na mizo, jo odpre, da zašumi papir in se spet strmo s po-
gledom vrne v prostor pred seboj, kjer je mala miza in navaden stol, ki je
obrnjen sem, proti veliki in višji pisalni mizi. Potem se nagne bolj naprej in
zasuče tudi obraz proti oknom, da je školjka desnega uhlja naravnana na-
ravnost proti mali in nižji mizi in lesenemu stolu za njo. Potem odkimava, in
ko bolj odrezano odkima, vrne obraz spet sem, k obema mizama in reče v ta
nepomični zrak o ja, o seveda, o še kaj in te reči. Tudi si prične čez hip ali
dva prikimavati in gre z desnico v mehki sprednji vrat, pod Adamovo jabolko,
in izvija ven dolge vratne mišice in obračavki, kot da je tam kakšna zadrgnjena
kravata temno modre barve z belimi pikami, ne pa kar siva hodnična srajca
celo brez ovratnika. Cez čas zamahne z roko in se spet nagne v predal —
V'katerem potem nekatere reči šumijo in celo malo ropotajo. Dve mali in svetli
reči sta potem na mizi ob mapi kot dva zlata manšetna gumba. Napravica
z lesenim podstavkom, ki jo roke prinesejo k knjižni opori ob desnem robu
mize, je kot kakšen manjši barometer. Nekaj z vzvodi in šipicami je takšno,
kot da bi bila očala. Ko pride na dan tudi trdi in zaobljeni tok, je nemara
vse jasno, da lahko vsaj za hip vse opusti in si natakne očala globoko na nos
in kot mimogrede pogleda tja čez, kjer je manjša miza s stolom. Manjša in
podolgovata škatla je nesorazmerno težka. Ko jo odpre in gleda noter, je tako,
kot da bi bila v njeni notranjosti cela kolekcija ronsonov iz Anglije. Porine
jo k namizni svetilki tam na koncu. S šopom papirjev, kot da bi bila kakšna
pisma, in z enim večjim papirjem, kot da bi bilo kakšno večje pismo, potem
pomaha tja v prostor pred seboj. Nekaj okroglega, iz česar visi nekakšen
obesek, zasuče proti oknu in potegne v višini pogleda tudi nekaj, kot da bi
bilo notri zvito pero metra. Tri male škatlice, ki imajo velikost kot škatlice
igralnih kart, dolgo ogleduje, jih nato vrže spet noter, zmečlje tudi vse druge
reči noter in zasune predal.
Kot na hoduljah visoko nad tlemi in zaletavo naglo se napoti v visoko
šesto sobo, ki ima peč prav ob oknih na širšo, glasnejšo Prešernovo ulico tam
spodaj, v kateri se tarejo razni sloji — čeprav nazadnje ostane spet samo ma-
sivni srednji sloj, ki vse požre in pomendra — in pokajo in cvilijo prebiti
mehurji, da so potem nekatere roke v zraku. Nosi dvoje praznih veder, ki
jih vrže ob peči na tla, da vse zaropota, da tudi ročaja potem naredita še en
pločevinast pok, ko še enkrat udarita dol. Peč je Emo in mrzla. Spredaj je
skoraj rumena kot visoka vrata pri vhodu, na vrhu pa kovinsko rjava. Obe
barvi sta gotovo vžgani, ker sicer pokata in se luščita. Sipica spredaj je temna
in mrzla, in na vrhu ali kje na strani ni nobene posode z vodo, da bi potem
vlažila zrak, ko se zgreje. Za težko taljivo šipico je siv pepel brez vsakršnega
tlenja spodaj ali motno rdeče barve, tako da ga celo z rokama lahko grabi
v nagnjeno vedro spodaj pod vratci. Ko ga odnese tja nekam zad v temo tem-
nega hodnika, se vrne z enim vedrom drobnih polen in z enim zvrhano polnim
velenjskega premoga. Ko tako nese — niti malo upognjen naprej — se sveti
tam zgoraj na lobanji nekaj kapelj, zadaj pa čez hlače visi siva srajca in malo
plapola kot kakšna zastava. Koš za smeti prime za robova in ga tam ob peči
povezne. Tudi z roko udari po dnu, da šibje malo zaškriplje. In pogleda od
strani skozi špranje. Potem ga spet vzdigne — prsi se zlomljeno in samo s ko-
nicami in končnimi členki oglato oklepajo kite tesno spletenega šibja na robu,
da črne kocine posebno s prvih členkov naježeno štrlijo v mrak in proti pepelu
tam za odprtimi vratci — in nekajkrat butne z njim ob peč, da padeta ven
dve kepi ali oglati žogi zmečkanega papirja. Ko tako košara sploh ni prazna,
jo postavi na rob mize in z rokama trga ven različne papirje, ki so natlačeni
in stisnjeni, kot da je bila delovna stiskalnica v preteklem, dopoldanskem času
zelo večtonska. Ves ta kup tudi raznobarvnih, različno težkih in na različne
načine zmečkanih papirjev s črkami in nekaterimi žigi vred je potem tam
notri v mrzli peči namesto poprejšnjega pepela. Povrh pridejo mala polena,
ki so zložena v malo bukovo piramido. Vžigalica naredi v hipu iz papirja
potem takšen velik ogenj, da sence zaplešejo in da se po zidovih vse premika
in pretaka in da svetloba, ko gre iz peči na stene, kot mimogrede osvetli tudi
reči v prostoru, da se marsikaj lahko vidi, če se oko že razprši in zažene počez
in v globino. Tako se malo odmakne, ko je še zmeraj obrnjen tja, da lahko
vidi ogenj, ne pa odseve, in se še zmeraj malo odmika, ko zadene ob drugo
mizo. Roko zadaj položi na rob in jo potem tipaje pomika proti sredini, ko
še zmeraj gleda ogenj, ki tam spredaj prasketa navzgor in hrupno požira
mrakobni zrak, dokler prsti ne zadenejo ob sivo glineno vazo, da nemara
mora pustiti papirje in ogenj kar tam in se nagniti ali vsaj pogledati sem dol.
Potem gre z obema rokama tipaje in skoraj občutljivo po žgani glini navzgor,
kjer poganja ven svetla in razcvetela vrtnica s temno zelenimi, mesnatimi listi.
Ko jo potegne ven in jo nese navzgor, da kapljajo kaplje po podkladi in potem
po gladkem lesu glasno kot iz kakšne težke vode, že obrne hrbet in sivo srajco,
ki visi zadaj čez široke hlače, papirnatemu ognju, ki s svojimi zublji celo na-
rašča. Zdaj nemara lahko vidi, kako tenko rumena je in kako so listki raz-
cveteni in narazen, da je cvet samo še malo, samo še v sredini v krogli, vsi
drugi cvetni listi, vsi naokrog pa se raztezajo narazen in se domala vihajo
navzdol. Z mokrima rokama, kot da mogoče ni nobenih trnov na dolgem ste-
belcu in na tankih pecljih stranskih listov, jo zgrabi, v pest oklene čisto zgornji
del stebelca, in drugi, daljši del mokro odlomi in odtrga. Potem si cvet s krat-
kim pecljem zatakne v grobo volno brezrokavnika na levih prsih. Ko si ga
Govorili bomo o psi-
hologiji. Opozarjamo vas
že prav na začetku, da
to ne bo v nobeni zvezi
s tem, kar si danes pred-
stavljamo ob izrazu psi-
hologija. Ta veda je iz-
gubila vse vezi s svojim
izvorom in prvotnim po-
menom. Psihologija je
najstarejša znanost in
lahko trdimo, da je tudi
pozabljena znanost. Ti-
potem tudi naravna v zelo navpično lego, se spet obrne proti peči in lahko
vidi, kako je zdaj papir ves v pepelu, samo na nekaterih mestih je še mogoče
videti kakšno črtico tlenja ah ostanka plamena, mala piramida zgoraj pa se
niti ne smodi niti ne kadi. Zelo nestrpno in mogoče celo jezno se požene ven,
izgine v mali niši zraven arhiva, in se hip nato spet pokaže zunaj z zeleno
steklenico, ki je zamašena z dolgim plutovinastim zamaškom. Oba — človek
in steklenica — kar zletita tja noter, kjer potem bivši brat Romuald zlije
ogromno steklenice tja noter, da se sliši celo klokotanje in namakanje male
piramide v notranjosti. Siva hodnična srajca je zdaj tudi na trebuhu zunaj,
venec las na robu lobanje se zdi razpršen tudi po temenu, in mogoče v kakš-
nem besu ali pa mogoče samo v nagli, nepočakani vnemi zdaj žarita obe očesi,
tudi desno, skoraj venomer domala prekrito in stisnjeno. Roki v tesnem oklepu
zimske maje kar švigata naprej in nazaj, ko delata te reči, ko se potem oglasi
vžigalica in potem iskra malega žvepla in potem ogenj in potem grozno velik
plamen, ki butne grozno ven, da je potem vse to ena sama velika svetloba,
da tudi zasmrdi po žveplu in bencinu. S črnima rokama na počrneli glavi se
zapodi ven in tuli. Ko si menca tam zunaj obraz, cepeta in potem kriči o več
rečeh hkrati, in ko si otira črno skorjo z obraza in lobanje in je malo celo
kot kakšen človek iz kakšne Kopajkošare, mogoče prvi hip niti ne vidi, da
sta tam — na malo svetlejšem vrhu stopnišča, ki dobiva več večerne in no-
vembrske svetlobe, kot jo ima ves podolžni hodnik, skozi odprta vrata verande
— dve pokončni senci, ki tam stojita in včasih vzdigujeta po eno roko in si
mogoče ne upata naprej. Malo pozneje, čez nekaj hipov, se mogoče zazdi, da
se skozi manj naglo cepetanje in bolj nesklenjeno kričanje vendarle tam
ustavlja, kot da se zlagoma lepi na kakšno magnetno piko. Tako mogoče vidi,
kako sta tam neodločna Tilka v rjavem krilcu iz teksona in velika in oranžna
Magda iz Bitenj, ki ima najbolj vitke gležnje na vsej zemlji in stoji z njimi
malo ven spodvito, bolj na zunanjem robu stopala kot kakšna zablodela
Indijanka. Obrnjeni sta sem in katerikrat pokažeta s prsti po zraku kot s prsti
po pisalnem stroju tja proti koncu hodnika, kjer so potem sobe s pisalnimi
stroji. Za njunima nestrumnima hrbtoma so vrata verande odprta in skoznje
prihaja rahli val novembrskega večera, nad njim, pod njim in v njem samem
pa se širi in bobni pogubni, napeti in visoki val Belle Belinde, da je tam od
zadaj mogoče kot kakšen njun nosilni steber.
Ivo Svetina:
VROČA INTIMA
SVETIH
SLOVENSKIH
SLOVARJEV
ženska je knjiga najlepših slovenskih besed
stran najfinejšega perila ob vznožju poletnega rožnika
potopljena družbenoekonomska formacija kupuje kosmate sužnje
nadarjene sinove vodovodnih kontinentov kenijske planote
geografija poljublja golega kolumbusa ki spi v naročju drogiranih
indijcev svilene vrvi morskih deklic klepetajo v kubanskem sladkorju
krilca in luske spretnih parketarjev bratrancev nitrata frfotajo
v majskem slapu klorofilskih kresnic ki tehtajo vreče časa vagone čaja
balone kave rakete cimeta
10
v trebuhu ženske pletem planet novinarstva lovstva junaštva
ljubica je nosilka stanovanjske pravice osamljenih orgazmov
nadstropje buržoaznodemokratične revolucije omamlja delovne ljudi
v akvarijih cvetnih kanalov devetega planeta stojim s stisnjenimi zobmi
grizljam dialektično nasprotje debele čutnosti izseljenci se vračajo
v kamen stisnjeni v letalih ob govejih glavah sanjamo
sanjamo da smo sámi somi v državni ribogojnici na jezu svinčene
čeljusti kjer voda zlati v vodnarjevih otrocih
pašnik spi odet v kravje parklje špika ga v spanju panja
ob reki predstavnici pekovske avantgarde
kadarkoli zapojem o srebrnih vezalkah medzvezdnih poletov
se prebude mehki medvedi in težke mačke lokomotive se napno
in poletje zavre v blejskem lavorju polja so polna zamaškov apna
prstenih semen obnemoglih srednjeveških zidarjev
ob plimi božjih hramov poštirkanih nevest pijanslïïh prelesti
dom je dvom kdor stopi vanj je moj
do kolen zakopljem žito slovenskih pokrajin v juniju je večer
lep ko polikan robec nebesnih pojavov oblaki polni vrčki piva
prelep je ta naš svet
arhitektura bolnišnic vojašnic kohzejev in fondovih blokov
je nespametna nečednost avanturističnih popotnikov samcev
kihotov španskih samic fašistične žabčnosti
prospekti nočnih lokalov molčijo o oplojevalnih organih
prihaja sezona mlečnih dojk stožčastih radosti bele kože
strast in opomin zdravi prehrani najine simbioze
naga se dvigaš kot atomska gobica nežnosti nad fotografijo osamljenosti
rasteš iz rjuh na ozadje usnjenega okna še mehkejša
tvoj profil me goni v budnost zaspanost tvojega telesa govori
na kongresu dermatologov nisi samo žeja
tvoja stegna so neizmerno več kot vsa zgodovina človeštva
s posebnim poudarkom na umetniškem ustvarjanju
prezlata dlaka diha v ledja preživalsko se me okleneš
nikdar nikoli ne boš v mèni s svojimi prsi boš preživela
prvega medplanetarnega cesarja vsako jutro znova se boš nagnila
k mojim očem in kiparstvo antike bo zardelo višja si
ko kilimandžaro več mesa je v tebi več pripravljenosti na orgazem
kot v vseh vulkanih mlečne ceste
stegnjena žival ob meni si živa reklama umitega telesa
vrženega ljubezni gledam sledove praskupnosti na tebi torto dlake
do naveličanja in še čez do lomljenja hrbtenice cefranja živcev
trzanja hrzanja ko bo teklo vse iz naju celi narodi otrok
sir-darje amu-darje življenja lijejo iz nekaj dekagramskih organov
in pridejo termiti požro misel zapre se slikanica življenja
sluzasto življenje vkoraka
že slišim lepljivo govorico pobitih zatrtih plemen že se
oglašajo zvočniki krvave izgube ljubezenske rokoborbe
sproži se petelin nekje v temnopoltem kraju človekove notranjosti
zaprasketa kri v slečeni koži in plamen objame ljubeči penis
ležiš na boku kot nežna plemenitost molčiš o zvezdah in potovanju
nanje zlatiš posteljo s hrbtom tiskaš svilotiske neviđene pokrajine
brezzvočnega planeta dojiš tepih barva tvojih bradavic zavesa polinezijskih
otokov nikdar obiskanih oblakov držim velikost tvojih dojk z bombniki
poljubov se spušča nanje vojska brade steklena žuželka
v tvojem popku sem neseš me k ustom
v tvojih rokah ležim živost živega okupatorja smrti dišeče pomladna
apokalipsa vsi pesniki prisluhnejo tvojemu kriku
junij je mesec antropomorfizacije božanstev vkuhavanje plastičnih
carstev v oblakih trudni in obremenjeni destiliramo razglednice
posmrtnega življenja
nočne parke škropim z ruskim čajem
valvazor pije že drugo skodelico in končuje z
orisom administrativnega socializma
dan oblači perilo v travah leži slepo ljudstvo
soče let so psihologijo
prekrivali z imeni kot fi-
lozofija (npr. vse oblike
Yoge v Indiji), religija,
metafizika (Sufi nauki,
zbirka Philokalia v zgod-
njem krščanstvu), celo
umetnost (gotske kate-
drale).
Poudariti moramo, da
delimo vse psihološke si-
steme in doktrine v dve
temeljni kategoriji:
1.	Sistemi, ki človeka
proučujejo takega kot je
oz. kot si ga predstavlja-
jo. Sem spada tako ime-
novana moderna, »znan-
stvena« psihologija.
2.	Sistemi, ki prouču-
jejo človeka s stališča,
kaj lahko postane, torej
s stališča možnega razvo-
ja. Prav ti sistemi so pr-
votni, najstarejši in samo
ti lahko razložijo izgub-
ljeni izvor in pomen psi-
hologije.
Naša temeljna misel
je, da človek ni dokonč-
no izoblikovano bitje.
Narava ga razvije samo
do neke določene stop-
nje, nato pa je prepuščen
svojim lastnim naporom
in zmožnostim. Razvoj
človeka nam torej pome-
ni razvoj nekih določenih
notranjih kvalitet, ki se
ne razvijejo avtomatično
same po sebi. Prva nuj-
nost za razvoj je stalno
prisotna, močna volja po
spremembi. Da bi lahko
izoblikovali nove sposob-
nosti in moči, ki jih za-
enkrat še nimamo, mo-
ramo najprej uočiti dej-
stvo, da jih v resnici še
nimamo, čeprav jih pri-
pisujemo samim sebi in
si domišljamo, da jih
znamo uporabljati in ob-
vladovati.
veliko pravice je na tem svetu samo utrudljiva je
11
Človek ne pozna sa-
mega sebe: ne pozna
svoje omejenosti in svo-
jih možnosti. Predvsem
ne spozna, da je stroj. Ne
ve, da ne zmore neodvis-
nih gibov, da je njegovo
delovanje rezultat zuna-
njih vplivov. Je le avto-
mat z določeno spomin-
sko in izkušenjsko prtlja-
go ter določeno količino
rezervne energije. Razu-
meti moramo, da človek
ne more ničesar storiti.
Vse, kar misli, da naredi,
se le zgodi. Človek je po-
seben stroj, ki v določe-
nih okoliščinah in ob
pravi terapiji lahko spo-
zna, da je stroj, in šele
to spoznanje ga pripelje
do stopnje, ko bo poiskal
poti, da bi prenehal biti
stroj.
Človek nima perma-
nentnega in nespremen-
ljivega jaz-a, je torej v
vsakem trenutku druga-
čen. Iluzija enovitosti je
v zvezi z enim samim
fizičnim telesom, enim
imenom in z velikim šte-
vilom mehanskih navad,
ki so bile vsajene vanj z
vzgojo ali dosežene z
imitiranjem. Vsi ti različ-
ni jazi med seboj niso
povezani in koordinira-
ni; vsak predstavlja v
določenem trenutku sa-
mo majhen delček naših
»možganov«, »duha« ali
»razuma«, vendar vsak
nastopa v imenu celote.
Cilj naših prizadevanj je
torej zmožnost delova-
nja, individualnost, eno-
vitost, permanentni ego.
Zavest in Volja.
Najprej moramo raz-
čistiti pojem zavesti: na-
vadno nam pomeni isto
kot inteligenca ali aktiv-
dvigajo se pogorja jutranjih onanistov rastejo
iz bombažnega razstreljiva navzgor
mirijada celic osebne sreče in humanosti
vstaja vdani stric Vladimir z odmrlo državo med zobmi
in pokalice prepevajo svinjske psalme zloglasnežem v prihod
in srečno vrnitev prepuščen surovosti dimelj v katerih tabori
vsa navlaka romantike koračnica osvežilne pijače
opoldanska eksplozija pisanja
v peklu urarjev se navija besnilo srednjeevropskega časa
marljivi Švicarji skrbijo za avtentično razlago zakona
umrljivosti poletnih čebel ki v šestih tednih porabijo vse gorivo
in morajo pristati na beli pisti surovega masla
tej dialektiki na čast zapojem in odletim v reklamni spolni akt
daleč od daleč z daljico v pesti in s kapo v junijskem nebu
ponavljam izbrana poglavja nemške kmečke vojne
prozorna tekočina sladkorja defile ženskosti hotene nežnosti
kozmetike pretiranega izločanja fevdalci se pasejo v albumih
osemurnega delavnika v akvarijih krmim kraljevske grbe
kamnite rože telečje cvetje princes
jehovec me obiskuje v nedeljo popoldne
iz gromozanske svinjske aktovke mi govore govore
da hodijo mravlje že na pašo da pegasti judje grme po frizerskih
salonih gori med ozonskimi oblaki z razparanimi plašči
v ognjenih desnicah že prihajajo lokomotive z juga občutljivost jemlje
v območju nebesne sopare pod seboj meljejo meljejo mlade medicinke
daljne alžirke hčere svilenih pelikanov grobov vrtnarje
popiljena misel na smrt leži v vodi ogledala izpraznjena podoba
socialne revolucije dvigajoč zastavo komarjev v porcelanastem jutru
nedelje najdaljših dni kolesa in kladiva odpirajo sanjavo spanje
poboža me mama dvokolo v češnjevem cvetu abecede rabarbare
krhljev in visoke mivke macesnov tako debela je moja mladost
v četrtem delu katrana kristalizirajo nevidne krastače
ljubljahica se trikrat izprazni v kosmato kodeljevo poljubljajo
mi pobrito glavo tobačnih polj klanci dvigujejo vso radost
sušnih pokrajin odlepljen se zlijem iz desnega v levo oko
solza nuklearnega olja gumiranega popka avtomobilskih nesreč
sveti večer pozna premalo svet preveč besed opic ki beži iz kloak
oceanov mastno zapoka prst spiasi in napihne lačni svod
zvok pojé košček zraka v gobce sitnih tapet
v vodenem bobnu nastajaš z ropotom obrobljena s folkloro
pisanih hišic v predverju konca odpiram te ljubezen mrtvo
steklo je konec muhe moje popotovanje skozi živo zraka
že pol ure tečem vase štiriindvajset ur vodim anatomijo
obraz je radirka brigada pisalnega orodja nekaj kilometrov
severovzhodno od glavnega mesta gojim sadje sanje
jem številčnice za ponovno smrt barbarskih plemen
iz madžarske gore jahajo mahajo z latinskimi vadnicami
brez dežja so tvoje frizure grmade astronomije visoko
med konjušnicami drogerijskih misli težke vreče cementa
stotisoč cvetov glicinije cevi in elektrarne v zobeh
spiralasti mikrobi indijanskih deklic na vzhodni obali
smrt Špancev nečistost bojnih tempera barv vodotesne glave
vsaka njiva ima svojega hudiča orača na stotem metru selotejpa
sedi enooka vizija francoza maščoba kovine medenica radiatorja
ansambli rib v gozdovih grozdja gradovi plavega jadrana
žensko krvavenje je stikalo junija v stekleni piščalki rase zvok
iz peške dajmo slino debelim belcem arhitipom humanizma
slika iz štiriinpedesetega lepim ti jo v naročje zvitih las
spiš v vrtnicah pod gradom z glavo naslonjeno v tiktakanje
njihove rasti potomka rabljev potonik duhovi speštanih hroščev
zažganega letečega mrčesa lepa si ker te nisem videl gole
dvigujeva se k stopinjam griča poljubljava pubertetno poletje
na vrtu zlate zelenjave zlomiš les v znamenje tihega dogovora
brez konj in balkonov bo najina ljubezen v mesto prihaja svetloba
z zastavami zemlja bo v tonah rodila to sezono in veliko srečnih kopalcev
12
ali si res iz stekla ljubezni ki je barva mojega telesa
suhi opijatski levi hočejo mojo prebivajo svileno v strelah
v kamenju reke nabiram tvoje telo zbiram vodo neznanega jezika
veliko njenega govorjenja vnebovzetja poletne sopare
nočna stekla me vzamejo vase stiskalnica terase in modrega žameta
levo od amerikanca grem od noči in jo jem privežem te na palčko kadila
zeleni jasmin odganja žrece sperme rojena s svobodo pobožaš
grbavca in njegovih šest spevov argentinska oseka prepeva
v vozlu kravate dolžina voska sprejema odtise povrhnjice cveta
jebemti je sladka voda pribežališče utrujenega ognja žveplo rdeče glave
uživaški praskač počivam v zonah hipertrofiranosti parkov
potopljenih v ultramarin noč cveti na dnu v obliki trosovk postelje
s spečimi plavajo v drevoredu rdečih kostanjev mesta ki ga preskočim
v diagonali tranzita iščem napisa ... da ne stopiš v prazno ...
med zlato opero in plastičnimi ribami legajo velika ušesa k počitku
pobožam kristusove nohte osuši se zemlja v beguncih ubežnega kralja
na vrtu med delavci tetoviranimi kratkohlačnimi kolesarji zagorelimi
možaki kačje balile zelenih magirusov bronasti bifejarji njihov hamlet
nosim nove sandale in umre brez umite ženske sinjih dojk
nevrastenične generacije junijski večeri zamešani med tarok karte
na vrtu med rogovsko ekipo proletarcev
zelena protoplazma prisluškuje ljubezni vabljive drže enajst ur
dim mečka moje besede saj si moja končno je počil mehur junija
zdrsnila si po moji roki v naročje stegnjena mehka s prsmi osvoboditve
v starem tlaku brenči tvoja majhna noga moj sladoled ljubezni bo počival
v tvojih ustih tako lepa je najina lepa ljubezen
beli zamorci v mesnatih vrtovih debeli zaljubljenci živčni želodci
steze h gradu petiindvajsetletne potonike klop je cesar sredi dojk
roka med stegni prestrašen Slovenec v zgodovini julijska favna in flora
prekrivata tvojo velikost ki bo moja bodoča žena rodila
dolgolasega otroka penis ni preprost telovadec prvak ponjave
ta velika ljubezen pušča sled izogiba se hrane
delavna afrodita se vzpenja iz smetane kopanja mistični otroci
glagolov in samostalnikov zapuščajo vzgojnovarstvene ustanove
tri sonca na nebu poletje v večeru rodi seno kranjske vedute
sanjam v vodi z limbarske gore moji spomini počivajo v živem srebru
starost preživelega prvo tresenje hrbtenice otroška misel o otroku
v popitem pivu je tudi nekaj umite besede zasede nastavljene zmede
julij ima štiri nedelje in vsaka od njih ima po en topel večer
zeleno listje skrije nebo v vsaki lučki skrita dolžina noči razkrije
skrivnost strnjene krvi v tvojem trebuhu ko zima pade v poletje
zamenjam stil oblačenja na poti iz dobro obveščenih krogov
ah ti beli grški mercedesi
Franci Zagoričnik:
BISTVENI
UDAREC
nost duha. V resnici je
zavest posebna vrsta za-
vesti v človeku, je zavest
o samem sebi, o tem kdo
in kje si, o tem kaj véS
in kaj ne veš . ..
Zavest se dogaja na
več nivojih:
1. spanje; 2. stanje
prebujanja; 3. samozave-
danje; 4. objektivna za-
vest.
Večina ljudi nas živi
na stopnji spanja in na
stopnji stanja prebuja-
nja. Stopnjo samozave-
danja dosežemo samo v
trenutkih prebliskov, če-
prav si jo pripisujemo.
Taki kot smo, stopnje
objektiA'nega zavedanja
sploh ne dosežemo.
Osnovno je, da razume-
mo, da človek lahko s
pravilnimi napori in me-
todami doseže kontrolo
nad zavedanjem in da
lahko postane samozave-
den. Da bi dosegli vse to,
moramo poznati samega
sebe, torej preučevati se-
be, spoznati človeški
stroj. Ta stroj ima 7
funkcij :
1.	mišljenje (intelekt)
2.	čutenje (emocije)
3.	instinktivnost (vse
notranje delovanje orga-
nizma)
4.	gibanje (vse zuna-
nje delovanje organizma,
gibanje v prostoru itd.)
5.	seks (funkcija žen-
skega in moškega princi-
pa v vseh njunih manife-
stacijah)
Poleg teh poznamo še
dve funkciji, za kateri
nimamo imena v navad-
nem jeziku in ki se po-
javljata samo na višjih
stopnjah zavesti.
6.	višje čutenje
7.	višja miselna funk-
13
cija.
Pogoj za kakršenkoli
razvoj je samoopazova-
nje. Tradicionalno misli-
mo, da poznati sebe po-
meni poznati naše poseb-
nosti, želje, okuse, zmož-
nosti in namene, ko to v
resnici pomeni poznati
sebe kot stroj, torej pre-
učevati dele tega stroja,
njih funkcije, pogoje pod
katerimi delujejo itd.
Spoznati moramo nega-
tivna delovanja človeške-
ga stroja, kot so:
1.	Laž, ki je neizogib-
na v mehanskem življe-
nju. S stališča psihologije
laž pomeni suvereno go-
vorenje o stvareh, ki jih
človek ne pozna in jih
tudi ne more poznati.
2.	Imaginacija. Človek
laže samemu sebi; si ne-
kaj predstavlja, da bi si
ugodil, in začne temu
verjeti.
3.	Negativne emocije.
To so emocije in depre-
sivnosti: samopomilova-
nje, jeza, sumničenje,
strah, dolgčas, razburje-
nost, nevera, ljubosumje
itd. Te emocije sprejema-
mo kot nekaj naravnega
in nujnega; imenujemo
jih celo odkritosrčnost.
4.	Govorjenje ~ stalno
blebetanje kjerkoli in ka-
darkoli.
Ob preučevanju no-
vih možnosti človekove-
ga razvoja moramo po-
udariti zlasti to, da mora
človek istočasno razvija-
ti dvoje: poznavanje in
bivanje. Ne ločimo po-
znavanja od bivanja;
prav tako ne poznamo
relativnosti bivanja, ob-
stoja različnih stopenj
bivanja in nujnost razvo-
ja bivanja, ki je ločeno
MOJSTRA
AN'ANA
Nič, reče. Ena, dve, tri, štiri, pet, zapišem. Šest in tako naprej. Kaj pa, če
bi se odločil drugače? Tudi v katerem drugem primeru bi se dalo, na drugačen
način. Da, tudi tisto bi se potem nadaljevalo v neskončnost. A na noben način
se ne odpre prostor. Na ta način se nič ne odpre in tudi, če bi se! Kakšna ne-
skončnost, kakšna odprtost! Ce pa je vse to neprehodno! 2e zavest se ustavlja.
Zatika se ob stvari, ob zidove. Ne pride skozi. Ce pa bi se odločil za prebira-
nje samih stvari! To bi bilo bolje. Štel bi: to, to, to in to in to in to. To bi bilo
res nekaj. Ampak v glavi imam trdo skalo, ki ves čas vleče navzdol. Kaj vse bi
prenesel papir, ne da bi se mu kaj poznalo, ne da bi bilo kaj zapisano. In to je
tisto, kar hočem. Ravno to hočem. Hočem in hočem. V neskončnosti me nekaj
pričakuje! Neumnost!
Končno, je rekel mojster An'an.
Nekaj bom. Sicer še ne vem, kaj.
Tako torej, vidiš, zdaj pa bom. Skrajni čas je že!
Pet, šest, zapišem in tako naprej. Pol sedmih. Deset do osmih. Pravzaprav
devet in pol minute do osmih in dnevi pred tem in, treba je reči, tudi leta pred
tem, ko si skušal biti samo to, kar sporoča o tebi tvoje ime. To naj bi bilo nam-
reč dovolj, mojster An'an!
Nekoliko sem se utrudil. Ali bi bilo drevesu sploh lahko dovolj, da je
drevo? Po čem pa se vprašuje, če se že kaj, po svoji drevesnosti ali po dežju?
Ne, enostavno zima pada, šumi KALORIFER, in če ga ugasnem, ali ne bo
tedaj samo še skala? Celo, ki ga razžira nevidna teža, teži ga nevidno breme.
Napaka je nekako razvidna; nevera te je, nezaupanje te je. Potem pa strupi.
Nene, ko se bo ogrelo, bom to ugasnil. A ne smem odstraniti vse to. Osta-
lo naj ostane. Kaj bi ostalo sicer? Stvari, ki so? So stvari, ki so, a nimam kaj
početi z njimi, in tudi, ali niso v službi povsem drugih namenov. Ne v službi
tega žalostnega ugotavljanja, da me verjetno ne bi bilo, ko bi tudi vse drugo
odstranil.
In čemu bi odstranil vse to?
Nene, prav nič negotovo ni to, da sem tako ali tako.
Ali samo ¡wtuhnjenec, pristal na svojo smrt in zdaj čepi v lupini svojega
imena, uživa svojo posmrtnost ali pa drugo.
Mojster An'an je dal nekaj od sebe. Figo. Glas gre po deželi tak. Časopisi
ne omenjajo samo ob obletnicah. Smrti, rojstva, čestitke za god. Namesto cvet-
ja na grob, namesto življenja.
Kje si, o kje, An'an?
Iščem te noč in dan .
Strupi orjejo brazde po tvojem nebivanju.
Hočejo te storiti.
V ustih imaš gnoj.
Ura je proč. Pet do devetih. To lahko vidiš. To lahko čutiš. Lahko se pre-
pričaš. Napraviš korak, dva. To lahko sprevidiš. Pritisneš na gumb. Ugotoviš
veljavnost vremenske napovedi. Po dolinah megla. V višjih legah bi skalo tudi
odložil. Pritisnil si na gumb in se je namesto KALORIFERJA oglasil HLADIL-
NIK, ali pa že prej. Pa si le operi usta. In, ali bo dovolj časa za življenje?
Ura je devet. Zakaj ničesar ne veš, An'an? Ali bo v resnici tako nedvomno
ali pa ti spolzi med prsti, ker je mogoče tako sluzasto. Zakaj ne veš?
Ali pa je ravno v tem edina možnost, ali pa je ravno v tem prava možnost,
ali pa je ravno v tem neskončna možnost, An'an, neskončna možnost gibanja,
neskončna možnost neskončne nemožnosti.
Roki se samo krčita. Oblikujeta nevidno obliko. Ihtita po njej v svoji ihta-
vosti. Prilagajata se temu žalostnemu praznemu prostoru.
Nekaj bom, ampak ne vem še, kaj, pravi An'an. In, skrajni čas je že! Ce
hočem ohraniti to skrajno jutro in se ne vpraševati po tem, čemu bedeti. Kajti
bil sem že mrtev, zdaj bom pa nekaj naredil. Bedel bom v tem skrajnem jutru,
v tem skrajnem opoldnevu. Povsem hočem biti. Po vsem. Vse je že bilo in se
obrnilo na novo, kakor da ni nič.
14
Tako te zateče dannadan. Misliš, da si mrtev, čisto iskreno misliš, da te
je že prekrila starost in mah, pa te zateče ta obnova in vem, da bom nekaj sto-
ril. Kot bi rekel, gledal bom v oblake. Pokrajino so že do konca zastrli zidovi
in lahko gledam samo še v oblake. Kot bi rekel, nastavil se bom soncu. Ali,
nekaj bom rodil.
Mojster An'an je rekel, da bo danes lep dan. Da bo danes svečano, brez
sveč sicer, da pa bo izreden dan. Da se bo pomnilo.
Izključi tok pri hladilniku, da bi bil nekje bližje svetu. Ugasne poročila. Ni
pa mogoče ustaviti stroja v nekem oddaljenem prostoru. Pristati je treba nanj,
s čimer bi si tudi na nek način zamašil ušesa.
Moral bi pobegniti, An'an. Saj si rekel, najbolje bi bilo umreti.
Da, nič se ne bi, pravzaprav je res tako, nič se ne bom upiral.
In koliko takšnih odpovedi je v veliki krvoločni ljubezni ljudstev. Najbrž
je ravno to najbolj pogubno, ker človek potem ne izbira strani. Ker ni nobene
strani tokraj. Ker je ena sama smer onkraj. In je potem vseeno, ali si na sonč-
ni ali na senčni strani zidu. Seveda, ko bi kaj zaleglo, potem bi rekel: tako
bodi in konec! In se bojiš, da se ne.bi domishli in bi kaj tako nemogočega ter-
jali od tebe.
Nekaj tega dovolj zanesljivo veš. In bi kar rad umrl. A po drugi strani je
spet toliko stvari, ki jih ne veš. In to zadošča. Potem pa tisti: hočem živeti.
Potem pa tisti: ljubim te. Potem pa: hočem biti ob tebi, neka daljna, neka do-
ločena, povsem mogoča oblika trajanja. In potem je zadoščenje že daleč-daleč.
Je več od samo tega. Je: hočem. Kaj lahko sploh?
Ura je nekje okrog enajstih. Pet do enajstih. Bojim se. Pa niti ne omenjam
dneva, tega in tega, ne rečem mesec, leto, tudi kraja ne. Nič ni važno. To so
tako velike ploskve v neki drugi razsežnosti. Zakonitosti, na katere se ne da
vplivati. Vseeno, tega ali tega, tu ah tam. A ta čas tu se kaže kot področje mož-
nosti. A prav blazno se odvija. Vsak čas bo poldne in kar bo še dneva in kar
bo večera in naslednje noči. Ali bo kaj storjenega? Zakaj dvomim?
Ce spustim kitajsko budivko v vodo, še nekaj časa klokota. Ugotoviti je
mogoče dvoje prav nepotrebnih stvari :
1.	kako se v vodi sliši zvonec in
2.	kako dolgo bo še tekla.
Ce vržem skozi okno še peščeno uro, ali bi živel bolj mirno brez teh znaniv-
cev minljivosti, brez teh opominjavcev, brez teh terjavcev. Ne zgubljati besed,
govoriti! Ali loviti čas? Kaj? Ali prav tako, boriti se s časom? Ali se časiti? Ne
kratkočasiti se, ne dolgočasiti se. Ali časiti? Točno časiti. Ravno prav časiti.
Na ta način časevati.
Kaj pomeni to, ko gre za področje edine časovne razsežnosti, ki kaj do-
pušča? Možnosti zunaj časa ni. Pa to ne pomeni, da niso tudi brezčasne raz-
sežnosti. So, a v teh ni ne možnosti ne nemožnosti. In tudi v vseh časih raz-
sežnosti jih, kot že rečeno, ni. Le majhna razpoka je, mogoče vagina časa, časni,
hipni zdaj, ali mišja luknja, ali past, kamor se boš izrinil. A seveda ne zaradi
časa samega, zaradi njegove vzpostavitve ali zaradi njegove ohranitve. Kvragu!
Sploh ne zaradi časa. Pač pa zaradi sebe in čisto samo zaradi sebe oziroma za-
radi vsega tistega, kar pod tem pojmom pojmuješ.
Zaradi tega se ne prepuščaš obupu, ampak edinole še strahu ZA. Ne skačeš
v smrt, ker je vse nesmisel, ampak ravno zato, ker je vse nesmisel, gre vsa tvoja
skrb temu ZA NEKAJ, čemur gre vsa tvoja skrb. Res je, vsega še nisi razmislil.
A ne boš se podal. Ne boš se prepuščal. Ze si ujel svoj protitok. Tvoje psovke
obrodijo leto in dan, kajti spoznal si svoj konec.
Tvoj čas je čas, ki se izteka. Tečeš proti izteku. Tok si in čas. Le pot si
izbiraš. Pot izteka in izčasa.
Izreden dan, da se bo pomnilo. To pa je čutiti, kajti vsak čevelj ima svoj
ustrojeni jezik. Reče se, bilo je v zraku, v hoji mojstra An'ana, ki je bila sicer
odločna, a nekako v vse smeri.
Nekaj si bom zapisal, se je kar na lepem oglasilo za njegovim hrbtom. A
ne vem še, kaj .
Dobro, reče An'an, prav. Kar tako zapiši; nekaj bom napisal, a ne vem še,
kaj.
Nekaj si bom izmislil.
Tako, kar napiši : nekaj si bom izmislil in kar nadaljuj !
Tako je rekel An'an svojemu sinu. Potem pa se je premislil. Šel je urejat
prostore, kar naj bi bilo dobro znamenje, da bo v resnici nekaj storil. Po1:em
pa se je še napravil in krenil proti jugu. Klical je mesto, ki je bilo še južneje
4>d tega juga, in je bil zaželen.
od razvoja poznavanja.
Naš sistem deli ljudi v 7
kategorij :
1.	Človek, v katerem
prevladuje center za gi-
baras nad instinktivnim,
intelektualnim in emo-
cialnim centrom. Fizični
človek.
2.	Človek, v katerem
emocialni center prevla-
duje nad intelektualnim,
instinktivnim in centrom
za gibanje. Emocionalni
človek.
3.	Človek, v katerem
intelektualni center pre-
vladuje nad emocional-
nim, instinktivnim in
centrom za gibanje. In-
telektualni človek.
4.	Človek, ki pozna sa-
mega sebe, razume svojo
pozicijo in ima gravita-
cijski center: to pomeni,
da je takemu človeku
ideja, da bi dosegel enot-
nost, Zavest, permanent-
ni ego in Volja bolj po-
membna od ostalih inte-
resov.
5.	Človek, ki je že do-
segel enotnost in samo-
zavedanje. V njem delu-
jejo že višji centri, obvla-
duje funkcije in moči, ki
jih običajni človek ni raz-
vil.
6.	Človek, ki je razvil
stopnjo objektivne zave-
sti. Obvladuje mnogo no-
vih sposobnosti in ve-
15
ščin, ki presegajo razu-
mevanje navadnega člo-
veka.
7. Človek, ki je dosegel
vse, kar je mogoče dose-
či; ima permanentni ego
in svobodno voljo. Kon-
trolira v sebi vse stopnje
zavesti, in tega, kar je
pridobil, ne more več iz-
gubiti. Je nesmrten v me-
jah našega sončnega si-
stema.
Vse te kategorije kaže-
jo na različne stopnje bi-
vanja. Danes ne upošte-
vamo misli o različnih
stopnjah bivanja, na-
sprotno, prepričani smo,
da čim več različnosti in
protislovij je v človeko-
vem bivanju, tem bolj
zanimiv in odličen je.
Splošno znano je, čeprav
mogoče tega ne razglaša-
mo, da človek lahko laže,
da je lahko sebičen, ne-
zanesljiv, nepravičen, iz-
prijen, toda lahko je vse-
eno velik znanstvenik, fi-
lozof ali celo velik umet-
nik. Ta nezdružljivost
različnih oblik bivanja,
ki jo navadno razumemo
kot originalnost, pomeni
v resnici šibkost. Ta ši-
roko razpredena misel-
nost, da pomenita ne-
konsistentnost in amo-
ralnost originalnost, je
kriva, da se je danes in
verjetno tudi v pretek-
losti pojavljajo tako ve-
liko število znanstvenih,
religioznih in umetniških
bleferjev. Ce poznava-
nje preraste bivanje, ali
obratno, je rezultat ved-
no enostranski razvoj, ki
pa se seveda ustavi na
določeni stopnji. Navad-
no srečujemo samo ljudi,
pri katerih je znanje pre-
raslo bivanje; rezultat
zelo le
po čitlji
v stave
k
Ljubezen moja, ljubezen, je slišal.
Ljubim te, ampak tudi nestrpna sem, in, pridi že.
Addis Abeba je opustošena, odkar te ni.
Dopoldne je opustošeno. Zvonovi odzvanjajo dopoldne. Puščave se širijo.
Premalo je bilo v tebi ljubezni, An'an. Tega je že preveč, An'an. Razumeš,
An'an? Ne moreš reči, da nisi kriv. Ne moreš reči, da nisi sodeloval. Dopuščal
si, An'an. Prstajal si na to, An'an. Bilo ti je vseeno. Tvoj protest je bila smeš-
na, jalova parada. Ničesar nisi tvegal. Trgoval si s svetimi žrtvami. Kopičil si
bogastvo, ki ga nisi sam ustvaril.
Kam te je zaneslo? Tega ne bi bilo treba misliti. To je samo izgovor. Tega
že ne. Treba se je ustaviti pri:
Dopoldne je opustošeno.
Zvonovi še kar odzvanjajo dopoldne.
Tudi to še gre :
Puščave se širijo.
Premalo je bilo v tebi ljubezni, An'an. Pridi, pridi, nič se ni spremenilo.
Kar naprej te hočem.
Tvoj jug, tvoje dopoldne, tvoje črno nebo in topli grob, je poslušal.
Izredno popoldne, ob enih popoldne, pol dveh.
Strmoglavo pada čas popoldneva.
Jutri bom šel na pot do morja ali pa ne bom šel tako daleč.
Slišal je govoriti o dežju, ki je, ali, da ga še ni. In se je obotavljal. Zago-
tovo pa se je premislil glede tega, da bi pričel delati, ko je že takšen dan. Kar
prav bo, če bo uredil še kaj drugega, kar ga potem, ko bo res pričel, ne bo
moglo ovirati.
Slišal je besede:
Mi ne bomo preživeli.
Tudi ta v tvojem naročju ne bo preživel.
Da, ampak pobrigal se bo zase in za naprej.
Slišal je :
Kako živeti po smrti?
Pogovarjal se je.
Kaj so počeli s tabo, da si ves izpraskan?
Počeli tabo.
Ali so te tepli drugi otroci?
Tepli troci.
Ali si jokal, sin moj?
Jokal si.
Ali so bili grdi s tabo?
Grdi tabo.
Ali ti je bilo všeč v vrtcu?
Všeč vrtcu.
Ali je bilo lepo?
Lepo bilo.
Ali so bili pridni otroci?
Pridni troci.
Kaj si delal?
Delal si.
Si kaj jedel?
Jedel si.
Ničesar ne poveš.
Poveš.
Greva v gozd? Greva po cesti? Greva domov? Ali z avtobusom? Nesel
te bom. Nosil te bom na jug, na sever, na vsepovsod. Hočem živeti, ho-
čem biti.
Dve je proč! Preglej že opuščene peči, An'an! Pomeni se z vozniki in trgov-
ci in vse, kar je treba! Nekako v resnici ne moreš razumeti, ampak tvoje delo
je, hvala bogu, zaželeno, razumeš! Ce pa kdo dvomi, si to ti sam.
Ali boš že znal? Ali se bo vrnil k tebi duh gline. Ki te je zapustil zaradi
nore izdaje. Ker biti nesrečen pomeni izdajo.
Biti nesrečni duh gline!
Kaj pa jaz? kriči An'an.
Kaj pa je z mano!
Kaj me briga vse to! besni An'an.
Histeričnost se splazi iz vseh kotov, ko kriči:
Ne verjamem!
16
Ne verjamem!
Ne verjamem ničemur! kriči.
Kaj me brigal kriči.
Kakšne kvalitete! kriči.
Kakšni dosežki, jebentiboga! kriči.
To je drek! kriči.
To je ne sam drek! kriči.
Jaz sem tukaj edino važen! kriči.
Samo jaz! kriči.
Jaz tukaj živim! kriči .
Jaz tukaj crkavam ! kriči.
Jaz sam sem bog! kriči.
Tako se vrača ta nesrečni duh gline in tako te podžiga. Jasno, ravno to je,
bog si. Razločno zaznavaš svojo ustvarjalno vsemoč. Ampak roki ne obliku-
jeta več praznine. Ne gneteta niča. Nobene brezglave brezciljnosti. Nobene ne-
gotovosti. Nobene živčnosti.
Zdaj se gnete vse to. Vse to spreminja svoje navidezno trdno obličje. Por-
celan se drobi in prši v drobnih koscih v vse smeri. Prsti se skrivenčijo. Koža
se odpira in kri brizga na kruh An'ana.
Bil je zli, nesrečni duh gline.
Tole boš pa drago plačal. Tole boš pa prekleto drago plačal in plačeval,
jebentiboga. Zdaj boš pa res lahko kaj naredil. Pol treh.
2e zdavnaj se je vzdignila megla, a nič nisi opazil. Sončno je in jasno.
Bolečina je popustila, a čisto se še ni umaknila. Upajmo, da se vsaj bo.
Danes nobene pošte iz Etiopije. Same nepomembne stvari. Pravzaprav nič.
To sem rekel kar tako, iz nemarnosti. Važno je bilo zame namreč tisto, kar
sem najbolj pričakoval in česar sem se vnaprej najbolj veselil. Pa nič. To ni v
sosednji ulici in lahko malo potrpim, ali ne?
Potrpel bom ta čas, ko se morata roki zaceliti in rane, vsakršne rane, tudi
tiste nevidne, namreč teh je še največ. Pa naj kdo govori, kar hoče, kar misli,
da je edino prav. Tudi sam si kaj mislim.
Cas beži in odrinil bom vse to, tudi čas.
Ničesar ne zanikam, An'an. To sploh ne pomeni, da kaj zanikujem. Vse je
lahko ta hip, kakor je. V svojih neštetih oblikah mirovanja. Pri čemer imam
seveda v mislih to, da so oblike samo gibanje ter da je mirovanje le določena
vrsta gibanja. In da je miza, na katero se naslanjam, prav takšen stroj v teku
kakor roka, s katero pišem, in drugi stroji, ki se gibljejo bolj ali manj zaznavno.
Danes je že naslednji dan, jutri prejšnjega dne, za katerega sem sklenil,
ali ne? da bom šel proti morju, ali pa mogoče še naprej.
Kaj hočeš, An'an, poražena sva! Zavozila sva to svojo reč. In čisto nič se
ne ve, ali je sploh mogoče kam. Se dežuje po vrhu.
Nene, to ni noben izgovor, to mi sploh ne pride prav. In nič ne lažem. Ali
naj papir nastavim dežju? Da se bo zapisalo in da bo najbolj resnično?
Marsikdo bi mi bil za to hvaležen.
Kajti, zapisati, ali ni to oblika nasilja? Ali ni to le preveč avtoritativno de-
janje? Ali ni to diktatura jezika? Ali si to lahko privoščiva, An'an? Ali sva mi-
dva v resnici kaj važna? Ali si lahko privoščiva govoriti resnico s tem tvega-
njem?
Vsakdo bi rekel, lahko je tebi. Zapišeš, kar ti je prav. Zdaj pa misliš, da
moramo mi vse to požreti, plačevati in požreti, predvsem plačevati. Vsakdo bo
rekel, kdaj bo že konec tega kulturniškega nasilja. Ali nima vsak svoje oči,
svojo pamet, da lahko vidi vse to? Svoje življenje, svoje romane. Samo zapisati
bi jih bilo treba, nič drugega. Nič dodati, nič izmišljevati, samo zapisati in vse
knjižnice na svetu bi razneslo. Resničnost bi bilo smešno in odvečno razkazo-
vanje, nevaren zastrupljajoč balast na zemlji. Uničiti bi bilo treba vse knjige.
Iztrebiti. Počistiti.
Ali ti je jasno, čemu se izpostavljava, An'an? Tako malo velja najina res-
ničnost in, seveda, najino izmišljevanje.
Res pa je po drugi strani, da imava do vsega tega, čemur praviva, vse to,
in bi ga kazalo zapisovati na bolj poudarjen način, kakor recimo bog, z veliko,
kakor nekaj absolutnega, da imava do vsega tega nek določen odnos, ki ga
(vse to) ali kar ga na nek način izključuje, oziroma, bolj natančno (to to in to
in to) upošteva samo kot delno resničnost. Torej tudi vključuje, pač samo kot
del resničnosti, ki je v najboljšem primeru zgolj vse to, kar je. Torej prav go-
tovo na dopuščajoč način. Le zdi se, po dosedanjih izkušnjah, da gre za nek
način izrinjenosti in izrinjevanja vsega tega.
zavzame obliko dogma-
tizacije določenih idej in
ustavi nadaljnjo mož-
nost razvoja znanja za-
radi izgube razumevanja.
Kaj je razumevanje, kaj
pomeni razumeti?
Navadno delamo na-
pako, da enačimo razu-
mevanje z znanjem ali s
sprejemanjem informa-
cij. Vedeti in razumeti ni
isto, moramo se ju na-
učiti razlikovati. Da bi
lahko nekaj razumeli,
moramo soočiti ta nekaj
z nečim večjim in širšim
in možnimi posledicami
te relacije. Razumevanje
je vedno razumevanje
manjšega problema v re-
laciji do večjega proble-
ma. Pogosto ljudje misli-
jo, da razumeti pomeni
najti ime, besedo, naslov
ali etiketo za nek nov
ali nepričakovan feno-
men. To odkrivanje be-
sed za nepozabne stva-
ri nima nič opraviti z
razumevanjem. Nasprot-
no, če bi se lahko znebili
polovice besed, ki jih
uporabljamo, bi imeli
več možnosti za razume-
vanje.
Ce se sprašujemo, kaj
pomeni razumeti ali ne
razumeti nekega človeka,
moramo najprej pomisli-
ti na trenutek, ko ne bi
mogli govoriti z njim v
njegovem jeziku. Jasno
je, da osebi, ki nimata
skupnega jezika, ne bo-
sta razumeli druga dru-
17
ge. Imeti morata skupni
jezik ali se morata spo-
razumeti glede določenih
znakov ali simbolov, s
katerimi označujeta stva-
ri. Toda vzemimo, da se
med pogovorom s člove-
kom ne strinjamo s po-
menom določenih besed,
znakov ali simbolov; zo-
pet prenehamo razumeti
drug drugega. Iz tega sle-
di princip, da ne moremo
razumeti in se ne stri-
njati obenem. V vsakda-
njih pogovorih pogosto
slišimo : razumem ga, to-
da ne strinjam se z njim.
Z našega stališča je
to popolnoma nemogoče.
Če nekoga razumemo, se
z njim strinjamo; če se
ne strinjamo z njim, ga
ne moremo razumeti.
Težko je sprejeti to mi-
sel, to pomeni, da jo je
težko razumeti.
Ljudje, ki se med se-
boj razumejo, ki razume-
jo drug drugega, morajo
biti na isti stopnji vede-
nja in bivanja. Šele ta-
krat je obojestransko ra-
zumevanje možno. Da-
nes obstaja še ena zgre-
šena miselnost, in sicer,
da je lahko razumevanje
različno, da ljudje lahko
razumemo, da imamo
pravico razumeti isto
stvar na različne načine.
Obstaja lahko samo eno
razumevanje, vse ostalo
je ne-razumevanje ali
nepopolno razumevanje.
Povedali smo že, da ra-
ta stave
k je ena
ko lepo
čitljiv ko
t prvi le
po čitljiv
i stavek
Tako močna težnja po nečem drugem, česar še ni, ali kar je nekje zunaj
vsega tega, in privrženost vsemu tistemu, česar še ni. In tako to vse, kar je,
lahko prav lepo funkcionira v svoji navzočnosti in je v nekaterih primerih go-
tovo tuai moteče. Nekatere stvari bi kazalo postaviti pred vrata, zunaj zavesti
o njih, in spustiti noter več svežega zraka, nič oziroma prostora še za kaj.
Danes je že jutri naslednjega dne.
Rešitev se je prikazala. Bila je nekje na robu med budnostjo in snom. Gla-
sila se je v obliki govora. Bili so kratki, jasni stavki, ki so tvorili dialog. Vse-
bovali so po dve do tri besede, tako da bi po vrsti zapisani tvorili verzno obli-
ko, kot celota pa obliko pesmi. Dialog je bil seveda izmišljen. Očitno je bilo
namreč, da govori, oziroma, da izhaja govor iz ene same osebe ter da se ta po-
govarja sama s sabo. Ce pa hočemo biti natančnejši, tedaj je treba dodati, kako
gre namreč za pogovor neke umišljene osebe z neko drugo, prav tako umišljeno
osebo, in da govorec dialoga tudi ne izgovarja vseh teh besed, tudi sliši jih ne,
mogoče samo domneva.
Rešitev bi bila v tem, da bi si bilo treba to, komaj zavestno besedno kalku-
lacijo samo zapomniti. Torej v nekakšnem prisluhu, posluhu ali poslušnosti.
Bila je namreč nadaljevanje. Bila je pot. Tega se je mojster An'an povsem jasno
zavedal. Ne čas ne pot na jug. Neka povsem druga možnost.
Potem pa je obtičal brez vsega tega, brez misli in brez spomina. Skušal
je sicer v tisto, jasno nakazano smer, a je obtičal popolnoma gluh in nem.
Nikjer se mu ni odprlo. Nič ga ni potegnilo za sabo. Še več, pred vsem
se je umikal. Še več, karkoli je ukrenil, je bilo narobe. Narobe tudi to, da
je bil.
Tako je bilo tudi danes jutri naslednjega dne, a le še huje. Rešitev je bila
sicer bolj očitna. Ni se pojavljala v obliki umišljenosti. Bila je veliko bolj
stvarna, veliko bolj oprijemljiva. Čutil je, da ga lahko naenkrat osvoji in pre-
vzame, da sede vanj, da se vseli v njegove že obstoječe oblike. Kajti bila je
povsem prisotna. Visela je nad njim.
A nič besed, nobenih misli, potem je vse spuhtelo.
Prvo, kar je bilo potem, si je rekel :
An'an, ti s mrtev! Ni te več.
Pri tem se niti ni preveč šalil s samim seboj, saj je šlo v resnici za vrnitev
v neko prejšnje stanje, katerega je zase že prej tako poimenoval. Vendar je
stvar takšna, da se ne zdi posebno nujno opisovati jo, da bi bila tako ustvar-
jena kar najbolj natančna podoba tistega stanja, s čemer naj bi se poskusili
ogniti nekaterim napačnim domnevam. Recimo, da se šalil ni.
Recimo, da je bilo v tem več obžalovanja. 2e daleč ne več tisti začetni
strah in negotovost, iz katere se je pravzaprav porajal. Razrešitev, čeprav po-
gubna, je bila žal lažja kakor možni vzpon, ki mogoče res ni nič drugega
kakor samo napor in samo užitek pri trošenju sil. Ce bi bila to stvar pre-
misleka, tedaj bi se brez obotavljanja odločil za večjo svobodo. Toda v tej
samoigri, za kar namreč gre, je le malo prostora za takšne razrešitve. Tudi
pravila te igre, četudi nenapisana in neimenovana, ni mogoče spreminjati in
jih na novo izmišljati. Vprašanje je samo, kakšen je tisti prostor, ki še dopušča
svobodno odločanje. Namreč odločanje, ki bi igro mogoče tudi pokvarilo in
jo sprevrglo v nekaj dragega.
Pravila so kakor vedno dovolj preprosta. Le nekaj kratkih, enostavnih
stavkov je treba, ki sicer vse povedo, a se zdi, da ravno zaradi te svoje eno-
stavnosti zavajajo igravce v upanje, da je igra nek možen izhod in da jo je
v resnici mogoče obrniti sebi v prid.
Neko docela preprosto določilo sproži proces, ki bo vklenil ves miselni
stroj k razreševanju zgolj neke variante že davno znanega rezultata, tako da
se tisti svobodni prostor, ki se nam je zdel potreben za nek v resnici bistveni
udarec, sploh ne odpre. Vsi izidi so simulirani. Tako izguba kot vsakršni
dobiček sta samo navidezna.
18
KULTURO
MNOŽICAM —
MNOŽICE
V KULTURO!*
rastko močnik
• Ta prispevek je bil napisan kot diskusijski
material za kulturno komisijo pri mestni konfe-
renci ZKS Ljubljana.
Kultura v prevladujoči ideologiji — kot
učinku in pogoju prevladujočega načina
proizvodnje in torej kot ideologiji razreda,
nosilca tega proizvodnega načina — de-
luje kot člen v paru nasprotij kultura/na-
tura: ta pojmovni par je zadnje pomensko
dno, ki sicer ni vselej eksplicitno navzoče
v ideoloških besedilih, a vendarle zanes-
ljivo in v preoblekah še tem gotoveje ob-
vladuje ideološki govor in praktične po-
sege, ki jih ta govor opravičuje (zakaj
takšno postavljanje kulture ima vseskoz
praktičen političen pomen in učinek). Kul-
tura je v tej ideologiji poziviteta v človeku
in hkrati sredstvo v boju za to poziviteto:
v boju proti slepi naravi, predvsem pa
proti tej slepoti v človeku — za človečenje
ali žlahtnenje, tj. kulturno bogatenje, kar
daje misliti, da je človek predvsem bogat
in bogati človek.
Kriterij za človečnost je moč, oblast nad
svetom, nad družbo in seboj — to oblast
pa lahko človek izvaja le, če se opira na
neko rezervo, arzenal moči, ki je ravno
kulturni zaklad: kultura kot arhiv vseh
duhovnih in materialnih pridobitev člo-
veštva ali človečnosti. Zaklad, ki je ven-
darle nevaren, ker (lahko) služi samovolji;
barbarstvo ga ogroža že od znotraj. Rar
.ponazarja med drugim to, da se buržoazni
humanizem rad ogleduje v muzejih orožja.
Kultura torej kot orožje — toda, ki samo
po sebi ne jamči za svojo uporabo: dlako-
cepstvo ne pomaga, kulturo čez diakritično
pregrado ogroža barbarstvo — in to v
samem njenem bistvu.
V tistem, kar je človeku najbolj lastno,
ni nobenega jamstva za njegovo človeč-
nost, kultura, čeprav lastnina, ne prinaša
tudi tiste lastnosi, zaradi katere si jo bur-
žoazni človek prilašča.
Paradoks, na katerem temelji možnost
kritične inteligence, kar jasno kaže na nje-
no komplementarno naravo in temeljno
solidarnost z vladajočo ideologijo, t. j. s
prevladujočim proizvodnim načinom (v
katerem nastane in v katerem edinole lah-
ko obstane: ideološki indie je, da nikoh
ne kritizira temeljne dihotomije kultura/
natura).
Paradoks, ki ga lahko razrešimo, če skle-
panje obrnemo: figuro človeka sicer res
konstituira kultura, toda ne tisto, kar je
v ideološki govorici tega človeka za na-
sprotje naturi, ampak to, kar kultura edi-
nole je: last kot pogoj za oblast.
Kultura je prostor, v katerem se človek
konstituira s kopičenjem lastnine — kul-
turnega zaklada (humanistični ideologi ima-
jo torej prav; razumljivo pa je, zakaj hu-
manizem vselej teži v elitizem in prezira
razlaščene množice), prostor, v katerem
zbira svojo identiteto; ker pa je vse, kar
je moč nabrati, produkt dela, je kultura
tudi način, kako produkt zavlada delovne-
mu procesu — prostor, v katerega se pro-
dukti kot polastljivi odtrgujejo produkcij-
skemu procesu. Zato je neizbežno, da kul-
tura velja za nekaj drugega kakor delo,
ideološko predvsem več, konjukturno lah-
ko tudi manj: vselej pa je od produkcije
ločena. Produkt v tem nedelovnem in delo
prikrivajočem prostoru tudi ni več pro-
dukt, ampak deluje kot vrednota in vred-
nost : vrednost, načelno navzoča ne glede
na konkretni materialni delovni proces, v
katerem se po naključju uteleša.
Zato je razumljivo, da se kultura kot
družbena afera razmeroma dolgo upira
upeljavi menjalno vrednostnih odnosov:
kot vrednost, ki je Vselej vsa pri sebi, se
kulturna vrednost kapitalizira s samim mi-
rovanjem, ni pravi kapital, ki se giblje
in le tako oplaja. S svojo arhaično struk-
turo, na videz izločeno iz vsakdanjih me-
šetarskih odnosov, je kultura prostor mo-
rale in moralizatorske malomeščanske
kritike, neizbežnih spremljevalcev kapita-
lističnega izkoriščanja. Ker relativno za-
ostaja (čeprav je ta zaostanek le učinek
določene stopnje kapitalističnega proizvod-
nega načina), se na razmeroma samostoj-
nem kulturnem področju lahko še zelo
dolgo ohranijo predkapitalistični družbeni
odnosi; hkrati je zato tudi zadnje pribe-
žališče predkapitalističnih ideologij — ozi-
roma kritike kapitalizma s stališča retro-
gradnih (utopističnih) idealov. V družbi,
kjer se je kapitalizem zelo pozno razvil,
je to še posebej izrazito (Slovenci, Jugo-
slavija). Dokončno se kultura komerciali-
zira (kapitalizira) šele v imperializmu, ko
je kapitalizem tako močan, da zaščitnega
pasu teološke kulturne neposredne vredno-
te ne potrebuje Več. Notranji učinek tega
procesa v kulturi je »dinamizacija« — ki
jo vnaša potreba, da se vrednost nenehno
giblje, če naj se oplaja: zdaj postanejo
kulturne avantgarde komercialne, niso več
svetoskrunstvo, pač pa kapitalu življenjsko
pomembne (to je resnica desakralizacija:
desakralizacija fevdalnih vezi je osvobo-
dila delovno silo za kapitalistično izkori-
ščanje, desakralizacija kulturnih vrednot
podira zadnje pregraje, ki ovirajo gibanje
kapitala). V resnici gre seveda le za skraj-
šanje časa, v katerem se kapital obrne in
oplodi — saj so se avantgarde tudi poprej
že prej ali slej kapitalizirale (sicer bi pač
ne bile avantgarde).
Kultura je tako v širšem pomenu spe-
cifični učinek proizvodnega načina, ki
temelji na dominaciji vrednosti nad pro-
izvodnjo. Učinek, ki mora biti v tem pro-
izvodnem načinu nujno privilegiran, po-
vzdignjen na božanski piedestal, zakrit kot
učinek in vsiljen kot temelj, hrbtenica
»kulturne« družbe. Tako pridemo do ožje-
ga pojma kulture — kultura kot ideološki
pogoj tega proizvodnega načina, ki ima
vselej dva glavna obraza (ustrezajoča dve-
ma obrazoma te družbe) : kultura kot ne-
delovno razkošje eksploatatorskega razre-
da in kultura kot ideološka dresura za
delovne množice. Vselej pa ideologija ka-
pitalističnega proizvodnega načina in ideo-
logija nosilca tega proizvodnega načina:
buržoazije (razrednost kulture).
Takšnega statusa kulture ne spremeni
dejstvo, da so v družbi izobilja (kar je
buržoazno ideološko ime za imperialistično
družbo, temelječo na prenosu eksploatacije
v svetovna merila) pri tej kulturi udele-
žene vse širše plasti: participacija je na-
vsezadnje vselej posledica nuje, da kapita-
listična produkcija širi svoj trg, da si najde
nove porabnike in v njih nove potrebe
(prej ali slej morajo priti na vrsto tudi
»kulturne« potrebe). Kulture tako niso de-
ležne delovne množice, ampak osamljeni
zumevanje pomeni razu-
mevanje dela v relaciji s
celoto. Toda ideja te ce-
lote je pri različnih lju-
deh različna, pač glede
na stopnjo njihovega po-
znavanja in bivanja. Prav
zaradi tega gradimo nov
sistem, kajti le z razume-
vanjem tega sistema in
vsega drugega v relaciji
do tega sistema se ljudje
lahko naučijo razumeva-
ti. Na običajni stopnji
moramo priznati, da ob-
staja toliko razumevanj,
kolikor je ljudi. Vsakdo
razume vse na svoj na-
čin, glede na to ali ono
mehanično urjenje ali
priučeno navado; toda
vse to je v območju sub-
jektivnega in relativnega
razumevanja. Pot do ob-
jektivnega razumevanja
pelje preko sistemov po-
sebnih šol in preko spre-
minjanja našega bivanja.
Vrniti se moramo zo-
pet k razdelitvi ljudi na
7 kategorij. To lahko po-
nazorimo z 2 koncen-
tričnima krogoma; v
zunanji krog človeštva
prištevamo ljudi 1., 2. in
3. kategorije, med tem in
notranjim, kamor prište-
vamo 5.. 6. in 7. kateso-
19
rijo, stoji 4. Zunanji krog,
v katerem nas živi veči-
na, se imenuje mehanič-
ni krog, kajti v tem kro-
gu pustimo, da se nam
vse samo dogaja, vse je
mehanično in ljudje so
stroji. Ta krog lahko
imenujemo krog zmede
jezikov, kajti vsi ljudje
v tem krogu govorijo
različne jezike in nikoli
ne morejo razumeti drug
drugega. Vsakdo razume
vsako stvar na drugačen
način. Razumevanje je
torej nekaj, kar spada v
notranji krog človeštva
in torej nam sploh ne pri-
pada. Da bi lahko doseg-
li stopnjo razumevanja,
se moramo naučiti nove-
ga jezika, kakor lahko
slutimo, je ta novi jezik
jezik notranjega kroga
človeštva, torej jezik, s
katerim se ljudje lahko
sporazumevajo. Zavedati
se moramo, da s tem, ko
stojimo v zunanjem kro-
gu, lahko poznamo samo
zasnove tega jezika. Ven-
dar nam tudi te zasnove
lahko pomagajo razumeti
drug drugega in nam po-
magajo napredovati v
osebnem razvoju. Ob-
enem se moramo tudi za-
vedati, da naše razume-
vanje, prav tako kakor
naša zavest, stalno vari-
ira, to pomeni, da v ne-
kem trenutku razumemo
več, v drugem manj. Še-
le tako bomo lahko spo-
znali, da obstaja mož-
nost, da se obdržimo na
višjih stopnjah razume-
vanja in jih kasneje lah-
ko celo presegamo. Ce
formuliramo naš namen
z vidika želje, da bi ra-
zumeli druge ljudi, je
jasno, da jih lahko razu-
memo samo do tolikšne
mere, kolikor lahko ra-
zumemo samega sebe in
samo na stopnji našega
osebnega bivanja. To po-
meni, da lahko presoja-
mo samo vedenje drugih
ljudi, ne pa njihovega bi-
vanja. V njih lahko raz-
poznamo samo toliko,
kolikor imamo v samem
sebi. Ce pa hočemo razu-
posamezniki: vsa demokracija, ki se vzpo-
redno spušča na »vse nižje ravni«, bo
prišla nazadnje le do posameznika in ne
do proletariata. Vlada nedelovne vrednote
se tako le širi in utrjuje, ker zajema tudi
nekdanje predstavnike produkcije: mno-
žična kultura je skrivno orožje kapitala.
Anarhični utopizem bi seveda bil, če bi
iz povedanega sklepali, da se je treba
lotiti destrukcije kulture. Oziroma: ta de-
strukcija lahko poteka le na skrajno na-
tančen, uravnan in znanstven način. V po-
litičnem jeziku jo lahko povzamemo z ge-
slom: kulturo množicam — množice v
kulturo.
Kulturo množicam: to je dejansko vul-
garizacija kulture: kulturo, ki je v veljav-
nem ideološkem sistemu vselej nedelovna
in elitna, razpršiti med delovne množice.
Delovne množice, ki so družbeni predstav-
nik produkcije in so — kakor vseh proiz-
vodov svojega dela — kulture razlaščene.
Če kulturo- spustimo v množice, bo prebita
represivna ločnica produkcija produkt: ne
bo produkt vrednost, ampak rezultat dela
—	in pogoj delovnega procesa. Zakaj brez
rezerve, brez »kulture« — brez arzenala
produktov preteklega dela ni produkcije.
Ko si delo in njegov družbeni predstavnik
—	delovne množice prilastita produkt,
spodrežeta korenine mistifikaciji v vred-
nost.
Popolnoma konkretne zahteve, ki jih
predvsem naslavljamo množični kulturi in
ne elitni, ki tako in tako umira in se lahko
vzdržuje le kot statusni simbol in pot druž-
bene promocije (postaja torej »denar« sred-
njega razreda in tako, razkrivajoč svoje
bistvo, umira kot kultura elite, kot »dvor-
no zlato«):
—	Množična šola naj vzgaja v vseh pri-
dobitvah kulture ; ta kultura je seveda bur-
žoazna, toda s samim razširjanjem, pred-
vsem pa z vzporedno marksistično kritiko
in z odpiranjem iniciativi množic (katere
kanal naj postane tudi šola) se bo v njej
začel revolucionarni proces; posebno po-
memben je tu pouk jezikov: vsakdo naj
bi znal perfektno vsaj dva — slovenskega
(-f srbohrvatskega) in enega tujega. (Že
v 10—15 letih bi nemara lahko vzgojili
prvo tako šolarsko generacijo.)
—	Množična občila naj sistematično for-
mirajo in informirajo množice. Zaostriti
odgovornost novinarjev, zahtevati marksi-
stično lotevanje stvari; funkcijo uredništev
usmeriti predvsem v pozitivno konstruira-
nje politike — in končati s politikantskim
manevriranjem za interese skupin politič-
ne ali gospodarske elite.
—	Temeljita reforma založništva: dvig-
niti dostopno literaturo v slovenščini na
sodobno raven; razvoj jezika s prevodi.
Končati z nenačelnim politikanstvom (kot
je navedeno v prejšnjem odstavku).
—	Kulturne institucije (ki so danes ve-
činoma institucije elitne kulture) iztrgati
iz arhaičnih družbenih odnosov: postaviti
jih na dosledno delovno podlago. Omogo-
čiti in zahtevati kvalitetno in poceni delo
(vprašanje uvajanja mladih ali novih stro-
kovnjakov).
Množice v kulturo : vse tovrstne reforme
morajo nujno ostati na ravni racionalistič-
nega prosvetiteljstva in v okviru dinami-
zacije in demokratizacije razredne kulture,
če v to kulturo neposredno ne vdrejo mno-
žice in sprožijo v njej revolucionarni pro-
ces. Cista utopija je seveda, če mislimo,
da lahko množice vplivajo na kulturo prek
svojih »neposrednih« predstavnikov v raz-
ličnih upravnih telesih — ali s tem, da
spustimo raven upravljanja čim niže: v
obeh primerih bomo dobili le izločenega
posameznika z njegovimi potrebami — ki
pa so seveda le funkcija kapitala. Ob vsem
tem ostaja glavno orodje množic njihova
organizirana moč: zveza komunistov. Zve-
za komunistov kot organizirana moč mno-
žic pa je seveda lahko le organizacija z
razvito množično bazo, v kateri imajo de-
lovne množice vso oblast nad vodstvom,
ki ga v revolucionarnem procesu neprene-
homa kot vodstvo odpravljajo (torej naj-
prej in predvsem: kot konkretno vodstvo).
Konkretno bi bilo torej treba zagotoviti
vpliv in nadzor množic v kulturnih inštitu-
cijah prek njihove organizacije. Organiza-
cijske oblike bi morali še najti, uporabili
pa bi lahko pri tem skušnje kitajske kultur-
ne revolucije. Vsekakor bi morali oRrepiti
partijsko bazo postaviti vodstva dosledno
pod njen nadzor, okrepiti proletarski ele-
ment v partiji itd. v upravnih telesih pri-
hodnjih kulturnih skupnosti bi moral pre-
vladovati organizirani proletarski element,
ki bi ne temeljil le na svoji volilski pod-
lagi in ji odgovarjal, temveč bi kot partij-
ski element lahko zagotavljal tudi enotnost
in socialističnost kulturne politike. Hkrati
bi morali rekonstruirati partijske celice v
kulturnih ustanovah in jih povezati s par-
tijskim organizacijami v delovnih kolekti-
vih; to bo najtrdnejša vez med producenti
in »potrošniki« (ker bodo na obeh straneh
producenti), pa bi ta člen vodilno usmerjal
samoupravni družbeni vpliv skoz druge or-
ganizacijske oblike (sveti itd.). Na ideolo-
škem področju moramo spodbiti mitologije
o strokovnosti, kompetentnosti kulturnih
elitnikov in kulturno delo postaviti pod ne-
posredno vodstvo množic. Če že gre za
učenje, se imajo kulturni delavci od pro-
letariata vsaj toliko naučiti, kolikor prole-
tariat od njih.
Specifičnega problema Ljubljane kot kul-
turnega žarišča se moramo lotiti z dvojnim
preudarkom :
—	Ustanova prestolnice (kapitalnega
mesta) je tesno povezana s kapitalističnim
proizvodnim načinom in je kot sodobna
prestolnica njegov učenik. Prestolnica je
geografsko-politično isto, kar je kultura
socialno-sistemsko.
—	Decentralizacija pa je policentrizem
in je analogna množični kulturi: pri vred-
nosti je lahko (čeprav pod enim vodstvom)
udeleženo več središč, sama središčna (ka-
pitalna) struktura pa je ista in se še krepi.
Izogniti se moramo torej napačni dile-
mi, ki ustreza dvema načinoma koncentra-
cije vrednot v državi ali kapitalu. Geograf-
ska mobilnost, če spregovorimo v jeziku
buržoazne »vede« mora seveda nujno
spremljati družbeno mobilnost: kulturne
institucije ne smejo imeti svojega zemlji-
škega sidrišča. Takšna geografska razprši-
tev ob sodobnih komunikacijah ne bi sme-
la biti vprašanje.
Vse te zahteve, ki jih pred nas postavlja
revolucionarni proces, predpisujejo ZK na-
loge, ki jih ne bo mogla opraviti brez te-
meljne rekonstrukcije: rekonstrukcije, ki
ne bi smela biti toliko upravno-organizacij-
ska kolikor vsebinska. Ta izgradnja partije
bo razredna izgradnja, zakaj razredni boj
poteka tudi — in v tem hipu nemara pred-
vsem — v partiji. Ne smemo pozabiti, da
je samoupravljanje oblika diktature prole-
tariata in da lahko samo pod to diktaturo
uveljavi komunistično družbeno usmeritev.
20
FORMALNA
REKONSTRUK-
CIJA FORUMOV
NIČESAR NE
SPREMINJA*
Viktor konjar
• Ta prispevek je bil prvotno napisan kot
diskusijski material za kulturno komisijo pri MK
ZKS Ljubljana.
Povojna politika centralizirane volje je
do skrajnih, celo banalnih konsekvenc
razvijala tudi kulturno politiko, ki naj bi
v celoti sledila političnim ciljem in jim
bila podrejena. Slo je za planiranje umet-
niške ustvarjalnosti, za t. im. kultiviranje
ljudi v strogo definiranem smislu, za
kulturne »petletke«. S kulturo je v celoti
upravljala država in ji odmerjala svoj de-
lež, od nje pa seveda terjala, da po obse-
gu in po vsebini svoje produkcije ustreže
naročilom. V ta namen jo je seveda drža-
va tudi vzdrževala.
Ekonomizacija družbe, torej nova eko-
nomska politika, ki je bazirala na dohod-
ku (ponudbi, ki naj ustreže povpraševanju
in živi od njega), je uveljavila posledice
tudi v kulturi. Država in partija sta opu-
stili direktni ukazovalni vpliv na kulturo
in skušali ohraniti samo indirektnega.
Kulturno produkcijo sta prepustili (bolje:
vse bolj prepuščali) tržišču, kakršno pač
je. Enega direktorja (ideološkega) je za-
menjal drugi (potrošniški), kar pa v ko-
mercialno zideologiziranem desetletju, ki
je dalo absolutno prednost fizični, nika-
kršne pa duhovni produkciji, ni znamenje
napredka ali sprostitve. Element dviganja
rok nad kulturo ter njenega prepuščanja
tržnemu povpraševanju je tudi dosedanja
politika oddaljevanja razmeroma majhne-
ga (premajhnega) procentualnega deleža
iz proračunov, da bi z njim pokrivali stro-
ške kulturnih ustanov, podedovanih iz
nacionalno osvobodilne oz. nacionalno re-
volucionarne preteklosti na temelju sicer
visokih, pa vendarle vnaprej preračunanih
participacij na prodane vstopnice, torej na
izkazani tržni odziv t. im. »uživalcev kul-
turnih dobrin«. To participacijo naj bi
proračuni dajali dotlej, dokler potrošniki
ne bodo mogli (ob zaželenem dovolj viso-
kem osebnem standardu) pokrivati cene
ponujenih proizvodov kulturnih delavcev
oz. ustanov sami.
Taka preprostost pri organizaciji kultur-
ne produkcije med tržno povpraševanje
in proračunsko dotiranje, tretirano kot
pomoč in hkratna zahteva, je seveda po-
vzročala anahronizme, saj se kultura niti
ni mogla razviti v polnopravno proizvodno
panogo niti se ni mogla otresti odvisnosti
od državnega načrtovanja. Ostala je torej
nekje na sredi, blokirana na svojem ne-
ustreznem mestu v sistemu, pojmovana
kot neke vrste »služba« državno-politič-
nega sistema in ne kot proizvodna pano-
ga, neposredno povezana z vsakodnevnim
življenjem in doživljanjem ljudi.
Dejanski samoupravni status kulture,
njena samostojna možnost usmeritve in
razvoja zavoljo takega njenega položaja
nista prišli do veljave. Kultura je ostala
institucionalizirana v okvirih, ki so ji bili
že zdavnaj določeni, dejavnost institucij
in njihova proizvodna usmeritev pa je bila
— in je, seveda, še zdaj — odvisna pred-
vsem od centralizirane družbene volje, pa
če se tega »uslužbenci« kulture, t. im. kul-
turni delavci zavedajo ali ne. (Najčešće se
ne, ker se kompenzirajo s svojimi utvara-"
mi o izrednem nacionalnem in humanem
poslanstvu, ki da ga opravljajo, in se
počutijo kot ljudje, ki so nad situacijo
časa, zadolženi po božji volji za dejavnosti
posebnega družbenega pomena. Seveda pa
utvare dejanskega položaja kulturnih in-
stitucij ter kulture kot celote, vpletene v
kompleks človeškep doživljanja, ne spre-
minjajo. Ta položaj je neustrezen, nespro-
ščen in anahronističen, je izrazita podoba
neosvobojenega dela.)
Na tem mestu se nam upravičeno za-
stavi vprašanje: kaj torej kultura v seda-
nji situaciji je, kaj bi lahko bila oz. bi
morala biti in pomeniti, da njen položaj
ne bi bil neustrezno anahronističen? K
čemu naj nas kulturna produkcija kot del
našega vsakodnevnega doživljanja angaži-
ra in mobilizira, v katero smer naj se
sprošča, demokratizira in decentralizira,
da bo ustrezala dejanskemu trendu druž-
benega in življenjskega stremljenja oz.
razvoja?
Ohranjenje spominov na stare čase oz.
ohranjanje in razvijanje nacionalne zavesti
je seveda neuporaben namen. Prav tako
odvečna in že davno presežena je zamisel
o kulturi, ki naj izpolnjuje prosti čas
in reproducira človekove delovne moči za
industrijsko ali pisarniško produktivnost.
Kulturträgerska ideologija kulturne poli-
tike je tudi že davno doživela svojo teo-
retično (ne še povsem tudi praktično)
likvidacijo, enako kot vzvišena zaljublje-
nost kulturnih veljakov v lastno veliko
poslanstvo elitnega plemenitenja »navad-
nih« ljudi k visokim ciljem humanistične
etike ... itd. itd. Vse to so zaprašeni ob-
rambni nasipi kulturnopolitičnih koncep-
tov, ki nas iz distance današnjega doživ-
ljanja sveta nasploh in kulture še prav
posebej (zlasti pa ob slutenju tega, kar
naj nam kultura kot oblika človeške pro-
dukcije pomeni) puščajo bodisi hladne ali
pa nas silijo k pomilovalnemu nasmehu,
ob praktičnem soočenju z izpeljavami teh
ideologij pa nas kajpada popade bes.
Kulturo želimo, v nasprotju z vsemi
oznakami o dejavnostih posebnega pome-
na, uveljaviti in razviti k višjim stopnjam
realizacije in demokratizacije tako, da jo
bomo spustili s piedestalov in jo osvobo-
dili uklenjenosti v apriorne sisteme.
Zato pa je potrebna času in njegovemu
aktualnemu občutenju ustrezna reforma
kulturne politike, položaja kulturnega de-
la ter celo spiska in zaporedja in hierar-
hije kulturnih institucij. Ce reforme ne bo,
se bodo anahronizmi vse bolj razraščali
in postajali neznosni, kot dandanašnji
marsikje že so.
Toda kakšna bodi ta reforma?
Zgolj formalna rekonstrukcija forumov,
ki bodo razdeljevali iz proračunov odda-
ljeni in za kulturo namenjeni del denarja
med institucije, ki so v t. im. nomenkla-
turi, seveda ničesar ne spreminja, pač pa
kvečjemu ohranja in uzakonja staro ne-
ustrezno stanje. Predvidena formalna spre-
memba namreč še vnaprej uveljavlja že
preseženi koncept kulturne politike in pro-
gramiranja oz. ravnanja. Prav tako ostaja
nespremenjena in docela nedotaknjena
razpetost kulture med proračunsko dolo-
čenost in tržno stihijo; anahronizmu, ki je
meti ljudi, ki so že na
višji stopnji, in komuni-
cirati z njimi, se moramo
razviti tudi sami na viš-
jo stopnjo bivanja.
Običajnega človeka do-
segajo vplivi dveh vrst:
1.	Interesi in privlač-
nosti, ki se rodijo z živ-
ljenjem samim: skrb za
zdravje, varnost, premo-
ženje, užitke, zabavo, po-
nos, slavo, preskrbljenost
itd.
2.	Interesi, ki izhajajo
iz posebnih šol. Človeka
ne dosegajo direktno, vr-
ženi so v splošen vrtinec
življenja, prehajajo pre-
ko mnogo različnih na-
zorov in dosežejo člove-
ka v obliki filozofije,
znanosti, religije in umet-
nosti, vedno pomešani z
že omenjenimi vplivi in
navadno komaj razpo-
znavni v svoji prvotni
razsežnosti. Ce je človek
samo pod 1. vplivi, se ga
nič ne dotakne in mož-
nosti njegovega razvoja
se manjšajo oz. že v mla-
dosti izginejo. To pome-
ni, da človek umre, ko je
fizično še živ. Ce je člo-
vek tudi pod 2. vplivi, se
rezultati čutenj in mi-
šljenj zbirajo in privlaču-
jejo druge vplive iste
vrste, rastejo in postaja-
jo vedno pomembnejši
del negovega duha in
življenja. Ce vse to na-
raste do določene stop-
nje, se formira tako ime-
novani magnetični cen-
ter. Ta center ima funk-
cijo kontroliranja in vo-
denja človekovih intere-
sov. Tu nastopi potreba
po posebni šoli, kajti ta
magnetični center ne mo-
re nadomestiti šole, do-
vede pa nas do tega, da
uočimo potrebo po šoli.
Na začetku nam pomaga,
da iščemo šolo ali, če ne-
kdo slučajno na šolo na-
leti, da jo razpozna in
pazi, da je ne izgubi.
Kajti nič ni lažjega kot
izgubiti šolo.
To šolsko delo imenu-
jemo 3. vpliv. Prenaša se
lahko samo z govorjeno
besedo, z direktnim po-
21
učevanjeni, razlaganjem
in demonstriranjem. Ko
je človek sposoben ab-
sorbirati vpliv 3, se osvo-
bodi zakona naključnosti
in nauki tega vpliva za-
čnejo prodirati v različ-
ne dele osebnosti in s
časom v samo bistvo.
* p. D. Ouspensky: The
Psychology of man's possible
evolution
A bantam book, 1968
2nd printing
Verjetno je povsem
slučajno, da je eden naj-
večjih sodobnih gledali-
ških festivalov na svetu
prav v Beogradu. Tak
festival bi se prav goto-
vo lahko odvija! v kate-
remkoli jugoslovanskem
mestu, ki ima vsaj 30 ti-
soč prebivalcev, vendar
ne v Ljubljani. Za'"adi
hale Tivoli seveda. Festi-
val je v finančnem smislu
zelo dobičkanosen, saj si
ni mogoče misliti, da bi
se gledališke skupine po-
dale na pot, ne da bi si
prej kupile ustrezajočih
vozovnic. Pa tudi za bi-
V samem jedru potrebe po reformi, kore-
nine niso spodrezane.
Taka konstrukcija uvedbe samouprav-
ljanja v kulturi zame ni sprejemljiva, saj
ne posega v bistvo dosedanje nesamo-
upravnosti in ne rešuje ničesar, še naj-
manj pa ključne probleme slovenske kul-
ture, pojmovane širše, kot jo pojmuje
proračunski aspekt kulturne politike, ki
jo doživljamo z vsemi njenimi posledicami.
Koncept, zastavljen v novem zakonu o
kulturnih skupnostih, je le formalistična
»finta«, ne pa dejanska samoupravna re-
forma kulturne politike oz. razmerja med
družbo in kulturo.
Potrebno je novo, v samem temelju
družbenega in življenjskega dogajanja te-
melječe prestrukturiranje kulturnega do-
gajanja in kulturne politike. Potrebna je
temeljito reformirana, v celoti k samo-
upravnemu sodelovanju vseh ljudi (k ne-
posrednemu samoupravljanju) izpeljana
kulturna politika, ki bo v polnem pomenu
besede ustregla pojmu »kulturna skup-
nost«. V ta namen je seveda vzpon od
»žabje« perspektive razmišljanja k »ptič-
ji«; potreben je celoviti referendum, ki
bo določil avtonomne vire za kulturno
produkcijo, formiral neposredno izvoljeno
skupščino kulturne skupnosti ter sprožil
aktivnost, neodvisno od slepe zavarovano-
sti v preteklost oz. pretekle funkcije po-
sameznih institucij.
Iskanje v to smer pa je seveda stvar
brezkompromisne marksistične studiozno-
st¡, ki se zaveda potrebe po odpravi ana-
hronizmov in teži k zares demokratično-
samoupravnemu ravnanju s kulturnimi
potenciali.
LOGIKA
VELIKEGA
ŠTEVILA
mojca drčar -
murko
Po svetu hodim z odprtimi očmi in uše-
si. Ponekod se me zvočni in optični vtisi
idotikajo samo mimogrede, pa vendar za-
pustijo globok vtis v podzavesti. Zaznam
jih s tem, da jih skušam presojati s stali-
šča svojih čustev, svojega znanja, svojih
izkustev, včasih se mi zgodi, da se zalotim
v premišljevanju, ali mi ni nekaj bolj všeč
od vsega, kar sem vdela doslej, da bi
skratka mogla vskočiti v tisto sredino in
taka kot sem, živeti in koristno misliti
naprej. Ponekod me vtisi tako zagrnejo,
da začnem premišljati o svojih stališčih, ki
jih sicer zagovarjam in se mi zdijo racio-
nalna, objektivna ter sprejemljiva. Toda
vedno potovanja niso taka; podobe imajo
preveč živahne barve in zvočna kulisa je
preveč bučna. Oči se naveličajo, ušesa od-
povedo poslušnost in zapovedo možganom,
naj se uprejo. Morajo se upreti pravočas-
no, da se ne bi spremenili v brezlično
gmoto in sprejemali lepo pripravljeno, ime-
nitno okrašeno, a vendar obupno dolgo-
časno duševno hrano.
Po svoje smešno, ampak to stanje sem
doslej doživela dvakrat. Obakrat v velikih
narodih, ponosnih na zgodovino in dosež-
ke, na kulturo in tehniko. Na različnih
koncih sveta, ki drug za drugega menita,
da sta med seboj oddaljena nekaj milijonov
svetlobnih let. Ne samo mesta, ki so si
presenetljivo podobna po tem, da so brez
značaja, le da v enih puščobo zakrivajo z
bogatimi reklamnimi svetlobnimi pomagali
in prepričevali. Ne le avtobusi, kjer se nih-
če ne pogovarja. Ne le ošabnost političnega
jezika, ki ne pozna milosti do nasprotni-
kov. Ne le do kraja izvedena birokracijska
struktura, ki je sama sebi namen in vedno
znova najde razloge za svoje oplajanje.
Preprosti človek je tu in tam enako ome-
jen v svojih možnostih dojemanja dokazov,
enako zavrt v normalnem miselnem raz-
voju z enako neukrotljivo in v pore prodi-
rajočo propapndo. Enako se me izogibata
eden in drugi — to, o čemer bi se jaz po-
govarjala, je za njiju nepotrebno zaprav-
ljanje časa, ali celo hujskanje. Zadovoljna
sta s polovično informacijo, ki sta jo do-
b'la: eden zato, ker do cele sploh ne more
priti, ker je pač sredstva obveščanja ne
dajejo, drugi pa zato, ker je polovična in-
formacija glasnejša in zato bolj prepričljiva
od celostne. Navsezadnje je rezultat po-
doben — enako lahko je politizirati mno-
žico in jo pozvati v boj proti nevidnim
sovražnikom, ki jih vidi samo modro vod-
stvo v obeh državah: ena, ki se ima za
središče vesolja, vsekakor pa zahodnega
svobodnega sveta in druga, ki tudi misli,
da se svet vrti okrog nje in je središče
drugega svobodnega sveta.
Svoboda je v resnici relativni pojem.
Svoboda tiska, govora itd. prav tako. Kaj
vse se je že dogajalo na svetu v imenu
svobode! Se nikoli nisem slišala, da bi se
nekdo odpravil osvajat samo zato, ker je
bil dovolj močan. Ali da bi uničeval in
rušil zato, ker je priznal, da so v njem
taka in podobna kriminalna nagnenja. Vsak
izbranec in poklicani je delal to v imenu
svobode nekoga, največkrat je osvobajal
tiste, ki jih je neusmiljeno ropal. S poslan-
stvom tudi kriminalno nagnenje postane
upoštevanja vreden poklic. Ker se je na
srečo v večini primerov iz preteklosti zgo-
dilo, da osvobajanje osvobojenim ni bilo
všeč, se svoboda vseeno ni mogla razviti
v turško zastavo, s katere je že vsak po-
tegnil svoj kos blaga. Toda svoboda je
vendarle dobila različne pomene, ki se
stopnjujejo v skladu s tem, kakšna moč
stoji za določeno interpretacijo »svobode«.
Če bi poprečni Američan, ki so ga v
šoli naučili spoštovati progasto-zvezdasto
zastavo, prisegati na ameriški način življe-
nja in na biblijo, prebral deklaracijo neod-
visnosti nekdanjih britanskih kolonij, bi se
moral zgroziti. Toliko stvari je tam zaple-
tenih, ki so sicer tako preproste. Vzemimo:
mehiški delavci v ameriških vinogradih za-
htevajo sindikat in svoje delavske pravice.
Nezaslišano! Rdečkarji! Hujskači, ki nam
hočejo odvzeti svobodo. Svoboda je nekaj
konkretnega: da imam jaz hišo, da moji
otroci niso lačni, da jaz lahko štrajkam. Če
to počnejo drugi, je to upor, upor je vedno
krvav, revolucije pa ne maramo, ker smo
svojo že zdavnaj opravili. Svoboda je tisto,
kar razumem, žvečilni gumi in Empire Sta-
te Building, pop corn in ameriška zastava.
Ostalo ni pomembno, celo nevarno je, ker
mi ne dovoli verjeti v odličnost sistema,
kjer razmeroma dobro živim.
Če bi poprečni prebivalec Sovjetske zve-
ze prebral deklaracijo pravic delovnega in
izkoriščanega ljudstva, bi ne verjel, da je
to napisal človek, ki ob stoletnici rojstva
resno in milo gleda iz vseh izložbenih oken,
krasi stene uradov in trgovin in čigar reke
lahko prebere povsod, celo na vrečkah za
22
sladoled. Sovražniki nikoli ne počivajo.
Vzeti nam hočejo svobodo. Imperialisti!
Revanšisti! Kar svojo državo bi radi imeli
in ne mislijo na to, kako močna mora biti
naša država, da se lahko upira sovražnim
silam. Svoboda je tudi tukaj konkretna: da
ne bi bilo vojne, da bi lahko mirno uživali
ohišnico. Da so tanki vedno tanki in da
če v mirnem času prekoračijo mejo neke
druge države? Saj so jih vendar ogrožali
in bili so proti nam. Verjamem v nezmot-
ljivost partije, v Leninov mavzolej, v rusko
zimo in veliki ruski narod, vse drugo ne
razumem in nočem razumeti, saj je vendar
tako jasno.
Ne prvi, ne drugi človek nista sama kri-
va svoje omejenosti, ker ju natanko taka
potrebujeta družbi. To sta človeka brez
odvečnih problemov — enemu , odvzame
razmišljanje skrb za denar, drugemu po-
navljanje gesel o boljšem in lepšem živ-
ljenju v prihodnosti. Kako sta si podobna,
čeprav stojita vsak na svoji strani morja
in bi ju bilo mogoče v trenutku napraviti
smrtna sovražnika, ki se ne bi borila za
nekoga, ki jima je to zaukazal, ampak zase,
ker v resnici tako mislita!
Totalitarnost obvestila je z nenehnim
ponavljanjem naredila iz človeka, ki je lah-
ko celo šolan, delček v mogočnem stroju.
Čemu na tako stanje pristaja brez bistvene
zadrege, brez dvomov, čeprav sam vidi, da
svoboda ni enako darežljivo trosila vsem,
za to vprašanje je mogoče najti mnogo
razlag. Med mnogimi variantami moderne
poslušnosti si izbiram dokaj univerzalno
presojo nekega drugega totalitarnega siste-
ma: Hitlerjev arhitekt Speer je na nürn-
berškem sojenju podal grozljivo perspekti-
vo totalitarnosti v pogojih tehničnega na-
predka — s tehničnimi pripomočki kot sta
radio in zvočnik, 80 milijonov ljudi ni
moglo imeti svojega mnenja.
Trdim, da ideja ni izgubila vrednosti,
narobe, celo pridobila je na svojem pome-
nu potem, ko se je radiu in zvočniku pri-
družila televizija. Enako grozeče sem se
počutila v moskovskem hotelu, ki je ne-
nehno oddajal propagandni material in ki
|a ni bilo mogoče izključiti kot ob poslu-
šanju spretnega in do skrajnosti preraču-
nanega radijskega programa v New Yorku.
Živahno, poskočno, glasba, zabava, plačani
politični oglasi in vmes nenehna poročila.
Poročila so izgovorjena v tonu, ki ne do-
pušča dvoma in je dosegel svoj namen, če
človek poleg poslušanja radia ne more
početi nič drugega, še brati ne staro Aga-
tho in njene vljudne morilce. V informaciji
je vsega dovolj, načelno naj bi to bila naj-
bolj »svobodna« (že spet) informacija sploh
— toda kot po naključju čilski predsednik
nikoli ne bo nastopil brez okraska »mark-
sistični«, kar v sredini, kamor je informa-
cija namenjena, nosi čisto določen pomen.
Novica o civilnih žrtvah z vietnamskega
bojišča (čast jim vsekakor gre, da zase
neprijetne zadeve objavljajo) je nujno
spremljana s poročilom o umorih v veli-
kem ameriškem mestu. Smrt štirih Viet-
namcev in takoj nato smrt štirih Američa-
nov — smrt je devalvirana. Kajti smrt na
newYorških ulicah je nekaj normalnega,
nekaj kar komaj kaj vznemirja, smrt v
neznani deželi je zato nujno vredna še
manj pozornosti. In pri tej drugi smrti
sploh ne gre za pravičnost ali krivičnost
ubijanja ljudi, ampak za podobo ameriške-
ga vojaka, ki naj bo plemenit in naj nosi
svobodo. S krvavimi rokami si podobo
umaže, zato je potrebno s primerno samo-
kritiko sence na plemenitosti spet oprati.
Osnovni tok prirejene informacije je ta-
ko močan in tako konstantno udarja z ra-
dia in televizije, da se kdaj lahko brez ško-
de za stvar pojavi tudi nekdo z drugačnim
stališčem. Spoštujemo ga, ker ima svoje
stališče, čeprav je v manjšini, damo mu
pravico govora, ker smo pač svobodna,
dežela, posluša pa ga tako nihče, ali pa ce-
lo doseže s svojim drugačnim stališčem
želeni, naš učinek.
Vtisi iz Sovjetske zveze so že malo oble-
deli, iz ZDA so sveži. Marsikdo je lahko
zadeve v eni in drugi veliki državi videl in
razumel drugače. Nekdo je bil navdušen, s
kako odprtostjo se lahko protestnik pogo-
varja pred televizijsko kamero o bistvenih
problemih družbe; to je velika stvar, da se
lahko pogovarja, le da se jaz vprašujem še
nečesa. Ali ni protest dovoljen le tedaj, ko
je neškodljiv, ko zaradi vsemogočne pro-
pagande naleti na večinoma gluha ušesa?
Kot da bi sredi korenja in repe gojli lepo
cvetko, ki jo imamo za obiske, da bi doka-
zali našo širokost, ki pa je ne pustimo raz-
rasti na celi gredi, ker korenje in repo po-
trebujemo. In tudi protest — natančno
ameriški je, zaveda se nečesa nenormalne-
ga, toda iz svoje kože ne more. Se vedno
se hrani na velikosti in mogočnosti naroda,
zaničuje majhne in maloštevilne. Vietnam-
sko vojno večinoma obsoja zato, ker
je razdrla ameriško družbo, ne pa zato,
ker je ta vojna krivična in nepravilna sama
na sebi, od vsega začetka. Nedvomno je
tudi v retroaktivnem spoznavanju bistva
dobrega in zlega, pravičnega in krivičnega,
določeni smisel, toda počasi, tako počasi se
vse skupaj premika.
S protestniki v Sovjetski zvezi je kljub
velikim razlikam nekaj podobnega — v
ZDA iz njih nihče ne dela herojev, oplju-
vani in obrcani so tako od policije kot od
newYorškega šoferja ali gradbenega delav-
ca. Zaradi izjemnega položaja, ker jih je
pač malo in so vsi po vrsti intelektualci, na
vzhodu sicer postanejo prej znani, toda
poprečna večina, ki je sposobna sprejemati
samo polovično in prirejeno informacijo.
vanje v Beogradu si mo-
rajo, po zdravi logiki so-
deč, same organizirati
prenočišča in dnevnice.
Sicer pa jc o tem festi-
valu sploh preveč govo-
ra. Kakšen festival naj
bo to, ki se odvija pred
gledalci kot panorama
do kraja premišljenih
predstav in ki si ne
upa biti provokativen in
avantgarden v pravem
pomenu besede. Pa tudi
golote praktično nobene.
Kje naj bo potem iz-
povednost, udarnost in
družbena vloga gledali-
šča?! Otomar Krejča (Ce-
hov: »Ivanov«), Hans
Litzau (Müller: »Filok-
tet«) in Bergman — da,
tisti filmski Bergman, Ing-
mar Bergman — (Strind-
berg: »Sanjska igra«) so
vse stvari tako potanko
izdelali, da je bil to na-
ravnost fiasko festivala,
ki hoče biti sodoben.
Vse je bilo tako precizno
utemeljeno, da bi človek
naravnost obupal. Upri-
zorjeno pa razgibano in
vizualno izrazito, vendar
v kompromisnem smis-
lu, nikoli antilogicistično,
penetrativno v sferi po-
javnosti, kar se pričaku-
je že od povprečnih gle-
23
daliških poskusov. In na
koncu koncev so bile vse
te predstave ragrajene.
To meče na fes ival po-
sebno luč, kar verjetno
ni treba posebej argu-
mentirati.
Prav je, da se sloven-
ska gledališča niso udele-
žila tega neorientiranega
festivala, čeprav so bila
s strani organizatorjev že
nadležno vabljena. Pač
pa se je udeležilo festiva-
la nekaj opazovalcev in
še to ne v glavnem v ce-
loti, ki bodo po možno-
sti s svojim delom doka-
zali, kako ni treba posne-
mati slabih stvari. Tudi
ni slučaj, da je bilo regi-
strirano zastopstvo me-
šano: od naturaliziranih
Slovencev (Dušan Jova-
novič. Sveta Jovanovič)
do naturaliziranih Srbov
(Alenka Pirjevec) in do
t. im. pravih Slovencev
(Jože Javoršek, Vida Ju-
vanova, Lenča Ferenča-
kova, Janez Povše — po
abecednem redu). Poleg
tega zastopstva je bil
glavna osebnost festivala
Bekim Fehmiu, ki sta
mu asistirala Ljuba Ta-
dič in Ružica Sokič. To
pa je tudi vse, kar je bilo
zanimivega.
jih bo obsodila še huje ali enako hudo.
Spomnim se pisem, ki so jih pisale prepro-
ste roke vnuku nekdanjega sovjetskega zu-
nanjega ministra Litvinova — tvoj stari
oče bi se obrnil v grobu, če bi vedel, kaj
počneš. Videla sem oči, polne sovraštva,
namenjene newYorškim protestnikom. Naj
se imenujejo »lojalne«, »tihe«, »naše« ali
kakšne večine že, svojega mnenja nimajo
in so najzvestejši zaveznik tistim, ki z
njimi pravzaprav manipulirajo. Lahko da
se motim in da informacija ni namenjena
manipuliranju z ljudmi, toda tak je njen
učinek in konec : človekovo naravno vedo-
željnost zapolni s preprostimi resnicami, ki
olajšajo življenje enim in drugim. Tako je
vladati najlaže in tudi najbolj gotovo. Će
je kaj narobe, pokličemo sovražnika, ki je
globoko vsajen v srca in duše in gremo v
vojno. Nobena neumnost, nobena nelogič-
nost, nobena gnusnost se tedaj ne tehta na
objektivni tehtnici. Kdor to naredi je od-
padnik in izdajalec, z njimi pa vedo ravnati
eni in drugi.
Neumno bi bilo trditi, da je vse to po-
sebnost velikih držav. To je posebnost vseh
tistih, ki morajo ustrahovati, če hočejo vla-
dati. Le da je totalitarnost v veliki državi,
med velikim narodom bolj grenka, ker je
bolj nevarna in bolj neprijetna, ker kljub
velikanskemu napredku v znanju, odkriva-
nju novih možnosti za človekovo polnejše
življenje, ni prostora za temeljno človeko-
vo izpopolnjevanje, za razumevanje pre-
prostih in običajnih odnosov med človeški-
mi bitji.
MITOLOGIJE
dimitrij rupel
SLOVENŠČINA ZA
ZDRUŽENE NARODE
20. oktobra 1970 je prvič v zgodovini slo-
venskega naroda in prvič v zgodovini or-
ganizacije ZN v palači s tisočerimi okni v
New Yorku zadonela slovenska beseda.
Zadonela je v govoru predsednika jugoslo-
vanske vlade Mitje Ribičiča na slavnostni
seji jubilejnega zasedanja generalne skup-
ščine OZN. Pravico, ki je v okviru te or-
ganizacije rezervirana samo za predsedni-
ke, je Mitja Ribičič dosledno izkoristil. V
avditoriju, kjer je glede na svetovno raz-
sežnost prireditve sedelo komaj kaj Slo-
vencev (če izvzamemo Antona Vratušo), je
zapel in zatrepetal jezik Franceta Prešerna,
Frana Levstika in Ivana Cankarja. Tisti
hip, ko je pel in trepetal, pa se je hkrati
izgubljal v nič. Stimultani prevajalci (brž-
kone z angleškim prevodom v rokah) so
slovenščino spreminjali v več različnih je-
zikov. Brisali so, kar je spregovarjal Mitja
Ribičič. Ce pomislimo, da je moralo Ribi-
čičev govor kakšnih 99 " o poslušalcev (če
ne upoštevamo jugoslovanske delegacije)
spremljati s slušalkami na ušesih, sklepa-
mo, da slovenščina, tista prijazna melodija,
ki je značilna za trojico velikih pesnikov,
ni mogla prodreti niti do poslušalčevih
glasbeno usmerjenih čutov temveč je bila
govorjena — stenam — ter Slovencem.
Dokopali smo se do bistva slovenščinine.
inavguracije v ZN : slavnost je namenjena
jezik spoštujočim Slovencem v domovini.
Seveda ni dvoma, da je občudovati pred-
sednikov napor — pa pogum — da je za-
nesel v najuniverzalnejšo in najreprezenta-
tivnejšo svetovno javnost slovensko bese-
do. Slovenska beseda — kakor da se je
na ta način uveljavila kot svetovna beseda
in kot nosilka pomembnega sporočila dr-
žavam našega planeta.
No, ne gre za dvom ali celo posmeh. Kar
se tiče prednosti, ki je bila dana sloven-
ščini pred srbohrvaščino — kolikor je v
vprašanju splošna jezikovna razumljivost,
odločitev najbrž ni bila težka. Srbohrva-
ščine občinstvo v OZN prav tako ne bi
razumelo posebno natančno. Ce je bilo
potrebno izbirati med tema dvema jezi-
koma, se je Mitja Ribičič — tako bi rekel
—	odločil popolnoma pravilno.
Gre za zanimiv pojav. Slovenščina je bi-
la uporabljena fiktivno, nikakor ne kot
nosilka pomena, kot komunikacijska mre-
ža. Bila je uporabljena reprezentativno,
kot neke vrste zakletev, ki jo poglavarji
narodov ali plemen polagajo v smislu tra-
dicije, domačih običajev... recimo, ko
sprejemajo insignije, morajo spregovoriti
nekaj besed v arhaičnem jeziku, zmoliti
nekakšno molitev, da bi dokazali, da spo-
štujejo izročilo... Tako recimo nastopa
kralj v angleškem parlamentu ob njegovi
otvoritvi po volitvah, tako so morali nem-
ški knezi na kamnu na Gosposvetskem po-
lju simbolično pokazati svoje zanimanje
za slovenski živelj... Sistem oblasti in re-
alnih odnosov v družbi poteka seveda mi-
mo teh tradicionalnih sermoničnih besedi.
Ribičičev nastop v New Yorku je na nek
način uveljavil ravno to — reprezentativ-
no, fiktivno, sermonično funkcijo sloven-
skega jezika. Ob tem je seveda sprožil
vprašanje o njegovi realni vlogi, njegovi
funkcionalnosti — recimo znotraj skupno-
sti narodov tega planeta. 2e otroku je jas-
no, kaj v sodobni populacijski aritmetiki
pomeni narod z enim milijonom in skoraj
osemsto tisoč prebivalci. V takšnem računu
pomeni postavko, ki jo je možno zanema-
riti. Ribičič tedaj ni afirmiral slovenskega
naroda, temveč je opozoril na njegovo iz-
redno skromno, problematično in nezavid-
ljivo vlogo v sodobnem svetu. Seveda so
naši časniki (Dnevnik, Delo) takšno razu-
mevanje spretno prikrili in skrenili bralca
na čisto oljratno pot. Iz napisov in tekstov
v njih je bilo mogoče sklepati ravno na to,
da ima nastop v slovenščini — bistven po-
men.
Slovenščina ni v resnici nastopila pred
obličjem sveta — temveč je pomagala Slo-
vencem to obličje še enkrat prikriti. Ribi-
čič ni sprožil nove konkurence narodov
in jezikov, kvečjemu je za hip zadržal pra-
vo razmerje sil v tem boju — Slovencem
je na način, ki jim je zelo pri srcu, izrekel
spoštovanje in majhno iluzijo. Slovenščina
je ostala še za naprej neslišna, nerazum-
ljiva, neberljiva, natančno takšna, kakršna
je bila in je v palači ZlS-a, v Zvezni skup-
ščini, v Predsedstvu ZKJ, skratka marsikje
—	na sestankih, posvetovanjih, simpozijih,
komisijah — na zvezni ravni. Predsednik
ZIS Ribičič ni imel za potrebno, da bi kdaj
napravil preskus s slovenščino pred srbsko
ali hrvatsko govorečim avditorijem. Slo-
venščina je morala počakati na bolj slav-
nosten nastop.
UNiCEF
Ta bleščeča prireditev (22. novembra na
ljubljanski TV) ima namen zbrati največje
svetovne umetnike (Peter Ustinov, Liselot-
te Pulver, Daniel Gelin, Petula Clark, Jo-
sephine Baker, Françoise Hardy, Jeremy
in Yehudi Menulin ...) v duhu svetovne
24
medsebojne pomoči, človečnosti, boljšega
razumevanja. Izkupiček te prireditve je
namenjen »nesrečnim otrokom tega sve-
ta«. Ta dobrodelna akcija poteka v smislu
največjih sodobnih umetniških imen in ve-
likanskega sijaja. To niti ni prava umetni-
ška, artistična predstava. Petula Clark re-
cimo pravi, da ji je žal, ker je prišla v takš-
no bleščečo dvorano, pred takšno krasno
občinstvo, pa ne more zapeti niti ene pe-
smi, ker ni bilo prostora, da pa je vendar
strašno srečna, ker ima najslajšo dolžnost,
da predstavi eno največjih.najljubeznivej-
ših, najznamenitejših gospa tega sveta —
Josephine Baker. In ta sijajna gospa naj-
prej zelo dolgo in zelo čustveno govori o
nesrečnih otrocih (znano je, da jih je sama
posvojila precejšnje število), nakar poje ze-
lo moralistično in globoko pesem o ljubez-
ni do ljudi in še vedno govori visoke bese-
de o vrheh in prepadih sodobnega sveta.
Tudi Peter Ustinov, ta mojster meščanske
šale in ljubkega cinizma, se izpove. Reče,
da je vsa ta prireditev sicer hudo imenit-
na, vendar da bi bilo dobro, ko bi se njeni
uživalci vsaj nekoliko zresnili, ker po sve-
tu otroci stradajo in da je zdaj še posebno
hudo v Pakistanu. In še in še podobnih
priseg in zakletev, da so »vsi otroci tega
sveta pravzaprav ves svet«, da bi, če ne
bi toliko potrošili za vojno, lahko živeli
kot srečna družinica itd. Torej ne gre za
elitno predstavo kjer bi lahko neomejeno
uživali mojstrovine umetnikov, kot je re-
cimo Yehudi Menuhin, ampak za nekakšno
umetniško predavanje, za nekakšen nauk.
Poslušalci in gledalci, ki so v večernih
toaletah posedli v to »sijajno« dvorano v
Lausanni, temu biseru švicarske domovi-
nice, ki je že tako ali tako simbol svobode
in blišča vseh vrst (najbolj seveda denarne-
p), so se morali za hip odreči svoji sreči
in brezskrbnosti, zelo nespodobno bi bilo
namreč, ko ne bi vsaj kakšno minuto, v
odmoru, ko bodo srkali svoj martini, ome-
nili kakšnega malega potresa ali ciklona,
vsaj kakšnega plazu ali požara, če že ne
vojne in ameriške nesramnosti v Vietna-
mu, groznega položaja na Bližnjem vzho-
du ali treh srčkanih otročičkov v Biafri,
ki jih mlatijo veliki črni možje, nekaterih,
ki celo umirajo ali stradajo, ki nimajo pa-
pice Humana al Ovomaltine ali Bebimiks
(ki je prava mana in najljubša hrana!) ...
In človeku res dobro dene, če pomisli,
da se je kakšnemu rejenemu industrialcu,
ki izdeluje precizne švicarske ure za kakš-
ne peklenske strojčke, nekoliko kolcnilo in
mu oni — milijon štiristotisoč sedemsto-
petindevetdeseti martini, kolikor jih je že
popil v življenju, ni šel posebno v slast.
Tako rekoč — zamorili smo te umazane
svinje, ki se delajo, kakor da izpopolnjuje-
jo urarsko tehniko, zares pa iz skalpov
nerazvitih kujejo svoje rolise in nerce ! Po
gobcu smo jih!
Ljubljanska televizija se je še enkrat v
svoji znameniti karieri pridružila svetovni
akciji za mir, humanost, prijateljstvo, ra-
zumevanje, svobodo, bogastvo, razvoj, si-
tost, dobroto, moralo, spoznavanje, ustvar-
jalnost, krepost, vzdržnost, prijaznost,
vljudnost, uglednost, blišč, humor, poezijo,
glasbo, dobro glasbo, za sirote brez star-
šev, za osamljene starčke, za nesrečne lju-
bimce in zakonce brez stanovanj, za rdeči
križ, za protituberkulozne akcije, za boljšo
zdravniško oskrbo ranjencev v Kambodži,
za boljše počutje palestinskih beguncev, ki
živijo ob robu sveta, za boljšo hrano ame-
riških vojakov na fronti, za ukinitev poli-
tičnih procesov na Češkoslovaškem, za Re-
gisa Débraya, ki sedi v Boliviji, za ubogega
Hruščova, za srčkanep, ljubeznivega go-
spoda Nixona, ki je živčen, za Jacqueline
Kennedy, ki je nesrečna, za milo, toplo dru-
žino lepe, svetlolase gospe Clark.
. . . Molimo tudi mi!
ČISTKA ALI
NACIONALIZA
CIJA?
primož Žagar
Prvo čudo dandanašnjih jugoslovanskih
dni je nedotakljivost. Poglavitni dokaz o
tem pojavu je vsem znani jugoslovanski
gospodarski potres, katerega valovanje je
močno razpokalo tudi zidovje samega po-
litičnega reda. Po petih letih se je torej
sesula reforma. Za padlimi razglasi je vi-
deti klecajoče gospodarstvo. Oklicali so
novo reformo. Igrajoč se pesniško s pojmi
in besedami, so jo imenovali stabilizacijski
program.
Bistvo nedotakljivosti je zdaj v tem,
da je ostala pri vsem razsulu naše prak-
tične ekonomije povsem nevznemirjena in
enako obstojna nepregledna množica vlad-
nih in političnih in gospodarskih in sploh
družbenih položajev. Jugoslovanske vodil-
ne družbene ali javne funkcije je prekrila
debela snežna odeja. Pod njo je prijetno
toplo, kot je pač toplo pod snegom. Tu
predejo dobro ogreti in nasiteni politiki
nove odrešilne oklice, ne vem katere že
po vrsti v zadnjih petih, desetih in še več
letih.
Misliti v jasnem jeziku pomeni, da se
v sedanjih mrakobnih razmerah ni skrivil
niti lasek na glavah članov zvezne vlade,
pa članov partijskega izvršnega biroja, ki
so bili dostikrat do vratu vmešani v po-
membne vladne odločitve, pa na glavah
vseh drugih vrhovno pristojnih jugoslo-
vanskih družbenih osebnosti. Nihče ni od-
stopil niti nasilno niti prostovoljno! Tukaj
mi bo nemara kdo očital, da sem pozabil
na nedavni odstop podpredsednika zvezne
vlade dr. Nikole Miljaniča. Ampak, jaz te-
ga odstopa nisem upošteval hoté. Človek
je bil na položaju že pred prejšnjo refor-
mo in je že dolgo let pristojno deloval v
vrtincu, iz katerega so v skokih plavali
jugoslovanski gospodarsko politični grehi.
(Za opombo, bil je guverner narodne ban-
ke!).
In drugič (to je odločilno). Miljanič ni
odstopil zato. ker bi sodil, da je to ne-
ogibna posledica in neogiben učinek odgo-
vornosti, ki jo že po svoji ustanovni na-
menskosti zaobjema vsak družbeni polo-
žaj Ako hi odšel zavoljo take logike, po-
tlej bi. jasno, uresničil sveto, a žal samo
teoretično pravilo: Če človek deluje z za-
upanega mu družbenega položaja, in če
upravlja ta položaj tako. da končne posle-
dice njegovega delovanja niso v celoti na-
ravnane na splošne družbene koristi, ali
da končne posledice njegovega delovania.
čeprav so morda v prostoru samega miš-
ljenja na videz družbeno koristne, n*" za-
virajo ali odkrivajo družbenih škodljivih
poiavov, potem se mora samodeino spro-
žiti sankcija, ki je temebna sestavina po-
ložaine odeovornosti ! Njena najmilejša
oblika je odstop!
In zaključek? 4 BITEF
1970 je za nami. Statisti-
ki je zadaščeno. Ce sme-
mo verjeti najnovejšim,
še kuloarskim informaci-
jam, bo naslednje leto v
Beogradu spet gledališki
festival, to pot z naslo-
vom: 5 BITEF 1971.
Janez Povše
Vsakič, ko se pojavi nova
gramofonska družba, se da
kmalu ugotoviti, že po prvih
ploščah, kakšen koncept ima
družba. Angleška družba Har-
vest je znana po svojih »un-
derground« glasbenikih, dobe-
sedno odkriva nove talente.
Pri angleškem Parlophonu bo-
ste našli drugo skrajnost: Iz-
razit komercialni pop. Ameri-
ška Tamia In ostala njena
združba je bila do nedavnega
znana, da so zanjo snemali le
črnski rhythm-and-blues In
soul pevci in ansambli. V ne-
davni ekspanziji so se okoli
nje pojavile nove družbice, ki
delajo pogodbe tudi z belimi
ansambli, seveda, če igrajo
tovrstno glasbo (Rare Earth).
In tako naprej od Columble,
ki je ena najprogresivnejših
ameriških družb, do MGM,
25
katerim bivša slava ne pre-
prečuje, da ne bi bili skoraj
na koncu! (Rešuje jih le
uspeh Erica Burdona).
Zanimivo bi bilo vedeti, ko-
liko novih gram. družb se rodi
vsak teden v ZDA. Po mojem
mnenju bi bili prsti ene roke
premajhno število.
In tako je gospod Alan Dou-
glas osnoval svojo samostoj-
no družbo in da bi se vedelo,
čigava je, se Imenuje kar
Douglas. Do zdaj še nisem
mogel Izkristalizirati njihove-
ga koncepta. Videli boste, za-
kaj. Prve štiri plošče so bile
za strokovnjake pravi shock.
No, da, zaenkrat so bili to
»samo« 4 albumi. Plošče so
stereo, a to nikjer ne piše.
(Pravzaprav ni treba).
Naštel bi jih: plošča z ozna-
ko Douglas 1 je album Timo-
thyja Learyja »You Can Be
Anyone This Time Around«.
Verjetno sami bolje veste,
kdo je Leary, a naj vas spom-
nim na tega bivšega psiholo-
ga s Harvarde, pri petdesetih.
Pred leti je pokazal ameriški
mladini pot skozi življenje,
obarvano z mamili, ljubeznijo,
mirom in drugimi užitki. Ho-
tel se je iti celo guvernerja
Kalifornije. Zaprli so ga tudi.
Pred letom se je znova dvig-
nil. Zapirali in obtoževali so
ga zaradi posesti mamil, da
se mu je nabralo nekaj deset-
letij ječe. Zdaj pa jih je!: ušel
je in pojavlja se iz undergro-
unda.
Tik pred tem pa je izšel nje-
gov omenjeni album, na kate-
rem dajejo glasbeno podlago
za izražanje njegovega mišlje-
nja (kritike) trije anonimni, a
prepoznani glasbeniki: Jimi
Hendrix, Steve Stills in Buddy
Miles.
Drugi album je plošča
Lennyja Bruca, na kateri je
»vsa resnica, zakaj so ga za-
prli«: »To Is A Preposition;
Come Is A Verb«. O tem, pred
štirimi let! umrlemu obtožen-
cu, ne vem ničesar drugega
razen tega, da je bil baje ko-
mentator, komik in še kaj.
Oprostite moji nevednosti.
Douglas št. 3 pa je tista
plošča, ki je zagotovo povrnila
stroške za izdajo: »The Last
Poets«. Hkrati ime In naslov.
Zadnji poeti so trije: Ablodun
Toda dr. Miljanič je odstopil zgolj za-
to, ker se ni strinjal z vrstnim redom sta-
bilizacijskih dejanj (bil je za to, naj bi bila
devalvacija dinarja prvi stabilizacijski
ukrep). Očitno se je bal sprejeti prihodnjo
odgovornost. S to prihodnosti se odreka-
jočo potezo je po mojem zakril svojo do-
sedanjo odgovornost. Vse skupaj pa je še
enkrat zakril z videzom muhavosti.
Vidite, svetovno jugoslovansko čudo je,
da so tokrat najpopolneje doslej izpeljali
sicer že prej znani, a ne tako perfekten
prenos posamičnih položajnih odgovorno-
sti v splošno vsejugoslovansko odgovor-
nost. Zoper družbo so torej delovali, skli-
cujoč se na prejšnje teoretiziranje, tudi
dojenčki in gospodinje in zaporniki pred
dvajsetimi leti obsojeni na dvajset let in
ne zgolj predsedniki, ministri, sekretarji,
poslanci, člani birojev, direktorji in tako
naprej.
Ampak, kot se vé, od teh predsedni-
kov, ministrov, sekretarjev, poslancev,
svétnikov in ne vem kakšnih še pristojnih
zastopnikov ni nihče zapustil funkcij iz
rok. Kaj je zdaj tisto, zavoljo česar so pri-
stojni družbeni oziroma javni zastopniki
ostali na svojih pristojnih družbenih polo-
žajih, ne da bi jih sunila z njih samodej-
no se sprožena sankcija, ko pri vsem tem
kaže splošen dejanski stan, da končna po-
sledica dejanj, sproženih z družbenih po-
ložajev, ni bila naravnana na splošno
družbeno dobro?
Tisto je po moji čvrsti domnevi globo-
ka resnica o čudu o nedotakljivosti. Ta
resnica pravi, da so si bolj ali manj vr-
hovno pristojni javni delavci prisvojili po-
ložaje, ki jih je ustanovila družba zatega-
delj, da bi izvoljeni ali izbrani ljudje de-
lovali na njih za družbo in zaradi družbe.
Položaj, katerega ustanovna namenskost
je torej delovanje za družbeno dobro, so
torej pozasebili in zdaj kot pravnoveljav-
ni lastniki delujejo na videz za družbeno
dobro, v resnici pa za svoj prid in prav.
Delovanje položajev za družbeno dobro se
kaže na videz zato, ker so položaji druž-
bena tvorba in se kot takšni vidijo. Naj-
bolj preprost dokaz, da delujejo družbeni
zastopniki na tako prisvojenih in od druž-
be odcepljenih položajih v bistvu za svoje
koristi in na videz za skupne koristi, je
dejstvo, da jih nočejo zapustiti, tako kot
noben človek ne bi hotel zapustiti svoje
hiše in zemlje.
Najsi se vidi še tako grozovito težav-
no, vendar se da pričujoči politični polo-
žajni vozel še kar preprosto razvozljati.
Razumljivo, odstop zvezne vlade bi moral
priti sam po sebi. In če bi rekel, vlada je
odstopila, potem s tem še ne bi začel raz-
vozljavati vozla.
Mislim, da bi vladin odstop razprostrl
nad federacijo ozračje, v katerem bi lahko
začela teči splošna, vsejugoslovanska polo-
žajna čistka.
Čistka je nepriljubljena beseda. Zato
se naj, kdor hoče, odreče besedi, in pusti
pojem.
To torej pomeni, grobo rečeno, da bi
s čistko odstranili s tisočev pristojnih in
vrhovnih ter sploh vplivnih družbenih po-
ložajev ljudi, ki šo z njih delovali in mi-
slili zadnja leta. Čistka bi morala valoviti
skozi vse družbene institucije (zvezno in v
republikah), kot so vlada, socialistična zve-
za in zveza komunistov ter sindikati, na-
dalje skozi zvezno skupščino in republiške
skupščine, skozi občinske skupščine, zbor-
nice, podjetja itd. Na kratko, najobsežnej-
ša nasilna rotacija v novi jugoslovanski
zgodovini bi morala zajeti tako oblastvene
politične kot samoupravne položaje.
Ta hip se kaže v zelo zdravilni svet-
lobi tudi položaj, ki bi nastal, če bi od-
stopili poslanci v republiških skupščinah
in v zvezni skupščini. Treba bi bilo, jasno,
razpisati nove volitve. To bi bilo zelo
učinkovito, ne?
Sele ko bi na tisočih jugoslovanskih
družbenih položajih prijeli za zaupane jim
funkcije in pravice povsem novi in sveži
ljudje, šele potem bi lahko začeli z upi na
dober konec izvajati jugoslovansko gospo-
darsko politično presaditveno operacijo.
Kdo naj bi v posameznostih izvajal
čistko? v zgodovini je dosti učbenikov, ki
jasno učijo, kako gredo lahko čistke naj-
bolje od rok.
Misleč ne preveč radikalno, pravim,
da bi lahko najlažje in najučinkoviteje iz-
peljala čistko Zveza komunistov. S treb-
Ijenjem znotraj sebe bi obenem očistila
tudi pristojne družbene položaje.
Za partijsko čistko se najprej zavze-
mam. Mogoče bi morale poleg tega vzeti
izpeljavo nasilne rotacije v republikah,
občinah in podjetjih ter ustanovah v svo-
je roke posebne komisije. V njih bi bili
seveda splošnim družbenim koristim od
nekdaj in najbolj vdani ljudje. Merila za
izbiro rotacijskih komisij ter merila za
samo položajno zamenjavo bi nepoložajna
večina, množica (delavci, študenti, kmetje,
uradniki, borci itd.) zlahka in zelo naglo
našla.
Ampak ta hip ni pomembno, kako iz-
peljati čistko, marveč jo izpeljati ! Če bi
me, denimo, kdo vprašal, kdo bi jo po
mojem mnenju najhitreje izpeljal, bi mu
zasebno odgovoril: vojska! (Od delavcev
so odrezali sindikate, zato bi delavci ve-
liko potrebovali, preden bi se znašli.)
Zatorej, mislimo na to, da je treba iz-
vesti novo nacionalizacijo. Kako naciona-
lizacijo? Tako! Položajniki so si v mnogih
letih prilastili položaje, ki jih je ustano-
vila družbena nuja. Te položaje je treba
znova podružbiti in jih nacionalizirati, če
hočete.
IMETI — DELATI
REVIJO
ivan j. kreft
Bralci so lahko zelo pomemben sestavni
del publicistične dejavnosti. Bralec je lahko
v delo revije vključen na različno intenzi-
ven način. Bralec (gledalec) lahko v časo-
pisnem kiosku pogleda prvo stran ovitka,
lahko pa tudi prebere del besedila na tej
strani. Revijo lahko prelista, prebere nekaj
vrstic ali nekaj prispevkov. Bralec lahko
ima revijo dalj časa na svoji pisalni mizi,
lahko jo vrže stran ali spravi. Nekateri
bralci revijo raztrgajo, posamezne zanimi-
ve članke spravijo v svojo dokumentacijo,
ostalo pa odvržejo. Bralčevo sodelovanje
je lahko še aktivnejše, če v reviji podčrta-
va besede ali stavke, ob robu piše pripom-
be, svoje pripombe posreduje ožji okolici,
na zboru volilcev svojemu poslancu ali pa
neposredno preko tiska širši javnosti. Za
revijo kot tako niti ni pomembno, da sploh
.ma bralce. Za nekatere revije je pomemb-
no, da imajo čim širši krog čim aktivneje
vključenih bralcev. To je odvisno od na-
mena revije (rezultanta namenov uredni-
kov in sodelavcev ter posredno bralcev) in
od načina finansiranja. Nekatere revije
26
skrbno spremljajo število bralcev, navade
bralcev in aktivnosti bralcev ob čitanju po-
samezniti prispevkov.
Delo je eden od neizogibnih sestavnih
delov sklopa imeti-delati revijo. Če kdo
revijo dobi, jo lahko ima le z delom. Z
delom pa tudi ni težko revijo dobiti. Po-
gosteje srečujemo prizadevanja za imeti
kot za delati.
Deklaracija o namenih uredništva je po-
gost pojav v našem revialnem tisku, zlasti
pri Problemih. Se več kot tiskanih dekla-
racij, namenjenih bralcem, je ustnih dekla-
racij članov uredništev potencialnim sode-
lavcem. Često so deklaracije bolj kot z
delom pri reviji povezane z imetjem, zato
se ob takih deklaracijah podobno kot ob
političnih deklaracijah le grenko nasmeh-
nemo. Deklaracija o uspešnem bodočem
delu je znak, da nekaj propada, a tega ne
želimo priznati.
Dimitrij Rupel uspešno koordinira želje
tistih, ki želijo imeti Probleme-Magazin,
vprašanje pa je, če bo uspel koordinirati
tudi delo.
Komunikativnost revije je zelo pomemb-
na za nekatere revije in nekatere sodelav-
ce. Pri takih revijah je treba načrtovati
stopnjo in vrsto dostopnosti številke in
prispevkov za različne vrste bralcev, tako
da ob upoštevanju namenov revije v dolo-
čenih okvirih zagotovimo optimalizacijo
interesa bralcev za naslednje številke re-
vije. Sodobna publicistika zagotavlja ko-
munikativnost v obe smeri, med drugim s
kombiniranjem tiskane in govorjene be-
sede.
Konformiranje z navadami bralcev in že-
ljami pritiskajočih političnih in drugih sku-
pin je pogosto. Komunikativnost z razme-
roma širokim krogom bralcev je lahko
možna tudi brez konformizma.
Mladost. Sodelavci revije, ki so že do-
segli afirmacijo z objavo večjega števila
del, ne morejo zahtevati zase posebnih za-
ščitnih ukrepov s sklicevanjem na svojo
mladost. Revija ostaja mlada, če priteguje
k pisanju nove sodelavce.
Moderna znanost je modna beseda. V
nekaterih strokah (matematika, biologija,
fizika) označuje ta beseda razvoj stroke v
zadnjih treh ali štirih desetletjih. Moderna
znanost ne spada v revijo Problemi-Maga-
zin, temveč v ustrezne znanstvene publika-
cije. To velja tudi za znanstvene razprave
o znanosti. V magazin pa spadajo publici-
stični prispevki o znanosti. Morda bi v
revijo Problemi spadale tudi neznanstvene
razprave, to je dela, ki (še) niso priznana
kot del znanosti. O tem bi veljalo še raz-
pravljati.
Moderna umetnost. (Kaj je pravzaprav
to?) Pod to besedo ne smemo razumeti
absolutiziranja nekaterih modnih dejavno-
sti in zaprtost pred ostalimi avantgardnimi
prizadevanji. Upoštevati je treba tudi
avantgardna prizadevanja, ki niso označe-
na za avantgardna.
Poslovnost je pri izdajanju revije v real-
nosti današnjega sveta nujno potrebna. Pri
Problemih poslovnost naj ne bi bila na-
men, temveč samo sredstvo.
Upravljanje revije Problemi je s stališča
kibernetike zelo zanimivo urejeno. Sklop
uredniškega izbiranja sodelavcev in sode-
lavskih volitev urednikov je homeostatično
upravljan organizem. Dana pa je možnost
nenadnih sprememb s pomočjo pozitivnega
feed-back mehanizma, ki nastane (zaradi
omenjenega načina izbiranja in volitev) ob
uredniških udarih. Okolje, ki zahteva usta-
ljeno delo revije v znanih okvirih, selek-
cionira udarniške podvige in predstavlja
negativen feed-back višje stopnje.
KONSERVATIV
NO PREMIŠLJE
VANJE O
RADIKALNI
NEGACIJI
taras kerrnauner
I. POVEST O TRIBUNI
Pravkar je izšla prva letošnja številka
študentske Tribune. Glede na njeno ideo-
loško vsebino in na posebno nevrotičnost
zdajšnjega trenutka bi se čudil, če ne bi
razvnela duhov ; najbrž je to tudi njen
namen (in upajmo, da ga bo dosegla). Za-
dela je tudi mene; in ob tej priliki bi rad
napisal, kar me že dlje časa teži.
Prvi dve reakciji na to — v barvah in
novi obliki izšlo — Tribuno sta iz mojega
bližnjega kroga. Dva sedemdesetletna, aka-
demsko izobražena in visoko kulturna stro-
kovnjaka sta mi dejala: prvi — samo malo
sem jo prelistal in sem ter tja kaj prebral,
pa sem se tako razbesnel, da sem jo pri
priči raztrgal; nesramneži, infantilci, beda-
ki, baraboni, kdo jim daje pravico in mož-
nost, da tako govorijo, kje so se vzeli, za-
kaj jih podpiramo, saj s tem pljujemo v
lastno skledo, podiramo, kar smo — reci-
mo v Evropi — dolga stoletja zidali. Gos-
pod, ki se je tako izrazil, je sila delaven,
asketski, usmerjen tehnicistično-tehnokrat-
sko, edino moč sveta vidi v znanosti-teh-
niki, družbeno-politični red mu je na svetu
samo zato, da lahko to tehniko aplicira,
da ji služi; zato je bil — naš znanstvenik
— skladen s slehernim političnim redom,
samo da je bil ta dovolj pozoren do teh-
nike; od socialnega sveta (tudi od kulture)
je zmerom pričakoval le stabilitete, da bi
se na znanosti temelječa tehnika lahko čim
bolj ekspanzivno uveljavila ter razširila.
Bil je — in je — pristaš pozitivitete sveta,
tega, kar je, da bi lahko to, kar je (tehni-
ka), še bolj in še več bilo — naprej in
naprej.
Drugi mi je zaupal ravno nasprotno. Ze
dolgo nisem bil nad nobeno rečjo tako na-
vdušen, mi je ves vroč zatrjeval. Prav rav-
najo, ti mladeniči; lop po idiotih, nemar-
nežih, po vsem, kar ni vredno drugega kot
brce. Kar tako naprej. Ti fantje nadaljujejo
tisto, kar sem sam nekoč počel. Ta drugi
gospod je od prvega kar se da različen.
Od malega je bil v sporu z vsemi socialni-
mi in političnimi ureditvami, organizacija-
mi, načeli, načini življenja, z ljudmi in
sploh z vsem, kar je; ukvarja se s pre-
učevanjem tistega, kar je to, kar je, sku-
šalo spodbiti, uničiti. Zanima ga zgolj ne-
gacija, negativiteta tega sveta — seveda ne
iz čistih uničevalnih strasti, temveč kot
mogoče jedro drugačnega življenja. Življe-
nje, kakršno je, je zanj slabo ; se pravi, da
je vsaka drugačna različica, poskus, sanja,
akcija boljša in zato edino prava.
Obe reakciji se mi zdita klasični. Med
njima je mogoča sicer dovolj velika pah-
ljača variant, kompromisov, nedomišljeno-
Oyewole, Alafia Pudim in
Omar Ben Hassen, Nilaja pa
jih spremlja s tolkali. Črnci.
Pojejo vsi trije, pravzaprav
recitirajo. Na album so posne-
li 13 pesmi, ki jih pripovedu-
jejo (pojejo). V ritmu ponav-
ljajo določene verze, besede;
poleg petja tudi to vpliva na
dejstvo, da poslušamo prav-
zaprav glasbo in ne »spoken
word« (govora).
Na srečo so besedila nave-
dena na ovitku. Po njih lahko
prilepimo stvaritvi etiketo
»black power«.
Ne vem, — morda nimam
prav? — ampak meni se ob
tem pojmu vedno asociira sli-
ka črncev, ki samo zahtevajo,
se pritožujejo in so nasilni.
No, tega Zadnjim poetom
ni mogoče očitati: v vseh pes-
mih je sarkastično-realna kri-
tika lenih, spolno- izkrivljenih,
pijanih, drogiranih črncev.
Črncev iz New Yorka, iz Har-
lema. Pozvani so, naj se zbu-
de, dvignejo, naj kaj naredijo!
Jezik je zelo pester, od
»shit« do »fuck«. Nujno je, da
poznaš razmere ameriških
črncev, sicer ti je marsikaj
nerazumljivo. Med najboljše
pesmi spadajo »When The Re-
volution Comes«, »Niggers
Are Scared Of Revolution«,
»Gash Man«, »New York, New
York« in »Jones Comin'
Down«.
V »Črnci se boje revoluci-
je« vidiš, da se črnci nenehno
spreminjajo, a ko pride do
prave spremembe (kajti re-
volucija je samo spremem-
ba!), pa se črnci boje re-
volucije. »Niggers fuck, fuck,
fuck, niggers love the word
fuck, they think they're so
fucking cute. . . niggers
would fuck-fuck, if it could be
fucked«. Toda, ko pride do te-
ga, da bi »fukali za revoluci-
jo«, pravijo črnci »fuck revo-
lution!«. Črnci tudi mnogo
strëljajo: z usti, izza vogalov,
mamilo v roko, na novoletni
večer. Toda kje so črnci tedaj,
ko revolucija potrebuje nekaj
strelov? Yeah, saj veste, »črn-
ci nekje streljajo svoje sra-
nje«. (Ob tem Last Poets z
glasovi izvedejo efekt, ki spo-
minja na vodo, ki teče v stra-
nišču ...)
New York je mesto, v ka-
terem »beli zajedalci letajo
okoli z novo serijo spolnih
bolezni«, kjer stoji »pločevina-
sto sranje« kraljice Svobode
(statue of Liberty); ob tem
nekdo zavpije: »Kraljica Svo-
bode je prostitutka!«. Kaj je
torej New York: »... is a sta-
te of mind that doesn't mind
fucking up a brother.«
»Dani se, me že stresa«,
to je začetek pesmi »Jones
Comin' Down«. Izraz »Jones«
pomeni navado uživanja haroi-
na. Pripoveduje o tipu, ki rabi
denar, svoji »old lady« sune
6 dolarjev, kar bo dovolj za
27
dvakrat. Proda mu Sam z vo-
gala: »Hey there's my man/
Brother Sweet Stuff Sam«. In
že leži, že čuti: »this stuff is
boss!«, »svoboden bom, svo-
boden . . .«. Ironičen glas vpra-
ša: »A res?«
Nekaj delov iz provokativne
»When The Revolution Co-
mes«. »Ko bo prišla revoluci-
ja, jo bomo nekateri izmed
nas ujeli na TV, iz ust nam bo
mahal piščanec, vedeli boste,
da je to revolucija, ker ne bo
reklam . . Ne govori o revo-
luciji, dokler nisi pripravljen
jesti podgan, da se preži-
viš... Ko bo prišla revoluci-
ja, bodo pištole in puške za-
vzele mesto pesmi in esejev,
črnski kulturni centri bodo
trdnjave, ki bodo oskrbovale
revolucionarje ... Ko bo pri-
šla revolucija, bo Jezus Kri-
stus stal na vogalu Lenox ave-
nije in 125. ulice ter skušal
ujeti prvi ciganski taksi iz
Harlema ... Toda, do tedaj —
ti in jaz, oba veva: črnci se
bodo šli parties in ga bodo
srali/parties In sranje/bull-
shit and party .. . nekateri bo-
do celo pomrli, preden pride
revolucija.«
Po dobrih petih mesecih se
plošča še vedno izvrstno pro-
daja; misli, da ne bom preti-
varal, če govorim o kakih 200
—300 tisoč prodanih izvodih.
In zadnja plošča: Douglas 4?
Bivši kitarist angleškega pop
pionirja Grahama Bonda, za-
slovel pa je kasneje pri Mile-
su Davisu, zdaj je član slovi-
te skupine (Tony Williams)
Lifetime — John McLaughlin.
»Devotion« je njegov drugi sa-
mostojni album. Prvi je bil
pred leti izbran za jazz LP leta
v Melody Makerju (najvpliv-
nejši angleški glasbeni ted-
nik). Na tem novem albumu
ga spremlja Buddy Miles z
bobni, Billy Rich basira. Glas-
beni dialogi se odvijajo med
McLaughlinom in organistom
Larryjem Youngom, s katerim
zdaj skupaj igrata pri Lifeti-
me. Sam Mlles Davis je rekel
o McLaughlinu: »John Me
Laughlin, to je tisti, ta je mo-
rilec. Pri njem lahko slišite
katerokoli »fucking« stvar,
kajti John zna.«
Glasba (so sami instrumen-
talni posnetki) je glasna, zelo
glasna. A največja odlika te
sti, nedoslednosti, sami pa sta, v vsej svoji
radikalnosti, dve meji, čez kateri nam za-
enkrat še ni mogoče, in pomenita dve čisti
skrajnostni točki našega temeljnega živ-
ljenjskega paradoksa: horizont, znotraj ka-
terega se v letu 1970 nahajamo. Mogoča je
ena, mogoča druga; se da hkrati tudi reči:
obe sta neogibni?
Drugi znanstvenik je pohvalil to, česar
se Tribuna sama zaveda. Na sedmi — teo-
retski — strani so izbrani teksti, ki jasno
eksplicirajo negativistični — revolucionar-
ni — radikalizem. V Marcusejevem članku
K pojmu negacije v dialektiki beremo, »da
tudi materialistična dialektika še ostaja v
območju idealističnega uma, v pozitivnosti,
kolikor ne destruirá zasnovo napredka, po
kateri je bodočnost vedno že vkoreninjena
v notranjosti obstoječega, kolikor Marxova
dialektika ne radikalizira pojem prehoda k
novi zgodovinski stopnji, se pravi kolikor
v teorijo ne vstavi preobrat, prelom s pre-
teklostjo in obstoječim«. Marcuse razume
»pravi« marksizem radikalno. Radikalna
kritika vsega obstoječega — vseh idea-
lizmov — je pogoj za vzpostavitev nečesa
drugega, takšnega, kar ni bilo ne znano
ne v jedru zasnovano že v preteklosti, se
pravi v svetu, kakršen je bil (in je). Mar-
cuse zavrača takšno pojmovanje negacije,
negativitete, po katerem je ta samo sred-
stvo pozitivitete (tega, kar je) za njeno
čim boljše uveljavljanje. Pravi: »Tako
se zdi, da se preko vseh eksplozivnih in
radikalnih revolucionarnih prehodov in
padcev v Heglovi filozofiji vedno razvija
le eno bistvo, katerega možnosti, ujete in
preprečene v njem samem, sprosti nega-
cija.« Takšna — heglovska pa tudi vsakrš-
na dodanašnja negacija, ponavljam, vsa-
kršna, pa naj se še tako sklicuje na svojo
revolucionarnost in naj je dejansko še ta-
ko revolucionarno delovala v svojem del-
nem, recimo zgolj političnem ipd. zani-
kovanju, ali celo vojaškem spreminjanju
sveta — negacija je samo instrument sve-
ta, ki je utemeljen na Biti, Logosu, Bogu,
Celoti itn., na poslednjem označenem, na
vsebini, na pozitiviteti. Če torej mislimo,
la je svet, kakršen je, slab, da ga delne
izboljšave in delne revolucije ne bodo
bistveno spremenile, temveč — recimo
danes — samo množile določen tip social-
nih bogastev, razširjale določen tip proiz-
vodnje in potrošnje ter na njiju počivajo-
čih ter hkrati določujočih ju človeških po-
treb, če torej hočemo v temelju dru-
gačen svet — drugost kot tako — (recimo
svet svobode, ki zaobjema pojme, kot so
spontaniteta, sanje, poetičnost, ipd.), če je
to naša tako bistvena in temeljna potreba,
da je z delnim napolnjevanjem — s partici-
piranjem na svetu, kakršen je — ne more-
mo zadovoljiti, prepričani pa smo, da je
bistvo človeškega v tem, da je potrebe
treba zadovoljevati in to tem bolj, čim
bolj so temeljne, potem si seveda ne mo-
remo in ne smemo pomagati z nobeno ide-
alistično filozofijo, z nobeno mislijo — sta-
liščem, prakso —, ki temelji na pozitiviteti
(na tem, kar je), temveč se moramo do
kraja tvegano in pobožno predati filozofiji
absolutne negacije, negativitete, negacije
kot take, se pravi takšne, ki je pozitiviteti
ne le enakovredna, temveč ima v sebi celo
zmožnost, da jo premaga in odpravi.
Kaj pa se to konkretno pravi?
Predvojna komunistična partija na Slo-
venskem je bila sicer kar se da revolucio-
narna, borila se je — v ilegali, z žrtvami,
z dajanjem življenj, kar je po nekem kri-
teriju najbolj radikalno merilo človečnosti
— za zrušitev dane socialno politične ure-
ditve, ni bila torej prav nič socialno demo-
kratsko reformistična, pristajajoča na ob-
stoječi kapitalistični sistem; vendar: ute-
meljevala se je na pozitiviteti, to je ne
samo na človeških potrebah (po kruhu,
svobodi, enakosti itn. — ki se jih vse da
razumeti kot negativiteto; Sartre je doka-
zal negativistično strukturo potrebe, tež-
nje, tega, kar ni, kar manjka, po tem, kar
je), temveč na določeni zgodovinski tra-
diciji in še več, na bistvu sveta, ki je v
osnovi pozitiviteta (recimo prakomunizem,
svet — človek, ki je pri sebi), se pa je v
razredni družbi in v pogojih delitve dela
sam sebi odtujil, postal negativen (odtujeni
človek) in se bo z radikalno revolucijo spet
vrnil k sebi, se pravi k tistemu, kar je že
bil oziroma kar — če ne drugače, pa vsaj
po .možnosti, po jedru, po opredelitvi, po
bistvu — ž e j e. Ali ni s tem upravičena
tista misel, ki pravi, da je takšen revolu-
cionarno-marksistični miselni — in vred-
nostni — sistem samo različica židovsko-
krščanskega, ki temelji na Logosu (Biti,
Bogu — temeljnem obrazcu, ki je dan) in
ki ga ponazarja prispodoba semena in dre-
vesa? Drevo — zrelost, pripotovanje druž-
be, človeštva, do svoje zadnje, najbolj raz-
vite in diferencirane stopnje — je le raz-
vito seme, v drevesu ni ničesar, kar ne bi
bilo že zapopadeno — kot možnost — v
semenu, torej v začetni pozitiviteti. Na
osnovi take predstave je seveda umevno,
da je imela komunistična partija svojo —
pozitivno — tradicijo, tako v idejah —
materialistični filozofi od Demokrita na-
prej in sploh izdelana materialistična dia-
lektična filozofija — kot v kulturi — cela
vrsta umetnikov »realističnega« tipa, Ho-
mer, Shakespeare, Puškin, Prešeren, Rem-
brandt, Beethoven itn. Pred sabo je imela
celo že realiziran ideal — družbo absolut-
ne Pozitivitete: Sovjetsko zvezo. Tudi sa-
ma je bila organizacija, organizirana na
pravilih obstoječe družbe (sodobne tehni-
ke), se pravi poslujoča po sistemu hierar-
hije, odgovornosti, odvisnosti posamezni-
kov od celote, to je od organizacije-insti-
tucije kot materije, ta se je s tem vzdignila
nad posameznikovo svobodo; usmerjena je
bila k efikasnosti s pomočjo znanstvenega
planiranja ipd. Imela je sicer druge cilje
kot prodržavne organizacije, po svoji for-
malni naravi — ta pa odloča — se od njih
ni bistveno ločila. Kako naj bi torej doseg-
la temeljno drug svet, če je izhajala iz
tega, ki je?
Tega ni opazil samo Marcuse, temveč
celotno sodobno radikalno študentsko gi-
banje. V intervjuju Daniela Cohn-Bendita
z J. P. Sartrom, objavljenem 20. maja 1968
v Le Nouvel Observateur (tekst navaja
Vladimir Arzenšck v spisu : Slovenija na
koncu ideologij. Problemi 91—92, 1970, šte-
vilka Teorije — Vprašanje naroda na Slo-
venskem) je to precizirano. Institucializira-
ne partije so nemočne, ker skušajo »revo-
lucionarno situacijo« kanalizirati, izkoristiti
zase, obvladati, institucializirati, jo pod-
rediti določenim vrednotam — pozitivite-
tam. »Prava« revolucionarnost — negativi-
teta — se giblje v gibanju, v nedefinira-
nosti, neulovljivosti: v spontanosti
(ki je nasprotje kakršne koli na tehniki, na
prognoziranju, načrtovanju, uravnavanju,
matematizaciji utemeljene akcije, v kateri
so živi konkretni ljudje le izvajavci Teori-
je, se pravi Ideje, Ideala, Cilja, Smisla —
Logosa, izvirne Pozitivitete, torej zastopni-
ki tega, kar je in zato tudi ne morejo spro-
žiti zares radikalne — prave — revolucije :
28
Obrata dozdajšnje človeške zgodovine).
Ideološka tradicija je gola ovira, speljuje
na stranpot. Ali ne gre Sovjetska zveza
nasproti istemu modelu, kot ga živi Ameri-
ka: sodobni industrijski družbi neokapita-
lističnega tipa? Ali ni vsa dozdajšnja kul-
tura opravičevanje »realitete« — če ne
materialno dane pa vsaj idealne: Načel,
Idej, Logosa? Spontanost prinaša nekaj
drugega. Vendar — ali ni spontanost
dejansko zgolj negativiteta?
Spontanost (D. C. B. pravi: »Moč našega
gibanja je prav v tem, da se opira na ,ne-
kontrolirano' spontanost, da daje impulze,
ne da bi akcijo, ki jo sproži, kanaliziralo
in izkoristilo zase«) je lahko dvojna: navi-
dezna in prava. Navidezna spontanost je
tista, ki izbira pozitiviteto; kajti človek,
ki se spontano odloča za »dobro«, za ob-
stoječo državo, za zakone, za red, se odlo-
ča za to, kar je čista negacija spontanosti
(za neogibnost, institucijo, nesvobodo), in
torej spontanost ukinja. Njegova sponta-
nost je le v odločitvi za nespontanost in
protispontanost. Prava spontanost je lahko
le takšna, ki ne doseza nič trdnega, trajne-
ga, mehaničnega, obstojnega, takšna, ki
stvori le trenutno, prehodno, neposredno,
čutno zaznavno: ki se kaže le v praksi ni-
čenja, govorjenja in delovanja zoper to,
kar je (in to, kar je, je po pravilu trajno:
večno — večna navzočnost). Spontano je
v temelju »drugačno« : takšno, ki ne gre po
tirnicah neosebnega (man, on), birokratske-
ga, znanega. Je svoboda. Prav za prav:
zaželena svoboda. Svoboda trenutEa. Iz-
zov svobode. Klic po svobodi. Poskus ude-
janjanja »prave« — absolutne — svobode.
A ker hoče biti »drugo«, drugačno od tega,
kar je in kar je znano, ker hoče biti nezna-
no, novo (tisto »novo«, o čemer piše tudi
Marcuse), ker hoče biti Svoboda, je lahko
v svetu, ki je, kakor je, samo kot negacija
tega, kar je. Ni obstojne drugosti, nove
neznanosti; kar je neznano, je neznano, se
pravi, da ni. Kar je drugo, je drugo in ne
to, kar je. Do neznanega, drugega in no-
vega (ki ne bi imelo zveze s tem, kar je)
sploh nimamo dostopa; če bi ga imeli, bi
bilo — na ta ali oni način — znano (in za-
res vse »neznano« postane znano, se pravi
priličeno svetu, kakršen je, in zmerom je
ugotovljeno, da tega novega samo videli
nismo, da pa je bilo že ves čas — od začet-
ka — med nami na skrit, a prisoten način);
ne bi bilo drugo, temveč identično, tO; ne
bi bilo — absolutno — novo, temveč sta-
ro, večno prisotno, tu. Metafizični svet ne
more iz prisotnosti: bit je prisotnost; kar
ni prisotno, ni. Če pa hočemo, da ta ni j e ,
da ga živimo, udejanjamo, čutimo (v giba-
nju spontanosti — svobode), potem lahko
najdemo samo tisti ni, ki je ni eksistence,
ničenje eksistence, negacija pozitivitete (ob-
stoja) : uničevanje (se pravi še zmerom te-
meljno odvisno od pozitivitete, le da je
lastna akcija pozitivitete ki sama sebe uki-
nja in ubija: izginja — a še ni drugo in no-
vo; drugo in novo ostaja onstran kot naša
neprehodna — smrtna — meja, nepreseg-
Ijivi temeljni sistem-horizont).
V tem smislu — v tem okviru v optiki
takšnega branja — je mogoče razumeti tu-
di prvo številko letošnje študentske Tribu-
ne. Vsa, kakršna je, je izzov danemu, ob-
stoječemu, je kritika in negacija — uniče-
vanje — tega obstoječega. Na kulturni
strani urednika Marko Slodnjak (ta, še do
včeraj tako zavzeti branivec tradicije) in
Aleksander Zorn ne pišeta programa, tem-
več sarkastično, ironično, brutalno, zani-
čujoče spodbijata kakršno koli možnost
programiranja; oba sta razburjena pripad-
nika spontanosti (ali teorije spontanosti).
Slodnjak piše: »Tu počiva narod z vsemi
svojimi programi.« Odpravi narod, kolikor
je ta utemeljen na programih (teleologiji,
naprej zastavljenem cilju in pojmovanju
življenja kot realizaciji tega cilja). In: »Pa
programih se ne dela. S programi se heca
ljudi, s programi se dobiva denar ... Zato,
ljubi Robin, ne bom ti pisal programa.
Napraviva raje kakšno oslarijo ...« Osla-
rija je literarno ime za spontanost, neopre-
deljenost, ne-odgovornost, svobodo, čut-
nost, uživanje, radost v spodbijanju ne-
ogibnega, znanstvenega, materialnega, ob-
stoječega sveta: Z4 igro (ki pa je — kot vi-
dimo — zmerom le igra kritiziranja, spod-
bijanja, podiranja: kritiziranja na moneti
in pridobivanju monete utemeljene druž-
be, demagogije te družbe: zanikanja te
družbe — igra negativitete in negacije).
Drugi urednik, ki piše antiprogramski
program, je še določnejši. Njegova kritika
— negacija je še očitnejša. Začne : »Zdaj
bomo pa zaorali.« In: »Dovolj nam je ...«
ter pri tem našteje različne temeljne vred-
note obstoječega — tudi »revolucionarne-
ga« ali kvazirevolucionarnega (ker je ob-
stoječ) sveta: ...»funkcionalizma, obliko-
vanja zavesti, osvobajanja človeka, integra-
cije narodnega duha« itn. Negira tradicijo:
»V tradicijo zaslinjeni...« Obtožuje vlada-
jočo laž, ki je slabo zakrinkano nasilje, ne-
nehna opresija. »Ta oblikovalka zavesti, to
humanistično razopičenje človeka, ki ga
bomo s kulturničnim kladivom po nizkem
plošče je povedana v tem
stavku: »Rezultat dela na tej
plošči je najbolj muzikalična
Težka glasba v zadnjem ča-
su.« Resnično pri takem fuzz
efektu kitare, pri orglah, ki
ustvarjajo valeč zid melodije,
pri glasnih Milesovih bobnih
in razločnemu basu z desne
strani, je prava umetnost vliti
v glasbo toliko lirike, muzika-
ličnosti, kot je to zmogel Mc
Lauglin. Nedvomno eden naj-
boljših kitaristov našega časa
je s tem albumom združil jazz
in rock, a neopazno.
11-minutna naslovna sklad-
ba »Devotion« in pa druga,
»Siren«, dokazujeta, da se da
v tako glasni glasbi (kot Led
Zeppelin, npr.) — katero zad-
nje čase vedno bolj kritizirajo
— najti nove glasbene možno-
sti.
Če me vprašate, katere plo-
šče bi vam torej svetoval, bi
rekel: Douglas 1, 3 in 4.
STANE SUŠNIK
poroHo OHO
Ob 10.30 sta se poro-
čila Marijan Pungartnik
in Boris Muževič (oba
prvič poročena). Pove-
čelu, da se bo zavedel svoje družbeno
družabne biti.« In pri tem citatu je vseeno,
ali gre za avtorjevo stališče — potem je
očitno nasilje boja zoper obstoječe^, sla-
bega, opičjega človeka (za negacijo kot
ničenje — uničevanje — tega in takšnega
človeka) —, ali pa za kritiko napačnega
stališča — potem gre za kritiko sveta kot
nasilnega, ubijajoče^, za kritiko, ki tak
svet a priori odklanja (in ga s tem seveda
mnogo bolj — ker ga radikalno — izniču-
je). Isto metodo dvoumnega branja oziro
ma branja dvoumne pisave (ki pa je dvo-
umna samo pri vrhu, navidez, a dejansko
odkriva eno samo matrico, pa naj jo be-
remo kot zagovor ali napad) lahko upora-
bimo tudi pri dešifriranju nadaljnjega Zor-
novega teksta: »Zdaj bomo pa programi-
rali, da se malo natelovadimo. Kdor ni z
dala sta, da gresta na
poročno potovanje v
Mestno galerijo.
Ob 11. uri so se v
Mestni galeriji zbrali no-
vinarji in nenovinarji. Po-
zvani so bili na diskusi-
jo. Tako so novinarji in
nenovinarji diskutirali,
pili kavo in fotografirali.
Dogajale so se zanimive
stvari.
Novinarji in nenovi-
narji so stvari temeljito
premislili, preden so jih
29
izrekli. To je bil vzbud-
Ijiv trenutek.
Po vzbudljivem trenut-
ku, ko so premišljali no-
vinarji, je nastopil vzbud-
Ijiv trenutek, ko so
premišljali razstavljavci
OHO. Napeto so premiš-
ljali, se posvetovali in
končno odgovarjali.
Konferenca ni bila ta-
ka kot so si jo zamišljali
razstavljavci. Premalo je
mano, je proti meni, pravi Jezus in pogra-
bil križ iz trde jerebovine, ki je bil dolg
kot sulica in nanagloma napadel sovraž-
nike ... Enim je razbil betice, drugim polo-
mil roke in noge, drugim spet spahnil vrat-
na vretenca,... zmlinčil... raztreščil...
butnil... razčesnil... zbil... zvinil...
preščipnil... To ni dirigiranje, temveč
ustvarjanje možnosti dela.«
Prav tako temeljno zanikanje izročila,
poezije naroda, vrednot, kulture — obsto-
ječega — je Milana Jesiha poezija Slava
Vojvodine Kranjske. Ker tvori z nekaterimi
drugimi poezijami (posebno s Svetinovo)
dovolj izvirno in pomensko zaokroženo ce-
loto, jo bo treba čim prej natančneje ana-
bilo provokacij.
OHO je razstavlja! za
primerjavo med OHO in
jugoslovansko umetnost-
jo, za primerjavo med
OHO in evropsko umet-
nostjo in za primerjavo
med OHO in svetovno
umetnostjo. Primerjava
med OHO in jugoslovan-
sko umetnostjo je tu, pri-
merjava med OHO in ev-
ropsko umetnostjo je v
MÜNCHENU, primerjava
med OHO in svetovno
umetnostjo je v NEW
YORKU. Vse primerjave
so tudi V Ljubljani.
Matjaž Hanžek
lizirati in opredeliti njeno pomensko struk-
turo. Vendar zaenkrat zadošča: v nji ni no-
bene pozitivitete, a to ne samo v njeni vse-
bini, temveč tudi v neekspliciranem ozadju,
v implicitni prisotnosti avtorja. Ta ne ope-
va nikakršne pozitivnosti (lepote, biti, res-
nice ...) recimo v osamljenem, a ne reali-
z-ranem subjektu,- njegova realnost je real-
nost negatoria. — Isto velja za zadnjo
stran, za Zoom, v katerem so podrti vsi:
Tomaž Brejc in Tomaž Šalamun z njuno
antologijo Od Murna do Hanžka, France
Šetinc (to je partija). Sodobnost (to je Zlo-
bec), Problemi (to je Rupel) in Prostor in
čas (to je Gradišnik). Zoom ne nastopa v
imenu prave pozitivitete (Katalogovcev, re-
istov, avantgarde) zoper slabo pozitiviteto
(politiko, tradicijo, reakcijo), temveč zoper
vse, kar je, torej s pozicije po absolutnem
negiranju hrepeneče negativitete. Ali ni
najlepša prispodoba zanjo končni strip:
navodilo za izdelavo Molotovovega koktaj-
la : spontani program za razbitje tega sveta
(vsega, kar je). Kritika in negacija sta —
dosledno domišljeni — lahko edinole na-
silje in uničevanje: smrt.
Opredelili smo eno izmed koherentnosti
določene pozicije na Slovenskem. Vendar
— je ta pozicija v vsem — v temeljnem —
koherentna?
II. POVEST O M03UTUJU
31. VIII. 1970 se je dalo v Delu prebrati
Vprašanje študentov ob obisku Mobutuja.
V zapisku zvemo, »da je mednarodni od-
bor skupnosti študentov ljubljanskih viso-
košolskih zavoGov poslal pismo državne-
mu sekretarju za zunanje zadeve v zvezi
z obiskom predsednika Konp (Kinshasa)
Mobutuja v Jugoslaviji. S pismom so se-
znanili tudi komisijo za zunanje politična
vprašanja skupščine SRS. V pismu študent-
je pravijo, da so presenečeni, da prihaja
v Jugoslavijo na obisk kot gost predsed-
nika republike predsednik Konga Mobutu.
Prav.'jo, da je od tragičnih dogodkov v
Kongu, ob katerih je izgubil življenje te-
danji predsednik Patrice Lumumba in ki
so pomagali generalu Mobutuju do nje-
govega sedanjega političnega položaja,
preteklo sicer že nekaj časa, toda zdi se
nam, da kljub odmaknjenosti, tedanje po-
litične razmere ni mogoče ločiti od seda-
njih oblastnikov. Ne verjamemo, da lahko
človek, ki smo ga še pred devetimi leti
v Jugoslaviji označevali kot 'uzurpatorja,
plačanca in eksponenta belgijskih ko-
lonialistov', danes predstavlja demokra-
tičnejši Kongo, kot je bil tisti, proti kate-
remu smo tako ogorčeno protestirali leta
1961. Študentje izrekajo mnenje, da je
obisk predsednika Mobutuja neprijetna
zmota jugoslovanske diplomacije. 'Prepri-
čani so, da v naši družbi tudi mednarodna
politika ne more ostati brez pojasnila, zato
pričakujejo, da jih bodo obvestili, kakšni
nagibi so vodili predsednika republike in
sekretariat za zunanje zadeve, da sta po-
vabila generala Mobutuja na uradni obisk.«
Tako zapis Dela.
Zastavljam si vprašanje o koherentnosti
mišljenja, o koherentnosti ravnanja.
Iz zapiska je očitno, da so načela, ki se
jih skušajo študenti (gre za uradno orga-
nizacijo) držati : čim večja demokratizacija,
vpliv čim več subjektov na državno (druž-
beno) odločanje, odgovornost izvoljenih
državnih (družbenih) organov pred volivci,
pred ljudstvom, pred svobodnimi, avto-
nomnimi subjekti (ljudmi), zahteva po kon-
tinuiteti naše politike, se pravi po sklad-
nosti med sedaj in prej, antikolonialistična
usmeritev, usmeritev k svobodi, »resnič-
nim« socialističnim idejam, ki jih ne zasto-
pajo toliko države kot avtentična gibanja
ali posamezniki (Lumumba). Glede na ta
načela je Vprašanje popolnoma umestno.
Državni organi ne morejo voditi politike
brez odgovornosti, se pravi, ne da bi dajali
o svojem ravnanju odgovor nekomu, ki ga
zahteva (in če je ta nekdo celo forum neke
množične družbeno priznane organizacije).
Takšna praksa — takšne zahteve in vpra-
šanja — je brez dvoma (s stališča demo-
kratizacije itn.) zelo koristna, saj razširja,
spodbuja, čisti prehodnost kanalov med
ustavno priznanimi, a v delitvi dela ne-
odločujočimi subjekti in politiko (ekipo
vladajočih), krepi vpliv javnega mnenja (s
predpostavko, da je to javno mnenje kri-
tično) in tako uresničuje sprejeta, priznana
načela (deloma pa najbrž tudi določen del
človeških potreb, potreb teh neodločujočih
subjektov).
Državni organi so na Vprašanje prompt-
no parirali in pomočnik državnega sekre-
tarja dr. R. Uvalič je kmalu za tem v
imenu državnega sekretariata za zunanje
zadeve ljubljanskim študentom tudi odgo-
voril. Odgovor sloni na drugačnem stali-
šču ter se od študentovskega otipljivo lo-
či. Našteva razloge, zakaj je bil Mobutu
povabljen : s Kongom ima Jugoslavija nor-
malne diplomatske odnose; meni, da ima
Kongo vpliv na Afriko in »njeno močnejše
sodelovanje v politiki neuvrščenosti«; po-
vabili smo ga tudi »glede na naše gospo-
darske interese v Kongu in možnosti za
30
druge oblike sodelovanja«; in: »Med dose-
danjo petletno vladavino si je Mobutu
močno prizadeval, da bi normaliziral raz-
mere in spravil v tek politični, gospodarski
in kulturni razvoj države, pri čemer se je
boril tako proti desnim silam, secesionis-
tom, belgijskim in drugim plačancem, ka-
kor tudi proti upornikom.« V nadaljnjem
navaja Uvalič še druge zasluge generala
Mobutuja (»proglasil je Lumumbo za na-
rodnega heroja, njegovo doktrino pa vzel
za temelj svojega političnega gibanja«) itn.
Odgovor je jasen, v sebi skladen in pre-
pričljiv. Iz časopisov (pa tudi od drugod
ne) ni bilo mogoče izvedeti, da študentov
ne bi zadovoljil; odgovora na odgovor ni
bilo in tudi novega vprašanja ne — vpra-
šanja so se začela (vendar ne s strani tega
foruma) šele v zvezi z Nixonovim obiskom.
Zato sam zastavljam — čeprav na drugem
nivoju — večplastno vprašanje o kohe-
rentnosti (glede na teorijo kognitivne di-
sonance).
Obeh stališč ne bom jemal samo v nju-
ni empiričnosti in posebnosti, temveč ju
bom gledal združeni s sorodnimi stališči v
dve temeljni stališči-varianti našega od-
ločanja in ravnanja (»tisti, ki ju — in ex-
tremis — imenujem negativiteta in pozitivi-
teta). Pri drugem bom upošteval tudi druga
dejanja državne modrosti, pri prvem tudi
nekatere druge študentske akcije in na-
zore.
Kdor hoče obraniti pozitiviteto (določeno
državo ali celo Idejo), mora ravnati tako
— to je prvi zakon, prva maksima — da
bo pozitiviteto zares obranil, ohranil: da
bo zagotovil njeno eksistenco. Vzemimo
nekaj klasičnih primerov. Za predvojne
jugoslovanske komuniste je bila Sovjetska
zveza realizacija Ideala, država, ki ji ni
bilo treba ravnati po umazani logiki raz-
redne družbe, se uklanjati trgovini, kupče-
vanju, kompromisom; če pa so takšni
kompromisi bili, potem so šli na račun
taktike, a taktika ni pomenila prave rea-
litete, temveč le nekakšno slepilno, a upra-
vičeno — in moralno — sredstvo za reali-
zacijo Pravega. Tako je govorila vera in
teorija. A praksa? Znan je primer, ki ga
navaja Artur Koestler v svojem romanu
Ničla in neskončnost. V prvih letih naci-
stične vladavine je izbruhnil v nekem se-
vernonemškem pristanišču štrajk; pristani-
ški delavci niso hoteli nakladati ladij. Ker
je imela Sovjetska zveza gospodarske od-
nose (razvito trgovino) z nacistično Nem-
čijo in ker je ravno tedaj neka njena ladja
nameravala odpeljati v SZ nemško blago,
se mornarji sovjetske ladje niso prav nič
ozirali na delavski štrajk, prav nič niso
podprli delavske solidarnosti, temveč so
postali stavkokazi; blago so sami znosili
na ladjo. S stališča sovjetske logike —
njenih globalnih ciljev, ki jih sovjetska dr-
žava ni mogla realizirati, če ni predvsem
skrbela za svoj obstoj : za pozitiviteto last-
ne eksistence — je bilo dejanje povsem
upravičeno: šlo je za taktiko. S stališča
nemškega proletariata je šlo bodisi za ka-
tastrofalno izgubo zaupanja v Državo-Ideal
bodisi za popolno podreditev nečemu ali
nekomu drugemu, za izgubo avtonomije,
svobode, za totalno odvisnost od nekega
centra moči — in odločitev — ki odloča
zunaj njih, nad njimi, po svoje in ki mu
je treba slepo verjeti, da ima — vnaprej
in zmerom — prav. Obe reakciji sta brez
dvoma sopogajali polom delavskega giba-
nja — in komunistične partije — na Nem-
škem. Se več; ali niso takšna sovjetska
dejanja pomenila težko določljivo točko
na poti, ki je ločila Državo-Ideal od čisto
navadne imperialistične države, ki — sicer
po drugi poti, vendar z enako brutalnimi
sredstvi — skuša uveljaviti moderno indu-
strijsko družbo (ki nima mnogo zveze ne
z demokracijo ne s socializmom, kaj šele
s komunizmom, svobodo in drugimi ideali
prvotnega komunističnega gibanja)? V skr-,
bi za lastni obstoj (pozitiviteto) se je silo-
vito zamajal in postajal vprašljiv cilj tega
obstoja, s tem pa tudi njegovo ideološko
opravičilo. Drugi primer iste države je še
hujši, je pa splošno znan. Zunanjepolitično
ravnanje Stalinove oziroma Molotova
vlade v letih 1939—41 je bilo samo glede
na vrednostne cilje različno od ravnanja
Pavlove oziroma Cvetkovič—Mačkove
vlade. Obe sta se hoteli ohraniti. Simovi-
čevi spomini, ki jih že lep čas objavlja
ljubljansko Delo, na skrajno nazoren način
kažejo, da ne Pavletova ne Simovičeva
vlada ni mogla ravnati drugače, če se je
hotela obdržati (obraniti državo kot poziti-
viteto); v pogojih tedanje Hitlerjeve tako
rekoč absolutne vojaške premoči je bilo
tako za Sovjete kot za jugoslovansko vlado
pomembno ostati zunaj vojaškega konflik-
ta in počakati, kaj se bo iz tega izcimilo
(seveda so imeli Sovjeti pri tem svoje ra-
čune — medsebojni poboj kapitalističnih
držav, Jugoslovani pa svoje — počakati na
prihodnjo angleško zmago). Slo je za neke
vrste »neuvrščenost«, za odklanjanje aktiv-
nega sodelovanja z angažiranima blokoma.
Vendar — vprašati se je: ali je bila ta
»neuvrščenost« res neuvrščenost, nevtral-
nost, vmesna pozicija, ali pa je objektivno
pomenila nekaj drugega? Ali ni Sovjetska
zveza, s tem da je sklenila s Hitlerjem
nenapadalno pogodbo, dejansko Nemčiji
krila hrbet in ji pomagala, medtem ko je
bilo njeno stališče za Anglijo izrazito ne-
ugodno? Ali ni isto delala jugoslovanska
vlada, ko je pristopila k trojnemu paktu?
Da ne govorimo o strašnih posledicah, ki
jih je imel sporazum Molotov-Ribentropp
za francoske komuniste, za komuniste v
državi, ki jo je Nemčija porazila in (njen
precejšen del) okupirala? Znana je vrsta
primerov grozljivih konfliktov (v ljudeh
samih in med ljudmi), ki so zaradi te
sovjetske politike (taktike) nastali pri
francoskih komunistih; naj omenim samo
primer Paula Nizana, ki ga je Louis Ara-
gon, tedaj še absolutno zvesti trobentač
partije, zaradi njegovega kritičnega stali-
šča do sovjetske politike označil za izda-
jalca, konfidenta in ga skušal človeško
do kraja umazati; nekateri vodilni komu-
nisti so začeli sodelovati z Nemci in prešli
v fašizem itn.
Sovjeti so izbrali politiko »realitete«, se
pravi pozitivitete, ki je imela nemale po-
sledice tudi za celotno sovjetsko notranje-
politično usmeritev (je SZ danes sploh še
»prava socialistična« država?). Značilno je,
da so jugoslovanske — predvsem komuni-
stične in študentske •— množice marca
1941 izbrale drugo logiko: spontano pot ne-
gativitete. Gesla, ki so jih vzklikale v de-
monstracijah, jasno govore o tem: bolje
grob nego rob, bolje rat nego pakt. Tedaj
Nemčija še ni bila v vojni s SZ, vojna
Jugoslavije z Nemčijo bi pomenila (in ne-
kaj dni za tem smo se vsi prepričali, da
tudi je pomenila) pravo katastrofo. Jugo-
slovanski komunisti, ki niso bili — kot
njihovi sovjetski tovariši — na oblasti, ni-
so imeli braniti ničesar državno pozitivne-
ga; njihova — najbrž tisti hip tudi zelo
spontana logika je pričala o tem, da je
vsakršna situacija boljša od obstoječe, da
je treba vlado vreči, da je treba reči n e ,
da se je treba vneti za negativiteto — in
»... posebno svojstvo hai-
ku je njegova samo-brišoča,
samo-uničujoča narava, s ka-
tero nas usposablja, bolj kot
katerakoli druga oblika knji-
ževnosti, da dojamemo stvar
v sebi.«
R. H. Blyth, Haiku 4:
Eastern Culture
Svetloba v oči.
V eni sami zenici
ranjen lesk ti ždi.
Zvok flavte nosi
te k meni. Vendar kako
naj nem se vidim?
Padi mi k nogam.
Na zemlji, vitko drevo
ki me prerase
Odpri ml vrata.
Zvečer ko nimam oči
vstopim skozi zid.
Puščoba. Od kdaj
miruje pesek? Od kdaj
ptice padajo?
Valovi roke
v težkih impulzih zraka.
Sem te zapustil?
31
Gibanje prsi.
Utripajočih bokov
mi rečeš zemlja.
Orumenelo
in oglodano lubje
oprezujoče.
Stojiš za menoj.
Spet si oblak in bojim
se, sonca vajen.
Napeta koža
v üotiku zraka. Dlan
zveni neskončnost.
aaaaaaaaa
Trepetajoča
struna. Soglašaš da te
nežno utrgam?
aaaaoaaaa
Mreža signalov.
Jeklo puške za smrtni
strah letečih ptic.
aaaaaaaaa
Bodiva ogenj
sezuta misel naju
hoče kot pepel.
aaaaaaaaa
Drseča igla
rešuje ukleti šum.
Črna soba ždi.
aaaaaaaaa
Sestajanje sanj.
Prhuta slepa sova
v jesenskih vejah?
aaaaaaaaa
Mrčeče vode.
Popusti telo, zapluj
mimo mojih rok.
aaaaaaaaa
Modulacija
tvojih gibov. Ko vstanem
glasba utihne.
parola bolje grob nego rob čudovito jasno
prevaja nasprotje obeh pozicij : na eni
strani pozitiviteta (= suženjstvo), na drugi
negativiteta (= svoboda = smrt,- spomni-
mo se na Prešernove verze).
Danes je na svetu identična situacija:
Sovjetska zveza se vojaško ne angažira v
Vietnamu, ker noče direktne konfrontacije
z ZDA: ker ve, da bi bila svetovna vojna
možnost njenega totalnega uničenja. Isto
so storile ZDA v zvezi z Madžarsko 1. 1956
in Češkoslovaško 1968. leta (prav tako
so »izdale« ali izdale svoja načela, svoje
pojmovanje svobode, »svobodnega« sveta).
Tudi Jugoslavija se ni vojaško angažirala
v nobenem od teh primerov. Če bi menila,
da so bodisi ZDA absolutno Zlo (kot so
menili demonstranti marca 1941 za Nem-
čijo) in Vietnam absolutno Dobro ali SZ
absolutno Zlo in Češka ali Madžarska ab-
solutno Dobro, potem bi najbrž morala
žrtvovati tudi sebe za zmago Pravega.
Prva maksima Jugoslavije pa je: ohraniti
se znotraj sveta, kakršen je, pomagati ti-
st'm nrocesom, ki jih imamo za pozitivne,
politično, ideološko se angažirati, vendar
v kombinaciji boja zoper vojno (se pravi
zoper spreminjanje temeljnega statusa quo
tega sveta) in podpiranja nerazvitih, ne-
uvrščenih, zatiranih, izkoriščanih. Obstoje-
če države so vse po vrsti za pozitiviteto,
še Ku>a se je iz začetnega revolucionar-
nega žarišča priličila tej neogibnosti — in
to tisti hip, ko ji je šlo za državni obstoj
in je morala prositi za pomoč SZ. Tudi
komunistična gibanja, kolikor so odvisna
od SZ, ne vodijo več radikalne revolucio-
narne politike. Ta — politika negativitete
— se je preselila drugam, v neinstituciali-
zirana g'banja, k čhe Guevari, palestin-
skim skrajnežem (Habaševi Ljudski fronti),
k Črnim panterjem in Črni sili, v študent-
sko zahodnoevropsko ekstremno levico
(Geismar...), se pravi k tistim, ki nimajo
nič izgubiti ali pa menijo, da nimajo nič
izgubiti, ali pa — kar bi veljalo za štu-
dentsko gibanje — sodelujejo bolj v i g r i
negativitete kot v njeni banalni zaresnosti.
In prav tu se odpira problem za nas.
Vrnimo se še enkrat k že navedenemu
študentskemu Vprašanju. V njem sta im-
plicitni obe stališči. Kolikor je šlo samo za
vprašanje, ki ga je Uvaličev odgovor —
odgovor na osnovi obrambe, razumevanja,
razlage, prakticiranja pozitivitete — zado-
voljil, potem gre tudi v Vprašanju za po-
zicijo pozitivitete (ki je seveda — v tem
našem svetu — skrajno diferencirana, pro-
tislovna, vsebuje najrazličnejša praktična
gledišča, praktike ...), ki pa sama pred
sabo — v tem bi bila njena nekoherent-
nost, neavtoreflektiranost, nesamokritič-
nost, ideološkost, samoslepljenje — igra
vlogo negativitete, to je radikalne, brez-
kompromisne, brezobzirne kritike vsega
obstoječep (pozitivitete). Kolikor pa gre
za pozicijo negativitete, ki se vključuje v
splošno fronto radikaliziranja kritike, po-
tem nam vsebina Vprašanja odpira vrsto
konkretnih podvprašanj.
Študentje, ki so Vprašanje podpisali, sto-
jijo na stališču dvojne kontinuitete: prvič
državno-družbene jugoslovanske in drugič
lastne študentsko-institucialne. Obe pa na-
lagata obilo obveznosti in sprožata obilo
problemov.
Oglejmo si najprej prvo. O Mobutuju je
naše uradno časopisje pisalo leta 1961, da
je »plačanec, eksponent belgijskih kolonia-
listov« : če je bil tedaj, aH je lahko danes
kaj drugega? Načeloma lahko, vendar Mo-
butu nadaljuje legitimnost taiste kongov-
ske vladne tradicije ki je vrgla Lumumbo,
vzpostavila Čombeja, se borila zoper Gi-
zengo. Torej je za to tradicijo odgovoren.
V redu. Obrnimo se za trenutek drugam.
Po ocenah Hannah Arehndtove (ki je spe-
cialistka za te zadeve in nikakor ne po-
grošna antikomunistka) je pomrlo ali bilo
pobitih v Stalinovih taboriščih čez 20
(dvajset) milijonov ljudi (od tega pretežni
del komunistov) ; vemo tudi, da je nad
Nemci, ki so že od zdavnaj živeli v Rusiji
in so imeli svojo avtonomijo, ter nad Ta-
tari, ki so imeli celo svojo republiko. So-
vjetska zveza (Stalin) izvršila genocid (pre-
selili so jih — zdesetkane — nekam v
Sibirijo, med drugo vojno in po njej). Itn.
Brez pomena je naštevati, kaj so storili
Sovjeti z oficirji poljske armade (Katin —
koliko desettisočev je bilo tam postreljenih
in skrivno zakopanih; pa ti Poljaki niso
bili napadalci, agresorji, temveč je bilo
ravno obratno: Sovjeti so jih — obenem
z Nemci — napadli v hrbet), kaj z Madžar-
sko, kaj s Češkoslovaško itn. Za vse to so
imeli državne — in konsekventno tudi
ideološke — razloge: pozitiviteto (to, kar
je: Sovjetsko zvezo, razumljeno seveda na
svoj način, je bilo treba obvarovati; dr-
žavna ocena je sodila, da je јзас treba
ravnati natančno tako). Zares radikalno
stališče, ki hoče negativiteto (brezobzirno
kritiko vsega obstoječega), teh razlogov se-
veda ne priznava, temveč vidi v njih zlo-
čin ter golo samoopravičevanje imperiali-
stičnega, po moči težečega državnega ko-
losa. Jasno je, da po logiki tega stališča
ni opravičljiva ne zasedba Češkoslovaške
ne Madžarske ne poboj Poljakov ne ma-
sakr sovjetskih komunistov (od anonimnih
do Buharina in Trockega). A kako bojo
pristaši tega stališča ravnali jutri, ko bo
prišel na obisk v Jugoslavijo Kosigin, legi-
timni naslednik Stalina in izvajalec okupa-
cije Češkoslovaške? Bojo razumeli razloge,
ki jim jih bo ponovno podal ta ali oni
predstavnik državnega sekretariata za zu-
nanje zadeve in ki bojo verjetno vsi po
vrsti razumni, prepričljivi (seveda s stali-
šča realitete planetarnega, meddržavnega,
zunanjepolitičnega življenja, s stališča po-
zitivitete)? Za svoje Vprašanje bi imeli vsaj
toliko razloga kot tokrat. Isto velja tudi
za Nixona; nedela, ki jih njegova admini-
stracija vrši še zmerom in ki so jih počeli
Amerikanci od začetka — od genocida nad
Indijanci pa prek imperializma Theodorja
Roosevelta do danes, so splošno znana in
znamenita, zato jih ne kanim obnavljati.
In isto velja za predstavnike angleške vla-
de; spomnimo se samo, kaj so počeli vča-
sih v Indiji, pa še pred nedavnim v Keniji
(uničenje mau-mau gibanja), pa na Irskem,
pa drugod po Afriki (trgovina s sužnji, ki
jo je država podpirala in pri kateri je bilo
na desetine milijonov mrtvih v najbolj
grozljivih okolišč:nah). Kaj pa egiptovska
vlada s svojim ne še tako davnim okrut-
nim mučenjem komunistov, pristašev Sov-
jetske zveze? Je Mobutujev pokol študen-
tov zares hujši? Danes študentska levica
tako silovito napada grški polkovniški re-
žim — vendar: malo se spomnimo, kaj
je počel prejšnji — kraljevi — režim, kako
krvavo je obračunal s komunisti, s parti-
zani, z gršk m narodnoosvobodilnim giba-
njem. Se da reči, da je zdajšnji hujši? Ali
ni samo bolj naperjen zoper tradicionalno
meščanstvo (ki ga zato — od J. J. Servana
Schreibnerja — tako neznansko na-
pada), medtem ko je bil prejšnji krvavo
antinarodnoosvobodilen? Kaj pa Francozi
32
LJUBLJANA: NUŠA & SREČO DRAGAN
obračanie filma da nilhovo zvezo
obrnjen deluje kot sistem
TAKTILNI PRENOSI ALI KAKO DAJE SRECO KAJ NUŠI
PERSONALNI GRUPNI PROJEKT
PRODUKCIJA N S DRAGAN
DAJ KOLO OD FILMA DALJE IN SE PRIMI Z ENO ROKO ZA
FILMSKI TRAK Z DRUGO PA SI IZMERI UTRIP
PROSTORI MODERNE GALERIJE /
TAKTILNI PROSTOR GRUPE //
TAKTILNI PROSTOR PET-ČLANSKE GRUPE 7
NUŠA DRAGAN
A'
SREĆO DRAGAN
A
UDELEŽENEC
GRUPE
D
UDELEŽENEC
GRUPE
C
UDELEŽENEC
GRUPE
В
IZBOR RELACIJ -
SIMULTANA GRUPNA KUMUNIKACIJA
PERCEPCIJE ELMA
PRODUKCIJA INFORMATIVNEGA
CENTRA NUŠA DRAGAN GODI
SREČO DRAGAN	0010
DOGODLJIVOST GRUPE OHO
LJUBLJANA DVORANA KINO UNION
PROJEKCIJA FILMA BELI LJUDJE
GLEJ PROJEKCIJO BELEGA MLEKA
BELIH PRS FILMA BELI LJUDJE
A NUŠA DRAGAN
UDELEŽENEC FILMA
B UDELEŽENEC FILMA
SREČO DRAGAN
C NAŠKO KRIŽNAR
DRUGIČ
UDELEŽENEC FILMA
D UDELEŽENEC FILMA
1	PROSTOR INFORMACIJE
PROJECIRANEGA MLEKA BELIH PRS
2	RELACIJA SPREJETE INFORMACIJE
3	RELACIJA FEETBACKA-RELACIJA
VZVRATNE SPREGE INFORMACIJE
/ SKUPNI PROSTOR UDELEŽBE FILMA —
GLEDALCI
/ PROSTOR ŠTIRI ČLANSKE GRUPE IN FILMA
/ / PROSTOR PROJEKCIJE BELEGA
MLEKA BELIH PRS
//// PROSTOR OMOGOČANJA
VSTOPA V DOGAJANJE FILMA
//,7/ SKUPNI PROSTOR OMOGOČANJA
VSTOPA V DOGAJANJE FILMA
BELI LJUDJE ŠTIRI ČLANSKE
GRUPE — BELEGA MLEKA BELIH
PRS REZULTIRA V
/////, SKUPNI PROSTOR
SIMULTANE KUMUNIKACIJE
PERCEPCIJE FILMA BELI
LJUDJE ŠTIRI ČLANSKE
GRUPE REZULTIRA V
NOVI SAD:
BOGDANKA
POZNANOVIć
Akcija Srce-predmet
vizualna komunikacija
organizator: Tribina mladih, Novi Sad
relacija: Stari most—Likovni salon Tri-
bine mladih
čas: 20. 9. 1970 ob 12.00 — 29. 9. 1970
ob 15.00
transporterji: Nataša Pankov, Nada Ata-
nackovič, Adjelko Maletič, Nikola Sto-
jsnovlč
srce-predmet: stiropor, rdeča polivinil-
na folija, premer 2 m, debelina 20 cm
s kaseto in metronomom uravnanim na
76 udarcev v minuti, belo platno na tleh
salona, 7,5 v 5,5 m, lesena plošča
120 X 120 cm, prevlečena z belo poli-
vinilno folijo, s 6 krožniki, 6 vilicami,
6 noži, 6 žlicami In 6 kozarci iz belega
moplena, vse čvrsto fiksirano,
foto: Dara Zllčič, Lászió Dormán.
ZAGREB
ZAGREB
ZAGREB
Slobodan
dimitriiević
braco
NEKAJ SPREMEMB
MÜNCHEN
AMSTERDAM
LONDON
PARIS
MILANO
30. 10.—15. 12. 1970
1.	ALEJA
oddajanje pinijevega vonja na dolži-
ni 500 km, razdalja A—B.
2.8. LINIJA VLAŽNEGA ZRAKA
razlivanje vode na dolžini 220 km,
razdalja D—E
2.b.	LINIJA SUŠENJA ZRAKA
distribucija kalcijevega oksida na
dolžini 220 km, razdalja E—F
3.8. LINIJA HLAJENJA ZRAKA
odmetavanje kock ledu na vsaka
2 km na razdalji 380 km, razdalja
I—J
AKCIJA »TOTAL«
galerija studentskog centra, Zagreb, 16. 6. 1970
načrt dekreta o demokratizaciji umetnosti
1.	Ukinja se slikarstvo, kiparstvo, grafika, uporabne umetnosti, indu-
strijsko oblikovanje, arhitektura in urbanizem.
2.	Dalje se prepoveduje: vsaka dejavnost na področju umetnostne
zgodovine, posebej tako imenovana likovna kritika.
3.	Ustavljajo se: vse razstave v vseh galerijah, muzejih, razstavnih
in umetniških paviljonih.
Sledi obrazložitev.
3.b.	LINIJA OGREVANJA ZRAKA
odmetavanje kosov segretega žele-
za na vsaka 2 km na razdalji 130 km,
razdalja J—K
4.	LINIJA ODSEVA SEVER—JUG
linija ogrevanja sončnih žarkov je
V—Z, smer gibanja odsevne linije
je Z—V. Razdalja I—G je 1200 km.
Ogledala so postavljena horizontal-
no navzgor na razdalji 40 km.
5.8. GEOLOŠKO-GEOGRAFSKA PER-
MUTACIJA
nekaj cm^ Zagrebške gore zakopa-
nih na švicarskih Alpah pri točki C
5.b.	HIDROGRAFIČNA PERMUTACI-
JA
vlivanje nekaj dm» Sredozemskega
morja v Severno morje pri točki E
5.b.1. spreminjanje tokov rek Temze
In Seine tako, da položiš v reko ce-
vi, ukrivljene za ISO", pri točkah G
in H
5.C. ZOOLOŠKO-GEOGRAFSKA PER-
MUTACIJA
transportiranje nekaj alpskih insek-
tov na južno britansko obalo pri toč-
ki G
Bele strani tega Magazina posta-
jajo informativni center konceptual-
ne In sorodnih umetnosti. Dogovor-
jen je stalen dotok informacij iz
vseh možnih žarišč v Jugoslovan-
skem prostoru (Zagreb, skupina
okrog Galerije Studentskog centra,
Novi Sad, Ljubljana). Dogovorjen je
tudi dotok Informacij Iz drugih cen-
trov evropskega prostora (München,
Amsterdam, London) in drugih kon-
tinentov. Pri tem zagotavljamo, da
so vse informacije prejete iz obeh
prostorov, izvirne informacije, torej
take, da so posebej dane objavi v
Magazinu, kar je pogoj, da center
obstaja tudi na mentalnem nivoju.
Vsak sodelavec, oddajnik informaci-
je, jc tudi spomenik vseh ostalih
informacij. To sporočilo je tudi va-
bilo.
SANJA IVEKCViC Gn'erija Studentskog cantra, Zagreb, marec 1970
(glej članek Z. Makovica v Magazinu-1, str. 18)
MÜNCHEN:
peter
iiemetsche
k
Aktionsraumi-, München, 1970
Umetnik je obiskal vse stanovalce
nekega bloka v predmestju
Miinchna in jim predlagal, da jim
naredi in podari foto-povečave
njihovih obrazov. V povračilo je
predlagal, da določenega dne ob
določeni uri, postavijo svoje
portrete na okna svojih stanovanj in
jih tam pustijo 30 minut. Večina
prebivalcev je sodelovala.
LÛNDON:
felipe
ehreffberg
ALI JE VAŠ OTROK ALI KDOR KOLI OD
VAŠE DRUŽINE BOŽJASTEN? ODGOVO-
RITE Z ..X«
DA
NE
*	Na slučajen način izberi katero-
koli gospodinjstvo v kateremkoli me-
stu. (1) •
*	Določi tri datume. (2)
*	Skrbno izmeri izbrano mesto —
vključno fiksne kose pohištva kot so
stranišča, pomivalna miza, postelje,
omare itd. — in začni mere polagati
na neko odprto polje (3) s pomočjo le-
senih količkov in tenkih vrvic. Zagoto-
vi ista razmerja prostorov do glavnih
strani neba, kakršna so na izbranih tleh
v mestu. (4)
Dogodek naj se razdeli v tri dele/
časovne razdalje (merjene v enotah
ure) (5):
PRVA: katerikoli ulomek od deset
(dekametrični mišljenjski vzorci), ra-
zen ena in dva.
DRUGA: katerikoli ulomek od dva-
najst (duodekametrični mišljenjski vzor-
ci) razen ena in dva.
TRETJA: katerikoli ulomek, ki odgo-
varja obema vzorcema.
. ■ Udeleženci, vsi člani izbranega
gospodinjstva, naj bodo nagi. Potem naj
zEčnejo ponavljati z igro, tako verno
kot je mogoče (7), svoje fizikalne ak-
tivnosti skozi določeno obdobje, ne da
bi med sabo komunicirali. (8)
STIRI PRIČE naj bodo postavljene na
štiri Ilišne vogale, da opazujejo In men-
talno posnamejo dogodek. (9) Predlaga
se. da sedijo znotraj ograjenih sivo-be-
llh kock (tako da so kot nevidni za ude-
ležence) .
Jasno mora biti. da je glede na na-
ravo teh navodil — ki se pojavljajo ti-
skana — število variacij tega dogodka
neskončno in nikoli ponovljivo.
OPOMBE
(1)	Če se zgodi, da je izbrano go-
spodinjstvo, ki v zgradbi zavzema več
kot eno nadstropje, osredotoči dogodek
v celoti na nadstropje, ki je najbolj upo-
rabljano.
(2)	Posledična Izbira datumov naj
bo narejena tako, da se ravna po ne-
kem vzorcu, npr. 15. marec, 16. marec,
17. marec, ali 15. marec, 15. april, 15.
maj. ali kateri drugi. Ce udeleženci de-
lajo v rednem delovnem času. izberi za
igro periodo, ki se začne z njihovim
povratkom z dela. Sicer začni, kadar
prvi član gospodinjstva vstane.
(3)	Idealno je zeleno, rahlo nagnje-
no polje. Mesto naj se izbere vnaprej,
s pomočjo zemljevida, če je le mogo-
če brez prejšnjega poznavanja topogra-
fije kraja.
(4)	Tako se bodo sence jasno vide-
le, če so dan,dnevi sončni.
(5)	Trajanje se lahko podaljša z
enostavnim dodajanjem ničel, kot živ-
ljenje samo. (Tu je očiten osebni od-
nos do izkušenj življenja v Mehiki in
Angliji),
(6)	Dogodek naj se godi v skladu
z načrtom, brez upoštevanja klimatskih
pogojev (dež, sonce, sneg). Edina ome-
jitev je volja udeležencev, da vztrajajo
kot grupa.
(7)	Upati je, da bo spomin udele-
žencev ob začetku dogodka dovolj sti-
muliran in izvežban, da bo omogočil
gladko potekanje In končanje dogodka.
(8)	Tedaj se bo vsak udeleženec gi-
bal in deloval znotraj lastne interpre-
tacije svoje lastne osebne realitete.
(9)	O tem dogodku naj se ne nare-
di nikakršen zapis z nobenim tehničnim
aH mehanskim sredstvom.
GENOVA:
germano
celant
Magazin: Radi bi vas vprašali o
tem, kar pravi Joseph Kosuth v svo-
jem članku o konceptualni umetno-
sti. Govori o kritiku kot vmesnemu
človeku, ki interpretira dela publiki,
toda konceptualna umetnost govori
samo sebe in ne potrebuje te sred-
nje osebe. Bi lahko povedali kaj več
o tej spremembi vloge kritika?
Gelant: Meni pomeni kritik samo
specialista za informacije. Jaz de-
lam z revijami, muzeji in galerijami
in poskušam delovati kot medij med
umetniki in med organizacijami, ki
AMSTERDAM:
PROJEKT 1 m' ZEMLJE
Stanley brouwn
V vsaki deželi kupim 1 m' zemlje.
Do sedaj imam 1 zemlje v Turčiji, ZDA, Japonski, Nizozemski, Belgiji, Nemčiji, Italiji.
Švedski, Danski.
Za nadaljne informacije pišite na naslov:
Stanley Brouwn
Willem de Zwyggerlaan 60
Amsterdam
se bavijo z umetnostjo. Jaz vedno
srečam vse umetnike, o katerih pi-
šem, z njimi sodelujem in jih spra-
šujem o njihovem delu. Na ta način
lahko dela umetnikov z članki po-
udarim, tako se je zgodilo z Arte
Povera. Pisal sem v istem času, kot
so dela nastajala, kritika je tako po-
stala »umetniško delo«. To delo ob-
staja v tem, da objavljam in tiskam
Informacije v obliki fotografij, izjav,
intervjujev z umetniki. Končno, ko
čutim, da se je situacija spremenila,
lahko pišem zgodovino gibanja in
pri tem uporabljam dokumentacijo,
ki sem jo zbral. Imam 10.000 foto-
grafij, diapozitivov in drugačnih do-
kumentov in sedaj, po štirih letih
dela lahko napišem kratek tekst o
tej situaciji.
Magazin: Torej se je situacija
spremenila tako, da kritik ni več
srednji človek med umetniki in pu-
bliko, temveč med umetniki in umet
niki.
Celant: Da, funkcija kritika je po-
vezava med umetniki, povezovanje
umetnikov z mediji. Sem strokovnjak
za medije in lahko povem umetniku
o težavah dela z mediji. Pred tem je
kritik pomenil moč. Zame je važna
samo selekcija. Izbiram umetnost,
za katero mislim, da je dobra. Nase
prevzamem rizik, da ne govorim o
delih, ki mi ne ugajajo. Običajno kri-
tik govori o vsej umetnosti ne glede
na razlike, zame pa je delovanje kri-
tika imentifikacija med njim in umet-
nikom, ko smo skupaj, je to dobro,
kasneje lahko o tem pišem ... Prvo
in zelo važno je, da se umetniki med
seboj srečujejo, kajti dokumentacija
je samo medij za komunikacijo. Mi
potrebujemo direktne razlage del
od umetnikov, vse informacije do
najmanjših detajlov, kajti foto-doku-
mentacija je samo medij — je po-
habljena informacija. To tudi vodi do
potrebe, da umetniki postanejo teo-
retiki, kot je to storil Kosuth. Pred
tem je umetnik naredil delo in ga
postavil v svet in izgubil kontakt z
njim. Sedaj moraš imeti vse infor-
macije o delu, moraš kontrolirati in-
formacije, to zahteva popolno oseb-
no sodelovanje. Naše delo bo posta-
lo intelektualna moč, ne prava moč
— pomeni samo spremembo mišlje-
nja in ne otipljive situacije.
Magazin: V Mestni galeriji v Ljub-
ljani ste imeli predavanje z diapozi-
tivi o umetnosti v zadnjih 10 letih.
Tam je bilo dosti študentov. Kaj mi-
slite o njih?
Celant: Da, mislim, da so vsi štu-
dentje na svetu ignoranti zato, ker
so njihovi profesorji ignoranti. Ce
se učitelji ne spremene, ostanejo
študenti taki. Tukaj, se zdi, je nor-
malno, da študentje zaradi profesor-
jev, ki Ignorirajo sodobno umetnost,
ne morejo gledati diapozitivov in
sprejemati ostalih informacij. Ne po-
znajo Me Cluhana ne poznajo Mar-
Gusea — mislim da je to neumno,
kajti vaša dežela nima zgodovine
kakor jo ima Italija na primer, kajti
nova država z novimi idejami, ali de-
klaracijami novih idej, mora poudar-
jati, mora osnovati vso kulturno
energijo na novo umetnost, film
gledališče, itd., in ne na staro umet-
nost prednikov. Čutim, da mlad člo-
vek, ki obišče muzej misli kot sta-
rec, čutim, da imajo študentje tako
mentalnost prav zaradi ignorance
svojih profesorjev, ki nočejo vedeti
nič novega, in to je zelo reakcionar-
na situacija, kajti študentje ne pre-
vzamejo odgovornosti o realnosti.
Magazin: Kako potem lahko kon-
ceptualna umetnost na primer sploh
komunicira?
Celant: Tako delo funkcionira kot
filter, in ena ali dve osebi vstopita
v delo — to je kontakt s publiko.
Mene pasivnost publike ne zanima.
Ljudje, ki pridejo na razstavo, te lah-
ko vprašajo, to je dobro, toda jaz del
ne razlagam, dajem samo informaci-
je. Lahko govorim direktno z osebo,
to je začetek, tako se spreminja ...
Magazin: To pomeni, da bo komu-
nikacija takrat, ko bo dispozicija?
Celant: Jah, seveda ...
Ljubljana, 3. nov. 1970
BRNO:
dušan
kjimeš
jiri valoch
RAZVITJE
akcija Izvedena 11. 10. 1970
projekt: Dušan Kllmeš, Jiri
Valoch
realizacija: 20 sodelavcev
foto: Dušan Kllmeš
čas: ca. 30 min.
realizacija ostaja v naravi
ZIUKO MARUSIC:
BRETX
v Alžiriji (še kaj mislimo na njihove zasli-
ševalske in druge metode, ki smo jih pri-
merjali s fašističnimi?)? In Nigerijci nad
Biafrčani? Ter narobe? In sudanska vlada
nad sudanskimi črnci, nad levim gibanjem
za avtonomijo teh črncev (saj smo vendar
nekaj slišali zvoniti o strahotnih pogro-
mih)? Pa sirske in iraške vlade s svojim
javnim obešanjem vohunov, pa prav tako
z masakrom komunistov? Ali ne počne ce-
lo avstrijska vlada majhnega, skritega, po-
stopnega, civiliziranega (a zato nič manj
učinkovitega) genocida nad slovenskim et-
ničnim življem? Čim dlje gremo v zgo-
dovino, tem več tega bomo našli. S stali-
šča radikalne kritike je ta svet do komol-
cev in do kolen — pa še dlje — v krvi.
Pobijanje je naša temeljna navada, naš
zakon, naše ozračje; in prav nič se ni ču-
diti, če so nekateri zgodovinarji obdobja
miru imenovali samo vmesne dobe med
normalnim stanjem, to je vojno, kajti tudi
mir je, kot vidimo, sestavljen iz tistega, kar
je bistveno za vojno : iz opresije in repre-
sije, iz pobijanja in uničevanja. Da se reči:
mir je samo zato, ker so opresivne sile
držav tako močne, da v kali zatrejo sleher-
no radikalnejšo kritiko in temeljno nestri-
njanje.
Prav. Logika mišljenja negativitete nam
je zdaj jasna. Vendar — če je tako, kako je
potem mogoče sodelovati s katerimkoli
režimom? S katerokoli državo ali institu-
cijo, ki je na oblasti, oziroma, ki brani to,
kar je (ki sodeluje s tem, kar je) — če pa
je vse, kar je (kot pozitiviteta) ohranjeno
le na osnovi morij in umorov in morij
krvi? Doslednost — koherentnost, ki jo
raziskujemo — zahteva svoje: ali ta svet
razumem, mislim, da pač drugače ne gre,
iščem malo manj krvave različice sredi
vsesplošne krvi, si to kri prekrijem in ži-
vim, kot da je ni in poskušam užiti, kar
je (stališče pozitivitete je v bistvu stališče
uživanja; tudi produkcija je tu užitek: po-
trošnja), ali pa sem prepričan, da je ta svet
slab, napačen in da je treba (kot misli
Marcuse ali kot je mislil Marx) zasnovati,
producirati novega, zares drugačnega.
Če sem pristaš prve variante, potem bom
sicer kritiziral, vendar zmerom le v okviru
možnega (bom politik), ki je možno v
obstoječi realnosti. Če se bom zapisal
drugi varianti, potem bom bodisi prerok
ali žrtev, bodisi ubijalec ali samomorilec,
bodisi svetnik ali heroj, v vseh primerih pa
se s tem svetom ne bom smel pomiriti,
mojega temeljnega vprašanja ne bo
mogel — in ne smel — zadovoljiti noben
relativen, delen, pragmatičen, razumen, po-
zitiven odgovor, temveč bom moral dan na
dan, hip za hipom trdovratno in trdoglavo
ponavljati samo svoj caeterum censeo:
mundum esse delendum.
In potem moja vprašanja ne bojo smela
biti samo zunanje politična, temveč — pr-
venstveno — notranje politična. Ne glede
na problematičnost stališč zahodnega ra-
dikalnega študentskega gibanja (o katerih
bi bilo in bo koristno še govoriti) pa je
res: napadajo predvsem svojo državo, ka-
pitalizem, Ameriko. Če naši domači (in žal
je prečesto tako) levičarski ekstremisti nji-
hove teze zgolj ponavljajo, potem so od
njih ne samo mnogo manj radikalni, tem-
več sploh niso radikalni: potem goljufajo.
Kajti tudi — in predvsem — do domače
družbe-države je treba zavzeti radikalno in
brezobzirno stališče (tu tudi nastopi pravo
tveganje; kritiziranje drugih je lagoden po-
sel, če ni zvezan — kot manj važni del —
s kritiziranjem lastne države-družbe). Tudi
tu sta, če hočemo biti koherentni, samo
dve možnosti: ali sprejmem enako glede
naše države-družbe razumno, prepričljivo,
stvarno razlago o nenehnem demokratizira-
nju naše družbe, o večjih svoboščinah, o celi
vrsti njenih uspehov in prednosti (znotraj
»realitete«, ki je še zmerom opresija in
represija, izkoriščanje in zatiranje, ker
drugače biti ne more, saj še zmerom — s
celim svetom vred — živimo v pogojih raz-
redne družbe, delitve dela itn.) — in se
torej zavzemam za pozitiviteto — ali pa
tudi njo — kot vse ostale — postavim pod
lečo radikalne kritike in jo sodim enako
brezobzirno kot kar koli drugega.
Če ne ravnamo po eni ali drugi logiki,
potem zapadamo v karikaturo, v takšno,
kot je bila ona pred nekaj leti: študent-
je so organizirali javno protestno zbo-
rovanje zoper umor Martina Lutra Kinga
(kar me je spominjalo na staro sen-
timentalno slovensko navado — zbira-
nje srebrnega staniol papirja za zamorčke
kot znamenje naše moralne solidarnosti:
kot naš — nam čez vse potrebni — moral-
ni alibi), ob istem času pa niso rekli niti
besedice v zvezi s sodbo književniku Mar-
janu Rožancu, ki je dobil za pismeno izra-
žanje (v slovenski tržaški reviji Most) svo-
jih kulturno-socialno-moralno-političnih
sodb dve leti zapora (pogojno); pa je bila
idealna priložnost in ne bi bilo treba ča-
kati na proces zoper češke — to je tuje —
kulturnike. Radikalni Tribuni ni težko, da
udarja po Zlobcu, Ruplu in Gradišniku, po
narodu in programih, koherentno in kon-
sekventno bi bilo, če bi odprla vprašanje
revizije procesa zoper Jožeta Pučnika, ki
je bil 1959. leta (spet zaradi razumljivih
državnih razlogov) obsojen na 10 let zapo-
ra (in jih je odsedel celih 7 — sedem) za
članek, ki bi bil danes politično komaj opa-
zen, ker je povsem plavzibel, in za neko
dejavnost, ki ji sam — prisostvoval sem
celotnemu procesu — nisem mogel odkriti
jasnih kontur. Odprtje vprašanja revizije
tega procesa — in podobnih — ki so se
godili pri nas doma, ni neogibno za tiste-
ga, ki na ta svet — pozitiviteto — pristaja,
saj je takšen človek že v osnovi »kompro-
misar«, človek »razumevanja«, politike,
taktike in gleda »kompleksno« (recimo : kaj
konkretno koristi takšno obnavljanje re-
vizije, kaj bi bilo s tem konkretno doseže-
no za večjo demokratizacijo, ki je seveda
tudi njegova huda potreba itd.), je pa ne-
odložljivo za vsakogar, ki spada na stran
negativitete in ki hoče biti v svojem kriti-
cizmu zares radikalen. In še: kako je mo-
goče, da so radikalni študentje prepustili
partiji — to je pozitiviteti kot taki — da
se je sama lotila vprašanja revizije sloven-
skih taboriščnih procesov (dachauskega,
buchenwaldskega, s tem je napravila izred-
no pomemben korak stran od nekdanjega
sakralnega dogmatizma — kar partija sto-
ri, prav stori — se približala avtorefleksi-
ji in avtokritiki, se spustila na raven laič-
ne, torej zmotne in v osnovi pragmatične,
ne pa eshatološke organizacije- instituci-
je)? Lepo je. da je partija to storila — to
dejanje pomeni novo kvaliteto v njenem
ravnanju (čeprav je treba počakati še na
realni potek revizije), vendar — to se štu-
dentov kot (radikalnih) študentov prav nič
ne tiče, to je stvar partije, njihova pa bi
bila sprožiti problem že prej. Skoraj never-
jetno je, da radikalni študentje toliko pi-
šejo o študentskih gibanjih v Parizu, Berli-
nu, na ameriških univerzah, iščejo v njih
zglede in ideje, pri tem pa sistematično za-
inolčujejo, da je ljubljanska univerza takš-
no gibanje poznala v vsem letu 1964, tedaj,
ko je bilo v Evropi še povsem neznano;
muro
vec
Dobršen del poetike
nastaja kot transforma-
cija podatkov v ustvar-
jalnem procesu, katere-
ga rezultat je odvisen od
kvalitete in števila po-
datkov in od kvalitete in
količine vloženega dela.
Ustvarjalni proces je
akt, pri katerem ustvar-
jalec preobrazno učinku-
je na elemente poetike
(podatke), s tem da
jih organizira, prilagaja,
usklajuje, oblikuje itd.
Prapoetika, ki jo pred-
stavlja parada samo naj-
POD
ATEK
OBD
ELAV
A IN
UPO
RABA
nujneje organiziranih po-
datkov, ima vrsto enakih
lastnosti, kot »prava«
(posebna) literatura —
se pravi, da je prediite-
ratura primitivna stopnja
literature, ki pa je zaradi
svoje elementarnosti v
mnogih ozirih uporabnej-
ozirih uporabnejša od
prave (posebne) poeti-
ke:
1.	Prvotni podatki so
objektivnejši in resnič-
nejši od transformira-
nih;
2.	Pravično so na raz-
45
polago tako bralcu (raz-
iskovalcu) in avtorju
(raziskovalcu) ;
3.	Možnost uvajanja
sodobnih razvrstitvenih
shem (standarnizacija,
tipizacija, selekcija), hi-
tre (kompjutrske) tehni-
ke obdelave podatkov
(elementov poetike),
modernih proizvajalnih
in raziskovalnih proce-
sov;
4.	Vzpostavitev real-
nih odnosov med poeti-
ko, bralcem in avtorjem;
shema relacije
Pričujoči teksti (Pes-
mi o ljudeh in Pesmi o
prirodi — točneje podat-
ki o le-teh) so poizkus
manifestacije elementov
poetike.
DOK
UME
NTAR
NA U
RIKA
USTREZA JUS-u (dokumentar-
na lirika)
kaj bi bilo bolj naravno, kot to, da bi za-
vzela do lastne — nedavne — tradicije
svoj konkreten odnos, ga ocenila, saj so za
to na razpolago letniki Tribune, Perspek-
tiv, Dela in številna pričanja nekoliko sta-
rejših kolegov?
Očitno je, da je s koherentnostjo sloven-
skega študentovskega radikalizma nekaj
narobe.
(Nadaljevanje prihodnjič)
. . .TO VE VES
SLOVENSKI
NAROD
marko slodnjak
(Josip Vidmar, Slovenske razprave — Ivan
Cankar str. 79)
Pričujoče pisanje hoče govoriti malo o
zborniku Vidmarjevih razprav in nekaj
več ob njih. V knjigi, ki ima devet člankov
(razdeljeni so v dva razdelka), se na tristo
osemintrideset straneh skušajo razlagati
važnejša vprašanja novejše slovenske lite-
rature (od Vodnika dalje). Prvi od omenje-
nih dveh razdelkov je posvečen Prešernu,
Cankarju in Župančiču, drugi pa nosi v
navidezni enotnosti tekste: Slovenska poe-
zija, Pavel Golia, Lili Novy, Edvard Koc-
bek — Strah in pogum, Juš Kozak — Le-
sena žlica in Jože Javoišek — Prazna mi-
za. Vidmarjev zbornik (Slovenske razpra-
ve) je izdala leta 1970 Cankarjeva založba.
V podobni opremi so pred dvema letoma
pri isti založbi izšle Vidmarjeve Gledališke
kritike.
Tudi v tem odstavku se še ne morem
premakniti od opisovanja zunanjosti. Knji-
ga je izdana brez spremembe besede, ki bi
lahko vsaj poizkusila vpeljati bralca v do-
kaj zahtevno zgradbo Slovenskih razprav.
Teksti v knjigi so zbrani, kot bi bili napi-
sani prav zato, da izidejo pri Cankarjevi
založbi 1970. Nikjer ni objavljeno, kdaj in
kje so bile razprave in kritike prvič natis-
njene. Prav gotovo je ta pomanjkljivost
hote zagrešena in o njenem namenu lahko
samo ugibamo.
I.	Lahko si mislimo, da se je avtorju in
založbi zdelo, da bi navajanje bibliograf-
skih dejstev onemogočilo Slovenskim raz-
pravam tvornejši (neobremenjen z zgodovi-
no) stik z literarno publiko.
II.	Lahko pa razmišljamo tudi o tem,
da je avtor s tako ureditvijo skušal opozo-
riti, da njegovi teksti tudi z leti niso izgu-
bili svoje tehtnosti, poštenosti in strokov-
ne utemeljenosti. Morda je skušal opozo-
riti na verjetno dokončnost svojih literar-
nih mnenj. (Mitja Mejak je pred leti, ko
je izdal svoje knjižne ocene, dopolnjeval
in popravljal leto dni stare kritike!)
Verjetno se avtor Slovenskih razprav ne
more in noče zavedati, da so v življenju
pišočih ljudi stavki, odstavki in spisi, ki
so še v študiju namenjenih zbranih spisih
odveč. Kako jih je mogoče potem uvrščati
v zbirke, ki nočejo imeti spominskega in
nevznemirljivega obraza?
Človek prične ob odsotnosti utemeljitve
izida neke knjige razmišljati, pri tem mu
mora pomagati fantazija, o genezi. Kako
pride do knjige, ki jo držim v rokah? Ali
se morda založba zave kvalitete dela,
morda praznine na knjižnem trgu, odlično-
sti pisca? Ali pa se morda pisec zave, da
moč njegove nekoč izrečene misli ni osla-
bela, da z isto intenzivnostjo, s katero je
govorila v preteklosti, govori še danes?
Vprašanja in ugibanja — nepotrebno za-
pravljanje časa, ko bi s preprosto besedo
avtor ali založba lahko odgovorila na ta
in podobna vprašanja. Kot kaže, je tako
urejena knjiga namenjena modrijanom, ki
vse vedo, in naveličancem, ki jih nič ne
zanima. Tu je konec razmišljanja o zunanji
ureditvi Slovenskih razprav.
Slovenske razprave že s svojim naslo-
vom kažejo — kam meri avtorjeva misel,
ko predaja svojo najnovejšo knjigo bral-
cem. (Pri Vidmarju bi morali govoriti o
dvakratnem dajanju, saj so njegove knjige
večinoma le zborniki po revijah in časnikih
objavljenih kritik in razmišljanj. Ugotovimo
lahko tudi, da se je uspešnejši (obsežnejši)
del Vidmarjevega pisanja mudil v krajih
kritike in publicistike. Tudi njegovo neza-
dovoljstvo nad najrazličnejšimi manifesta-
cijami literarnozgodovinske znanosti, ki ji
ni priznal uspešnosti (upravičenosti) pri in-
terpretaciji literarnih del, ga je vedno zno-
va zadrževalo pri kritiki. Bila je to kri-
tika, ki po tradicionalnih predstavah o
literarnozgodovinski znanosti ni najbolje
uglašena. V organizaciji knjige Slovenske
razprave (in v njenem naslovu) pa smo
doživeli zanimiv premik (stran od medita-
cij, kritik, dnevnikov) od manj zahtevnega
(svobodnejšega) k zahtevnejšemu. Od kri-
tike k razpravi. V smislu tako pojmova-
nega položaja kritično-publicistično-teore-
tičnega dela je naravno, da je Vidmar na
prvo mesto postavil svoje razprave o Pre-
šernu, Cankarju in Župančiču, ki jih ločijo
precej različne letnice nastanka. Da bi po-
kazal, da se prvi del Slovenskifi razprav
loči od drugega (ne samo po teži obravna-
vanih problemov) tudi po načinu pisanja,
je knjigo moral razdeliti na dva dela. Gra-
fično neopazno pa se razdeli tudi drugi
del Slovenskifi razprav. Razmišljanje o slo-
venski poeziji in zapisa o Pavlu Golii in
Novy nikakor ne sodijo k trem kri-
tiFam, s katerimi se knjiga konča. O tem
bomo še skušali govoriti.
V razpravi (eseju?) France Prešeren je
Josip Vidmar zapisal: »Tudi moti našega
izobraženca pri uživanju tega pesnika so-
razmerno obsežna literatura, ki se iz de-
setletja v desetletje množi, ki je malo
kritična in večidel neskladna z visokim
duhom in prirodo tega pevca po volji
usode.« Ko Vidmar odkrije slabosti literar-
nozgodovinskega pisanja o Prešernu, se
domisli Klasja in Stritarja: »Iz te potrebe
je nastal ta spis, ki hoče biti ob vrsti bolj
ali manj učenih razprav naših prešerno-
slovcev nekakšna prenovitev ali morda
poglobitev edinega poizkusa govoriti o
Prešernu estetsko kritično, skratka edine-
ga literarnega eseja, ki je bil doslej pri nas
o njem napisan, se pravi prenovitev in po-
globitev znane Stritarjeve študije o pes-
niku »Sonetnega venca«.
Z nizanjem podobnih občutij je napol-
njen tudi začetek razprave, ki govori o
Ivanu Cankarju. Ker je nastanek te raz-
prave prav gotovo po svoje zaznamovala
obletnica Cankarjeve smrti in vsi veliki
občutki, ki jih je bilo treba izraziti ob tej
priliki, se je Vidmarju zdelo pomembno
opozoriti, da je sled Cankarjeve umetnosti
v trenutku, ki ga živimo, veliko preskrom-
na. Kljub estetskim in svetovnonazorskim
prepirom o Cankarjevem delu in življenju
je Vidmar upravičeno prepričan, da avtor-
ja Kralja Malhusa slabo poznamo in zato
ne beremo. Zdi se, da je Vidmar tudi ta
46
svoj esej namenil odpravljanju narodne
sramote.
Spretnost s katero je Josip Vidmar opa-
zil nezadostnost najrazličnejših pisanj o
važnih literarnih pojavih pri nas, je prav
gotovo pomembna. Prav gotovo pa niso
niti najmanj zanimivi rezultati, ki jih je v
tem delu svojega ukvarjanja z literaturo
dosegel. Ker Josip Vidmar noče biti literar-
ni zgodovinar in ga literarnozgodovinska
dognanja v bistvu ne zanimajo, mora biti
ob literarnozgodovinskem materialu bolj
ali manj neprizadet. Ker pa ima nepriza-
detost gotovo za negativno lastnost, ni
imel moči, da bi se literarni zgodovini od-
povedal dokončno in nepreklicno. Ostal je
na pol poti in ne preostane mu drugega,
kot da krasi svoje literarne interpretacije
s čudno simplificirano literarno zgodovino,
(■prim. »Neposredno za temi soneti mu na-
staneta še ljubavna balada »Turjaška Ro-
zamunda «, drama prevzetne Ostrovrhar-
jeve ljubljenke, spesnjena morda spet kot
svarilo tej ali oni neusmiljeni devici, toda
strože oblikovana kakor »Povodni mož«,
dasi ne tako očarljiva. (...) Približno isti
čas kot ta pesem so nastale Gazele. Ta
ciklus sedmih liričnih pesmi daje našim
literarnim zgodovinarjem povod za raz-
pravljanje, ali so posvečene Primičevi Ju-
liji ali ne. Mnenja so deljena in na obeh
straneh podprta z raznimi utemeljitvami.
Dasi je v bistvu popolnoma nevažno, ka-
teri izmed oboževank ciklus velja, (...).«
Ce se strinjamo, da literarnozgodovinska
interpretacija ni in noče biti Vidmarjevo
pomagalo na pohodu k umetninam, se mo-
ramo odločiti in njegovo metodo označiti
kot interpretacijo, ki razlaga lépo v lite-
rarnih delih. Ne more in noče pa se za-
vedati, da je glavna naloga takšne inter-
pretacije opozarjanje na vse, kar se nepo-
zornemu bralcu ob nepozornem branju iz-
makne. Vse Vidmarjevo odmikanje od dej-
stev (ne literarnozgodovinskih — ampak
dejstev, ki so v besedilu literarnega dela)
pa nudi le megleno razumevanje mnogo-
krat meglenih tekstov.
Opozoriti sem hotel na nekaj sumljivih
elementov, ki se odkrivajo ob pozornem
branju prvega dela zbornika, ki nosi na-
slov Slovenske razprave. Priznati pa je
treba, da se vse, kar je v razpravah Pre-
šeren, Cankar in Zupančič slabega, še ved-
no zadržuje na Hterarno-teoretičnem nivo-
ju. Če je slabo, je strokovno slabo.
V drugem delu pa se prično stvari spre-
minjati. Nekje na začetku svojega pisanja
sem se spraševal, ali ne bi bilo bolje, če
bi nekatere pisane strani ostale tam, kjer
so izšle (v revijah in časnikih). Kritiki li-
terarnih del Strah in pogum ter Lesena
žlica predstavljata danes, ob svojem pona-
tisu presenečenje drugačne vrste kot ob
svojem prvem izidu. Če se marsikaj v kri-
tiki Lesene žlice dogaja na povsem nelite-
rarnem nivoju, pa je v kritiki Kocbekove-
ga Strahu in poguma viden slabo kontro-
liran napor obdržati se v jeziku literature
in njene kritike. Kljub kritiki Lesene žlice
je ocena Kocbekove novelistične zbirke
najbolj izven shem literarne kritike, kate-
rih obvladovanje je Vidmar med obema
vojnama mnogokrat izpričal. Jasno je, da
niti v vehemenci glavnega in prvega kriti-
ka in slovenskega voditelja ne morejo biti
opravičljive neokusnosti, ki jih v kritiki
Straha in poguma kar mrgoli. Najjasnejši
pa je Vidmarjev odpor piroti vsemu nove-
mu v literaturi in ideologiji. Ta odpor se
stopnjuje od strani do strani te zanimive
kritike. Če sem že kje v svojem pisanju
omenjal dejstva, ki jih kritik mora opaziti.
prepoznati in odkriti bralcem, je Vidmar
v tej svoji kritiki napravo za razbiranje
zavrtel nazaj. Ni pokazal ne želje ne volje,
da bi Kocbekovo knjigo razumel, in ni
ravnal niti kot slab kritik.
Zaradi vsega tega neliterarnega vedenja
sem si želel, da bi v tej knjigi izšli drugi-
teksti. Zato je tudi pisanje o Vidmarjevih
Slovenskih razpravah naporno delo, kot" je
naporno ukvarjanje s stvarmi, ki so odveč.
In take Slovenske razprave so odveč.
ZABRISKIE
POINT
tomaž kralj
Antonioni se je odločil, da poišče Ame-
riko, kot iskanje pa je posnel film Zabri-
skie Point (Točka Zabriskie). Tu je Ameri-
ka kakor jo je našel Antonioni. Zato je
Antonionijev film o rasizmu, šovinizmu
moških in kapitalizmu. Antonioni kaže so-
vražnika (veliki businessmani), vzrok (do-
biček) in kaj si veliki poslovni možje misli-
jo o ljudeh (nič, vse kar delajo, je tempi-
rano na dobiček). Glavna junaka v filmu
sta dva mlada človeka, »hip«. Vsaj tako
»hip«, da se zdi, da jima ni mar do mate-
rialnih dobrin.
Glavni junak Mark Frechette vidi, kako
policaj med študentskimi demonstracijami,
ki podpirajo črnce, ubije nekega črnca.
Mark ima pištolo, zato ga policija išče za-
radi uboja: policaj, ki je ustrelil črnca, je
ubit, krivec pa naj bi bil Mark.
Glavna junakinja Daria Halprin je lepa
ženska in začne kot tajnica v velikem pod-
jetju, potem pa malo flirta s predsednikom
družbe.
Vendar pa Točka Zabriskie ni film, ki bi
govoril o teh (takih) stvareh, film sicer
prikaže množične akcije študentov-demon-
strantov, vendar pa ta scena nima v nada-
ljevanju filma nobene posledice ali kom-
ponente v širšem družbenem smislu. Vse
ostale resnične akcije so individualne.
Mark Frechette ukrade letalo, da bi po-
begnil pred policijo; Daria Halprin gre v
puščavo, da bi meditirala; Mark se odloči,
da bo vrnil letalo, pri tem pa ga ubijejo;
Daria se odpelje naprej v Phoenix, ko pa
pride tja, se zave, kakšna je njena vloga,
in preneha.
To je samo skelet filma. Tudi vsak re-
klamni pano in vsako znamenje na cesti je
del celote. Na isti način je uporabljena
tudi glasba, ki ni samo gola zvočna kulisa,
ampak razširjajoča prvina. Daria izve, da
je Mark mrtev, potem posluša radio : na
programu je John Fahey in njegov »Ples
smrti« (»Dance of Death«), posluša Rolling
Stones in »You've Got the Silver« (»It'll
only buy you some time«), medtem ko se
Mark vrača z letalom, da bi ga vrnil, ona
pa se pelje, da bi se sešla s predsednikom
velike kompanije v njegovi puščavski hiši.
Nič se v filmu ne zgodi slučajno; ko se
Daria ustavi v puščavi, da bi meditirala,
pride ducat 10- in 12-Ietnih dečkov in jo
začno spolno napadati. »Daria je lepa žen-
ska, skoraj ves čas pa je oblečena v obleko
kaki barve, ki dela njene noge na pogled
zelo suhe, hrbet pa ji navidezno povečuje
do neverjetnih razsežnosti: samo v ljube-
zenski sceni, kjer nima na sebi nobene ob-
leke, ji je dovoljeno, da je lepa.« To so
besede, ki jih je napisala Anne O'Brien v
47
1935	1950
1936	1950
1950
DODATEK: ODLOMEK IZ
DNEVNIKA T. BAT.
1.	7. 1950/51
2.	7. 1950/51
3.	7. 1950/51
4.	7. 1950/51
5.	7. 1950/51
6.	7. 1950/51
FRANCI
JUS. K.R.I.-10 AVANDG.
1960 1969
PLAMENOMETALEC
JUS. K.R.I. — 10 AVANDG.
ZA STARO ŠARO 26. 3. 1968
STARA ŠARA SPET V
UPORABI 1. 4. 1969
JOŠKA
NE USTREZA JUS
1953
1954
1955
1956
1957
1958
1959
1960
1961
1962
1963
1964
1965
1966
1967
1968
1969
1970
MARKO
NE USTREZA JUS.
110101001000101111
100010110111100101
111010001010110011
IN ENA ZLATA RIBA
AVTOBIOGRAFIJA
NE USTREZA JUS.
29. 11. 1943
14. 11. 1970
NISEM VPISAN
V DRŽAVLJANSKO KNJIGO
PESMI NAŠA ULICA
JUS. K.R.03
1960
GRADNIKOVA 1
GRADNIKOVA 2
GRADNIKOVA 3
GRADNIKOVA 4
GRADNIKOVA 5
GRADNIKOVA 9
GRADNIKOVA 7
1965
GRADNIKOVA 1
GRADNIKOVA 2
GRADNIKOVA 3
GRADNIKOVA 4
GRADNIKOVA 5
GRADNIKOVA 9
GRADNIKOVA 7
1970
GRADNIKOVA 1
GRADNIKOVA 2
GRADNIKOVA 3
GRADNIKOVA 4
GRADNIKOVA 5
GRADNIKOVA 9
GRADNIKOVA 7
SPOROČILO S TERENA 2
JUS. K.R. 030
LJUBE ŽENSKE
MOLITE ZAME
LJUBE ŽENSKE
REŠITE MOJO DUŠO
LJUBE ŽENSKE
USMILITE SE ME
LJUBE ŽENSKE
DAJTE Ml MOJ VSAKDANJI
KRUH
LJUBE ŽENSKE
ODPUSTITE KER SEM GREŠIL
LJUBE ŽENSKE NE PELJITE
ME V SKUŠNJAVO
SAJ NE VESTE KAJ DELATE
STANJE KANJONA KOKRE —
MESTO KOSOREP
JUS. K.R. 003
TEREN 2 — 11. 4. 1970
ob 14.55
POT BLATNA
NARAVNI DOSTOPNI HODNIK
ZELO VLAŽEN
135 KAPELJ V MINUTI
NAJVEČJA GLOBINA TOLMU-
NA 3,7 m
TEMPERATURA VODE 7« C
PRETOK VODE 15mVsek
SKALNE ČERI TEŽKO
DOSTOPNE
ZARADI NARASLE VODE
VES TEREN SENČEN
OBISKOVALCI — DVA PARA
NOG
ZVOK VODE GOVORA KORA-
KOV
GIBANJE VODE
chicaškem časopisu Seed, ki stalno podpira
Osvobodilno gibanje žensk (Women's Libe-
ration Movement). Zdi se, da je Antonioni-
jev film prišel takim in podobnim dru-
štvom prekleto prav. Zakaj bomo še videli.
Filmski dialogi v filmu so kliširani. Am-
pak ... Kako govorite? Ali vedno pazite,
da bi stvari povedali na nov način? Mark
in t)aria govorita na način ljudi; nihče od
njiju se ne trudi, da bi bil globok. Najbolj-
ša ilustracija je scena, ko Mark in Daria
iščeta gorivo za letalo in se ustavita ob
tabli, ki označuje točko kjer sta: točko
Zabriskie. Ustavita se, ne govorita. Zlezeta
iz avtomobila, in hodita okrog. Poskušata
se pogovarjati, pa ne poznata drug druge-
ga. Potem se igrata v puščavi (precej ne-
prepričljivo, v puščavi je pasje vroče), Da-
ria pokadi cigareto marihuane, ki jo Mark
odkloni (pravi, da je na »reality trip«), po-
govarjata se in se potem ljubita.
Ta scena je ena najboljših seksualnih
scen kar jih je bilo kdaj posnetih. Moški so
skupaj, dva moška in ženska, dve ženski in
moški, dva para, skupina petih ljudi. V
začetku sta samo Mark in Daria z enim
parom, kmalu jih je več, potem še več,
potem pa je vsa puščava polna s peskom
prekritih parov v najrazličnejših pozicijah.
Končna scena filma prikazuje Dario, sto-
ječo ob cesti. Hiša predsednika družbe s
katerim je flirtala eksplodira v njeni zave-
sti. Hiša in vse, kar je v njej, je popolno-
ma uničeno. Daria vidi, kaj bi bilo treba
narediti — ne zaradi česarkoli, kar je sto-
ril in rekel Mzirk, ampak zato, ker je člo-
vek h kateremu je prišla (predsednik druž-
be) čisto navaden prašič. Ko pride Daria
do njegove puščavske hiše je še vedno po-
trta zaradi Markove smrti. Blodi okrog v
butasti naturalnosti, vidi skupino žensk in
se pomika proti njihovi bližini, da bi jih
slišala kako se pogovarjajo o oblekah in
coctail parties. Izogne se jim tako, da gre
skozi lažno votlino. Gre v hišo samo zato,
da bi slišala svojega predpostavljenega
— prijatelja kako sklepa pravo državniško
pogodbo za milijon dolarjev. Predpostav-
ljeni (prijatelj) prašič jo vidi, govori ji, do-
tika se je s svojimi šapami, reče ji, naj se
preobleče. Na poti v svojo sobo se Daria
sreča z indijskim dekletom svojih let, nato
odide. Vse stvari, ki jih je doživela, ji raz-
bijajo v glavi. Ko se pelje stran, vemo, da
je spoznala nujnost svoje borbe proti pra-
šičem, ki silijo ženske, da ne mislijo nič in
da čistijo za drugimi, oni pa medtem kuje-
jo dobička. V hiši sta zastopana dva tipa
žensk: indijsko dekle (delavka, pospravlja
za drugimi) in Daria (intelektualka, naj ne
misli). To je tisti moment, ki so ga ženska
društva v Ameriki najbolj pograbila.
Mark je aktivist brez ideologije. Tako
se nam deklarira in tako tudi deluje. Zbo-
rovanje pred demonstracijami se mu zdi
prazno in nevzdržno. Zato ima pištolo. Po-
licija ga išče, bolje rečeno lovi, zaradi ubo-
ja policaja. Ko to izve, ukrade letalo. V
puščavi, kjer se sreča z Dario, prebarva
letalo z velikim monstrumovim obrazom
na nosu in slogani ob straneh, tako da bi
bilo letalo videti drugačno in bi se lahko
vrnil, če bi se hotel.
Policaji pa čakajo. Prav tako tisk. Po-
slastica za bralce. Težko je razlikovati po-
licijski helikopter od novinarskega, poseb-
no če v obojih sedijo prašiči. Policija dela
za ljudi, ki kujejo dobičke, straži te do-
bičke in ubija ljudi, ki se borijo proti te-
mu.
Do neke mere je Zabriskie Point mani-
fest nekega začetka in navodilo za naprej :
sovražnik je definiran. Naslednji korak je
definirati združenje, ki bo naredila revolu-
cijo. Potem organizirati to združenje. Po-
tem narediti revolucijo.
Antonioni je šel in iskal Ameriko. Prav
gotovo je nekaj našel in odprl vrata. Samo,
kakšno in čigavo Ameriko je našel in ka-
tera vrata je odprl?
PETJE PRAN
IMATHA: ZVOK
JE BOG
la monte young
Nadam Brahmhum. Zvok je Bog. Jaz
sem zvok, ki je Bog. To je bil začetni sta-
vek Pandit Pran Nathove kompozicije, kla-
sične Yaman-Kalyan, prve rage, ki jo je pel
na koncertu v New Yorku. Kolikokrat mi
je ponovil to idejo, odkar je prišel v Ame-
riko! To ni samo vedantska ideja o tem,
da se je univerzum pričel z vibracijami (ta
je sama po sebi zelo jasna in v skladu s
koncepti moderne fizike), temveč resnič-
nost v njegovem vsakodnevnem, tukajš-
njem in sedanjem življenju.
Prvič sem poslušal posnetke njegovega
petja klasičnih indijskih rag leta 1967. Ne-
kateri posnetki so nastali pri neformalnih
zbiranjih v New Delhiju, posnel jih je nje-
gov učenec, Shyman Bhatnagar. Takoj me
je prevzela njegova intonacija. Nikoli po-
prej nisem slišal kakega živečega glasbe-
nika z boljšo intonacijo. Ta neverjetna in-
tonacija in njegov izreden čut za melodijo
sta me kmalu prepričala, da je njegovo
petje najlepše petje, ki sem ga kdajkoli
slišal.
Pričel je peti kot deček s šestimi leti,
toda starši so hoteli, da dokonča šolanje;
ko mu je bilo 13 let, mu je mati dejala, da
mora iti — takoj, brez plašča in drugih
stvari — če namerava postati glasbenik, in
tak je odšel. Nekaj časa je blodil okoli in
poslušal predstave takratnih mojstrov.
Končno je imel priložnost slišati enega red-
kih koncertov pokojnega Ustada Abdula
Waheeda Khana Sahiba. Waheed Khan Sa-
hib je bil priznani mojster Kirana, stila
petja v svojem času. Ni bil tiste vrste člo-
vek, ki bi bil šel često v svet in ni mu bilo
do tekmovanja z drugimi glasbeniki. Živel
je spiritualno in osamljeno življenje, prepe-
val je na grobu svojega učitelja blizu hiše
in le priložnostno je pel na koncertih. Vzel
je le malo učencev. Eden izmed njih je bil
Pran Nath, ki je zaradi svoje izredne pre-
danosti in naravnega talenta kmalu postal
njegov najpomembnejši učenec. Čeprav je
stil kirana postal najbolj vpliven in popu-
laren v današnji Indiji, je le malo glasbe-
nikov, ki lahko trdijo, da so se učili di-
rektno pri Waheed Khanu. Pran Nath je
tisti, ki ohranja stil kirana v njegovi naj-
čistejši obliki do današnjega dne. Ker je
preziral komercialnost, Ustad Waheed Khan
ni nikoli dovolil, da bi njegovo petje sne-
mali.
Začetek petja kirana datira 600 let nazaj
v čas Gopala Nayaka. Gopal Nayak je bil
z juga Indije; ko je prišel na sever, ga je
veliki Sufi, svetnik, ki je izvršil nekaj ču-
dežev in naredil nanj velik vtis, spreobrnil
k islamski veri. Bil je popolnoma neverje-
ten pevec. Slišal sem zgodbo, da je pel rage
z dvemi ali tremi višinami tonov 48 ur
48
skupaj. Nazadnje se je Gopal Nayak na-
selil v vasi Kirana, in tam se je ta stil
petja prenašal od učiteljev na učence skozi
stoletja.
Pran Nath se je učil pri Khan Sahibu v
Kirani in mu je sledil, kamorkoli je šel
skoraj 20 let. Prvih 8 let mu je služil kot
hišni služabnik. Njegova predanost je bila
tolikšna, da je začutil v vsakem trenutku
kaj je Khan Sahib želel, in je prinesel pre-
denj, še predno mu je ukazal. Nazadnje je
Khan Sahib spoznal njegov resen namen in
ga je vzel za učenca.
Ni bilo v navadi peti v prisotnosti gu-
ruja, da ne bi motili mojstrove senzibilno-
sti, ki si jo je razvil v toku življenja. Za-
radi tega je hodil Pran Nath v nočeh v
bližnji gozd, kjer je vadil 8 ali 9 ur, med-
tem ko je učitelj spal, še pred svitom se je
vrnil, da bi bil pripravljen streči mu, ko se
zbudi pred sončnim vzhodom. Povedal mi
je, da so bile nekatere noči v džungli zelo
mrzle, da se je popolnoma zavil v odejo.
toda po nekaj urah petja mu je bilo vroče
in znoj je kapljal z njega.
Ko mu je bilo 28 let, se je Pran Nath
odločil, da bo postal goli pojoči svetnik ali
naga, in tako je pet let sedel, pokrit samo
s pepelom, in pel za Boga. Pri svojem gu-
ruju je ostal do njegove smrti leta 1950.
•Toda malo pred svojo smrtjo je Khan Sa-
hib zahteval, naj zapusti asketsko življenje
in naj gre nazaj v svet, naj se poroči, poje
na koncertih ter za radio. To je bilo za
Pran Natha zelo težko, kajti izbral si je
spiritualno življenje, ki je najbolje ustre-
zalo njegovi naravi, toda tako on kot nje-
gov učitelj sta spoznala, da je bistveno
za ohranitev stila kirana, da gre Pran Nath
v svet, zlasti še, ker je Khan Sahib imel
tako malo učencev.
Na tej točki se je koristno ustaviti in
premisliti, kaj je v toku zgodovine pome-
nil odnos guru-učenec in kako se je izra-
žal v ohranitvi stila. Elektronski izumi za
reproduciranje obstajajo le nekaj desetletij.
Sistemi zapisovanja, kakor so jih uporab-
ljali v Evropi, lahko ohranijo le abstraktne
glasbene oblike. Toda, da bi se ohranili
dejanski detajli stila, je potreben neke vr-
ste spominski proces, kakor je to magne-
tofonski zapis, kompjuter ali pa človeški
možgani. Pran Nath mi je povedal, koliko
tisočkrat je ponavljal določeno frazo, ki
mu jo je posredoval guru, dokler ni posta-
la del njega. Samo eno rago, Yaman-Ka-
lyan, je vadil 8 let. In sedaj lahko demon-
strira več sto rag. Slišal sem ga peti kakih
40-krat in vsakič je pel vsaj eno novo
rago.
Problem v preteklosti, pred elektron-
skimi in umetnimi spominskimi sistemi, je
bil v tem, da se obdrži čistost stila, da se
dejansko reproducira, kar se le da natanč-
no, kar je recimo pel Gopal Nayak pred
600 leti. V zmoti smo, ko mislimo, da je
bil poudarek na razvijanju nove tehnike in
ne ohranjanju osnove sistema. Del klasične
indijske glasbe se je ohranil v starih tek-
stih v sistemu solfeggio oblike, kar nam je
dalo abstraktne glasbene strukture mrtve
glasbe na papirju, kakor to često najdemo
v Evropski glasbani tradiciji; ker pa je
guru učil učenca detajle za vsako minuto
podajanja, imamo glasbo, ki je še danes
živa, ki spravi tudi Zahodnjake v solze in
globoka spiritualna občutenja.
Verjamemo, da je Krishna pel, da je Shi-
va pel. Vsi bogovi so peli. Verjamemo, da
je klasična indijska glasba na nek način
GIBANJE LJUDI NA SUHEM
GIBANJE LJUDI IN PREDME-
TOV V VODI
TEREN 2 — 12. 4. 1970
ob 16.20
POT SUHA
NARi^VNl DOSTOPNI HODNIK
VLAŽEN
66 KAPELJ V MINUTI
NAJVEČJA GLOBINA TOLMU-
NA 3,6 m
TEMPERATURA VODE 7» C
PRETOK VODE 13m Vsek
SKALNE ČERI TEŽKO
DOSTOPNE
SEVERO VZHODNI DEL TERE-
NA SENČEN
OBISKOVALCI — ŠTIRJE PARI
NOG
ZVOKI VODE ČLOVEŠKEGA
GOVORA IN SMEHA
PTIČJEGA GOVORA
GIBANJE VODE
GIBANJE LJUDI NA SUHEM
GIBANJE RIB V VODI
TEREN 2 — 15. 4. 1970
ob 23.10
POT SUHA
NARAVNI DOSTOPNI HODNIK
VLAŽEN
66 KAPELJ V MINUTI
NAJVEČJA GLOBINA TOLMU-
NA 3,4 m
TEMPERATURA VODE 7« C
PRETOK VODE 11,5 m'/sek
SKALNE ČERI DOSTOPNE
TEREN OSVETLJEN S ŠESTIMI
SVEČAMI
OBISKOVALCI — ŠEST PA-
ZVOKI VODE ČLOVEŠKEGA
DIHANJA
SILHUETE PREDMETOV
SILHUETE LJUDI
MARIJAN MUROVEC
MADE IN YU
IME TRADE MARK
IME TRADE MARK
JCS
ep
h
49
ko
sut
h
V svojem najbolj strogem
in radikalnem ekstremu je
umetnost, ki jo imenujem
konceptualno, takšna, ker ba-
zira na poizvedovanju o na-
ravi umetnosti. Tako ta umet-
nost ni samo aktivnost se-
stavljanja umetniških predlo-
gov, temveč izdelovanje in iz-
mišljanje vseh implikacij vseh
aspektov koncepta »umet-
nost«. Ker je prejšnja umet-
nost vsebovala dvojnost per-
cepcije in koncepta, se je po-
javil kot koristen srednji mož
(kritik). Ta umetnost vključu-
je funkcije kritika in povzroči,
da je srednji mož nepotreben.
Sistem umetnik-kritik-občin-
stvo je obstajal, ker so vizu-
alni elementi — in to, kako je
bilo konstruirano — dajali
umetnosti videz zabave in ta-
ko je imela občinstvo. Občin-
stvo konceptualne umetnosti
so v glavnem umetniki — kar
pomeni, da občinstvo ne ob-
staja ločeno od udeležencev.
Na nek način tako postane
umetnost prav tako »resna«,
kot sta resni znanost in filo-
zofija, ki prav tako nimata ob-
činstva. Toliko je zanimivo ali
ni zanimivo, kolikor si ali ni-
si informiran. Poprej je »spe-
cialni« status umetniku odre-
dil mesto velikega svečenika
(ali vrača) razstavnega busi-
nessa.
Ta konceptualna umetnost
je torej poizvedovanje umet-
nikov, ki razumejo, da umetni-
ška dejavnost ni samo omeje-
na na oblikovanje ujretniških
izvirala iz tega petja. Če imaš občute, da
so ti bogovi dali to glasbo, imaš vse raz-
loge, da jo ohraniš. Toda stoletja so pre-
tekla in ljudje so pričeli peti bolj, da uga-
jajo publiki, da zaslužijo denar, njihov ego
je postal bolj zapleten in spremenili so
glasbo. Zelo malo glasbenikov danes v
Indiji dokonča dobo učenja. Na nek način
vedo, da so se naučili dovolj, da se bodo
lahko preživljali, da bodo lahko pokazali
nekaj, kar bo zabavalo publiko. Toda
kakšna razlika je med zabavo in globokimi
razpoloženji, ki nam jih nudijo rage? V
Indiji je danes dobro znano, da ima Pran
Nath popoln blagoslov svojega guruja.
Njegov prvi večji koncert v Delhiju je
obiskala večina indijskih pomembnih glas-
benikov, med njimi je bil tudi Ustad Bade
Ghulam Ali Khan. Pel je rago Mian ki Mul_-
har in po tej predstavi je postal čez noč
slaven in je zatem pel za vse indijske ra-
dijske postaje in na večjih festivalih po
Indiji. Zadnjih 10 let tudi poučuje na uni-
verzi v Delhiju.
Pran Nath ne bi želel, da ga primerjam
s kakšnim živečim glasbenikom, toda lahko
povem, da me nikdar ni tako globoko ga-
nila indijska glasba. Poslušal sem mnogo
plošč velikih pevcev in instrumentalistov,
toda intonacija Pran Natha, melodična
imaginacija in zmožnost, da vzdrži nape-
tost, vse to je naredilo name najgloblji vtis
in mi dalo veliko izkušnjo.
Stil petja kirana ima zelo visoko razvit
sistem not in sistem, kako se tonom pri-
bližati; včasih se mu približa z drugega
tona tako, da zdrsi, toda z zelo jasnim na-
črtom o tem, s katerim tonom začneš in
na katerem končaš, in včasih tudi, katere
tone uporabiš med padanjem ali dviga-
njem glasu.
Tako ni nikoli noben okrasek površen,
ampak je prepleten v strukturo melodičnih
sekvenc, ki tvorijo dele rage. Pran Nath
vedno poudarja, da stil kirana tvorijo deli
med toni. Na primer, če vzamete dve raz-
lični ragi, od katerih ima vsaka svoje raz-
položenje, hkrati pa obe uporabljata iste
tone, bosta obe stalno imeli različne vrste
melodičnih porastov in pristopov k notam
in različni toni rage bodo bolj ali manj od-
ločujoči.
Ko pomislim na njegovo prvo predstavo
v New Yorku, me zares navduši dejstvo,
da se 500 poslušalcev, ki so ga poslušali
prvikrat, ni niti premaknilo med prvo eno-
-in-pol urno rago in da med odmorom no-
ben ni zapustil dvorane; vse je bilo kot
pripravljeno za drugo rago. To je lep pri-
mer njegove zmožnosti, da oblikuje raz-
položenje s svojo intonacijo. Tudi na na-
slednjih koncertih je enako : ljudje sedijo
kot pribiti ves čas njegovega petja.
Pran Nath je veliki mojster petja alap.
Alap je verjetno najstarejša oblika klasične
indijske glasbe. Pri petju alap ne uporab-
ljajo table. Deli so prosti in brez ritma, so
samo dolgo držani zlogi besed in verzov
pesmi, ki se ponavljajo na različne načine.
Je zelo počasen in zadržan stil. To je na-
čin, s katerim prično današnji koncerti kla-
sične indijske glasbe, toda le maloštevilni
ohranijo to svečanost. Zahodnjaški in mu-
slimanski vplivi so indijsko glasbo spreme-
nili. Kazale so se tendence k virtuoznosti,
ki naj bi ugajala publiki. V starih časih so
peli za bogove. Dandanes izvajajo koncer-
te za občinstvo, za producente gramofon-
skih hiš, za radio, za potencialne mecene.
Tako se je poudarek prenesel na hitro
petje, taans, na trike s tablo. Kadar Pran
Nath uporablja tablo, je to na zelo čist
in preprost način, kakor je to pokazal Fai-
yaz Khan, zares izreden bobnar, ki zna
spremljati velikega umetnika, ne da bi mu
bil v napoto, in hkrati mu nudi popolno
podporo.
Pred kratkim sem mu zavrtel ploščo
Johna Coltranea. Kako ga je to zanimalo!
Dejal je: Ah, kako je ta glasba podobna
moji, kakšno dušo ima! Kako žalosten je
bil, ko je zvedel, da je Coltrane pred krat-
kim še mlad umrl. Igral sem mu tudi Miles
Davisa. Tudi to mu je zelo ugajalo. Prevzet
je bil nad preprostostjo, direktnostjo in
polnozvočjem. Pran Nath vedno prisluhne
pravi resnični glasbi.
Ima veliko vero v to, da bo njegova
glasba dala pravo sporočilo tudi nam. Cuti,
da je njegova glasba za dušo in, če jo
poje pravilno, s pravim občutkom, bo šla
direktno v duše. Kadar poje, je vedno v
stanju samadhi. Ne poje za kogarkoli, le
poje. Zvok je Bog.
COPYRIGHT C LA MONTE YOUNG
1970.
Članek je bil objavljen v The Village
Voice D Nem Yorku 30. aprila 1970.
Prevedel mm
MATERINSTVO
iztok Geister
Wolfgang in Margareta Schielt sta od-
krila, da to kar navadno imenujemo ma-
terinski instinkt sploh ne obstaja. To sta
odkrila, ko sta za potrebe nekega drugega
poizkusa oglušila sivo gosko, ki gluha
ni slišala signalov svojih pravkar izvalje-
nih mladičev in jih je vse pobila »misleč«,
da niso njeni. Zakonitost odkritja je po-
trdil nasprotni poizkus, ko je (druga) mati
goska sprejela glinaste goskice za svoje,
ker so umetno signalizirale generično do-
govorjeno znamenje. Žival na dofočeni
stopnji razvoja svojega mladiča torej ne
pozna. Deluje čisto kot stroj, tako da rea-
gira le na povsem določene signale. Mi-
sterij materinstva je prozoren kot plastična
žica.
Poleg bazičnega kemično mehaničnega
sprejemno oddajnega sistema sestavlja
človeško psiho tudi spremljajoča zgodo-
vina tega bazičnega sistema, ki očitno
ostaja »zapisana«. Imenujmo jo kultura,
Konrad Lorenz ji pri živalih še pravi ri-
tual. Je brez pravega smisla, tako kot
sleherni spomin.Vendar učinkovito sood-
loča, lahko bi se reklo, da nastopa kot
pogoj. Tako kot žica v vlagi propade,
tako pride s spremembo pogojev, na pri-
mer s pojavom dolgih las, do kratkega
stika v podsistemu z napisom materin-
stvo. Takoj najdemo parolo : matere so
vseodpuščajoče. V visoki kulturi, to je v
globoko zapisanem spominu, je servisna
služba skoraj brezhibna.
Polanskega Rosemarie je kot najsrečnej-
ša mati zazibala svoje hudičevo dete, ko
je to črno, rožičkasto bitje zajokalo s člo-
veškim glasom. Posebno očetje dobro po-
znajo nasprotno zvezo, da človeški otrok
joka s hudičevim glasom. Gorje otroku,
čigar mati sliši tako kot oče. Ashley Mon-
tagu pravi, da je človeštvo skozi dolga
obdobja svoje zgodovine počasi in tipaje
našlo samo sebe, na poti k ljubezni, ki
bo takšna, s kakršno matere ljubijo otro-
ke. Torej bo prihodnja ljubezen, ljubezen
50
Slepa moč materinstva: močvirska trstnica
krmi tujega otroka — kukavico v svojem
gnezdu.
žic? Zelo star utrjevalec te zelo razmočene
poti je steklenica za dojenčke. Potem
umetni penis in podobno. Lesena noga ni
produkt kulture, tako kot je talus iz ebo-
vine, lesena noga je zamenjana žica. Noge,
ki bi sama hodila ne uporabljamo. O, pač,
to je nekdaj kolo, danes avto, jutri bog ve
kaj.
Cankar je svojo mater snel s križa. S
tem je postala slovenska mater. Lačni
otroci so se v partizanih zbirali okoli nje.
Po vojni je ostala na samotnih gorskih
kmetijah. Obudil jo je Tovariš, slovenski
časopis, v Kranju deluje dr. Pajtner, elek-
tričar za glave porodnic. Ruski nevrologi
vstavljajo žice in tako rešujejo čutne zve-
ze. Prihodnost bo pokazala, kakšne so tiste
žice, ki so dovolj zanesljive za prenos
tako razpršene snovi kot )e ljubezen. Spe-
cializacija ljubezni išče pozabljene matere
po samotnih kmetijah. Skodelica kave iz
istoimenske črtice se vsak dan v milijon-
skih variantah ponavlja med izgubljeno
materjo in nervoznim sinom. Tresoče se
roke so obetavo znamenje, da je vojaški
obveznik nesposoben za rožljanje z orož-
jem.
Z emancipacijo žensk je politik poceni
prišel do potrebnih glasov v parlamentu
obljub. Z emancipacijo žensk je menager
poceni prišel do potrebnega personala v
kuhinji čistih rok. Z emancipacijo žensk
je potrebač poceni prišel do gladkega
fuka. Tako mati postaja iz dneva v dan
čistejša. Ali ne sije kot epruveta, rahlo
upognjena z eno samo solzo v ozki steni
svojih grudi. Skoraj bo mogoče izbirati :
ali v epruveti ali v trebuhu, tako kot
sedaj ženska lahko izbira med pripomoč-
kom in mesom.
Kmalu bom telefoniral svojemu dve leti
staremu otroku. Ta bo pogledal v slušalko
in rekel: ati se je (s)k(r)il.
NOMINACIJA
EKSNOMINA
CIJA
tomaž kralj
Problem komunikacij smo zastavili na
popolnoma narobnem koncu. Ta narobnost
je pogojena v sami postavitvi problema,
torej v konceptualizaciji komunikacij, s
tem pa tudi v hotenju po rešitvi problema.
Vajeni smo problematičnosti, vprašljivosti,
analiziranja in konceptualiziranja, vsaj zdi
se nam, da smo, vendar pa se ne zaveda-
mo, pa tudi nočemo se zavedati, da nas vsa
ta izmišljena in namišljena problematič-
nost in vprašljivost, analiza zaradi analize
pod pretvezo spoznanja m konceptualiza-
cija kot pretveza za sortiranje in vskladi-
ščevanje fenomenov v generalni univer-
zum, tira v intelektualizacijo, to je v nek
večen in stalno ponavljajoč se krog, v ka-
terem se nenehno srečujemo sami s seboj,
se pa tega ne zavedamo. Tako nam je
odvzeta tudi možnost komunikacije. Za-
vedanje nemožnosti komunikacije nas
tira v postavljanje vprašanja o proble-
mu komunikacij, vprašanje samo pa nas
tira k odgovarjanju, ki pa je zaradi na-
rave vprašanja, pravzaprav zaradi vpra-
šanja samega, ki se je pojavilo kot po-
sledica našega načina življenja tako, da
nam samo po sebi in samo iz sebe po-
stavlja isti problem in isto vprašanje ka-
kor v začetku. Odgovor je vprašanje, se
pa ne zavedamo in igramo kar naprej v
tem večnem krogu.
Claude Aveline je nekoč napisal Zgodbo
o psu, ki se je učil brati. To je preprosta
otroška zgodba, pisana v lahkem jeziku in
brez težkih tujk in citatov, torej razum-
ljiva otrokom. Zato naj bi bila razumljiva
tudi odraslim.
ZGODBA O PSU, KI SE JE UCiL BRATI
Nekoč je živel pes, ki se je učil brati.
Brž ko je ostal sam v delovni sobi svo-
jega gospodarja, je Ernest — psičku je
bilo ime Ernest — skočil na naslanjač in
hop, vzel v gobec knjigo, ki je bila ravno
na mizi. Včasih je bila knjiga modra, dru-
predlog, temveč raziskovanje
funkcij, pomena in uporabe
kateregakoli in vseh (umetn.)
predlog in njihovo razmišlja-
nje znotraj koncepta splošne-
ga termina »umetnost«. Prav
tako pomeni umetnikova od-
visnost od kritika ali pisca o
umetnosti, ki goji konceptual-
ne implikacije njegovih umet-
niških predlog (propositions),
njegovo intelektualno neodgo-
vornost ali pa najbolj naivno
obliko misticizma.
Osnovno za to idejo umet-
nosti je razumevanje lingvi-
stične narave vseh umetni-
ških predlog, preteklih ali se-
danjih ne glede na elemente,
ki so uporabljeni v njihovih
konstrukcijah.
Ta koncept Ameriške »kon-
ceptualne« umetnosti je tukaj
definiran z mojo okarakteriza-
cljo in ,samo po sebi se ra-
zume, je v zvezi z mojim de-
lom preteklih let.
MoJa umetniška aktivnost
je ločena od »konstruira-
nja« pomembni hindividualnih
»del«. Moje aktivnosti od
benem od teh dveh.
bo
rn
usa
Vsaka enota (umetniškega)
predlog je samo taka, ki funk-
cionira v okviru večjega dela
(predlog) In vsaka predloga
je samo enota, ki funkcionira
v okviru večjega dela (raz-
iskava) in vsaka raziskava je
samo enota, ki funkcionira v
okviru večjega dela (koncept
»umetnost«) in koncept umet-
nost je koncept, ki ima pose-
51
1965 ctalje so sestavljale se-
rije raziskav, ki so vsebovale
predloge o »umetnosti«. »Re-
mek dela« so povezana s »he-
roji« in jaz ne verjamem o no-
ben pomen v poseanern času,
ki pa obstaja samo kot idejn,
ki jo uporabljajo živeči umet-
niki in ki nazadnje obstaja sa-
mo kot informacija
Poskus, da bi sprejeli sa-
mo del ali enoto zgornjega
odstavka (kar pomeni smatra-
live
s in
ne
w y
ork
ti eno akcijo za potencialno
»remek delo«), pomeni loče-
vati umetniški »jezik« od nje-
govega »pomenjenja« in »upo-
rabe«. Umetnost je »celota«
in ne »del«. In »celota« obsta-
ja samo konceptualno.
Katalog razstave INFORMA-
TION, 1970
The Museum of Modern Art,
New York
gič rumena ali rdeča: to ni bilo važno. Er-
nest se je spustil na tla, se zaradi svetlobe
namestil pod oknom, odprl knjigo z desno
taco in se učil brati. Zelo se je mučil, ker
ga ni nihče učil. Toda ker je vsak večer
njegov gospodar bral naglas, se je Ernest
spominjal stavkov, ki jih je slišal, in si de-
jal:
—	Tole smo brali sinoči!
Kadar je kdo stopil v delovno sobo —
njegov gospodar ali njegova gospa, njuna
hčerka Genevieve ali njun sin Guichon —
je Ernest seveda hitro zaprl knjigo in jo
začel glodati, ji trgati ovitek ali strani.
Zakaj učil se je brati na skrivaj in je
hotel presenetiti gospodarja za novo leto.
Kdor je že prišel v sobo, pa je vzel Erne-
stu knjigo, ga udaril po gobčku in rekel;
—	Jojme, ta pes je strašen ! Vse uniči !
Ernest pa je plosko legel na trebuh, stis-
nil smrček med tačke in pomislil: »To ni
res, jaz samo malce trgam rokavice in
robce, to je močnejše od mene. Kar zade-
va knjige, pa imam tehtne razloge, ki jih
ne morejo uganiti. Kar potrpimo!«
In naslednjega dne je začel znova.
Lepega dne je Genevieve, preden sta šla
iz hiše, nadela Ernestu plašček. Med spre-
hodom so priletele Ernestu na smrček
majhne in mrzle stvarce. Družina je govo-
rila o novoletnih darilih. Ernest si je rekel:
»Pripravimo se!«
In ko so bili na Silvestrovo vsi zbrani
v sprejemnici, je stopil prednje Ernest, ki
je migal z repkom. Vzravnal se je na zad-
njih tačkah, položil sprednje tačke gospo-
darju na kolena in pogledal Rnjigo, ki jo
je gospodar držal v rokah. Genevieve ga
je vprašala :
—	Ti znaš brati, Ernest?
»Boš že videla,« si je rekel Ernest. In
trenutek nato je odkril na strani, ki je bila
pred njim odprta, zelo lahek stavek:
»Dober dan, gospod, kako vam je kaj?«
Pričel je :
—	Do...
Toda namesto, da bi nadaljeval z bese-
dami : »... ber dan, gospod, kako vam kaj
je?« je rekel:
—	Hov, kav, hav-hav, hovhov, hav, hav,
hav.
In pomislil je : »To je grozno ! Brati znam,
ne znam pa izgovarjati.«
Ves osramočen se je postavil na štiri no-
ge. Vendar so mu vsi ploskali:
—	Izvrstno, Ernnest! Izvrstno, Ernest!
»Povrhu se še norčujejo iz mene,« si je
rekel.
Vidimo, da je v tej otroški zgodbi pro-
blem komunikacij jasno in preprosto eks-
pliciran. Ernest odda sporočilo, ljudje ga
sprejmejo. Oglejmo si, kako in na kakšen
način sprejmejo ljudje njegovo sporočilo.
Hitro lahko opazimo da je to sprejetje for-
malno sprejetje, sprejetje v okviru formal-
nega medija, ki ga Ernest obvlada, to je la-
janje. Ker se osredotočijo le na formalni
medij in na formalnost sporočila, ga tudi
razumejo samo formalno. Hitro lahko spo-
znamo, da formalno razumevanje sploh ni
razumevanje. Družina sprejme Ernestov
»hov, hav, hav-hav, hovhov, hav, hav« pa
nič drugega. Tako razumevanje je za Erne-
sta seveda samo norčevanje in posmeho-
vanje. Formalno razumevanje, ki je dekla-
rirano kot popolno razumevanje, resnično
ne more biti nič drugega kakor posmeho-
vanje in norčevanje.
Oshima Ryota, japonski pesnik haiku
poezije ki je živel od 1718 do 1787, je že
v 18. stoletju izrazil isto misel kakor Clau-
de Aveline v zgornji zgodbi. Kot instru-
mentarij mu je rabilo resnično minimalno
število besed, pravzaprav 17 zlogov. Misel
je ista.
Niti besede —
niti gost ne gostitelj
ne krizantema.
Z znancem se lahko pogovarjamo in pre-
živimo prijeten večer v pogovoru. To pa je
še vedno formalna relacija. S pravim pri-
jateljem se lahko sporazumemo brez be-
sed. včasih se resnično zdi, da večTna ljudi
hodi po gozdu, pa ga ne vidi zaradi veli-
kega števila dreves. Isto je z besedami: za-
radi besed ne ujamemo misli. Isto se doga-
jajo z vsemi ostalimi mediji, ki jih razu-
memo le formalno. Tako se pokaže, da
manifestacija medija prinaša in prenaša le
formalno razumevanje, ki ni pravo razu-
mevanje. Preko formalnega medija je vzpo-
stavljena posredna komunikacija, ki po-
gojuje formalno razumevanje.
, Zato ne molčita samo gost in gostitelj,
ampak tudi krizantema.
Vse je povedano. Formalna komunikaci-
ja ne samo, da bi delovala in učinkovala
odvečno, tudi podrla bi nekaj. To nekaj je
atmosfera zaupanja. Zaupanje se nikoli ne
potrjuje s katerimkoli izmed formalnih me-
dijev.
Govoriti o revoluciji je nekaj drugega
kakor delati revolucijo. Govor o revoluci-
ji je pravzaprav zanikanje revolucije in od-
vzemanje njene, le njej lastne vrednosti.
Nominacija revolucije je njena eksnomi-
nacija. Tako je tudi z vsemi drugimi feno-
meni.
SLIKAR
V PREISKAVI
primož Žagar
Pogovoru sem dal tako naslov zato, ker
me je pokojni slikar Veno Pilon večkrat
obdolžil za zasliševalca. Prišel me je oprtan
z bisago včasih iskat v Ljubljano. Govoril
mi je, da mu moram intervju pokazati, pre-
den bo na svetlem. Rekel je, da sploh ne
vé, kaj je pravil med dolgim majskim po-
govorom v njegovem ajdovskem stanova-
nju in da se mu je v glavi mešalo in tako.
Septembra, pičle štiri mesece po mojem
časnikarskem obisku pri Pilonu, je slikar
umrl. Najbrž je bilo naključje, da je odšel
s sveta dan po svojem 74. rojstnem dnevu.
Zdaj mislim, da sem ga zadnji intervjuval.
Po mojem ga je moral rak takrat že raz-
jedati. Če bi to vedel, bi ga morda vpra-
ševal o kakšnih drugih rečeh, več recimo
o smrti. Pilonu pogovora nisem nikdar po-
kazal. Priobčil sem le najmilejši del inter-
vjuja v Rodni grudi, v skupni julijski in
avgustovski številki te izseljeniške revije.
Slikar se ni nič pritožil čezme. Zdaj pa ob-
javljam vse drugo, in to tako, kot je pri-
hajalo na usta tistega zares sončnega po-
mladnega dne v Ajdovščini.
Nekaj stvari sem zavoljo iztočnice vse-
eno moral vzeti iz Grude.
—	Kaj ste hoteli pokazati s svojim umet-
niškim delom? Kaj posebnega?
»Kar mi je padlo v glavo pri kontaktih z
materijo, z življenjem. Jaz v fantaziji ne
morem nič, mi spodnese noge.«
—	Umetniki najbrž črpate navdih iz
podzavesti. Ali fantazija ni podzavest?
52
»Je podzavest, če se dotaknete ženske.
To dela fantazijo. Ce se je ne dotaknete,
iz tega ni mogoče izhajati.«
—	Kdaj ste se poročili?
»Triintrideset let sem bil poročen, sem
že 6 let vdovec. Sem bil zelo srečen v za-
konu, spoštujem ženske na splošno.«
—	Tako dobro torej mislite o ženskah?
»Jaz mislim, da je ženska velika velika
zadeva. Pri Slovencih ženska ni prišla do
veljave ne v literaturi in tudi ne v življe-
nju. Zakaj? Je to lepa Vida, to pokvarje-
no življenje. Julija, ki je neotipljiva in je
ni potipal niti pošlatal, je to Cankarjeva
ženska v Pohujšanju? Nobena ženska ni
polnokrvna in živa v literaturi.«
—	Tako se vam zdi? Zakaj?
»Zato, ker še nismo imeli meščanstva,
meščanstvo je tisto, ki postavi žensko na
piedestal.«
—	Zakaj je ženska tako važna?
»Kjer konča moški razum, ratio, tam za-
čenja ženska intuicija. Zato je vsaki čas,
ko je ženska prišla v zgovodino, ustvaril
velike epohe. Ja, Katarina, Marija Terezi-
ja, Teodora, malo jih je, ampak dale so pe-
čat dobi.«
—	Ste vi po duši jasen človek?
»Zdaj skušam biti in zavračam vse mrač-
njaštvo. Prebral sem Kafko in me ne pri-
me več, tudi absurdi me ne primejo več.
V Parizu v kavami sem spoznal Becketta.«
—	Ste bili kdaj tudi mračnjaški?
»Ja, v mladosti, ko sem delal tiste por-
trete, ki so danes najbolj čislani, kot je
portret mojega očeta. Ti portreti so mrač-
ni in zato nemara bolje odgovarjajo na-
šim ljudem.«
—	Kako, da ste postali pozneje jasen
človek?
»To pa zaradi tega, ker je moja žena,
ki je biia čudovita ženska iz stare meščan-
ske francoske družine, zelo razgledana in
inteligentna, zapadla v mistiko, in sem jaz
trpel. Po 55. letu, v meno-pauzi, ji je uda-
rila mistika v glavo in je skoraj versko
zbolela.«
—	Zakaj je zbolela?
»Ker je hotela postati perfektna.«
—	Kot mati božja?«
»Ja, bila je globoko verna, ampak tole-
rantna do drugih, ki ne verujejo. Takrat
sem videl, da je boljše če se človek drži
sonca in zemlje, kot pa če sega v nebo «
—	Kako ste takrat gledali na ženo?
»Imel sem jo rajši kot prej, zdravil sem
jo z velikim potrpljenjem.«
—	Čujte, če človek sega v nebo, je mra-
čen?
»Ja, seveda.«
—	Zakaj?
»Zato, ker segaš na ono stran, ker mi-
sliš na posmrtno življenje. Meni pa tega
ni treba. Jaz spoštujem tiste, ki imajo ve-
ro. Včasih se bojim stika z njimi, da se še
sam ne nalezem.«
—	Potem je vera po svoje mračnjaška?
»Vi me sprašujete že aksiom, jaz pa ni-
sem sposoben za to razmišljanje in filozo-
fija me muči.«
—	Vem, toda kaj, če ste v prenesenem
pomenu le postali, da tako rečem, svetli za-
radi odpora do vere?
»Skoraj bi rekel, zaradi moje matere in
potem zaradi žene. Kot ženski sta bili ne-
kaj veličastnega, moralne vrline, ampak
mučile so ju.«
—	Tako, potem je pa vera le mračnja-
ška?
»Najbrž je «
—	Vaša žena verjetno ni bila preveč za
erotiko, za seks?
»Ne, ne, ni bila niti najmanj. To sem po-
grešal pri njej. Mene je spol vedno mučil
in privlačeval.«
—	In ste čutili, da je tega vera kriva?
»Seveda, taka sramežljivost, ki ni na me-
stu med možem in ženo. Ona se je bala po-
kazati kolena možu, veste kaj se to pra-
vi?!«
—	Vi pa polni življenja in moči?
»Ja, seveda.«
—	Pa je zaradi teh stvari niste nehali lju-
biti?
»Zvest sem ji bil. Nisem se je upal varat,
ker smo bili po starem kroju.«
—	Kako pa ste se lahko, pri taki, kot je
bila, premagali in ji ostali zvesti?
»Meni je žena popolnoma zadostovala,
ni mi prišlo na pamet niti nisem iskal drug-
je zadoščenja.«
—	Po drugi strani pa niste bili zadovolje-
ni, potešeni?
»Ne, ne.«
—	Kaj pa jc zdaj to? Ne razumem vas
dobro?
»Mene je spol mučil že v rani mladosti.«
—	Kako, da žene niste prevarali?
»Veste zakaj, ker je bila zvestoba v dru-
žini moje matere. Zvestoba je bila še po
starem, pri meni je prišlo vprašanje zvesto-
be šele v zadnjem času.«
—	Ste se bali, da ne bi prišli ob ugled
in čast, če bi se nekako razvedelo, da va-
rate ženo?
»Ja, ja.«
—	Če bi bili stoodstotni, da ne bi nihče
zvedel, da ne bi žena nič zvedela, ali po-
tem bi?
—	Jaz vam povem, ena poročena je te-
kala za menoj leta in leta, dokler ni prišla
k meni, dokler se mi ni vdala, bil sem par-
krat z njo.«
—	Zakaj ne večkrat?
»Zato, ker me je sram priti v tujo druži-
no, da bi videl njenega moža.«
—	Ste moralen človek?
»Ja, jaz sem moralen, vedno sem bil mo-
ralen, v družini je bilo to, te čednosti člo-
vek podeduje.«
—	To so geni?
»Ja, seveda.«
—	Ali ste uživali s tisto poročeno žen-
sko v postelji?
»Seveda sem užival, mlad sem bil, ona
je bila starejša 10 let, ona je strašansko
uživala ob meni.«
—	Kako, da ste se kljub užitkom odre-
kli temu?
»To je bila morala.«
—	Ali je morala potem močnejša od od
užitkov?
»v mojem slučaju je bila.«
—	Kaj pa potem, na splošno?
»Jaz ne vem, jaz sem vedno omahoval
med užitkom in moralo. Sem se čutil v
mladosti... sem bil zakompleksan, sem
čutil, da sem majhen, grd, da imam veliko
glavo in majhne noge, in si nisem upal
deklic nagovoriti, ampak sem bil, kot Cy-
rano, svetovalec prijateljem. Prinašali so
mi ljubavna pisma, da bi jim jaz svetoval,
če so se skregali.«
—	Je bila vaša žena lepa ženska? To
vas sprašujem, ker ste se imeli za grdega.
»Lepa, ampak ona se ni nikoli marala
pogledati v ogledalo, ker se je imela za
grdo, imela je tak kompleks.«
—	Poštena je bila?
»O, seveda.«
—	Kaj pa tista poročena, je bila lepa?
»Ja, bila je lepa.«
Obe ženski sta bili po vaše lepi, vi ste
se imeli za grdega, kdaj ste se znebili kom-
pleksov?
Nima trainih značilnosti
53
Ne da se je dotakniti
Ne da se je zaznavati s čutili
Ne da se je čvrsto držati
Je nekompletna
O njej mislim neprestano drugače
Del je je nepoznan, toda vedno bolj
se razodeva
Dela nje ne bomo nikoli spoznali
Del nje bi lahko spoznali, toda ga
nikoli ne bomo
Del nje poznamo, toda ne da se ga
opisati
Nekaj je lahko opišemo, toda opisi
so nekompletni in jih moramo spre-
meniti
Vsak poskus opisa jo spremeni
Nima lastnega prostora
Vsak poskus spoznati Jo, jo spreme-
ni
»Ob svoji ženi, najbolj pa po svojem
65. letu.«
—	Kako to?
»Ne vem, kaj je bilo. Naenkrat sem vi-
del, da nisem tako grd, in ljudje so me
radi srečavali in vse to mi je dalo poguma,
da sem mislil vase in nase, da sem dobil
vero vase.«
—	Potem ste začeli bolj, kako bi rekel,
napadalno misliti na ženske?
»Ko sem postal vdovec, sem eno leto
strašansko jokal za svojo ženo, potem pa
sem mislil, da je treba živeti in mi je bilo
žal, da sem tako star, in sem srečal več
žensk in sem tudi občeval z njimi.«
^ So bile lepe?
»Ja, jaz grdih, ja, grdih nimam rad, to je
bil zadnji plamen.«
—	So bile mlajše od vas?
»O, seveda, trideset let mlajše okoli štiri-
deset let so bile stare.«
—	Vi ste tako svež in radosten mož, ali
še živite spolno?
»Ne, zdaj ne, ne morem jo zadovoljiti,
jaz jo gledam in uživam. Pred dvema leto-
ma je prišla k meni 22-letna študentka, Ži-
dinja.«
—	Kaj ste delali z njo?
»Gledal sem jo in užival estetsko, po-
vem vam odkrito.«
—	Ste jo slekli?
»Ja, seveda sem jo slekel.«
—	Ste jo počasi slekli?
»Slekla se je, tretjič, ko je prišla, se je
slekla.«
—	Pa jo nič niste malo potipali in tako?
»Jaz, če bi se v mladosti imel za lepega,
bi strašno užival z žensko, tako pa nisem.«
—	Psihološko vprašanje — je Židinja
uživala, ko se je slačila pred vami?
»Tega ne morem reči, najbrž je uživala,
če ne, se ne bi slekla. Ampak v Parizu sem
imel drug slučaj. Eno leto po smrti moje
žene sem šel čez montparnaško križišče.
To je bUo februarja meseca. Videl sem, da
se je prižgal rdeč semafor pa sem hotel hi-
tro čez cesto in sem se s hrbtom obregnil
ob neko žensko. Opravičil sem se in ji re-
kel, veste kaj, da jo povabim na čaj v ka-
varno, da se bo ogrela. In sva šla v kavar-
no in sem ji rekel: Strašansko prijetno je
v vaši družbi, a moram domov na večer-
jo, tam imam piščanca, pa ga ne znam raz-
rezati. To pa jaz znam, je rekla in je šla z
menoj in je pripravila piščanca. Moral sem
iti še po dišave in ko je bilo to opravlje-
no, sem pripravil mizo v jedilnici. Potem
zaslišim iz kuliinje: Je že pripravljeno in
gospod bo dobro postrežen. Kmalu nato jo
zagledam na vratih jedilnice. Gola je bila
popolnoma in na pladnju je imela piščan-
ca. Vroče je bilo v kidiinji in sem se sle-
kla, je rekla. Oprostite, da sem pustila ogr-
lico, brez ogrlice bi se počutila gola. Potem
sva se dobro imela, jedla in pila in se lju-
bila
Štirideset let je bila stara, ločena in je ho-
tela imeti moškega. Na koncu je rekla, naj
jo pokličem, če bi se spet počutil osamlje-
nega.«
—	Ste jo še kdaj poiskali?
»NikoU je nisem iskal.«
—	Zakaj?
»Zato, ker je bila vsa tista lepota pri pr-
vem kontaktu potem pokvarjena. Tako
sem rajši pustil to izzveneti, samo v Parizu
je kaj takega mogoče.«
—	Ste pri tisti Židinji, o kateri ste mi
prej govorili, uživali?
»Ni bilo vznemirljivo seksualno, vsaj za
moje pojme ne, človek je izčrpan pri goto-
vih letih.«
—	Kaj ste čutili pri njej?
»Lepoto, te slike ženske lepote se hočem
nagledati, da odnesem s seboj to lepoto v
starost ali grob.«
—	Niste čutili nobene naslade, ko se je
slačila in ste jo imeli golo pred seboj?
»Čuti-.., če se ne more zadovoljiti, je na-
slada tudi temu primerna, naslada tako
veliko potrebuje.«
—	Ali nista imela nobenih ljubavnih
iger?
»Nisem čutil potrebe, tudi bal sem se.
Je prišla ena k meni v Pariz, se je oglasila
pri meni, spravil sem jo v sobo, ker mo-
jega sina ni bilo, sam sem bil. Tretji dan,
ko je bila pod prho, sem videl, da ni za-
prla vrat. Radoveden sem bil, kako zgleda
ta živalca in pokazala je samo hrbet in
ritko. Jaz bi vas rada zapeljala, ampak
strašno sem zahtevna in vas preveč spo-
štujem in ne bi imela rada vaše smrti na
vesti. Tako je rekla.«
—	Kaj pa vi?
»Jaz pa, da ne zahtevam tega spoštova-
nja, jaz rad umrem na ta način, rajsI kot
na raku.«
—	Nič ni bilo?
»Nič, mora imeti svoje meje.«
—	Ste na to mislili, ko ste bili z Židinjo?
«Sem se bal, da bi se preveč razburil in
da bi crknil.«
—	Saj to bi bila lepa smrt?
»Saj veste, če ima človek sorodnike in
sina.«
—	Ali zaradi strahu pred smrtjo niste
občevali z Židinjo?
»Take reči..., ne morem odgovarjat.«
—	Ste se bali, da je ne bi zadovoljili?
»Človeka je sram neuspeha, človek se
boji neuspeha.«
—	Česa se bolj bojite, ali smrti ali ne-
uspeha?
»Enega in drugega, saj to je mešano.«
—	Ne ; zdaj mi pa povejte čisto tako, kot
je, ali se niste Židinje niti dotaknili, ko se
je slekla?
»Ne, ne, jaz sem bil čisto hladen pri tem,
ni me razburila, ker je bila kot žlahtni ka-
men in nič več«.
—	Je bilo potem še kaj drugih žensk?
»O, ja, seveda, dve ali tri, še pred me-
seci sem imel eno, ni se hotela sleči, pa
fizično mi ni ugajala.«
—	Povejte, ali je strast lahko tudi hlad-
na?
»Če ni vzburjena, je lahko strast hladna.«
—	Ali ste pri vaših letih še lahko topli,
imate še spolno moč?
»Ja, ne vem jaz rad gledam lepoto, vem,
da ni več zame«.
—	Ali čutite potem hladno strast?
»Ja, seveda, tako estetska je, bi rekel.«
—	Kaj pa druga strast, vroča, ta ni
estetska?
»Je tudi, bolela me bo glava, če boste
tako spraševali.«
—	Je v obeh strasteh, hladni in topli,
estetika? •
»To je tako filozofsko vprašanje.«
—	Kaj vi mislite o tem, kot širok člo-
vek?
»Takrat, ko otiplje, ne misli nič na este-
tiko, hladna strast pa misli samo na este-
tiko, pa vidim, da to ni prava strast.«
—	Katera pa je zdaj boljša strast, mi-
slim, več vredna?
»Pri fizičnem uživanju je to vse v enem,
je to estetska strast in vse, sama estetika
pa je neenakopravna, ni popolna, ne dobi
nobene dimenzije, je abstraktna.«
—	Torej, v hladni strasti ni nobene te-
lesnosti?
54
»človek se zjoče, da vse to mineva, da
bo moral iti.«
—	Ali ste v obdobju po vaši ženi, po
smrti vaše žene, gojili poleg hladne tudi
vročo telesno strast?
»Ne, to greva že v druge vode «
—	Zakaj imate tu, v stanovanju, toliko
slik lepih žensk?
»Jaz hočem imeti lepo družbo in ni lep-
še družbe, kot je lepa ženska.«
—	Mogoče imate te slike tudi zaradi
kompleksa, ker si vse te naslikane ženske
modele v resnici želite, pa jih ne morete
dobiti in se tako naslajate? Ali je to hlad-
na strast?
»To me preveč vprašujete, jaz nisem člo-
vek razmišljanj, da bi gruntal in kravžljal
možgane, tistega pa ne, kar mi pride.«
—	No, ampak, če bi se trudili razmiš-
ljati o tem, do česa bi prišli?
»Jaz sem že preveč utrujen, da bi o tem
razmišljal.«
—	v glavnem, takrat, pred časi ste imeli
premalo žensk, zdaj pa ni moči?
»Ja, takrat, ko je bila na mestu, v sami
mladosti sem bil preveč kompliciran in si
nisem upal, nisem imel nobene ljubezni.«
—	Ali ste se zdaj v kasnih letih le ne-
kako naužili ljubezni? Ste se v obdobju po
ženini smrti potešili, zadovoljili?
»Težko je o tem reči kaj določenega.«
—	Ste dobro slikali, ko žensk še niste
ljubili telesno?
»Ja, ja, to je bil izraz hrepenenja, neka-
ko nadomestilo, ravno tako, kot Prešeren
ne bi napravil venca, če bi Julija rekla:
ja.«
—	Potem ste se namesto z ženskami
zadovoljevali s slikanjem?
»Tako je, tako je lepo, to je izključitev
drugega.«
—	Mislite, da je spolno hotenje po žen-
ski zvezano z umetniškim ustvarjanjem?
»To je težko reči, pri enem je zvezano,
pri drugem ne, to je izžarevanje erosa, eno
in drugo.«
—	Če bi vi imeli vedno dosti žensk in
j-h ne bi bili žejni, mogoče sploh ne bi
bili slikar? Mogoče je ljubiti ženske po
svoje tudi umetniško ustvarjanje? In ka-
tero izžarevanje Erosa je pomembnejše?
»To je hudič o tem govoriti, madona.
Mogoče zdaj drugače mislim, kot bom jutri,
mogoče danes drugače mislim, kot včeraj.«
—	Toda midva se pogovarjava zdaj in
tu in mene zanima vse samo v tem raz-
merju, veste?
»Eno in drugo daje polnost življenja.«
—	Kateremu bi se odrekli, če bi se
morali odreči, umetniškemu ustvarjanju ali
telesni ljubezni z ženskami?
»Eno in drugo je potrebno, ne morem nič
reči o tem.«
—	Nočete reči?
»Tudi nočem, ker bi rekel kako neum-.
nost, ki bi se napačno interpretirala.«
—	Potem se bojite ljudi in njihovih
sodb?
»Se ne bojim, toda človek ima nekaj v
sebi, tako nekako, da ima rad svoje skriv-
nosti in da ohranja svoj oltarček v sebi «
—	Potem niste odgovorili odkrito na
vprašanje, katerenju bi se odrekli, ustvar-
janju ali ljubezni z žensko?
»Ne verjamem.«
—	Kako?
»Nisem sposoben o tem govoriti, se mi
že blede, utruja me vsako razmišljanje, ta-
ko o sebi, kakor o drugem.«
—	Niste privrženec razmišljanja?
»Ne, ne, in kadar pride, pride kot tiček.«
—	Se počutite samotni tu?
»Ja, ja, posebno noči so dolge, rešujem
križanke, berem knjige.«
—	A se bojite samote?
»Ja, jaz sem se vedno ogibal samote.«
—	Ali človek v takem primeru ne pre-
nese samote, ker se boji; da ne bi ponoči
umri?
»Kakor je, ne vsak. Jaz sem bil vesel, če
sem imel dosti dela, fizičnega, da mi ni
bilo treba misUti o samem sebi, ker, če bi
mi bilo potrebno misliti, bi znorel.«
—	Zakaj se človek boji samote?
»Človek je družabno bitje in potrebuje
kontakt, zato pa mu je bog dal ženo.«
—	Kako vpliva na vas samota?
»Uničujoče.«
—	Postanete plašen?
»Ne plašen, tako prazen, si mislim, star
sem, vsi se me izogibljejo, zato je samota
še dvakrat bolj neznosna.«
—	v tej samoti vas obidejo misli na
smrt?
»Ne na smrt. Ko sem bil pred dvema le-
toma bolan, mi ni bilo čisto nič, človek bi
umrl.«
—	Samota ne poraja misli na smrt?
»Jaz ne vem, ne morem nič povedati o
tem.«
—	Ali se bojite smrti?
»Smrti se ne bojim, ker vem, da mora
priti, samo, da bi prišla v lahki obliki,
samo to, da ne bi bil v nadlego drugim in
družbi.«
—	Se vi ne bojite tega, da bi vas smrt
Misliti o njej pomeni spremeniti jo
špekulacija o njej je nezanesljiva
Del nje je običajno znanje
Izvor ji je neznan
Del je |e obstajal preden sem zve-
del o njej
Vedno je odprta novim možnostim
Njen celoten značaj se lahko total-
no spremeni v trenutku
lahko preneha bivati vsak trenutek
Del je ne obstaja več
Kiterikoli del jo lahko kadarkoli za-
pusti in se nikoli ne vrne
55
Katerikoli del jo lahko zapusti za
nekaj časa in se kasneje vrne
Ne da se je nanovo ustvariti
Ne more obstajati popolnoma izoli-
rana
Njenih meja se ne da določiti
Ne da se je razjasniti z racionalno
analizo
Ne da se je omejiti v katerikoli si-
stem katerekoli vrste
Lahko povzroči, da se stvari doga-
jajo
Nanjo učinkujejo druge stvari
Nanjo učinkujejo okoliščine
Razmere okoli nje se neprestano
spreminjajo
Lahko je v bližini, vendar odide, ne
da bi jo opazili
Lahko jo zamenjamo za nekaj dru-
gega
doletela iznenada, da bi zaspali in se nik-
dar več prebudili, ali ni bolje vedeti, da
smrt prihaja, potem vsaj veš, da boš mr-
tev, ali, da si že na pol mrtev?
»Nisem še mislil na to. Ne, ne, takrat se
zbojim tiste praznote. Smrti se človek boji
samo takrat, ko je človek ves bolan. V
moji starosti si človek še želi, da bi prišla,
če je bolan, takrat je celo odrešilna. Tako
sem skusil pred dvema letoma, ko sem bil
na smrt bolan in sem se vlekel po klinikah
in so mi darovali življenje še za par let,
ne vem za koliko časa.«
—	Smrt je tudi praznina?
»Kaj bi rekel, za ene verjetno je praz-
nina, za druge spet drugo.«
—	Vi ne verjamete v boga in posmrtno
življenje in tako naprej?
»Ne verjamem, vsaj za zdaj ne.«
—	Potem pa bi smrt lahko bila praz-
nina?
»Ni mogoče, to kar govorim, je vse izven
mene, jaz sem utrujen, kratkomalo utru-
jen.«
—	Se upirate, da bi videli svojo notra-
njost?
»Ni mogoče več, oh.«
—	Se štejete za dobrega človeka?
»Ja, jaz ne vem, ljudje me štejejo za
dobrega človeka, jaz tudi smatram, da ni-
sem nobenemu slabega naredil. Skušam
sam v sebi, kar imam dobrih in slabih last-
nosti, da to borbo med dobrim in slabim
uskladim.«
—	Ali kdaj pogledate v vašo skrinjico v
srcu, ali oltarček, kot ste prej rekli, ali v
ne vem kako že temu pravijo?
»Pogledam, in če vidim kaj skritega, raje
zamižim, naj ostane.«
—	Potem v bistvu sami sebe nikdar ne
spoznate?
»Tako, kakor se nobeden ne spozna. Člo-
vek ne bo nikoli prišel sebi do dna, ne
bo nikoli našel odgovorov na vsa vpraša-
nja. Eno vprašanje dà odgovor in se po-
nuja drugo vprašanje in išče odgovora in
tako naprej, to je pač življenje človeka, to
je v znanosti, povsod, nikoli ni konca, to
je odkrivanje novih svetov.«
—	Ali zamižite tudi, če vidite v sebi kaj
slabega?
»Zakaj ne? Saj človek je zmes enega in
drugega.«
—	Če zamižiš, se ne moreš popraviti?
»Saj mogoče se tudi nočeš popraviti in
je to še boljše «
—	Mogoče pa nočete misliti o sebi, da
ne bi videli kaj slabega, kaj hudega, da se
vam ne bi podrla predstava o saniem sebi?
»Tudi mogoče. Takrat, ko sem govoril,
sem mislil, da je resnica.«
—	Nočete misliti, da ne bi podrli pred-
stave o samem sebi?
»Se bojim, da ne bi podrl predstave, ki
jo imajo drugi o meni, ne vem, če je res-
nica, tako mi je palo v glavo iz jasnega
neba. Nisem nikdar rad premišljeval, zame
je življenje pač življenje in se mu pustim,
da me vodi in se ne morem pritoževati nad
njim ob svojem življenjskem zaključku,
moram biti celo zadovoljen.«
—	V vsem svojem življenju ste imeli
dosti žensk?
»Ne, v primerjavi z drugimi.«
—	Koliko žensk ste imeli vsega skupaj?
»Nekaj že, je bilo že prekasno, to je
razočaranje, ko človek čuti svojo potenco
upadat, to so strašne misli.«
—	Ali so enako strašne misli na smrt?
»Marsikoga to privede v smrt.«
—	Picasso je star in ima ženske?
»Toda Picasso je človek, ki se rodi en-
krat na tisoč let.«
—	Če bi se čutili lepega, bi bilo vse v
redu, morda bi tudi ženo prevarali?
»Ce bi se čutil lepega, bi res desetkrat
več užival kot sem, obremenjen z raznimi
kompleksi.«
—	Prej niste hoteli točno odgovoriti, za-
to vas spet enako sprašujem, ali nalašč
nočete misliti samo zato, da ne bi podrli
svoje predstave o samem sebi in o življe-
nju?
»Ja, mogoče, čisto mogoče, jaz skušam
peljati življenje naprej, kolikor se pač dà,
edino več zdravja bi rad in tako ...«
—	In še kakšno žensko?
»O tem pa lahko samo sanjam.«
—	Ampak, vi bi že lahko kakšno dobili?
»O, kje pa, tu na deželi. Ja, kaj pa bodo
ljudje mislili. Veno Pilon, ta nori pri 73
letih.«
—	Čujte, zadnjič, ali se res niste dotak-
nili tiste Židinje, ki se je slačila?
»Ne, res ne «
—	Jaz bi se je.
»Vi že, vi.«
—	Ali ne slikate več zato, ker nimate
več kaj povedati?
»Ljudje imajo ustvarjeno sliko o meni in
je ne morem in nočem spremeniti in zakaj
bi jo spreminjal?«
—	Da, še to bi vas rad vprašal, ali o
ženskah niste tako strastno mislili, ko ste
bili še poročeni?
»Mogoče, da ne. To so stvari, na katere
zdaj ne morem odgovoriti, ker so izven
mene.«
—	Zakon me druži z njo, tako ste mi-
slili?
»A, seveda, zakaj bi imel komplikacije
in iskal druge žene in delal sebi in drugim
komplikacije.«
—	Pa ste si kljub temu, da ste bili po-
ročeni, poželeli kakšno žensko?
»Poželel ja, ampak nič več, kot to.«
—	Žena vas spolno ni zadovoljila?
»Ne, ni me zadovoljila.«
-— Čudno, da si niste drugje poiskali po-
»Mislil sem, da ima človek spone za vse
stvari in da se jih mora držati.«
—	Sele takrat, ko se niste več imeli za
grdega, ste odkrili da niste zadovoljeni?
»Ja, to je, hudičevi ste.«
—	Ali ste po ženini smrti dosegli zado-
voljitev tistega, kar prej niste imeli, a ste
si želeli?
»Samo na pol, ja seveda.«
—	Bi si hoteli podaljšati življenje, da bi
dosegli še drugo polovico?
»Edino, če bi lahko to možnost realizi-
ral.«
—	Katero?
»Če hočete, spolnost.«
—	Potem bi lahko rekli, da ste nesrečni?
»Zaradi tega, ja.«
—	Zdaj, v tem trenutku, kaj bi raje ob-
držali, če bi se morali odreči, ali umetni-
škemu ustvarjanju, ah erotiki, to je teles-
nim ljubeznim z ženskami?
»Erotiko, telesnost. Ja, zdaj v tem mo-
mentu, ker bi vedel, da kot star človek ne
morem nič ustvariti, kar bi bil za mlade
dni«
—	Ste se v življenju radi izogibali odlo-
čitvam?
»Bil sem več kot omahljivec, kot drugi
dedje sem pustil, da me je življenje vodilo
v tihi pristan.«
—	Ali tudi za to niste pogledali v tisto
vašo skrinjico, da se vam ne bi bilo treba
odločiti?
»Tudi, tudi.«
—	Ste bojazljivec?
»V določeni dobi sem bil, in posebno,
ko sem bil v prvi dobi Pariza.«
56
—	Ali po vaših skušnjah mislite, da gre
lahko življenje naprej tudi brez odločitev?
»Jaz sem pustil, da je življenje vedno
samo odločalo, kolikor mogoče.«
—	Potem ste si olajšali delo?
»Sem si olajšal, če hočete.«
—	Potem pa lahko rečem, da niste bili
dovolj pogumni?
»Jaz nisem pogumnež in večkrat mi je ta
lastnost ohranila življenje.«
—	Zanima me, če bi vsakdo pustil, da bi
ga življenje vodilo po svoje, ali bi bilo to
bolje za ljudi?
»Seveda, čisto gotovo.«
—	Kako pa veste?
»Jaz se počutim kot riba, z repom ma-
ham, se že nekako obrnem.«
—	Ko ste bili poročeni, se takrat še niste
prepuščali življenju?
»Ne, sem bil v sponah in sem mislil, da
se vključim v to družinsko cehco, ki sem
jo zelo spoštoval.«
—	Kolko žensk ste imeli po ženini smr-
ti?
»Štiri ali pet v zadnjih treh letih.«
—	Onih drugih od prej se niste dotika-
li, ste jih samo gledali, ko so bile gole?
»Ja, ja gole. Eva Dagman, nemška štu-
dentka, rekla je, da ima ljubimca, da pa
nima dovolj «
—	Ali se je pri vas zadovoljila samo s
tem, da se je slačila?
»Mogoče, jaz ne vem, žensko je težko ra-
zumeti. Saj, če bi bil odgovor na vsako
vprašanje, kot vi hočete, ne bi bilo nobe-
nih problemov.<-
—	Vi ste rekli, da ste jasen človek, am-
pak svet ni tako jasen, kako ste vi potem
lahko tak?
»Čujte, jaz sem pač ena življenjska enota
zase.«
—	Bi morali biti vsi ljudje jasni, ne?
»Kje, potem pa tako ne moremo živeti.
Jaz gledam, da kot življenjska enota ne tr-
čim v drugo enoto, ki mi je nasprotna.«
—	Dosti je izogibanja?
»Tudi.«
—	Vi nočete pogledati vase in tu včasih
niste hoteli odgovoriti, ali se ljudem ne
kažete taki, ko ste v resnici?
»Bojim se, da se ne pokažem ko preglo-
bok mislec, kot filozof, kar nisem, ker se
dobro počutim v tej predstavi, vsi me spo-
štujejo in me imajo radi.«
—	Ali vas ljudje torej vidijo takšnega,
kakršen v bistvu niste?
»Jaz sem namesto na platnu tako obli-
koval samega sebe, da sem napravil sliko
sebe.«
—	Če je slika videz, potem ste neresnič-
ni, potem niste tak, kot ste v resnici?
»Nič ne mislim, jaz mislim čisto animal-
sko življenje.«
—	Slika je neresnica in videz?
»Ne morem več odgovarjati, mene ni no-
beden niti pri spovedi tako mučil.«
—	Potem mislite, da ni nič hudega, če
je vaša slika neresnična, če ni taka, kot ste
v resnici?
»To je ta problem, taka vprašanja.«
—	Vi delate sliko sebe, takšno, kakršna
mislite, da bo ljudem všeč? Drugi vas po-
tem gledajo drugačnega, kot ste zares, je
tako?
»Jaz samo povem, da je to slika v da-
nem momentu, mogoče bi čez kakšen me-
sec kaj drugega povedal.«
—	Dopuščate možnost, da delate svojo
sliko, ki je seveda neresnična, zaradi
obrambe pred ljudmi?
»Ja, dopuščam «
—	Ko ste omenili dani moment, ste mi-
slili s tem, da je bila takrat slika resnična?
»Ja.«
— Ampak danes je lahko ta slika že ne-
resnična, obstaja pa še vedno, in tako bi
šlo to naprej?
»O tem ne morem govoriti.«
UMETNOST NI
KULTURA NA
POČITNICAH
giuüo cario
argan
Giulio Carlo Argan opravlja zadnje ko-
rekture svoje Zgodovine sodobne umetno-
sti. Knjiga naj bi prve dni junija izšla pri
založbi Sansoni. Pred izidom je revija II
Dramma prosila pisca za intervju. Pome-
nek je tekel takole :
Drama: Ali se knjiga, ki jo imate
pravkar v delu in ji boste, kot pravite,
dali naslov Zgodovina sodobne umetno-
sti, spaja, naslanja in navezuje na tri
zvezke Zgodovine italijanske umetnosti,
ki so izšli v letih 1968—1969. Če se,
povejte, v katerih mejah lahko govorite
če že ne o zgodovinski in kronološki,
pa vsaj o idealni in metazgodovinski
kontinuiteti?
Argan : Med Zgodovino sodobne umet-
nosti, ki jo pravkar pregledujem, in tremi
zvezki Zgodovine italijanske umetnosti, ki
jih je založba Sansoni že objavila, ni in
ne more biti kontinuitete. Zgodovina so-
dobne umetnosti dejansko ne govori samo
o italijanski umetnosti, temveč tudi o raz-
voju umetnostne kulture v zahodnem sve-
tu od približno 1750. leta do danes. Ven-
dar pa je med obema deloma ideološka
kontinuiteta, in sicer v tem smislu, da
se do 18. stoletja evropska umetnostna
kultura razvija po nacionalnih strženih in
je potemtakem mogoče govoriti o italijan-
ski ali francoski ali flamski ali španski
umetnosti; od 19. stoletja dalje pa se
umetnostna kultura razvija v koncentrič-
nih krogih okoli določenega jedra. Trenu-
tek prehoda pomeni neoklasicizem, ki ga
lahko imamo za prvo evropsko figura-
tivno kulturo, prav tedaj klasična umetnost
neha biti zgodovinski zgled in postane
idealni, vseobči, abstraktni vzor. Utemelji
se estetika, to je nekakšna filozofija umet-
nosti in umetnost postane praktični mo-
ment te filozofije. Z drugimi besedami:
neoklasicizem ni ponovno rojstvo, temveč
konec zgodovinskosti klasicizma. Tako se
odpre nov zgodovinski — »sodobni« —
ciklus, v katerem je umetnost v odnosu
nenehne napetosti z idejo umetnosti, to
se pravi, da skuša avtonomno reševati
lastni problem, opravičiti lastno prisotnost
in lastno funkcijo na svetu. Zdi se mi,
da imamo danes lahko tudi ta novi ciklus
za zaključen ali da bo kmalu zaključen:
zato se moja knjip sklene z analizo ti-
stega, kar na splošno imenujejo krizo afi
konec umetnosti. Sklicujem se na husser-
lijansko temo o »krizi evropskih ved«, kri-
zi. ki prav gotovo zaobjema tudi zgodo-
vinski pojem, katerega imamo o umetnosti
prav kot o »evropski vedi«. Ustavil sem
se torej na pragu enega od problemov, ki
nas najbolj mučijo: če umetnost je ali
more biti zunaj kulturnega sistema, ki mu
Včasih se je ne da razlikovati od
drugih stvari
Deli drugih stvari so lahko tudi deli
nje
Lahko je del nečesa drugega
Včasih je skupaj z drugimi stvarmi,
včasih je sama
Nekateri deli so kot pri drugih stva-
reh, nekateri so drugačni
Včasih je jasna, včasih je nejasna
Včasih je urejena, drugič je razme-
tana
Včasih je v enem kosu, včasih je v
ločenih fragmentih
Včasih je blizu, včasih je daleč
Včasih je vnaprej nacrtana, včasih
neodvisna
Včasih je urejena, včasih zmedena
Včasih je lahko dosegljiva, drugič ji
je nemogoče določiti mesto
57
Lahko jo zanikamo
Lahko ¡o ignoriramo
Lahko se ji izognemo
Lahko jo zavrnemo
Lahko se jo spominjamo
Lahko jo pozabimo
Nekaj sem jo pozabil
Ne morem slutiti, kakšna bo v pri-
hodnosti
Drugi jo lahko bolje poznajo, kot jo
poznam sam
Robert Barry 1969—1970
Edizioni a cura di Germano Celant e
Pierluigi Pero 1970, Sperone editore
— Editarte. Torino
pravimo »humanističen«, ali točneje, v
območju kulturnega sistema, katerega
struktura ni zgodovina, kakor je to v
humanistični kulturi.
Drama: Trije zvezki serije Zgodovine
italijanske umetnosti se začenjajo z mi-
nojsko-mikensko umetnostjo in se za-
ključujejo z neoklasicizmom in roman-
tiko, malce pa so cepljeni tudi na futu-
rizem. Sprašujem vas: zakaj tak zače-
tek (za katerega menim, da je neopo-
rečen, kadarkoli omenja ali se dotika
starodavnih sredozemskih matic naše
umetnosti), in zakaj tak zaključek (ki
se mi nasprotno zdi nekoliko nenaden,
okrnjen, če že ne prenagel)? Kako pa
sc bo začela, razvijala in končala knji-
ga, ki jo pravkar pošiljate v tiskarno?
Argan: Docela prav imate, ko sodite,
da je razpravljanje o italijanski umetnosti
19. in prve polovice 20. stoletja ob koncu
že objavljene serije presplošno in na hitro
opravljeno. Tam pa je le zaradi označitve,
da Italija od 19. stoletja dalje nima več
osrednjega položaja v okviru evropske
umetnostne kulture in da torej od neo-
klasicizma dalje italijansko umetnost lah-
ko vrednotimo samo v območju širšega
kulturnega položaja, v katerem ima, vsaj
v tem obdobju, obroben ali, če hočete,
provincialen položaj. Za poglobljeno raz-
pravljanje je skratka manjkalo potrebno
stično področje. Vzemimo za primer sli-
karsko gibanje macchiaiuolov, ki je sredi
19. Stoletja v Italiji brez dvoma najzani-
mivejše. Po večini kar naprej ponavljajo,
da so ti slikarji hoteli znova oživeti figu-
rativno govorico toskanskega 15. stoletja,
kar je v okviru tedaj žive polemike o je-
ziku tudi res. Toda, če bi govorili o Ca-
vourjevi politični misli — ali se vam ne
zdi, da bi bilo pravičneje, če bi gledali
nanj v njegovem odnosu do miselnosti
francoskih liberalnih zgodovinarjev in an-
gleških ekonomistov kot pa na zadnjo
dedukcijo iz (denimo, da) Machiavellijeve-
ga in Guicciardinijevega pojmovanja? In
ali se vam ne zdi, da imajo politični do-
godki našega 19. stoletja večji pomen, če
gledamo nanje kot na obrobne pojave
velikih ideoloških in družbenih problemov
(o katerih so tedaj razpravljali v Evropi),
kakor na nacionalno epopejo, rešitev iz-
pod tujega jarma, bratje iz Italije, Italija
se je prebudila? Moja razprava dejansko
izhaja iz estetskih idej razsvetljenstva, to
se pravi iz trenutka, ko so na umetnost
začeli gledati kot na družbeno dejavnost
in funkcijo, ki opravičuje svoj obstoj kot
vsaka družbena dejavnost s pravočasnost-
jo in učinkovitostjo svojih posredovanj.
Odnos do družbe ne zajema samo druž-
bene ideologije, temveč tudi načine pro-
izvodnje. Problem moderne umetnosti se
rodi v trenutku, ko kriza obrtništva vza-
me umetnosti njeno tradicionalno funkcijo
vodnika ali vzora proizvodnje. Tedaj se
postavi vprašanje njenega »morebitnega«
odnosa z novim proizvodnim sistemom,
z industrijo: s sistemom,' ki se seveda
razvija in ustvarja vedno nove težave v
odnosih, dokler ne postavi umetnosti v
položaj ostrega nasprotja do kapitalistične
družbe. Tak je položaj danes.
Drama: Ali glede razlagalne metode
in glede berljivosti knjige, ki je pred
izidom, lahko trdite, da sledita istim
kriterijem kot trije prejšnja zvezki? Ali
je občinstvo, ki so mu namenjeni prejš-
nji trije in zadnja dva, isto, večidel štu-
dentje in znanstveniki?
Argan : Razlagalne karakteristike so po-
dobne kot pri šolski knjigi. Vendar pa
moram takoj povedati, da zame šolska
knjiga ni učno berilo. Učno berilo je zame
kulturni monstrum; kot na šolsko knjigo
pa gledam na vsako knjigo, ki si postavi
cilj, da katerokoli publiko postavi v dotik
z živo kulturno problematiko. Tudi v treh
zvezkih Zgodovine italijanske umetnosti
sem se namenil, da ne bom našteval po-
datkov, temveč da bom orisal zaporedje
problematičnih situacij, ki pomeni zgodo-
vinski razvoj italijanske umetnosti. Zgo-
dovina kulture in torej tudi umetnosti ni
drugačna od drugih zgodovin: tudi to je
zgodovina nasprotij, često tudi spopadov,
čeprav ji na srečo manjka »la broderie
sanglante«, s katero se rada zaljša politič-
na zgodovina. Le-to prevečkrat istovetijo
z zgodovino oblasti. Namenil sem se torej
predstaviti zgodovino umetnosti zadnjin
dveh stoletij kot razvoj idej skozi včasih
tudi dokaj huda nasprotja. Ljubo bi mi
bilo, če bi pri tem uspel, a to bodo po-
vedali bralci.
Pri praktičnem kriteriju razlag pa se ni-
sem držal razlagalnega reda iz treh zvez-
kov o italijanski umetnosti: to ne bi bilo
mogoče, tudi zaradi velike pestrosti tém
in pojavov. Raje sem povzel v kratkih,
neizogibno splošnih poglavjih zgodovino
idej, to se pravi velikih gibanj: od razpra-
ve o tem, kaj je klasično in kaj romantič-
no, prav do sedanjega izredno napetega
položaja med dejavnostjo umetnikov in
družbeno stvarnostjo. Za protiutež tem
nujno skrčenim delom je dolga vrsta slik,
ki jih spremljajo pravi pravcati literarni,
interpretacijski eseji o posebno pomemb-
nih delih.
Bralci, na katere sem pri pisanju zad-
nje kakor tudi prejšnjih treh knjig mislil,
niso kaka specializirana, pa tudi ne čisto
nepripravljena publika. To je publika, ki
se zaveda velikih socialnih in kulturnih
problemov našega časa in ki želi ugotoviti,
kako se pojavljajo enako in hkrati, čeprav
imajo povsod različno podobo, na vseh
področjih misli in kulture, tudi na področ-
ju umetnosti, glede katere prevečkrat in
po krivem mislijo, da je zavarovana pred
nasprotji in spopadi zgodovinskih sil.
Drama: Iz založniških napovedi izha-
ja, da so prvi trije zvezki od aprila 1968,
datuma izdaje, pa do danes dosegli že
tri izdaje ali ponatise. Ali to kaže na
uspeh? Ce kaže, povejte, ali ste in zakaj
ste zadovoljni? Ali ste na kaj podobnega
že vnaprej mislili? In kaj in kdo je po-
gojil ta uspeh?
Argan : Res je, da so trije zvezki Zgodovi-
ne italijanske umetnosti imeli dokajšen
uspeh tudi po šolah; in prav zaradi tega
sem vesel. Kajti, če sovražim običajni
obrazec »učnega berila«, sem prepričan, da
vsaka knjiga, ki služi kulturi, služi tudi
šoli. Vesel sem tudi zaradi tega, ker veli-
ka uporaba v srednjih in visokih šolah
kaže, da ji kolegi profesorji v teh šolah
priznavajo uporabno korist: in sodbo teh
kolegov zelo cenim, ker poznam stopnjo
njihove pripravljenosti in zavzetosti. Žal
pa je proučevanje umetnosti v italijanski
šoli potisnjeno na spodnjo stopnico: uči-
telji nimajo na voljo ne potrebnega časa
ne sredstev. Na umetnost še vedno gleda-
jo kot na »pašo za oči«; nočejo priznati,
da se je velik del kulture v preteklosti
ustvaril z umetnostjo in da brez zgodovi-
ne umetnosti ni mogoče napisati zgodovi-
ne idej.
Prepričan sem, da je tako med profe-
sorji kakor med študenti zbudilo simpatije
do moje Zgodovine dejstvo, da se nikoli
in v nobenem primeru nisem ogibal pro-
58
blemom ali jim zmanjševal pomen. Ogi-
bal pa sem se seveda preveč specialistični
problematiki, posebno na straneh (npr. pri
srednjem veku), ko bi se nujno moral
sklicevati na zgodovinsko umetnostno zna-
nje, ki ga lahko ima le strokovnjak. Ven-
dar pa se nisem izogibal ne izmikal teža-
vam pri branju in razlaganju del,- pri tem
sem skušal pri bralcu pobijati občudovalni
odnos ; vsako umetniško delo je problem
in le kot problem nas zanima. Ni res, da
neizvedeno občinstvo in mladi nimajo smi-
sla za probleme; pri mladih mi je všeč
zlasti to, da je zanje vse problem, le če
imajo oči za gledanje in možgane za razu-
mevanje. Nič jih bolj ne razdraži, kot če
jim kdo reče: tega vam ne povem, ker ne
morete razumeti. Nič jih bolj ne razkači,
kot če opazijo, da z njimi govorimo dru-
gačno, »lažjo« govorico. Seveda, in to na
srečo, pa se jim vsak problem kaže v
drugačni obliki kakor nam. Zato »moje«
problematično gledišče velja samo toliko,
kolikor tudi »nje« spodbode, to se pravi,
da jih postavi v polemičen odnos do me-
ne. To je moja metoda in moje načelo
tudi v šoli.
Drama: Ob različnih priložnostih ste
s poudarkom izjavljali, da je vaša Zgo-
dovina umetnosti »zgodovina idej skozi
umetnost« ali tudi »zgodovina idej s po-
močjo analize umetniških del«. Ali bi
hoteli te pojme pojasniti in dopolniti?
Argan: Umetnost ni metafizična ali me-
tazgodovinska bitnost, pač pa način živ-
ljenja in delovanja, pravzaprav mišljenja,
ki se lahko uresniči samo hkrati z delo-
vanjem. Domišljija ni um na počitnicah,
temveč način mišljenja; umetnost je na-
čin mišljenja, s katerim se v domišljiji
mišljenja misel projicira na realnost in jo
preoblikuje. Zgodovina misli ne more pu-
stiti vnemar misli, ki se sporoča in prido-
biva s posredovanjem umetnosti. Zal pa je
za mnoge umetnost kultura na počitnicah,
na letovišču; in sami zgodovinopisci kul-
ture zanemarjajo študij velikanske kultur-
ne gmote, ki jo je »proizvedla« umetnost.
Na primer: kdor bi si zastavil nalogo na-
pisati zgodovino o ideji prostora in bi
iskal svoj material samo v starodavnih
matematičnih in filozofskih knjigah, zane-
maril pa konkretno pojmovanje prostora,
ki se izdeluje v upodabljajoči umetnosti
od Ciotta do Brunelleschija in dalje, bi na-
pisal enostransko in okrnjeno zgodovino.
Vrh tega pa se v pojmovanje prostora
vključuje tudi izkušnja vidnega. Te izkuš-
nje pa so, vsaj v določenem obdobju zgo-
dovine, organizirali in strukturirali prav
umetniki. Isto bi lahko trdili tudi o veri:
grška mitologija bi bila nekaj drugega, kar
je (in bila bi prav malo), brez plastičnih in
poetičnih oblik, v katerih se je izrazila.
Napisati njeno zgodovino, ne da bi vzeli v
misel Homerja ali Fidijo, bi se reklo za-
nemariti bistvena besedila ali dokumente.
Naposled: ali bodo hoteli dopustiti, da je
umetnost ena od bistvenih sestavin v kul-
turnih sistemih preteklosti? In če bodo,
ali bodo dopustili tudi to, da je ta kompo-
nenta posledica njenih funkcionalnih od-
nosov z vsemi drugimi? Kajpak nisem de-
terminist; še na misel mi ne pride, da bi
trdil, da je umetnost privesek vere ali po-
litike ali gospodarstva. Vendar pa je umet-
nost, ki ni določena, določujoča. Po čem
pa bi vrednotili zgodovinsko pomembnost
umetniškega dela, če ne po kvaliteti in
kvantiteti kulture, ki jo izdela in vnese
v kulturo pa tudi v življenje na svetu? Za-
to tisto, čemur pravimo problem umetni-
škega dela, ni nič drugega kot skupek nje-
govih spojev s kulturnim položajem: z mo-
tivi, zaradi katerih je nastalo in je moralo
nastati; ko pa je že nastalo, je pogojilo v
splošnem kulturnem položaju spremembe
in razvoj, do katerih sicer ne bi prišlo.
Drama: Mnogokje črno gledajo na
usodo umetnosti, celo tako črno, da že
vidijo, kako jo bo prej ali slej konec :
Rothkov samomor naj bi bil po teh pe-
simistih še eno opozorilo. Kaj vi menite
glede tega? (Prosim vas, da govorite kar
najbolj izčrpno in se pri tem dotaknete
tudi stališča, ki bi ga morali zavzeti
umetnostni zgodovinarji in kritiki.)
Argan: Samomor Rothka in mnogih dru-
gih .. . Rothka sem poznal dovolj dobro,
pa lahko rečem, da bi lahko dalje hodil
svojo pot in brez simptomov krize ali dra-
me slikal svoje do kraja dognane slike. In
tudi vnaprej bi doživljal uspehe. No, lah-
ko je to praznoverje, ampak nikoli se ne
vprašam, zakaj se je kdo ubil; toda če
kdo premišljeno odide s tega sveta, potem
je gotovo, da do tega sveta nima več od-
nosa. Ameriški umetniki Rothkovega rodu
(Gorkiji, Pollocki, Kline in drugi) so imeli
jasno in globoko zavest o svoji funkciji
»intelektualcev« v ameriški družbi: Rothko
se ne bi bil iztrgal iz te družbe, ko se ne
bi bil zavedal, da njegova prisotnost »in-
telektualca« ni bila nikomur več potrebna
in za nikogar pomembna. In dokaj logič-
no je, če kak umetnik ne čuti v sebi moči,
da bi preživel smrt umetnosti, in »smrt«
umetnosti ni samo grožnja, pač pa je že
nastopila. Nočem zganjati apokalipse:
prav tako ne bom za Adornom ponavljal
(pa ima po moje prav), da po Auschwitzu
(in tolikerih drugih rečeh) vse tisto, kar
se dela kot umetnost, ni in ne more biti
drugega kot nečednost. Kot zgodovinar se
omejujem na trditev, da je kulturni ciklus,
ki smo mu vzdeli ime umetniški, zaklju-
čen: vse »tehnike« (v najžlahtnejšem po-
menu besede), s katerimi se je v pretek-
losti estetska izkušnja sveta (mišljenje v
podobah) organizirala, strukturirala in po-
stavila v dobro človeškega napredka), so
izčrpane, nepodaljšljive, nedovzetne za raz-
voj, neizvedljive. Tako imenovana potroš-
niška družba, to je tehnokratski neokapi-
talizem, »zavrača« ta tip produktivne ope-
racije užitnih, a ne potrošljivih vrednot,
ki jim pravimo umetnost. Sama misel o
vrednosti je antitetična s pojmom o po-
trošnji. Ugovarjali bodo kajpak, da je gle-
dišče »humanistično«, evropocentrično, hi-
storicistično itd. Ne morem pomagati: za-
me je umetnost operacija, ki proizvaja
predmete, katerih potrošnji se pravi vred-
notenje in katere namen je zgodovina. De-
mistificirajoče geste, posegi v življenje,
happenings in vse drugo, kar nam danes,
zlasti v Ameriki, predstavljajo kot umet-
niška »dejanja«, ni ovrednotljivo po zgQ-
dovinskih parametrih in zame tisto, kar
ne more priti v zgodovino umetnosti, ni
umetnost. Morda se motim? Ali sem pre-
star. da bi razumel kot umetnost dejanja,
ki jih nikakor ni mogoče razložiti kot zgo-
dovino umetnosti. Recimo. Ampak pomi-
slite: med tolikimi dobrimi razlogi za pe-
simizem, s katerim je družba našega časa
tako darežljiva, je »smrt umetnosti« zad-
nji. Nad tem ne jokam: umetnost je zame
zgodovinska realnost; kot je imela zače-
tek, mora imeti (in zame ga je že imela)
tudi konec. Ali se bomo spustili v jok, ker
je bilo konec grško-rimske mitologije, sve-
tega rimskega cesarstva, alkimije itd.? To
pomeni, da ne bom opravljal delo umet-
nostnega zgodovinarja, temveč arheologa,
tudi ko bom govoril o Cézannu, Picassu
ŠARADA
Spominjam se vro-
čega septembrskega
ali oktobrskega opol-
dne leta 1968. Bilo je
ravno po izidu Kata-
loga; notri sem veli-
ko pisal o Ivanu, ki
da čutim, da bo vsak
hip umrl, in gledam
to njegovo umiranje;
za ta lik sem uporabil
Ivana Mraka, česar
nisem skrival, celo
trudil sem se, da
bi bil razpoznaven.
Opoldne sem se to-
rej srečal z Ivanom
Mrakom. Temačno in
sovražno mi je oči-
tal, da se igram z živ-
ljenji; da sem nadut
in ohol.
Lani poleti se mi je
Ivan Mrak razkril;
59
neki kulturnik (baje
Govekarjev prijatelj,
če se ne motim) je
po ljubljanski srenji
razglašal, da je Mrak
»vseh norcev kralj«.
Pa je možakar čez le-
to dve končal na Stu-
dencu. Mrak meni,
da ga je zadela Uso-
da, ker je takšno uso-
do nesrečnik njemu
namenil. Pozneje mi
je še veliko pravil
anekdote o utemelje-
nosti zlih slutenj. Te-
daj mi je postala
Mrakova temačno
sovražna reakcija na
moje slutnje v Kata-
logu razumljiva: pre-
pričan je bil o vero-
dostojnosti (kot bi
temu sam rekel) mo-
je mistike in usodov-
stva okoli njegovega
življenja.
Vidite, pa je bilo
morda ravno obrat-
no: Mrak ni umrl, če-
prav danes tudi jaz
verjamem (kar se
Mraka tiče) v usod-
nost slutenj. Danes
in Rothl<u. Ukvarjal se bom s pojavi, ki
pripadajo izginuli civilizaciji. Toda pro-
blem je drugje; v tem namreč, da zvemo,
če bo in kako bo jutrišnja družba reali-
zirala izkušnje, ki jih je v preteklosti re-
alizirala z umetnostjo, predvsem pa, če se
bo izkušnja še prevedla v vrednoto. Per-
spektive teoretikov tehnokracije, ki nam
zagotavljajo, da bodo v prihodnje ljudje
imeli veliko »prostega časa« za umetnost,
me samo plašijo. Kar kot zgodovinar o
tem vem, potem umetnost ni bila produkf
prostega, temveč »zavzetega« časa, odkar
svet stoji, še več, kondenziranega, izkori-
ščenega časa, živetega z največ, ne pa z
najmanj napetosti.
Giuseppe Tedeschi
OBLOČNICA,
KI SE ROJEVA
ivan mrak
9. sept. 1970
Danes mi je nenadoma prišlo v zavest
moje otroštvo in mladovanje, ki je vse
v znamenju prapočelnih hieroglifov. Ta
stanja prapočelnosti sem občuteval in si
jih še zamišljam kot edino stvarna in ve-
rodostojna. Mar niso vsi moji zaleti od
dvanajstega leta naprej božjastni krči za
polaščanjem resnice o sebi in svetu? Dva-
najstletnik sem doživel pretres; moj šolski
tovariš me je povabil neko jesensko ne-
deljo na svoj dom, ter mi ob brlenju
lučice pred razpelom pričel z besedo in
dejanjem odkrivati skrivnosti človeškega
telesa. Drugo jutro sem z nekaj dinarji
v žepu bežal sam pred sabo, pred živ-
ljenjem, pred grozo spola — proč, samo
nekam proč. Spred materinih oči!
Trst, Benetke — sta bila daljni nejasni
cilj mojega pobega. Edina prtljaga so bili
moji zbrani spisi kot sem ponosno ime-
noval šop zapisov od sedmega leta pa do
dneva, ko jih je odkupil milosrčen gostil-
ničar pri Trstu na Občinah. Polnočni pre-
hod čez mejo pri Zireh v tihotapski dru-
ščini je bil poln romantike. Ob samotnem
strelu so se vsi tihotapci razbežali in me
jokajočega otroka pustili samega. Romal
S'cm, romal, s sanjo pražkega Judka v srcu
in s prijetno zavestjo, da se bom vrnil
v zlati kočiji domov.
V Trstu so me italijanski policaji usmi-
ljeno prepustili moji usodi, dokler me niso
mraz, dež, kraška burja prignali nazaj do
Idrije, kjer me je že čakal prijazen de-
tektiv in me vprav tako ilegalno pospre-
mil čez mejo kot sem jo pred tremi tedni
prestopil, četudi to pot brez romantike
in sanj.
Vrnitev izgubljenega sina se je izvršila
v svetopisemskem slogu.
Ko pa sem štirinajstletnik ukradel deset
dinarjev, da zadostim svoji sli po gleda-
lišču, mi je mati rekla; torej tat si, Ivan?
Ko me je ta bič pognal v ponesrečen po-
skus samomora, je mati v svoji modri in
daljnosežni pedagogiji z usmiljeno trdoto
pribila; torej ne samo tat, tudi samomo-
rilec!
Ko me je ujela na laži je s strahotno
trpkostjo ugotovila: Lažeš. Lažnivec to-
rej? Dopustila ni sicer nobenih razlag, no-
benih pojasnjevanj.
Po samomorilskem poskusu in po trpko
težkih materinih ugotovitvah nisem odpo-
toval v Dijaški dom v Ptuj, ampak sem
se ustavil kar v Celju. Tu sem se naselil
v hotelu pri Belem volku, izdal dijaštvu
plameneč proglas, ki je privabil v mojo
hotelsko sobico detektiva. Noč sem pre-
spal v mestni kehi v družbi mladega če-
škega vandrovca.
Ta noč je bila usodna za mojo samo-
zavestitev. Kdo sem, kaj nisem? Sedem-
najstletni vandrovec se je sporazumel z
menoj na jean-genetovski način.
O, bog Dioniz, ki sem ga vprvič za-
sledil v izkopaninah ptujskega muzeja! Me
ni mati poslala po tržaškem pustolov-
stvu, po smrti mojega očeta (ko se ji je
zazdelo, da mojim mladostnim viharjem
ni več kos) — v ptujski Dijaški dom?
Nisem tam med grobostmi svojih so-
trpinov zasanjal sen o Romulusu Augustu-
lusu? Ni ta nežni princ (ki je postal pet-
najstleten žrtev tekmecev), poklekoval
pred bogom Mitrom? Je bil posvečenec
Dionizov? Nisem ob nedeljah s sošolci
prepeval na koru čudovite ptujske žup-
nijske cerkve?
In vse te sanje, tipanje za kulti ¡z
davnin so se strnili tisto noč, ki sem jo
preživel v celjski kehi v družbi češkega
vandrovca v nek čudovit hieroglif. Ko me
je v jutro odpeljal iz kehc dobrodušen
policaj, da me peršub pošlje domov, sva
se z vandrovčkom poslovila za vselej in
zdelo se mi je, da sonce sije drugače in
svet pred menoj je bil čisto nov.
In vendar so bili vsi ti kriki neuteše-
nosti zagnani v nek brezodmeven prostor,
vse do tistega dne, ko sem ob romanu
S poti Izidorja Cankarja, vztrepetal ob
imenu gospa Karla. Še dobro pomnim,
kako sem ure in ure ponavljal to ime.
Odkod, zakaj ta presunjenost? Ko da je
življenje samo seglo po meni. Saj je bil
tu tudi hamletsko razranjeni Fritz ; se ni-
sem pri priči zaljubil vanj?
O, idoli mojih deških let! Za cel pa-
ternoster se jih gruči v moj spomin; od
kloštrskega žolnirja, preko Aljoše, Lenske-
ga, Mortimera do kneza Miškina; kdo bi
jih doštel!
Zdaj se mi pa iznenada zabije v glavo,
v domišljijo, v srce — eno samo ime mi
60
prevzame vso misel, ves spomin.
Zakaj?
Dve leti zatem čas odgrne zastor; za-
četek tragedije? Je ne prikličem sam? Je
nisem šiloma priklical?
Vautrin je imel svojega Rastignaca,
Bnand svojega Lavala, Verlaine svojega
Rimbauda ... Wilde pa Alfreda.
Zakaj pravkaršnji pripis? Nisem prav-
kar imena Karla z vso silo svoje ljubezni
izpisal?
Nisem sedemnajstletnik sredi noči po-
kleknil in molil in se zaklel, da morain
priklicati iz neznanskosti prostora, iz časa,
prijatelja, da mi vrne zvestobo za zve-
stobo, zaup za zaup, da bo kos mojim
sanjam, da bo z menoj zdržal korak?
Se nisem petnajstletnik razšel z Vladi-
mirjem Bartolom? Kako sem se trinajst-
leten zamaknil v žar teh oči! V njegov
zanosni korak! V prezir, s katerim je
motril svet! Se ni zdel samemu sebi antič-
ni polbog? O Napoleonu in o Cezarju
Borgiji je sanjaril! Kot kuža sem ga sledil.
Ko sem šolo obesil na kol, ko je moj idol
maturiral — sva se sporekla sredi tivol-
ske idile. Na mojo zahtevo, da se odloči
za pisateljevanje, svobodno presojo, neve-
zanost na konvencijo, da sledi z vso voljo
in močjo za smotri, ki sem jih zamaknje-
nec razbral iz žara njegovih oči, me je
porogljivo zavrnil, da sem vsega dobrega
presit in da se mi še sanja ne, kaj terja
od človeka svet. On, da bo najpoprej do-
segel svoj doktorat, zatem pa bo z ljubimi
bližnjimi po svoje zaoral. Tako in podob-
no sva se dajala. Četudi sva se poslej
srečavala doma in v tujini, je vendar ostal
vmes tisti najin spor. Z mojo zamaknje-
nostjo vanj je bilo konec. Vse, kar sva
izmenjala prijaznih in prisrčnih besed, so
bile poslej le bled odsev tistih prvih pra-
srečavanj.
Iz že omenjene pramolitve sem se dvig-
nil in v nekaj dneh spesnil »Obločnico,
ki se rojeva«. Vse, kar se me je do ti-
stihmal dotaknilo, kar me je zabolelo, za
čimer sem hlepel, se poganjal doslej, vse
sem sežel v ta privid. Neka usodna ne-
zadržna nujnost me je priganjala, da čim
poprej to delo uprizorim. Na časopisni
oglas po igralcih mi je poslala svoj naslov
Marja Gorčeva. Spreletelo me je, ko sem
prestopil dvorišče gostilne Novi svet; saj
to je moja rojstna hiša. Ko sem potrkal
na vrata igralkinega stanovanja mi je pri-
šla nasproti njena gostja — Karla Bulov-
čeva. Še isti dan sta me neugnanca pope-
ljali prijateljici v Karlin atelje. Kar vem
o Karlinini umetnosti danes — vse tisto
se mi je razkrilo usodno popoldne. Pri-
jatelj, ki sem ga do tistihmal zaman pri-
klicaval- iz neznanskosti — se mi je v
delu in osebnosti te mlade žene razodel.
Izpolnilo se mi je, za kar sem nebo za-
rotil! Najin sospogled naju je zvezal na
življenje in smrt.
Morda sva v tihi uri ugotovila tra-^ično
paradoksalnost najinega srcčan-a? Morda
zaslutila, da sva se nekdaj nekoč, v da'i-
nem bivanju sprehajala dva mladeniča
drug v drugega zazrta?
22. IX.
Kdaj pa sem do norosti verodostojen in
resničen?
Mar smem dvomiti?
Nisem v imenu te iste verodostojnosti,
za katero se poganjam ne le upravičen,
marveč prisiljen, samoprimoran do dvoma
nad lastno-jaznim-jazom? Nad lastno ve-
rodostojnostjo? Je to tisti nujni samo-
pregled, tisto neizbežno samougotavljanje?
Do kamor seže, kar pač zaobsega moja
zavest. Nič več. Je potemtakem vsakršna
težnja po absolutnosti bodisi laž, bodisi
samoprevara? Absolutnost, absolutna ve-
rodostojnost? Kdo živih ji je kos? Vero-
dostojnost tragične paradoksalnosti biva-
nja?
Z Marjo Gorčevo (in Benom neznanega
porekla) sem stopil zam« usodni večer
pred ljubljansko kulturno javnost. Od
Otona Zupančiča, Josipa Vidmarja, Pavla
Golie do promenadnih levov, vsi so se
zbrali v prostorni dvorani Mestnega doma.
Menda je stoenemu zaradi prevelikega
navala — bil onemogočen vstop?
23. IX.
Popisovati nekaj davno preteklega?
Obujati spomine?
»Joj, gospod, če bi vi vedeli, kakšen
roman je moje življenje!«
Vrag te vzemi s tvojim romanom! Ni-
sem radoveden, pa pika, pa amen! Sploh
pa — komu na ljubo?
In vendar?
Morda se splača zaradi tistega vendar?
Pravzaprav je odločujoč tisti vendar.
23. IX.
Pravkar radijska vest; v Ajdovščini
umrl Veno Prion. Ni bil svojčas mlad re-
volter? Kogojev portretist.
Iz rodne Primorske se je preselil v Pa-
riz. In potem? Presaditev je kritična za-
deva; je sploh mogoča? Ne iztir'a od
umetnika nujno izgube najžlahtnejših
prvin?
te tisto stvarnost, iz katere se ip roje-
vala Ob'očnica. sploh mogoče verodostoj-
no ponazoriti in oživiti? le duhovni hu-
miic dnii> «e ie naša maiomeščan^čina no
VOÍ-1' 'п revoluciji v svoj h nagnjenjih pre-
drugačila?
26. IX.
Na Jakopičevi razstavi í.'-m -- in iz
dvoran valovi neizmcrnost njegovega ge-
nija. Ob njegovem imenu se zdrzujem in
spominjam.
Oh, moje eskapade pred usodnim ob-
ločn'škim dnem! Ni tam daleč nekje mladi
Dušan Kermauner, ves zanosen, venomer
se zgrozim, ko po-
mislim. da se v resni-
ci igram s človeški-
mi življenji. Bolest-
no me ima misel,
da Mrak biofizično
sploh ni umrljiv.
Marko Švabič
61
niti? Ne bi s tx;m samega sebe izdal? Od
kod pa jemlješ svojo moč, človek? Mar
ne iz zvestobe do tistega, kar si, za kar
si določen? Mar ti življenje, če boš dovolj
tenko prisluhnil, ne odkriva korak za ko-
rakom tvoj obraz, tvoj lastni jaz?
Ko sem štirinajstletnik ko začaran po-
navljal v nedogled ime Karla, se ni prav
tisto leto nekega pomladanskega dne iz-
trgala iz rok svojemu češkemu Jendi štu-
dentka praške Akademije vylvamyh umêni
Karla Bulovec?
Mar nisem mesec dni po Karlini smrti
I. 1957 srečal dr. Izidorja Cankarja (kmalu
zatem je tudi on umrl!). Revica, nič do-
brega ni imela v življenju, je obžaloval.
Vzkipel sem, ki sem poznal vse njene za-
nosne sanje, ves njen stratosferski polet,
vse bogastvo njene domišljije, njeno
ustvarjalno evforijo, njeno neskočno lju-
bezen. Kaj ji je ob tem pomenilo razve-
gano ležišče, strgani čevlji, lakota, po-
manjkanje?
»Vse najlepše je imela, kar more človek
imeti!!« mu odgovorim.
In bivši duhovnik, ki je imel čast, ugled,
kariero in denar me ni razumel, me. ni
mogel razumeti.
Kaj resno mislite? se je zazrl vame.
Ko sem odločno potrdil, me je zapustil
brez besede, mrk.
potopljen v študij, malce sarkastičen; ko
vprašujoč spoznanja in novih knjig in spet
knj.g željan — vdiram vedno znova v
njegovo tako resnobno samoto? Mi ne
odpre vso magično raznobarvnost sovjet-
skega duhovnega snovanja leninističnoga
obdobja? Ni za menoj zagrebški izlet, kjer
sem se od doma pobegli petnajstletnik v
decembrskih nočeh po kolodvorskih klo-
peh mrazil, nisem truden, lačen, podnevi
prezebal po cerkvah! Se nisem v tajništvu
zagrebškega Narodnega gledališča pred-
stavil kot slovenski dramatik? Mi niso na
besedo usmiljeno verjeli in mi omogočili
brezplačen obisk. Dokler niso ugotovili,
da hodim na gledališke fotelje spati. Ko
se po neki brezupni noči ob petih zjutraj
zavlečem v kavarno in si naročim — naj
bo, kar bo — kavo in pecivo, me pogrun-
ta sestra v sili. Kaj pa je bila tista cipa,
če ne moja prasestra? Nasilje, ki sva ga
izvršila sama nad seboj, ki ga je potrdil
nad nama svet — naju je pahnilo v isti
jarek. K naplavini, ki sem bil, se je sklo-
nila in molče brez besede potisnila predme
stodinarski bankovec. Ce bi bil ženska,
mar ne bi našel sfilitičen povaljan, po-
pljuvan svoj poslednji mir v istem jarku
s teboj?
Ni človek med dvanajstim in devetnaj-
stim letom kot humus, ki željno vsrkava
vse, kar priveja veter regratovih lučk?
Nisem dvanajstleten uprizarjal s prija-
teliem Svetozariem v kletnem zatišju nje-
govega doma »Smrt Marije Antoinete«, ki
sem jo napisal z isto presunjenostjo nad
usodo nesrečne kraljice kakor vzhičenost-
jo nad glorioznim padcem Bastille in za-
rotništvom skrivnostnih, prepovedanih
prvomajskih sprevodov.
Ko sem se v jutru odpravil iz ciparske
zagrebške kavarne, sem tekel naravnost
do knjigarne, kjer sem si po mestu blodeč
zapomnil Fjodor Mihajlovič Dostojevski :
I d i o t ! Briga me plundra in sneg! Nisem
za preostalih devetdeset dinarjev pohitel
kupiti dragoceno knjigo Idiot in jo pre-
birati pod najbližji cerkveni napušč? Ta
kupčija, zamaknjenost v kneza Miškina —
mar ni to rdeča nit mojega življenja? Sem
se tej niti izmaknil? Bi se ji smel izog-
4. junija 1925
Tistikrat, tisti večer pa sem naglas iz-
povedal pred nabito polno dvorano v molk,
pa spet v krohot in žvižg in tuljenje, pa
spet v spontan aplavz — svojo usodno
pramolitev »Obločnico«. In padali so stav-
ki kot zakletev, kot samoizpoved, kot živ-
ljenjski program:
Fant: Zavriskalo je kot pisk lokomotive
v temni noči. Zavedel sem se, da je
knjiga mrtva, a jaz življenje. Sestnajst-
letnik sem poklical prijatelja, ki so mu
prsi ko peruti nebodera, noge ko torpe-
do in sem pil sladkost njegovih usten.
Ko sem dopolnil osemnajst let, sem za-
gorel za teboj.
Salome: Grmeč stroj sem; kakor hitro se
zaustavi, zamre. Gigant sem, bučanje!
Moje življenje; žareč šrapnel skozi te-
mo.
Iz nekaj preperelih listov izpred petin-
štiridesetih let izpisujem še en ohranjen
odlomek iz Obločnice.
Salome: In kaj mi daš, da preberem te
knjige? _
Arheolog: Življenje.
Salome: Življenje? Ti?
Arheolog: Jaz. Potopil sem se v svet kr-
ščanske renesanse. In pil sem z veliki-
mi požirki njen sveti mir.
Salome: Odvrzi to haljo! Te knjige! Vse-
diva se na peroti najine zjeklenele vo-
lje in se popniva v še neodkrite sve-
tove.
Arheolog: Ne moreva, ne smeva.
Salome: Kdo nama brani?
Arheolog: Postave. V teh knjigah so para-
grafi, ki bi naju obsodili.
Salome: Paragrafi? Poznam le eno zapo-
ved in ta je zapisana v vsakem mojem
atomu — živi!
Arheolog: Ljudje smo le radi tega veli-
ki, ker smo si ustvarili paragrafe.
Salome: Navili ure, ker smo se oblekli v
barvne cape; poznam to pesmico, pri-
jatelj. To, kar nas uklepa, je napisala
preteklost, a mi smo novi ljudje. Ni-
kdar ni bila v meni nujnost se pokora-
vati tem paragrafom. Življenje občute-
vam vse drugačno in vse večje. Ne da
se utesniti v norski kolobar teh knjig.
62
A ti si muzejslci človelc, ti si prctel^iost.
Arlieolog: Žena, bodi polcorna možu!
Salome: Muzej! Muzej!
Mar ne slišiš, kako polje moja kri? Mo-
je žile so kakor prenasičene ceste vele-
mest. Gigant sem s prečudnimi želja-
mi. Zateci se v muzej; mumijo Gretchen
si kupi, tisto, ki jo je z žarom svoje
naivne duše ljubil doktor Faust.
Arheolog: Ti veš, kdo sem — počemu to
norčevanje?
Salome: Torej si poišči Rafaela! Ne doti-
kaj se me, ti, oživela muzejska mumi-
ja! Mar se ne krčijo nebotičniki od
smeha, ko se veličastno pomikaš sredi
žareče lave modernih velecest?
Arheolog: Trpiš, trpiš, prižmi se obme,
mir sem in jasnost.
Salome: Vodi me. Bodi kot meč skozi go-
mazenje ljudstev! Poženi se na sever,
videl boš goreče muzeje! Potem se vr-
ni in jih požgi pri nas! Zgani se, bodi
mož!
Arheolog: Med rdeče tirane me pošiljaš,
med volkove s krvavimi gobci?
Salome: Med osvobojene sužnje te poši-
ljam. Iz zverinjaka med svobodne lju-
di!
Kritični odmev za ljubljansko meščan-
stvo tistih dni odločilnega kritika, magi-
stratnega ravnatelja dr. Milutina Zamika
v slovenskem Narodu naj označim z zna-
čilnimi stavki:
7. junij Í925
M. z.
»Obločnica, ki se rojeva*
Bolestni izrodki, ki spremljajo prekvašenje
sveta itd.
Tak bolesten pokret je boljševizem
in kar mu je podobno. Avtor te
zmedarije je sila mlad mož (če ga
smemo moža imenovati) in se piše Ivan
Mrak.
Kaj vsebina, ne vem. Sedaj domnevam, da
je sploh ni. Saj danes velja za bolj
literarno, za višje, kar je čim bolj
brezvsebinsko in se le semintja valja
po občutjih itd. Iz početka
sem se trudil slediti kaki
misli v tej »Obločnici«. Nekaj
sem morda iz vsega iztuhtal — itd.
— v silni borbi s samim seboj
se izčistita do eteričnega prija-
teljstva, sposobna, da bosta od-
slej le še nad ozvezdjem plavala
in čutila duševno srečo perverzno,
ker sta se odrekla naravi.
Občinstva je bilo jako mnogo.
Pesniki, pisatelji, gledališki
igravci, kritiki, dijaki itd.
Krepki, celo divji aplavzi bodo
g. Mraka morda še utrdili v nje-
govem početju itd. Za kaj vse
so smatrale sebe ali soigralca
nastopajoče tri osebe, zlasti
Salome, je težko povedati. Enkrat
je bil on gigant, drugič ona--
--on je tudi trdil, da je
»razločenec«. Misli si, kar si
hočeš. Bolje pa, da sploh ne
misliš. Ce bi isto občinstvo take
»pesnitve« uživalo kakih 14 dni
večer za večerom, bi dobila rešilna
postaja, ki je v pritličju Mestnega
doma, delo, katero bi komajda obvla-
dala: Zvoziti bi morala vse navzoče
na Studenec itd. itd.
Na to pisanje dr. Zamika je le temu
s prostaškim pismom odgovoril anonimen
pobalin in podpisal mene. Dr. M. Zarnik
je v krivi veri, da sem pisec pisma jaz,
čez nekaj dni priobčil to pismo v Sloven-
skem narodu in nanj žolčno odgovoril.
Tam je med drugim ugotovil, da je pred-
stavo Obločnice spremljalo občinstvo me-
stoma z lajanjem, kikirikanjem, muka-
njem ipd. Skratka, da se je uprizoritev
Obločnice sprevrgla v pravi pandemonion.
Ce je Obločnica vplivala na našo malo-
meščansko mentalnost pohujšljivo, anar-
hično in nevarno, je dr. M. Zarnik s svoji-
mi poudarki vzgibnil proti avtorju vso na-
šo javnost. Ko sem se čez leta, po vrnit-
vi iz Pariza, potikal po pokopališču, sem
srečal dr. Zamika, ki se je v nekakšni
somnambulni zamaknjenosti preplašeno
nasmihal sam vase. Zvedel sem, da je na
Studencu, kjer je menda tudi preminul.
Noč 29. 30. sept. 1970
Mar ni bes. ki sem ga izzval s svojo
Obločnico, isti, kot sem se z njim sreča-
val svoj živi dan? Pa najsi, da se mi je
dečku na klopi v parku pridružil penzio-
nist in mi izslinil vse svoje razočaranje
nad življenjem, ves svoj gnus.
Ni za temi starčevskimi preklinjanji
krošnjaril siv obup? Mi ni spet kdo drug
skušal mojo ljubezen pristuditi, razvred-
notiti moj zaup? Kdo vse ne skuša mlade-
niča izgnati na pesek obupa poginjat?
Mar nisem vedel, ki nosim v sebi mla-
dost, da če ljubim, če zaupam, če mi ie
zares — da mi tega ne more iztrgati živ
hudič, ubiti nobeno izdajstvo, da mi tega
zaupanja ne more ugasniti nobena še tako
črna in brezupna noč. laz liubim. jaz za-
upam. jaz stopam skozi življenie sredi
rnipvaiočih se čudes. Kako naj bom nad
izdaistvom sopotnika vržen v brezun^ Ce
mi ta ali oni s smrtjo grozi, ko da bi mi-
se' na smrt ne bila moj nenehni refren?
Predsinočnjem, ko sem ostal sam. mi je
nekdo prinesel na dlani mrtvega goloba;
č:', kam ž njim? Vč'^raj kot danes ponoči
■^cm se prebud i ob pol tretji, če me potre-
buješ budnega, vedi, da bdim in da sem s
teboj.
Skratka, bes in hkrati viharni plosk,
vse, kar je izzval v gledališki dvorani za-
me tako usodni obločniški manifest, vse
63
Mali maček zleze na mi-
zo. Tam je kozarec limo-
nade. Limonada je name-
njena Jane Fondi. Jane
Fonda bi v ponedeljek mo-
rala popiti tisti kozarec li-
monade. Ampak mali ma-
ček zleze na mizo,
Jane Fonda bi morala
limonado popiti preko
slamke (slamice). Od kod
so vzeli to slamko OD
KOD SO VZELI TO
SLAMKO (SLAMICO)?
To se ne ve. Mogoče so
jo vzeli iz slamnika. Lahko
je tudi iz krovja stare
kmečke hiše. Verjetno je
lahko tudi, da so jo prine-
sli slamarji. No, od kod so
li vzeli slamko (slamico),
tega ne vemo.
to mi je življenje potrdilo. Tisti poslednji
naveličanec, ki je svoj brezup, svoja raz-
očaranja, svoj celoživljenjski polom in bes
v alkoholu utapljal in predme izbruhaval
— tisti, ki se mi je zdaj v tej, zdaj v dru-
gačni preobleki, danes tu, včeraj čisto ne-
kje drugje, bodisi na cesti ali pa iz tiska-
ne besede, kot naivnemu bedaku v obraz
porogal — ne sovražim ga, želel bi imeti
moč, da ga imam rad.
Morda kdo meni. da moja ura pet minut
zaostaja; kaj pa če pet minut prehiteva?
Mar ni bil Vladimir Bartol eden tistih bi-
stroumnih dečkov, ki pišejo zastavice za
bedake? Mar ni bil tudi Jean Cocteau po-
doben deški ugankar? Ni skušal Sofokleja
napetnajstiti? Je André Gide, ko je na sta-
rost ugankarskega bistroumneža v sebi
prebolel, jenjal biti s tem mlad?
3. oktober
Rajši preprostež kot pa bistroumni
ugankar. S kakšno pravico naj bi življenju
uganke zastavljal? Me ni preproščina kne-
za Miškina še pred zagrebško avanturo z
odra naše Drame do korenin presunila?
Zakaj? Mar ne odmeva v nas prav vse?
In vendar —- mar nam ne zazvene gotove
melodije iz celotnega življenjskega tkanja
s posebno razločnostjo? Nas ti — nam iz-
jemni toni — ne vzdrastijo s tolikšno silo,
kot nas presune zavest vprvič prebujene
spolnosti?
Po končani predstavi Obločnice so se
razvneli delno že v dvorani, delno pred
Mestnim domom pretepi, da pomire raz-
burjene duhove, so se vmešali gasilci. Mo-
je soigralce Marjo Gorčevo in Bena ne-
znanega porekla ter Karlo Bulovčevo (ki
je pobirala vstopnice, prižigala in ugašala
luči v dvorani) ter mene so gasilci napo-
tili skozi zasilni izhod.
Še do danes nisem razvozljal, od kod
so se vzeli, narodili moji privrženci in od
kod spet moji nasprotniki? Saj sem živel
in snoval in mislil docela samotarsko. V
nobeno druščino se nisem vraščal; kdaj
za menoj je že čas Marijanskih kongrega-
ciji In ponesrečeni poskus, ko mi je Du-
šan Kermauner zaupal šestnajstletnemu,
naj z mladimi delavci ustanovim Delav-
sko gledališče (kar je policija v kali zadu-
šila!) — še poprej pa predstava moje dra-
matizacije Dostojevskijevih Besov na Vi-
ču! (vseh sedem oseb, moške in eno žen-
sko, sem predstavljal sam!) Zakaj me ob-
činstvo tistikrat ni izžvižgalo; zakaj me je
po zaključku predstave spraševal gospo-
dar Prosvetnega doma, pater frančiškan;
kje so ostali igralci — mi je še danes
uganka. Še večja in še bolj nerazrešljiva
uganka pa mi je usodni večer z Obločni-
co, ki mi je v malo več ko eni uri nako-
pal na glavo iz tišine trenutkov, iz hrupa,
ki ga ne pomnim iz nobene gledališke
predstave, nešteto prijateljev in sovražni-
kov. Mar ni to tista ura, ki odloču-
joče posega v moje življenje in ga določa
desetletja vnaprej? Sam sem izzval to
usodno uro in v nekem nerazložljivem ta-
ko rekoč somnambulnem smislu sem se,
Obločnico snujoč in pripravljajoč in izzva-
jajoč, čudno jasno zavedal posledic svo-
jega dejanja. Zavestno sem si všil na ro-
kav rumeno zvezdo izločenstva!
7. oktober
Kaj pa je mladost? Mar ni to moč na-
šega spogledovanja s smrtjo? Mar sem
bil dvajsetletnik kaj manj izpostavljen, kot
sem šestdesetletnik? Se nisem kar naprej
okrog prepadov opotekal, sem se čutil
pred smrtjo bolj varnega? Ni naša moč in
naša mladost prav v tem, da Damoklejev
meč smrti ne občutimo kot nekaj, kar
sprejemamo zgolj kot golo posledico na-
šega hiranja, zamiranja, ampak kot neiz-
bežno in veličastno nujnost nam nedoum-
ljivega Logosa?
AVERSREVERS-
LOGIKE?
pavle dobrila
(Nadaljevanje s prejšnje številke)
css ^SS
Na Kermaunarjevo vprašanje — ali
naj našo celotno, tradicionalno ideolo-
ško platformo zavržemo, pristanemo na
svet in si prizadevamo za več morale
znotraj sveta moči — morem odgovo-
riti le s trditvijo, da se prav njegova
predstava tega bistvenega, življenjsko
važnega vprašanja razbija ob zidu ne-
logičnosti in nerazumevanja zgodovin-
skega razvoja ter konsekventno posta-
ja in ostaja najbolj nerealistična, kon-
servativna in tudi mazohistična ter naj-
bolj usodna prav zato, ker a priori pri-
staja na dani svet in se ne trudi spre-
meniti ga v postavkah, ki so v osnovi
spremenljive. Zakaj? Se vedno namreč
smatram — in to v zapisu že drugič
ponavljam — da današnja ureditev
medčloveških odnosov bolj ali manj
sloni na narodno-državni razmejitvi
(razmejitvi ozemelj in interesov). Nika-
kor ne zanikam potrebe razvijanja
družbe, ker je to končno napor vseh.
Tako je sama po sebi (mednarodna ure-
ditev namreč), realno dejstvo, ki ga ne
favoriziram, a iz katerega smo — če
hočemo ali nočemo — prisiljeni izha-
jati, ne glede na dovolj upravičeno tr-
ditev, da je nacionalizem le ideološka
kodifikacija visoke stopnje egocentriz-
64
ma. V svetu volčjega egocentrizma pa
bi bilo skrajno neodgovorno, nedopust-
no in usodo, če bi se nekdo nejasni,
mistični naprednosti na ljubo odpove-
dal svojim življenjskim interesom in »se
pustil umreti«. Tako nam torej že tak-
tični razlogi v tej konstalaciji ne dovo-
ljujejo nobenih odpovedi.
Kajti logična izpeljava Kermauner-
jeve dileme in nujnosti razpotja vodi
samo v eno smer:
Že v časih Zoisa in še prej Bleiwei-
sa, šušteršiča in Kreka, Korošca je bila
poglavitna naloga vključevanje v teda-
nje oblike gospodarskega življenja. Ali
pa so se temu poglavitnemu vprašanju
na ljubo Slovenci odpovedali svojim
tihim, a nato glasno izrečenim željam,
ki so bile v najtesnejši zvezi prav s po-
glavitnimi vprašanji njihovega obstoja?
Ali ni vsa naša kulturnopolitična zgo-
dovina zadnjih dve sto let en sam krik
po spremembi krivičnih (za Slovence
neugodnih) razmer? Misli, ki so posta-
jale — prav zaradi tega, ker protagoni-
sti niso odnehali — realnost! Kako je
z Linhartovim in Vodnikovim, Prešer-
novim, Levstikovim, Cankarjevim in
Kidričevim angažiranjem za rešitev slo-
venskega narodnega vprašanja? Ali je
bilo v času nam sila neprijaznih (!) raz-
mer — konservativno? Tako kot je bilo
konservativno prizadevanje slovenske-
ga predvojnega komunista? Ki je pri-
stajal na dani svet? In se odpovedal
vsakršni misli in akciji? Kako, za vra-
ga? Ce bi namreč gledal na obstoječe
razmerje v svetu tako, kakor to pripo-
veduje T. Kermauner, bi se mu zdele
v osnovi nespremenljive. Tudi upanje
slovenskega komunista leta 1926, 1934,
1937 in 1941 bi potemtakem odpravilo
Slovence z dnevnega reda in se posve-
tilo izključno drugim vprašanjem. Ker
bi v dani situaciji pomenilo intenzivi-
ranje slovenske nemoči? Da o angaži-
ranju slovenskega partizana sploh ne
govorim? Ali ni prav tako stališče T.
Kermaunerja o nespremenljivosti ne-
sprejemljivo? Ali ni prav to poslednja
sodba o našem bivanju, o našem koncu,
kar je enako eshatološkemu ekshibicio-
nizmu!
Po tolikih stoletjih smo se končno
le postavili na lastne noge. ORGANIZI-
RANO —- relativno neodvisno — sami
vključujemo naše življenje v svetovno
skupnost. Imamo izvoljene organe, ki
ne skrbe samó za gospodarska vpraša-
nja (kakorkoli pač). A prav v zvezi s
tem je, čeprav zveni morda banalno ali
celo abotno, možno trditi, da nikoli prej
nismo mogli niti (vsaj) teoretično odpo-
klicati nekoga, ki ni ustrezal našim za-
mislim o vodenju za nas življenjsko
važnih zadev. Ko — relativno —• kroji-
mo sami sebi lastno usodo, ko gojimo
(kakorkoli pač) nove medsebojne od-
nose na podlagi odgovornosti navzgor
in navzdol,'® ki bi morala zavezovati
vsakogar in ne bi smela dovoljevati ni-
kakršnih zlorab. Ali ne bi pristajanje
na Kermaunerjevo reševanje slovenskih
zadev pomenilo odreči se vsem — tudi
humanim — izročilom Linharta, Vod-
nika, Prešerna, Levstika, Cankarja in
Borisa Kidriča? Ce bi mislili tako pred
drugo svetovno vojno, potem je možno
ugovarjati politiki KPJ in KPS o nacio-
nalnem vprašanju! Ker bi bila zgreše-
na, konservativna in celo revanšistična!
Res je, da je tedaj živelo izven meja
—	v nematičnih okoliških državah —
več Slovencev kot danes, toda ali je po
Kermaunarjevem mnenju sploh smela
zahtevati nekaj, kar je tedaj za veko-
maj izgledalo izgubljeno? Ce bi tako
mislili danes, potem je najbolje in edi-
no pravilno vrniti Italiji vso Primorsko,
ki smo si jo priborili v NOB in po vojni
—	Primorsko med Ravbarkomando in
Krvavim potokom. (!) In kdo si je iz-
mislil pomembnost Gosposvetskega po-
lja za Slovence? Ali je ne omenja med
drugimi tudi Edvard Kardelj v svojih
rednih poročilih Titu in vrhovnemu
štabu o vojaško-političnem položaju v
Sloveniji ! Kaj bomo storili z vsemi ti-
stimi, ki so se na pariški mirovni kon-
ferenci borili za — konsekventne —
meje? Ali so se zares borili samo za
mite in zaradi mitov? Odreči se vsemu
temu bi pomenilo (kolikor je povedano
drastično, a je točno), izkopati kosti
omenjene šestorice slovenske kulturne
in politične elite in jih — obesiti! In to
po možnosti na dvorišču Ljubljanskega
gradu. Samo tako bi lahko ta, v turi-
stične namene posvečeni objekt, postal
novo svetišče. Z dodatnim opozorilom
seveda, da bi se potemtakem morali
za vselej odpovedati Krnskemu gradu,
za katerega so se posredno ali nepo-
sredno zavzemali ti možakarji, a kar
je še huje in kar logi-'no izhaja iz te
odpoved': tudi novemu simbolu naše
neodvisnosti in izvirnosti — grobnici
herojev poleg skupščnc. Tudi ta, nekaj
ton težki kamen b' morali izbrisati iz
naše zavesti, a ne samo to. Tudi v, ",
kar je z njim v najtesnejši zvezi, kar
simbolizira našo sedanjost, vsakdanjik.
In odpovedati se vsakdanjiku samemu!
Pa tudi prihodnosti! Ali z eno besedo:
deslovcnizirati se! Ne samo jezikovno!
Pa se dajmo! Po lastni želji! Toda če
nekdo kaj želi, mora to tudi plačati.
Ker bi sami rinili v nekaj, v kar so nas
drugi skoraj uspeli pritirati. Ker bi vse
to pomenilo izvesti nekaj, čemur so se
upirale vse slovenske generacije. Za-
kaj? Zato, ker bi takšna razpustitev
ALI JE MOGOČE KJE
KDO (KDO KJE), KI BI
VEDEL, OD KOD SO
VZELI SLAMKO (SLAMI-
CO)? Ne, nikjer nobenega
(nobenega nikjer) ni.
Mali maček zleze na mi-
zo in se loti limonade. To
mu ne uspeva najbolje.
Predvidevati je, da je ko-
zarec preozek za njegov
gobček, slamke (slamice)
pa ne zna uporabljati.
Mali maček pograbi z
gobčkom slamko (slaml-
co). Mali maček ne zna
pravilno uporabljati slam-
ke (slamice).
Maii maček potegne
slamko (slamico) iz kozar-
ca. Mali maček prevrne
pri tem kozarec, pri tem
prevrne kozarec. Potem
skoči z mize, s sabo odne-
se slamko (slamico).
TAKO JE MALI MA-
ČEK UPLENIL SLAMKO
(SLAMICO).
Konj 14. avgusta 1969
(v italijanščini 14 agosto
1969) je rjave barye. Oble-
čen je v grivo svoje babi-
ce. Na sebi nima sedla,
ampak samo vrven povo-
dec. Miga z ušesi, mika ga
seno.
Konj 14. avgusta 1969
gre ¡л sobe, kaže zobe.
Kavboj (cawboy) 14. av-
65
gusta 1939 ima na galvi
klobuk drap barve. Oble-
čen je v svetloplavo sraj-
co s prsnim žepkom na le-
vi strani in svetlorjave le-
vi's (za vse fante in dekle-
ta).
Obut je v boots (škor-
nje) (seveda). Ponaša se
tudi s pasom.
Doma je v mestecu Sali-
nas, Kalifornija, kjer ima-
jo vsako leto vsakoletni
rodeo.
Konj 14. avgusta spazi
kavboja 14. avgusta 1969.
Kavboj 14. avgusta je
spazen od konja 14. avgu-
sta 1939.
A je že prepozno. Konj
14. avgusta 1939 prikopit-
Ija h kavboju 14. avgusta
1959.
Konj 14. avgusta 1939
pokaže zobe.
Kavboj 14. avgusta 1969
pogleda pokazane zobe,
pravi: »Ze dolgo časa nisi
nič zobal.« Potem ugrizne
konja 14. avgusta 1939 v
zgornjo ustnico.
Pozor, prihaja Gospa.
Sam Anwers si natakne
klobuk. Potem si odstrani
otroško ročico iz desnega
ušesa. »Da bom bolje sli-
šal,« pojasni Nolu Viscon-
tiju.
Novost, pozor, Gospa.
Javanka Barbara pride
v London. Tako Gospa.
Stric Albert pravi: »Pod
kožo izvolite Miss gole Ju-
bila enaka samožrtvovanju, samoodpo-
ved^ torej konkretnim, otipljivim re-
zultatom. In če tega ni mogel storiti
niti Prešernov Črtomir, niti tlačan, niti
Slovenec leta 1948, 1918, 1941, ali se
naj žrtvuje Slovenec leta 1970! V ime-
nu čigavih koristi? Katera generacija
bo potemtakem voljna prenesti vse bre-
me takšne odpovedi? Ko bi nastal s to
odpovedjo upravno in politično-organi-
zacijsko prazen prostor, ki bi ga morali
novi oblastniki napolniti s svojimi za-
nesljivimi ljudmi! Povsod! Kateri biro-
krat bi se odpovedal svoji službi in šel
pometat cesto? Kateri profesor, doktor
ali inženir in prav tako delavec bi se
odpovedal svojemu delovnemu mestu
iz podobnih razlogov? Malo bi bilo
srečnežev, ki bi se rešili iz te razpusti-
tve! Tu smo! In takšni! In v takšnem
položaju! In s takšnimi, življenjsko važ-
nimi problemi! To je edina realnost!
Vse pravice niso samo zaradi načela pra-
vičnosti. So tudi zato, da navdihujejo."
Tako ni zahteva po razvijanju družbe
pred narodom prav nič izvirna! Ali na-
rod ni družba? Organizirana! Potemta-
kem gre samo po sebi za razvijanje no-
tranjih odnosov, ki jih lesk vsakdanjih
zmot zakriva. Slovenci smo reven na-
rod, odvisni smo le od dela svojih rok
in iznajdljivosti možgan! Zal nismo ob-
darovani z naravnimi bogastvi, ki bi
nam dovoljevala samo stegniti roke in
vzeti. Zato mini ali maksi krilo ter ne-
kaj ton pločevine še ne morejo biti po-
kazatelj dejanskega stanja. Naše mož-
nosti so omejene, a še te se lahko zo-
žijo. včeraj smo se — recimo — odpo-
vedali Krnu in vsemu, kar dejansko
pomeni. Čemu torej danes? AU se bo-
mo večno odpovedovali? Načelna in
dejanska zahteva po Krnskem gradu je
torej bila le zahteva po enakopravno-
sti, in če se danes pod postulati nove,
boljše ureditve v medčloveških odno-
sih še kar naprej zahtevajo odpoved(i),
ali ni ta terjatev le nov antiprivilegij?
Zato ne moremo dopustiti odvzema
»privilegija«, da se branimo. Ker: najsi
bo naša prihodnost takšna ali drugač-
na — da se bomo po vsiljeni ali resnič-
no svobodni odločitvi vključili v širšo,
evropsko in svetovno skupnost — ni-
kakor se naši zavesti ne moremo sami
odpovedati. Anulirati to zavest pomeni
anulirati samega sebe. Tako bi namreč
znova bili bolj papeški od papeža iti
bi skakali iz lastne kože tedaj, ko dobi-
vajo drugi še bolj slonovo. A nečesa,
česar sam ne more storiti, od nas nihče
ne more zahtevati. Tako nas v to vztra-
janje — če hočemo ali nočemo — sili
položaj in nikakršne iluzije ali trma,
ker nam ne grozi nevarnost zaradi be-
sed, marveč zaradi realnosti moči. Be-
sede (laži) so le zato, da nanje prista-
jamo ali pa ne. Da ločimo zrno od ple-
vela, da se skratka znamo orientirati
in pogledati samim sebi v oči in ve-
deti, kaj hočemo, zmoremo — in kako.
Z vsem tem, jasno, presegamo okvire
lastnega bivanja. Posegamo v dogaja-
nje izven nas in ne samo zaradi nas.
Tako smo nujno vezani na vse, kar se
dogaja okoli nas in kar odloča o nas
samo po sebi ali zavestno. Vezani smo
na toliko komponent, a spregovoril bi
le o eni — trenutno pomembnejši. Ne-
koliko pozneje!
iTi^j liT^I ÌM^S ц^ј
Ce je za karkoli upravičeno trditi,
potem je to prav za boj vietnamskega
naroda (in drugih indokitajskih naro-
dov) namreč, da je padel v kolesje an-
tagonizmov in koincidenc različnih inte-
resov tistih sil, ki najbolj avtoritarno
odločajo o usodi ne samo Indokitajcev
in njih samih, marveč o usodi vsega
sveta. Ne glede na ožje ali širše ideo-
loške, strateške ali taktične vidike viet-
namskega spopada in ne oziraje se na
naše simpatije ali antipatije do ene ali
druge (ali tretje) vojskujoče se (ali
vpletene) strani, pa se je vsekakor
umestno vprašati: ali je boj vietnam-
skega naroda, katerega poglavitni cilj
je ponovna združitev trenutno na dva
dela ločene dežele — torej narodna
združitev — konservativen, revanšisti-
čen in mazohističen? Ali je ta boj res
zganjanje mazohizma, ali pa se Viet-
namci ne borijo (v kar so prisiljeni) ža
človeško dostojanstvo, za tisti mirni
trenutek, ki bi jim dovoljeval živeti živ-
ljenje tako, kakor bi si ga sami najbo-
lje in svojim navadam najprimerneje
uredili? Ali so stara nacionalistična raz-
hajanja indokitajskih nacionalizmov v
napoto ali pa le sredstvo za dosego
povsem drugih ciljev v prostoru, za ka-
terega je značilna velika etnična pest-
rost in nesklenjenost? Ali se naj v In-
kini pogasi ogenj razplamtelih strasti
v mlaki krvi Vetnamca oziroma Indo-
kitajca, naj se pogasi sadizem kakorkoli
narkotizirane soldateske (pa ne le nje),
pa tudi rešijo ekonomski sistemi in
njim odgovarjajoče politične institucije
drugod po svetu? In ali naj se izvajajo
obsežni premiki v konstelaciji velesil?
Čemu in komu služi radikalizem be-
sed, ko pa ni resnične pripravljenosti
za njih aplikacijo? In cinično izrablja-
nje trpečega človeka? Za dosep po-
vsem drugih ciljev? Ali je Indokina po-
stala borzno prizorišče za trženje med-
narodnega vpliva — transfer relacij?
Vsak besedni radikalizem je razkrinkan
ob mrtvih in razdejanju, tako kot pri-
hajajo v prevrednotenje strateški, tak-
tični in ideološki vidiki tega spopada.
Indokina ni preizkusni kamen taktike
in strategije samo internacionalnega
imperializma, ampak tudi sprtega in-
ternacionalnega delavskega in komuni-
66
stičnega gibanja? In dejanskih name-
nov njegovih močnejših članov? Ali po-
meni pat pozicijo? Ki po svojih dejan-
skih rezultatih ne dosega nobenega
napredka, niti tistega ne, ki je bil dose-
žen s kompromisom na ženevski
konferenci o Indokini leta 1954? Vmes
pa je ogromno izgubljenega časa, za-
voženih usod živih ljudi in zločinskih
smrti. Kdo je potemtakem konserva-
tivnejši? Tisti, ki de facto podpira sta-
nje, v katerem nekdo ostaja zaostalej-
ši, ali pa je to tisti, ki se za odpravo
tega stanja bori? Nihče nima pravice
izključiti neko skupnost iz mednarodne
skupnosti. Danes je Vietnam de facto
ekskomunicirana skupnost. Kako si
morejo privzeti te pravice? Res, s silo
svoje moči! A kdo naj še verjame tira
dam o demokraciji, svobodi, revoluciji,
radikalizmu? Tako kot si je te pravice
de lettera scribere prilastil 28-letiii Frie-
edrick Engels, ki je iz skupnosti na-
prednih narodov 1848. leta izključil en
cel narod — češkega. Zato, ker je bil
poražen. Prav od nemških (avstrijskih
legitimističnih sil. Zakaj ni zaradi tega
izločil celotnega nemškega naroda? Ka-
ko je mogel z dvignjenim prstom suge-
rirati uničenje poraženega češkega na-
roda?-» Vsa dodatna in naknadna po-
jasnila zbledijo zato, ker je ta ocena
imela konkretne, zgodovinske posledi-
ce. Rezultate na živih ljudeh, za katere
vedno tudi gre.
Zakaj končno omenjati te srhljivo-
sti? Kakršnekoli so naše želje, a v vse
to smo prav vsi vpleteni. Pod okriljem
mednarodnega delavskega gibanja smo
Slovenci reševali nacionalno vprašanje
in v okviru življenjskih vprašanj tega
gibanja se odvija danes tudi vietnam-
ska oziroma indokitajska tragedija.
Tako je prav prizadevanje vietnam-
skega naroda in naprednih gibanj dru-
gih indokitajskih narodov aplikacija
tolikokrat izrečene, priznane, a ne do-
puščene pravice — pravice narodov do
samoodločbe. Do tiste samoodločbe, ki
jo priznavajo tudi buržoazni teoretiki,
a se za zidom fraz o svobodi in demo-
kraciji de facto proti njej borijo in tako
najočitneje zanikajo resnost in iskre-
nost svojega zavzemanja zanjo — ker
jim je le sredstvo propagandnega boja.
Leninova interpretacija tega pojma ni-
kakor ne dopušča dvoma. Tudi zanj je
samoodločba sredstvo in ne cilj, toda
zavedajoč se, da v političnem smislu
pomeni izključno pravico do neodvis-
nosti, ki sicer ni zanj že kar odceplja-
nje malih skupnosti ali držav, marveč
je le dosledni izraz (podčrtal
P. D.) boja proti vsakemu nacionalne-
mu zatiranju.V tem oziru je Leninu
reševanje nacionalnega vprašanja pn'i
pogoj za reševanje socialnega. Vpraša-
nje, v reševanju katerega se s Trockim
nista ujela.-- Tako se potem takoj in
samo po sebi postavlja vprašanje, ali
je resnična socialistična revolucija te-
daj, ko nacionalno vprašanje še ni do-
končno rešeno, res možna. Torej je to
predmet leninske metode in — taktike,
ki v svoji smotrnosti že prehaja v raz-
sežnosti strategije delavskega gibanja.
Pri razumevanju te problematike —
reševanja nacionalnega vprašanja na-
mreč — se razlike med Leninom in
Trockim (ki se v modificirani obliki
prenesejo na Stalina v času iDoja za
Leninovo nasledstvo) še dodatno anti-
cipirajo z vprašanjem svetovne (in per-
manentne) revolucije. Posredno, pa
vendar tako, da neposredno vplivajo
na razvoj ne le SZ, marveč tudi teore-
tičnega razreševanja delavskega in ko-
munističnega mednarodnega gibanja
desetletja kasneje. Z izpeljavo oktobr-
ske revolucije in z njeno zmago nad
antantno intervencijo je bila dilema,
kako ohraniti pridobitve revolucije in
zmage ter jih uskladiti ne le s teoretič-
nimi postavkami leninske taktike v letih
od 1914 do 1917, marveč tudi z življenj-
skimi, vsakodnevnimi zahtevami začet-
kov graditve socializma — koncipirana
v Leninovih tezah o miroljubni in ak-
tivni koeksistenci (leta 1922). In tudi v
politiki Sovjetske Ru.4je, ki je bila prva
in tedaj edina socialistična dežela in ta-
ko tudi vedno znova ogrožena od ne-
naklonjene in oprezajoče okolice. Kakš-
na so bila potemtakem — nasprotna
—	zagotovila imperialističnih sil, da je
(kljub porazu intervencije) ne bodo
znova ogrožale in da so celo priprav-
ljene začeti z njo gospodarsko sodelo-
vati? v praksi se je torej načelo sve-
tovne (in permanentne) revolucije zna-
šlo v nezavidljivem položaju, zaradi
verjetno trenutne premoči zahodnih
imperialističnih sil ali pa vsaj zaradi
ravnotežja sil med njimi in Sovjetsko
Rusijo. Tako to poglavitno vprašanje
—	kako preživeti — deloma pojasnjuje
tudi naravo spopada Stalin : Trocki tu-
di še v času Leninovega življenja, ko
je postal generalni sekretar partije Sta-
lin (1922) in z glasovanjem CK KP SZ o
Leninovem nasledniku (po Leninovi
smrti leta 1924), ko je bil Trocki pre-
glasovan--' (s čimer je tudi zaključeno
vprašanje o dejanskem nosileu oblasti
med partijo in sovjeti v korist partije).
Neumestno bi bilo trditi, da je Sta-
linovo reševanje nacionalnega vpraša-
nja v zahodnih predelih SZ po drugi
svetovni vojni samó dialektično, do-
sledno uresničevanje Leninovih taktič-
nih zamisli. Vsekakor pa pojasnjuje
obseg možnosti za praktično uveljavi-
tev teorije o dokončno rešenem nacio-
nalnem vprašanju še iz časov, ko so se
boljševiki istočasno kot za zmago so-
67
goslavije.«
TI SI BARABIN, TI SI
BUKVENCE.
Venceslav gleda skozi
periskop. Venceslav si
ogleduje dinamo.
Sam Anwers gleda skozi
očala, v očalih se vidi po-
doba Nola Viscontija. »Ne
govorite o mojem Jezusu,«
reče Noi Visconti.
Famozna mladenka, sve-
tlolasa in s Formoze, je
pod kožo.
Stric Albert že greje na-
slednjo puško. Tako je pač
z njim.
TOMA2 KRALJ
ciallstične revolucije borili tudi zanj; iz
časov boja za obrambo socialistične
revolucije, ko so se morali boljševiki,
kljub nizu zmag Rdeče armade, zaradi
poraza pri Varšavi avgusta 1925 odpo-
vedati zahodnim predelom Belorusije
in Ukrajine. S prestavitvijo sovjetsko-
poljske meje na reko Bug in temu pri-
merno poljsko-nemške meje na Odro
in Niso po drugi svetovni vojni so Sov-
jeti najverjetneje rešili večstoletni na-
rodnostni spor med Ukrajinci in Belo-
rusi (Rusi) ter Poljaki in si tako — isto-
časno — pridobili poljsko zavezništvo
zaradi skupne ogroženosti od morebit-
nega, revanšizma Nemcev. Deloma se
torej ta nova razmejitev kaže tudi kot
posledica nemških namer o rešitvi
»vzhodnega« vprašanja, ki se vleče
pravzaprav že skoraj celo tisočletje! Z
Nemci se je zgodilo to, kar so oni sami
nameravali storiti s Poljaki, Belorusi,
Ukrajinci (in Rusi), čeprav ni pri tem
nikakršnega dvoma, da bi te narode
v primeru nemškega uspeha čakala po-
vsem druga usoda, kot pa je doletela
iz teh predelov odhajajoče Nemce, ki
so v veliki večini sami pobrali šila in
kopita, dobro se zavedajoč svojih spod-
letelih namenov in — grehov. To je bil
konec velike domovinske vojne, ki jo
je 22. junija 1941 razglasil Stalin. Sov-
jeti so branili socializem, a najprej —
domovino. Potemtakem se postavlja
vprašanje, če je to dejanje sovjetskih
Rusov, Ukrajincev in Belorusov prav
tako bilo konservativno?
Podobno smo nameravali rešiti slo-
vensko-nemški in slovensko-italijansk'
narodnostni (razmejitveni) spor tudi
Jugoslovani po drugi svetovni vojni,
čeprav velja, da si ga nismo zamislili
v takšnem obsegu kot Sovjeti, saj je
pri nas veljal za osnovni kriterij etnič-
na razmejitev, ne pa preseljevanje ve-
likega dela italijanskega ali avstrijske-
ga naroda. A prav v tem je tičal kamen
spotike, ker je v osnovnih obrisih raz-
deljevanj interesnih sfer v Evropi
vzhodna Evropa, vključno s sovjetsko
zasedbeno cono v Nemčiji, prihajala
pod skoraj izključni vpliv SZ. Ta »žr-
tev« tradicionalne francosko-angleške
vplivne dominacije v predvojni, veči-
noma prozahodno čuteči Poljski (naj-
omenim njo kot najznačilnejši primer),
se je močno odražala v ljubosumnem
čuvanju angleškega vpliva v Sredo-
zemlju, v območju, ki je pomenilo »živ-
ljenjsko žilo« od tedanjih angleških
oporišč Gibraltarja, Malte do Sueza,
Adena in otokov v Indijskem oceanu
na poti Velika Britanja—Indija. Kolo-
nialna Anglija jo je, kljub vedno moč-
nejšemu proindijskemu angažiranju za-
veznice ZDA, še vedno čuvala kot naj-
lepši biser v kroni britanskega impe-
rija. Razdelitev teh vplivov (in razne
odpovedi vsakega izmed velikih zavez-
nikov željam, ki so trčile ob neizprosno
logiko načela »malo ti, malo jaz« kljub
prosluli delitvi 50 :50 sicer ni pustila
Jugoslavije kot sredozemske dežele v
angleški interesni sferi, vendar pa jo je
vsekakor odtegnila dokončni prisotno-
sti dejanskega vpliva SZ. Samostojne
Jugoslavije, ki je izšla iz druge svetov-
ne vojne kot ena poglavitnejših zma-
govalk, nisc mogli po realni in moralni
moči njene vojaške udeležbe na strani
velike koalicije obravnavati tako kot
druge šibkejše zaveznike. Stalin je mo-
ral odstopiti, tako kot je v grškem pri-
meru. Torej slavna »balance of power«,
ki Sovjetom ni dovoljevala stopiti v
Sredozemlje. Brez resnične podpore
sovjetske diplomacije — po kriterijih
leninske taktike — v tem že vnaprej
izgubljenem boju Jugoslavija ni imela
kaj pričakovati. Ne slovenske Koroške
ne Trsta ne Gorice. Tega, kar smo si
priborili, prav tako ne bi dobili
če ne bi bilo očitnega slovenskega
NOB (in tudi že prej navedenih raz-
logov), ker bi Angloamericani hoteli
obdržati čim več po načelu »bolje
drži ga, kot lovi ga«. Po še ne dokaza-
nem lastnem mnenju (piščevem — op.
ured.) vse do Postojne, (ne glede na ju-
goslovansko družbeno ureditev). Chur-
chillova občutljivost do tega vpraša-
nja — predvsem oblasti nad pristani-
ščem, ki se na evropskem jugu naj-
globlje zajeda v kontinent — je bila
tako velika, da pri naprezanjih za do-
sego svojih namenov nikakor ni izbiral
sredstev. Doslednosti in načelnosti zah-
tev jugoslovanskega vodstva, ki se je
med drugim moglo opirati tudi na pro-
jugoslovansko razpoloženje večine trža-
škega prebivalstva — Italijanov in Slo-
vencev — v času pred koncem vojne in
po njem, je odgovoril z udarcem, vred-
nim politika, kot je bil. (Mimogrede :
»prezrli«, ignorirali so tedanjo voljo tr-
žaškega prebivalstva, s tem pa zanikali
resnost svojega pristopa do samood-
ločbe). Z izjavo feldmaršala Alexandra
19. 5. 1945,^'' da je Tito v svojem vede-
nju podoben Hitlerju in Mussolliniju,
so se simpatije angleške in ameriške
javnosti do balkanskega upornika zače-
le majati in prehajati v antipatijo; kajti
vzporejati tedaj nekoga z diktatorjem
je bila beseda, na katero bi občutljiv
angleški ali ameriški bobnič, vajen pri-
slovične demokratičnosti — kakršna-
koli je že bila — kaj hitro lahko počil.
To pa je tudi bil poglavitni namen te
izjave. S tem so bile pred domačo jav-
nostjo že vnaprej opravičene vse »tr-
žaške« akcije angloameriškega vodstva.
Kljub dostojanstvenemu odgovoru na
to »poslastico« je bil njen značaj dovolj
simptomatičen. Po 12. juniju 1945 so
enote JA začele zapuščati Trst. In ka-
kršnekoli so bile vse zamisli zahodnih
zaveznikov v zvezi s tržaškim vpraša-
njem — če so jih pozneje uspeli ures-
ničiti ali ne — je Trst, s katerim so si
priborili arbitražo med dvema sprtima
narodoma (ki pa ju ne bi smeli razdva-
jati nobeni spori), postal merilo njiho-
vega resničnega vpliva v tem, zanje
geografsko oddaljenem delu sveta.
Pod nekaterimi političnimi vidiki
razpleta tržaške krize je razumeti del
razpleta vietnamske, indokitajske mo-
ritve, ki traja s prekinitvami že skoraj
trideset let (!) Velik je ponos tega tr-
pinčenega naroda, ko vzporeja svoje
današnje zgodovinsko poslanstvo s po-
slanstvom, ki ga je opravil v oddaljeni
preteklosti. Medtem ko sta vzhodna
in srednja Evropa ječali pod mongol-
sko dominacijo, je vietnamskemu na-
rodu, po besedah enega njegovih naj-
vidnejših borcev generala Giapa, edine-
mu uspelo zaustaviti prodiranje teh ko-
njeniških — tedaj vojaško najmočnejših
— barbarov proti azijskemu jugovzho-
du." Morda se zdi evropskemu načinu
gledanja na preteklost ta ponos neživ-
Ijenjski prenapet in patetičen, a dovolj
nazorna je njegova upravičenost že v
68
primerjavi s preteklostjo tolikokrat v
nič devane brezoblične gmote — Slo-
vencev, ki jim je kljub nemoči v 1200-
letnem upiranju le uspelo zaustaviti
nemški prodor proti evropskemu jugo-
vzhodu. Tako je laže dojeti tovrstni po-
nos iz ust istega generala, ki imenuje
Američane Hune 20. stoletja-" in vso
tanatično zagrizenost, s katero se ta
narod bori proti neverjetni premoči
ameriškega nasprotnika. Kontinuirano
dojema svoje bivanje v prostoru, ker
je zanj cesarsko mesto Hue (tudi viet-
namskemu komunistu!) nedotakljivo in
se v vsakdanjih spopadih skušajo iz-
ogniti vojaškemu uničevanju najpo-
membnejših četrti zanje pomembnega
nacionalnega (!) simbola. Odločitev, ka-
ko dolgo DO ta spopad še trajal, torej
ni samo v rokah Indokitajcev. Na eni
strani je tu problem uresničevanja le-
ninističnih zahtev o taktiki v reševanju
nacionalnega vprašanja, na drugi pa
vsak posredno ali neposredno angaži-
rani neindokitajski sili svojevrstni po-
gledi in samo njej ugodni interesi. Ce
bi mednarodno delavsko in komuni-
stično gibanje izhajalo iz enotnega sta-
lišča o enotnem nastopanju, bi ta spor
ob dejstvu, da danes ni več na svetu
samo ene socialistične države, verjetno
potekal drugače. Ker pa se v dejan-
skem ali navideznem angažiranju kate-
rekoli velesile ne razodevajo samo nje-
ni začasni, marveč tudi njeni daljno-
sežni (državni) interesi, skoraj ne mo-
remo pričakovati takega razpleta, ki
bi pomenil popolno potrditev o končni
uspešnosti vietnamskega boja za svo;
bodo. Vidiki tega spopada so namreč
mnogo globlji in nerazumljivo (?) za-
pleteni, ker ne odražajo le interesov
neposredno zapletenih, ampak pomeni-
jo tudi del razlage o razmerju sil med
tistimi najodločnejšimi in najmočnejši-
mi arbitri, katerim je ideološko-eko-
nomska osnova njihovega obstoja za-
črtala pot v tisto prihodnost, ki, ob
resnici, da ima človek v rokah orožje,
ki lahko uniči vse, pomeni tudi odgo-
vor na vprašanja o nujnosti njihovega
trenutnega ravnanja. Protislovje atom-
skega orožja je tako povsem evident-
no, ker pač nastopa kot najmočnejši
zaviralni moment proti skupinskemu
uničenju. Vendar je očitno tudi proti-
slovje, ki je le eno izmed mnogih, ki
jih vsak dan poraja življenje — nam-
reč veliko protislovje, ali bo socializem
(kateri, to glede razpona njegove po-
membnosti skoraj ni več važno) s svo-
jo trenutno gospodarsko relativno za-
ostalostjo omogočal novo prosperiteto
nasproti trenutno učinkovitejšemu go-
spodarskemu sistemu visoko razvitega
kapitalizma, kar bi v trenutku realiza-
cije tega procesa pomenilo izhodišče
za nov razvoj (le dela?) svetovne skup-
nosti? Ali je to morda tolikanj razkri-
čana teorija ekonomske komplemen-
tarnosti? Ali s tem socializem kot eko-
nomska in dnižbena doktrina ne zani-
kuie samega sebe? Komu torej koristi
radikalizem besed? Komu takšna
obramba s težavo prigaranega (in zno-
va ogroženega?)? Komu nova napreza-
nja po še temeljitejših dokazih eko-
nomsko-vojaške superiornosti, ki pa v
svojem trmastem vztrajanju dokazuje-
jo morda celo upad te moči? Ali naj
bo igra izigravanja in licitiranja vpli-
vov in sovisnosti med najmočnejšimi
državami sveta le izziv, ki postavlja vi-
soko razvitega pred izhodiščna vpraša-
nja o upravičenosti in edini zveličav-
nosti njegovih oblik ekonomske aktiv-
nosti, ki je konsekventno odvisna (tudi
in vedno bolj) od kupne moči antago-
nističnega, a z realnostjo obstoja do-
kazanega partnerja? Ali je torej edina
conditie sine qua non obstoja razvite-
ga kapitalizma in njegove nadaljnje
prosperitete izigravanje enega kandida-
ta za partnerstvo proti drugemu in
ustvarjanje razmer, ki izzvanemu v
dirki za ohranitev vojaškega ravnoves-
ja ne dopušča večje gospodarske, s
standardom povezane rasti, izzivalcu
pa trenutno pomeni še stimulans? Ko-
liko časa bo ta »vleka limanic« še tra-
jala? Ali ne tira s tem vsaj enega iz-
med njiju v spopad z lastno častjo in
doslednostjo, s smislom njegovega ob-
stoja, ki se lahko prelevi v užaljeno,
a maščevalno reakcijo — v obračun z
atomskim orožjem? Ali ni torej prav
igra trenutno najmočnejšega, ki stavi
največ na svojo gospodarsko suprema-
cijo in grožnjo atomskega spopada,
prav tako dvorezna? Zato, ker pozab-
lja, da bi po kolektivni atomski smrti,
ki bi jo morda preživeli le redki v
atomskih zakloniščih, izgubil raison
d'être in objekt njemu toliko ljubega
družbenega izkoriščanja? Trenutni ob-
risi (morebitnih) novih polarizacij med
nasprotnimi, tolikanj različnimi sistemi
niso rešitev v iskanju ravnotežja naše-
ga sveta, so le odlaganje njegovih naj-
bistvenejših problemov, a tako tudi le
podaljševanje strahu, kaj bo iz tega
merjenja in mešanja sil-nic nastalo.
Vezanost na te komponente razmer-
ja sil določa izhod vietnamskega (indo-
kitajskega) klanja, a obenem tudi usodo
drugih gibanj, ki bodo v prihodnje del
tako strateške kot taktične igre, pa tudi
deležna ustreznih metodoloških prije-
mov najmočnejših svetovnih dejavni-
kov. Tako tudi Slovenci in njihov še
nerešeni nacionalni problem (ki pa
morda več ne posega v ključna, živ-
ljenjska vprašanja obstoja svetovne
skupnosti. Morda je prav v tem videti
možnosti za njegovo dokončno reši-
tev, seveda — izključno v kontekstu
resničnega miru?). Da pa bi mogli za-
sledovati razvoj, se nikakor ne more-
mo odpovedati zavesti o svoji pretek-
losti niti zavesti o nujah našega ukre-
panja v sedanjosti in prihodnosti, ki jo
preteklost vsekakor pogojuje in tudi
razlaga.
Težko je določiti mejo, kdaj in kako
nas okoliščine primorajo do odločitve.
Kateri razlogi so močnejši? Materialni?
Moralni? Vsekakor se med seboj pre-
pletajo in le rekonstrukcija preteklosti
daje odgovor na to vprašanje. Nikoli ne
bomo mogli zatajiti, da so geniji — ne
samo norci — usmerjali razvoj člove-
štva. Pri nekaterih so bili vzvodi njiho-
ve dejavnosti smešno malenkostni, pri
drugih pa se jasno začrtuje globalni po-
gled na bistvo človekovega obstoja. Vse-
kakor sodi med slednje tudi Lenin —
genij, ki pa je bil predvsem — človek.
Prav izhajajoč z človeških nagibov do-
kazuje celotni Leninov opus moralnost
njegovega ustvarjanja. Glavna vsebina
njegove morale je tako urejen svet v
katerem bodo skupnosti harmonično
delale in živele." Iz tega izhodišča gre
razumeti njegov boj za začetek velike
akcije-oktobrske revolucije. Morda že
Znano je, da v Avstraliji
divje preganjajo vse vrste ne-
moralnosti, bodisi v knjigah,
filmih, izdelkih likovne umet-
nosti ali kjerkoli drugje. Znan
je tudi primer, ko je trgovec
i kvazi-umetninami moral pla-
čati visoko denarno kazen,
ker je imel v izložbi postav-
69
Ijen mavčni odlitek Michelan-
gelovega Davida, kar je v Av-
straliji žaljivo za javno mo-
ralo. Zdi se, da je take prakse
v Avstraliji konec : vlada je
dala tiskati nove bankovce po
en dolar in na njih je mogoče
videti krasnega kenguruja z
resnično imenitnim kurcem.
V Avstraliji, ljudje, imajo ken-
guruji res velike kurce.
kar heretično zveni dvom, da je imel v
vsem in za vse neizpodbitno prav, a
dejstvo je, da se je ogromno njegovih
zamisli, ki so oživele v praksi, izkazalo
za pravilne in s tem dokazale življenj-
skost njegove akcije v svetu materije.
Kot razumno bitje je imel to dialektič-
no možnost da je aktvno oblkoval raz-
voj ne le dela, marveč posredno celotne
svetovne skupnosti. Čeprav njepvo de-
lo še ni dokončano pa z obrisi neizpe-
Ijanih zamisli nakazuje možnosti na-
daljnjega razvoja. Vsekakor ga v tem
smislu ne gre smatrati za edino izvirno
pojavo, ker paralele z njemu enako-
vrednimi predhodniki obstoje. Čeprav
se poprečni Evropejec milo nasmehne
nad leporečniškim, a nato krvavečim
idealizmom verskega zanesenjaka ob
koncu 15. stoletja, pa ne more mimo
njemu nasprotne velike avtoritete, ki
je obvladovala duhovno življenje teda-
nje Evrope — Erazma Roterdamskega.
Čeprav ni imel nobenih fizičnih sred-
stev, s katerimi bi mogel uveljaviti svo-
je nazore, ko se njegov princp Evrope
pojavlja »kot moralna ideja, kot popol-
na, neegoistična in duhovna zahteva«^»
in ko njegove ideje niso imele enako-
vrednega vpliva na zgodovinsko usodo
Evrope, pa vendar — nikoli niso pre-
nehale delovati kot dinamična sila ev-
ropskega duha.^® Prav tako je Lenino-
va zamisel združene Evrope postajala
— med bojem za socialistično Rusijo, s
postopno se vrstečimi porazi revolucij
drugod po Evropi, vse bolj nerealna, a
nikakor ji s tem ne gre jemati njene
velike vrednosti, da namreč prav tako
ne neha delovati kot dinamična sila ev-
ropskega duha. Danes je vsebina zdru-
žene Evrope bistveno spremenjena, ker
protagonisti njene združitve nikakor
ne morejo zajamčiti tega, kar bi po za-
htevah vseh njenih velikih duhovih za-
govornikov združena Evropa morala bi-
ti. Znova se uresničuje tisto, kar v zgo-
dovinski stvarnosti velike ideje pre-
obrača v njihovo lastno nasprotje, kar
v rokah dominantnih sil izgublja svoj
prvotni značaj. A kljub temu nekoga,
ki stoji v bojni vrsti, prav nič ne zani-
ma tisto, kar se bo zgodilo po njegovi
smrti. Prav tako bi bilo francoskemu
sansculottu, ruskemu boljševiku-rdeče-
armejcu, slovenskemu partizanu ali
vietnamskemu borcu vseeno, če bi pa-
del v rojalistični, beli itd. vojski, vendar
je bila bistvena razlika (in še vedno
je), da se je npr. sansculotte boril za
pravice, ki so mu z začeto revolucijo
odprle pot v kvalitetno višji in (tudi
zanj) nesporno le boljši položaj.™ Saj je
francoska revolucja proglasila svobodo,
a je prav v imenu obrambe te svobo-
de v principu vpeljala (do neke mere
po zgledu pruske) — splošno — vo-
jaško obveznost, ki je omejevala večje
razpolaganje posameznika s samim se-
boj, a mu je dejansko dajala možnost
skupno braniti pravkar pridobljeno
svobodo.
Tako ostaja vrednota slovenske na-
rodne samostojnosti, katere izraz je tu-
di ideja združene Slovenije, pojem, ki
je v svoji osnovi nespremenljiv — je
aksiom. Po stopnji lastnega uresničenja
pa povsem drugače dokazuje, da ni še
tako blizu dokončni rešitvi. Kolikor
bolj se apostrofira njena vrednost, tem-
bolj je dokazano zaostajanje slovenske
skupnosti v primerjavi z drugimi —
evropskimi. Program združene Slove-
nije je nastal v času, ko se je med de-
žele razbita skupnost, ki jo je na pod-
lagi skupnega jezika označevala želja
po politični samoupravi, komaj mogla
boriti za uresničevanje nečesa, kar so
marsikateri že sami po sebi dosegli in
se jim torej ni več očrtovalo kot pose-
ben problem. V dneh, ko sta prva po-
slanca delavskega razreda Blanc in Al-
bert v Parizu oznanila vsem delavcem
pravico do dela, ki jim jo nihče
ne sme več odvzeti, smo se Slovenci
šele borili za lastno samoupravno po-
litično enoto, ki jo bomo upravljali v
sebi najbolj razumljivem jeziku — slo-
venskem, in kot pogoj tega razvoja za-
htevali tudi lastno univerzo. Celo eden
utemeljiteljev tega programa, Matija
Majar, ni mogel dojeti vloge slovenske-
ga kmeta in pomembnosti zemljiške od-
veze brez odškodnine zanj in za vso slo-
vensko skupnost. Sicer ne moremo niti
na prste ene roke prešteti ljudi,^°® ki so
bili med Slovenci radikalni, tako da bi
to pojasnjevalo razumevanje položaja
slovenskega kmeta, ki je tedaj pomenil
najširšo osnovo za slovenski nacionalni
boj; vendar pa današnje poudarjanje
nečesa, kar je videti navzven morda
starokopitno, še ne pomeni starokopit-
nosti same po sebi: sto dvajset let za-
tem, ko so bile zahteve prvič jasno for-
mulirane, še vedno deloma niso izpol-
njene. Tako le dokazujejo »razglašen«
položaj prostorsko determiniranoga
pojma — slovenske skupnosti — v ča-
su, ko so drugi že zdavnaj pozabili na
ta problem, nas Slovence pa s težo
pomembnosti še venomer pekli. Kajti
v času, ko smo priče osvobajanja skup-
nosti, ki se šele formirajo kot narod(!),
smo Slovenci (če hočemo ali ne) izjema
(ki potrjuje pravilo). Res je, da so leta
1945 Nemci večinoma sami odšli (iz do-
volj znanih razlogov), predvsem s Šta-
jerske — toda kako ocenjevati na eni
strani resnico, da so morali vojaški in
civilni Turki zapustiti kneževino Srbijo,
Grki Turčijo do leta 1923 (da so tem
70
lažje grecizirali egejsko Makedonijo),
Francozi severno Afriko, Angleži Indijo
itd., Holandci Indonezijo, Poljaki v ve-
čini SZ, Nemci Súdete, Italija in Libijo
(!) in na drugi strani dvom v to, ali si
bodo portugalske kolonije v Afriki ali
morda Irci v Ulstru priborili svobodo
in se združili z Republiko Irsko. Tako
ostaja dvom tudi v rešitev slovenskega
nacionalnega vprašanja, že zato, ker
smo bili sicer predmet velikega (sicer
ne tipično kolonialnegaj izkoriščanja po
svojih neposrednih sosedih. Med njimi
in nami pa ni bilo morja, zato je pro-
blem mejašenja tem bolj zapleten in
boleč (ker med drugim zadeva najpo-
mebnejši predel iz naše politične zgo-
dovine), zaradi česar so (bile) vezi iz-
korfščevalskega naroda z matico toliko
močnejše.
Danes se imperialistične težnje po
nadvladi ne kažejo več toliko v obliki
prisvajanja določenih teritorijev, mar-
več v drugih oblikah, ä očitati Sloven-
cem, da se s starokopitnimi zahteva-
mi le smešijo, je isto kot zakrivati
si oči pred resnico, da še vedno ni
doseženo nekaj, kar so drugi že pre-
segli. Smo dokaz neenakopravnosti in s
tem zaostalosti, a v glavnem za to ni-
smo sami krivi. Kolikor nosimo de kriv-
de, je bil ves naš napor v preteklosti vse
do danes najboljši dokaz naše želje in
dejanskega prispevka za to, da se od-
pravi to absurdno stanje. Kolikor se
v morju svetovne skupnosti zdimo ne-
pomembni, pa lahko s ponosom zapi-
šemo, da je naš prispevek v skupno
zakladnico človeštva — prispevek na-
ših znanstvenikov, umetnikov, družbo-
slo.vcev in revolucionarjev — časten. Si-
cer nismo dali Newtona, Einsteina ali
Landaua, ki so pravzaprav Židje in ne
Anglež, Nemec — Američan ali Rus,
vendar smo tembolj ponosni, ker so
izšli iz tiste družbene sredine, med ka-
tero niso utegnili ležati na vrtu in ča-
kati, kdaj bo jabolko padlo z jablane.
Tako vsa slovenska preteklost do-
kazuje konstantno in permanentno tr-
masto vztrajanje na zahtevah, ki se zde
v trenutku izbruha povsem nerealne, a
kmalu dokažejo srž našega položaja in
narave. Sicer ne bi mogli razumeti ak-
cij kroga nekih izjemno trmastih in nad-
ležnih ljudi — Jugoslovanov, z nekim
še prav posebno trmastim Josipom
Brozom, ki je Hitlerju smodil dimije,
Stalinu kot poreden otrok osle kazal,
ponosno kljuboval Anglo-Američanom.
To je bil le zunanji videz, ki je skrival
globoko prizadetost in obenem vero,
da bo rezultat take kljubovalnosti le
otipljiv, kajti upirati se samo zaradi
upora, ne bi imelo smisla. Upirali smo
se, ker smo samo tako lahko nekaj
dosegli. Z uporom smo se potrjevali.
Drugače nismo mogli. Zato tudi ne mo-
remo pristajati na sicer za nas simpa-
tično, a defetistično Camusovo interpre-
tacijo jugoslovansko-informbirojevske-
ga spora,'' ker namreč ne dovoljuje
dialektične razlage njenega izida — tret-
je možnosti. In čeprav smo zaradi naše
trmoglavosti v svetu deležni simpatij,
še vedno ne morem reči, da smo tudi
razumljeni. Drugače naše zahteve ne
bi zvenele disharmonično s slovesno
podpisanimi zagotovili v listinah velikih
zaveznikov druge svetovne vojne. Prav
tako bi povsem drugače učinkovala za-
gotovila pooblaščenega predstavnika
SZ v času ko sta dva diametralno na-
sprotna režima in družbena sistema.
Kraljevina Jugoslavija in Sovjetska
zveza, podpisovala pogodbo o prija-
teljstvu.ä-
življenje je vselej razpotje, a danes
ni nobenega dvoma o enkratni po-
membnosti razpotja, pred katerim stoji
ves svet. Prihajamo 'v obdobje discipli-
ne, Ki nam JO narekujeta (in vsiljujeta)
tehnološki napredek in ogromno zna-
nje, ki ga moramo použiti in prebaviti.
Vendar ne more določati obsega discipli-
ne avtoritarnost posameznikov ali ožjih
grupacij, marveč samo avtoriteta za-
htev kompliciranega trenutka. In nikoli
prej ni bil trenutek zahtevnejši — zara-
di ljudi in za njih. Delo kot način pri-
dobivanja vrednosti in njegov realiza-
tor, človek — delavec, sta nosilca veli-
ke civilizacijske ideje, ki v uresničeva-
nju zahtev po socialni (ne samo poli-
tični enakopravnosti in svobodi posa-
meznika, ki je — konsekventno — raz-
merje odgovornosti do njega samega
in do drugih, vidi prvi pogoj za novo
stopnjo uravnovešenega razvoja sve-
tovne skupnosti. Tako se pred njo —
nas postavlja vprašanje, ali bodo' da-
našnje razmere in pogoji njenega ures-
ničevanja, in sicer: trenutno lastništvo
surovin, stopnja tehnološke razvitosti
v svetovni polarizaciji sever—jug in te-
mu primerna stopnja splošne in stro-
kovne izobrazbe, vplivali zaviralno ali
pospeševalno na razvoj vsega sveta, ki
je iz dneva v dan »manjši«, a ima vsak
dan tudi večje možnosti, katerih ures-
ničitev pa je odvisna od nas — ljudi.
Pri tem ga regionalno pogojeni egoizmi
nikakor ne smejo ovirati, ne zaradi na-
čel, marveč zaradi praktčnih posledic
tega egoizma: neizogibnega spopada s
sabo in z drugimi.
Naj dopustim možnost, da je Ker-
maunerjevo prijateljsko prepričevanje
toliko prepričljivo (in pravilno), da bi
nanj konec koncev moral pristati. A to
ne gre iz enega samega razloga, ki to-
vrstnega pristanka ne dovoljuje: njego-
va argumentacija se naslanja predvsem
na dejstvo, da v svetu odloča moč.
Hvala mu za to pojasnilo. Pri tem
pozablja, da je ZAVEST del neke MO-
ČI. Njen neodtujljivi del. Kako si po-
temtakem privzema pravico načenjati
to zavest, to moč? Pri njej gre vztra-
jati, ne zaradi nje same, marveč zato,
ker je v trenutku našega obstoja v sve-
tu del naše opore, in kdor se odpove-
duje zavesti, se odpoveduje tudi opori.
Postavljanje te zavesti v arhiv fosilov
zavesti n.kakor ni utemeljeno, ker je
šc vedno del življenja, stopnja zavesti
in njena oblika, zavest sama in medij
našega žitja in bitja. Vsaka odpoved tej
zavesti bi pogojevala novo krivico. Ali
nisem zapisal, da je v kramarskem oko-
lju krvavih nožev vselej potrebno trd-
no vztrajati? Kdo torej tacite načenja
veliko dilemo, ki izhaja iz naše prete-
klosti — namreč: ali sami s sabo res
ne znamo razpolagati, ali si res ne zna-
mo vladati (in se obvladovati), ker smo
navajeni vlade tujih? Ali ni prav to ti-
pični slovenski mesijanizem — v raz-
koraku s stvarnostjo? Samo tako je lah-
ko naša zavest (in naša moč) tvorna ter
71
nas še bolj utrjuje v prepričanju o sa-
mobitnosti ter v želji po vključevanju
v svet. In zato se ji ne odpovedujemo.
Ce pa spada vanjo tudi institucija usto-
ličevanja — v osnovi demokratičnega
izbora prvega med enakimi, z rahlim
priokusom koseškega prisvajanja dolo-
čevanja prvega — pa je to stvar naše
skupne preteklosti, ki nas ne obtožuje.
Obvezujeta pa nas samo sedanjost in
prihodnost. Ker: uklenjeni smo v pre-
kletstvo minljivosti, a le takšni smo
primorani spoznati edino vrednost živ-
ljenja in ga kot merilo in izraz absolut-
nosti za posameznika tudi vrednotiti.
Zato nikoli ne bomo smeli pozabiti
krivic, sami pa bomo odločili, če jih bcN
bo odpustili; saj ne gre ne za mučeništvo
ne za svetništvo, marveč nasprotno:
za čisto preprosto željo biti navaden,
v miru živeči in ustvarjajoč človek. To-
rej ne gre za nikakršne čustveno razbo-
lele ekshibicije, ampak za edino možni,
razumski pristop k bistvu naše prete-
klosti in naše sedanjosti. Tako je po-
temtakem to le boj za obstanek novih
kvalitet, ki nam dovoljuje razglabljati
o tem, da pravzaprav nikomur ničesar
ne dolgujemo. Smo le upniki; res da
trenutno z malo upanja pa vendar tudi
to nekâj pomeni. Dolgujemo edino naše
vztrajanje, ker bomo le tako svobodno
in odgovorno prispevati k zorenju ob-
čega razvoja. Zato sem tem bolj prepri-
čan da, če bi doživeli »čast«, da bi nas
izbrali za povod in uvod v obračuna-
vanje širših razmer, nam krivde ne bi
mogli pripisati. Bili bi namreč zelo, ze-
lo klavrno opravičilo.
Naj zveni še tako smešno in nere-
alno, a je neizpodbitno: danes smo v
človečnost prisiljeni. To je edina mož-
nost, če hočemo, da se bodo izročila ra-
cionalistov 19 stoletja prek dejanj fran-
coske revolucije in prizadevanj vizio-
narjev socializma ter njegovih uresni-
čevalcev — predvsem Lenina — izpol-
nila in dokončno uresničila; in se dalje
organsko razvijala. V vsem našem pri-
zadevanju smo morda le vzvodi nevid-
nih, a povsod prisotnih silnic (logike
zgodovinskega razvoja?). Sta še dve
drugi možnosti; obe zanikata človeč-
nost: prva, ki jo nakazujejo zarodki
tehnokratske diktature v bodočnosti,
in druga (ena sama) — kolektivno mor-
jenje in kolektivna smrt. V svetu člo-
večnosti pa rane preteklosti ne bodo
smele biti prisotne.
Izključuje jo že ta pojem sam, a če-
tudi bi bile, bi pomenile neposredno ne-
varnost za uravnovešeno delovanje teh-
nizirane družbe. Prav tako nam relativ-
nost življenja dokazuje absolutnost ab-
surda. Vendar je v našem uporu do te-
ga razmerja dokazana absolutnost živ-
ljenja in njegov smisel, s čimer zanika-
vamo absurd. To je upor proti zadahu
smrti v Marxovi periodizaciji zgodovi-
ne, ki je otrok dramaturške zgradbe
evropskega načina mišljenja: rojstvo,
življenje, smrt. Kam postaviti zaviralni
moment? In kako ga označiti? V času,
ko se postavlja vprašanje : kdo ima več
izgubiti? Nekdo, ki poleg golega življe-
nja uživa vse njegove prelesti, ali ne-
kdo, ki mu je odhod na drugi svet od-
rešitev? To postaja najmočnejši faktor
zavesti človeka 20. stoletja, ki je pre-
žet z lažmi preteklosti. Kajti še tako
vzvišene besede disharmonično izzvene
ob dejstvu, da je institucija vsemogočne
dobrote in realne pravičnosti vselej
paktirala z močjo, ki se ji je zdela naj-
primernejša v njenem kratkoročnem
taktiziranju za ohranitev nje same, in-
stitucija, ki je od svojega nastanka da-
lje sicer ustvarjala, a se je v glavnem
in predvsem le oklepala trenutno (do-
zdevno) najmočnejšega, najbolj utruje-
nega in preizkušenega. Ki je blagoslav-
ljala tisto orožje, ki ji je odprlo pot v
sklenitev takšnih gospodarskih aranž
majev — pravno sicer neoporečnih, a
sklenjenih pod pritiskom orožja — ki
so tudi nas postavljali v še večjo, de-
jansko odvisnost od tedaj najmočnejših
arbitrov in nje same. Kako torej izraža-
ti zaupanje? V času, ko je svet prepre-
žen s takšnimi komunikacijskimi sred-
stvi, da pridejo novice, kljub temu. da
jih odločujoči »času in prostoru primer-
no očistijo«, do vsakega kotička in pri-
nesejo nekaj nevidnega: željo. Tako ni-
komur celo cisoka stopnja relativnega
izboljšanja več ne zadostuje. Kako pari-
rati to dejstvo, ki je neotipljivo, a po-
vsod prisotno. Je to izraz nestrpnosti,
ki nas lahko popelje v obdobje uresni-
čevanja tistih teženj, ki jih je napove-
dala človekova domišljija o razčloveče-
nem, epruvetnem človeku — degradi-
rancu in degenerirancu, krvavem ro-
botu — v šumečem panju industrijske
in tehnizirane družbe. Tako nastopa
človečnost kot instrument človeške
družbe prihodnosti in oznanjevalec no-
vega razcveta, v trenutku, ko evropska
misel (danes svetovna) prihaja v sooče-
nje s samo sabo in ob zidove ki si jih
je v preteklosti sama postavljala. Kje
so meje arogance, ki jih je spočela v ne-
strpnosti, in kdo bo dal odgovor na
vprašanje, ali ne bo aroganca vnukov
tistih, ki jih je Evropa arogantno izob-
čila, še grozoviteje izobčila svet in s
tem nje same? Prekletstvo usode ali
trenutek spoznanja? Ali ga ne bodo iz-
občili togost — politična gibčnost, ra-
dikalize.m (na papirju) à la Hébert, v
trenutku, ko so se vse pojavne oblike
evropske zavesti toliko bolj razbohoti-
le? Velik je nesporazum. Danes se z
zastarelimi metodami ne da več reše-
vati novih dilem. Vendar: v takšni se-
danjosti - realnosti smo. Zato je porav-
nava krivic šele nujno sre'dstvo — za-
četek reševanja odgovornejših zahtev
prihodnosti. Geniji sicer uravnavajo
usodo sveta po svoji vesti in volji, a
vendar ne morejo pozabiti, da so na
koncu koncev samó ljudje.
Zato izražamo svoje hotenje, da smo
in bomo pristni; nočemo biti surogat
ali se z njim kinčati.'^ Kako bi izgledali
odlitki zidakov iz kremeljskega obzid-
ja vzidani v mestno hišo ali centralni
muzej v Kujbiševu?'^ Kako naj zveni
krnski anahronizem v času, ko dobiva
vélika poraženka druge svetovne vojne
— razdeljena Nemčija — novo (formal-
no) upanje o le morebitnem združenju
v prihodnosti, katere koreni iz prete-
klosti pojasnjujejo naše plačevanje na
razpokah dveh vélikih vojna, ne smejo
pa nas prisiliti, da bi znova postali plač-
niki — tokrat na razpokah (morebitne-
ga velikega miru? (Kar pa še ne more
veljati kot zagotovilo, da vanj zares
trdno verjamemo.) Vélika iluzija ob
rojstvu slovenske nacionalne ideje v
času, ko je ideja naroda pomenila izrec-
no le vsebino in obliko socialnega osve-
72
ščanja — da namreč Ilirija perstan Ev-
ropini bo, slej ko prej (najverjetneje)
še vedno ostaja iluzija. Spremembe od
tedaj do danes pa nam kljub vsem razo-
čaranjem, kis mo jh doživeli in prežive-
li, dajejo slutiti, da se le bodo uresni-
čile napovedi, ki bodo ta del sveta —
Slovence in Jugoslovane, ki so vedno
pankrt Evropini bili, njen nezaželjeni
otrok in vest njene kurbirske preteklo-
sti, spravila v sozvočje z ostalim in do-
končno potrdila smisel trmoglavega za-
upanja v resnico o njegovi dejanski sa-
mostojnosti in suverenosti v nemirnem
svetu, ko boj nikoli ni končan, in ko
gre končno tudi za slovensko mesto v
jugoslovanski skupnosti. Nestrpnosti in
dogmatski zaverovanosti Smoletovega
Črtomira ne sme slediti ponovno Pre-
šernov, kajti tedaj bi brez upa zmage
bili nov, še daljši boj. Razkorak med
njima pa je svarilo njunim nasledni-
kom, da poiščejo v svetu, ki je kot vse-
lej sprt in razdeljen, a bolj kot kdaj
prej združen v skupni usodi, z enim sa-
mim sredstvom — s trezno presojo —
v trenutku, ko bomo vsi, če bomo ska-
kali iz kože istočasno — en sam ukaz:
ŽIVLJENJE.
» Boris Kidrič; 20. II. 1944 na črnomalj-
skem ustanovnem zasedanju SNOS-a.
" Povzeto po misli A. J. Taylorja.
" Roman Rosdolsky: Friedrich Engels und
das Problem der »geschichtlosen« Völker.
Archiv für Sozialgeschichte, IV Band, Hanno-
ver 1964, Str. 87—283, posebej glej str. 89—91.
^^ V. I. U.-Lenin: Imperializem in pravica
narodov do samoodločbe. Ljubljana, 1948, str.
10.
" Marjan Britovšek: Revolucionarni idej-
ni preobrat med prvo svetovno vojno. Ljub-
ljana 1969, str. 292—293, opomba pod črto št.
14.
" Metod Mikuž: Svet med vojnama, Ljub-
ljana 1966, str. 23.
" Fitzroy Maclean: Disputed Barricade.
London 1957, str. 304.
« Večer, Maribor, б. 7. 1970, str. 2.
Istotam.
Ob vrnitvi iz pregnanstva v začetku
aprila 1917 je na petrograjskem kolodvoru po-
zdravil manifestirajoče množico z vzklikom ;
•Živela svetovna socialistična revolucija« I Pred
petdesetimi leti. Tedenska tribuna, 1. 11. 1967,
str. 7.
" Tudjman Franjo: Velike ideje i mali na-
rodi. Zagreb 1969, str. 465.
" Istotam.
Mimogrede: pri najboljši volji ne mo-
rem razumeti Kermaunerjevega zagotavljanja,
kako bo vsakomur »... ki bi ga sodil glede
na mlačnost ali gorečnost . . . pokazal vra-
ta .. .< Ali se ne zaveda, da se nihče konsek-
ventno ne odloča sam, marveč da odločajo
o njem tudi obstoječe družbene razmere in
sile. ki ga lahko tudi prisilijo do nekega ukre-
panja? Ali postavlja pred vrata davkarja?
Najsi bo namen teh obveznosti krivičen ali
pravičen, tu so in na nas vplivajo.
Fran Zwitter; Slovenski politični prerod
XIX stoletja v okviru evropske nacionalne
problematike. Zgodovinski časopis XVIII., leto
1965 (I), pravilno 1964, str. 75-153: posebej glej
strani 129—131.
" O Jugoslaviji in njenem uporu proti in-
formbiroju je zapisal, da je to zdrava in po-
zitivna revolta celega naroda proti svetovni
revoluciji, ki se je prelevila v tiranijo — ven-
dar je (leta 1951) podvomil v njen uspeh. Kaj-
ti vsaka individualna revolta (v tem prime-
ru nastopa Jugoslavija kot individualnost) se
po njegovem mnenju nujno konča s porazom
in tragično, razen če se več takšnih indivi-
dualnosti združi v revoluciji. A revolucija je
že spet sama po sebi zanikanje revolte, je
njeno razpotje . . . Izhoda torej ni . . . Boris
Grabnar; Panorama sodobne francoske proze
(Uvod v knjigi); Potovanje po Veliki Garaba-
niji. Založba Obzorja. Maribor 1955, str. 27.
Svčtnik sovjetskega veleposlaništva v
Beogradu Patrikijev je 5. 4. 1941 dejal pred-
stavniku slovenskih kulturnih delavcev; »My
Slovencov nikogda ne zabudem« (Nikdar ne
bomo pozabili na Slovence) Delo, glasilo CK
KPS, št. 5, 7. 11. 1942, str. 227.
" Na razstavi Antični bron,ki je bila spo-
mladi 1970. leta v Ljubljani, je bilo izrečeno,
da so že navezani stiki s koroško deželno vla-
do, zato da bi mogli izdelati mavčne odlitke
knežjega kamna in vojvodskega prestola, ki
bi jih nato postavili nekje v Ljubljani.
" Sovjetska vlada se jc po napadu Nem-
čije na SZ umaknila v to obvolško mesto.
« Dodatna opomba; V tekst »Razmišljanje
o neki usodi« se je med tiskanjem vtihotapilo
več manjših napak. Omenil bi le dve — po-
menski; 1. V 4. odstavku, nas trani 7, stolpič
3 je tudi naslednji stavek; Razdelili so nas
med štiri države, kar je bila poslednja kuhi-
nja . . . Pravilno je ; . . . kar je bila posledica
kuhinje. 2. Drugi odstavek na strani 9; Zato
morda ni upoštevano . . . Pravilno je ; Zato
morda ni neupravičeno . . .
POEZIJA
IZBRISA
dušan pirjevec
v pogovoru, ki ga je ob izidu izbora
Kovičevih pesmi organizirala kulturna re-
dakcija Dela in ki je bil objavljen dne
5. decembra 1970, se je pojavil nov lite-
rarno kritični in literarnozgodovinski iz-
raz: poezija izbrisa. Položaj v naši lite-
rarni kritiki in zgodovini je tak, da se
takoj vprašamo, kaj ta izraz sploh pome-
ni, zakaj je sploh uporaben, kako je se-
stavljen in kakšne implikacije nosi v sebi.
Vprašanje je upravičeno tem bolj, ker je
v omenjenem pogovoru tudi dovolj gra-
diva za odgovor nanj.
Izraz je v tem pogovoru uporabil Ta-
ras Kermauner. Z njim je hotel opisati
najprej jedro tistih opredelitev poezije, ki
jih je v istem pogovoru izrekel Marijan
Kramberger, zato je pomen tega izraza
možno določiti tako, da spoznamo prav
to definicijo, ki je očitno neposredni po-
vod, da se je poezija izbrisa v pogovoru
sploh pojavila.
Kramberger govori o poeziji kot ko-
munikaciji, vendar je to posebna komuni-
kacija, ker je komunikacija »o ničemer
posebnem«, kar pomeni, da to ni komu-
nikacija o nečem in da »temu predmetu«
ne daje posebnega poudarka, marveč »gre
za komunikacijo brez tretjega člena«, za
»komunikacijo kot tako«. Jasno je, da
Kramberger ne govori pri tem samo o
časovno določeni in locirani poeziji, ne
govori samo o določenem literarno idej-
nem gibanju, mar\'eč hoče opisati temelj-
no razsežnost pesniških izdelkov v celoti,
se pravi tisto njihovo razsežnost, zaradi
katere sploh šele lahko govorimo o poe-
ziji in poetičnosti.
Kermauner je stvar razumel drugače,
saj pravi: »Poezija, ki se jo da opredeliti
s Krambergerjevo oznako, komunikacija
brez srednjega člena, je poezija izbrisa.
Taka poezija je samo sebe izbrisala in
je sploh ni. Nastopa samo kot provokacija
in je v trenutku, ko je nastopila, že ni
več, ker nima nobenega pomena. To so
besede, ki same v sebi nočejo nositi no-
benega pomena. In komunikacija o niče-
mer posebnem je hkrati komunikacija o
nesmiselnem, o ničemer takšnem, kar bi
bilo tisto, o čemer smo ves čas govorili:
harmon.ja, sinteza, čutnost, subjekt itd.
Kovičeva poeziia pa je zelo tradicionalna
poezija. Od začetka se bori za tradicijo.«
Kermauner sicer prevzema Kramber-
gerjeve opredelitve, a jih omejuje samo
na netradicionalno, se pravi le na najno-
vejšo, najmodernejšo poezijo. Poezija iz-
brisa velja Kermaunerju samo za časovno
natanko lociran idejno literarni tok, če-
ravno ga opisuje z besedami, s katerimi
je Kramberger poskusil zajeti poezijo v
celoti. Na takšno uporabo svojih misli je
Kramberger že sam odgovorit takole:
»Upam, da nisem tega razložil tako, kot
73
si ti razumel. Potem bi bilo res malo ne-
rodno.«
Ce nič drugega je jasno vsaj to, da s
pojmom poezija izbrisa že na samem za-
četku njegove slovenske usode ni vse v
redu. Drži se ga neka nejasnost, saj očit-
no ne moremo vedeti, ce nam sme po-
meniti tudi komunikacijo o ničemer po-
sebnem, se pravi o nesmiselnem itd.
Preden se bo novi pojem dokončno nase-
lil v naši publicistiki, je morda prav, če
si ga ogledamo prav skozi njegovo bi-
stveno nejasnost.
Kako je s poezijo, ki je komunikacija
o ničemer posebnem? Za to opredelitvijo
in za vsemi drugimi Krambergerjevimi
izjavami je čutiti izrazito fenomenološko
inspiracijo. Podobna inspiracija, čeravno
mnogo manj reflektirano in mnogo manj
dosledno, deluje tudi v Paternujevih iz-
javah, ki govorijo o magičnosti ali magiji
pesniške besede.
Ko na tem mestu poudarjam fenome-
nologijo in fenomenološko estetiko kot
»izvor« določenih izjav, tega ni razumeti
kot nekakšno hudobnost komparativista,
ki skuša v svoji komparativistični ihti zre-
ducirati vse domače pojave na tuje vzore
in jim odvzeti sleherni pravi pomen in
lastno težo. Ne! Gre za nekaj drugega,
in sicer za načelni, takorekoč usodni »po-
ložaj« sleherne izjave o poeziji in umet-
nosti. Nobena izjava o poeziji, pa naj jo
izreče kdorkoli, ni prav nič poljubnega,
marveč nastaja in je možna samo v čisto
določenem splošnem horizontu, v določe-
nem usodno zgodovinskem kontekstu, ki
je kratkoinmalo zgodovina evropske me-
tafizike. Samo v horizontu, ki ga odpira
evropska metafizika, se poezija prikaže
kot nekaj posebnega, samo v tem hori-
zontu jo je mogoče ugledati kot takšno,
in sicer takšno, o kateri je mogoče go-
voriti, sklepati in razpravljati. na način,
kakor pač to počnemo. Komparativistična
intervencija je v tem primeru samo ne-
kakšen sestop v ta kontekst in torej po-
skus zasnovanja možnosti ustrezne avto-
refleksije, ki je prvi pogoj za ustrezno
miselno strogost. Avtorefleksija je v tem
primeru »pogled« na svoj lastni herme-
nevtični krog. Zato se seveda »reducira-
nje« na izvore v našem primeru ne more
končati pri fenomenologiji. Jasno namreč
je, da je fenomenološko insistiranje na
magični moči umetnosti rehabilitacija ti-
stih posebnih in začudujočih lastnosti
umetniškega dela, ki jih je opisal že stari
Platon in zaradi katerih .je potem umet-
nost tudi tako zelo odločno zanikal. Naj-
hujše pri tragediji je za Platona namreč
to, da vzbuda »ugodje« celo v najboljših
in najrazumnejših ljudeh, kar pomeni, da
je že grški filozof spoznal in skusil neko
posebno, iracionalno — mi rečemo : ma-
gično — silo umetnosti.
Seveda pa nikakor ne bi bilo v skladu
z notranjo strukturo in dostojanstvom me-
tafizike, ko bi se rehabilitacija magične
moči, ki se je prikazovala Platonu v obliki
nevarnosti in negativnosti, dogodila zgolj
kot nekaj poljubnega, se pravi le kot pre-
prost preobrat ali sprememba stališča.
Rehabilitacija je možna šele preko Aristo-
tela, ki je že razumel, da umetnost ni
»poročilo« o ničemer posebnem, da ni ko-
munikacija o nečem ali o nekem pred-
metu, marveč je posnemanje ali sporoča-
nje o tem česar ni, kar pa je možno,
skratka o vseh možnih »stvareh«, ki se
v grščini imenujejo ta dynatà. Ta ta dy-
natà pa niso nič drugega, kakor fenome-
nološka kvazirealnost, oziroma tisto, kar
je bilo v omenjenem pogovoru opisano
kot noben poseben predmet, kar vse se
da podaljšati tudi v razne variante lingvi-
stično strukturalistične teorije pesniškega
jezika.
Tako poudarjena neposredna zveza
med fenomenološko estetiko in Aristote-
lovo Poetiko ni nikakršna naknadna kon-
strukcija, marveč je razvidna iz razprave,
ki jo je o Aristotelu napisal Roman In-
garden. In že zaradi te zveze same je
popolnoma nerazumljivo, kako je možno
neko misel, ki raste iz fenomenološke in-
spiracije in ki zaradi tega odpira celotno
problematko tja nazaj do Aristotela, upo-
rabljati le za deskripcijo nečesa, kar je
nastalo šele danes? Vprašanje je tem usod-
nejše, ker ni razvidno, kako je možno
fenomenološko estetiko razumeti tako
kakor da se v njej spreminja komunika-
cija o ničemer v komunikacijo o nesmi-
selnem. Prav nobenega veljavnega razloga
ni, da bi smeli to, kar ni smiselno, že
apriori proglasiti za nesmiselno, in za ne-
kakšno provokacijo.
Odpira se vprašanje : ali je res, da je
bila vse doslej poezija vedno samo komu-
nikacija o smiselnem in da je šele v no-
vejšem času nastopila poezija izbrisa ali
samoizbrisa? Na to vprašanje odgovarja
Aristotelova katharsis. Kakor je znano
pripoveduje Aristoteles, da vzbuja trage-
dija strah in sočutje, hkrati pa dovršuje
tudi očiščenje takšnih in podobnih afek-
tov, pri čemer je v Poetiki posebej po-
vedano, da je vzbujanje strahu in sočutja
posledica junakove podobnosti gledalcu:
gledalca »napolnjujeta« strah in sočutje
zato, ker mu je tragični junak podoben,
ker se z njim torej identificira. Katarza
je potemtakem konec identifikacije, s tem
pa je konec junakove podobnosti z gle-
dalcem oziroma z živim in realnim člo-
vekom. v katarzi se zgodi, da literarni
junak, ki je narejen po podobi človeka
človeku ni več podoben: človek ni več
podoben človeku, kar pomeni, da je ka-
tarza v tem, da človek preneha biti člo-
veku podoben in narejen po človekovi
podobi.
To je precej nejasen, če ne že kar do-
cela nemogoč položaj. Predvsem je ne-
primerno opisan, zato ne smemo reči, da
je konec človekove podobnosti človeku,
marveč je očitno mnogo bolje, če rečemo,
da se ta podobnost izbriše, tako da zdaj
ne more biti več sočutja in strahu, a se-
veda ne zato, ker je človek postal kar na-
enkrat popolnoma top in neobčutljiv za
sočlovekovo trpljenje, marveč očitno zato,
ker se mu je v izbrisu podobnosti od-
krila neka fundamentalnejša razsežnost, ki
sicer ni zanikanje identifikacije, a je ven-
darle drugačna od strahu in sočutja: člo-
vek ni človeku človek samo če z njim
sočustvuje in če ga je zanj strah.
Ojdip kot literarni lik je človeku še
vedno podoben, njegova podobnost ne iz-
gine, je samo zbrisana in lahko začne vsak
trenutek spet »funkcionirati«. Izbris niče-
sar ne uniči in ničesar ne zanika, drži
podobnost v pripravljenosti, a tako da
hkrati odpira še ono novo, fundamental-
nejšo razsežnost, ki je različna od nivoja,
na katerem se dogajata podobnost in iden-
tifikacija. Izbris torej raz-ločuje.
Glede na junaka tragedije je katarza
izbris njegove podobnosti z realnim in ži-
vim človekom in zdaj junak temu človeku
nima več kaj povedati, tako da tragedija
preneha biti sporočilo ali informacija o
stvarnih dejstvih, predmetih itd. V katarzi
tragedija preneha biti komunikacija o ne-
čem posebnem, vendar tako, da pa za
vse to, kar se v katarzi in skozi izbris
razkrije, nikakor ni mogoče uporabiti iz-
raz: nesmiselnost.
Brž ko dovolj prizadeto razumemo
pojem in problematiko izbrisa, se mora-
mo — vsaj glede poezije — vrniti k sa-
mim začetkom našega razumevanja poezi-
je in k izvorom njene usode v Evropi.
Tako se postavimo zavestno v hori-
zont metafizike. In ker to vemo, lah-
ko rečemo, da se v zgodovini metafizike
poezija dogaja najprej kot komunikacija
o nečem posebnem hkrati pa kot samo-
izbris. Dogaja se kot identifikacija in njen
izbris. Ali s fenomenološko terminologijo:
biva kot umetniški izdelek in kot estetski
objekt. Kot takšen izbris je poezija meta-
fiziki primerna.
Poezija je v zgodovini metafizike poezi-
ja tako, da je samoizbris. Vendar to bri-
sanje same sebe ne pomeni, da poezije ni,
oziroma da »je v trenutku, ko je nastopi-
la, že ni več, ker nima nobenega pomena«,
v doganjanju poezije kot poezije se izbri-
šeta njena socialnost in historičnost, a to
je tisto, kar je znanosti in kritiki edino do-
stopno.
NON
"oman
nadstropje trinadstropne hiše
MATE DOLENC, DIMITRIJ RUPEL
Naš Ivan Tar še nič ni je-
del, je lačen. In je volk
jokal. Ga je bolelo bole-
je Marko ustrelil. O, pa
Zdaj je bilo ljudi dovolj in skupaj so odnesli krsto v
hišo. Po temnih stopnicah so se spustihi v klet. Sele tam
so prižgali luč in odprli neka jeklena okovana vrata. Od
tam so vodile dolge ozke stopnice globoko v podzemlje,
v zaklonišče. Koraki so odmevali in včasih je rob krste
butnil ob zid, da je zadonelo kot mrtvaški zvon. Na dnu
so bila še ena taka težka vrata. Izza njih so prihajali gla-
sovi ljudi in predmetov. Nekdo je igral na električno ki-
taro, čeprav ni znal, kajti člani ansambla so bili zunaj in
so zdaj šele prihajali nazaj. Po Borisovi krivdi je krsta
močno udarila v železna vrata. Zabobnelo je kot boben
United Artists. Vrata so odprli. Iz prostora je butnilo hru-
menje velike družbe.
Krsto so položili na pingpong mizo sredi sobe. Po tleh
je ležalo veliko polnih in praznih steklenic pijače. Ob ste-
nah so bile klopi in na njih telesa vseh znanih ljudi. Nova
skupina se jim je pridružila. Logaritmi so vzeli v roke ki-
tare in električno zaigrali. Pošastno je odmevalo po zaklo-
nišču. Iz tega prostora je vodilo nekaj hodnikov na vse
strani in iz njih je prihajal odmev, kot da bi tam še nekaj
ansamblov igralo isto melodijo, vendar le malo pozneje.
75
Nič ni več spominjalo na vsakdanjo zemljo. To je bil ali
pekel ali drug planet ali pa privid. Zemlja ni bila.
Miškin je pokril krsto s polivinilastim prtom in postavil
nanjo tri sveče in jih prižgal. Ugasnili so vse luči in ostali
v skrivnostni svetlobi sveč. Nekaterim, med njimi Borisu,
se je zdelo, da krsta diha. Pokrov se je rahlo izbočil in
sveče niso stale naravnost. Ena je padla, toda Miškin jo
je ujel in potem jo je trdno postavil.
—	Zdaj pa na zdravje prijatelju! je zavpil in vzel v
roke železen kozarec vina. Vsi so si natočili vino, kajti
rekli so, da je za tako priložnost vino najplemenitejša pi-
jača. In bila je zlata rebula, ki jo je Miškin vzljubil na šol-
ski valeti pred mnogimi leti.
Vasiljka je zajokala. Toda zaradi kitar je nihče ni slišal.
Vsi so divje pili. Sveče so metale pošastne sence na zidove.
Ker je bilo zaradi stranskih rovov nekoliko prepiha, so
plameni divje plesali in sence so se zvijale. Sem in tja je
počil kak kozarec ali steklenica. Adolf in Boris sta se po-
livala z vinom.
Miškin je občepel v kotu ob vratih, ki so jih nepre-
dušno zaprli. Pozneje so jih odprli — ko se je vrnila Jurka
— a so jih takoj spet zaprli. Niti en zvok ni ušel iz tega
prostora na Zemljo ...
Vasiljka je prišla k Miškinu. Gledal jo je in zdela se mu
je lepa. Toda počakal je, da je ona spregovorila.
—	Kaj bo iz tega? je rekla.
—	Bomo videli. Trdno sem odločen, da sam tega ne
končam. Moralo se bo končati samo. Toda potem bo vse
drugače.
—	Ali si kaj opazil. Miškin? Mislim, na meni.
Miškin jo je skrbno pogledal in pokimal.
—	Noseča sem. Sedmi mesec.
—	Hotel sem se s tabo poročiti.
—	Vem, saj to ni važno. Samo povedala sem ti, ne za-
htevam pa nič.
—	Zelo si prebrisana.
Vasiljka pa v jok.
Nekdo je predlagal, da bi plesali. Takoj so pograbili
idejo. Toda bila so samo štiri dekleta in dvajset fantov.
Zato so morala izbirati dekleta. Zvonka je vzela Adolfa,
njena kolegica Neža Mosto Račnika, Jurka Fiča, Vasiljka
pa nikogar. Toda ker so hoteli tudi drugi plesati, so se
razporedili vsi skupaj v nekakšen krog okoli krste. Postalo
je podobno kolu; Mosto Račnik je vodil. Iz šejka se je
najprej razvilo kozaračko kolo,, potem pa indijanski ples.
Račnik je tolkel na vedro in tulil:
—	O mani, mani pat mehu!
v tistem trenutku so treščili ob mizo, razklala se je,
ker je pač pingpong miza ponavadi iz dveh delov, in krsta
je zdrsnila na tla. Pograbili so sveče, preden so ugasnile,
nekateri so se razbežali. Zvonka je vpila, Račnik in Fič
pa sta mizo spet sestavila in potem so postavili krsto nazaj
nanj,o.
—	Poglejmo, če se Abarth kaj v grobu obrača, je rekel
Adolf.
Ideje sicer niso sprejeli, vendar se je nekaterim usedla
na dušo. S silo so morali tlačiti radovednost.
Da bi jim spravil misli na druga pota, je Miškin predla-
gal strip-tease. Vzeli so polivinilast prt s krste in ga po-
grnili na betonska tla, da bi plesalke ne zeblo v noge. Vsi
so pograbili Jurko, ki se ga je že tako nalezla, da ni imela
nič proti.
In zdaj strip-tease. Logaritmi so igrali pesem »You will
never got over me«, kar ne pomeni »nikoli ne boš šel Č6z
mene«, ampak »nikoli me ne boš pozabil*. Jurka je bila
oblečena v ozko zimsko krilo, tesno prepasano, in črn pu-
lover dolce vita. Najprej je med plesom slekla pulover. Po-
tem je ta ples dobil posebno seksualno obeležje, ko je od-
penjala pas in zadrgo krila in ko ji je krilo čisto nalahko
zdrsnilo z bokov na prt. (Adolf je zasopel.) Takrat je vodji
ansambla počila struna na kitari in ga usekala po obrazu.
Toda od takrat je igral še mnogo bolje in za kri se ni zme-
nil. Samo buljil je v Jurko in prsti so avtomatično posre-
dovali njegove misli strunam. Dal je celega sebe v tisto
pesem.
Jurka je slekla kombinežo. Borisu in Fiču je hkrati po-
stalo slabo. Toda to je bila tista slabost, ki zajame človeka
tik pred spolnim občevanjem. Jurka pa se je z demonskim
nasmeškom slačila dalje. Modrček je nekajkrat zavrtela
na prstu, preden ga je vrgla med gledalce. Padel je Miškinu
na glavo in mu za hip zastrl razgled. Vasiljka ga je pogra-
bila in ga nekam ljubosumno zabrisala proč.
76
Zato, da je slekla hlačke, se je zvijala celih pet mi-
nut. Občinstvo je pridrževalo sapo. Večkrat je bilo že
videti, da jih bo slekla, pa jih ni. Takrat so vsi rekli:
»Aaaaaaahhh ...« Adolf je že mislil, da letijo proti njemu,
in je šavsnil z roko, da bi jih ujel. Imel pa je samo privid
in Zvonka se mu je zasmejala.
Končno so hlačke odletele.
v tiste mtrenutku se je Miškin dvignil in rekel: — To
je negacija smrti!
Jurka je pograbila polivinilast prt in se zavila vanj. Vsi
so jo občudovali.
—	Cesa takega v Slonu ne vidiš, je rekel Mostko.
—	In ta prt na koncu! je sladostrastno rekel Boris. Vsi
so hoteli stisniti roko Jurki, nekateri pa so bili tako odkriti
in so stisnili Jurko. Le Mostka so odrinili, ker so rekli, da
ima doma Majdo.
Miškin je rekel (ansambel je utihnil): — Zdaj nastopi
višek. Vedite, da bo za viškom samo še razplet, v katerem
bom jaz potegnil kratko; zato pa si zdaj tem bolj privo-
ščimo višek!
Stopil je h krsti in z dletom, ki ga je imel pripravljene-
ga,. je odmaknil pokrov. Brž ga je sunil stran, da se je zva-
lil po tleh.
Vsi so bili tiho. Miškin je zrl v Abarthov obraz, drugi
so stali nagrmadeni okoli krste in so prav tako gledali
obraz.
—	Ce sem kdaj videl kak začuden obraz, nobeden ni
bil bolj začuden od tegale.
Abarth je bil strašno začuden, in to se je videlo, čeprav
je imel zaprte oči. Vsaka poteza na njem je izražala kon-
centrirano začudenje.
Potem se je Adolf s prstom dotaknil Abarthovega
obraza.
—- Še vedno je mehek, je rekel.
Tudi drugi so se dotikali Abartha.
—	Tak je torej dotik mrliča, je rekel Boris.
—	Mrzel je.
—	V nosnici ima malo pepela, je rekel Fič.
—	Kamen mu je padel pod levo veko.
—	Za nohti ima črno.
—	Eno oko ima napol odprto.
—	Skušajmo mu odpreti oči.
—	Ni treba, saj je mrtev.
—	Zdaj ga zaprimo nazaj. Adijo, Abarth! Zdaj se ver-
jetno zadnjič zapira pokrov nad teboj.
Miškin je z vijaki privil pokrov nazaj.
—	Kaj bomo pa zdaj delali? je vprašal Adolf.
—	Kakšna negacija smrti, je mislil Miškin. — Skoda,
da mu nismo puščali krvi. Ali ima takle mrtvec še kaj
krvi?
—	Poslušajte me malo! je rekel Miškin.
Ko so umolknili je nadaljeval:
—	Od zdaj naprej pijemo zame! Vse, kar bom zdaj
storil, bo strogo zavestno in bo imelo svoj družbeni smi-
sel. Poslavljam se od vas tak, kot sem, in vas pozdravljam
tak, kot bom! Pijmo. Dokler je kaj pijače, naj nihče ne za-
pusti tega prostora!
Da bi dal zgled, je popil dva deci v treh požirkih.
Naslednji dan ob treh popoldne še nihče ni zapustil
zaklonišča. Pač pa so v zaklonišče prišli miličniki. Samo
Račnik je bil pri zavesti, in rekel je, da ne ve, za kaj gre.
Ko so se mu smejali, je rekel, da je bil zapeljan, da pa ne
ve, kdo je kriv. Tisti dan se je drugič v življenju peljal z
marico.
Ko so položili Miškina zraven njega na klop, je Miškin
odprl eno oko in rekel:
—	Ne ženi si tega k srcu. Pošten človek se mora prav
v vsakem režimu peljati z marico, potem je spet zamrl.
Ko je Račnik slišal, da je nekaj škrtnilo v okencu na
steni med kabino in zaporom, je začel govoriti dobro o
organih in da se ne boji, ker je nedolžen. Rekel je, da za-
upa v sistem in da je prepričan, da bo pravica našla svoje
mesto pri njem in drugih.
—	Saj imamo tak sistem, da je pravica zagotovljena. In
mi smo dobri ljudje. Jaz zaupam organom tajništva. To je
dobra služba. Jaz sem bil zapeljan, toda razumeli me bodo.
Vsi so tako dobri.
Abartha so zakopali nazaj na njegovi parceli. V mestu
pa je izbruhnil škandal, kakršnega ne pomnijo po osvobo-
ditvi.
PRVI KORAK
Rečem, da je to pasje. Kot mi je
ogabno in kar nekam amoralno misliti
in govoriti, da ustvarjam, da sem
ustvarjavec, pa moram tu na voljo pr-
vemu stavku tega pisanja sprejeti po-
jem, besedo ustvarjanje. Ta pojem, to
besedo zdaj rabim za splošno označbo
mojega splošnega početja, tedaj počet-
ja, ki mi daje dihati, ko mi nosi denar.
Zdaj hočem jasno povedati, da je me-
ni pasje in hudo živeti od ustvarjanja.
To pa ni tisto zgodovinsko, da so
ustvarjavci (no, ali pa umetniki) že od
pamtiveka stradali, marveč rezultat
kratkega stika med menoj ustvarjav-
cem, in odjemavcem, od katerega sem
ustvarjavec slučajno usodno odvisen;
zaradi preglednosti pisanja, kot se sam
zavedam, da resnično razgledno sploh
ne znam pisati (ustvarjati), bom temu
mojemu odjemavcu rekel slovenski na-
rod. Tu sva Marko Švabič, ki sem se ne
kriv ne dolžen rodil v Sloveniji, kjer
sem do danes neprekinjeno bil in žil,
in je tu moj sedanji odjemavec sloven-
ski narod. Ne kriv ne dolžen proti slo-
venskemu narodu; že od poloma naivne
Češke leta 1968 sem skušam začutiti
korenino, ki je skoz vse čase tolikanj
milo opevana v umetnostih, religijah in
politikah (nikoli nisem znal precizno
uporabljati slednjega pojma), korenino,
ki se ji reče Narod. Korenina, ki da
zeleno brstimo iz nje in nam daje (smi-
selno) živeti vsem in vsakomur (ali ni
prav to pogojilo fašizma!), korenina, na-
posled, ki je smisel nas zelenih listkov.
Pa te korenine nisem zaznal in je ta
hip, ko pišem te vrstice, še ne čutim.
Jaz te korenine nimam. Jaz pa zato,
kot bom jasnejši pozneje, trpim po kri-
vici; vsi, ki korenino imajo, namreč
trpijo po pravici, imajo pač smolo, da
so zrasli iz take korenine, ki jim daje
trpeti. Ne čutim nikake korenine in ne
čutim, da bi bil vsaj kot alga spirogira
ali pa papirnat zmaj pritrjen na ta tla.
Res je, da lebdim, a to je gotovo le na
nek način (emocije morda) transformi-
rano počutje. Sorodniki (tj. ljubezen in
kri), jezik in te reči pa so nekaj dru-
gega. To je pač vse drugačna korenina,
ki o njej ne bom pisal, hočem pa, da
se črno na belem vidi, da le-teh činite-
Ijev nisem spregledal ali iz nedosledno-
sti in diletantizma pozabil.
[V noči sobota nedelja 11. sept. t. 1.
sem zapisal, kot berem v starih zapis-
kih: »Za Narod sem slišal prvič leta
1968 ob Češki; slišal, ker bi udarilo tudi
skoz zamašena ušesa, tako je pritiskala
tista lajna o Narodu te čase. In glej,
odtlej sploh nimam več miru pred ne-
zaslišanim nasiljem, ki mu je ime Na-
rod. Sleherni trenutek čutim, kako se
me nek (jaz ne vem, kateri) Narod celo
fizično polašča. To, prav to in le to me
sili k razmišljanju in temu, da govorim
o Narodu. Vse do 1. 1968 sem srečno
živel v tem, kako morda nisem prisi-
ljen v avstrijščino*, da živim v sredi,
ki je z Narodom opravila, ga morda
celo odpravila. Ali pa imam (sem imel)
smolo, da sem se rodil v družini, ki (lo-
gično) ni mogla prisegati na kak Narod?
Je to smola, je to sreča? ...]
Toliko o ustvarjavcu, zdaj pa odje-
mavec, ki sem Marko Švabič z njim v
kratkem stiku, o slovenskem narodu.
Rekel sem, da je moje pasje trpljenje
rezultat tega kratkega stika. Namreč,
da bi celo z mazohističnim olajšanjem
sprejemal to trpljenje, ko bi čutil kore-
nino. Ampak ne. Vržen sem med te
mazohiste trpeti z njimi njihove muke
plus muke mojega lastnega brezkore-
nmstva: muke ob brezmočnem gleda-
nju nenehnega samomučenja mazohi-
stov. Trpeti, plačevati davek z onimi,
ki imajo bolestno, ponosno, varno za-
vest svoje Korenine, Naroda. Kaj sem
jaz tu kriv, če slovenski narod ne mara
živečih genijev in jih zato skrbno za-
tira. Mene en usran slovenski (kot ne
usran nemški, usran ruski, usran'kitaj-
ski itd. usrani) narod ne bo jebal, ne
zatiral. Jaz nočem trpeti ob material-
nem pomanjkanju, če slovenski narod
ne mara slovenskih Problemov, Tribun
in Katalogov. Jaz sem tako tu de facto
v službi slovenskega naroda in sloven-
skega naroda zgodovine. Zahtevam za
opravljanje te službe dnevno, tedensko
ali mesečno plačo. Kaj pa meni dajeta
slovenski narod in zgodovina sloven-
skega naroda zastonj?
Jaz sem ustvarjavec, ki ga bo imel
slovenski narod od jutri naprej bržkone
za svojega. In to za vedno, do sodnega
dne bo slovenski narod hodil okoli po
vesolju in se trkal : »Marko Švabič je
naš. Marko Švabič je naš. Marko Šva-
bič je tako izrazito naš, da boljšega si-
nu še nismo imeli...« Kje je zdaj pra-
vica? Ali je slovenski narod (ta danes)
res tako skop, da ne bi pošteno porav-
nal dolga svojih vnukov? Ne bom delal
fotosintezo neki korenini zastonj, ko
sem produktov fotosinteze najbolj po-
treben!
To je grozno in jaz hočem, da ostane
črno na belem, da sem vse to vedel in
videl in znal, pa nisem mogel nič. Kaj
pravzaprav hočem? Hočem konec kri-
vicam, ki mi jih dela slovenski narod
— jaz se ne morem umakniti, saj sem
vendar živ človek. Narod, slovenski na-
rod, to ni nič, to je le pojem, to je
izmišljija. Hočem status, ki mi gre. Ho-
čem, da mi pomaga Rdeči križ.
Bedno je pri meni, da se mi sleherno
pisanje, ki ga zastavim resno in v tem
mogoče tragično, bolj ko se potapljam,
spreminja v nekakšno polduhovito, pol-
slano šalo. Ali ni namreč objektivno
smešno, ko po vsem prejšnjem nateza-
nju in praskanju nazadnje zapišem ko-
mični stavek: »Hočem, da mi pomaga
Rdeči križ.«?
Vendar so nepopisne muke. Jaz trpim
konkretno, razložil sem, upam, dovolj
jasno, zakaj in čemu; zato hočem, da
temu trpljenju konkreten konec naredi
konkretna orpnizacija ali institucija ali
kaj na svetu je. Naj me reši RK ali CIA
ali UDBA. Naj slovenski narod plača
konkretnemu Marku Švab'ču silo, ki mu
jo dela že toliko let; naj plača denar,
naj plača s priznanjem vseh pravic, ki
jih imam kot živi človek; ne vem, kaj
hočem. Vem pa, da kakor koli in kar
koli, vse to ni le moj privatni problem:
to je vprašanje v širšem Zgodovine, v
ožjem pa dejanskega nasilja nad posa-
meznikom. O tem pa stojijo v KZ členi,
ali paragrafi. O tem stoji v Ustavi. Jaz
imam kot državljan SFRJ in SR Slove-
nije določene dolžnosti (ki jih dolžim v
redu), imam pa iz tega tudi določene
pravice.
Marko Švabič
» avstrijščina : ne vem, zakaj, tudi se za-
vedam, da v tem ni nikake zunanje logike,
si predstavljam najbolj tipično zakotno narod-
njaštvo kot avstrijsko; mogoče je to koroška
travma, ki me je z njo opremila osnovna
šola.