LETO II. ST. 37 (85)/TRST, GORICA ČETRTEK, 25. SEPTEMBRA 1997 NOVI SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 - 6596 »S«*** CENA 1500 LIR ALI V GORICI ŽIVIJO SLOVENCI? Ob govorih na proslavi 50-letnice pariške mirovne pogodbe v Gorici V sredo, 16. septembra, je bila v Gorici uradna proslava 50-letnice vrnitve mesta pod italijansko upravo na osnovi pariške mirovne pogodbe, ki je začrtala novo razmejitev med Italijo in povojno Jugoslavijo. Proslava se je odvijala v mestnem Spominskem parku pred med vojno porušenim spomenikom padlim vojakom v prvi svetovni vojni in novejšim obeležjem, postavljenim civilnim deportiranim prebivalcem ob koncu druge svetovne vojne. Glavni govorniki so bili: predsednik italijanske republike Oscar Luigi Scalfaro, goriški župan Gaetano Valenti, pokrajinski predsednik Giorgio Brandolin in odv. Cesare Devetag kot član medvojnega mestnega odbora CLN (Comitato di Liberazione Nazionale). Tu ne bomo podrobneje navajali njihovih izvajanj, bolj ali manj naravnanih na dogajanja na tem prostoru v medvojnem obdobju in v prvih letih po vojni. Zlasti prvi trije govorniki so ob obnavljanju imenovanih preteklih dogodkov poudarili voljo in potrebo po njihovem zgodovinskem premoščanju na temeljih sožitja med raznimi tu živečimi skupnostmi, spoštovanja do drugih kultur, dialoga med narodi in s sosednjo Novo Gorico in podonavskim prostorom. Seveda ni manjkalo poudarjanje italijanstva Gorice, zlasti pri županu. Prav tako ne nameravamo kritično analizirati celotne vsebine in duha posegov že omenjenih javnih predstavnikov, četudi bi se dalo marsikaj povedati. Omejili se bomo le na eno značilno pomanjkljivost (ali namerno opustitev?), ki smo jo zasledili pri prvih treh govornikih. Kljub tudi ponavljajočemu se omenjanju potrebe po sožitju med različnimi skupnostmi, kulturami in sodelovanju na področju prometnih zvez pa niso niti enkrat izrecno imenovali slovenske manjšine v Gorici, ne slovenske kulture in ne Republike Slovenije. In vendar so vse to stvarna dejstva, ki jih ni moči spregledati. Spre-gledanje "dejstev" pa je sam predsednik Scalfaro označil za infantilno obnašanje. Ironija usode ali zgodovine pa je hotela, da je na tisti proslavi omenil slovensko manjšino v Gorici (četudi v luči nekega političnega gledanja) odločno desničarsko usmerjeni odv. Devetag. Nekdaj se je ob takšnih priložnostih reklo, da so otroci teme pametnejši kot otroci luči. Ne bomo se spuščali v razmotrivanja, zakaj omenjeni visoki javni predstavniki niso imeli za potrebno omeniti prisotnost slovenske manjšine, ampak so se omejili na zgolj splošno načelo sožitja. Takšnemu sprenevedanju pravimo tudi nojeva politika vtikanja glave v pesek, da ne vidimo, kaj je okrog nas. Neki mislec je svojčas dejal: "Politiki govorijo to, kar ljudje hočejo slišati; državniki pa govorijo to, kar ljudje morajo slišati!" Berlinski zid je fizično padel, toda v predstavah in mišljenju ljudi še marsikje ostaja. NOVI GLAS ]E NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 SENATOR DARKO BRATINA JE UMRL ODŠEL JE MOŽ ^«L - ALOJZ TUL Težko je v par besedah strniti nekaj bežnih misli ob nenadni smrti človeka. In to še zlasti, ko gre za vidnega javnega delavca in markantnega predstavnika naše narodne skupnosti v zamejstvu. Smrt že sama po sebi pomeni odhod v brezčasje večnosti, ko prekinitev zemske eksistence pomeni za enega prehod v nič, za drugega v onstransko življenje. Za vse, ki ostanemo in nas prej ali slej čaka podobna usoda, pa pomeni boleče pretrganje človeških vezi, ki so se tako ali drugače prej pletle med nami. Tak je tudi nenadni odhod slovenskega senatorja Darka Bratine. Za seboj je pustil močne in plodovite sledove svojega dela. Pokojnik je v naši manjšinski skupnosti predstavljal danes najvišjo možno politično funkcijo, namreč parlamenetarca v Rimu. Sen. Bratina je sicer v drugačnih pogojih in v različnem političnem okviru nadaljeval svetlo tradicijo nekdanjih slovenskih poslancev v rimskem parlamentu po prvi svetovni vojni in v težki začetni dobi fašistične diktature. Predstavljal je našo manjšinsko stvarnost, jo povezoval v dialogu z večinskim narodom in jo tudi navezoval na evropske vzporednike. Ne nazadnje ga je smrt dočakala prav v srcu politične Evrope - v Strasbourgu, kjer se te dni razpravlja o usodi narodnih manjšin... Ko se v teh vrsticah hvaležno spominjamo pokojnega slovenskega senatorja, nas lahko spremljajo znani Aškerčevi verzi o trajnosti in neminljivosti človekovega dela, ko piše: "Čaša tvoja je - življenje tvoje! / Sam napolni z večnosti jo lekom! / Vlivaj vanje vsak dan dela dobra, / dela slavna za rojake svoje, / za rojake in za domovino!" ---------AB V torek, 23. t.m., je v poznih popoldanskih urah močno odjeknila vest, da je zaradi srčne kapi nedaleč od Strasbourga, kjer je sodeloval pri zasedanjih skupščine Sveta Evrope, nenadno umrl slovenski senator, goriški politik in sociolog Darko Bratina, star komaj 55 let. evropskih volitvah leta 1984 je nastopil kot neodvisen kandidat levice, leta 1991 se je vpisal v Demokratično stranko levice. Do tedaj se je posvečal v glavnem poučevanju | in znanstvenemu delu na so-iciološkem področju. Rodil se je v Gorici 30. ! marca 1942, iz socioloških ved je diplomiral v Tridentu z diplomsko nalogo o narodnostnih manjšinah. Do leta 1976 je delal v Turinu, nakar j se je vrnil v Gorico. Predaval |je na tržaški univerzi in na njenem oddelku v Gorici. Pristopil je k Slovenskemu raziskovalnemu inštitutu (SLORI) in bil njegov ravnatelj do prve izvolitve v parlament. S posebno ljubeznijo seje poglabljal v filmsko kulturo in gojil filmsko kritiko; pred dvajse-; timi leti je v Gorici ustanovil Kinoatelje, bil je tudi pobudnik letne revije slovenske filmske, televizijske in video ustvarjalnosti Film Video Monitor in nagrade Amidei. Senator Bratina zapušča ženo Carmen in otroke Milo, Majdo in Vojka, mamo Milko in brata Ivana. Njim naj gre izraz našega iskrenega sožalja. Za slovensko narodnostno skupnost v zamejstvu je to izredno velika izguba, saj jo je sen. Bratina od leta 1992 zastopal v italijanskem parlamentu. Na parlamentarnih volitvah je bil namreč izvoljen v letih 1992,1994, nazadnje aprila lani, ko je kandidiral kot predstavnik Oljke v goriškem okrožju. V teh letih je skrbno sledil ne le manjšinski problematiki, ampak tudi italijanski mednarodni politiki, saj je bil tajnik senatne zunanjepolitične komisije, a tudi zastopnik Italije v različnih mednarodnih skupščinah, v katerih je zasedal tudi vodilna mesta. V politiko je prof. Bratina s svojim blagim značajem in strokovnimi sposobnostmi stopil razmeroma pozno. Na Dobrodošli nuova banca di credito di trieste BCTKB nova trZaška kreditna banka Grupa !!■ banca U ANTONIANA POPOLARE VENETA Filiala na Opčinah Narodna ulica 42, tel. 040/2158000 Odprti tudi ob sobotah od 9.10 do 13.00 Andrej Bratuž VVALES - ZELENA IN PONOSNA ZEMLJA j Spominjam se tudi stvari, ki si jih ne želim spominjati, in ne morem pozabiti onih, ki bi jih rad pozabil." (CICIiRO) KOBARIŠKA SVEČANOST ZA A. URŠIČA Ivan Žerjal NAČRTOVANJE "TRSTA PRIHODNOSTI" Pl Jurij Paljk / intervju SERGIO TAVANO Kazimir Humar MSGR. FRANC MOČNIK 90-LETNIK Zvone Štrubelj PO POTEH MATERE TEREZIJE Peter Stres O SLOVENSKEM ŠOLSTVU H Pl Matejka Peterlin Maver ODMEV NA DRAGO 1997 Erik Dolhar KRIZA NABREŽINSKEGA SOKOLA Marko Tavčar IN MEMORIAM: MILAN LIPOVEC Egidij Vršaj SOCIALNA DRŽAVA... ČETRTEK 25. SEPTEMBRA 1997 SVET OKROG NAS VVALES - ZELENA IN PONOSNA ZEMLJA V četrtek, 18. t.m., so prebivalci VValesa v Veliki Britaniji na referendumu odločali o vladnem predlogu za ustanovitev posebnega deželnega parlamenta v glavnem mestu Cardiff. Gre za skupščino, ki naj bi imela 60 članov in bi odločala o raznih zadevah dežele. Ta parlament bi imel manjše pristojnosti od škotske zbornice v Edinburgu, vendar bi postal simbol avtonomije VValesa. Izid referenduma je bil pozitiven; za je glasovalo 50,3% volivcev (volilna udeležba sicer ni bila velika), proti pa 49,7%. Nedavno smo si ogledali razne britanske oz. irske pokrajine in na kratko spoznali njih zgodovinsko, kulturno in politično problematiko. Med temi je gotovo še ena britanska dežela, ki skupaj z Anglijo, Škotsko in Severno Irsko sestavlja Veliko Britanijo ali Združeno kraljestvo (United Kingdom). To je pisana in zelena dežela VVales (ital. Galles), ki leži v jugozahodnem delu države in se odpira na morje z Bristolskim zalivom. Ob njem leži tudi njegovo glavno mesto Cardiff. Vsakokratni britanski prestolonaslednik nosi naslov vvaleškega princa. Pred leti sem se namenil v Cardiff na letni kongres Evropske svobodne zveze ALE. Iz Londona sem se z vlakom jjodal na dveurno vožnjo za prestolnico te slikovite dežele. Železnica se hitro po izstopu s postaje London-Paddington vije po mirni zeleni pokrajini. Dežela je malo valovita, gričevje spominja včasih na kak naš predel (posebno na Dolenjsko). Včasih je videti majhne in skupaj zbrane stare in sive hišice, navadno nekje sredi njih še tipično angleško staro cerkev z gotskimi primesmi. Kar zadiha kaka prikazen iz preteklosti, zlasti dobe, ko so se tu povsod bili boji za utrditev anglikanstva na račun katoliške Cerkve. Vmes pa ob pogledu na barvite gozdiče in goščave misel na znane slike o angleških lovih, konjih, psih in seveda plemičih. Gotovo si popotnik v fantaziji lahko živo prikliče zvok lovskega roga, ki je spremljal podobne velike prireditve... Postaja Bristo-Park prikliče spet v sedanjost. Še nekaj časa in že je pred nami morje. Med mesti naj še omenim Nevvport, mimo katerega drvi vlak. Po začrtanem času in točno ob uri se nato ustavi v večjem mestnem središču, ki se začenja razprostirati pred nami. To je Cardiff ali v domačem keltskem jeziku Caerdydd. Tako na železniški postaji kot tudi v samem mestu (topografski napisi, smerokazi, avtobusni urniki itd.) se že kaže dvojezičnost. Lep primer britanskega mesta, ki spoštuje domači jezik in zgodovinske tradicije! Dežela VVales ima danes približno tri milijone prebivalcev, od katerih dobra petina govori vvaleški jezik. V političnem okviru spada pod Anglijo od leta 1536 oz. 1542, ko sta bila odobrena dva zadevna zakona o združenju z angleško krono. To je sledilo ponesrečeni vstaji, ki jo je v začetku ^ 5. stol. vodil borec za domačo neodvisnost Ovvain Glyndwar. Zanimivo je še dejstvo, da je iz VValesa znana dinastija Tudor (ki je vladala v Angliji od leta 1485 do 1603). VValeški narod izhaja iz 8. stol. Danes govori domači jezik približno 26% prebivalcev te dežele. Jezik VValesa se imenuje "cymraeg". Zgodovinsko ga delijo na primitivni, stari, srednji in moderni vvaleški jezik (to od 17. stol. dalje). Naj še dodamo, da poenotenje knjižnega oz. pisnega jezika temelji na prvem prevodu Biblije, ki jo je prevedel in izdal Gwilyn Morgan leta 1588, štiri leta za Dalmatinovo Biblijo. Omenili smo že glavnega protagonista zgodovine te dežele Ovvaina Glyndwra, ki se ga spominja tudi Shakespeare v svojem Henriku IV. Ta je pokazal velike politične in diplomatske sposobnosti. Henrik Tudor je nato ob koncu 15. stol. začel znano dinastijo, bil je tudi bratranec Glyndwra. Moderna zgodovina dežele VVales je seveda polna raznih zanimivih premikov. Naj tu omenimo npr. nastanek lastne politične stranke, ki se imenuje Plaid Genedlaethol Cymru (vvaleška narodna stranka), ki je nastala leta 1925 in je še danes aktivna tudi v evropski manjšinski zvezi ALE. —-....... ANDREJ BRATUŽ SVEČANOST OB 50-LETNICI UGRABITVE ANDREJA URŠIČA "NAŠI IDEALI MORAJO NAPOSLED ZMAGATI" b 11. uri je za pokojnika daroval mašo kobariški dekan Franc Rupnik, pri maši pa je lepo pel mešani pevski zbor iz Podgore, ki ga vodi dr. Mirko Špacapan. Pri bogoslužju seje zbralo nad sto ljudi, med njimi so bili tudi svojci pokojnika in veliko Slovencev iz zamejstva. Dekan Franc Rupnik seje v nagovoru pri maši spomnil pokojnika in dejal, daje maša izrednega pomena, saj je to prvo javno dejanje od-dolžitve dr. Andreju Uršiču. Do sedaj se namreč o njem ni veliko govorilo; prej zato, ker se ni smelo. Zato je župnik Rupnik pohvalil naš tednik, ki je ob petdesetletnici u-grabitve dr. Uršiča prvi javno pisal o njem. Kobariški dekan seje spomnil svetlega lika dr. Andreja Uršiča in dejal, da nam mora biti vsem za vzor kot lik poštenega in zavednega Slovenca. Med prošnjami so udeleženci prosili Boga za pokojnika, za časnikarje, za spravo in za sredstva družbenega obveščanja, da bi bila vedno v službi resnice, pravice in miru. Po sveti maši so se udeleženci zbrali pred Urši-čevo domačijo na glavnem kobariškem trgu, kjer je najprej spregovoril deželn[ predsednik SSk dr. Bernard Špacapan, ki je med drugim povedal, daje Slovenska skupnost neobremenjena in je zato priredila spominsko svečanost za dr. Uršiča, ki je padel iz velike ljubezni do Slovenije in domačega kraja. Za njim je spregovoril kobariški župan Pavel Gregorčič, ki je dejal, da so Kobaridci ponosni na svojega rojaka, o katerem petdeset dolgih let niso smeli nič vedeti. Svoj nagovor je zaključil z besedami, da danes potrebujemo veliko duha, ki ga je imel dr. Uršič. Za njim je govoril Ivo Jevnikar, tržaški časnikar in raziskovalec Urši-čevega življenja (govor objavljamo skoraj v celoti). Ob koncu lepe slovesnosti seje svojega strica, ki ga nikdar ni spoznal, spomnil nečak Marko Uršič, ki živi v Vidmu. Pretresljiva je bila njegova pripoved, kako je kot otrok doživljal tišino in žalost svoje stare mame, matere Andreja Uršiča, ki sinove ugrabitve ni nikdar prebolela. Prihodnje leto bo 90-let-nica rojstva dr. Andreja Uršiča in kazalo bi prirediti večjo proslavo njemu v čast, na rojstno hišo pritrditi trajno obe- NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 / 533177 FAX 0481 / 536978 341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 / 365473 FAX 040 / 775419 GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 LOGOTIP, KONCEPT: KREA DESIGN AGENCV S R.L, / GORICA TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS |E ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC ry LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 65.000. ' ■ INOZEMSTVO 90.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 120.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU V soboto, 20. t,m,, je Slovenska skupnost priredila v Kobaridu lepo svečanost v spomin na dr. Andreja-Slavka Uršiča, velikega primorskega časnikarja, ki je leta 1947 postal žrtev nesmiselnega povojnega obračunavanja z vsemi tistimi, ki niso bili komunisti... Govornik na kobariški svečanosti Ivo Jevnikar ležje, morda prirediti seminar o njem. To pa ne toliko zaradi Slovencev v zamejstvu, ki ga še danes cenijo in se ga še spominjajo, kot zaradi njegovih sokrajanov in Slovencev iz matične domovine, ki bi po petdesetih letih le morali kaj več zvedeti o njem. - JUP IZ NAGOVORA IVA JEVNIKARJA "Spoštovani! Stojimo pred domačijo Jeranovih, kjer seje 17. oktobra 1908 rodil časnikar in politik Andrej, za domače Slavko Uršič. V tej hiši je živel tudi zadnje čase pred dogodkom, ki je pred 50 leti tragično zaznamoval Primorsko in zaradi katerega smo se danes zbrali v Kobaridu. Pokloniti se želimo javnemu delavcu, ki je ljubil svoj narod, ki je bil med ustanovitelji Slovenske demokratske zveze in torej med utemeljitelji povojnega samostojnega političnega nastopanja naše narodnostne skupnosti v zamejstvu. Verjel je v demokracijo, svobodo in politični pluralizem, torej vrednote, ki so danes načelno, skupna last nas vseh, a zaradi dela za njihovo udejanjenje, zaradi pisanja o njih sta ga preganjala prej fašizem, nato komunizem. Dne 31. avgusta 1947 gaje, starega 38 let, dala ugrabiti jugoslovanska politična policija. Izginil je in še danes nima zaznamovanega groba. Lik Slavka Uršiča je takoj postal simbol in vzor za demokratično čuteče ljudi. Ne samo svojci, tudi njegovi sodelavci in prijatelji so z govorjeno in pisano besedo vseh teh 50 let ohranjali spomin nanj. Slovenska prosvetna matica iz Trsta je v knjižni obliki ponatisnila njegove Misli o demokraciji, s katerimi si je sam postavil spomenik. A Slavko Uršič nagovarja nas vse, njegov lik in njegova usoda imata veliko povedati Slo- vencem tostran in onstran meje tudi danes, sooblikovati morata naš skupni slovenski zgodovinski spomin. Zato je tudi stranka Slovenske skupnosti čutila potrebo, da se ga javno spomni v njegovem kraju, izkaže toplo človeško vzajemnost preizkušenim svojcem, obenem pa ob njem simbolično izrazi hvaležnost vsem javnim delavcem, ki so v zelo težkih časih v današnjem zamejstvu ohranjali plamenico narodnega dostojanstva in enakopravnosti, upora vsakršnemu totalitarizmu in nasilju, demokracije, svobode, strpnosti in pluralizma.11 (...) Po glavnih biografskih podatkih je govornik tako nadaljeval: "Vse to podrobneje navajam, ker je iz doslej znanih dejstev in dokumentov o-čitno, da ga ugrabitev ni doletela zaradi kakih medvojnih neporavnanih računov. Drugače bi ne živel v kraju, ki ga je kljub zavezniški vojaški u-pravi zlahka obvladovala nova oblast v Sloveniji, in bi ga tu ne obiskovali njeni predstavniki ter vabili, naj se vrne v Ljubljano. Prijatelju odv. Avgustu Sfiligoju, ki ga je dan pred ugrabitvijo svaril: »Slavko, ne hodi v Kobarid, ne izpostavljaj se nevarnosti!« bi ne bil odgovoril: »Jaz se ničesar ne bojim, moja vest je čista in moje delo je pošteno!« Režim je motilo dejstvo, da so se, potem ko je bila razmejitev že določena in smo bili ponovno obsojeni na manjšinsko življenje, začeli organizirati javni delavci, ki niso soglašali s komunistično ideologijo, s stalinističnim monopolom in nasiljem, z bojkotom zavezniške vojaške uprave in njenih, sicer le delnih ponudb za popravo krivic fašističnega režima, ki nam je bil zapravil lep del soodločanja v javnih Lipravah in skorajda celo šolstvo, ter s politiko tako imenovane fratelance. (...) Takratni tajnik Slovensko-italijanske antifašistične unije in Čentralnega komiteja Komunistične partije Julijske krajine je v Trstu dva dni kasneje, 27. aprila 1947, med drugim izjavil: »VTrstu in Gorici seje nabralo nekaj slovenskih izdajalcev, misleč, da bodo našli tu zatočišče. Danes ti ljudje nadaljujejo svoje izdajalsko početje. Razbijati hočejo naše vrste in naše ljudstvo razdvojiti v razne strančice. Govore o neki demokraciji in zahtevajo tako svobodo, da bodo tudi fašisti nemoteno delovali. Nekateri tej propagandi nasedajo, nekateri v dobri veri, drugi zlonamerno, in tako doprina-šajo k poskusu razbijati enotnost naših vrst. Izdajati so začeli časopis, ki se imenuje Demokracija. Glasilo nekakšne demokratične zveze. Toda že v prvi številki so si postavili kot prvo in glavno nalogo blatiti novo Jugoslavijo. Ta list in njegovo pisanje sta samo krinka agentov novega fašizma. Do včeraj so bili zvesti hlapci Duceja in Hitlerja, danes pa so stopili v službo novega fašizma, Trumana in Churchilla." Sledila je še uradna obsodba izvršnega odbora Siau, v kateri med drugim - maja 1947 - beremo, da»kdor skuša voditi politiko izven OF, sestavnega dela Siau, vodi protislovensko politiko in politiko proti slovensko-italijanskemu bratstvu.« Zapisana je bila še oznaka, da gre za »nov poskus protiljudskega delovanja, ki pomeni izdajstvo nad slovenskim narodom.« Če se spomnimo dogodkov v Lani-šču in drugih nasilnih primerov, potem vemo, da se tudi pri nas ideološki ekskluzivi-zem ni ustavil pri besedah. Dogodki pred 50 leti v Kobaridu so znani, saj so bili večkrat popisani. Uršiča so v nedeljo, 31. avgusta 1947, s pretvezo zvečer zvabili z veselice v Kobaridu v Robič. Ko se je vračal na motornem kolesu, so med Starim Selom in Kobaridom nategnili žico čez cesto, daje padel. In izginil. Naša stranka je ob začetku demokratizacije, 22. marca 1990, po sklepu deželnega tajništva zaprosila takratni Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Ljubljani, naj razišče, zakaj in kako je prišlo do Uršičeve ugrabitve in smrti, vendar ni bilo razjasnitve." (...) Po še nekaterih zanimivih zgodovinskih ugotovitvah je govornik zaključil: "Kajti tudi do našega srečanja danes ni prišlo zato, da bi obujali nekdanje sovraštvo in nasilnost. Demokracija je v strpnosti, pluralizmu, dialogu. Potrebni smo sprave, za katero pa je treba popraviti krivice, zavračati nasilje in nestrpnost, vrniti ljudem dobro ime, razčistiti resnico, pokopati mrtve. Potrebni smo zgledov, ki so žrtvovali vse za svoje ideale. Ideale, ki morajo naposled zmagati." AKTUALNO INTERVJU / SERGIO TAVANO ZOPET SE MORAMO POLASTITI NAŠIH SKUPNIH KORENIN JURIJ PALJK Lepo bi Vas prosil, da se predstavite našim bralcem. Sem Goričan. Študiral sem v Gorici in nekaj časa tudi v Vidmu. Univerzitetni študij, ki je bil zame odločilen, sem opravil na tržaški univerzi, kjer sem tudi takoj postal asistent. Diplomiral sem iz zgodovine umetnosti in arheologije. Ze več kot 40 let sem torej na univerzi. Nekaj časa sem tudi poučeval na višjih srednjih šolah, a sem se potem odločil za univerzitetno delo. Začel sem marljivo delati in tako sem objavil več sto znanstvenih razprav, objavil sem tudi nekaj odmevnih knjig, na katere sem ponosen; naj citiram samo Aquileia cristiana-Krščanski Oglej ter Gorizia-ll mondo di ieri, Corica-Včerajšnji svet. Da pa ne bi kdo mislil, da sem vse svoje delo posvetil samo Gorici in Ogleju, naj povem, da sem veliko raziskoval tudi Ravenno, Konstantinopel, Poreč, Dunaj in druge kraje. Kdaj se je v Vas porodilo spoznanje, da se boste posvetili zgodovini? Moram povedati, da ne vem. Gotovo pa je tudi to, daje zelo malo čustvenega v tej odločitvi. To je rezultat dobrega študija, kateremu seveda dodaš še veselje do dela in zanimanje za lastne korenine. Lahko se sicer zgodi, da imaš veselje do nečesa in obenem to tudi študiraš. Ni pa rečeno, da se to vedno zgodi. Hočem samo povedati, da je najbolj potrebno predvsem znanje. Veselje in zanimanje pa seveda pomagata. Ko spoznaš naš svet od Triglava do Gra-deža, ko ga znanstveno proučuješ, šele takrat ga zares vzljubiš in se nanj strašno navežeš. Večkrat se prav nam zgodovinarjem dogaja, daje nekdo med nami, ki z velikim veseljem in strastno nekaj proučuje, a pogreši v tem, da prav zaradi tega ni več objektiven. Včasih se dogaja, da kdo prav zaradi te strasti izgubi občutek za mero, resnico in objektivnost, in to je za zgodovinarja porazno. To včasih vodi v pravi fanatizem in v neko jalovo samozadovoljstvo; to je slabo. Večkrat smo prav pri zgodovinarjih priče interpretaciji zgodovine in zato Vas sprašujem, kakšen mora biti dober zgodovinar? Mora se predvsem dobro podpreti z dokumenti. Ne sme se toliko zanašati na že znane izsledke in mnenja, ampak se mora predvsem zanašati na dokumente. Šele potem se lahko odloči za neko smer, mnenje, sodbo. Še enkrat ponavljam, da je večkrat prav pristranskost in t.i. "ljubezen do domovine" tista, ki zgodovinarja zanese večkrat tudi v rasizem in fanatizem, kar je slabo. Prav goriško zgodovinopisje je občutilo prevečkrat vse posledice takih zgodovinarjev, ki so bili še kako pristranski. Prevečkrat so se namreč postavili na izhodišče: moram dokazati to in to, moram prikazati, da je to bilo tako in tako. Moram prikazati, da je bila tu samo italijanska ali samo nemška ali samo slovenska prisotnost. Zgodovinar pa mora poznati mnenja drugih, a svoje delo mora graditi na trdnih temeljih zanesljivih dokumentov in pričevanj. Profesor Sergio Tavano poučuje na tržaški univerzi arheologijo in zgodovino zgodnjega krščanstva. Poznamo ga kot velikega poznavalca Gorice in njene zgodovine, a tudi kot izredno plodnega razumnika, ki se pojavlja v javnosti ob vsaki priložnosti, ko gre za resnično iskanje naših korenin. Z bratom, duhovnikom in zgodovinarjem, Luigijem, sta tudi redka italijanska znanstvenika, ki sta se naučila slovenskega jezika, saj se zavedata, da v naših krajih ne moreš biti znanstven raziskovalec in ne zgodovinar, če ne poznaš tudi slovenskega jezika. Kaj bi rekli mladim kot profesor zgodovine, kot oče, kot zrel razumnik: zakaj morajo poznati in študirati zgodovino? Iz dveh razlogov jo morajo poznati. Prvič zato, ker je vsak študij duhovna in znanstvena obogatitev, ki človeku pomaga, da gleda na svet celostno, odpre mu oči in naredi iz njega odprto in zrelo osebo. Drugič zato, ker mu pomaga moralno rasti. Študij mu pomaga, da najde svoje mesto v svetu, pomaga mu najti kriterij etike. Človek, ki ne pozna in ne zna, postane neoseben in se ne zna odločati, ne v življenju in niti ne, ko gre za temeljne stvari. Ne zna presojati dogodkov in to je slabo, saj se z njim lahko manipulira. Poznati bolje svoj svet pomeni, da poznaš bolje samega sebe! Če poznaš, nisi izrinjen iz sveta. To pa seveda ne pomeni, da boš bolj srečen, saj je, če lahko povem neki paradoks, najbolj srečen tisti, ki nič ne ve. Prav goriška zgodovina in zgodovina Primorja sta zelo I težavni, saj je naša čudovita kultura 1 zelo bogata in v njej se moraš nepre-! stano z nekom soočati. To pa je edini način, da postaneš tudi sam bogatejši. Z bratom Luigijem veljata za dobra poznavalca slovenske zgodovine in slovenske kulture. Kakšno vlogo je imel v zgodovini slovenski del družbe na Goriškem? Rad bi bil velik poznavalec slo-| venske stvarnosti, zelo rad! Prav danes (vpetek, 19. t.m, op. ured.) bomo v Gorici predstavili knjigo prof. Lojzke Bratuž Gorica v slovenski književnosti, ki italijanskemu bralcu prikazuje del slovenske stvarnosti, saj mu odpira pogled na do sedaj nepoznani svet. Gotovo je na tem i področju veliko stvari, ki jih moramo i spoznati, veliko več je teh, kot pa ti-! stih, ki jih že poznamo. Slovenci so bili važen del goriške družbe. Zaradi tega smo tudi na našem inštitutu izdali že knjige o kulturi Slovencev, o kulturi Nemcev in Furlanov. Dve tretjini prebivalcev Goriške so bili Slovenci in tudi sedaj, hvala Bogu, je še vedno zelo veliko Slovencev, ki težijo h Gorici in to tudi tisti, ki danes niso v Italiji. Če bodo nekoč res padle meje, bo Gorica z Novo Gorico postala I izredne važnosti. V Gorici so Šloven-ci imeli mesto, tu so lahko spoznali mestno kulturo. Po rodu so izhajali iz kmečkih družin, njihova kultura je bila kmečka; v tej trditvi ni najmanjšega omalovaževanja! Prav Gorica pa jim je nudila mesto, kjer so imeli svoje šole, kjer so tiskali svoje časnike, kjer so izdajali knjige, kjer ! so imeli svojega - največkrat sloven-I skega! - škofa. Gorica jim je bila kraj, I kjer so se soočali z drugimi in od i njih so sprejemali določene navade, običaje, obenem pa so tudi sami veliko dajali. Mesto ni bilo pasiven kraj. Vsaka narodna komponenta se je ob soočanju z drugimi bogatila. To je bil duh Gorice. Vsi Slovenci v Gorici so poznali nemško in italijansko zgo-j dovino. Gorica je bila od vedno križi-i šče in torišče idej in prepričanj, tudi za Slovence. Slovenci so veliko dali Gorici. Danes smo v Gorici žal priče dejstvu, da izgubljamo furlansko komponento mesta, medtem ko smo nemško že izgubili. To pomeni, da danes ni več pluralizma, ampak i smo priče dualizmu dveh narodov, ki je prevečkrat zelo napet. Tega do konca prejšnjega stoletja v Gorici ni bilo. i V Ogleju ste imeli letos poleti ob srečanju vseh škofov nekdanjega oglejskega patriarhata odmevno predavanje, v katerem ste na sijajen način prikazali duh Ogleja za vse narode, ki so oglejski patriarhat sestavljali. Ko smo med predavanjem opazovali škofe in kardinale, smo videli, kako so tudi oni zvedeli marsikaj novega o zgodovini svojih škofij. Obnovite, prosim, na kratko srž svojega posega! Preveč me sprašujete, zares preveč, saj se tega ne da storiti v nekaj besedah. V Ogleju sem govoril predvsem o enotnosti in identiteti oglej-i skega patriarhata. Enotnost Ogleja i je bila vrednota, saj je krščanstvo po-menilo za področje od Coma do Ce-! Ija, do Hrvaške, do Istre več kot le j samo neko organizacijsko enoto, i Moralna enotnost oglejskega patriar- hata je bila velika v tem, da je združevala različne etnije, različne narode v istih duhovnih in moralnih, etičnih vrednotah. Ta enotnost je bila izrednega pomena za vse narode, saj so jim bile skupne predvsem vrednote in krščanstvo. V srednjem veku i je bil zato oglejski patriarhat več kot pa današnja Združena Evropa, Evropa, ki jo skušajo narediti predvsem in žal skorajda samo na temeljih gospodarskega združevanja in interesov. Skupna identiteta vseh prebivalcev oglejskega patriarhata je bilo krščanstvo, etične in moralne vrline in vrednote, isto bogoslužje v različnih jezikih, imeli so isti koledar, iste svetnike in to je bilo izredno pozitivno. To ni bila identiteta, ki bi zapirala ljudi v neki krog, kot je, recimo, danes furlanska identiteta ali padan-ska identiteta. To je bila identiteta vrednot, ki so seštevek mnogih sil. Ko je identiteta zaprtost, je to revščina; ko pa je identiteta seštevek mnogih doprinosov, pomeni bogastvo. Oglejska identiteta je slonela na čudovitih temeljih pluralnosti. S predavanjem sem hotel tudi pokazati na dejstvo, daje ob ukinitvi oglejskega patriarhata leta 1751 ostala samo ena škofija, ki je ohranila njegovo pluralistično enotnost in identiteto; to je bila goriška škofija. Le-ta je ime-i la podobno vlogo, saj je podedovala tako različne narode kot tudi oglejski duh, obenem pa je podedovala tudi raznolikost goriške grofije, v kateri so živeli Nemci, Hrvati, Furlani, Benečani in Slovenci. Konec tedna boste v mestni knjižnici predstavili svojo zadnjo knjigo, ki nosi naslov Oglej in Gorica, podnaslov pa pove, da knjigo sestavljajo "odkritja, razprave in osebnosti od leta 1870 do leta 1918". Predstavite nam knjigo! V tej knjigi sem posvetil pozornost zadnjim petdesetim letom iz dobe, ko je Gorica še bila del cesarstva. V tem času se je namreč pripetilo, da so Gorici in Ogleju seveda j posvečali veliko pozornost tudi raziskovalci z Dunaja. Naš svet je postal znan vsem. Takrat je omikani svet spoznal našo umetnost, pa naj gre za pravo odkritje cerkve sv. Mihaela pri Šempasu, o kateri so takrat veliko in lepo pisali, ali pa o cerkvi sv. Marije v Bovcu, če navedem samo dva drobna, a pomembna primera. Takrat namreč tudi odkrijejo oglejske mozaike, ki jih do tedaj ni nihče videl. In prav posledica tega odkritja so zelo plodne razprave, tudi polemike. Takrat pride tudi do velikih predsodkov, saj se najdejo italijanski iredentisti, ki hočejo na vsak način dokazati, da gre za rimske mozaike in ne za krščansko umetnost. Drugi pa pravilno ugotavljajo, da gre za krščanske mozaike, ki imajo sicer res rimski navdih, a so krščanska in ne rimska umetnost. To trdijo razisko-jvalci z Dunaja in predvsem goriški katoliški raziskovalci. Po zaslugi nad-| škofa Sedeja se namreč takrat v Gorici zbere skupina odličnih goriških raziskovalcev, zgodovinarjev, ki imajo v Ogleju pravo telovadnico za svoje študije. Naj omenim samo Lea Pla-nisciga in Antonia Morassija, ki sta Goričana. Od Slovencev naj omenim samo Izidorja Cankarja, a jih je bilo veliko! Takrat pa pridejo v Oglej tudi raziskovalci od daleč, iz Rima in od drugod. To je zadnjič, ko se pri nas študira neka stvar brez predsodkov, ker gre vsem raziskovalcem predvsem za to, da bi znanstveno ;in brez kakršnihkoli predsodkov prikazali v kar najlepši luči oglejske mozaike. Takrat se konča "goriški svet". Od leta 1918 se namreč začne nov |' goriški svet", saj takrat fašistične o-blasti zahtevajo t.i. normalizacijo Gorice in njene pokrajine, se pravi, da zahtevajo "italijanskost" mesta in njenih prebivalcev. Česa bi se lahko danes mi naučili od tega čudovitega oglejskega duha? Aktualen je bolj, kot se vsem zdi! Predvsem bi se lahko naučili sodelovanja med sabo! Sam se veliko trudim, da si izmenjujemo mnenja med Innsbruckom, Dunajem, Celovcem, j Ljubljano in Gorico. Veliko zadovoljstva čutim prav zaradi teh sodelovanj. Več glasov, kot je, bolje je. Poglejte: v Innsbrucku se še danes čudijo, kako to, da nas zanima zgodovina Gorice izpred prve svetovne vojne, ker so prepričani, da nas zanima samo italijanska Gorica. Ko je bila v Ljubljani čudovita razstava o got-skih cerkvah, so bili zaprepaščeni nad tem, ker niso poznali italijanskih dokumentov. Premalo se poznamo, premalo še sodelujemo. Zavedati se moramo, da ima vsak doprinos svoje ustrezno mesto in tudi svoje dostojanstvo. Zgodovinske doprinose moramo ocenjevati samo po njihovi verodostojnosti in znanstveni kakovosti in ne po tem, če jih je napisal Italijan ali pa Slovenec. Pred prvo vojno je bilo to lažje zaradi tega, ker so se vsi sporazumevali in pisali v nem-iščini. Danes pa moramo jezikovne meje premagati! Evrope namreč ne bomo zgradili, če ne bo prišlo do sporazuma in upoštevanja majhnih in velikih obenem. Vsi imajo svoje dostojanstvo. Večkrat sem že ponovil: nobena manjšina ni vredna posmeha, pa najsi je število njenih članov še tako smešno majhno! Drug drugega se moramo naučiti poslušati. Glejmo vedno na to, kaj ima kdo povedati, kakšen prispevek prinaša v skupno blaginjo, in rie na druge, nepomembne stvari! Še enkrat ponavljam, daje prihodnost predvsem v medsebojnem izmenjavanju odkritij in vedenja ter spoznavanja. Če grem na našo krajevno raven, bom dodal predvsem to, da bi tisočletnica omembe mesta morala služiti vsem nam skupaj, da se še bolj povežemo. Verjamete v Evropo ob meji med Gorico in Novo Gorico? Sam sem trdno prepričan, da je petdeset let premalo, da bi to obdobje spremenilo način mišljenja nekega človeka in nekega naroda. Med Kromberkom in Ločnikom ali, če grem še malo dlje, med Ajdovščino in Červinjanom ni velikih razlik predvsem zato, ker so ljudje tu živeli stoletja v kulturni ozmozi drug ob drugem. Vsi so imeli isto šolo, isto hra-; no, isto kulturo. Petdeset let ni spremenilo mentalitete ljudi in niti ne nji-j hove duše. Ne gre torej za sožitje, ampak moramo najti resnično, našo pluralnost. Ko bo padla meja, bomo j imeli v skupnem mestu veliko srečo, da bomo imeli tu dva kulturna centra, več gledališč, več kinodvoran, dve veliki knjižnici in tako naprej. Jezik ob tem dejstvu postane skorajda drugorazrednega pomena, saj je na-;ša skupna kulturna blaginja veliko bogatejša od drugih. Tu ne gre za gospodarske izmenjave, gre za to, da se ponovno polastimo naših skupnih korenin. ČETRTEK 25. SEPTEMBRA 1997 4 ČETRTEK 25. SEPTEMBRA 1997 IZ ŽIVLJENJA CERKVE RAST V VERI DUHOVNA PRIPRAVA NA JUBILEJNO LETO 2000 vodič: EVANGELIST MARKO DOPISNIK: ZVONE ŠTRUBELJ 2 JEZUSOM NA OBALI, V ČOLNU, NA POTI IN V MESTU (16) Konec V petnajstih nadaljevanjih sem predstavil potovanja z Jezusom na podlagi Markovega evangelija. Štirje simboli: obala, čoln, pot in mesto so nas vodili skozi štiri obdobja rasti v veri. Ob simbolu Obale, kjer smo najprej srečali Jezusa, je evangelist Marko razvil temo: Jezus kliče, človek odgovarja. Ko je Jezus s prvimi učenci, ki so šli za njim, zapustil obalo, smo ga srečali v Čolnu. Ob tem je evangelist Marko razvil temo: uvajanje (iniciacija) v življenju občestva, katerega središče je Jezus Kristus. Nekje na sredi evangelija je čoln kot simbol izginil, Marko pa je začel govoriti o poti od Cezareje Filipove, Samarije, Judeje do Jeruzalema. Markov prikaz Jezusove poti v Jeruzalem mu je omogočil prikaz tistega trenutka rasti v veri, ko mora Jezusov učenec hoditi sam, ko njegova vera postane osebno in trdno prepričanje. Nazadnje je Marko opisal Mesto, Jeruzalem, kjer je prišlo do konfrontacije, soočanja njegovega nauka z uradno judovsko religijo. Jezus je vstopil v Jeruzalem, ki je bil zanj sovražen. Ozko grlo vere je trpljenje in smrt. Vsa poročila, ki sledijo Jezusovi obsodbi in smrti pa sklenejo nakazano pot vere kot obljubo zmage nad smrtjo. Poročilo o Jezusovem trpljenju, njegovi smrti in vstajenju (Mk 14,1-16,20) je krona Markovega evangelija. V začrtanem programu z naslovom "Z Jezusom na obali, v čolnu, na poti in v mestu" ga nismo predstavili, ker gre za novo in specifično temo, ki bi zahtevala še veliko prostora. S prikazom štirih osnovnih simoblov vere smo želeli le nakazati, kako posrečeno in enostavno je evangelist Marko z zgodbo o Jezusu in njegovih učencih predstavil pot vere za vsakega kristjana. Jezusov učenec postane vsak, ki je osebno poklican in ki torej to osebno poklicanost začuti in nanjo odgovori. Pomislite: koliko je kristjanov, ki tega niso nikoli občutili in doživeli! Praktično to pomeni, da niso prestopili niti prvega praga vere. Ostali so in ostajajo le verniki po vpisu v krstno knjigo, mrtvi udje Kristusove Cerkve. Krščanska tradicija jim nekaj pomeni, v osebnem življenju pa ne igra nobene vloge. Jezusov učenec mora biti nadalje vključen in aktiven v krščanski skupnosti, živi celici Kristusovega skrivnostnega telesa, Cerkve. Ne more biti kristjan samo zase. Tako kot otrok raste in se harmonično razvija kot osebnost v družinski skupnosti, tako kristjan raste in se oblikuje v svoji skupnosti vernih. Brez tega izkustva je na pol kristjan ali pa ima krščanstvo le za svetovnonazorsko prepričanje. V pastoralni praksi čedalje bolj vidimo, da kot kristjan dozori le tisti, ki se čuti odgovoren za svojo skupnost in torej v njej aktivno sodeluje. Ni pretirano trditi, da je prišel čas, ko obstaneš kot kristjan le, če si aktiven sooblikovalec krščanskega občestva. Tretja stopnja vere je osebna hoja za Kristusom. Jezusov učenec postane tisti, ki Učitelja iz Nazareta sprejme za vodnika skozi življenje in živi avanturo svojega bivanja kot hojo z Njim, ki je razvozlal uganko človeka in človeštva. Na vsakem koraku ga bo srečeval kot sopotnika in svetovalca. To pomeni verovati v Nazarečana "z bitjem in žitjem", biti njegov, živeti za božje kraljestvo, ki ga je oznanjal. Kot četrto stopnjo vere smo predstavili kritično soočanje z mestom; za Jezusa je bil to Jeruzalem, za današnjega kristjana je to naša zahodna civilizacija s tolikimi lažnimi modeli srečnega življenja, z medijsko zasičenostjo in s porabniško usmerjenostjo življenja. Ta konfrontacija, ki za nikogar ni lahka, se nujno dotakne tudi Cerkve kot institucije. Tudi tu je kristjanu dano "zoreti" in postajati do konca Jezusov učenec, se oprijeti resnice, za katero je Jezus daroval svoje življenje. O tem danes premalo pozitivno razmišljamo in govorimo. Nekdo, ki je v to temo zavrtal, je zapisal: Cerkev je moja mati in moj križ. Judovstvo je Jezusa rodilo in ga tudi križalo. Vsak kristjan, ki je zares na Jezusovi strani, mora tudi skozi to preizkušnjo. PO POTEH MATERE TEREZIJE / OSEBNO PRIČEVANJE ZDROBIMO SUŽENJSKI KROG NAŠIH ZLAGANIH GOTOVOSTI! ZVONE STRUBELJ S smrtjo velike misijonarke ljubezni, Matere Terezije iz Kalkute, se njeno delo z zadnjimi izmed zadnjih sploh ni končalo. Ogromno je namreč ljudi, ki sta jim srečanje z malo redovnico ali že samo njen zgled korenito spremenila življenje. Ena izmed teh oseb je tudi gospa Anita Fabbretti, ki iivi v Trstu. (Pogovor je bil na sporedu 14. trn. na oddaji Vera in naš čas, Radio Trst A). Gospa Fabbretti, prosim Vas, da se najprej na kratko predstavite bralcem Novega glasa. Kako je prišlo do ustanovitve Združenja Schanty in katera osebna izkušnja Vas je vodila k poslanstvu za revne in zapuščene otroke? Sem Anita Fabbretti, stanujem v Trstu, sem poročena in imam dva otroka; eden še študira. Od aprila 1996 sem predsednica Združenja Schanty, kar v indijskem jeziku pomeni mir. Združenje ima solidarnosten in dobrodelen namen: pobiramo zapuščene otroke, žene, ki so ostale same z otroki, skrbimo za izobraževanje revnih otrok in poljedelske načrte v najrevnejših vaseh v Indiji in naSri Lanki. Moja osebna izkušnja pred januarjem 1996 je bila desetmesečno potovanje po revnih predelih Indije. Presenetljiva izkušnja - izkušnja osvoboditve po eni strani, po drugi pa kopica težav ob moji vrnitvi v Italijo, srečanje z našim preobiljem... Ko sem izvedela za smrt mame treh indijskih o-trok, prvih, ki sem jih spoznala, me je premagala želja, da zdrobim suženjski krog naših zlaganih gotovosti in da grem in rešim te tri otroke iz Kerale. Odgovor na ta moj korak je ustanovitev Združenja Schan-ty. Trkala sem in se mi je odprlo. V teh zadnjih dneh se je ves svet poslovil od Matere Terezije iz Kalkute. Kateri so vaši osebni spomini na to veliko osebnost, ki je prav gotovo živela in umrla kot svetnica? Enkratnost izgube Matere Terezije mi je priklicala v spomin leto 1995, ko sem kot prostovoljka delala v hiši u-mirajočih v Kalkuti, ki je ena od toliko hiš Matere Terezije. Tam sem s sestrsko ljubeznijo stopila v stik s smrtjo utrujenega in pozabljenega človeštva, ki pa po zaslugi sester Matere Terezije na koncu prejema ljubezen in primerno postrežbo. V zadnjem času srečujemo vas in vašega moža Lucia po naših župnijah. Pred cerkvijo postavljate manjšo razstavo slik revnih otrok iz Indije in Šri Lunke. Koliko župnij ste že obiskali in kakšni so rezultati? To poletje sva s preprosto fotografsko razstavo prekrižarila osem cerkva na Krasu. Poleg socialne in kulturne pomoči sva odkrivala angažirane in družinske verske skupnosti. f mm Kako lepi so vaši zbori! Sveža 'je bila vaša spontanost. S tem potovanjem sva nabrala 1.990.000 lir in šest možnih sodelavcev za naše načrte. Presenečenje na Krasu pa je morda - če nam bodo župniki blizu - ustanovitev šole za šivanje v Indiji. To šolo naj bi podpirala prav slovenska skupnost v zamejstvu. Kaj pravzaprav predlagate vernikom in ljudem dobre volje? Ob obiskih posameznih I cerkva povabim vernike, da se osvobodijo sence, ki nam zamegljuje smisel našega življenja. Vabim ljudi k osvobajanju od naših egoizmov in k pritrditvi bolj pristnemu življenju, j ki nam omogoča, da se počutimo dobro sami s sabo in s tistimi, ki se ne morejo počutiti dobro. Ko se kdo vrže v tako pomembno karitativno in človekoljubno poslanstvo, ga to tako prevzame, da začne "sanjati" - tu mislim na sanje v pozitivnem, kreativnem smislu. Kakšne so vaše sanje? Moje sanje so, da prodrem j čedalje globlje v samo sebe s tem, da začutim jedro človečnosti, ki ni in ne more biti priklenjeno na lastne in lažne 'gotovosti. Vedno me prevze- ma misel na tisto spokojno revščino, ki sem jo srečala v Indiji. Na koncu tega kratkega pogovora bi želel, da poveste našim bralcem priložnostno duhovno misel in tudi vabilo, kako lahko sodelujejo pri vašem poslanstvu. Želela bi vam zapustiti dve misli. Prva je misel Matere Terezije. Rekla mi je: "Sad tišine je molitev, sad molitve je vera, sad vere je ljubezen, sad ljubezni je služenje, sad služenja pa je mir". Druga misel: povabila bi vas, da se enkrat, vsaj enkrat, četudi za minuto, zaveste, da imamo mi tukaj vsega preveč. Na koncu pa še tole: kdor bi se zanimal za posvojitev indijskih otrok "na razdaljo" ali bi želel sodelovati pri naših načrtih, naj se obrne na gospoda Zvoneta, župnika na Opčinah. On vam bo ljubeznivo pomagal, da pridete v stik z mano. Hvala in kmalu nasvidenje. Hvala lepa za čas, ki ste nam ga darovali, in za vašo duhovno izkušnjo. Naj Bog blagoslovi vas in vse vaše sodelavce. Srečno! IZZIV ZA NAS CAS SPOMENIK IGNORANCI Nadaljujmo naše potovanje po pojavih našega časa. Poglejmo si še en fenomen, ki zadeva predvsem mlade, ki se sami ne zavedajo, kako je to škodljivo. Gre za postavljanje spomenika ignoranci in nesposobnosti. Ljudski rek o kislem grozdju je nastal po basni. Lisica ni mogla doseči grozdja, pa je rekla: "Saj me niti ne zanima, saj je vsekakor kislo." Človek nečesa ne more doseči, pa se potem tolaži, češ da ga stvar sploh ne zanima. Iz tega reka pa je nastal o-bratni rek o sladki limoni. Človek se znajde v stanju, ki mu ni všeč (limona je kisla); ker pa ne more iz njega, se z njim sprijazni (saj sploh ni tako kisla!). Slikoviteje lahko to ponazorimo s človekom, ki je prisiljen živeti z živino v hlevu; pa se celo hvali, da je v redu, saj je toplo in u-dobno. Spomenik ignoranci je mladinski (pa ne samo) fenomen, ki pa je strašno škodljiv. Najprej primer: "Ah, j's ne znan njemško! Smu bli tn na muorji, an me je an Švabo prašu: Vasizdas? An sem mu rjeku: An par klobas! Ha-ha-ha!" Tega si nisem izmislil, ampak sem to pred kratkim slišal. Še eno potrdilo tega spomenika ignoranci. Med mnogimi vlada ta neka lenoba, ki se potem sprevrže v pravilo. Nečesa ne znam, pa se ne potrudim, da bi se tega naučil, ampak svoje neznanje spremenim v pravilo, ki naj bo veljavno za vse. Če se sploh prikaže kdo, ki pa kaj zna, me o-groža in ga potem obtožim, da se dela važnega, če si misli, da je kdove kdo. V nekem slovenskem časopisu sem nedavno bral, da je slovenski narod po popularnosti in spo-štovanosti v tujini nekje med zadnjimi mesti. Razlaga tega pa je spet bila podobna tej. Slovenec bo v tujini lahko tekmoval s tujcem kvečjemu v pitju. In hudo bo šele, če ga bo tujec tudi v tem prekosil. Rusi se sprehajajo po Evropi z visoko glavo in se trudijo, da bi od sebe dali še več. Mi pa postavljamo svoji ignoranci spomenik in se hvalimo z lastno nesposobnostjo, namesto da bi priznali, da česa ne znamo. Pojav spomenika ignoranci je prisoten večinoma med mlajšimi, ki se pozno zavejo potrebnosti znanja. Vendar ga velikokrat zasledim tudi med starejšimi. Nauk iz vsega tega pa je že star. Človekova duhovnost je njegova sposobnost samopreseganja, zmožnost stopiti vedno korak naprej in se ne ustaviti nikoli. Do smrti se torej lahko učimo. - PETER SZABO VCEPIMO MLADIM VISOKE IDEALE! OH, TA MLADINA! BESEDA ŽIVLJENJA SILVESTER CUK 26. NAVADNA NEDELJA Duha ozkosrčnosti reši nas, o Gospod! Okoli novega leta po časnikih prebiramo razne "prerokbe", kako bo teklo življenje prihodnjih 365 dni. Te napovedi se uresničijo ali pa tudi ne! Ponavadi so podobne vremenskim napovedim. Prerok v pravem, svetopisemskem smislu je človek, ki po božjem navdihu in naročilu z gotovostjo napoveduje prihodnje reči, ki so odločilnega pomena za večno usodo posameznika in človeštva. V zbirki knjig Svetega pisma so spisi šestnajstih prerokov stare zaveze: štirih velikih (ker so njihovi spisi obsežnejši) in dvanajstih malih (katerih spisi so zelo kratki). Ti pisatelji so, razsvetljeni z lučjo Svetega Duha iz daljave več stoletij napovedovali prihodnjega Odrešenika - Jezusa Kristusa iz Nazareta, ki bo izšel iz Davidovega rodu kot otrok preproste družine, da bo blag in usmiljen; ljudje pa ga kljub temu ne bodo sprejeli: moral bo trpeti in u-mreti na križu kot zločinec, toda tretji dan bo vstal. Jezus se je pri svojem oznanjevanju večkrat skliceval na napovedi prerokov. "To, kar so napovedali, se je danes izpolnilo tu pred vami!" Dejstvo, da so se napovedi prerokov o Jezusu natanko izpolnile, je eden od dokazov za Jezusovo božanstvo in pravilnost njegovega nauka. V današnjem prvem berilu smo slišali, kako je Jozue prišel k judovskemu voditelju Mojzesu tožarit dva moža, ki sta prerokovala v šotorih. Mislil si je, da jima bo Mojzes prepovedal delati; toda na njegovo veliko začudenje je odvrnil: "O, da bi vse Gospodovo ljudstvo prerokovalo!" Nekaj podobnega, skoraj enakega, so morali slišati tudi Jezusovi apostoli, ko so po ustih svojega zastopnika Janeza Učitelju poročali, kako so zasačili nekoga, ki je v Jezusovem imenu izganjal hude duhove, pa so mu branili to delati, ker ni hodil z njimi. Slišali smo Jezusov odgovor: "Ne branite mu! Kdor ni proti nam, je z nami." Jezusu je tuja naša človeška ozkosrčnost. Rad bi nas napravil bolj odprte, da bi ne bili sodniki svojih bližnjih, temveč njihovi prijatelji, zavedajoč se, da nas ima Bog vse enako rad, kljub vsem našim napakam in slabostim. Bog hoče, da bi vsi "prerokovali". Da bi bili napovedovalci prihodnjih reči. S svojim življenjem naj bi nakazovali podobo novega, odrešenega človeštva. Biti bi morali graditelji božjega kraljestva, za katerega prihod molimo vsak dan v očenašu. Biti bi morali graditelji pravičnosti, miru, medsebojne potrpežljivosti, odpuščanja. Z eno besedo: biti bi morali preroki odnosov, ki bodo vladali v svetu, ki mu pravimo večnost. Osnovni zakon tega sveta je ljubezen. Ali moremo ljubezni, ki je ozkosrčna, še reči ljubezen? Prvi kristjani, beremo v Apostolskih delih, so bili napolnjeni z duhom ljubezni in so z veliko močjo prerokovali. In v čem se kaže moč ljubezni? Pred nedavnim preminula mati Terezija, ki je evangeljsko ljubezen živela najbolj korenito, nam govori: "Ljubezen se začenja doma!" To je ljubezen, ki je potrpežljiva, prizanesljiva, ki ne obsoja, ki ne išče svojega... Sad resnične pobožnosti bi morala biti prav takšna ljubezen, ki jo ponavadi tako pogrešamo v naših medčloveških odnosih. Bog nas ne kliče, da bi ljubili "ves svet"; kliče nas, da bi ljubili tiste ljudi, ki jih je postavil v naš vsakdanji svet. Ta svet je sicer majhen, toda prepojen z ljubeznijo, postane velik. Sega v vesolje. V večnost. Večina odraslih ljudi daje mladini slabe ocene. "Mi smo bili polni spoštovanja do starejših, smo znali ubogati, se žrtvovati za družino, smo se dostojno vedli, božja zapoved je bila v čislih. Poslušnost je veljala kakor nedeljska maša. V družini smo skupno molili. Praznikov smo se silno veseli- li. Bili smo hvaležni za vsak grižljaj kruha. Znali smo iskreno živeti: meso je posrednikom prišlo na mizo...1' Ali je bilo zares vse tako? Ali moramo vse te izjave tako posplošiti, kakor da bi nekoč vsi ljudje vzorno živeli? Zakaj jih je toliko šlo od doma? Ali je bila temu kriva samo revščina? Zakaj toliko nezakonskih otrok? Zato ne smemo biti laudatores tem-poris acti, t.j. imeti za zlato, kar je bilo samo bronasto. Ce zdaj preidemo na našo mladino, moramo priznati, da ima vsak človek veliko dobrega v sebi. Saj vsi želimo, da bi na svetu zavladal mir, da bi vsi uživali vse pravice, ki jim gredo, da bi se vsi radi imeli. Slika današnjega sveta pa ni tako idilična. Na milijone ljudi išče dom in zaposlitev v tujini. Povečini so to mladi ljudje, ki brez krivde tavajo po svetu brez pravega cilja. Nivo izobrazbe se je nekoliko dvignil, a delovnih mest skoro ni. Vsi smo v nevarnosti, da bomo postali samo izvrševalci ukazov pomembnih manažerjev, ki bodo svoje programe izdelali na računalnikih. Ker je plača nezadostna za vzdrževanje današnjega življenjskega standarda (izleti, počitnice, novo pohištvo ali plačevanje visoke stanarine, šolski stroški itd.), SAMOTA Duhovniki smo že po poklicu in po poslanstvu samotarji. Čeprav živimo sredi množic in za množice, smo med njimi kakor nekakšne bele vrane. Res je, da smo izbrani za ljudi, a smo hkrati tudi odbrani, nekakšni samotarji, posebneži, nekakšni "idioti". Beseda se sicer sliši nekoliko kruto. Toda če si jo ogledamo v grškem izvirniku, bo izgubila tisti današnji slabšalni prizvok, češ, idiot je vsaj posebnež, če že ne neumnež ali norec. In kdor nam bo rekel, da smo idioti, nas poslej ne bo več žalil. Oglejmo si grški prislov "idiai". Grki so namreč o nekom, ki ni živel v mestu in tudi ne v kakšni soseski, marveč na samem, rekli, da živi "idiai", tj. posebej, na samem, na samoti. Sele sčasoma je izraz prišel v rabo tudi za takega, ki je sicer živel v večji skupnosti, v občestvu, a je bil po svojem značaju in vedenju posebnež, recimo, prismojen. Po tej logiki pa bi lahko vsem kmetom, ki živijo in domujejo uro ali dve proč od vasi, rekli, da so idioti. Taka je pač zgodovinska usoda besede "idiot"! RUDI BOGATEČ morata biti zaposlena oba, mož in žena. Na otroke, če so otroci srečni, pazi babica, drugače mora zanje skrbeti celodnevna šola; doma potem gospoduje 7Vs plehkimi in kvarnimi sporedi. Starši nimajo časa, da bi se ukvarjali z otroki. Otroci naj se zadovoljijo najprej z medvedkom in igračami, potem s psičkom, namesto da bi težave reševali z živimi ljudmi. Posledica je na dlani: otroci se navzemajo tistega, kar gledajo na televiziji: imeti morajci vse tisto, kar imajo drugi. Če pa drugi tega nimajo, se jim zdi, da so več vredni kot drugi. Po njihovem čim več imaš, toliko več veljaš. Tako pride otrok do prepričanja, da je denar vir sreče; če imaš denar, si lahko vse privoščiš. Ni se treba odpovedati nobeni stvari, ki si jo želiš. Ce je ne moreš dobiti zlepa, pa zgrda. Starši skušajo ugoditi vsem zahtevam otroka, samo da imajo mir. Dokler je otrok nedolžen, se še vda, da se ne sme krasti in lagati, potem prideta v poštev zvitost in iznajdljivost. V cerkvi se dolgočasi, ker ne vidi prijateljev. Mora k maši, ker je to pogoj za prvo obhajilo in birmo. Ko je opravil obhajilo in dobil sveto birmo, ni govora, da bi še stopil v cerkev. V družini se ne moli, se ne govori o Bogu, Cerkvi in zakramentih, pač pa o obleki, pohištvu, plači, šolskih knjigah, zdravju, izletih in športu. Tako se otrok prepriča, da so pomembne samo te stvari. In če se vrnemo k našemu razmišljanju, duhovniki sicer živimo med ljudmi in za ljudi, pa smo vendar nekakšni posebneži - živimo neko posebno, drugačno življenje kakor drugi - smo v nekem smislu "idioti". Na to kažejo že naša bogoslužna opravila, naše liturgične obleke, ki so čisto drugačne kakor obleke vernikov, ki se prav tako udeležijo bogoslužja kakor mi. In vernike bi prizadelo, če bi maševali kar v srajci in kavbojkah. Podobno je tudi z bogoslužnim jezikom, ki ne sme biti kar iz vsakdanje govorice pobran, marveč nekoliko privzdignjen, "poseben" - posvečen. Bom to,'morda čudno razmišljanje podprl z evangelijem: "Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta" (Jn 17,14-16). Kako torej biti v svetu, pa vendar ne od sveta? Ali to pomeni samoto ali osamljenost? Ježek (Milčinski) je baje rekel nekako takole: "Najraje sem sam. Takrat vsaj vem, da sem med dobrimi." Zato se mladi navzemajo materialističnega duha. Nič čudnega ni, da je otrok len: izbirčen pri jedači, obleki, športu in glasbi, da postane maščevalen. Doma se vse vrti okoli nje-I ga; prepričan je, da mora tudi v šoli ali med prijatelji njegova 'obveljati. \ Že v prvih letih se opažajo razne napake pri otroku in pri domačih veljajo za vrline. Tak otrok vsem preseda. Ko je o-trok malo večji, se rad druži z vrstniki. Doma nima kaj početi, je poln energije: šport postane glavna točka življenja, Ličenje muka, molitev dolgo-i časje. Že prej je skušal posnemati ljudi, ki jih TV in radio i prikazujeta kot junake, a zdaj, ko zve za njihove bajne plače, Ipostanejo pravi idoli. Zato je pripravljen se podvreči disci-I plini pri treningih, in če v tekmi zmaga, se mu zdi, da je dosegel vse, kar bi si lahko želel. Kdaj bo otrok zares zrasel? Saj ima zgrešene pojme o življenju. Spolnost je najprej stvar radovednosti, a sčasoma postane vir naslade, ki se ji odpove samo neumnež. Tak otrok postane metulj, ki srka vse, kar mu življenje nudi, brez osebne odgovornosti. Zakaj bi se potem vezal s partnerjem za celo življenje? Zakaj se ne bi smel spolno izživljati tudi s človekom istega spola? Zakaj bi si moral naprtiti delo in skr-i bi z otroki? Edino pravilo, ki kaj velja, je: uživaj življenje, dokler moreš. Če pa vse to ne zadovoljuje človeka, zakaj bi si ne ustvarjal umetnih nebes? In že smo pri mamilih, ki du- Rek se lepo sliši, a je zanič. In zelo narobe bi ravnal duhovnik, ki bi ga vzel za svoje življenjsko pravilo. Zato: Samota da, Osamljenost ne! Posebna vrsta samote je za duhovnika gotovo celibat, ki pa ne bi smel povzročati občutka osamljenosti. Beseda "caelebs" je sicer latinska, vendar pravijo, da ni indoevropskega izvora. Pomeni pa: sam, neokrnjen. V Rimu so morale biti samske vestalke, svečenice boginje Veste, ki je bila boginja domačije, ognjišča. Kazen za prestopek je bila samo ena brez kakršnegakoli upoštevanja olajševalnih okoliščin - smrt. Celibat nima pravega opravičila za tistega, ki se ustavi pri ZCR Tudi tradicija mu ne da veljavnega smisla. Pa se ga včasih opravičuje tudi z bolj ohlapnimi razlogi, kakor so u-spešnejše pastirovanje, cenejše vzdrževanje duhovnika itn. Posebno še je tako utemeljevanje celibata nadušljivo, ker je Jezus sicer zahteval od u-čencev in apostolov marsikaj, a celibata izrecno ni zahteval. V čem bi bil torej razlog, odločilen razlog za celoživ-Ijenjsko samsko življenje? V popolni predanosti, v popolni zaljubljenosti v Jezusa Kristusa. Ljubezen je namreč lahko samo popolna, ali pa je ni; je lahko samo trajna, ali pa je dejansko nikoli ni bilo. ševno in telesno iznakažejo človeka. Zakaj bi se ne vključeval v razne organizacije in sekte, ki mu obljubljajo, da bodo rešile vse njegove probleme, \da mu ni treba misliti s svojo glavo. Saj pri sekti se ljudje poznajo med seboj in se med sabo ljubijo na vse načine. Moralnih obveznosti ni. Tak mlad človek je prepričan, da veljajo samo tiste dolžnosti, ki prinašajo takojšnjo korist. A na kon-cu so starši razočarani nad o-trokom. Vse smo mu dali, tako pravijo, in kaj imamo od tega ? Pozabili so, da ne sme človek živeti samo od kruha. Tako o-stanejo sami na stara leta. /A kakšno družino si bo ustvaril tak mladi človek, ko ne pozna moralnih obveznosti? Koliko časa bo znal potrpeti s partnerjem? Razporoka in splav j sta sama po sebi umevna. Če ves narod tako živi, ne potre-\buje ne preseljevanja ne vojne, da izgine. Hvala Bogu so še fantje in \dekleta, ki o teh stvareh razmišljajo, iščejo pravo pot v življenju in jo najdejo, če v svoji družini dobijo zgled medsebojne ljubezni, potrpežljivosti in poštenja. V raznih verskih \organizacijah se angažirajo v i prid revežev, bolnikov in misijonov. V vsakem človeku je vrojena želja po dobrem, lepi ljubezni, ki je zelo zahtevna. Mlad človek se zna žrtvovati i za tisto, kar ima za pomembno. Vcepimo v srce mladine visoke ideale in bo postala nosilka upanja na boljše dni. Šola, glasba, šport itd. bodo doprinesli svoje pri vzgoji mladih; toda mladi človek naj se i zaveda, da je v veliki meri sam i svoje sreče kovač. Po razloge, in to odločilne razloge za celibat se moramo stalno vračati v Kafarnaum in na obalo Genezareškega jezera. Duhovnik, ki bi se, recimo, v nedeljo zvečer vračal s sprehoda malodušen, ker je srečal nekaj srečnih družin s po nekaj otroki, sam pa se vračal v svoj celibat, naj seže po Janezovem evangeliju - Jn 6 in Jn 21. J n 6 (Kafarnaum): "Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: 'Ali hočete tudi vi oditi?" Simon Peter mu je odvrnil: "Gospod, h komu naj gremo. Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji." Jezus učencem, pravzaprav peščici preostalih učencev, ni postavil vprašanja in ni pričakoval odgovora "da" ali "ne". Jezus se jim je v resnici potožil, hudo mu je bilo, ko je gledal, kako ga po vrsti zapuščajo, potem ko je izrekel trdo besedo: "Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom o-budil poslednji dan." In tudi Petrov odgovor ni bil "odgovor", marveč izbruh predanosti, gejzir ljubezni - "Gospod, h komu naj gremo". ----------DALJE LATINSKI PREVOD KATEKIZMA Eden od sadov zadnjega vesoljnega cerkvenega zboga je tudi novi Katekizem katoliške Cerkve. Ta je prvič izšel v francoščini 1.1992. Pri njem so sodelovale vse škofijske konference. Izšel pa je v francoščini, ker je latinščina danes težje dostopna škofom po vsem svetu. Iz francoščine so potem prevedli katekizem v skoraj vse svetovne jezike, tudi v slovenščino. Slovenski prevod je izdala Slovenska škofovska konferenca 1.1 993. Gre za precej obširno knjigo (ok. 700 strani teksta). Vseh prevodov je trideset, do sedaj naj bi bilo prodanih nad osem milijonov izvodov. Pred kratkim je sveta kongregacija pripravila prevod katekizma v latinščino; predstavil ga je kardinal Ratzinger in povedal, da ga je odobril sv. oče in je zato to Editio typica, to se pravi uradni katekizem katoliške Cerkve, s katerim bodo morali soglašati vsi prevodi. Pri predstavitvi je kardinal pojasnil, da so v latinskem prevodu nekatere novosti. Posebno pozornost je zbudilo - predvsem v laičnem tisku - gledanje na smrtno kazen v 2267. paragrafu. Novi tekst pravi, daje smrtna kazen dopustna, kadar gre za edino možnost pred obrambo krivičnega napadalca, če so bile vse druge izbire neuspešne. To se pa danes more le z izjemo kdaj zgoditi. Katekizem dovoljuje presaditev telesnih organov, če gre za prostovoljno odločitev. Vse druge spremembe katekizma - kakih sto - so obrobne. OTMAR CRNILOGAR 5 ČETRTEK 25. SEPTEMBRA 1997 ČETRTEK 25. SEPTEMBRA 1997 DRAGA NAJ SPODBUJA DIALOG ODMEV NA DRAGO 1997 KULTURA DOPRSNI KIP FRANCETA GORSETA V SODRAŽICI IN MEMORIAM MILAN LIPOVEC MATEJKA PETERLIN MAVER Zastor je padel na Drago 1997. Eno boljših Drag, kot je v zaključni besedi dejal predsednik Društva slovenskih izobražencev Sergij Pahor. Pa vendar je v marsikaterem poslušalcu pustila grenak okus... rušenja mostov celo med strankami s podobnim profilom, ki lahko računajo na pravzaprav isti krog volilcev. "Kako se bomo še pogovarjali?", sem se prav tako spraševala letos ob predavanju dr. Capudra po njegovem rafalu na slabosti slovenske družbe, med katere je vključil stranko krščanskih demokratov in njenega predsednika. Po mnenju nekaterih disku-tantov je bilo Capudrovo predavanje pesimistično. Mislim pa, da poslušalcev niso navdale s pesimizmom posamezne predavateljeve teze in o-pažanja (saj je tudi dr. Bajuk podal zaskrbljujočo sliko stanja v Sloveniji, pa vendar njegovo predavanje ni učinkovalo pesimistično!), kolikor njegovo poglabljanje napetosti v lastnih vrstah, njegove brez-prizivne sodbe, ki otežujejo možnost dialoga med tistimi, ki smo v istem čolnu. Kako najti vizijo iz tega kaosa, kako preseči delitve in politična "enoumja", kako uresničiti zbliževanje in se izogniti razdvajanju, kako se vrniti h konstruktivnemu obravnavanju problemov, kako doseči, da bodo nekateri časnikarji poročali o resnični Dragi in ne o domnevnih strankarskih dogovarjanjih, o katerih organizatorji sploh niso obveščeni - to je nekaj nalog, ki bi se jih morali po mojem lotiti organizatorji pri pripravi naslednjih Drag. Draga je namreč nastala kot kraj srečanj za grajenje mostov, dialoga, strpnosti. Jože Peterlin je v uvodu v študijske dneve leta 1975 dejal: "Vsi dnevi so vsa leta potekali v znamenju odkritega izražanja mnenj in pogledov, ob spoštovanju različnih nazorov, z edinim ciljem, prispevati k sporazumevanju med Slovenci in h konstruktivnemu obravnavanju naših življenjskih problemov." (Draga '75, str. 3). Podobno misel je izrazil Sergij Pahor leta 1991: "In kakor je Draga svojih prvih 25 let posvetila vprašanju in naporom, da bi vzpostavila dialog med Slovenci, tako hoče tudi letošnji program študijskih dni Društva slovenskih izobražencev prispevati k razjasnjevanju pojmov, k razčiščevanju, k zbliževanju, k dialogu." (Vizija iz kaosa, 1992, str. 5) Spominjam se, kako je v zgodnjih sedemdesetih letih neki predavatelj iz Slovenije zelo ostro napadel tedanjo politično garnituro v Sloveniji, kar je sprožilo še ostrejšo diskusijo. Prof. Peterlin ni delil splošnega navdušenja, ampak je z zaskrbljenostjo sledil razpravi: "Je način in način, kako kaj povemo. Če bomo porušili vse mostove z nasprotnikom, kako se bomo lahko še pogovarjali?" Te besede so mi prišle večkrat na misel v zadnjih letih, ko je prihajalo v diskusijah do Z odkritjem doprsnega kipa v Sodražici se je v nedeljo, 21. t.m., končal niz prireditev, ki so jih v Sloveniji organizirali ob stoletnici rojstva velikega slovenskega umetnika, akademskega kiparja Franceta Goršeta. Spominsko mašo je v župnijski cerkvi daroval nadškof msgr. Rode, popoldne pa je bilo odkritje doprsnega kipa, ki ga je izdelal kipar Mirsad Begič. Na slovesnosti so spregovorili župan občine Ribnica Jože Tanko, akademski kipar Drago Tršar in predsednik Sazu dr. France Bernik. Častni pokrovitelj niza prireditev je bil predsednik države Milan Kučan, ki se zaradi drugih obveznosti ni mogel udeležiti slovesnosti in je na prireditelje in zborovalce naslovil posebno pismo. Sodelovali so župnijski in krajevni zbor ter zbor Consortium musicum in solisti so nato v cerkvi izvedli pod vodstvom Mirka Cudermana Haendlov oratorij Mesija. Na sliki ob Goršetovem kipu (z leve): Andrej Kosič z gospo, dr. Drago Štoka, Marjan Terpin, Anka Černič in gospa Terpin. rSTAVA GORŠETOVIH DEL V GORICI V Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici bo v sredo, 1. oktobra, ob 20. uri svečana o-tvoritev razstave umetniških del priznanega slovenskega u-metnika Franceta Goršeta. U-metnik je bil zelo navezan na Primorsko in prav o njegovem opusu na Primorskem bo spregovorila prof. Verena Koršič Zorn. Na svečani otvoritvi bo pel MePZ Frančišek Borgija Sedej iz Steverjana. Razstavo prireja Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice. V soboto, 4. oktobra, pa bo v Svečah na avstrijskem Koroškem sveta maša za pokojnim umetnikom, ki je imel v tej pravljično lepi koroški vasici svoj umetniški atelje. Ob 18. uri se bodo umetnikovi ljubitelji zbrali v krajevni cerkvi pri sveti maši, ob 19. uri pa bodo v likovni galeriji priredili kulturni večer njemu v čast. O u-metniku bo spregovorila prof. Verena Koršič Zorn, pela pa bo vokalna skupina Akord iz Pod-gore. OB OBISKU KULTURNEGA DRUŠTVA "SKALA" IZ GABRIJ NA SARDINIJI Na otoku pregnancev (ii) DORICA MAKUC Posloviti smo se morali od Sassarija, od prijaznih sester usmiljenk, dobrega in nadvse požrtvovalnega mirenskega rojaka gospoda Lojzeta Grilja. Kako naj se jim zahvalimo? "Skalarji" so začutili, da se bodo sestram in misijonarju - v imenu vseh potnikov - najlepše oddolžili s pesmijo. Zapeli so pri jutranji maši v samostanski kapelici in tudi zunaj nje, ko je Robert še pritisnil na frajtonarco in se je slovenska pesem pod visokimi palmami zadnjikrat oglasila. Organizatorje gostovanja po sardinskem otoku je čakal najzahtevnejši del, celovečerni koncert moškega zbora Skala v Sinnaiu, le nekaj kilometrov oddaljenem mestecu od Cagliarija. Sinnai leži sredi bogatih žitnih polj in vinogradov, njegova občinska meja sega do morja in zaobjema vzhodni predel zaliva sardinske prestolnice. Po poti sem razmišljala, odkod ime kraja, kaj ga veže z Bližnjim vzhodom. Moje ugibanje o imenu kraja je razvozlala domačinka gospa Maria. Sardinski ovčarji so pri svojem delu z velikimi čredami ovc, brez katerih si tudi danes ne moreš zamišljati sardinskega otoka, uporabljali besedo "sinai", kar pomeni, da je treba vsako ovco posebej označiti, da bi vedeli, koliko jih je in čigave so! Gospa Marija, članica mešanega pevskega zbora župnije sv. Izidorja, kije povabil moški zbor iz Gabrij, se je čudila, kako da v zboru ni žensk. Po ozkih ulicah mesteca, ki je podobno drugim sardinskim krajem, za katere so značilne prav tako dolge, ozke ulice, ob katerih so enonadstropna stanovanjska poslopja, obdana z visokim zi- dom, seje naš šofer kar spretno obračal. Številni plakati so vabili na koncert slovenskega zbora, ki se mu je pridružil še domači. Čeprav je bil koncert prirejen na ponedeljek, vendar je bilo v občinski dvorani Sinnaia dovolj pozornega občinstva, ki je ob vsaki novi pevski točki gostujočih pevcev iz oddaljene sovodenjske občine povečevalo svoj aplavz. Program koncerta moškega zbora kulturnega društva Skala, ki ga vodi glasbeni pedagog Miran Rustja iz Nove Gorice, jje bil posebej izbran za to gostovanje in je ob večini slovenskih pesmi odpel tudi nekaj furlanskih in italijanskih, na čast Sardincem pa tudi pesem njihovega rojaka Cra-stanija Montana cristallina. Da bi bile slovenske pesmi bolj razumljive, se je društvo potrudilo in predstavilo večino pesmi v knjižici v italijanskem prevodu. Sardinci, ki jih druži \Z nami podobna zgodovinska usoda, večna želja po svobodi, so postajali ob vsaki pesmi, kot bi razumeli njeno sporočilo, zahtevnejši in so si želeli novih. Njihov mešani župnijski zbor nam je v dveh lepih sardinskih pesmih približal značilnosti lastnega petja, ki se tako kot slovensko bolj nagiba k otožnosti kot k razposajenosti. Po koncertu smo bili v tipični sardinski kmečki hiši deležni tolikšne pozornosti, da seje ob bogatem folklornem programu, ki ga je izvajala domača plesna skupina v čudovitih narodnih nošah, razvilo nekakšno pevsko tekmovanje med slovenskimi gosti in domačini. Misli sinnajskega župana Tarcisia Anedde v koncertni dvorani so nas spremljale še dolgo ob odhodu z otoka, kjer je bilo in je še povezano toliko naših spominov. "Vaša prisotnost je kulturnega pomena", je dejal gospod Anneda, "toda obenem tudi romarska!" Poiskati svoje drage, mi tu, na sardinski zemlji, oni tam, na kraški zemlji. Poslovili smo se z mislijo, da mora po vseh velikih tragedijah, ki so jih doživeli Evropa in njeni narodi, tudi sardinski in naš slovenski, prevladati duh humane Evrope, v kateri bo prostora za vse, ki si želijo miru in medsebojnega spoštovanja. ——— KONEC MARKO TAVČAR Umrl je Milan Lipovec, pisatelj in publicist, urednik in lektor, fotograf in izumitelj optičnih rešitev, predvsem pa skromen in precej zadržan človek, ki je gledal na življenje in smrt z veliko naravnostjo, kot na te stvari lahko gleda človek, ki je svoje prve in najgloblje vtise in občutke vsrkal v pristnem in neizumetničenem o-kolju v Brkinih in je ostal vedno sam sebi zvest... Rodil seje sicer vTrstu leta 1912, a svoja otroška leta je preživel na vasi, pri starih starših, in doživel vrnitev v Trst, ko so ga starši vpisali v rojan-sko šolo, kot hudo travmo. Ni čudno, da ljudje iz njegovih pripovedi, ko po raznih o-pravkih prihajajo v Trst, menijo in trdijo, da "v tem kotlu ne bi hoteli živeti". Kaj naj rečemo zdaj, ko smo ga v torek, 23. t.m., pokopali na tržaškem pokopališču? Pisatelj Boris Pahor, ki mu je na kratko spregovoril ob grobu, je poudaril izvirnost njegovega sloga in besedišča, lepo seje spomnil Li-povčevega garanja in premočrtnosti pri urejanju in lektoriranju Zaliva ter opozoril, da bo nastopil čas ovrednotenja tega literarnega, uredniškega in ostalega dela. Ko človek piše take zapise, ne more mimo osebnih občutkov in spominov, pa čeprav so vezani na sorazmeno kratko obdobje poznanstva, ki se je razvilo v zadnjem letu, ob nastajanju knjige Cesta, reka in ljudje, izboru iz pisateljevih del, ki ga je pripravila in uredila prof. Nada Pertot. Knjiga je izšla, kot znano, v letošnji zbirki Goriške Mohorjeve družbe. Vsak razgovor z rajnim pisateljem je bil veliko doživetje. Ob prvem telefonskem pogovoru se je iskreno otepal, češ da ga literarno pisanje ne zanima več in da ne vidi razloga, da bi se s takimi stvarni še ukvarjal. Pa vendar je prišel na dogovorjen sestanek, kot je rekel, tudi iz radovednosti, da bi videl, kdo je ta, ki se lahko zanima za Lipovca. Potem je bilo lažje. Naslednji pogovori tudi v družbi s prof. Nado Pertot in prof. Marijo Češčut ter slikarjem Frankom Žerjalom, ki je nato opremil knjigo, so bili vedno mnogo več kot samo priložnost, da smo govorili o knjigi, ki je nastajala v počastitev avtorjeve 85-letnice. Bogata notranjost, izredna pozornost do sogovornika in pristnost Milana Lipovca so očarale vsakogar, ki seje z njim pogovarjal. Z blago ironijo in iskrivostjo domislic je umel z nekaj stavki prikleniti občinstvo in ga pripraviti, da je pozorno sledilo njegovim izvajanjem ali branju. Res ne bomo mogli pozabiti na februarsko pot v Ljubljano in tamkajšnjo predstavitev zbirke v dvorani Slovenske matice. Nepozabna je povratna pot čez Barje in do Bistre ter kratkega postanka ob gradu, kjer je dozorelo dogajanje Lipovčevega romana Leseno jadro. Prav tako ni mogoče pozabiti vračanja po stari poti čez Planino in skozi Postojno, po "cesarski cesti", kot smo se hecali in govorili o vozarjih, ki so furali po tej kakor tudi po "reški cesti", o kateri piše Lipovec v svojem prvem romanu Ljudje ob cesti. Kako bi pozabili večer v Hrpeljah, ko je Lipovec mladim Mavričnega mosta pripovedoval in odgovarjal na vprašanja? Še vedno živ v spominu pa je tudi pogovor tam enkrat konec aprila, ko je izročil odgovore na vprašanja za intervju, ki ga je objavil ta časopis 1. maja. Tedaj sva se v baru Tivoli v Trstu pogovarjala o petju ter občutkih in vtisih, ki nas naenkrat obdajo, ko pojemo ali poslušamo lepo pesem. Lipovec je tedaj povedal, kako rad je pel pri zboru Ivan Cankar pri Sv. Jakobu v Trstu, oz. kako lep spomin ima na kvartet, s katerim so nastopali po Tržaškem. Prav petje je bilo poanta zadnjega srečanja, ko smo se v prvih junijskih dneh zbrali v gostilni v Rodiku tisti, ki smo pomagali pri izidu knjige Cesta, reka in ljudje, da bi počastili avtorjev življenjski jubilej. Zbrali so se fantje in pod vodstvom Edija Raceta zapeli vrsto pesmi. Milan Lipovec je bil vesel in seje potem tudi zadržal pri pevcih ter se z njimi malo pogovoril. Rajni pisatelj Milan Lipovec pa je in bo tudi v prihodnje med nami. Prisoten bo s svojimi knjigami in članki, eseji in drugim, kar je napisal. Čeprav bomo prebrali le stran ali dve iz njegovih dveh romanov ali imenitne Čubejske prigode, bo pred nami spet zaživel ta izjemni človek in veliki gospod. Goriška Mohorjeva družba se klanja spominu pisatelja in pokončnega idealista Milana Lipovca. Ženi, gospe Dori, sestri, gospe Zori in ostalim sorodnikom izrekamo globoko in občuteno sožalje. SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE AVSTRALIJA SVETLOBA IN SENCE 121 ALEKSIJ PREGARC PREDSTAVITEV NOVE JSEZONE IN OBIČAJNIH TEŽAV SYDNEY, NAŠA NASLEDNJA POSTAJA Ob prvem obisku v Avstraliji, natančneje v Canberri, smo skupno s pesnikom Prib-cem in slovenskim veleposlanikom Gosnarjem prižgali brlivko, ki je omogočila nov zagon četrtletne revije Svobodni razgovori, sicer v petnajstem letu izhajanja, toda že nekaj časa mrtva. Revijo je dolga leta izdajal Saluk, Slovensko avstralski klub ljubiteljev umetnosti in kulture. Ne da bi kakorkoli prezrl druge slovenske časnike in novejši Glas Slovenije, zlasti pa Misli, menim, da Svobodni razgovori odigravajo v Avstraliji zelo pomembno vlogo. Dvojezičnost publikacije, kar tamkaj gotovo ne hromi naše narodne zavesti, sprejemajo in odobravajo vsi, ki zrejo v prihodnost ljudstev Avstralije. V reviji se poleg članov uredniškega odbora, ki ga sestavljajo zveneča imena slovensko-avstralskih kulturnih delavcev, pojavlja lepa galerija ustvarjalcev bodisi iz dežele same kot tudi iz ostalega slovenskega sveta. Nova urednica je Pavla Gruden, ki je breme prevzela po odstopu odličnega pesnika in publicista Jožeta Žoharja, požrtvovalnega prejšnjega urednika. Šarmantna in priletna pesnica (na sliki) je z velikim navdušenjem in odgovornostjo pristopila k projektu ob obljubi, da ji bomo seveda pomagali, vsak na svoj način, tudi s trkanjem na vrata finančne nepozornosti, s katerim so slovenska ministrstva oborožena. "Dokler gre, gre," pravi Pavla, vendar odločna, "dokler diham". Svobodni razgovori bodo ostali kamenček v mozaiku multikulturne Avstralije tudi tedaj, ko bodo slovenske korenine nemara že spodsekane in ko bodo mlajši rodovi le še sanjali o slovenski besedi. Pri reviji ne gre le za pričevanja o naših zdomcih, ki so avstralsko razvejanost sooblikovali, temveč tudi za skupno slovensko domovino samo. Zanimivost, ki je zame še posebej privlačna, je primorska ustvarjalna presežnost, pa naj gre za literarni, oblikovalni ali glasbeni delež; tu je za nas Primorce (hvala Bogu ne glede na meje) mala tribuna in pa okence v svet, jasno da s prispevki, ki ta svet zanimajo; skratka, smo pričevalci sveta - v imenu slovenstva! Pavla Gruden in njeni sodelavci nam to zagotavljajo. Poleg poglobljenih pogovorov z našo gostiteljico Grudnovo, sem bil v Sydneyu povabljen k Ljenku (Milenku) Urbančiču, ki je pred kratkim izdal pomenljivo, pomembno in slogovno čisto knjigo z naslovom Srečanja, portreti, dejanja, o kateri bom prihodnjič spregovoril nekaj besed. Urbančič je po materi Primorec, zato njegove izkušnje iz predvojnih, vojnih in povojnih let bralca resnično pritegnejo. Sydney, metropola Oceanije, je seveda tudi sedež več naših društev, med drugimi Saluka. Mesto premore večjezično radijsko informiranje, kar omogoča veliko narodnostim, da se oklepajo svoje izvirnosti. Slovenci to s pridom izkoriščamo, zaskrblja pa dejstvo, da se naša narodna skupnost kljub zanesenjaštvu nekaterih posameznikov, neizprosno krči. Pri teh dejavnostih, ki se jim ne gre odreči, bi bila nujna generacijska zamenjava dolgoletnih kulturnih delavcev, ki so se doslej neutrudno iztrošali za naše skupno dobro. Odločujoča je seveda pri tem strokovnost. V strategiji samoohranitve pa bi bilo nemara potrebno, da bi nekaj društev združilo in smotrno izkoristilo tudi obstoječe objekte; vsekakor bi bilo koristno organizacijsko preoblikovanje, ki naj bi zavezovalo tudi matično državo. Brez take strategije se bo nemara že čez dve desetletji izkazalo, da je bila slovenska trmoglavost na avstralskem kontinentu le otožen spomin v sicer dinamični, svobodni in v prihodnost zazrti avstralski večkulturni skupnosti. Opaziti je to tudi v naši najzahodnejši postojanki Perth. Peščica kulturnih delavcev, kot so Kosi, Namestnik in ga. Cizejeva ne more zavreti pla-hnitve naše narodne zavesti. Nagovoril sem rojake po krajevni radijski postaji natanko teden dni pred letnim občnim zborom tamkajšnjega društva in člane spomnil na odgovornost do sebe in do slovenstva. Med kramljanjem seveda poudarjajo, da so bili sami ob begu ali odhodu iz Jugoslavije kot Slovenci odpisani in da je le njihova osebna zasluga, če so to ostali... Ne glede na preteklost, je danes nujna skupna analiza potreb s slovenskimi državnimi organi, kar zagotavlja zdravje Sloveniji sami. Denimo. Imi-dža velikega kiparja Gombo-ca, vplivnega avstralskega umetnika Rona Gomboca, se sploh ne izkorišča, pa je le naše gore list! Tudi dušno pastirstvo je skoraj odsotno. Malodušje? Ne, skromni (z izjemo Japoncev) Azijci naj bodo našim rojakom za zgled. Večja solidarnost in strpnost med zdomci bi gotovo pospeševala slovenski utrip. DALJE ERIK DOLHAR Poleg predstavitve del, ki jih bo letos izvajal ansambel SSG, pa je vodstvo našega gledališča bilo tudi tokrat najprej prisiljeno spregovoriti o finančnih težavah, ki tarejo to našo osrednjo kulturno ustanovo. 0 tem sta spregovorila predsednik SSG dr. Rafko Dolhar in umetniški vodja Miroslav Košuta. Predsednik je med drugim povedal, da je finančno stanje gledališča - ustanova že leta posluje brez deficita - porazno, saj likvidnih sredstev ni od nikoder. Predvsem pa je boleče brezuspešno prizadevanje uprave, da bi kakorkoli prišli do jamstva za najetje kredita. Tako se bo marsikomu zdelo neumno, da se podpisujejo nove pogodbe in prevzemajo nove obveznosti, ko še niso bili poravnani računi za sezono, ki se je iztekla, saj so bili izplačani honorarji do aprila letos. Upravni svet je pred kratkim prikazal tragičnost trenutnega stanja ustanoviteljem Združenja SSG, se pravi deželi, pokrajini in občini Trst, vendar je trenutno stanje še povsem nespremenjeno. Ravnatelj Košuta je najprej pregledal delovanje v lanski, jubilejni 50. sezoni in jo označil kot nadvse uspešno, kar lahko sodimo predvsem po ponovitvah Kobalove Afrike (kar 57 uprizoritev v redni sezoni!). Neizpolnjena obljuba je ostal edino kabaret, ki se ga kljub velikemu povpraševanju avtorji niso utegnili lotiti. Ansambel seje po lanski o-krepitvi z mladimi igralskimi močmi letos povečal še za tri PREDSTAVITEV POMEMBNEGA ZBORNIKA Lani je bil na goriški univerzi odmeven mednarodni posvet zgodovinarjev na temo Cerkev in družba na Goriškem ter njun odnos do vojne in osvobodilnih gibanj. Posvet je bil izrednega pomena za italijansko in slovensko zgodovinopisje, saj je prinesel vrsto novosti in odkritih pogledov na polpreteklo zgodovino naših krajev. Med soorganizatorji posveta zgodovinarjev je bila tudi Goriška Mohorjeva družba. 3. oktobra letos bodo ob 17.30 na goriški univerzi slovesno predstavili zbornik predavanj s tega posveta. Knjiga, ki obsega 430 strani in vsebuje predavanja v slovenskem in italijanskem jeziku, je izšla pri goriškem Inštitutu za družbeno in versko zgodovino ter za srednjeevropska srečanja, ki ga vodi g. LuigiTa-vano. Na slovesni predstavitvi pomembnega zbornika bodo v petek, 3. oktobra, spregovorili profesorji Umberto Sereni, Gianpaolo Valdevit ter Milica Kacin VVohinc. Organizator pobude se je odločil, da ponudi knjigo naročnikom Novega glasa in članom GMD po znižani ceni (20 tisoč lir) namesto 30 tisoč lir, kolikor stane knjiga v običajni prodaji. Od 29. t.m. boste torej lahko dobili knjigo tudi na našem uredništvu in pri Goriški Mohorjevi družbi. V torek, 23. t.m., so v Kulturnem domu v Trstu predstavili novo sezono Slovenskega stalnega gledališča v Trstu... mlade, od katerih je eden celo naše gore list. SSG stopa v novo sezono karseda previdno, Košuta pa vabi k vpisu abonmaja s stavkom: "S svojim gledališčem v svojem času" in pri tem dodaja, da izhaja iz aktualnosti sleherne od izbranih iger, začenši s hrepenenjem in potrebo po ljubezni Čehovih Treh sester, da bi se nazadnje končal pri Švejkovi sveti preproščini in njegovi odrešujoči modrosti. Premiera letošnje sezone SSG bo v petek, 10. oktobra, v Trstu, šlo pa bo za delo Antona Čehova Tri sestre, ki ga režira Dušan Mlakar. Za sceno bo poskrbel Marjan Kravos, za kostume Marija Vidau, za prevod Milan Jesih, za lektorstvo pa Jože Faganel. Med 14 igralci, ki bodo nastopili v tej uprizoritvi (Lučka Počkaj, Maja Bla-govič, Vladimir Jurc, Stojan Colja, Barbara Cerar, Aleš Kolar, Gregor Geč, Vojko Belšak, Alojz Milič, Anton Petje, Mira Sardoč, Vesna Pernarčič in Janko Perovac), bo kar 12 stalnih članov letošnjega ansambla SSG. Med temi je tudi mladi Danijel Malalan, doma iz Trebč, ki seje po opravljenem študiju v Trstu, kjer je obiskoval tudi gledališko šolo SSG, vpisal na Akademijo za gledališče, radio in televizijo AGRFT j v Ljubljani. Opravil je štiriletni študij in ga do konca čaka samo še diploma. Danijel je letos skupaj s Pernarčičevo in Pero-vacom prvič podpisal enoletno pogodbo sodelovanja z našim gledališčem, v delo pa seje že povsem vključil, saj so z vajami za Čehovo dramo pričeli že v začetku septembra. Danijela Malalana smo v tržaškem gledališču že videli v Kranjskih komedijantih, v Treh sestrah pa bo nastopil v vlogi brata Andreja Sergejeviča. REPERTOAR LETOŠNJE ABONMAJSKE SEZONE SSG: 10.10.97: Tri sestre, drama, Anton Pavlovič Čehov, režija Dušan Mlakar, scena Marjan Kravos, kostumi Marija Vidau, prevod Milan Jesih, lektor Jože Faganel; 7.11.97: Sodni dan, tragikomedija, Odon von Horvath, režija Georgij Paro, gostovanje PDG Nova Gorica; 28.11.97: Večerja bedakov, komedija, režija Vladimir Jurc, predstava SSG; decembra/januarja: Mojstrski tečaj, igra, Terrence Mc-Nally, režija Meta Hočevar, predstava SSG; januarja 98: Ukročena trmoglavka, komedija, VVilliam Shakespeare, režija Janusz Kiča, gostovanje SLG Celje; februarja 98: Zaseda, satirični dialogi, Boris Kobal, režija Boris Kobal, predstava SSG; aprila 98: Dobri vojak Švejk, dramatizacija, Jaroslav Hašek, režija in priredba Stanislav Moša, predstava SSG. DEŽELA NAJ POSPESI IZPLAČEVANJE PRISPEVKOV Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno gospodarska zveza sta izdala sknpno izjavo, s katero opozarjata na že nevzdržno finančno stanje marsikatere organizacije slovenske narodnostne skupnosti. Deželna uprava nakazuje prispevke iz zakona za obmejna območja 46/91 s kroničnimi zamudami. Dovolj je povedati, da ni še izplačala že odobrenih prispevkov za leto 1996. Posebno težavno je stanje periodničnega tiska, saj so podpore ustavljene že četrto leto zapored. Na to sta s pismi in članki ter osebnimi posegi opozorili že obe krovni organizaciji. Interpelacijo je vložil tudi podpredsednik deželnega sveta Miloš Budin predsedniku Cruderju, doslej pa še ni prejel nobenega odgovora. Pred kratkim je bilo rešeno vprašanje priziva, ki je oviralo izplačila, zaradi česar je bilo pričakovati, da bodo pristojni uradi vse mehanizme in že odobrena sredstva takoj nakazali. Birokracija pa je še enkrat pokazala svojo neobčutljivost do potrebe civilne družbe, v službi katere naj bi delovala. Deželni uradi so le sporočili, da bodo v kratkem nakazana sredstva za leto 1994, medtem ko bodo prispevki za leto 1995, 96 in 97 izplačani prihodnje leto. Tega si ne moremo dovoliti! SKGZ in SSO si pričakujeta odločen poseg deželne vlade in političnih sil, da se dokončno reši to nesprejemljivo stanje. Poleg tega krovni organizaciji že preučujeta možnosti nadaljnjih javnih pobud v bran prizadetih subjektov. - SLOVENSKA KULTURNO GOSPODARSKA ZVEZA - SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ TRST, 19. SEPTEMBER 1997 RUSKA DUHOVNA IN NARODNA GLASBA NA SVETI GORI V nedeljo, 21. septembra, je številno občinstvo, ki je napolnilo baziliko na Sveti gori, lahko prisluhnilo enkratnemu glasbenemu doživetju, koncertu akademskega pevskega zbora Capella Mihail Ivanovič Glinka iz Sankt Petersburga. Koncert je predstavljal začetek XVII. sezone Kulturnega doma Nova Gorica, hkrati pa se je uokvirjal v spored proslavljanj 50-letnice pridružitve Primorske matični Sloveniji in vjesen-sko turnejo zbora Glinka, ki jo prireja združenje prijateljev u-metnosti Lumen iz Tržiča (soorganizatorja sta še Krščanska kulturna zveza iz Celovca in Glasbena matica iz Trsta, medtem ko je glavni pokrovitelj podjetje Hermes Softlab iz Ljubljane). Zbor Glinka je pod vodstvom dolgoletnega dirigenta Vladislava Černušenka v prvem delu ponudil poslušalstvu fragmente iz liturgije sv. Janeza Zlatousta Pl. Čajkovskega, Tri meniške pesmiG.V. Svirido-va in Duhovne pesmi P.G. Čes-nokova. V drugem delu je zbor postregel z vrsto ruskih narodnih pesmi, kot npr. V temnem gozdu, Kolokolčik in Večerni zvon, a tudi s pesmimi drugih narodov: med temi gre omeniti zlasti Foersterjev Večerni Avev priredbi za mešani zbor, pri katerem je zbor Glinka poslušalce presenetil z interpretacijo, ki ni bila v ničemer “ruska", ampak stoodstotno "slovenska". Sicer pa je bil spored, kot je pisalo v koncertnem listu, posvečen zlasti ruski duhovni glasbi, izvajanje katere je obnovil prav zbor Glinka pod Černušenkovim vodstvom leta 1982. Ruski pevci so odlični interpreti pravoslavne glasbene zakladnice tako zaradi interpretacije, ki odseva visoko duhovno sporočilnost skladb, kakor tudi zaradi barve glasov, ki daje izvedbi značilen in svojevrsten pečat. Naj omenimo le izvedbo Česnokovih Duhovnih pesmi, v katerih so prišli do izraza solistični vložki (Moja duša poveličuje Gospoda, Blažen mož, Naj se dviga moja molitev in zlasti zadnja pesem, Z nami Bog). V drugem delu pa je zbor Glinka posredoval vso izpovednost ruskega ljudskega glasbenega izročila. Svetogorski koncert je bil drugi v sklopu jesenske sezone zbora Glinka, ki je na začetku tega tedna pel tudi na Reki, v Ljubljani in Celju. V četrtek, 25. t.m., poje vVelesovem, zatem se bo selil na avstrijsko Koroško in potem nazaj v Slovenijo. Kot smo v našem listu že večkrat omenili, bo 4. oktobra zbor Glinka pel v Trstu. Koncert bo v dvorani Tripco-vich ob 20.30, prireja pa ga Glasbena matica v sodelovanju z občino Trst - odborni-štvom za kulturo. Vstopnice so na razpolago od 24. septembra pri blagajni gledališča Verdi v Trstu od 9. do 12. ter od 16. do 19. ure. Prepričani smo, da tržaški ljubitelji zborovske glasbe te priložnosti enostavno ne smejo zamuditi. - IVAN ŽERJAL 7 ČETRTEK 25. SEPTEMBRA 1997 NABREŽINA NAČRT "TRI ESTE FUTURA" NOVA OBČINSKA KNJIŽNICA JE POMEMBNA PRIDOBITEV ERIK DOLHAR Odprli so tudi fotografsko razstavo in predvajali dokumentarec "Stuparichev razred". 8 t ČETRTEK 25. SEPTEMBRA 1997 V četrtek, 18. t.m., so na nabrežinskem trgu slovesno odprli novo občinsko knjižnico. Nabrežina je bila brez knjižnice celih deset let. Načrt za novo poslopje je nastal že v času Brezigarjeve uprave, izdelala pa sta ga arhitekta Ko-korovec in Antoni. Sodobno urejeni prostori s tipično kra-škima elementoma - kamnom in lesom - bodo namenjeni občinski knjižnici, nekaterim občinskim uradom ter funkcionalno opremljeni dvorani s tristo sedeži. Zaenkrat so u-resničili le prvo tretjino načrta; ko bo ta dokončan, pa bo stavba sredi Nabrežine postala devinsko-nabrežinski kulturni center. Praznovanje se je začelo z govoroma župana Depan-gherja in odbornice za kulturo, šolstvo in šport Vero Tuta Ban, ki je med drugim poudarila, da bo kulturni center središče vseh dobromislečih ljudi, ki se bodo srečevali ob knjigi in prireditvah. Za slovesnejše vzdušje je poskrbel domači pevski zbor Igo Gruden v mešani zasedbi pod vodstvom Rosande Kralj, poslopje je blagoslovil župnik Bogomil Brecelj. Številno občinstvo si je nato lahko ogledalo fotografsko razstavo Kamnolom - kamen pripoveduje. Razstavljenih je nekaj zelo SLOVENSKI SPOREDI TRETJE MREŽE RAI VIDNI TUDI NA ZAHODNEM KRASU V okviru prizadevanj za boljšo vidljivost tv programov, predvsem pa v želji, da bi bilo tudi na tržaškem zahodnem Krasu zagotovljeno sprejemanje slovenskih sporedov Tretje mreže RAI, bodo od četrtka, 25. septembra, zaenkrat poskusno zamenjani oddajni kanali s Ferlugov in iz Milj. Gledalci, ki spremljajo slovenske tv oddaje preko Ferlugov, bodo morali sprejem naravnati na kanal 40. To velja tudi za zabodnokraško področje. Vsi tisti, ki imajo antene naravnane na Milje, pa bodo slovenske oddaje sprejemali preko kanala 64. Zaradi omenjene zamenjave kanalov bo v četrtek, 25. t.m., med 6.30 in 8. uro prekinjeno oddajanje vseh treh televizijskih mrež RAI s prenosnika pri Miljah. idobrih umetniških motivov 'fotografov Crozzolija, Gio-vanninija, Kriscjaka, Neppija | in Stravisija. Razstava je odprta vsak delavnik od 10. do 12. in od 17. do 19. ure. V večernih urah so v novih prostorih občinske knjižnice predvajali italijanski dokumentarec deželnega sedeža RAI Stuparichev razred (snov L. Cepak, režija Gianpaolo Penco, 1997), v katerem so | si prisotni lahko ogledali stare ! slike razredov, v katerih je poučeval Stuparich, ki jih v kratkih sosledicah komentirajo še živeči učenci. Film je maja letos že predvajala RAI, nakar (so ga vrteli v raznih tržaških kulturnih središčih. Igor Tuta je zagotovil, da bomo ta dokumentarec lahko v prevodu kmalu videli tudi v sklopu slovenskih programov deželnega sedeža RAI. Zbrano občinstvo je pred filmom nagovoril naš zvesti sodelavec prof. Janko Jež, ki je eden od petih še živečih učencev Stuparicha. Spomnil se je, kako se je po Gentilejevi reformi, ki je prepovedovala vse neitalijanske šole, leta 1922 vpisal na tržaški licej Dante, kjer je Stupa-| rich do leta 1930 učil italijanščino in latinščino. V prvi razred se je vpisalo 35 učencev, od katerih jih je na maturo prišlo 11, od teh pa jih je da-J nes samo še 5 živih. O svojih ! nekdanjih sošolcih se prof. Jež spominja, da ni imel nihče pravega italijanskega priimka, v teku pa je bilo nasilno poitalijančevanje, tako da je npr. nekdo, ki se je vpisal na licej kot Lončar, prišel na maturo kot Vasari. Narodnost dijakov seje kazala prav v njihovih priimkih, v resnici pa je bil edini pravi Slovenec le takratni dijak Janko Jež. Sam Stuparich je bil po očetu Hrvat, ki je prišel iz Lošinja kot Stupa-rovič. "Njegova mati in žena sta bili Židinji; ko pa je bilo treba, je Stuparich vedno rekel da je Italijan", je še obujal spomine prof. Jež in dodal, da je bil to čas pred drugo svetovno vojno, ko so bili vsi bolj ali manj izpostavljeni. Dokumentarni film je nastal, potem ko je gospa Cepak na italijanskem deželnem radiu RAI in-tervjuvala prof. Ježa ob njegovem prevodu Brižinskih spomenikov. Treba je povedati, da je prof. Jež dvojezično in tudi duhovito podal svoje spomine na tiste daljne čase. ALI BO "TRST PRIHODNOSTI" POSTAL RESNIČNOST? IVAN ŽERJAL V petek, 19, septembra, so v nabito polni dvorani gledališča Miela v Trstu predstavili prvi organski dokument za načrt tržaške Zveze industrijcev, znan pod imenom Trieste Futura -Bodoči Trst ali Trst prihodnosti. Kot je povedal predsednik Zveze industrijcev Federico Pacorini, ki je orisal dokument, sloni načrt Futura na štirih temeljnih točkah: na okrepitvi in razširitvi področja novega pristanišča, na preustroju starega pristanišča oz. prostocarinskega območja, na gospodarski in finančni izvedljivosti s pomočjo državnih in evropskih prispevkov ter zasebnega kapitala in na pravni uresničljivosti, se pravi, da omenjena področja ostanejo v lasti države, ki naj bi imela tudi velik dohodek od tega. Pacorini je s pomočjo dia-posnetkov tudi poglobil te točke: tako je v novem pristanišču načrtovana gradnja 8. pomola, združitev 5. in 6. pomola, razširitev 7. pomola ter razširitev področja bivše či- Načrt o Trstu prihodnosti predvideva tudi popoln preustroj starega pristanišča stilnice Aquila, škedenjske železarne in t.i. "Scalo Legnami". Skozi staro pristanišče pa naj bi tekla nova prometna pot za vstop v mesto, zgradili naj bi dve turistični marini, valo-bran bi povezali s kopnim z mostovoma, poslopja, v katerih so bila nekoč skladišča, pa naj bi prenovili in jih namenili drugim, tako gospodarskim kot kulturnim dejavnostim: tam bi bila npr. lahko nova lokacija velesejma, akvarija, naravoslovnega muzeja, kongresnega središča in sedežev različnih družb, podjetij in ustanov (npr. VVorld Trade Center in Off-Shore). Strošek za tako prenovo novega in starega pristanišča po Pacori-nijevih besedah znaša od 1.000 do 1.500 milijard lir. Po- V sredo, 17. t.m., je bil v domačiji "Lahovih" v Medji vasi javni sestanek širšega sekcijskega odbora SSk za de-vinsko-nabrežinsko občino. Osrednji točki večera sta bili regulacijski načrt devinsko-nabrežinske občine in priprave na skorajšnje volitve. Srečanja seje udeležilo veliko strankinih članov, vodil pa ga je tajnik sekcije Edvin Forčič. Ta je dal najprej besedo zastopnikom stranke v občinskem odboru in svetu, tako da so o osnutku novega občinskega regulacijskega načrta spregovorili podžupanja Vera Tuta Ban, odbornik Viktor Tanče in svetovalci Danilo Antoni, Martin Brecelj in Maja Lapornik. Do izraza so prišla dokaj kritična stališča glede pripravljenega osnutka, o katerem bo občinski svet razpravljal 2. oktobra. V živahni rapravi so sodelovali tudi predstavniki jusarskih odborov, Kmečke zveze in Zveze neposrednih obdelovalcev, ki so predstavnikom stranke v občinskem svetu poverili nalogo, da skušajo v nekaterih ključnih točkah spremeniti besedilo (kritiko objavljamo ob tem članku, op.p.). Številni prisotni so bili mnenja, da bi moral novi občinski regulacijski načrt vsekakor omejevati industrijske rezidenčne gradnje, omogočiti naravni urbani razvoj vasi, spodbujati krajevne gospodarske dejav- nosti (s posebnim poudarkom na kmetijstvu), zagotoviti turistični razvoj Sesljanskega zaliva, v katerem pa je treba preprečiti bivanjske zgradbe. O bližnjih občinskih volitvah (verjetno 16. novembra) je uvodoma poročal tajnik Forčič, ki je najprej pojasnil, kako potekajo dosedanja pogajanja z levo-sredinskimi strankami in Severno ligo. Stranke se vsaj zaenkrat niso dogovorile za skupen nastop, temveč se vsaka stranka namerava predstaviti s svojo listo. Demokratična stranka levice, Stranka komunistične prenove in Ljudska stranka soglašajo s kandidaturo Gior-gia Reta (nosilec liste DSL naj bi bil dosedanji župan Gior-gio Depangher), medtem ko SSk predlaga za svojega kandidata sedanjega odbornika Viktorja Tanceja, saj so pri stranki mnenja, da mora županski kandidat obvladati oba jezika. Dokončno odločitev pa naj bi sprejeli do konca tega meseca, ko bodo odobrili kandidatno listo. Zaenkrat znotraj stranke prihajata do izraza dve stališči: SSk naj v prvem krogu nastopi s samostojno listo ali naj se takoj poveže z ostalimi levosredinskimi strankami. Širši odbor je zato poveril tajništvu nalogo, naj še enkrat preveri možnost o skupnem dvojezičnem županskem kandidatu. ED budniki načrta si veliko pričakujejo zlasti od zasebnih podjetnikov in gospodarstvenikov. V ta namen so ustanovili združenje Trieste Futura, h kateremu je doslej pristopilo 160 članov z 1.472.800.000 lir kapitala. Večino dosedanjih članov sestavljajo podjetja ter gospodarska združenja in stanovske organizacije (med njimi tudi Slovensko deželno gospodarsko združenje). Predstavniki le-teh so na petkovem srečanju v gledališču Miela podprli načrt Futura. V ta namen so spregovorili zastopniki najpomembnejših stanovskih organizacij, ki de-lujejovTrstu: tako je za Združenje kmetovalcev spregovoril Giorgio Tombesi, za gradbenike Donato Riccesi, za združenje trgovcev Confeser-centi Ester Pacor, za SDGZ Marino Pečenik, za združenje obrtnikov CNA Granaro in še drugi. Načrt uživa podporo tudi tržaškega župana Riccarda II-lyja, ki je v svojem posegu med drugim dejal, da bo treba načrt vzeti resno v pretres, k temu pa so poklicani vsi, tako politiki, upravitelji in godpo-darstveniki kot ostali občani. Tu gre namreč za usodo razvoja tako pristaniške kot tudi drugih dejavnosti, je dejal župan, ki je bil mnenja, da bo izvedba načrta zahtevala več let časa (sama preselitev t.i. Adria Terminala od deset do dvajset let). Pozitivno mnenje o pobudi sta potem med drugimi izrekla tudi predsednik pristaniške oblasti Michele | Lacalamita in evropski poslanec Luigi Caligaris. V teh dneh lahko beremo v krajevnem časopisju veliko posegov v zvezi z načrtom Futura in vlogo, ki bi jo mora-| lo imeti tržaško pristanišče v prihodnosti. Očitno je pred-j log industrijcev naletel na široko zanimanje in - če lahko verjamemo podatkom raznih raziskav - tudi na široko podporo ne samo krajevnih gospodarstvenikov, ampak tudi občanov. Bo t.i. 'Trst prihodnosti" postal resničnost in ne bo ostal le na papirju kot mnogo drugih načrtov v preteklosti? REGULACIJSKI NAČRT OBČINE DEVIN - NABREŽINA POLEMIČNO PRIČAKOVANJE 2. OKTOBRA Preložena predložitev v občinskem svetu, živahna razprava pri SSk. PREJELI SMO OSNUTKU REGULACIJSKEGA NAČRTA OB ROB Podpisane organizacije z zaskrbljenostjo ugotavljajo, da se pri prostorskem načrtovanju kraškega teritorija v zadnjem času spet pojavljajo težnje po nesprejemljivo vin-kulativni zaščiti, ki onemogoča družbeni in gospodarski razvoj tradicionalnih dejavnosti in postavljala v številnih primerih pod vprašaj celo njihov obstoj. V nasprotju s svečano sprejetimi obvezami, s katerimi je dežela osvojila zahteve, ki naj omogočajo sodoben razvoj tradicionalnih gospodarskih dejavnosti, se je deželna uprava v znatnem obsegu prilagodila popravkom deželnega tehničnega odbora k novemu regulacijskemu načrtu tržaške občine, ki močno omejuje izvedbo melioracijskih posegov za kmetijsko dejavnost in vnašajo strokov omejevalne norme za ostalo drobno gospodarstvo. Na osnovi izjav, ki so se pojavile v krajevnem časopisju, imajo podpisniki občutek, da se ta težnja žal še v poostreni obliki ponavlja v normah predloga novega regulacijskega načrta devinsko-na-brežinske občine. Pri tem seveda obsojajo, da občinska u-prava kljub izrecni zahtevi podpisnikov ni čutila potrebe, da pred odobritvijo v občinskem svetu seznani, v spoštovanju ustaljene prakse demokratičnega posvetovanja, družbene in gospodarske dejavnike o predlogu novega regulacijskega načrta in jim tako nudila možnost ustvarjalnega sodelovanja. Predlagane norme naj bi v pretežni meri onemogočile sodoben razvoj tradicionalnih dejavnosti in posledično izjalovile globalni načrt za integriran razvoj kmetijstva in drugih načrtov za razvoj drobnega gospodarstva na Krasu. Podpisane organizacije odločno zahtevajo, da pristojne oblasti spoštujejo sprejete obveze za sodoben razvoj Krasa. Zato pozivajo devinsko-nabrežinski občinski svet, da zavrne predlagane norme, namesto teh pa naj sprejme nove, takšne, ki naj omogočajo uresničitev načrtovanega razvoja. V logiki težnje po potrebi poenotenja prostorskega in gospodarskega načrtovanja na celotnem tržaškem območju bi morale nove norme po mnenju podpisanih upoštevati razvojne potrebe kraškega gospodarstva po zgledu ostalih kraških občin in po potrebi to normativo še izpolnile. V tem smislu je lahko v zgled zgoniška občina, kjer je večletna praksa pokazala, da je pri upravljanju teritorija možno usklajevati varstvo okolja z razvojem gospodarskih dejavnosti. Le tako bi se spoštovalo geslo, naj se Krasu pustijo odprta vrata, kot nazorno simbolično opozarjajo table Kraške gorske skupnosti. - JUS - SRENJE OBČINE DEVIN-NABREŽINA; KMEČKA ZVEZA; SDGZ; ZDRUŽENJE KRAŠKIH LASTNIKOV; ZVEZA NEPOSREDNIH OBDELOVALCEV TRŽAŠKA KRONIKA RAZSTAVA V TREBČAH POGLED V UMETNIŠKI SVET VERONIKE IN MILANA BIZJAKA Slovensko kulturno društvo Primorec iz Trebč je novo sezono 1.997/98 začelo z razstavo olj in vezenin Veronike in Milana Bizjaka v trebenskem Ljudskem domu... Umetniški svet zakoncev Bizjak je kraški svet v vseh detajlih in odtenkih, ki je razviden zlasti v oljih Milana Bizjaka od pogleda na kraško hišo do opisa cvetov, ki jih najdemo na kraški gmajni, ter narodno izročilo, ki se razodeva v vezeninah z ljudskimi motivi gospe Veronike Bizjak, pa tudi hrepenenje, bolečina in domotožje, ki prevevajo njene pesmi. Kot je v predstavitvi povedala prof. Jasna Merku, nas olja Milana Bizjaka "pritegujejo po izdelanosti v nadrobnostih, dalje po izpiljeni harmoniji, ki se kaže tako v kompozicijskih izbirah kot v barvnih rešitvah. Pogledi iz osrčja kraških vasi razkrivajo umetnikovo željo, da bi bil ta del naše krajevne dediščine deležen večje pozornosti. Na svojstven način vrača temu bogastvu popolnejšo sliko tako, da s čopičem celi rane, ki jih čas pušča na zanemarjenih zidovih, strehah, kolonah." In še: "Tihožitja niso le povod za slikanje skupin predmetov po opazovanju, vodijo človeka v notranjost hiše, k preprostosti vsakdanjih predmetov, k tistemu pristnemu gostoljubju, kjer se čutiš na domačih tleh, pod domačo streho." Gospa Veronika Bizjak, je še dejala prof. Merkujeva, FOTO KROMA "obnavlja ljudsko tradicijo narodnih motivov ter preko pesniškega navdiha izpoveduje duševne napetosti: hrepenenje, bolečino, domotožje... Čeprav začutimo v poezijah bolečino, notranji nemir, gre vendar za iskreno in globlje razkrivanje čustev, ki so del življenja. Ko se vživiš v vsebino poezije, neizbežno prikličeš na dan lastne bežeče tre- nutke, ko si se s podobnimi občutki spoprijemal. Prav v trenutku, ko jih po zaslugi pesnice podoživljaš, začutiš človekovo bližino: v moči izpovedi se prenovi življenjska sila, volja po iskanju lepega." V moči korenin čuti Veronika Bizjak čvrsto oporo. Iz ljudske zakladnice nenehno črpa to življenjsko linfo in jo vnaša v naš prostor. Prisotni so se lahko z izpovednostjo pesmi Veronike Bizjak neposredno seznanili preko recitala mladih članov SKD Primorec Manuele in Kristine Carli, Selme Kralj, A-ne Lokatos, Danijela Malalana in Veronike Bizjak same. Večerje popestril tudi nastop mlade in nadarjene violinistke Sandre Stopar. Kot nam je kasneje v sproščenem pogovoru povedala predsednica SKD Primorec, gospa Anica Malalan, bodo na sporedu v bližnji prihodnosti še razstava narodnih noš, ki sojih pripravile udeleženke tečaja, ter gostovanja sorodnih društev. Sicer bo razstavna dejavnost še naprej predstavljala lep del dejavnosti društva, načrtujejo pa tudi priložnostna predavanja, tečaje; stekle pa bodo tudi priprave na počastitev 100-letnice društva, ki bo 1.1998. Omeniti je še treba, da bo razstava odprta danes in jutri od 18. do 20. ure, pojutrišnjem in v nedeljo pa od 17. do 20. ure. IŽ BARKOVLJE / 5. OKTOBRA ROŽNOVENSKA PROCESIJA V BARKOVLJAH Leta 1855 so Barkovljani z gorečo molitvijo rožnega venca izprosili pri Mariji, da je Bog po njenem posredovanju ustavil smrtonosno kolero. V zahvalo so ustanovili bratovščino rožnega venca, ki še živi. Kdor želi, se lahko vpiše pri g. Špehu. Zaobljubili so se tudi, da bodo imeli na prvo nedeljo v oktobru procesijo. Ta se navadno vije ob morju. Letos bo procesija s kipom Matere Božje v nedeljo, 5. oktobra, po maši ob osmih. Vodil jo bo škofov vikar msgr. Franc Vončina. Spremljali jo bodo proseška godba, molitev in petje. K udeležbi vabimo vse, zlasti skavte in ljudi v narodnih nošah. K zahvali bomo dodali prošnjo, naj nas Bog obvaruje pred hudimi boleznimi današnjega časa. Letos smo se člani kraške-ga in tržaškega noviciata podali v Julijske Alpe, točneje na vrh Triglava. Naš potovalni tabor se je začel v ponedeljek, 18. avgusta. Zgodaj zjutraj smo se odpravili z železniške postaje v Sežani z vlakom do Bohinjske Bistrice. Od tod smo odšli z avtobusom do Stare fužine, kjer smo začeli naš vzpon. Vreme ni bilo povsem naklonjeno, saj je rahlo deževalo. Hodili smo počasi in previdno, ker smo vedeli, da bo naslednje dni pot zelo zahtevna in strma. Proti popoldnevu smo se ustavili na planini Blato, kjer smo bivakirali. Naslednjega dne smo se zbudili zgodaj in se napotili proti Planini jezera. Tam smo si ogledali jezero, nakar smo nadaljevali našo pot. Hodili smo več ur, nakar smo se ustavili v koči pod Bogatinom, kjer sta se nam pridružili naša voditeljica Radovedna antilopa in Pantera Jasna. Naslednjega dne smo se napotili do Triglavskih jezer, kjer smo občudovali lepoto kraja. Kot znano, je triglavskih jezer sedem. Največje jezero je Veliko SE EN UTRINEK IZ SKAVTSKEGA ŽIVLJENJA POTOVALNI TABOR NOVICIATA - PRISRČNO-BRUNDAJOČI VOLK Jfc jezero ali Ledvica, to pa zato, ker ima obliko ledvice. Nato so še Dvojno jezero, Moči-vec, Zeleno jezero, Rjava mlaka, Jezero v Podstenju ter še žal posušeno jezero v Laštah. Pot med jezeri ni bila prav nič lahka, tako da smo trudni dospeli do koče na Prehodav-cih. Sprva smo mislili, da se bomo povzpeli na vrh Trigla- va že četrti dan, a vzpon smo morali odložiti na naslednji dan zaradi slabih okoliščin. Ta dan je bil najzahtevnejši, ker smo se s Prehodavcev (2.071 m) povzpeli čez Hribarice (2.358 m) dol do Tržaške koče (2.152 m) spet na Planiko (2.409 m) do Kredarice (2.515 m) pa spet do Staniča (2.332 m). Prišel je čas vzpona. Zbudili smo se zelo zgodaj, da ne bi dobili na Triglavu gneče. A zaman, saj smo za vzpon rabili kar precej časa, ker smo ob skalah čakali na ljudi, ki so prihajali z vrha. Ko smo prišli do vrha, smo bili zelo zadovoljni, da nam je uspel tak podvig. Naš voditelj Bistri srnjak nas je krstil po 'triglavsko", tako da nas je še drugi dan bolela zadnjica. Z vrha Triglava smo se spustili do Vodnikove koče, kjer smo prespali. Naslednjega dne smo se napotili do koče na Uskovnici do Srednje vasi pri Bohinjskem jezeru. Tam smo v župnišču srečali skavte iz Ljubljane, ki so bili tudi sami namenjeni na najvišjo slovensko goro. V nedeljo zjutraj smo z njimi imeli skupno sv. mašo, ki jo je daroval duhovni vodja ljubljanskih skavtov. Naš tabor seje bližal h koncu. Napotili smo se še do Bohinjske Bistrice, kjer smo čakali na vlak. V Sežani pa nas je že čakala gneča staršev in prijateljev, ki so nas pospremili domov. OBVESTILA SLOVENSKI VISOKOŠOLSKI sklad Sergij Tončič v Trstu obnavlja letno nagrado Dr. Frane Tončič. Zainteresirani naj dostavijo izvod svoje študije do 31.10.1997 Narodni in študijski knjižnici v Trstu, ul. sv. Frančiška 20/I. Prejeta dela bo ocenjevala komisija, ki jo bo imenoval upravni odbor Sklada, nakar bo februarja prihodnjega leta sledila nagraditev. SLOVENSKA ZAMEJSKA skavtska organizacija - 4. steg iz Trsta vabi v svoje vrste nove člane. Za otroke od 7. do 10. leta, volčiče in veverice bo prvo informativno srečanje v soboto, 2 7. t.m., ob 15. uri v Marijinem domu pri Sv. Ivanu (ul. Bran-desia27). Za nekoliko starejše (od 11. do 16. leta) se bo srečanje vršilo isti dan in v istem kraju z začetkom ob 15.30. Podrobnejše informacije dobite pri Katji Volpi (tel. 314748) in Jordanu Pisani (tel. 398597). SLOVENSKA SKUPNOST pri reja dvodnevni izlet na Štajersko 11. in 12. oktobra letos. Cena: 150.000 lir, ki jih je treba plačati ob vpisu. Vpisovanje: Mario Kralj (9-12) tel. 639126, An-tekTerčon (v večernih urah) tel. 299509. LECTIODIVINA bo v boljunski cerkvi v soboto, 27. 9., ob 21. uri. Vodi msgr. Franc Vončina. V PONEDELJEK, 29. t.m., bo Slovenska Vincencijeva konferenca začela delavno leto s proslavo goda svojega zavetnika sv. Vincencija Pavelske-ga in proglasitve za blaženega Antona Friderika Ozanama, ustanovitelja svetovnih Vincen- cijevih konferenc. Pri šolskih sestrah pri Sv. Ivanu v Trstu, ul. delle Doccie 34, bo ob 16. uri g. Jože Špeh daroval sv. mašo. Sledila bo družabnost, pri kateri bo ravnateljica poročala o koloniji v Comegliansu. Vabljeni! VČETRTEK, 2. oktobra, bo ob 16. uri v barkovljanski cerkvi ura molitve za družine, mladino in duhovne poklice. Vodil jo bo g. Jože Špeh. Vabita Slovenska Vincencijeva konferenca in Klub prijateljstva. KHli PRIJATELJSTVA prireja izlet v Škofjo Loko, na Visoko in v Crngrob v soboto, 11. oktobra. Vpisovanje pri Fortunatu, ul. Paganini 2 vTrstu do 4. oktobra. DAROVI ZA SVETO Goro: Vilma Sancin daruje 200.000 lir v spomin na sestrično Sabino. ZA REVEŽE: župnija sv. Roka v Nabrežini v spomin na Mater Terezijo daruje za reveže 2.000.000. VSPOMLN na pok. s. Silvano Lojzka 25.000 za Sv. Goro, 25.000 za slovenske misijonarje in 50.000 za misijon s. Mirjam Praprotnik v Albaniji. VPOČASTHEV spomina dragega Milana Lipovca daruje Nada Pertot 100.000 lir za Goriško Mohorjevo družbo, ki je z drobno knjižico opozorila slovenske bralce na tega našega premalo poznanega pisatelja. VSPOMIN na Milana Lipovca darujeta žena Dora in sestra Zora 500.000 lir za Goriško Mohorjevo družbo. GLASBENA MATICA - TRST v sodelovanju z občino Trst - Odborništvo za kulturo prireja v soboto, 4. oktobra, ob 20.30 v dvorani Tripcovich na Trgu Liberta 11 koncert pevskega zbora iz St. Petersburga CAPELLA M. I. GLINKA dirigent: Vladislav Černušenko na sporedu: P.l. Čajkovski, P.G. Česnokov - Pravoslavna liturgija. Prodaja vstopnic od 24. 9. 97 pri blagajni gledališča Verdi od 9. do 12. ter od 16. do 19. ure. KLUB PRIJATELJSTVA PRIREJA IZLET V ŠKOFJO LOKO MARCEL PETKOVŠEK Klub prijateljstva načrtuje za soboto, 11. novembra, izlet v Škofjo Loko. Obisk mesta, ki je polno spomenikov preteklosti in tako malo znano nam Primorcem, ker leži izven glavnih poti Slovenije, bo gotovo izpolnilo želje vsakega udeleženca po boljšem poznanju naše matične zemlje. Škofja Loka je zrasla ob sotočju reke Selščice, ki priteka od severa, in reke Poljan-ščice, ki prihaja od zahoda. Leži tam, kjer ravninski svet prehaja v nižje hribovje, ki dobi ime po tam ležečem mestu. Mesto je nastalo že v zgodnji zgodovini, ob srečanju naravnih poti. Bogato mesto, kjer so cvetele vse mogoče obrti, potrebne v vseh časih, in se razvijale po potrebi časov, je vzbujalo spoštovanje in občudovanje bližnje in oddaljene okolice. Mesto je znamenito in dosti je spomenikov iz slavne, zlasti delovne preteklosti. Mesto je bilo znamenito in sedež neslutenega razvoja: šole, organizirane približno tako kot zdaj, so imeli že od I. 1627. Pa tudi skrb za bolne in socialno ogrožene meščane je bila tam razvita od 1.1547. Tudi za duhovno življenje je bilo primerno poskrbljeno. Leta 12 71 je omenjena cerkev sv. Jakoba, glavna in največja cerkev v tem kraju. Izlet v Škofjo Loko bo zelo zanimiv in bomo spoznali, kako se je tudi med Slovenci razvijalo življenje v preteklosti: tako kot pri drugih naprednih narodih. Tega nismo mogli spoznati tedaj, ko so bile pri nas meje neprodirne in se je, zlasti po koncu prve svetovne vojne, zdelo, da je samo pri nas vse lepo, napredno in vzorno in o sosedih se ni govorilo! 9 ČETRTEK 25. SEPTEMBRA 1997 GORIŠKA KRONIKA 10 ČETRTEK IS. SEPTEMBRA 1997 ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE - GORICA razstava del FRANCETA GORŠETA ob 100-letnici rojstva O umetnikovem opusu na Primorskem bo spregovorila prof. Verena Koršič Zorn; Sodeluje MePZ F.B. Sedej iz Števerjana Gorica, Kulturni center Lojze Bratuž sreda, 1. oktobra 1997, ob 20. uri RAZSTAVA BO ODPRTA DO 12. OKTOBRA 1997 PO NASLEDNJEM URNIKU: OD PONEDELJKA DO PETKA OD 1 7. DO 19. URE. HVALA, NONA ROŽA, HVALA ZA VSE! Zvok, ki je iz različnih okoliških vasi z rahlo časovno razliko naznanjal opoldanski počitek in večerni avemarija, je skozi njeno preizkušeno življenje spremljala stara in priljubljena domača navada: čisto rahlo je sklonila glavo, spokorno se je dotaknila prsi, v mislih zahrepenela po nadnaravnem in njene hrapave roke so se sklenile v kratko molitev. “Daj no sinek," mi je dejala, "pa še za verne duše pomoliva, da jim bo laže." Tokrat pa je veliki zvon drugače ubral svojo pesem; nič več veselo in slovesno kot ob nedeljah in velikih praznikih, ko se je peš ali s kolesom odpravljala k maši; nič več vabljivo in prijetno kot takrat, ko je naznanjal večerne obrede ali šmarnično pobožnost. Žalostno in otožno je zdaj prišepnil in se vdano poklonil njej, ki je zvesto in vztrajno ter s tolikšno vnemo sledila njegovim klicem skozi vse življe- CONCORDIA ET PAX: 4. OKTOBRA MAŠA NA TRNOVEM Za ZdruženjeConcordia et pax odgovorni urednik nadškofijskega lista Voce isontina g. Renzo Boscarol prijateljsko vabi k maši v cerkev na Trnovo v soboto, 4. oktobra, ob 15. uri. Udeleženci se bodo pri svetem obredu spomnili vseh žrtev nasilja in se bodo nato ustavili pred trnovskimi brezni. Ob tem se g. Boscarol spominja umrlega senatorja Darka Bratine, ki je vedno z navdušenjem podpiral to in tovrstne pobude. Vsi so torej vabljeni k tej že tradicionalni maši, da bi se v tišini in zbranosti spomnili na trpljenje naših ljudi. nje. Grenak bo ostal spomin na zadnja leta njenega življenja, ko je betežna in nemočna potrpežljivo in vdano prenašala bolezen ob nenehni prisotnosti najožjih družinskih članov. Svojih bolečin in duševne stiske ni prenašala z objokovanjem in tarnanjem nad lastno usodo: težave je spremljalo le tiho ječanje, ki je našlo svoj spokojni mir v odrešujoči molitvi. Tudi najtežjim trenutkom, ko človeško razsodnost že izpodjedajo prvi znaki nemoči in vdanosti, je znala pokončno kljubovati, upajoč v božjo previdnost in vsemogočnost. Prijetno in živo bo vklesana njena podoba, ko se je vedra in nasmejanega obraza nepričakovano pojavljala na obiskih ter se v njenih žepih vedno našla skrbno zavita slaščica. Tudi razpoložljivost, razsodnost, modrost, predvsem pa odprtost in strpnost, ki so spremljale vsako njeno oceno, ugotovitev ali preprost pogovor, bodo pustile neizbrisno sled v prijetnem in trajnem spominu nanjo. Njeni nauki se niso nikoli zdeli niz zviška leteče obsodbe ali moreče in lajnaste pridige, bili so le ne-usiljivi nasveti izkušene osebe, ki je v življenju veliko izkusila in prestala. V sebi je nosila neprecenljivo izkušnjo, ki jo je znala nesebično in širokogrudno razdajati. V njej pa je bila vedno prisotna zavest, da se tudi v visoki in častitljivi starosti lahko skrivajo negotovost, dvomi in končno občutek nemoči in nebogljenosti pred življenjsko usodo, ki je slehernemu človeku v drugačni obliki zapisana. Hvala, nona Roža, hvala za vse. OB ŽIVLJENJSKEM JUBILEJU MSGR. FRANCA MOČNIKA KAZIMIR HUMAR Slovenska verska skupnost tostran in onstran državne meje bo 26. septembra obhajala življenjski jubilej msgr. Franca Močnika;j)b 19. uri bo zahvalna maša pri sv. Ivanu. Ob tem želim navesti nekaj osebnih spominov... Kot gojenci malega semenišča v Gorici smo večkrat na svojih sprehodih srečevali tudi tedanje bogoslovce. Tedaj smo vsi nosili talarje. Med bogoslovci je eden zbujal posebno pozornost: to je bil Franc Močnik. O njem smo vedeli, daje v Bologni študiral matematiko in se nato odločil za bogoslovje. To nam je zbujalo posebno pozornost in začudenje, saj tega nismo bili vajeni. To je moj prvi spomin na Franca Močnika. Pozneje se je zgodilo, daje prišel vVrtoj-bo in postal moj župnik, obenem sva se srečevala v malem semenišču, kjer je poučeval matematiko in fizikov višji gimnaziji in na liceju. Od takrat se najina pota niso več razšla. Jubilant je Idrijčan, rodil se je 26. septembra 1907 kot sin rudarja. V Idriji je opravil ljudsko šolo in nato realko, nakar se je vpisal na univerzo v Bologni. Idrija je sploh dala veliko študentov, v mojih letih jih je bilo v malem semenišču vsaj pet, ki pa niso vsi postali mašniki. Toda zgodilo se je, da se je mladi visokošolec Močnik udeležil duhovnih vaj za fante v malem semenišču. Vodil jih je tedanji spiritual Leopold Cigoj. Ko je prišel k njemu na razgovor Franc Močnik, mu je Cigoj vrgel trnek: 'Zakaj bi ne šli za duhovnika?" Odgovor: 'Vse prej kot to!" Toda beseda je padla na rodovitna tla. Med počitnicami je razmišljal in Sv. Duh ga je razsvetlil. Jeseni se je priglasil za goriško bogoslovje. Tako se je začela njegova duhovniška pot, saj je prejel majniško posvečenje 17. marca 1934. Ta pot ni samo dolga, temveč tudi pisana. Njegova prva služba je bila v Črnem vrhu, kjer so takratne oblasti aretirale in obsodile župnika Filipa Kavčiča. Kot izvrsten pevec je takoj uvedel ljudsko petje. Podobno seje zgodilo v Vrtojbi, kamor je bil prestavljen. Nadškof Karel Margotti gaje hotel imeti blizu Gorice, da bi bil profesor v malem semenišču. V Vrtojbi je prav tako kmalu uvedel ljudsko petje in ob nedeljah še drugo mašo. V semenišču je pa učil in se vozil s kolesom. Toda v stolnici se je izpraznilo mesto stolnega vikarja za Slovence in na to mesto je prišel Franc Močnik. V bogoslovju so potem potrebovali špirituala, duhovnega vzgojitelja za bogoslovce. Na to mesto je nadškof imenoval Franca Močnika leta 1943. Tam je marsikaj doživel sku-Daj z bogoslovci posebno maja 1945. Zato se je začasno umaknil v Brda. Ko so jugoslovanske čete zapustile Gorico, se je vrnil. V Parizu so se zmagovalci zmenili, da bodo Primorsko razdelili. Sklep je stopil v veljavo 15.9.1947. Vatikan je poznal razmere v Titovi J ugo-j slaviji, zato so si zamislili cerkveno upravno ureditev in ustvarili apostolsko administraturo za oni del goriške nad-| škofije, ki bo prišla v novo državo. V ta namen je kot administratorja nadškof predlagal dr. Močnika, zato gaje imenoval za župnika v Solkanu z namenom, da bo vodil del nadškofije, ki bo prišel pod Jugoslavijo. Tako je dr. Močnik zapustil bogoslovno semenišče in šel 1947 v Solkan, v pomoč so mu pridružili Ivana Kretiča. 'Toda zgodilo se je, da so ga prav kmalu nasilno izgnali iz države. Toda obrnil se je na Ljubljano in se vrnil v Solkan. IV Solkanu pa ga oblast ni hotela trpeti, zato so ga drugič izgnali. Sestra Pavla, ki mu je gospodinjila, o tem piše v svojih spominih: "Dne 7. oktobra je bil praznik rožnovenske M.B. in s prijateljico Jelko sva šli na Sv. goro. Naslednji dan, v nedeljo, pa je šel brat Franc, ker ni mogel z nami v soboto popoldne. Medve z Jelko sva šli popoldne k blagoslovu v solkansko cerkev in potem malo na obisk h kaplanovi sestri v ka-planiji blizu cerkve; kaplan je bil g. Robert. Kar naenkrat pri-dere v kaplanijo skupina moških divjih obrazov. Kričali so: »Kje je Močnik, kam ste ga skrili? Vse smo preiskali, tudi Jubilant na nedavnem praznovanju v rodni Idriji župnišče.« Ko sem prišla k sebi, sem rekla: »Na Sv. goro je šel.« A^ tako, sedaj ga bomo našli. Čez čas sva šli na okno župniščain neka ženska je začela kričati: »Ravno sedaj so ga odpeljali in ga peljejo naprej.«" Res so ga znova peljali do meje in drugič pahnili čez mejo. Tako je bilo usojeno dr. Močniku, da ostane v Gorici po božji Previdnosti na svojo in našo srečo. Nadškof ga je imenoval za ravnatelja v Aloj-zijevišču in profesorja. Ravnatelj Josip Nemec je iskal profesorja za gimnazijo in licej, ker so nekdanji jugoslovanski profesorji s prihodom Italije v Gorico morali pustiti svojo službo. Tako se je obrnil tudi na Franca Močnika za pouk fizike in matematike. Odprto je bilo Alojzijevišče in nadškof ga je imenoval za vzgojnega vodjo v tem zavodu. Alojzijevišče je potem vodil do leta 1982, ko so zavod zaprli zaradi pomanjkanja dijakov. Zadnje leto sta namreč bila vpisana le dva. Razmere so se namreč spremenile in dijaki so se v šolo vozili ali z avtobusom ali z avti. Mimogrede jeopravljal še druge službe. Po smrti mgr. Mirka Brumata leta 1950 je bil tri leta voditelj goriške Marijine družbe. Ko je bilo ustanovljeno versko središče za Slovence v Gorici leta 1972, je postal prvi župnik oz. skrbnik v cerkvi sv. Ivana. Naj povem še, da je v Žabnicah dal zgraditi kočo sv. Jožefa, kjer je ob počitnicah letovala naša mladina in smo številni bili deležni njenega gostoljubja. Mnogi so še danes. Ko smo slovenski duhovniki leta 1945 začeli izdajati tednik Slovenski Primorec, je dr. Močnik pristopil k uredniškemu odboru in v prvi številki tega tednika napisal uvodnik; v njem je začrtal smernice ne samo temu tedniku, temveč tudi njegovemu nasledniku, Katoliškemu glasu. Naj povem še, daje po smrti g. Stanka Staniča novembra 1955 postal tudi odgovorni urednik tega tednika. Naj zaključim te bežne spomine. Tudi letos je msgr. Močnik spremljal romarje v I Lurd v organizaciji Unitalsi, prvi dan septembra pa se je udeležil skupnega slovenskega romanja na Barbano in v avtobusu prepeval, kot da bi bil mladenič. OB 500-LETNICI CERKVE V PODTURNU V Podturnu (San Roc-co) so se preteklo nedeljo pričela celoletna slavja ob 500. obletnici cerkve, ki je posvečena sv. Roku, zavetniku vseh bolnikov... Kot je na tiskovni konferenci prejšnji teden povedal pod-turnski župnik in znani organizator goriške dobrodelne ustanove Karitas Ruggero Di-piazza, so pred 500 leti prebivalci Podturna zgradili cerkev sv. Roku v čast predvsem v zahvalo svetniku po hudi kugi, ki je takrat opustošila Goriško. Župnik Dipiazza je dejal, da so se odločili za praznovanje 500-letnice cerkve sv. Roka tudi zato, ker bo pod-turnska župnija letos imela sinodo, duhovno prenovo. Ko je govoril o Podturnu, je povedal, da je že sama beseda Podturn dovolj zgovorna, ker je sestavljena iz slovenske in nemške besede; pomeni "kraj pod stolpom". Stolp-turn po nemško pa je stolp Lantierije-ve palače, v kateri je bila tudi tiskovna konferenca. Dipiazza je dejal, daje bil Podturn pretežno furlanski, da pa je v njem živelo veliko Slovencev in do začetka prve svetovne vojne tudi Nemcev. Poudaril ije, da praznovanje podturn-ske skupnosti organizira žup-I nija zato, ker čutijo, da se morajo med seboj povezati in se kot kristjani tudi duhovno prenoviti s sinodo, ki bo trajala leto dni. Praznik pa je namenjen vsem prebivalcem Podturna ne glede na veroiz-poved, saj je po mnenju župnika Dipiazze danes potrebno spet občutiti pripadnost neki | skupnosti in biti njen član. Tako bodo konec meseca oktobra izdali knjigo kronike Podturna in pripravljajo tudi razstavo, ki naj bi jo organizirali naslednjo pomlad. Na razstavi bodo predstavili dokumente, ki govorijo o življenju in delu v Podturnu. "Naš namen je združiti vse ljudi Podturna, napraviti to, kar se do sedaj pri nas že dolgo ni zgodilo!" je dejal župnik, ki je tudi govoril o poraznem stanju ločevanja med narodnostmi na Goriškem. Praznovanje se je pričelo že prejšnji petek, ko so najprej pritrkovalci privabili vernike k večerni sveti maši. Po maši je bilo predavanje profesorja e-tike Luciana Padoveseja, ki je govoril na temo: 1497-napra-vili so zgradbo cerkve, 1997-sedaj moramo zgraditi ljudi, se pravi: Cerkev. V soboto so priredili koncert in v nedeljo, 21. t.m., so imeli slovesno mašo, pri kateri je pel zbor iz Podturna, ki ga je vodil I ucio Rapaccioli, na orgle pa je igral prof. Boris Štakul, tudi sam Slovenec iz Podturna. ------------JUP "GORICA V SLOVENSKI KNJIŽEVNOSTI" ZA ITALIJANSKE SOSEDE "NAŠA OBVEZA ZA KULTUREN VSTOP V TRETJE TISOČLETJE" TISOČ SLOVENCEV - TISOČ DAROV ZA KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ Ob življenjskem jubileju msgr. Franca Močnika sobrat 500.000; v spomin na pok. Pepija Sirka žena Hema 200.000 lir. Svoj prispevek lahko nakažete na uredništvu Novega glasa ali na tekoči račun št. 31276 na Kmečki banki. DAROVI OBVESTILA JURIJ PALJK V petek, 19. t.m., je bila dvorana Državne knjižnice v Gorici nabito polna. Zares lepo število ljudi seje zbralo na predstavitvi italijanske izdaje knjige Goriške Mohorjeve družbe Gorica v slovenski književnosti. Knjiga, ki je postala uspešnica že v slovenski izdaji, je tako slovesno našla svojo pot med italijanske bralce, in če je res, da se dan po jutru pozna, potem lahko rečemo, da je imela Goriška Mohorjeva družba več kot samo prav, da se je odločila za italijanski prevod antologije slovenske literature o Gorici v Dantejev jezik. Prof. Lojzki Bratuž gre zahvala za potrpežljivo in nikoli poplačano delo, ko je zbirala literarne tekste in pripravljala spremni esej ter biografske podatke; zahvala pa tudi prevajalcem slovenskih tekstov v italijanski jezik. Na predstavitvi je prisotne najprej pozdravil predsednik GMD msgr. Oskar Simčič, ki je v preprostih besedah jasno povedal, da GMD z izdajo knjige v italijanskem jeziku spet kaže svojo odprtost do sosedov, do večinskega naroda, kateremu nudi ponovno priložnost, da nas bolje spozna. Navajeni smo na skromnost sodelavcev GMD in tudi poseg dr. Simčiča je izzvenel tako, a vendar je bilo na predstavitvi vsakomur jasno, da gre za veliko delo, ki bo ostalo v zgodovini Slovencev kot pomemben mejnik. Prof. Marija Kacin, ki je pri knjigi sodelovala kot ena vidnejših prevajalk, je v briljantni italijanščini spregovorila o knjigi, njenem pomenu za italijanske sosede in tudi za nas Slovence. Jasno je predstavila zgradbo knjige in njeno vsebino, zaustavila seje tudi pri važnejših osebnostih, ki so trajno zaznamovale slovensko zgodovino. Poseben poudarek je dala trpljenju slovenskega naroda pod fašizmom in tudi povedala, da so v knjigi pomembni in dobro pripravljeni bibliografski in biografski podatki o slovenskih pisateljih in pesnikih. Čeprav ni hotela nobenega slovenskega pisatelja ali pesnika osebno omeniti, ker se zaveda, kako pomembna je knjiga v celoti, se je prof. Marija Kacin vseeno zaustavila pri briškem pesniku A-lojzu Gradniku, katerega so prevajali v vse svetovne jezike, pri tržaškem pisatelju Borisu Pahorju, ki ga bolj pozna Pariz kot rodni Trst, pri Alojzu Rebuli, čigar roman izhaja te dni v Parizu, ter pri vedno aktualni in živi besedi pesnice Ljubke Šorli-Bratuž. Prof. Marija Kacin si je v svojem nagovoru zaželela, da bi knjiga našla pot med italijanske bralce, posebno med mlade, in bi jim bila v pomoč, da bi lahko spoznali lastne korenine; v teh krajih so tudi Slovenci odigrali pomembno vlogo. Povedala je, da sta prihodnost in aktivno sožitje dveh narodov prav v medsebojnem poznavanju in spoštovanju in to ne v tistem, ki je polno retorike in praznih obljub, ampak v dejanskem vsakodnevnem življenju. Prof. Marija Kacin je sklenila svoj poseg z željo, da bi bila knjiga lepo darilo "našemu mestu" - prof. Kacinova je Goričanka - na pragu tretjega tisočletja, za katerega si je zaželela, da bi bilo plodnejše in predvsem pa bolj mirno. Univerzitetni profesor Ser-gio Tavano je spregovoril za prof. Kacinovo in je v svojem dolgem posegu načel več tematik, ki bi si vsaka po svoje zaslužila večjo pozornost v naši sredi. Poudaril je, da je knjige izredno vesel; povedal je, da se zaveda, koliko truda je bilo vloženega vanjo. Dejal je, da je izdaja tako pomembne knjige znak visoke omike in dokaz, kako plodna je bila slovenska veja na skupnem drevesu pluralistične in več-narodne Gorice. Prof. Tavano, ki je odličen poznavalec gori-ške zgodovine in od vedno zagovornik mirnega in plodnega sožitja med narodnostmi na Goriškem, je dejal, naj pomislimo samo na neko dejstvo, na katerega prevečkrat pozabljamo: "Ali ste že kdaj pomislili, da imamo v Gorici odlične pesnike v slovenskem, furlanskem, nemškem jeziku, celo v bizjaškem narečju? Na Goriškem smo imeli in imamo torej pesnike, ki so kovali svoje rime v maternem jeziku. Pesem ni samo neka umetniška izpoved, ampak je globlje in morda tudi najvišje pričevanje o lastni identiteti." Tudi prof. Tavano ni mogel mimo obdobja fašizma, ki je napravil Slovencem na Goriškem in drugod neprecenljivo škodo, ko jih je hotel poitalijančiti, ko jim je prepovedal uporabo maternega jezika, ko jih je hotel "normalizirati", kot so takrat rekli poitalijančevanju. Ko pa je govoril o knjigi, se je spomnil obdobja, ko se ni tiskal skoraj noben prevod slovenskih del v italijanskem jeziku. To obdobje je bilo odločno predolgo, če navedemo Tavanov podatek, ki pravi, da od I. 1921 pa vse do 1974 skorajda ni bilo italijanskih prevodov slovenskih literarnih del. Govoril je tudi o poklonu slovenske litarature Gorici in o tem, kaj je Gorica pomenila Slovencem. Ob koncu je prof. Tavano dejal, da se knjiga Gorica v slovenski književnosti odlično predstavlja, saj jo je lepo grafično "oblekel" Franko Žerjal, krasijo pa jo tudi barvne reprodukcije slovenskih slikarjev, ki so slikali goriške vedute in motive. Ob koncu predstavitve se je vsem zahvalila prof. Lojzka Boleče je odjeknila vest o smrti senatorja Darka Bratine. Izgubili smo dragocenega sogovornika, ki je vedno na novo pronicljivo osvetljeval stanje naše manjšine in prinesel njen glas na državno in evropsko raven. Ob tem težkem trenutku izrekamo iskreno priznanje vsemu njegovemu delu ter izražamo sožalje njegovi družini in njegovim brezštevilnim prijateljem. -SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ S senatorjem Darkom Bratino Slovenci v Italiji izgubljamo svojega najvišjega izvoljenega predstavnika in to v trenutku, ko bi ga posebno potrebovali. S širino in uravnovešenostjo, ki sta ga odlikovali, ter z ugledom, ki ga je užival v parlamentu, bi lahko v novih političnih razmerah dragoceno prispeval k reševanju problemov, s katerimi se Slovenci v Italiji že dolgo, predolgo, ukvarjamo, pa tudi k urejanju razmer v širšem prostoru, katerega del smo. Senator Darko Bratina ni bil človek akcije, bil pa je izrazit združevalen e-lement. Ob njegovih kandidaturah za senat smo se Slovenci v Italiji prvič po drugi svetovni vojni obsežneje politično strnili, preraščajoč idejne, pa tudi geografske razdalje. Bratuž, ki je dejala, da je hotela skozi literaturo pokazati na doprinos Slovencev samemu mestu in širšemu kulturnemu prostoru, v katerem Slovenci od vedno živijo. "O-benem," je dejala prof. Bratu-ževa, "sem hotela dati s to knjigo tudi otipljiv prispevek k sožitju in mirnemu ter plodnemu sobivanju in življenju Slovencev in Italijanov v naši deželi. Prav mirno in plodno sožitje je tudi naša obveza za dostojen in kulturen vstop v tretje tisočletje." Za kroniko povejmo še, da se je predstavitve udeležil konzul Republike Slovenije Tomaž Pavšič, ki je pozdravil prisotne s sebi lastno ljubeznivostjo in duhovitostjo. Predstavitve sta se udeležila tudi senator Darko Bratina in predsednik goriške pokrajine Gior-gio Brandolin, medtem ko se predstavnikom goriške občinske uprave ni zdelo vredno priti v prostore mestne knjižnice. Svoj povezovalni talent je senator Darko Bratina posebno naravno uveljavljal v nelahkih odnosih med slovenskim in italijanskim življem, pa tudi v mednarodni politiki, kateri se je kot parlamentarec vse raje in uspešno posvečal. Bil je človek nove Evrope, v katero je globoko veroval in v kateri je videl veliko zgodovinsko priložnost za ureditev miroljubnih odnosov med njenimi narodi, v prvi vrsti med slovenskim in italijanskim. Pretresena ob smrti senatorja Darka Bratine, se Slovenska skupnost klanja njegovemu spominu in izraža globoko sožalje prizadetim svojcem. - MARTIN BRECELJ, DEŽELNI TAJNIK SSk Ob nenadni smrti Darka Bratine izrekamo družini in svojcem občuteno sožalje. - POKRAJINSKO TAJNIŠTVO SSk GORICA Sočustvujemo s svojo voditeljico Majdo ob nenadni smrti dragega očeta. Svoje globoko sožalje izražamo tudi ostalim članom družine. - SLOVENSKI GORIŠKI SKAVTI Izrekamo iskreno sožalje Mili Bratina in družini za prerano izgubo očeta Darka Bratine. - ODBOR, IGRALCI IN IGRALKE ŠZ OLYMPIA ZA CERKEV sv. Ivana: L. in E. Devetak ob poroki sina Igorja 700.000 lir. ZA SLOV. misijonarje: Roza Jančič 50.000; Milka Mikulus 1.000.000, Albina Simčič 100.000 lir. ZAMIS. Ivana Štante: Milka Mikulus 1.000.000; Cilka 50.000 lir. ZA SLOVENSKO Karitas: Cilka 100.000 lir. ZA ZAVOD sv. Družine: v spomin na pok. s. Beatriko Roman Vogrič 100.000 lir. ZA CERKEV na Peči: Leopolda Batistič De Fraia v spomin na brata Alojza 100.000; Julka Batistič v spomin na brata A-lojza 100.000; Lučka Carli v spomin na pok. Italijo Favretto 50.000 lir. ZA CERKEV na Vrhu: N.N. 5.000 lir. ZACERKEVvGabrjah: ob krstu Marte in Petra starša Roberto in Mirjam 250.000, Vinko 100.000, Tatjana 100.000, Danila 100.000 lir. V SPOMIN na pok. Pepija Sirka daruje žena Hema po 50.000 za Novi glas in za Zavod sv. Družine. ZA POPRAVILO cerkve v Štan-drežu: v spomin na N. Baštjan-čič Meri 30.000, Claudia in Vida 50.000, Jordan z druž. 20.000; v spomin na svoje pokojne Nives 100.000; v spomin Pavla in Milke P. svojci 50.000; v spomin pok. staršev Tronci Jolanda 50.000; N.N. 50.000; Bernarda 100.000; Jolanda in Mirko 200.000; N.N. 50.000; N.N. 100.000; N.N. 90.000; N.N. 70.000; Plesničar 100.000; Jolanda 200.000; Marija in Rezi 200.000; N.N. 5.000.000; v spomin na pok. Edija Zavadlava Želka 100.000, Massimo 100.000, Lutman 50.000, Pepca P. 50.000, druž. Zavadlav 50.000, Lojzka 50.000, Ana 50.000, Vida Colja z druž. 50.000, Ema 50.000, boter Angelo 50.000, teta Roža, Pe-rin, Pepi, Dušan in Duška z družinami 100.000, druž. Zavadlav 300.000, druž. Budal 100.000, Zdenka 50.000, Ninci 100.000, Briško 85.000; v spomin na pok. Franca Cin-gerli Sonja 50.000; zakonca Paulin ob srebrni poroki 300.000; ob poroki Nardin-Velušček svojci 150.000; ob poroki Lagana-Battisti svojci 100.000; ob poroki Tabaj-Lut-man svojci 500.000; Marko in Anita v zahvalo 50.000; Mirka Brajnik ob poroki sorodnice Nadje 50.000; Rena za čiščenje cerkve 100.000 lir. ZA CERKVENI pevski zbor v Štandrežu: v spomin na pok. Edija Zavadlava druž. Zavadlav 200.000 lir. ZARADI STISKE s prostorom bomo ostale članke objavili prihodnjič. Sodelavcem in bralcem se opravičujemo. - Ured. VGALERIJIArs na Travniku bo v četrtek, 25. t.m., ob 17. uri otvoritev razstave slikarke Clau-die Raza. V GALERIJI Kulturnega doma v Gorici bo v petek, 26. septembra, ob 18.30 odprtje samostojne fotografske razstave Valterja Nauta iz Štandreža z naslovom Doberdobsko jezero. ŠIRŠI ODBOR ZS K P se bo sestal v četrtek, 2. oktobra, ob 20.30 na sedežu v Kulturnem centru Lojze Bratuž. NA GORIŠKI univerzi v ul. Al-viano bo v petek, 3. oktobra, ob 17.30 predstavitev publikacije Cerkev in družba na Goriškem ter njun odnos do vojne in osvobodilnih gibanj. UČITELJSKI ZBORdidaktičnega ravnateljstva ul. Brolo Gorica vabi vse ustanove in društva, ki nameravajo sodelovati s šolo, da pošljejo svojo ponudbo do 4. oktobra, tako da bodo šolski organi o tem razpravljali in sklepali. IŠČEMO MLAJŠO žensko za občasno delo (part-time) v gostilni v občini Sovodnje ob Soči. Zaželena sta urejenost in lep iz-gled- tel. 0481/882488. ČESTITKE Naš sodelavec Igor se je minulo soboto poročil s Silvio. Delavnemu Igorju in njegovi Silvii želimo sodelavci in uprava Novega glasa veliko dobrega na skupni življenjski poti ter veliko Božjega blagoslova. Svojci in prijatelji želijo no-voporočencemaSilvii in Igorju veliko razumevanja in sreče na poti, ki sta si jo tako zavestno izbrala. Slovenski goriški skavti se veselimo s Silvio in Igorjem ob njunem prvem koraku na skupni življenjski poti. Želimo jima obilo miru, sreče in božjega blagoslova. Petra in Katarino je s svojim prihodom na svet neizmerno osrečila hčerkica Ema. S svojim častnim članom - ustanoviteljem Združenja slovenskih katoliških skavtov in skavtinj - in mlado mamico - sestro skavtinjo - se veseli tudi goriška skavtska družina. Mali Emi pa želi, da bi veliko igro odigrala ob stalnem spremstvu angelčka varuha. Uredništvo in uprava Novega glasa se veselita rojstva Veronike, ki je osrečila mamico Lucio in tateka Benija Kosiča. ZAHVALA Ob boleči izgubi drage MILKE MIKULUS se sestra Gabrijela skupno s sorodstvom zahvaljuje vsem, ki so v teh težkih trenutkih na katerikoli način počastili njen spomin, darovali za cvetje ali v dobre namene. Z<90 7 /9,97 „ Zlatarna /00- /e/st/c t ŠULIGOJ Ul. Carducci 49 - GORICA IZRAZI SOŽALJA OB SMRTI SEN. BRATINE 11 ČETRTEK 25. SEPTEMBRA 1997 12 ČETRTEK 25. SEPTEMBRA 1997 KI PUBLIKACIJI, POSVEČENI SLOVENIJA DOGAJANJE POD SENCO TRIKOLORE ERIKA JAZBAR Na letošnjem Srečanju Slovencev v Matajurju, posvečenem spominu na Izidorja Predana, ki je pred letom dni izdihnil ravno ob tej priložnosti, so predstavili dve novi publikaciji, posvečeni Doričevemu spominu: izbor Predanove rubrike Piše Matajurac, ki ga je uredila Jole Namor, in dokumentarno pripoved v treh delih Pod senco Trikolore izpod peresa Pavla Petričiča. Omenjeno knjigo je izdal Beneški študijski center Nedi-ža v dvojni obliki, v italijanskem in slovenskem izvodu, založila pa jo je Zadruga Lipa iz Špetra. Publikacija se nam predstavlja na 125 zelo zanimivih in poučnih straneh, o katerih sam avtor tako piše v predgovoru: "Pričujoči zapis ne želi biti eden od tolikih dosjejev o tajnih vojaških organizacijah, ki so v Beneški Sloveniji kar mrgolele, da bi zavirale prosti razvoj slovenske manjšine, in ki smo jih poznali z i-menomTrikolora. Moj namen je podati kratko pripoved o nekaterih dogodkih v letih po drugi svetovni vojni, pri katerih so tajne organizacije odigrale svojo vlogo. (...) Nesrečna dogodivščina tega mladega Slovenca (Predana op.p.), aretiranega na osnovi neverjetnih ! sumničenj, je bila desetletja predmet najrazličnejših špekulacij. Niti na dan njegovega j pogreba niso manjkale, ko bi pieteta le zahtevala, da sovraštva utihnejo." | Pripoved v obliki majhne trilogije (Zlata koza svete Pe-tronile, Šagra na Okroglici, Polnočna past) se razvija v treh časovnih sklopih. Rdeča nit, ki povezuje dogodke, pa je delovanje tajnih, vendar Slovencem dobro poznanih voja-; ških organizacij, ki so bile posebno močne in aktivne v petdesetih letih, in sicer v času politično-vojaške krize med Italijo in Jugoslavijo. Petričič nam podaja zgovorno sliko dogajanja ter politični okvir temnih let, v katerih je bil 21 -letni Slovenec aretiran: "24. oktobra zvečer (1953 op.p.) se je v Lazah komajda posušilo črnilo pod Cuffolovim peresom, ko seje mladi Izidor Predan vračal domov iz Gorice, kamor je bil šel na inštrukcije iz slovenskega jezika. Hotel je izpopolniti svoje znanje materinščine, da bi se v govoru in pisanju lahko ustrezno izražal." Toda pred gostilno v Hlo- POD SENCO 1 KIK OI. O R K diču sta ga čakala orožnika, ki sta ga pospremila v kasar- no. Corpus delicti je predstavljal članek z naslovom Vedno več italijanskih oboroženih sil v Slovenski Benečiji, v katerem je Dorič opisoval položaj in vzdušje, ki ga je v Benečiji ustvarila prisotnost vojske. Zaradi pisanja je nato čakal na proces do 7. maja 1964 (dan njegovega 22. rojstnega dne), to pomeni, da je "preventivno" presedel celih šest mesecev v zaporu preprosto zato, ker je napisal članek, v katerem naj bi izdajal vojaške tajnosti. Petričič spremlja celotno težko obdobje s pričevanji, članki iz krajevnega časopisja, z iz- sledki videmskega porotnega j sodišča ter osebnimi spomini, vključno s procesom ter odmevi, ki jih je sprožila razsodba. "S pričujočim delom sem j skušal povzeti nekaj iz življenja Slovencev v časih, ko so bile možnosti razvoja etnične j in jezikovne identitete zelo meglene in jih je zavirala "prisilna moč institucij (če lahko | povzamem evfemistični izraz pomembnega italijanskega politika), torej šole, tiska, u-prave, pravosodja, gospodarskih diskriminacij in, kot bi vse to ne bilo dovolj, v družbi razširjenih tajnih oboroženih organizacij, ki jih je urejala sama država. Na drugi strani barikade je stalo nekaj stotin kmetov, duhovnikov, izseljencev, z redkimi intelektualci, ki so se vztrajno sklicevali na naravno pravico do jezika in kulture očetov in na ustavno pogodbo." Ob zgroženosti, jezi in drugih občutkih, ki nas spremljajo, ko beremo o takih dogodkih, se obenem nekako oddahnemo, če pomislimo, da se je v zadnjih letih v Benečiji vzdušje precej spremenilo; in če ne moremo še trditi, daje prišlo do normalizacije in mirnega sožitja med družbenimi e-lementi, ki sestavljajo ta del slovenskega zamejstva, je pa res, da se (vsaj navidezno) premikamo v tako smer. ZIMSKE OLIMPIJSKE IGRE 2006 KOROŠKI ŠPORTNIKI PODPIRAJO KANDIDATURO ERIK DOLHAR ...-----........ KANALSKA DOLINA 5. oktobra referendum. V boju tudi Vene-to, Piemont, Salzburg in Kitzbiihel. Spodbudne besede Samarancha. Kandidatura treh dežel tudi na internetu... Na eni svojih zadnjih sej je krovna športna organizacija slovenske manjšine na Koroškem, Slovenska športna zveza (SSZ), soglasno podprla predlog, naj se zimske olimpijske igre leta 2006 priredijo na tromejj Avstrija - Slovenija - Italija. SSZ poudarja, da si je vse od svoje ustanovitve pred 50 leti prizadevala za večjo strpnost med športniki obeh narodov na Koroškem ter za tesno sodelovanje s sosedi, še posebej z najbližjimi. Tako je SŠZ v preteklosti organizirala številne športne prireditve v deželi in tudi danes z lastnimi prireditvami ter z udeležbo na športnih srečanjih v celotnem prostoru Alpe Jadran aktivno prispeva k preseganju meja. ZOI leta 2006 v obliki "iger brez meja" so zato po mnenju SSZ ne le velik izziv z vidika športa in sožitja med narodi, temveč tudi priložnost za vsestransko promocijo tega čudovitega dela Evrope ob stičišču treh narodov in kultur. ZOI na tromeji bi bile v skladu z duhom evropske integracije in Evrope brez meja, pomenile pa bi tudi močno spodbudo k še tesnejšemu sodelovanju udeleženih držav, dežel in regij na področju športa, gospodarstva, ohranjevanju zdravega okolja, politike in kulture. Odprle bi se tudi nove perspektive gospodarsko šibkim regijam in turizmu omogočile novi vzpon, vsem trem deželam pa neprecenljiv napredek pri izgradnji sodobne športne, prometne, komunikacijske in ostale infrastrukture. SSZ poziva vse športnike, funkcionarje ter člane slovenskih športnih društev in klubov na Koroškem, naj se udeležijo referenduma 5. oktobra 1997 in glasujejo DA. SŠZ tudi poziva Avstrijski olimpijski komite, naj se izreče za enkratni zgodovinski projekt "Iger brez meja" ter obenem izraža tudi pričakovanje, da bosta kandidaturo podprla nacionalna o-limpijska komiteja Slovenije in Italije. Zimske olimpijske igre na Tromeji je v Celovcu podprla tudi Enotna lista, politična stranka koroških Slovencev. Izvedba "Iger brez meja" bi po njenem mnenju bila izredna priložnost za zbliževanje ljudi in krepitev sožitja v tem prostoru. Izražena pa je bila želja, da bi slovenščina postala dejansko tudi "olimpijski jezik". V podporo kandidaturi za zimske olimpijske igre leta 2006 ob tromeji Avstrija - Slovenija - Italija je predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch v pogovoru s člani avstrijskega olimpijskega komiteja izjavil, da imaTromeja nedvomno prednosti pred ostalimi kandidati. V boj za ZOI leta 2006 sta se sedaj v Italiji uradno spustila še Veneto in Piemont, na kar je predsednik F-Jk Cruder (na sliki) polemično odgovoril. Italijanski olimpijski komite CONI bo vsekakor sprejel dokončno odločitev šele februarja 1998. V Avstriji se za kandidaturo poleg Celovca potegujeta še Salzburg in Kitzbii-hel. Tri dežele so pred kratkim dobile tudi svojo stran na internetu. Na naslovu "www. kaernten2006.com" so dostopne informacije o kandidaturi treh dežel, o načrtu Brez meja in posameznih mestih, ki bi gostila olimpijske tekmovalce z vsega sveta. SVETE VISARJE ŠE ODPRTE g Ob koncu poletne sezone so Sv. Višarje še odprte. Svetišče na višini 1850 metrov, okrepčevalnice in razna gostišča ter seveda žičnica delujejo ob sobotah in nedeljah vse do prve nedelje oktobra. Ob lepem, skoraj že jesenskem vremenu je izlet v hribe še kako zanimiv in prijeten. Žičnica bo delovala še 27. in 28. t.m. ter 4. in 5. oktobra. Ob sobotah obratuje od 9. do 16.30, ob nedeljah pa od 8.30 do 18. ure. Letošnja sezona je bila zelo uspešna, kar se tiče obiska na Sv. Višarjah, in to predvsem po zaslugi slovenskih romarjev in ljubiteljev gora. Družba Promotur, ki upravlja žičnico, je pripravila posebno presenečenje za 50.000-ega gosta. Možno je torej dobiti posebno priznanje za jubilejni prevoz na Sv. Višarje. Toplo vabljeni torej na jesenski o-bisk na Sv. Višarje! OB OBLETNICI ZDRUŽITVE PRIMORSKE Z MATICO PO POLITIČNIH PROSLAVAH TUDI SOOČANJE ZGODOVINARJEV MARJAN DROBEZ Proslave ob 50. obletnici združitve Primorske z matičnim narodom se v Novi Gorici in drugod ob slovensko-italijanski meji nadaljujejo; vseh seveda ni moč našteti in obravnavati. O velikih in zgodovinsko pomembnih temah o pariški mirovni pogodbi, novi jugo-slovansko-italijanski meji in o priključitvi Primorske 15. 9.1947Jugoslaviji se bodo soočili tudi zgodovinarji iz raznih držav. Mednarodna konferenca se bo pričela v četrtek, 25. t.m., v prostorih Pokrajinskega muzeja v Kopru. Nadaljevala se bo v soboto v Kulturnem domu v Novi Gorici, kjer se bo istega dne tudi končala. Zgodovinarji imajo morda v marsičem enaka oz. podobna, lahko pa tudi različna stališča in poglede na dogodke pred pol stoletja na Primorskem. Pričakujemo, da bodo njihovi posegi stvarni, brez politične retorike, pa seveda aktualni. Pričakujemo lahko tudi nove podrobnosti, ki v zgodovinopisju doslej niso bili znani. Upoštevati je namreč treba, da so razne ustanove, ki preučujejo novejšo politično zgodovino, odprle svoje vire oz. arhive, kar velja tudi za Slovenijo in Italijo. Mednarodna konferenca zgodovinarjev o pariški mirovni pogodbi, novi jugoslovansko oz. slovensko-italijan-ski meji in o pridružitvi Primorske matičnemu narodu oz. njegovi novi državi, bo politiki lahko ponudila novo gradivo za njeno delovanje in usmeritev. Mednarodno konferenco so pripravili Znan-stveno-raziskovalno središče v Kopru, Inštitut za novejšo zgodovino iz Ljubljane, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani, Pokrajinski muzej v Kopru in Goriški muzej v Novi Gorici. Potekala bo pod pokroviteljstvom predsednika Slovenije Milana Kučana, v novogoriškem delu Mednarodne konference pa bo udeležence pozdravil tudi predsednik parlamenta Janez Podobnik. Na zborovanju bo sodelovalo nad 33 zgodovinarjev iz Slovenije, Italije, Rusije, ZDA, Hrvaške, Zvezne republike Jugoslavije, Francije in Avstralije. Pripravili so referate o omenjenih dogodkih pred pol stoletja, ki so zaznamovali zlasti odnose in razmere ob novi meji med Italijo in Jugoslavijo oz. pozneje Slovenijo, s čimer seveda v marsičem pogojujejo tudi sedanjo politiko in usmeritev obeh sosednjih držav. Med temami, ki bodo naše bralce in slovensko narodnost v Italiji nemara zlasti zanimale, omenjamo naslednje: Jože Pirjevec (deluje v Trstu, a bo sodeloval kot zgodovinar iz Slovenije) bo obravnaval pot do pariške mirovne pogo- dbe, ki jo imenuje "diplomatski tek čez ovire". Pietro Pasto-relli iz Italije bo razpravljal o italijanski politiki in vprašanju vzhodne meje te države. Leonid Gibjanskij iz Rusije bo imel poseg o Sovjetski zvezi in vprašanju državne meje na našem območju. Zachary lrwin iz ZDA bo razpravljal o politiki ZDA v odnosu do Jugoslavije po 2. svetovni vojni. Najbrž bo zanimivo in aktualno mnenje zgodovinarja iz Francije Vladimirja Clauda Fisera o slovenskih mejah, mejah slovanskega sveta, panslavizmu, komunizmu in geopolitiki v obdobju 1944-1947. Petar Strčič iz Hrvaške bo razčlenil udeležbo te države pri diplomatskih odločitvah nove Jugoslavije. Jerca Vodušek-Starič iz Ljubljane bo obravnavala razmejitev iz leta 1947, kot je razvidna v tujih diplomatskih arhivih. Giam-paolo Valdevit iz Italije bo razčlenil zavezniško politiko do t.i. tržaškega vprašanja, slovenski zgodovinar dr. Dušan Nečak pa jugoslovansko-slo-vensko propagando v boju za zahodne meje. Gostja iz Zvezne republikejugoslavije Marija Obradovič bo podala referat o Vojaški upravi jugoslovanske armade v coni B. Dr. Nevenka Troha bo govorila o primorski duhovščini in njenem odnosu do novih slovenskih meja, Marco Galeazzi iz Italije pa o KPI in vprašanju Trsta. Maruša Zagradnik iz Slovenije bo imela poseg o pobegih, optiranju in odseljevanju po novi razmejitvi v letu 1947. Katja Colja bo razmišljala o odnosu slovenskega tržaškega prebivalstva do ljudske oblasti in zaveznikov. Italijanski zgodovinar Alessan-dro Volk bo imel referat z naslovom Naselitev istrskih beguncev v tržaški pokrajini, vidiki nacionalne bonifikacije. Karl Stuhlpfarrer bo razpravljal o Primorski v avstrijskem pogledu. Božo Repe bo imel poročilo o meji in ekonomskem vprašanju v Sloveniji. Dr. Branko Marušič bo razpravljal o novi meji na Goriškem, Nataša Nemec iz Goriškega muzeja pa bo obravnavala Manifestacije za novo mejo v obdobju 1945-1947. Aktualno in pomembno bo tudi razmišljanje Mirana Komaca iz Slovenije o povojnem nasilju v Beneški Sloveniji. Obravnavani in drugi referati oz. posegi zgodovinarjev na Mednarodni konferenci zgodovinarjev o pariški mirovni pogodbi, novi jugoslovansko oz. slovensko-italijan-ski meji in o združitvi Primorske z matičnim narodom oz. z njegovo novo državo, v Kopru in Novi Gorici, bodo zagotovo imeli velik znanstveni, strokovni in tudi politični pomen. Zaradi tega bi bilo prav, da bi omenjene referate in posege na omenjenem zborovanju pozneje natisnili v skupni publikaciji. BENEŠKA SLOVENIJA RUBRI KANALSKA DOLINA IZIDORJU PREDANU - DORČETU SENOŽEČE, 20. SEPTEMBRA 1997 v v V SENOŽEČAH ODKRILI SPOMENIK JUNAKU TIGRA DANILU ZELENU MARJAN DROBEŽ V Senožečah so v soboto doživeto in občuteno, v primernem slavnostnem in tudi zgodovinskemu trenutku odkrili spomenik domačinu Danilu Zelenu, kije postal ena izmed legend narodnoobrambne oz. revolucionarne organizacije primorskih Slovencev v njihovem boju za narodno preživetje in za združitev z drugimi rojaki v skupni matični domovini. Danilo Zelen je bil narodni junak, vojaški vodja organizacije TIGR in prvi Slovenec, ki je padel (13. maja 1941 na Mali gori nad Ribnico) v boju proti italijanskim fašističnim okupatorjem. Ob odkritju doprsnega kipa (zasnoval gaje akademski slikar Zmago Posega) so domačini z občudovanjem in hvaležnostjo govorili o rojaku, ki bi bil zdaj star 90 let. Obnovili so njegov lik, ki pa je v mnogih posebnostih in podrobnostih še vedno neznan, njegove podobe in značaja ne bo mogoče nikoli povsem razčleniti in opredeliti. Bil je velik junak, to je ugotovljeno, in eden izmed najbolj uspešnih voditeljev tajne revolucionarne in protifašistične organizacije primorskih Sloven-cevTIGR. Ko je padel v prvem spopadu s fašističnimi okupatorji, je bil star 34 let, od tega pa je nad 15 let življenja po- FOTO KROMA svetil boju za svoje ljudstvo. Pravzaprav je polovico svojega časa - živel je v emigraciji v Ljubljani - preživel v Sloveniji, drugo polovico, v poletnih mesecih, pa v gverilskem križarjenju po vseh slovenskih krajih, ki so bili pod Italijo. Oborožen tudi s težkim orožjem, je prehajal prek meje največ skozi temne gozdove med Snežnikom in Postojno, na Pivko in od tam proti Trstu ali pa mimo Razdrtega proti Vipavski dolini. Od tod je krenil čez Posočje in prek bohinjskih hribov ali pa preko cer-kljansko-idrijskih gora na ozemlje Slovenije. Eno samo tako gverilsko potovanje, ki je imelo velik politični in narodnoobrambni pomen in učinke, je trajalo približno en mesec. Zelen ni nikdar spal pri zaupnikih ali sodelavcih izTIGRA, temveč zmeraj na odprtem pod drevesi v gozdu ali pa v zapuščenih zgradbah, celo pod streho samotnih cerkva. Ob odkritju spomenika je o Danilu Zelenu govoril predsednik Državnega sveta Slovenije dr. Ivan Kristan. Dejal je, da je deloval "v izjemnem času, ki je dovoljeval samo izjemne oblike odpora." Opozoril je, "daje imela organizacija TIGR sicer omejene vojaške možnosti, toda izredno moralno moč. Pravzaprav je ta revolucionarna in narodnoobrambna organizacija prva v Evropi pričela protifašistični boj. Danilo Zelen je tudi bil prvi slovenski partizan." Nekdo je v teh jubilejnih dneh ob 50-letnici organizacije TIGR zapisal, "da kdo ve, kako bi Danilo Zelen, če bi ostal živ, svoje oborožene privržence iz vrst TIGRA usmeril v nadaljnji osvobodilni boj na Slovenskem." Za ponazoritev značaja in idealizma Danila Zelena pa navajamo njegove misli, ki jih je pogosto ponavljal sodelavcem. "Da veš, ne bomo dobili nobenega priznanja! Za naš boj ni plačila. A sam vendarle vidiš, da tega stanja pod fašizmom ne moremo več trpeti, da moramo to suženjstvo zlomiti, ta prezir naše slovenske govorice moramo zalučati nazaj v gobec tem fašistom." Avtor razmišlja v brošuri, ki ima naslov Primorska nam je dala pogumnega bojevnika in junaka ter je izšla ob odkritju spomenika v Senožečah, in piše tudi naslednje: "Njegov poslednji smrtni boj, 13.3.1941, je bil verjetno neprijeten vsem tistim, ki so čakali še mesec, dva do konca julija 1941, in še naprej, ter so dvignili puško proti okupatorju šele takrat, ko je Hitler pretrgal sramotni pakt Ribbentrop-Molotov." Naj poudarimo, da je Danilo Zelen spadal v sam vrh evropskega protifašizma. Boril sejeproti fašizmu in njegovi politiki ter izvajalci te politike. Cenil pa je svobodoljubne, demokratične in protifašistično usmerjene Italijane. V tem pogledu je bil vizionar. SONCE IN LED V NOVOGORIŠKEM KUK-U PETA JUBILEJNA REVIJA KOTALKARJEV KVATRNICA NA MIRENSKEM GRADU Novogoriški KUK - Klub za umetnostno kotalkanje, ki združuje nad petdeset kotal-karic in kotalkarjev, je pretekli petek in soboto pripravil peto kotalkarsko revijo z naslovom Sonce in led. Revijo, ki je ljubitelje kotalkanja uvodoma popeljala na sončne in peščene plaže Havajev, kasneje pa v svet tišine in miru na Severni pol, so si v Novi Gorici ogledali župan Črtomir Špacapan, Miloš Lozič, v.d. direktorja Javnega zavoda za šport, Vojko Orel iz novogoriške Športne zveze, Peter Brleč, Danilo Stepančič in Anton Grilj, predsednik, podpredsednik in sekretar Zveze ko-talkarskih športov Slovenije, ter mednarodna kotalkarska sodnika Marija Brleč in Teri Sedej. Odlične kotalkarice in kotalkarji, ki jih že leta zapored vodi, podučuje, usmerja in na nastope pripravlja trenerka Sonja Cernecca, pomaga pa ji Sandra Abate, so nastopili na domiselni reviji, ki so jo razdelili v dva vsebinska sklopa. Ob zvokih havajske glasbe (za glasbo je v sodelovanju z Radiom Robin in Zosso mušic shopom iz Nove Gorice poskrbel njen odlični poznavalec Ignac Stibilj) so se na novogoriško kotalkarsko ploščo spustile male in velike Havajke, ki sojih na ples vabili mali in veliki mornarji. Havajsko rajanje, bučna glasba in odličen nastop kotalkarjev KUK-a so dopolnili nastopi gostov iz sosednje Italije. V premoru med revijo so za obiskovalce in ljubitelje kotalkanja nastopili: Tanja Romano, evropska prvakinja v kategoriji kadeti, Christiana Merlo, evropska prvakinja v kategoriji jeunes-se, ter para Cinzia Pascolutti-MatthewMaricchio in Nicole Medizza-Federico Serrafini. Drugi, sklepni del revije, je kotalkarsko prizorišče v Novi Gorici spremenil v severni tečaj; kotalkarji so uprizorili belo pravljico z zvezdo severnico, tjulnji, pingvini, polarno lisico, jeleni, Eskimi in medvedi. Da bodo trenutki pete jubilejne in tradicionalne revije ostali zapisani v večnost, sta s posnetki celotnega programa poskrbeli Televizija Primorka in Televizija Vl-tel. Revijo so omogočili starši Kluba za umetnostno kotalkanje ter podjetje Primorje Ajdovščina, za razsvetljavo pa so poskrbeli Renato Stergulc, Marko Polanc in oblikovalec luči Samo Oblokar. Novogoriški kotalkarji bodo ob Tednu otroka, prvi teden v oktobru, revijo ponovili za otroke vrtcev in goriških osnovnih šol; z jesenjo pa računajo tudi na nekatera gostovanja. ----------MR Letošnje kvatrnično veselje se je začelo že v četrtek pred praznikom, ko je Mirenski Grad dobil novo razsvetljavo. Cerkev Žalostne Matere Božje je poslej tudi v večernih urah vidna daleč naokrog, navdušenje vseh prijateljev mirenske božje poti se razteza I e v vprašanje, s katere strani je pogled manj lep. Sama kvatrnica je ponovno izpričala svojo združevalno moč. Kakor domačini sploh ne morejo brez tega starodavnega praznika, je kvatrnica tudi letos privabila tudi številne vernike od drugod. Po tradiciji jih je bilo največ pri dopoldanski "deseti" maši in pri popoldanski sklepni slovesnosti. Kvatrnica je spet združila tudi mirenske duhovnike i n rojake. Tako je v soboto, na predvečer, praznično mašo in procesijo vodil Aleksander Le-stan iz Črnič, z njim pa sta so-maševala misijonarja vLojze Grilj s Sardinije in Ivan Štanta z Madagaskarja, za orglami pa je bil še četrti mirenski rojak Jurij Devetak iz Ljubljane. V nedeljo se jim je med soma-ševalci pridružil še Efrem Mozetič iz Šmartnega v Brdih. Kvartnica je združila tudi pevce iz Mirna ter Rupe in s Peči, ki se že nekaj časa skupaj zavzeto pripravljajo na sklepno slovesnost jubileja mirenske župnije. Še posebej lepo so zapeli popoldne v takore-koč šestdesetčlanskem sesta- vu pod vodstvom Andreja Budina in ob orgelski spremljavi prof. Huberta Berganta. Zahtevna Jubilaum Messe Josepha Gruberja je bila še poseben solistični izziv za mlado sopranistko Mirjam Pahor iz Rupe. Solista sta bila v maši tudi Zdravko Klanjšček iz Gorice, ki je isto mašo z Mirenci pel že v davnem letu 1961, in Damjana Čevdek s Peči. Vedno lepi sta tudi Gruberjeva V večnem žaru in Tevževa Oh, kje odtod. Moški so popoldansko prepevanje sklenili še s pravim majhnim koncertom narodnih pesmi pred cerkvijo. V imenu samostanske skupnosti na Gradu se je vsem zahvalil hišni superior in vizi-tator slovenske province Misijonske družbe Ždravko Pogorelc. In sporočilo letošnje kvatr-nice? Mirenski župnik Ciril Cej je poudaril njeno pomenljivost v jubilejnem letu, ki nas zlasti zavezuje za prihodnost. Šempetrski dekan Jože Pegan pa je popoldne predstavil, kako nam je Žalostna Mati Božja blizu. Kot življenjski zgled je postavil njeno moč in trdnost pod križem, spomnil, da se prav pod križem začenja neka nova stvarnost - stvarnost, ki se imenuje Cerkev, ter povabil, da v sebi ponovno odkrijemo bogastvo sv. krsta, zmeraj znova poglabljamo svojo vero in krščansko poklicanost. ----------PB SLOVENSKO SOLSTVO MED PRETEKLOSTJO IN PRIHODNOSTJO PETER STRES 15. marca preteklega leta je bila v Republiki Sloveniji objavljena nova šolska zakonodaja. Poleg drugih so bili sprejeti zakon o vrtcih, Zakon o osnovni šoli, Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja... Na osnovi teh zakonov so bili v naslednjih mesecih izdelani podzakonski pravilniki in normativi. Nastalo je nekakšno prehodno obdobje, ko nove določbe držijo samo v posameznih segmentih, kajti zakonodaja je bila narejena za bodočo devetletno osnovno šolo, ki bo zaživela šele po letu 2000. Glede nove šolske zakonodaje lahko komentiramo, da je formalno prekinila s "socialistično" zakonodajo, je pa v njej veliko značilnosti stare prakse in utečenih rešitev. Novosti zelo počasi pronicajo v delovanje šolskega sistema. Z določeno negotovostjo se pričakuje uvedba nove devetletne osnovne šole, to je všolanje tudi generacije šestletnikov in s tem dveh različnih prvih razredov. V tekočem šolskem letu v slovenskem šolskem sistemu posvečajo veliko pozornost pripravi prenovljenih ali novih učnih načrtov za predmete v devetletni osnovni šoli. Lani so osnutke novih učnih načrtov pripravljale skupine strokovnjakov, t.i. predmetne kurikularne komisije. Te so delovale na osnovi izhodišč Nacionalnega kurikularnega sveta in navodil za pripravo učnih načrtov za šole. Učitelji oz. profesorji jih bodo strokovno obravnavali na študij- skih skupinah. Te študijske skupine združujejo učitelje istih predmetov v določeni regiji. Imeli bodo možnost razprave in oblikovanja mnenj, stališč in predlogov o celotnem učnem načrtu ali njegovih posameznih delih. Pripombe bodo posredovane predmetnim kurikularnim komisijam. Pereč problem slovenske šole v Republiki Sloveniji je velik obseg učne snovi in s tem povezana nujnost memo-riranja pri učencih. Upajmo, da bodo sodelujoči pri spremembah videli pred seboj u-čenca in mu pripravili znosne in zanimive učne načrte in ne bodo preveč zagledani le v pomembnost "svojih" predmetov. V tem letu je čas in možnost za vsebinske spremembe. Če na koncu pogledamo še nekoliko širše na področje šolstva, moramo zabeležiti, da to področje še vedno v pretežni meri obvladujejo vplivi leve politične opcije. Na Ministrstvu za šolstvo in šport ni prišlo do večjih sprememb. Vodenje Zveze prijateljev mladine Slovenije, ki posega s svojim delovanjem tudi v notranje funkcioniranje šol, je prevzela nekdanja vplivna poslanka LDS Vika Potočnik. Pod njenim vodstvom je ta organizacija prevzela od prejšnjega uredništva tudi izdajanje revije Otrok in Družina in v svojem okrilju imenovala novo uredništvo, ki sedaj ga vodi nekdanja poslanka Demokratov Slovenije Danica Simšič. IZJAVA NOVOGORIŠKEGA MESTNEGA SVETA O ZNANI RESOLUCIJI GORIŠKEGA OBČINSKEGA SVETA Mestni svet občine Nova Gorica, ki bo zasedal 25.t.m., bo obravnaval tudi predlog protestne izjave, potem ko je občinski svet v Gorici sprejel resolucijo proti zaščiti slovenske narodne skupnosti v Italiji. V predlogu dokumenta je poudarjeno, "da v Novi Gorici podpirajo odklonilna stališča, ki so jih sprejele organizacije Slovencev v Italiji, in menijo, da je vsebina resolucije občinskega sveta v Gorici v nasprotju z življenjskimi interesi prebivalstva na obeh straneh meje, saj izraža težnje, ki pomenijo nazadovanje od že dosežene stopnje sožitja in pravic Slovencev v Italiji. Posebej smo zaskrbljeni zaradi utemeljitev v resoluciji, ki bolj spadajo v ropotarnico zgodovine kot pa v Evropo tretjega tisočletja. Narodnostne pravice Slovencev v Italiji niso jam-čene samo z ustavo italijanske republike, temveč tudi z mednarodnimi pogodbami in sporazumi, ki sta jih potrdilj tako Slovenija kot Italija. Če se sedaj, 50 let po drugi svetovni vojni, ko je osnutek zakona o zaščiti Slovencev končno v parlamentarnem postopku, v občinskem svetu sosednje Gorice pojavljajo tako sovražna stališča sosednje Gorice do Slovencev, njenih sodržavljanov in davkoplačevalcev, se upravičeno vprašujemo, kako naprej in kakšen je naš sosed. Upamo, da je to samo ena od negativnih epizod v zgodovini odnosov ob slovensko-itali-janski meji na Goriškem in da bo tudi del goriškega občinskega sveta, ki je vključno z županom Valentijem glasoval za resolucijo, vendarle spoznal, daje uspešno in dolgoročno sodelovanje mogoče samo na obnovi vzajemnega spoštovanja enakopravnosti in dobronamernosti..." Dokončno besedilo izjave bodo oblikovali in sprejeli na seji. Naj ob tem spomnimo, da so na resolucijo proti zaščiti Slovencev v Italiji, ki jo je sprejel občinski svet v Gorici, novogoriškega župana Špacapana med uradnim obiskom obvestili predstavniki Slovenske skupnosti. Vodil jih je predsednik deželnega vodstva SSk dr. Bernard Špacapan. ----------M. 13 ČETRTEK 25. SEPTEMBRA 1997 14 ČETRTEK 25. SEPTEMBRA 1997 V petek, 12. septembra, je predsednik Republike Slovenije Milan Kučan v spremstvu u-glednih gostov odprl v Celju 30. Mednarodni obrtni sejem. Na slovesnosti so z nagovori sodelovali predsednik u-pravnega odbora OZS Stanislav Kramberger, predsednik Obrtne zbornice Slovenije Miha Grah, župan Mestne občine Celje Jože Zimšek in drugi. Na tem sejmu so zastopana številna slovenska in inozemska podjetja ter organizacije. Posebno mesto zavzemajo italijanski, avstrijski in nemški podjetniki. V okviru mednarodnega obrtnega sejma so se zvrstila številna strokovna srečanja, predavanja ter poslovna posvetovanja s konkretnimi razgovori, kar daje poseben pomen temu mednarodnemu sejmu. V posameznih halah in pokritih razstaviščih so razstavljale Obrtne zbornice Slovenije, posamezne gospodarske panoge, banke, domača in umetna obrt. Poleg podjetnikov in obrtnikov so bili zastopani tudi nekatera slovenska ministrstva in državni u-radi. Velik poudarek je bil na računalniški, biro opremi in telekomunikaciji. Izpostavljene so bile novacije, novi proizvodi in izdelki za domače in tuje tržišče. Pri tem bi posebej podčrtali razstavljeno opremo za živilsko industrijo, gostinstvo, trgovino, ogrevalno tehniko, stavbno pohištvo, kera- 30. MEDNARODNI OBRTNI SEJEM V CELJU OD 12. DO 21. T.M. CELJE - SEJEMSKO MESTO miko, kemijske izdelke, belo tehniko itd. Na enem mestu je bila ponudba Vse za otroka, kakor tudi športna in rekreacijska oprema. Veliko pozornost so zbujali razstavljalci kozmetike, alternativne medicine, gospodinjskih pripomočkov, svetil, glasbil itd. Na zunanjih razstavnih prostorih pa je bila predstavljena strojna oprema, avtomobili in oprema, kamnoseštvo, kmetijska mehanizacija, gostinska ponudba itd. Sicer pa je Celje staro me- i sto z vsaj 118-letno sejemsko i tradicijo. Zaradi ugodne zemljepisne lege je že vrsto let gostitelj in organizator obrtno-podjetniških sejmov. Ta sejem je imel letos 55.000 m2 raz- i stavnih površin, na katerih se letno predstavlja okoli 2.700 razstavljalcev; celjske sejme pa obišče okoli 400.000 obiskovalcev. —— G. DEVETAK OBRTNIKI IZ TRSTA IN F-Jk NA SEJMU V CELJU V petek, 19. t.m., je skupina obrtnikov, v glavnem iz Trsta, obiskala Mednarodni obrtni sejem v Celju. Na sprejemu v standu tržaške trgovinske zbornice sta jih pričakala italijanski veleposlanik v Ljubljani Spinetti in predsednik zbornice Donaggio. Oba sta tudi pozdravila udeležence na uradnem sprejemu, ki ga je vodil podpredsednik Obrtne zbornice Slovenije in obenem predsednik sežanske območne zbornice Miro Klun. Ob tem so tudi odprli Dan Krasa z govorom odbornika za turizem sežanske občine Florjančiča, ki je prikazal štiri glavne zanimivosti kraško-brkin-ske turistične ponudbe (pršut, teran, Lipicanci, jame) in vse povabil na uspelo eno-gastro-nomsko degustacijo. Med ostalimi nastopajočimi gre omeniti predsednika mladih podjetnikov v okviru obrtnikov Confartigianato Go-verja in zastopnika obrtnikov Slovenskega deželnega gospodarskega združenja Andreja Šika. Taje podčrtal dolgoletno prisotnost slovenskih obrtnikov na celjskem sejmu, že tradicionalno sodelovanje z Obrtno zbornico Slovenije in pionirsko posredovalno vlogo SDGZ pri vzpostavljanju gospodarskega sodelovanja z raznimi dejavniki v sosednji državi in deželi Furlani-ji-Julijski krajini. Novim stikom z združenjem furlanskih mladih obrtnikov in z deželno ustanovo za razvoj obrtništva ESA, o kateri je bil govor še v popoldanskem delu, ko sta bila prisotna predsednik te ustanove Pa-scolo in ravnatelj Rigonat ter na slovenski strani predsednik obrtne zbornice Grah, je nemalo botrovala stanovska organizacija slovenskih obrtnikov iz F-Jk. Med glavnimi možnostmi je bilo omenjeno sodelovanje pri uresničitvi skupnih medobmejnih projektov s prispevki EU. Zamejske o-brtnike sta vodila član ožjega odbora obrtne sekcije SDGZ Ezio Mauri in predsednik obrtnikov SGZ Gorica Drago Tomšič. Med udeleženci o-menimo še obrtnike sorodne organizacije CNA iz Trsta. V okviru standa tržaške trgovinske zbornice je razstavljalo več obrtnikov iz vrst SDGZ: umetnostni obrtnik Pavel Hrovatin iz Briščkov z značilnimi okrasnimi predmeti; gropajski mizar Dean Milkovič s kakovostno proizvodnjo vrat; kamnosek Pavel Pu-rič iz Repna, ki je obložil stand s snažnobelimi marmornatimi ploskami, za vzorec dvojnega programa matične firme Petrovizza Marmi z Repenta-bra in podjetja K v Sovodnjah ob Soči. Vsak po svoje je bil zadovoljen z udeležbo na letošnjem sejmu zaradi velikega števila obiskovalcev in kontaktov, a brez cenenih iluzij. "Treba je sejati" - so bili vsi trije mnenja - "in biti prisotni, saj rezultati ne pridejo sami..." V istem standu so brhka dekleta, poleg pisanega materiala tržaškega podjetja za turistično promocijo, ponujala informacijsko gradivo o novi izdaji reklamne pobude Trie-ste City Club, ki bo startala oktobra. Tudi to je obetaven znak o novi občutljivosti krajevnega podjetništva za kupce in goste, ki prihajajo iz sosednje države. V TEKU SO KORENITE GOSPODARSKE PREOSNOVE MARKETING, RAZVOJ IN MEDNARODNO SODELOVANJE DRŽAV V TRANZICIJI (4) GABRIJEL DEVETAK MEDNARODNI MARKETING, SKUPNA VLAGANJA IN TUJE NALOŽBE Vloga in pomen mednarodnega marketinga se odražata tudi v tem, da zbira in selekcionira ustrezne informacije, raziskuje trge plačilno sposobnih kupcev in na osnovi tega predlaga možnosti skupnih vlaganj in tujih naložb v posameznih državah v tranziciji. V publikaciji Agenda 2000, ki jo je izdala Evropska skupnost v prvi polovici leta 1997, je navedena premajhna prožnost Republike Slovenije na gospodarskem področju. Po drugi svetovni vojni kakor tudi po osamosvojitvi Slovenije opažamo, da je bilo v Sloveniji premalo tujih naložb. Pohvalno smo se izrazili o tem vprašanju pri Madžarski. Videli smo, da s tujimi naložbami pospešujemo prestruktu- I riranje gospodarstva, zagotavljamo razvoj, osvajamo nove trge s pomočjo tujih partnerjev in s tem povečujemo tudi število zaposlenih ter življenjsko raven prebivalstva. Do konca leta 1996 naj bi bilo v Sloveniji za 0,6 milijarde ekujev neposrednih tujih naložb, 'kar pomeni okoli 290 ekujev na prebivalca. V Sloveniji je nujno potrebna reforma javnih financ, vpeljava davka na : dodatno vred nost i n seveda bo nujno potrebno zmanjševanje davčne obremenitve dela. Prav zaradi visokih davkov in prispevkov na delo slovenski proizvodi niso konkurenčni na tujih trgih. Tudi na področju bančništva so potrebne spremembe, saj je razlika med obrestmi za depozite in za posojila prevelika: operativni stroški bank pa so razmeroma visoki. V obdobju 1992 do 1996 je Slovenija dobila 94 milijonov ekujev pomoči sklada Phare in 16 milijonov ekujev za mednarodno sodelovanje Slovenije z Italijo in Avstrijo. V začetku je bila ta finančna pomoč izkoriščena za privatizacijo in prestrukturiranje nekaterih podjetij, za nadaljnji razvoj na področju znanosti |in tehnologije in podobno. Zanimivi so tudi podatki o trgovini Slovenije s svetom v letu 1996. Po informacijah ' Statističnega urada Republike Slovenije je bila struktura slovenskega izvoza in uvoza v tem letu naslednja: Izvoz v: EU 65%, države I Efta 1 %, ZDA 3%, države Cefta 3%, ostale države 26%. Uvoz v: EU 68%, države Efta 3%, ZDA 4%, Cefta 7%, ostale države 18%. Posebej je pohvalno, da znašata okoli 2/3 mednarodne menjave Slovenije prav z državami Evropske unije. Članice EU so uvoz iz Slovenije v obdobju 1992 do 1996 povedale z 1,6 milijarde na 4,2 mi- lijarde ekujev: izvoz članic EU v Slovenijo pa se je povečal z 1,4 na 5,3 milijarde ekujev. Posebej velja omeniti Nemčijo, ki je v I. 1996 imela 25,9-odstotni delež v slovenski zunanjetrgovinski menjavi. Sicer pa se fleksibilnost vlade Slovenije odraža tudi v tem, da občasno izda določene uredbe o spremembah in dopolnitvah uredbe o pogojih za uvoz blaga. Zanimiva je tovrstna u-redba, ki je začela veljati 18. aprila 1997 in se nanaša na uvoz blaga v Republiko Slovenijo iz Evropske skupnosti in opredeljuje določene carinske stopnje in spremembe le-teh. Za marketinško obravnavo je pomembno tudi aktivno prebivalstvo Slovenije. V aprilu 1997 je bilo število aktivnih prebivalcev Slovenije 866.595, delovno aktivnih pa 742.815, registriranih brezposelnih je bilo 123.780, prostih delovnih mest pa 11.655. Po statističnih informacijah Statističnega urada Republike Slovenije z dne 17.6.1997 je znašala stopnja registrirane brezposelnosti v Sloveniji 14,3. S pomočjo takih informacij lahko izvajamo ustrezne tržne raziskave za pospeševanje mednarodnega sodelovanja. —' DALJE MEDNARODNEMU KRAŠKEMU PARKU NAPROTI V sredo, 17.t.m., sta se v Ljubljani sestala slovenski minister za okolje in teritorij Pavle Gantar in deželni odbornik Furlanije-Julijske krajine za gozdove in parkeGiorgio Matas-si, ki sta ga spremljala predsednik Kraške gorske skupnosti Ivo Širca in ravnatelj Deželnega gozdnega podjetja Franco Musi. Delegaciji sta konkretneje govorili o prvih korakih uresničitve Mednarodnega kraškega parka. Najprej naj bi prišlo do podpisa o namenih, ki naj bi uradno potrdili začetek sodelovanja, nakar naj bi imenovali mešano delovno skupino, ki naj bi po oblikovanju sporazuma začela v prihodnjih mesecih z uresničevanjem mednarodnega parka na obeh straneh Krasa. Srečanje je potrdilo skupno voljo po dialogu, ki naj bi v doglednem času privedel do ustanovitve zaščitenega naravnega območja mednarodnega pomena. Takšen park, je bilo rečeno, bi lahko bil v zgled Evropski zvezi; pri njegovem načrtovanju in upravljanju pa bi morale imeti odločilno vlogo predvsem krajevne uprave obeh držav. ED ITALIJANSKO PRAVO BO POSTAL PRIIMEK PREDMET PROSTE IZBIRE? V tej zakonodajni dobi je bilo v rimskem parlamentu doslej predstavljenih že pet zakonskih predlogov za reformo sedanjega sistema prenašanja priimka s staršev na otroke. V tem mesecu naj bi minister za enake možnosti Anna Finocchiaro že predstavila celo vladni zakonski osnutek na to temo. Obstoječi predlogi (od petih so štirje iz vrst levičarskih strank) so si med sabo enaki v namenu, ki naj bi bil ovrednotenje materinega priimka, različni pa so si v načinu njegove izvedbe. Predlogi so v glavnem osredotočeni na tri vidike tega vprašanja: priimek zakoncev, priimek zakonitih otrok, priimek iz-venzakonskih otrok. Prva dva vidika sta med sabo tesno povezana. Največ zakonskih predlogov namreč uveljavlja načelo, po katerem morajo starši svobodno izbrati priimek svojih otrok. Zakonca naj bi namreč po poroki ohranila vsak svoj priimek, v poročnem aktu pa naj bi izbrala priimek svojih otrok. O-menjeni minister je mnenja, naj otroci nosijo priimka o-beh staršev, in sicer v takšnem vrstnem redu (prvi priimek naj bi bil pomembnejši), kot ga določijo starši sami. Ko otroci postanejo polnoletni, lahko ta vrstni red spremenijo. Na drugi strani obstaja korenitejši predlog, po katerem bi zakonca po poroki o-hranila vsak svoj priimek, njuni otroci pa naj bi nosili izključno materinega. Skratka gre za ukrepe, ki se uvrščajo v znano politiko uveljavljanja formalne enakopravnosti med spoloma. Sedaj veljavni sistem seveda ni nespremenljiv. Je pa močno ukoreninjen v našo družbeno in kulturno tradicijo, saj se prenaša že iz časov rimskega prava. Drugje v Evropi poznajo različne sisteme: v Španiji velja dvojni priimek, v Nemčiji velja po novem prosta izbira zakoncev, v Franciji pa se, tako kot pri nas, prenaša očetov priimek. Upoštevati pa je treba dejstvo, da ima vsaka novost, ki poseže v močno ukoreninjene tradicije, pogosto tudi negativne posledice v smislu povzročanja novih nejasnosti in zmešnjav. Pomislimo samo, koliko pravnih in birokratskih pravil je povezanih s sedaj veljavnim sistemom prenašanja priimka in koliko zakonskih popravkov bi bilo torej potrebnih. Resnični problemi enakosti znotraj družine in "ovrednotenja ženske vloge v družbi" (raje bi govoril o pravičnejši zaščiti ženske kot matere, kot žrtve nasilja itd.) so drugje. Tem bi raje posvetili delo in čas. - DAMJAN HLEDE FOTO KROMA ROLKANJE NAŠA DRUŠTVA KOŠARKA V ITALIJANSKEM POKALU SUPERMLADINA! JADRANU 1. TURNIR NTKB )ADRAN)E AMATERSKI NOGOMET NAMIZNI TENIS NOGOMET NABREŽINSKI SOKOL V VELIKI KRIZI AKIANNA PRVA V SYDNEYU Jadralka TPK Sirena Arianna Bogateč je pred nekaj dnevi na predolimpiski regati v Avstraliji osvojila prvo mesto. Regatno polje je bilo postavljeno v zalivu Sydneya, kjer bodo čez tri leta olimpijske igre. Regate so se udeležile vse najboljše jadralke na svetu v razredu evropa, z izjemo Evropejk. VIPAVCI IN ŠTAJERCI PRESENETILI V prvem kolu pokala UEFA je Štajercem mariborskega Teatanica v domačem Ljudskem vrtu uspelo zaustaviti nič manj kot slavni Ajax iz Amsterdama pri neodločenem izidu 1-1. Mariborčani so celo pm povedli na začetku 2. polčasa s Čehom. Če pa smo realisti, mariborske "viole" nimajo prevelikih možnosti na povratnem srečanju v Amsterdamu. V istem pokalu je videmski Udinese tesno izgubil na Poljskem, tako da imajo Furlani vse možnosti, da se uvrstijo v 2. kolo. Za izreden podvig pa je poskrbelo ajdovsko Primorje, ki je sredi Švedske premagalo ekipo Solne z dragocenim zadetkom, ki ga je le peščico minut pred iztekom srečanja iz protinapada dosegel Rudonja. Primorci so lahko tako dali duška svojemu veselju in se polni upanja za povratno tekmo 2. oktobra v Ajdovščini z letalom vrnili domov (na sliki). ERIK DOLHAR Lahko bi rekli, da se pri nabre-žinskem športnem društvu, ki je prav lani praznovalo 30-letnico delovanja, sedaj borijo za obstoj. Najprej propad moške članske košarkarske ekipe, nato zaprtje občinske telovadnice in posledična selitev na druga igrišča, nazadnje pa še izpad iz ženske odbojkarske C2 lige: to so le najmočnejši udarci, ki jih je slavno nabrežinsko društvo utrpelo v zadnjih časih. V lanski sezoni so bile med odbojkaricami le štiri domačinke, medtem ko so bile ostale bivše Slogašice. Za D ligo sedaj ni dovolj navdušenih deklet, za tiste, ki bi še igrale, pa je pot v Gorico predolga, da bi se jim "izplačalo" igrati pri tamkajšnji 01ympii. Tako so se pri društvu odpovedali še D ligi. Požrtvovalnost predsednika Nika Pertota (na sliki) pa je prispevala k temu, da so se v Nabrežini lotili dela spet na novo, od najmlajšega naraščaja dalje. Tako so pri Sokolu poleti priredili odbojkarski in košarkarski tabor. Odbojkarjev je dovolj, da bi lahko ustvarili ekipi minivolleya, medtem ko je minikošarkarjev premalo, da bi lahko sestavili ekipo, tako da jih bodo verjetno poslali h Kontovelu. Sedaj je upanje vseh nas, da bi se tem otrokom kmalu pridružili še drugi, ki bi tako čez nekaj let spet igrali v odbojkarski in košarkarski članski ekipi. Šest naslovov. Mateja in David Bogateč gresta na svetovno prvenstvo V finalu 1. turnirja svojega sponzorja, Nove tržaške kreditne banke, je naša združena ekipa v dolinski telovadnici premagala pobrateno ljubljansko Ježico (na sliki), na krmilu katere je bil bivši Jadranov trener Andrej Žagar, z 80-68 (1. polčas 42-37). 3. mesto je osvojila peterka Casino Portorož, ki je bila v malem finalu le za 3 točke boljša od Kopra. V prvem polčasu smo se gledalci na tribunah prestrašili, ko se je poškodoval Jadrano-vec Marko Hmeljak, saj bodo naši že v soboto začeli s prvenstvenimi napori v Sacileju, trenerju Valterju Vatovcu pa je letos prepotreben vsak izkušen igralec. Po nagrajevanju nedeljskega turnirja smo prav Jadranovega trenerja, ki se po dveh letih vrača med naše fante, vprašali, kaj si s to ekipo obeta od letošnjega prvenstva: "Glede na lansko situacijo bo letos v bistvu treba začeti zno- Na nedeljski, zadnji preizkušnji za italijanski pokal, so rolkarji kriške Mladine v bližini Trenta spet pobrali levji delež zmag. Med najmlajšimi je zmagala Ana Košuta, Veronika Bogateč pa je bila četrta. V svoji kategoriji sta zmagala tudi deklica Mateja Paulina in deček Eros Sullini. Med kadeti je Lorenzo Schirra pristal na tretjem mestu, naraščajnica Mateja Bogateč je bila druga, Jara Košuta pa tretji. Vsi omenjeni tekmovalci so tekli na kronometer, medtem ko so se starejši rolkarji najprej pomerili na 10-kilometrski ravninski progi, nato pa še na enaki razdalji v reber. Mladinec Aljoša Paulina se je uvrstil na četrto mesto, med veterani je zmagal Guido Masiero, v kategoriji master2 je bil Remigio Pinzani drugi, Enzo Cossaro pa tretji. Po šestih preizkušnjah za italijanski pokal je športno društvo Mladina na končni lestvici zaostala le za Bassanom, ki je tekmoval z večjim številom tekmovalcev. Kriški rolkarji so odnesli kar sedem končnih prvih mest. Zmagovalci italijanskega pokala so najmlajša Ana Košuta, deklica Mateja Paulina, deček Eros Sullini, naraščajnica Mateja Bogateč, naraščajnik Jara Košuta, master 1 Guido Masiero in master 2 Enzo Cossaro. Uspeh so dopolnili tretjeuvrščena Veronika Bogateč med najmlajšimi, kadet Lorenzo Schirra z 2. mestom in mladinec Aljoša Paulina, ki je bil tretji. Do nedelje, 28. t.m., bo v Gaierju pri Berlinu na sporedu še vrhunec letošnje sezone, svetovno prvenstvo, na katerem bosta v dresu italijanske reprezentance nastopila tudi Mladinina rolkarja David (na sliki) in Mateja Bogateč, ki si obetata dobro uvrstitev. 1 5-letna naraščajnica Mateja se je 14. t.m. odlično odrezala na evropskem prvenstvu v Or-navassu pri Novari, kjer si je v štafetnem teku prirolkala srebrno kolajno. ZAČETNA PRVE TOČKE IZENAČENJA KRASOVK Izjava trenerja Vatovca pred sobotnim začetkom prvenstva va. Na začetku smo imeli nekaj težav, kar se je v tem finalu poznalo, čeprav smo odigrali solidno, tako da je tistih nekaj gledalcev uživalo v košarki, ki smo jo predvajali. Kar se tiče naših ambicij, pa bi rad omenil dve možnosti. Prva je, da, če bomo tako delali, kot smo v prvih dveh tednih pripravljal- nega obdobja, če se rešimo izpada, poskrbimo za velik rezultat. Če pa bo to »zraslo« in bo predvsem mlajši rod igralcev razumel, kaj pomeni biti Ičlan neke elitne ekipe, bo pa ;drugače. Največji problem ekipe je ravno ta, da ti mladi fantje ne razumejo, kaj pomeni biti član Jadrana. Brez omalovaževanja drugih: če treniraš pri Bregu, pri Kontovelu ali pri Boru, je nekaj; če treniraš dve ligi višje, v C1 ligi, v ekipi, ki predstavlja našo manjšino oz. njene najboljše košarkarje, pa mora biti tudi selekcija taka, da so v njej ljudje, ki imajo srce. Za vse tiste, ki si tega ne želijo, pa tu ni prostora. To bomo po mojem počasi morali tudi doseči ne glede na to, kje smo, v B, C ali D ligi. Struktura mora biti taka, da se najbolje dela, da se najbolj kvalitetno trenira, da so v ekipi ljudje z visokimi moralnimi kvalitetami. Le tako bo ta struktura lahko preživela. V nasprotnem primeru, če bomo začeli jemati igralce, ki imajo povprečno željo po igranju košarke in nimajo ne vem kakšnih moralnih vrlin, je potem nesmiselno, da ta Jadran obstaja. Upajmo, da nam bo uspelo to narediti, kar bo letos takoj razvidno po rezultatih in delu na treningih." Na turnirju peterke Inter 1904 so D-ligaši Bora Radenske trenerja Luke Furlana zasedli 3. mesto, potem ko so v polfinalu tesno izgubili proti CUSu, v malem finalu pa gladko odpravili Grado. Pri Briščikih se je zaključil tudi 1. del Memoriala Milana Starca. Med kadeti je bila najboljša Brumnova Ježica, ki je gladko odpravila domači Kon-tovel, medtem ko je 3. mesto osvojil Bor, ki je bil boljši od Doma. Konec tedna se bodo pomerili še člani Doma,Konto-vela, Bora in Cicibone. ----------ED FOTO KROMA Zamejske enajsterice so v nedeljo v novi preobleki začele prvenstvene boje v promocijski in 1. amaterski ligi. Uvodoma so kar vse slovenske postave izenačile: v promocijski ligi Juventina z golom Mafreda doma proti Manzanu, nova vz-hodnokraška združena ekipa Zarja/Gaja 97 z golom Di Donata v Bazovici proti Caprivi (na sliki), Primorje pa na Proseku z golom Miklavčiča proti Aquilei. Vse tri naše enajsterice bodo v nedeljo igrale v gosteh: Primorje v Manzanu, Zarja/ Gaja 97 pri san' Luigiju, Juventina pa v Trivignanu. V 1 .AL so Sovodenjci brez zadetka remizirali v Rudi, podobno kot kriška Vesna z goloma Ver-se in Sirce iz enajstmetrovke na igrišču Castio-neseja. V prihodnjem kolu bosta obe zamejski enajserici igrali doma: Križani proti Rudi, Sovodenjci pa proti Gonarsu. V nedeljo se je zaključil tudi kvalifikacijski del deželnega pokala za ekipe 2. in 3. amaterske lige. V končno fazo se je prebil le trebenski Primorec, ki je premagal še tržaški CGS. Zmaga Brega v derbyju proti Krasu z golom Šircelja je bila zaman. Med tednom se je v Križu zaključil turnir Fer-rucci, ki si ga je zagotovil San Luigi pred Juven-tino, Vesno in Mladostjo. V Dolini pa sta se v polfinala turnirja "Naši fantje" uvrstili Primorec in Costalunga ter Domio in Breg B. Na prvem kvalifikacijskem turnirju za 3. kategorijo v Bergamu je Krasova igralka Irena Rustja v mešanem paru z Videmčanom Barbaritom osvojila prvo mesto. V posamičnem delu tekmovanja sta si je poleg Irene tudi njena klubska soigralka Jasmin Kralj prislužila prve točke za uvrstitev na državno prvenstvo 3. kategorije. Obe sta zmagali v svoji skupini. V Coccagliu so se Kra-sovke konec tedna pomerile na prvem vsedržavnem kvalifikacijskem turnirju za uvrstitev na turnir Top 12 in z drugokategornicami ekipno osvojile 1. mesto. Dvojno zmago je dosegla št. 9 na absolutni lestvici Vanja Milič, ki je bila najboljša tako posamezno kot v dvojici s Čal-liarijevo (Tramin). St. 16 Katja Milič je bila 7. posamično in med osmerico v dvojici z bivšo Krasovko Ano Bersan, ki bo letos branila barve državnih prvakinj Castelgof-freda. Št. 45 Daša Bresciani je bila 9. posamično in med prvo šestnajsterico v dvojici s št. 59 Nino Milič, ravno tako kot Marina in Sonja Milič, ki sta se posamično uvrstili v prvo dvaintridesete-rico. ODBOJKA FUZINAR ZMAGAL V REPNU V repenski telovadnici je bil v nedeljo moški turnir za Pokal bazoviških žrtev Športnega združenja Sloga. Poleg domačega Koimpexa so na njem nastopili sami prvoligaši: Fužinar z Raven na Koroškem, Dob iz Pliberga na avstrijskem Koroškem in hrvaška Rijeka. Dopoldne je Fužinar najprej gladko odpravil Rijeko, z enakim 3-0 pa je v naslednji tekmi Dob odpravil Slogaše. Koimpex je šele po tie braku izgubil tudi v finalu za 3. mesto proti Rijeki (posamezni seti: 15-17, 15-9, 16-14, 10-15 in 10-15), ogorčen boj pa se je bil v velikem finalu, ko je bil na sporedu koroški obmejni derby med Fu-žinarjem in Dobom. S 3-0 je zmagala ekipa z Raven, ki je tako osvojila letošnji Pokal. Za najboljšega podajača turnirja je bil proglašen lanski trener Olympie in letošnji član Fuži-narja Mijo Vukovič, najboljši tolkač je bil Gregor Jerončič (Fužinar), najboljši igralec pa Bojan Mlakar (Dob). Za moško ekipo Koimpexa je bil to praktično prvi uradni nastop, zato smo za oceno krstnega nastopa Slogašev vprašali novega trenerja Maria Čača: "Z nastopom svojih igralcev na tej naši prvi letošnji tekmi nisem preveč zadovoljen, ker nismo pokazali tega, kar sem si pričakoval. Čeprav doslej nismo odigrali še niti ene prijateljske tekme, ker nisem imel nikoli vseh fantov na razpolago, smo doslej vadili sprejem in servis. No, prav pri teh dveh elementih igre pa smo tokrat odpovedali. Razlog za ta naš bledi nastop lahko iščem prav v tem, da je to bila naša prva tekma in smo še neuigrani, vsaj na začetku pa sem pričakoval večjo zagrizenost naših fantov, saj je šlo za turnir, ki smo ga sami organizirali." V soboto so odigrali tudi več tekem za deželni pokal. Med moškimi je v goriški skupini najbližje polfinalu Jakopičeva Olympia, ki je na turnirju v So-vodnjah najprej premagala "bratrance" Soče Unitecno, nato pa še Acli iz Ronk. Te so premagali tudi Valovci. V tržaški skupini je pomlajeni Bor gladko izgubil tako proti Riguttiju kot proti Prevenireju. V ženski konkurenci je bil na Tržaškem na sporedu tudi derby Bor-Slo-ga, v katerem so za en sam set razlike meščanke prevladale nad Kraševkami. Tako Slogašice kot Borovke so bile boljše od Virtusa. Na Goriškem je O-lympia v derbyju premagala Val z 2-1, nato pa še Torriano z istim izidom, Valovke pa so proti tej ekipi tesno izgubile. 15 ČETRTEK 25. SEPTEMBRA 1997 POD DROBNOGLEDOM 16 ČETRTEK 25. SEPTEMBRA 1997 REVŠČINA, LAKOTA, BREZPOSELNOST "Revščina je mati vseh vojn!" pravi bivši predsednik Kostarike in Nobelov nagrajenec za mir Arias Sanchez. Po statistiki Združenih narodov je na svetu nad milijardo 300 milijonov revnih ljudi. Za revnoimamo prebivalstvo v državah, kjer znaša BDP ali Pil - kosmati notranji proizvod na prebivalca manj kot 370 dolarjev na leto ali en dolar na dan. Srednje-vzhodna Evropa ima 320 milijonov prebivalcev in med njimi je okrog 50 milijonov revežev. Pil ali BDP na prebivalca na primer znaša: 37.180 dolarjev v Švici, 25.860 dolarjev v Združenih državah, 19.270 dolarjev v Italiji, 9.000 dolarjev v Sloveniji, 710 dolarjev v Egiptu, 530 dolarjev v Kitajski, 200 dolarjev v Ugandi. V državah v razvoju ali v tako imenovanem Tretjem svetu (Afrika, Azija, Latinska Amerika) trpi lakoto 841 milijonov ljudi ali 20% prebivalstva. Na stotisoče ljudi, všteti o-troci, umira zaradi lakote in bolezni. Po statistiki Združenih narodov je do leta 2000 potrebnih od 30 do 40 milijard dolarjev na leto za pomoč največjim siromakom na svetu. Po drugi strani svet izda vsako leto 80 milijard dolarjev za vojaške namene. S tem denarjem bi lahko krili najnujnejše potrebe polovice svetovnega prebivalstva. Največja trgovca z orožjem sta Amerika in Rusija. Po statistiki ILO - mednarodne organizacije za delo je bilo konec leta 1996 na svetu nad milijardo brezposelnih in podzaposlenih, to je 30% delovne sile. Leta 2015 bo svetovno prebivalstvo štelo 8 in pol milijarde ljudi, od tega v delovni starosti 3 milijarde 700 milijonov. V obdobju 1993-2003 je treba ustvariti vsaj eno milijardo novih delovnih mest. Države v razvoju potrebujejo letno vsaj 38 milijonov novih delovnih mest za zaposlitev samo mladincev, ki sproti prihajajo na tržišče dela. REFORMA SOCIALNE DRŽAVE V številnih deželah -vključno z Italijo in Slovenijo - socialni partnerji (vlada, sindikati, delodajalci) razpravljajo v nedogled, kako preurediti Socialno državo, ker je sedanji sistem premalo učinkovit in finančno nevzdržen, zlasti glede pokojnin. Neučinkovit sistem odžira denar investicijam (naložbam) v proizvodnjo dobrin in storitev; investicije pa so pogoj za gospodarsko rast, ki ustvarja nova delovna mesta in odpravlja brezposelnost. Iz poročila državnega statističnega zavoda ISTAT “Delovna sila 1996" je razvidno, da je bilo v Italiji konec lanskega leta 20 milijonov zaposlenih in 2 milijona 273 tisoč brezposelnih ali 12% delovne sile. V Sloveniji brezposelni znašajo 14% delovne sile. Državno knjigovodstvo (Ragio-neria di Stato) je sestavilo študijo o številčnem razmerju med zaposlenimi in upokojenci vse do leta 2045. Socialna država ali država blaginje je družbeni sistem, ki zagotavlja vsem državljanom človeka dostojno življenje, kar pomeni zlasti zaposlitev, pravično pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter javno pomoč revnim, tako družinam kot posameznikom. Iz te študije izhaja, da bodo leta 2030 upokojneci presegli število zaposlenih. Predvidevanja so naslednja: - leta 1995:20 milijonov zaposlenih, 14 milijonov upokojencev; - Ieta2005: 21,5 milijonov zaposlenih, 17,5 milijonov upokojencev; - leta 2030: 19 milijonov zaposlenih, 20 milijonov upokojencev. Izdatki za pokojnine so leta 1995 znašali 242 tisoč milijard lir ali 13,6% Pil in za leto 2005 je predvidenih 300 tisoč milijard lir ali 13,7% Pil. Iz zadnjega vladnega poročila o gospodarskem stanju države (Rela-zione generale 7 997 sulla situazione economica del Paese) vidimo, da je bila potrošnja za Socialno državo (socialno skrbstvo, javna pomoč, zdravstvo) v letih 1995 in 1996 tale (milijarde lir): - Socialno skrbstvo (previdenza; pokojnine in rente, likvidacije ob koncu zaposlitve, doklade ob boleznih, nesrečah, materinstvu in brezposelnosti, plačne integracije, družinske naklade, druge naklade): za leto 1995 298.598, za leto 1996 319.693. - Javna pomoč (assistenza; socialne pokojnine, vojne pokojnine, civilni invalidi, slepci, gluhonemi, druge podpore): za leto 1995 34.258, za leto 1996 34.905. - Zdravstvo (sanita; farmacevtika, ambulatoriji, bolnišnice): za leto 1995 85.813, za leto 1996 90.381. - Celotni izdatki: za leto 1995 416.667, za leto 1996 444.979. Ob koncu leta 1996 je bilo antici-piranih (predčasnih) pokojnin, to je pred upokojitveno starostjo, v zasebnem sektorju 1.546.000 in v javnem EGIDIJ VRSAJ sektorju 500.000. Upokojitvena starost zdaj znaša 63 let za moške in 58 let za ženske. Pokojnino za službeno starost (pensione di anzianita) s prispevki (contributi) samo 35 let je imelo v zasebnem sektorju 877.000 ljudi; ta vrsta pokojnine obstaja samo v Italiji. V javnem sektorju je imelo 249.000 ljudi t.i. "baby pokojnino" s plačilom prispevkov samo 20 let, do "Dinijeve reforme" celo samo 15 let. Vlada in sindikati se prepirajo tudi datumu zaključka pogajanj o reformi Socialne države. Vlada zahteva zaključek pred 30. septembrom, to je pred sprejetjem Finančnega zakona 1998 z bilanco 25.000 milijard lir. To vrsto naj bi zbrali z novimi dohodki (10.000 milijard) ter z varčevanjem (15.000 milijard) v zdravstvenem in pokojninskem sistemu, zlasti s postopno odpravo službeno-sta-rostnih pokojnin (pensioni di anzianita). Bertinotti (SKP) zahteva ohranitev službeno-starostnih pokojnin in sindikati hočejo nadaljevanje pogajanj do 31. decembra. Tako je zdaj - sredi septembra - celotna problematika reforme Socialne države v Italiji še odprta. Varčevanje z manjšimi izdatki za 15.000 milijard lir naj bi bilo razdeljeno takole: pokojnine manj 6.000 milijard, zdravstvo 2.000 milijard, pošte 1.000 milijard, železnice 2.400 milijard, univerze 600 milijard, ministrstva in javni uslužbenci 1.000 milijard, obramba 800 milijard in preureditev izdatkov manj 1.200 milijard. Novi dohodki za 10.000 milijard pa naj bi bili tile: preureditev davčnih stopenj IVA 3.000 milijard, odkri- vanje davčnih utaj (evasioni) 3.000 milijard, hitrejše pobiranje davkov 1.500 milijard, odkrivanje davčnih prevar (elusioni) 1.500 milijard ter davčni koleki 1.000 milijard. USTVARJANJE NOVIH DELOVNIH MEST Prodijeva vlada v svojem programu za reformo Socialne države polaga veliko važnost na zaposlitev ter s tem tudi na poklicno izobrazbo. Poudarja, da je treba izvajati "Pakt o delu" treh socialnih partnerjev z dne 24. septembra 1996 ter letošnji "Paket Treu" o začasnem zaposlovanju, o delovni mobilnosti in o izrednem načrtu v korist 100 tisoč brezposelnih mladincev. Pospešili naj bi javna dela in razvijali gradbeništvo za preskrbo stanovanj revnim slojem. Izvajati je treba Bersanijev zakon v korist PMI -malih in srednjih podjetij. Uvedli naj bi Sklad za socialno politiko in Sklad za stare "ne-samo-zadostne" osebe. Odobriti je treba minimalno plačo za vključevanje v zaposlitev brezposelnih: mladincev in tudi starejših ljudi. Končno obstaja vladni načrt za ta-koimenovano "Socialno izkaznico" (CRES, MIRCO), s katero naj bi imeli državljani dostop do brezplačnih socialnih storitev na podlagi "avtocerti-fikacije" (samoprijave) o svojih dohodkih Criccometro"). Ne obstajajo čudežna sredstva za ustvaritev polne zaposlitve ter blaginje Socialne države za vse. Mogoče pa se je sporazumeti o politično-gospodarskih ukrepih za približanje temu cilju, na primer s "socialnim paktom" med socialnimi partnerji: vlado, sindikati in delodajalci. Socio-ekonomska blaginja je povezana z gospodarsko rastjo in ta s tehnološkim razvojem. Ce je gospodarski razvoj hiter, je brezposelnost majhna; brezposelnost pa narašča z gospodarsko recesijo (zastojem). Schumpeter spominja, kako igrajo strateško vlogo pri razvoju javne in zasebne investicije. Investicije je mogoče spodbujati na razne načine: povečanje povpraševanja po proizvodih in storitvah, porast dobička, sprememba cen proizvajalnih sredstev (delo, stroji, surovine), znižanje obrestnih mer za posojila, davčne olajšave. Vendar zaposlitvena raven ni odvisna samo od stopnje gospodarske rasti, marveč tudi od intenzivnosti dela v rasti. Intenzivnost dela pa je odvisna ne samo od u-porabe kapitala in delovne sile, ki določa obseg zaposlitve v ustreznem obsegu proizvodnje, marveč tudi od načina, kako je obseg zaposlitve razdeljen med številom delovnih mest in številom delovnih ur. Slednje imenujemo fleksibilnost (prožnost) plač, o kateri se zdaj veliko razpravlja v teoriji in praksi. Za moderno podjetje je bistveno pomembna hitrost rasti s stalnimi tehnološkimi novostmi, če hoče biti konkurenčno v sedanji dobi internacionalizacije in globalizacije. Za koristno velja tudi soupravljanje delavcev v podjetju. Tehnološke novosti so koristne zlasti, če so povezane z novimi proizvajalnimi postopki in z novimi proizvodi, s poklicno prekvalifikacijo delavcev ter s fleksibilnostjo urnikov. Tehnološki napredek lahko začasno sproži brezposelnost ("tehnološki presežki") samo, če realno povpraševanje (po blagu in storitvah) narašča počasneje od produktivnosti (proizvajalnosti). Plače so povezane tudi s proiz-vajalnostjo dela. Med številnimi sredstvi za ustvarjanje novih delovnih mest naj omenimo zlasti: - napredni servisi (storitve) za obstoječa podjetja ter za ustvarjanje novih podjetij; - industrijske cone, opremljene za povečanje prozvodnje; - javna dela; - spodbude za avtonomno delo (npr. obrtništvo) ter za mala družinska podjetja; - davčne in kreditne olajšave za zaposlitev; - znižanje obrestnih mer in javnega primanjkljaja; - reforma socialnih bremen za podjetja (oneri sociali); - uvajanje družbeno koristnih del (v korist starih ljudi, otork, okolja itd.); - mobilnost delavcev in začasna zaposlitev; - znižanje delovnega urnika; - poklicno izobraževanje ter prekvalifikacija delavcev; - zaposlitev in pokojnina part-time ali napol: 50% plača, 50% pokojnina; - socialni pakti med socialnimi partnerji za preprečenje družbenih konfliktov, ki škodujejo celotnemu narodnemu gospodarstvu. In s tem zaključimo tako, kot smo začeli: "Kruh in svoboda!" je poudarjal sam Janez Pavel II. med letošnjim obiskom na Poljskem.