566 kulture z namenom, da se ta zemlja polagoma izpremeni s tem, da dobi njeno prirodno bogastvo po poljedelstvu, obrti in trgovini pravo vrednost, in da se domače prebivalstvo dvigne materialno in moralno." Seveda praktična izvršitev kolonizacije ne odgovarja ponavadi temu pojmovanju. Gosp. pisatelj razmotriva tri glavne vrste kolonizacije: osvojilno, trgovsko in na-selniško, ter podaja zgodovinski pregled kolonialnega gibanja o raznih časih in pri raznih narodih. V drugem delu pa razlaga svoje misli o moderni kolonizaciji z ozirom na slovanske narode. Ta del je za nas najzanimivejši, ker sega prav v naše narodno in gospodarsko življenje. Gospod pisatelj razmotriva najprej ko-lonizačne sposobnosti slovanskih narodov, katere ceni visoko: Slovani se naglo množe in so žilavi, imajo mnogo prostora za domačo kolonizacijo na lastni zemlji in njihove kulturne in etične lastnosti jih posebno usposabljajo za kolonizacijo. Njihova organizacija v Ameriki nas uči, da je duh samostojnega in skupnega dela med njimi jako živahen; lahko se asimilirajo vsem tujim razmeram. O Slovanih v habsburški monarhiji trdi, da po svoji kolo-nizačni sposobnosti daleč prekašajo Madjare in Nemce ter imajo tudi ugoden zemljepisni položaj za visok nadaljni razvoj. G. Radič priporoča, naj se osnuje „ Podonavska gospodarska zveza" s središčem v Pragi, ki naj bi organizirala narodno gospodarstvo vseh neruskih Slovanov in skrbela za pravilno kolonizacijo. Čehi že zdaj kolonizirajo Dolenjo Avstrijo in Hrvaško, v Pragi vidi gospod pisatelj ključ za ves narodno-gospodarski pokret podonavskih Slovanov. Statistično dokazuje, da bo postal Dunaj sčasom donavsko pristanišče za Čehe in Slovake, Trst in Reka postaneta slovanski luki, in močni opori za gospodarsko povzdignjenje Južnih Slovanov postaneta Belgrad in Spljet. Kot glavno in najbližje področje za slovansko kolonizacijo priporoča g. Radič — Malo Azijo, kamor se je izselilo že mnogo mohamedanskih Slovanov. Od naraščajoče slovanske zavesti pričakuje gospod pisatelj, da pride čas, ko bodo podonavski in balkanski Slovani sporazumno z Madjari in Rumuni odločevali o usodi narodov in dežel od Sudetov do Libanona, od Kvarnera do Perzijskega zaliva! Obširno in pohvalno popisuje g. Radič, kako Rusija kolonizira azijske pokrajine. Glede na sedanje številno izseljevanje priporoča, naj se osnuje „Slovansko društvo za ureditev izseljevanja" v Pragi s podružnicami na Dunaju, v Trstu, naRekiin v Zagrebu. Posebno priporočaČehom, naj se naseljujejo med Južnimi Slovani. Koliko idej jetu sprožil gosp. pisatelj! Seveda je do njih izvršitve še daleč in gotovo bodo med izvrševanjem dobivale drugo obliko, a pot je po-kazana, in če ta knjiga zbudi rojake gospoda pisatelja le k treznemu in realnemu premišljevanju, je mnogo storila. K sklepu je pridal gospod pisatelj razmišljanje o „filozofiji kolonizacije", zlasti z ozirom na vero. V tem oddelku pravi: „Moderno kolonizacijo ali asimilacijo vsega človeštva bo izvedla krščanska demokracija, za katero imamo mi Slovani največ prirojenega smisla, in zato je tudi bodočnost kolonizacije naša, in gotovo bomo mi ostali enkrat na onem mestu, ki so ga imeli nekdaj romanski, zdaj ga pa imajo anglosaški narodi." Dobro de človeku, če bere take z optimi-stiškim idealizmom pisane razprave. Gradivo, ki ga je nabral gospod pisatelj, je jako poučno in k njegovim trditvam o bodočnosti moramo reči vsaj, da so možne in dosegljive po vztrajnem kulturnem delu. Pravima gospod pisatelj, ko zlasti glede na razmere med Južnimi Slovani kaže na veliko nesoglasje med narodnim preporodom inteligencije in med njeno zaostalostjo v umevanju socialnih vprašanj. Tu je treba temeljite izpremembe, in zato gospod pisatelj po pravici pravi, da mora postati slovanski nacionalizem demokratski in kulturen. Dr. E. Latnpe. Dcr Adcl in den Matriken des Herzog-tums Krain. Herausgegeben von LudwigSchi-wiz von Schiwizhoffen in Gorz. — Gorz 1905. — Druck der „Goriška Tiskarna" A. Gabršček in Gorz. Selbstverlag des Verfassers. — 40. Strani 505. — Razni listi so se izrekli pohvalno o imenovani knjigi, „Dom in Svet" pa je na strani 501. t. 1. le dostavil opazko: „Za zgodovinarja važno delo!" A žal ni knjiga taka, kakor bi jo kdo sodil po površnih časniških poročilih. Pisatelji domače zgodovine bodo morali kljub tej knjigi še vedno le pri viru iskati svojih podatkov, kakor dozdaj, tako tudi v bodoče, ker je knjiga jako pomanjkljiva in silno površna. Ž njo ni ustreženo niti kranjskemu plemstvu, na čigar željo se je menda izdala, ker svojih rodovnikov radi njene površnosti ne bodo mogli urediti, niti zgodovinarjem, ki potrebujejo pri svojih podatkih natančnosti in popolnosti, ki je pa knjiga nima. Evo dokazov! Jako vzradoščen sem vzel knjigo v roke, ko jo dobim, misleč, zdaj bom vsaj na jasnem v svojem delu. Iskal sem natančnejših podatkov o baronih Kuschlanovih. Gašper je stanoval s svojo družino v stolni župniji. Prvo rojstvo, ki ga nam knjiga kaže, je Ana Kristina 567 1626. In vendar ima krstna knjiga stolna zaznamovanih šest Gašperjevih otrok poprej, in sicer: Rozina r. 1619, Apolonija Katarina r. 1620, Ana Marija r. 1621, France Friderik r. 1620, Ana Margareta r. 1624, Katarina Elizabeta r. 1625, pozneje pa Uršula r. 1627, in potem šele pride Adam r. 1628, ki ga knjiga zopet omenja, in Ivan Friderik, l