
k ■  / ••VvA

' , < ",

ft;

$ .'V\i

‘V:

*W' '

;  ).i■

. * ,




. - '..v-.'

* 'ff;  - i,,!

S: '■ .i •■>'

i



■Mfi:

y/ -/Vv I : ;


§i iSP

V:;.::


Undina.

Spisal Andre Tli.e-u.riet.
Poslovenil Vinko.

V Ljubljani, 1887.

Natisnila in založila „Narodna Tiskarna v Ljubljani.

6G969

I.

Silno je dež lil in ves dan, če prav v aprilu,
je bil zelo mračen. Vzhodnji veter ustavljal se je
zajet po ulicah mesteca Auberive, z roko potresajoč
drevesa in ropotajoč s slabo pritrjenimi zatvori v
oknih. V vsprejemnej sobi v vrvarskej ulici stoječe
hiše je deklica kakih devetnajstih let mrzlo z roko
zdrsavala čez tipala starega klavirja. Tenki glasovi
so počasi vreli ven ter se združevali z ropotom, ka¬
terega je stara služabnica delala v kuhinji. Mej
igranjem polzeli so pogledi mlade deve dolgočasno
preko starih, zaspanih rodbinskih slik in obledele
oprave v salonu. Slednjič preneha s svojo sonato in
stopivša k oknu, pritisne čelo na potno steklo. A
zunaj je bilo grozno mrklo. Hijacinti v gredici na
vrtu ležali so utopljeni v razmehčanej prsti; mala
reka Aubette valila je naprej umazano vodo; dim-
razločno iznad drevja in dim se je vil v vzduh: vsa
okolica je bila videti kakor topeča se v solzah.

Mlada deva mraza drhteč zopet sede h kla¬
virju ter prične svirati buren valček, katerega pa

hipoma pretrga. Roki jej omahneta na tipala in z

i*

4

nervozno silo iztegnivša ji, vsklikne: „Oh, kako je
dolgčas, kako je dolgčas! “

„Kaj pa je, dete drago?" vpraša služabnica,
ta bip prikazavša se z zavihanimi rokavi, predpas¬
nikom in usnjeno čepico s plapolajočimi trakovi.
Bila je debela, kljubu svojim štiridesetim še dokaj
sveža. Njene modre oči imele so krotki, dobri po¬
gled mlade kravice.

»Kaj pa ti je, Antoinetta?" vpraša še jeden-
krat s plašno nežnostjo.

r Celina,“ veli Autoinetta ter živo pogleda
deklo s svojimi nežnimi očmi, „ako bode še dolgo
deževalo, me jutri lahko pokopljete. Oh!“ zakliče
vstanši, „ta dolgčas! vse ga je tukaj polno, od ne¬
umnih papirnatih cvetic pa do bornih slik pradedov,
katere me časih mičejo, da bi jih raztrgala, samo
da bi se razvedrila."

„Oh, srčece drago, da bi te le tvoj oče hotel
uvesti pri notarji ali pri udovi plavževega lastnika
Tu se ne manjka ljudij, katere bi človek lahko po¬
hajal, a gospod de Lisle s svojim prepiravim bi ¬
tjem je tako talentovan, da je vso družbo Auberiv-
sko dvignil proti sebi. Njemu je ljubša Pitoisetova

5

krčma, kjer s svojimi tovariši, zverokradei, popiva,
kolikor se mu hoče.“

„Ubogi oče!“ Antoinetta vzdihnivši zopet pričue
razgovor, »njegovo življenje tu v vasi res ni kaj
prida. On pogreša tistih dobrih starih časov v Toursu
in lepega mesta, katero je imel tam.“

„Zakaj pa je izgubil svoje mesto?" živo deje
€elina. „Vse dneve je prebil na lovu in noči pri
kartanji in vlada ga je poslovila. Jedva da se zmeni
za te; ako bi mene ne bilo tu, bila bi ti, odkar ti
■e mati umrla, več nego jedenkrat hodila v strga¬
nih čevljih." Služabnica zmaje s pleči ter se z ro¬
kama upre ob klavir.

„Veš kaj,“ nadaljuje, „tvoj oče naj bi te bil,
namesto da se je razprl z  obiteljo matere tvoje,
mirno pustil v Parizu pri tvojih starih, ki bi ti že
našli moža."

„Oj,“ odvrne Antoinetta ne všečnega lica, „Bog
me varuj moža, katerega bi izbrali moji stari! Mi-
nisterski uradniki, norci in pedantje, plešasti kakor
opice in pravilni kakor ura. Lepa hvala! Vzgojišče
v Passyji, v katero so me zaprli, mi je vendar le
ljubše. “

6

„Zakaj pa te neso pustili tam ?“

„Ker je bilo vzgojišče drago, mi smo pa revni,
Celina.”

„Revni!“ odgovori Celina. „Da, zdaj, kose je
tvoj oče naužil življenja, hoče pri druzih štediti,
postajajoč skop. In tvoji stari so tudi skopuhi I
Tvoja mati bila jima je jedini otrok, ali bi ne bili
mogli tebe obdržati ter plačevati zate vzgojevanja ?
Sicer mi pa o teh ljudeh ne govori več, jaz nečem
ničesar slišati o njih!“

„Ah, Celina," vzdihne Antoinetta brez nadeje,
„saj me nihče ne ljubi."

„Nihče!“ vsklikne Celina uporno, „tako, kaj
pa jaz? Te li nesem razueževala in razvjala od
tistega dne, ko sem prišla k vam — o božiči bode
tega osemnajst let. Videčej te v tvojej zibeli, tako
bledo in suho, a vender tako ljubko s tvojimi ve¬
likimi očmi, odprlo se mi je sice in takoj sem te
jela ljubiti, ti ubogi, zanemarjeni otrok! Jaz, jaz
sem te uspavala v tvojej posteljici, ja 4 sem te ob
praznikih sv. rešnjega telesa oblačila kot angelja,
in kdo te je obsul s sladkarijami, kadar te je bila
mati kaznovala? Tako! Nihče te ne ljubi, nehva-

7

ležnica? Bi li mari ne bila oddala deset košaric,
da te nesem obožavala? kajti," deje Celina vsklo-
nivši se, „imela sem dovolj ljubimcev in ne naj-
slabših! a morala bi bila ostaviti tebe. Ali bi mari
brez tebe bila ostala v službi pri tvojih stariših ?
Ne govori torej, da te nihče ne ljubi, zlo dekle!"

»Da, Celina moja, ti me imaš rada!" vsklikne
Antoinetta, katerej so bile oči postale rosne, ter se
zažene svojej služabnici okolo vratu. »Ti me imaš
zelo rada, a ti si jedi na!"

»čemu pa ti je treba še drugih?" odgovori
Celina ter jo poljubi na čelo. »Sicer ti je pa go¬
spod Ormancey vrl in dober prijatelj."

Antoinetta porogljivo nabere usteča.

„Evonyme!“ pravi. »Res, on je čestokrat
prav vrl; nekaj časa kratkočasila sem se skušaje,
da bi se zaljubil v me."

„Ali, dete drago!" veli Celina usrjena.

»Nič ne skrbi," nadaljuje Antoinetta, »nje¬
govo srce ni v nevarnosti. Preveč nagnenj zajedna
biva v njem: cvetice, ptice, knjige — jaz pa ho
čem biti ljubljena neomejeno. Sicer pa Evonyme
tudi ni mož, o katerem sanjam. Ponosen značaj,

8

kakor ulit, z železuo voljo, katere bi ves svet ne
mogel upogniti, a bi se vender udajala o najrah¬
lejšem namigu mojega mezinca — to je mož, kate¬
rega bi jaz mogla ljubiti."

„To bi bila bela vrana, hčerka moja. Sveta
mati božja! Tvojega očeta slišim v hlevu. Tukaj
čenčam s tabo, kosilo pa še ni gotovo ! 11

V istini je tisti, o katerem je govorila, svoj
dohod javljal z melodijo lovske pesnice, žvižgajoč
jo na vse grlo. Kazalo pa je, da še noče priti no¬
ter. Kot skrbljiv gospodar mislil je gospod de Lisle
najpoprej na hrano svojih živalij, potem stoprav
nase; prvi njegov hod vedel ga je k trojici krasnih
izvodov svinjskega rodu, radujočih se posebne po¬
zornosti njegove, in katerih on nikdar ni imenoval
drugače kakor tovariše. Iz hleva odmeval je njegov
nizki glas, in odgovarjalo mu je grozno kruljenje.

Nekaj trenotkov pozneje se kuhinjska vrata
naglo odpro in gospod de Lisle se pokaže na pragu.
Nosil je kamižolo reberčastega baržuna, dokolenke
in bel klobuk. „Celina“, pravi, „kadar bo večerja
za tovariše gotova, užgi svetilnico ter prinesi kotel
v hlev."

Gotovo bi bile zale dame iz Toursa, katerim
Je v svojih lepših dneh dvorauil, lepega Norberta
de Lislea, kateremu je svoje dni bilo njih srce,
jedva zopet spoznale v njegovej selskej nošnji. Nek¬
danji lahkožive«; se je bil popolnem prelevil iz svoje
sijajne oprave. Kot sin velik-ga veleposestnika bil
je gospod de Lisle, nekaj vsled svoje dopadljive
vnanjosti, nekaj vsled pokroviteljstva sorodnikov
žene svoje, imenovan nadzornikom žrebišč, ter je
dvajset let na rodovitnej Tourenskej zemlji živel
veselo življenje. A vs ed nekega prešernega čina je
bil odstavljen ter primoran vrniti se v Auberive,
kjer je moral skromno živeti ob ostankih svojega
menja. In tu se je najedenkrat izpremenil. Svoj-
stva champanjskih kmetov, zmirotn le na pol pri¬
krivana od pariškega lošča, so se zopet jasno po¬
javila. O prvej nezgodi se je hitro vzbudila kmet¬
ska njegova premetenost, ustrašila ga je podoba
pomanjkljive starosti in pričel je računati in štediti.
S pomočjo kakega dninarja je sam opravljal svoja
polja, ne sramujoč se, na trgu v Langresu sam pro¬
dajati žita in živino svojo. Od starih navad nje¬
govih ni ostalo druzega, kot rezek glas, ošabno ve-

10

denje in jako določno nagnenje k lovu, ali bolje k
zverokradstvu, kajti zli jeziki so trdili, da mnogo
rajši lovi po državnih gozdib, nego li po lastnem,
skromnem lovišči.

Ko je bila njegova živina napasena, vrne se
gospod de Lisle v kuhinjo, v katerej je bila Celina
mej tem prižgala luč ter pogrnila mizo. Kljubu
svojim petdesetim letom in pričenjajočej debelosti
bil je še brdek mož, visok, močan, dobro vzrasel,
živahnih očij, orlovski ga nosu in lepih zob pod ne¬
koliko že osivelimi brkami. Videlo se je iz njego¬
vega glasu in iz vsega bitja njegovega, da je imel.
v svojej mladosti srečo pri ženskah. Sedel je poleg
kamina v naslonjač obledelega vezenja. Antoinetta
ga poljubi ter potem zasede staro mesto svoje na
nizkem stolu. V sredi je sedela „Lepotica“, psica
gospoda de Lislea, na zadnjih nogah ter pol pozor¬
nosti svoj ■ obračala na mlado gospico, pol pa na
kadeči se lonec, v katerem se je kuhalo kosilo.
„No, malička, 11  pravi gospod de Lisle Antoinetti,
„niti tega ue vprašaš, kaj je novega v mestu ?“

Autoinetta malomarno zmaje z glavo in oče
nadaljuje: „Prvič sem srečal Evonyma, ki obeduje

11

pri sodnikovih ter potem pride k nam. Drugič pa
je došel novi gozdar."

„Ah,“ veli deklica, zadržujoč se v zevanji,,
„je li tak, kakor prejšnji? Ali kolne pri vsakem
stavku? Ali tudi za njim vedno leta druhal uma¬
zanih psov, ali tudi igra 1’ hombre?"

»Vse to ti bodem povedal zvečer. Pojdem v
krčmo, kjer je izstopil, in ako mi bode všeč, po¬
vabim ga, naj nas obišče. Z gozdarji mora biti člo¬
vek zmirom priljuden. “

Celina, ki je pripravljala juho, je tiho godla.
„No, to bo lepo!“ govorila je skozi zobe. »Saj
itak dovolj dolgočasnih ljudij prihaja semkaj. Bolj
pametno bi bilo, da bi Antoinetto uvedli pri gospe
notarjevej ali v kakej drugej poštenej hiši. To bi
bilo bolj zdravo za njo, nego da požira tobakov
dim ter posluša neprimerne razgovore. “

„Molči, klepetulja!" zavrne gospod de Lisle,.
„tvoje opombe so neprimerne. Brigaj se za svoje
stvari in juhe nama daj! “

»Tukaj je!" mrmra Celina ter jezno postavi
na mizo juho, ki je z jedjo iz koštrunovega mesa.
in repe delala vse kosilo.

12

Sedeta za mizo. Antoinetta je jedla brez
slasti; gospod de Lisle je vse pogoltnil. Ravno ko
si je še poslednjo kupico natočil do vrha, oglasi se
psica. “

„To je gospod Evonyme,“ veli Celina. „Lepo¬
tica ga je ovohala. “ Naglo odpre došleeu duri in ta
ustopi mej veselim kretanjem Celine in Lepotice.

Evonyme Ormancey je bil jak dečak pri tri¬
desetih. Plavi lasje in brada, rožnobojna koža in
mokre modre oči dajale so njegovemu obrazu otročji
in dobrodušen izraz. In res mu je bila še svoja tista
naivnost zlate dobe, če prav je bil po rojstvu in
odgoji Parižan. A bil je plah Parižan ter se je bil
zatekel v gozde, da bi mogel nemoten streči svojej
magnenosti do sanjarjenja in pohajkovanja. Obdar¬
jen z živim čuvstvom in delavno domišljijo, imel je
v mladih letih svojih lahen literaren polet, ali bodi si,
da se je lenoba njegova ustrašila težave začetka, bodi
si, da mu je upal pogum zaradi zahtev pariškega
življenja, naglo je bil zopet opustil pisateljstvo ter
se vrnil v razmišljivo življenje in v samoto, kjer se
je nestalni duh njegov bolje počutil. Velik del leta
prebil je na pristavi sredi gozda, pol ure od Aube-

13

riva oddaljene). V Auberivu je z nova dobil An-
toinetto, koje materina obitelj je bila z njegovo so¬
rodna. Često je zahajal v vrvarsko ulico. Posebno-
bitj*- njegovo je zabavalo Antoinetto, in njen oče,
vedoč, da je bogat in radodaren, ga je kar najbolje
vsprejemal ter ga razglasil za dobrega dečaka.

In on je bil res velik otrok, ki je ljubil gla¬
sove, barve in sanjarije. Bil je melanholičen ter je
rajši, kakor je sam pravil, reči opazoval s senčne,
nego li s svetle strani, a melanholija njegova bila
je vedra in zaupljiva. Njegovo srce odpiralo se je
bre/. nezaupanja; po vrsti vsakemu je zaupaval svoje
napake in nadeje svoje, kakor tudi lastne in tuje
skrivnosti. Kakor Montaigne, najljubši njegov pisa¬
telj, imel ie „čudno nagnenost do usmiljenja in do¬
brotljivosti", in tudi duh njegov ni delal druzega,
kakor pohajkoval je, blodil in dvomil". A mirni
njegov skepticizem je imel mehko podstavo mysti-
cizma, kakor potok, ki nekaj časa dere čez ostri
kremen, potem pa po mehkih, nežnih zeliščih mirno
teče dalje. Izkušal in proučaval se je neprestano,
strastno ljubil prirodo ter hoteč jo opisati, razvijal
časih malo pregizdavo, vedno pa lastovito zgovornost.

14

Ko je gospodu de Lisleu stresel roko, dvigoil
se je ta, zažvižgal Lepotici ter šel ven. Antoinetta
in Evonyme sta sama ostala pri ogromnem ka¬
minu, kojega žareče oglje je lahno razsvetljevalo
staro, zakajeno in s pohišjem napolneno kuhinjo.

»Nu, vi melanholični pevec," veli Antoinetta
ter mali nožiči svoji pomoli proti žrjavici, »povejte
mi kakšno pokopališko povest, ta žalostni dež me
je napravil prav za kaj takega."

»Ne smejte se mojim pokopališčem, “ odvrne
Evonvme nezavzet, »stoprav včeraj sem v Viveyu
videl jedno, ki je dražestno, ter me je napravilo
sanjarskega. Svoje misli sem obširno zapisal v
dnevnik."

Antoinetta se nasmeje. Slovečega dnevnika
torej še ni konec? . . . Mislila sem, da ste nehali
pisati vanj."

»Seveda, objavil ga ne bodem, a pisal ga bo¬
dem vender le. Tkem si obleko, a ne nosim je
očitno. Naj me svet ima za razcapanega, to mi je
malo mari, da le vem, da imam doma dobro pre¬
skrbljeno omaro za oblačila. Kadar sem naveličan,
pohajati po hribih in dolinah ali kratkočasiti se s

15

svojima prijateljema Montaignom in Lafontainom,
potem odprem svoj dnevnik ter se kratkočasim sam
s seboj. Tukaj najdem utise, ki mi jih je prinesel
vsak posamezen dan, načrtane kakor stare melodije
in s številkami zaznamovane. Tu najdem stare cve¬
tice, ki so zame, če prav so posušene, ohranile
sladko, znano vonjavo. Moj dnevnik me tolaži v ne-
znatnosti mojej, midva sva kakor zaljubljenca, o ka¬
terih pesnik pravi:

Midva sva svet za se, nov zmir in zpiir drugačen,

A vedno lep —

„Povejte mi, Evonyme,“ seže mu Antoinetta v
besedo, »zakaj se kljubu svojim domačim nagnenjem
vendar neste oženili ?“

Uprla je bila komolec v koleno in brado v
dlan, ter poredno od strani gledala Evonyma, ki je
bil vzdihnil.

»Moji prijatelji," odgovori, »se temu isto tako
čudijo, kakor vi. Toda ženiti se, se pravi, vsem ne-
plodovitim sanjarijam zapreti vrata, po deželi, ki je
vredna, da si jo človek ogleda, potovati v sprem¬
stvu cicerona in uklanjati se običajnim rekom ofici-
jelnega vodnika. “

16

Antoinetta se smeje ter mičkeno, od čevljička
le na pol oblečeno nogo nad žrjavico giblje sem ter
tja. Evonyme skrivaj zre na lično zaokroženo peto
in fino vzboceni gleženj, sicer pa ga to ne moti
dosti. „A še nekaj,“ nadaljuje s smešno zaupljivim
glasom, „ali bi vam povedal? bojim se žensk.“

Antoinetta se še bolj zasmeje. Šaljivo mu pri¬
bliža svoj poredni obraz ter pravi: „Kaj? Vseh?
tudi mene?“

„Vas?“ de Evonyme ter se za jeden hip za¬
misli. „Seveda, vas še posebno. Že žena je nevarna
in vznemirujoča, mlado dekle pa je vsa, kolikor jo
je, grozna, z velom zakrita Isis, izpred katere še
le po poroki pade zagrinjalo. In potem človek opazi,
kaj ima pri sebi za vse žive dni, ta angela, oni
trapo, ta nuno in oni furijo.“

„Rada bi vedela, kaj bodem jaz, kadar se za¬
grinjalo odgrne!" smeje se Antoinetta. Naglo se je
bila dvignila in zdaj je s porednim izzivajočim obra¬
zom po konci stala pred Evonymom. Žrjavica je od
spodaj gori obsevala njen vitki život, kojega nežne
črte je ozko oblačilo merinoške volne delalo še bolj
popolne. Sicer pa je bilo njeno telo zavito v skriv-

17

nostno polutemo, katero je le zdaj pa zdaj razsvetlil
tresoči se ogenj in potem je bilo razločiti fin vrat
in podolgast, duhovit, od kodrastih las okviran
obraz, spominjajoč na glave iz Sole Leonarda da
Vincija. Evonyme je osupel in nem s plahim obra¬
zom opazoval velike oči in zaničljivo nabrana, kto
češnja rudeča usta dekletova. „No,“ nadaljuje An-
toinetta, prekrižavši roki na prsih, ^povejte mi
vender, kakšna pošast sem.“

„Vi?“ odgovori on počasi, „vi ste prava Un-
dina. Da vi ste prišli iz vode, vi imate njeno dra-
žest in gibčnost, njeno naglo razburjenost in pre-
varljivo pokojnost njeno. Vaše zelene oči kažejo
njeno vznemirujočo barvo. Tistemu, katerega boste
vi ljubili, trebalo bode dobro zavarovanega srca;
gorje mu, ako se le za hip da ganiti. Potegnili ga
boste s sabo doli v nezapopadljive globočine svoje
materinske prvine. “

Najedenkrat preneha, kajti Antoinetti se je
bilo obličje pooblačilo, smehljanje jej je zginilo in
oči so jej bile s solzami zalite.

„Potemtakem me imate za zelo hudobno"*,
pravi z zamolklim glasom.

2

18

O pogledu na to naglo izpremembo in komaj
zadrževane solze Evonyma vest zapeče.

„Kaj še! jaz se šalim", pravi ter se na vso
moč trudi, da bi mu surovi glas prijazno zvenel.
„Jaz sem tak, kakor tisti osel Lafontainov, ki hoče
psička oponašati: moje šale so malo zarobljene. Od¬
pustite mi in ne imejte tega za resnico."

Lepotica popraska po vratih in Antoinetta
naglo seže preko oči. Gospod de Lisle ustopi; gu-
bančil je obrvi in žvižgal skozi zobe, kar je bilo
znamenje, da je slabe volje.

„No,“ vpraša ga hči, „si li videl svojega
gozdarja ?“

„Da,“ mrmra gospod de Lisle, „to je čuden
gospod! Za mojo uljudnost se niti zmenil ni. Ne vem,
od kod vlada dan denašnji jemlje svoje uradnike!"

„Saj sem vedela," veli deklica, »kakšen star,
grd godrnjač."

»Star? o np! Trideset let, strog obraz, črno
brado, kakor kakšen zarotnik."

Antoinettin obraz dobi malo menj malomaren
izraz in Evonyme vpraša, kako se zove novodošlec.
„Duhoux se piše," odgovori gospod de Lisle.

19

„Duhoux?“ ponovi Evonyme ter ustane, da bi
žel. „Imel sem sošolca tega imena, čudno bi bilo,
ako je on tisti.“

„Duhoux!“ reče Antoinetta, „ime se prilega
opisu njegove osebe. Gotovo je kakšen vaš prija¬
telj, Evonyme! Labko noč, trudna sem, spat grem!“

Drugi dan je Jacquesa Duhouxa, kojega dohod
je bil vzbudil radovednost gospoda de Lisla, jutranje
kolovratenje v Pitoisetovej krčmi kmalu vzbudilo.
Ta hiša, jedina gostilna v Auberivu, ni bila ravno
svetišče miru.

Žvenketanje steklenic, glasno govorjenje pivcev,
lajanje psov družilo se je z donečim glasom krčma
rice, prouzročujoč ne ravno prijeten vrišč. Novi
gozdar tega ni mogel trpeti. Naglo se je napravil
ter si poiskal zavetišča v lipovem drevoredu, leže¬
čem nasproti krčmi in omejenem od dveh strug
reke. Ta vrsta dreves, katero so tukaj zvali „iz-
prehod mej vodama“, vezala je vas s staro opatijo
Auberivsko, na jedni strani previševal ga je mlin
in stopnji časti vrt gospoda de Lisla. Mnogo vrišča
ozbiljnemu ukusu Jacquesa Duhouxa nikakor ni uga¬
jalo. Ker je bil tako srečen, da je po svojem iz-

2*

20

stopu iz gozdarske akademije v svojem rojstnem
mestu dobil službo, ločil se je bil od svoje obitelji
samo jedenkrat, ko je šel na potovanje skozi nem¬
ške gozde. Kreemsko življenje je bilo preveč nas¬
protno mirnemu in rednemu bivanju v domačej hiši,
da bi se ne bil čutil tujega in slabo volj nega.

Pogled na mlado zelenje in mrmranje vode
ga je za jeden hip poživilo ter mu tudi misli male
razbistrilo. A šetajočemu se pod lipami se je srce
iz nova skrčilo in žalostne posameznosti vsakdanjega
življenja, katere je opažal tu in tam, pohujšale so
zopet domobol, ki ga je mučil. Na mlinarjevem
travniku na solnci razprostrto platno spomnilo ga
je malega rojstnega mesta njegovega, delavnosti ma¬
terine pri velikih perilih in cvetoči ovočnjaki kli¬
cali so mu v spomin vrt, kjer so sestre njegove
popoludne poleg malinjekov posedale in pletle.

Tako je zavzet od svojih mislij brez namena
pohajal in še zdelo se mu ni, da ga to trenotje
nekdo jako korenito opazuje. Gospodična de Lisle
opazila ga je bila s terase ter takoj uganila, da je
ta neznani šetalec novi, od njenega očeta opisani
gozdar. Skrita za košatim leščevim grmom, motrila

21

ga je tem bolj radovedno, ker se nikakor ni zla¬
gal s podobo, katero si je bila njena domišljija ta¬
koj sestavila o njem. Jacques Duhoux ni bil lep, a
neskladni, strogi in energični obraz, udrte oči in
široko čelo dajalo je njegovemu licu moški in zna¬
menit izraz. Ponosno kretanje gibčnega in krepkega
mladega moža pričalo je o značaji in trdnej volji.
Naglo je stopal dalje, imajoč roki v žepih zelene
suknje in čelo lahno povešajoč. Najedenkrat zmaje
z  glavo, kakor da hoče prepoditi mučno misel ter
izgine tja proti krčmi.

Ni hotel, da bi ga premagala žaloba. Kot de¬
laven mož imel je zamišljenost za nepotrebno in
nezdravo opravilo, da bi jej bil kos, sklenil je iti
y  gozd ter spoznati podgozdarje svojega okraja. Pol
ure pozneje je stopil v velike hribovske gozde, Si¬
reče se mej Auberivom in Viveyem. Ni se bil motil,
misleč si, da bode dolga pot zadostovala, da se
uravna v njem moralično ravnotežje. Že pogled na
gozd ga je bil ozdravil. Kot sin in vnuk gozdarjev
ljubil je strastno svoj poklic. Samota gozdov, v ka¬
terih tako tajno teče življenje, dela je dobro nje¬
govemu srcu; nahajal je v njej dražest stalne, ro-

22

dovitne delavnosti, razvijajoče se v tiliej okolici.
Gozd nikdar ni nem in vendar dela tih in pomiru-
joč utis. Že čez sto korakov čutil se je Jacque$
poživljenega in oveseljenega. S krepkim korakom
prekoračil je potok Viveyski [ter dospel na veliko
preseko, zvano „kravarjeva planka“. Že je bodro
stopal preko prožnih tal jasnega pašnika, kar ugleda
visokega moža v vrhnji suknji lešnikove barve, ki
je bil stopil iz gozda; zamišljen je bil v knjigo ter
delal velikanske korake. Čudni šetalec je glasno
govoril ter živahno mahal z rokama. Bližal se je
gozdarju, ne da bi ga videl. Na tem od sveta od¬
daljenem pašniku bilo je tako srečanje sila nena¬
vadno. Jaeques se ustavi, da bi opazoval gorečega
čitatelja. Ko je bil ta le še dva koraka oddaljen
od njega, dvigne glavo ter glasno vzklikne.

„Jacques Duhoux, torej si res ti?“

„Evonyme!“ zakliče Jacques, ki je tudi zdaj;
spoznal starega sošolca svojega.

Deset let se že nesta videla. Potreseta drug
drugemu roko ter se obsipata z vprašanji o mino-
losti, o izginivših prijateljih in porušenih zračnih
gradovih.

23

„Kaj pa si vendar postal ? 11  vpraša Jaeques^
„često sem tvojega imena iskal po časopisih; me-
nil sem, da si krenil mej literate.*

Evonyme žalostno zmaje z glavo.

„Da,“ vzdihne, ^nadejati se je bilo o meni
najlepšega. Buba je bila lepa, a metulj ni tak, ka¬
kor se je pričakovalo. Vila, ki je stala poleg moje
zibeli, me je, žal, razven z nagnenostjo do ved ob¬
darila tudi z jako odločnim nagibom do lenobe. Da.
sem bil le na položini, zdrčal sem počasi popolnem
ž nje. Tolažim se s svojimi knjigami, “ nadaljuje
ter potrka po hrbtu zvezka Montaigna, „in čutim
se srečnega, da sem tu sam s svojimi razmotrivanji.
Ptice in veter, to je moj orkester, plešem pa z do¬
mišljijo svojo. Vem, da sem tako smešen, kakor
kakšen sivobradi plesalec valčka, a moja plesalka
je druzih mislij. Šepeče mi na uho, da so pesniki,,
ki javno pojo, često najmenj odkritosrčni in da naj-
mtnj čutijo.*

Jaeques se smeje. „In ti?“ vpraša Evonymo
ter še jedenkrat svojemu prijatelju stisne roko.

„Oh,“ odgovori ta, »moje življenje je jako
preprosto. Življenje, katero sem si načrtal z dvaj-

24

setim letom, je tako prozaično, kakor kakšna for¬
mula iz algebre, a kljubu temu sem se po načrtu
ravnal in nadejem se, da mu ostanem zvest. Strastno
ljubim svoj poklic in doslej sem živel bolj v družbi
z drevjem, nego li z ljudmi. Vse moje teženie je
v tem, da delujem za pogozdovanje naših gorš,.
Dežela brez gozdov je dežela brez bodočnosti. Jedno
ali dve leti hočem pridno delati, potem pa se bo¬
dem dal za zmirom prestaviti v domovino svojo.
Tam se bodem oženil s preprostim, krotkim dekle¬
tom, katero je dobra mati moja že izbrala zame, in
pisal bodem knjigo o gozdarstvu. 1 *

„Oženiti se hočeš!" veli Evonyme ter se za¬
misli. Cesto sem se že vprašal, bi li tudi jaz tako
napravil. Dasiravno neseir. sloveč, imel bi potem vsaj
otroke, ki bi mi verjeli, da sem velik mož, seveda
samo, dokler bi bili majbeni.**

Tako sta se razgovarjala še jedno četrt ure,
potem pa sta se ločila, toda ne prej, da je Jacques
Evonymu moral obljubiti, da bode drugo jutro na
pristavi Val-Clavin zajutrkoval ž njim.

Zvečer tistega dne je šel Evonyme še za jedno
uro v vrvarsko ulico. Gospoda de Lislea ni bilo

25

doma, Antoinetto pa je dobil na vrtnej terasi, kjer
je mej leščevjem hodila gori in doli. Pove jej, kako
se je bil sešel z Jacquesom.

„Ves je še tisti, “ pravi, „kakor v šoli, resen,
pošten, vrl in trdne volje, ki me navdaje s strahom.
Jutri pride k meni na zajutrek in veselim se, da
bodem delj časa mogel govoriti ž njim.“

„In da mu boste za pomizek čitali svoj dnev¬
nik," odgovori Antoinetta smeje se. Nekaj kora¬
kov stori naprej, potem pa se naglo" obrne k Evo-
nymu: „Zanimalo bi me, spoznati vašega puritanca,
ali mi ga boste pripeljali?"

Evonyme naredi osupel obraz. „Kaj vam
pride na misel! Jacques bi tako ponudbo uprav
tako vsprejel, kakor uljudnost vašega očeta. On
je divjak. Sicer pa bi vam on ne bil všeč, in vi
njemu ne.“

„Zakaj bi mu jaz ne bila všeč?"

„Ker je vaš značaj njegovemu ravno nas¬
proten."

„Lepa hvala! S tem hočete reči, da sem abotna,
lahkomiselna in površna."

26

Evonyme se skuša s tem spraviti iz zadrege,
da pravi, da se njegov prijatelj zelo ljudij boji in
da beži posebno pred ženskim spolom. Vse to pa
je še bolj vzbujalo Autoinettino radovednost. Hotela
je na vsak način spoznati gozdarja ter še s pored¬
nim obrazom dostavila, da bi najrajša temu kre¬
postnemu Grandissonu malo glavo zmešala. A zdaj
je Evonyme postal nepotrpežljiv. Videe, da je pre¬
gnan iz zadnjih svojih utrdb, dejal je naposled, da
bode le čas tratila, češ, da ima Jaeques v svojem
rojstnem mestu že nevesto.

»Nevesto!“ vsklikne dekle zbadljivo. »Gotovo
kakšno malomeščanko z rudečimi rokami, ki sadje
kuha in v okviru veze. Izborno! zdaj je slika
Jacguesa nepriljudnega dovršena! A vender, dragi
mi prijatelj, ; bi ne potrebovala niti osem dnij, ako
bi se mi ljubilo, da ga navzlic njegovej resnobi,
učenosti in nevesti njegovej napravim tako za¬
ljubljenega, da bode na vsa drevesa v gozdu obešal
pesmi. “

Evonyme se neverjetno nasmeje. Antoinetta
pa, razdražena po ugovarjanji, ne odneha od svoje
misli ter pravi, da hoče poskusiti.

27

»Radoveden sem,“ veli Evonyme, „kako boste
počeli, da napravite v se zaljubljenega človeka, s
katerim se nikjer ne boste sešli, in kateri vas brž¬
kone tudi ne bode obiskal."

»Kdo ve? Vi ga te dni pripeljete s sabo."

»Bog me varuj tega!"

»Potem ga pa drugje dobim."

»Bodemo videli 1 Vi me hočete izzivati!"

Antoinetta tresoč se umolkne in oči se jej za¬
svetijo. »Videla ga bodem jutri, če ne prej — sta¬
vite li z mano?"

»Staviti? kaj?" pravi Evonyme ter se smeje
tako glasno, da dekle postane še bolj nervozno vzne-
pokojeno.

»Ako izgubite," odgovori, »daste mi tisti zve¬
zek ■ Musseta, kateri ste mi doslej zmirom izpod¬
bijali. Tako! Vi me izzivate, bodemo že videli!"
In takoj na to ostavi teraso in osuplega Evonyma~

Dragi dan je Antoinetta nema in vzburjena
po hiši hodila sem ter tja in nikjer ni mogla ob¬
sedeti. Gospoda de Lisla, ki je bil zjutraj že o
prvem svitu odšel na trg Granceyski, pred nočjo*
neso pričakovali. Naglo je odzajutrekovala na ogla

28

kuhinjske mize, zagnala na to servijeto od sebe ter
dejala s priliznenim glasom: »Celina, ako bi mi
ti hotela biti prav dobra, obula bi svoje sedmo-
miljske čevlje ter šla z mano na sprehod v gozd.*

Celina ugovarja, da pojde dež in da ne stopi
■čez prag. Naposled pa se mora vendar ukloniti trmi
razvajenega otroka ter se obleči. Antoinetta odhiti
v svojo sobo, pripne si cvilihaste dokolenke, nadene
si okrogel siv klobuček ter pride nazaj odeta v
dobro stoječ suknen plašček, v kojega žepe po ka-
valirsui vtakne roki. Pet minut pozneje korakala je
proti gozdom Val-Clavinskim ter Celino, ki je z ozi¬
rom na črne oblake še vedno ugovarjala, pripove¬
dujoč najgroznejše povesti o vnetji pluč, zmagovito
vlekla za sabo.

Vreme v istini ni bilo mikavno. Po noči je
deževalo, pota so bila razmehčana in gozdi premo¬
čeni. Celina je težko vzdihovala, kadar koli jej je
noga izpodrsnila na glinastih tleh ali se jej obleka
zaplela v trnjev grm. Antoinetta je odgovarjala s
smehom ter se šetala dalje, trgajoč tu mladiko
(bršljana, tam par travic.

29

„Sveia devica! ljubo dete, kakšne korake de¬
laš!“ kliče Celina brez sape.

Da dovrše nesrečo, oblaki, do zdaj mirno vi-
sevši nad gozdovi, iznenada odpro zatvornice svoje
ter izpuste ploho.

„Saj sem ti pravila 1 ', stoka Celina; ^obrniva se“.

„To nič ne de", meni Antoinetta. „Ustopiva
se pod drevje, da naju bode listje čuvalo."

Pogumno ostavi pešpot ter prodira globoče v
gozd. Korakala je vedno naravnost, kakor, da iz¬
vaja že poprej narejeni načrt. Polurazvito perje ni
nič branilo in dež je neoviran curljal na šetalki.
Zdaj se gozd razjasni, čuje se petelinovo petje, in
ko sta dospeli na rob gozda, ležala jima je pod
nogami zelena dolina, in v sredi so se dvigali sivi
zidovi in strehe pristavine.

„No, prav lepi sva“, pravi Celina, otresajoč
mokra krila svoja. „Kaj bodeva pa zdaj?"

„To je jasno", odvrne Antoinetta; tu doli je
pristava Val-CIavinska. Idiva doli in prosiva Evo-
nyma gostoljubja. On bode hitel ter butaro dračja
vrgel na ogenj, da se posušiva."

30

Celina glasno ugovarja. Evonyme je bil prejš¬
nji večer povedal, da bode gozdar zajutrekoval pri
njem. Kaj si bode ta gospod mislil, ako najeden-
krat prideta Antoinetta in Celina, zdelani, kakor
dve ciganki?

»Gospod naj si misli kar hoče“, veli Antoinetta.

Izgovorivši te besede precej uzlovoljena, od¬
ločno stopi iz gozda ter krene naravnost proti pri¬
stavi, ne oziraje se na žito Evonymovo, ki je bilo
še nepožeto. Celina stoka za njo. Antoinetta gre
čez veliko dvorišče, ne zmeneč se za kokodakanje
preplašene perutnine in za osupelo gledajočo najem¬
nico. Potem pa se naglo, kakor bi ne hotela več
premišljevati, obrne proti stanovanju Evonymovemu,
v katero stopi s povzdigneno glavo, ter burno, a
glasno bijočim srcem, na katero je stiskala svoj
premočeni šopek.

Prijatelja sta pila kavo, ter kadeč sedela poleg
na pol ugaslega ognja. Skozi odprto okno njima
nasproti imela sta razgled na zelenečo dolinico in
meglene gozde. Ugledavši Antoinetto, skoči Evonyme
s svojega stola. Jaccpies se 'dvigne, odloži smodko

. m

Sl

ter z vznemirjenimi pogledi opazuje svojega prija¬
telja in došlo deklico.

»Kaj, vi ste? 8  vsklikne naposled gospodar.

»Da, jaz sem!“ odgovori dekle z glasom, ka¬
teri je vzburjenost nekaj dušila. »Dolžni ste mi ne¬
kaj Musseta, dragi moj Evonyme! Toda, zmotila sem
vaju. Gospod, oprostite!"

Jacques se molče pokloni in črne njegove oči
se radovedno upro v to čudno prikazen.

Antoinetta je stala sredi sobe; v roki šopek,
s svetlim očesom in mokrim licem, mej tem, ko jej
je od las in obleke kapljala voda. Bila je videti,
kakor kakšna povodna Vila.

Evonyme nič ne reče. Videti je nevšečen in
v zadregi. Jeden hip je bilo tako tiho, da se je
razločno čulo petje škrjancev v žitnem polji. Antoi-
netta, čuteča, da jo ostavlja sigurnost, hoče se za¬
ščititi z drzovitostjo.

»Bila sem na izprehodu v gozdu," jeclja, po¬
skušajoč smijati se; »dež naju je ujel in prišlo mi
je na misel ... to se pravi, Celina je vsekako tukaj
hotela najti pribežališča."

32

Vanjo uprti pogled Jacquesov jo zmeša. Goz¬
darju je obraz potemnel, ko je slišal to malo do-
godbo, katero je povedala Antoinetta. Skrivaj ga je
pogledala ter čitala v strogih črtah njegovih kara¬
joče misli. Ker ni mogla končati stavka, obrnila se
je k Celini, da bi prikrila svojo zadrego.

„Pojdita sem,“ pravi Evonyme, kateremu se
je smilila, dasiravno se je smijal v pest, posu¬
šita se tukaj, — drugič pa poprej barometer vpra¬
šajte za svet, predno se upate v gozde Val-Cla-
vinske!“

Pomilovalno zbadljiv glas, s katerim je govoril
zadnje besede, razdraži Antoinetto.

Da bi dovoljevala Evonymovo pomilovanje
vpričo tega tujca, vpričo gospoda Duhouxa, to je že
preveč! Kes zaradi neumnosti, ki jo je bila storila,
združil se je bil s čutom notranjega ponižanja ter
vzburil jej vzdražljive živce. »Hvala!“ pravi, po¬
nosno vsklonivši se, z nevoljno leskečimi se očmi.
„Mokra nesem in boljše je, da grein domov. Idiva,
Celina, vreme se jasni."

„Saj vender dežuje, kakor bi iz čebra lil!"
pravi Celina začudena.

33

»Ne, ne!“ odgovori ona naglo, »idiva!“

Ne da bi pozdravila Jacquesa, ki jo je še-
zmirom malomarno motril in ne zmeneč se za
prigovarjanje Evonyma, ki jo roti, naj ostane, po¬
tegne Celino za sabo ter izgine v lijočem dežji.

»Čudna stvarica to,“ pravi Jacques Evonymu,,
ki je vrata zaprl za njima.

Gozdar si je zopet zapalil smodko ter hodil
gori in doli.

»To je bči jednega mojih prijateljev, gospoda
de Lisla, razvajen otrok, ki se je norčavo vzgojeval
v nekem Pariškem vzgoje vali šči. A ne smeš je so¬
diti na videz; rečem ti, dobro srce ima in izborno
čud.“ In Evonyme prične naštevati vse ljubeznjive
lastnosti Antoinettine.

„Da,“ pravi Jacques, »moderna, mlada dama.
Žensk te vrste jaz ne morem trpeti, bojim se jih.

III.

V silnej plohi, ki niti za hip ni ponehala, sta
molče prehodili pot domov. Jedva na mestu, gre
Antoinetta gori v sobo, zapre se tam ter stoprav
zvečer jako slabe volje pride doli. Ko pa vidi, da
ima Celina vse ude trde in da je žalostna, pade

3

34

jej okolo vratu, obsipa jo s poljubi, zavre vodo,
pripravi bezgov čaj ter prisili služabnico, da ga
.zaužije. „Ah,“ vzdihne ter poljubi Celino, „odpusti
mi, jaz sem res zelo hudobna."

„Pojdi no, dete drago," odgovori Celina, „kaj
govoriš take budalosti! Ali sem mari zato huda
nate? Si li ti kriva, da je deževalo in da sva bili
slabo vsprejeti v Val-Clavinu in baš zaradi tistega
zarobljenega gozdarja.”

Antoinettini lici postaneta rudeči kot škrlat.

„ Molči!“ pravi, roko položivši jej na usta, „ne
govori mi več o tem smešnem dogodku! Od sra¬
mote ne vem, kam bi se dejala."

Ihtenje jej zamori glas; vrže se starej dekli
v naročje in solze se jej ulijo. Celini se pač po¬
sreči, da jo z objemanjem upokoji, a da bi poza¬
bila dogodek na pristavi, tega ne more storiti. Več
dnij je bila žalostna in raztresena. Le oči jej je
trebalo zapreti, da je ugledala Jacguesa,' slonečega
pri kaminu, kako jo opazuje z nekovim ošabnim
pomilovanjem. Ta motreči pogled, ki jej je bil že
na pristavi vzel hladnokrvnost, preganjal jo je zdaj
povsod, celo v sanjah.

36

Ko je Evonyme zopet prišel, bila je prva njena
beseda prošnja, naj očetu ne ovadi nesrečnega do¬
godka; potem pa je s povešenimi očmi naglo do¬
dala: „Kaj rada bi zvedela, kaj je vaš prijatelj re¬
kel o meni, ko sem bila odšla. “

„Prav nič!“ odgovori Evonyme, ki ni hotel
njene zadrege še s tem povečati, da bi jej razodel
trde opombe Jacquesove.

„Kaj, niti besedice?"

„Ne! Jacques je zelo vzdržljiv, ves živi le
v svojih študijah. Uverjen sem, da’je že vse po¬
zabil."

„Tem bolje," pravi Antoinetta prevarjena.

To mrzlo preziranje imela je za najhujše raz-
žaljenje; najostrejše zlobnosti bi jej bile ljubše,
nego li taka popolna malomarnost.

Sicer pa Jacques ni bil malomaren, temveč ne¬
nadni pojav ostavil mu je bil utis, kojega živost ga
je vznemirjala. V mirnem patrijarhalskem krogu, v
katerem mu je doslej teklo življenje, srečavale so
ga le ženske mirne nravi in plahe, skromno vzgo¬
jene deklice. Malomestno ozračje razprostiralo je

bilo čez ves ta svet jednoliko sivo barvo; vse je

3 *

36

bilo urejeno, odmerjeno in premišljeno: besede, kre-
tanje in delovanje. Obleka je bila preprosta, obrazi
skromni in neznatni. S temi obledelimi podobami
bila je Antoinetta s svojim kavalirskim tonom, ne¬
koliko pretirano opravo in pred vsem s svojo lasto-
vito lepoto v istem nasprotji, kakor je močno dišeča
krasnobarvna inostranska cvetica s cveti selskega
rožnega grma. Ta mladostna krasota je bila Jacquesa
zajedna oslepila in vznepokojila. Bil je premalo od¬
krit, da bi pred Evonymom o tem dal kaj videti, a
prizor v Val-Clavinu napravil je nanj živahen utis.
V njegovem duhu je še dolgo strašil spomin na
Antoinetto, žarečih lic in z lasmi od deževnih kap¬
ljic poškopljenimi stopivšo v pristavo. Ta fantastična
podoba se je toliko časa uri vala mej njega in piša
renje njegovo, dokler se ni naposled, sam nad seboj;
jezen in nestrpljiv, energično otresel tega usiljivega
spomina. Da bi ga pa z nova ne oživel, ogibal se je r
iti skozi vas, kadar jo krenil v gozd.

Naključje pa je uničilo njegove modre var¬
nostne naredbe. Koncem maja je podgozdar Aube-
rivski svojo hčer dal v zakon knjigovodji iz neke
fužine v okolici. Zakon je bil časten in podgozdar

37

'Sauvageot ga je hotel slovesno zvršiti ter je po¬
vabil mnogo gostov na svatovščino in na ples. Mej
povabljenci bil je tudi Jacques Duhoux, ki svojega
podložnega ni hotel s tem žaliti, da bi odrekel,
Evonyme, katerega ni manjkalo pri nobenej poroki
v vasi, in gospod de Lisle, ki je že marsikako ku¬
pico izpraznil z očetom Sauvageotom. Antoinetta
je obljubila nevesti, da se udeleži plesu. Proti ve¬
čeru jo Celina spremi do gozdarske hiše ter se po¬
tem, tiho jeze se, vrne domov, da živini pripravi
večerjo.

Gozdarska hiša stala je sredi gozda, nekaj
više nego ribniki Thuilierski. Ker je bil letošnji
maj zelo gorak, obedovali so pod milim nebom in
tudi ples se je imel vršiti zunaj. Za plesišče prire¬
dilo se je prejšnje shajališče za lovce, imenovano
Lepa zvezda. Globoki, tihi gozd krog in krog ob¬
jemal je plesalce kakor senčen pas, in skozi malo pre¬
seko kazala se je mej drevesnimi masami bližnja glo¬
bel, v katerej so ribniki na videz spali. Za njimi se je
zahajajoče solnce utapljalo v škarlatnorudečo meglo.

Ko je Jacques Dukoux, pokadivši svojo smodko,
sklenil malo pogledati okroglišče, bil se je ples že

38

pričel. Godba je svirala valček in pari so se po-
čazi vrteli po trati. Prva plesalka, ki je šinila mimo
Jacquesa, opirana od krepke roke mladega trgov¬
skega pomočnika, bila je Antoinetta. Nosila je mu-
selinasto obleko z belimi in modrimi progami, okolo
lepih pleč imela je ogrnen lahek pajčolan in v lase,
katere je zadaj na glavi starinsk glavnik od želvine
črepine skupaj držal, imela je utaknene tri narcise
kot jedini lišp. Valček je plesala dražestno; kar nič
se ne zmeneč za osebnost plesalčevo, zahtevala je
od njega vidno le varno roko in takt. Krepko opi¬
rana, drsala je lahno in lično, kakor zračno bitje.
Godba in glasomerno premikanje jo je opajalo, okolo
usten igral je lahen smehljaj in oči so jej plavale
v razkošnem veselji. Ko je Jacques Duhoux opazil
Antoinetto, umaknil se je nehote v senco, odšel
pa le ni H .

Skrit za vrsto starejših ljudij, ni več odmaknil
očesa od plesalke v obleki z belimi in modrimi pro¬
gami. Imela je zanj nežno, a nepremagljivo privlač¬
nost. Nikdar na nobenej deklici še ni videl toli za¬
peljive miline. Časih se je izgubila v množici, potem
pa se je iznova pokazala komaj dva koraka od njega.

39

in čutil se je oslepljenega od mile luči, kakor kadar
se luna, za hip skrivša se za oblake, iznenada zopet
pokaže v srebernej čistosti svojej.

Polagoma se je bilo znočilo in pisane svetilke
so se bliščale v listji kakor hrošči svetlini; zvezde
so z zlatimi očmi namežikovale skozi drevje. Za
valčkom je prišla četvorka, katere se je Antoinetta
udeležila nevesti nasproti. Obraz Djen je odseval
radost, oči so se jej bliščale, vse bitje njeno je
dihalo veselje.

Jacques je videl, kako je mej dvema turama
najedenkrat ostavila svojega plesalca, zletela h klopi
kjer je sedel gospod de Lisle, dva poljuba pritis¬
nila na očetov obraz ter se iz nova zgubila v ple¬
šočih valovih.

Gospod de Lisle se je pričel dolgočasiti, ne¬
kam nemirno je mislil na večerjo svojih živalij, ra¬
zen tega pa je bil obilno jedel in je šel rad kmalu
spat. Spretno se je izmuznil iz kroga, ki je okro-
ževal plesalce. „ Dekle je veselo in še ne bo hotelo
domov," dejal je sam pri sebi, „čemu bi motil njeno
zabavo." Zdaj opazi Evonyma, ki je sanjaje sedel
v kotu. On jo privede domov, misli si, in ker je

40

! bilo s tem konec pomislekov njegovih, splazil se je
tiho od tod.

Evonyme pa je bil ravno ta čas žrtva melan¬
holije svoje. Pogled na poroko, kakor tudi godba
.in plesno veselje ga je vselej globoko ganilo. Zanj
nerešljivo vprašanje o zakonu ga je potem mučilo
s posebno stanovitnostjo. Zamišljeno je pogledal ža¬
reča obraza novoporočencev ter vzdihnil: „Ta dva
■človeka sta srečna! Oženiti se in postati oče celega
rodu malih Evonymov, to bi bil naposled vendar le
jpravi smoter in pravi konec." Preneha, natlači si
pipo ter prižge. Potem pa nadaljuje, kakor bi bilo
to delo neodločnega njegovega duha obrnilo na nas¬
protno stran: „Da, a kadar je človek oženjen po¬
tem odreveni v sreči svoji, kakor raztaljena kovina,
ki za vse veke ostane v obliki, v katero je bila
tekoča vlita. Nepremičnost pa je dolgočasna. Živela
vedno gibčna, vedno izpreminjajoča se narava!"

Dvigne se, puhne od sebe dva, tri dime ter
:gleda samotni gozd. Velika, v tajinstveno senco za¬
vita drevesa so ga mikala. Plesna godba morala ie
tam zveneti tiše, mileje. „Tako iz daljave," misli
■•si, „bi tudi jaz ženitev vedno opazoval. „Ej, blodit

■41

grem po gozdu, tam pojo slavci vsak zase." S tem
se počasi bliža sencam ter izgine.

Mej tem se je ples veselo nadaljeval; potekale
so ure in Jacques se ni nagledal Antoinette, ki se,
kar njo zadeva, ni naveličala plesati. Najedenkrat
devo izgreši, ter se hoče, zarudevši o svojej aboti,
podati proti vasi, ko se za njim oglasi robati glas
podgozdarja.

Obrne se, ter ugleda Sauvageota, predstav¬
ljajočega mu Antoinetto, ki je stala pred njim tre¬
soča se od plesnega gibanja in odeta z belim bur-
nusom.

„Rad bi vas nečesa prosil," pravi podgozdar.
„Gospodična de Lislova želi se vrniti v Auberive.
Njen oče je že odšel, to pa veste, da je ne morem
zaupati kakšnemu mlademu veternjaku našemu. Ker
itak že hočete iti, bodite tako prijazni in peljite
damo domov."

Temu se ni mogel odreči. Jacques se molče
prikloni ter ob strani mlade deve nastopi ozko,
skalovito stezo, ki je držala doli v sotesko. Pet ali
šest minut sta oba molčala. Jacques je bil v za¬
dregi in plah zaradi te nepričakovane samote; za-

42

mišljen povešajoč glavo, stopal je kraj nje. Antoinetta,
zavita v svoj plašč, poslušala je plesno godbo, gla¬
sečo se za drevjem; njeno gibčno telo je še zdaj
nekako valovito gibalo se po taktu daljnega valčka.
Nenadoma izpodrsne jej na kremenastih tleh, da
lahno vsklikne. Gozdar je mislil, da jej mora po¬
nuditi roko, a ona se zahvali, češ, da je pot pre¬
ozka. Jacques se prikloni, ne da bi jo še dalje
silil in zopet je umolknil razgovor. Ta hip pokaže
se luna in višnjevkasta svetloba njena zdrsne kakor
tenka sreberna mreža preko dreves. Tam doli v
soteski odsevala je ribnikova voda že izrezani me¬
sec in od strani se je od daleč glasila slavčeva
pesen.

»Gospod Duhoux,“ pravi najedenkrat deklica,
„vi ste hudi zaradi mojega izleta v Val-Clavin ter
slabo mislite o meni.“

»Jaz, gospodična?"

»Da, imate me za slabo vzgojeno dekle. Le
priznajte, saj ne bodem huda. Nocoj sem bila zelo
srečna in nobena reč me ne naredi tako dobro, ka¬
kor sreča."

43

„Se li to mnogokrat zgodi?" vpraša Jacques
z lahko ironijo.

Ona se ustavi, ga poredno pogleda ter od¬
govori s prijetnim, jako krotkim in jako odločnim
glasom:

„0 seveda, če drugi store, kar jaz hočem.*

„Hin!“ meni Jacques, „to je zadostilo, kate¬
rega človek v svojem življenji nema čestokrat."

„Pač,“ odvrne Antoinetta preprosto; „vsaj-
meni nazadnje vsakdo izpolni voljo. Papa pravi, da
z laskavostjo vse dosežem od njega in Celina me
razvaja."

„Kdo pa je Celina?"

„Moja služabnica; ona je pri meni od takrat r
ko sem bila še otrok, zato jo imam pa tudi zelo
rada in ona mene obožava. Kadar me je mati
kaznila, prišla je Celina ter me tešila. Prišla je
pa čestokrat, kajti jaz sem bila sila lena."

„Veste kaj," meni Jacques, „gospodična Ob¬
lina bi bila bolje storila, da bi vas bila prijbla malo
ž'a ušesa."

„No, motite se," odgovori Antoinetta naglo;
»pri meni se z nežnostjo vse doseže, s silo pa nič.

44

Mislili so, da me ukrote, ko so me poslali v Sacrd
Coeur v Marmoutiersu."

„In kakšen je bil uspeh?“

„Tragičen! Ko so me utaknili v grozno, kot
trava zeleno uniformo, bila sem tako obupana, da
sem sklenila umreti. Prinesla sem bila s sabo škat-
ljico z barvami in vzela sem iz nje košček berolin-
skega modrila. Celina je namreč vedno pravila, da
je strupeno, kadar me je svarila, naj čopiča ne
■utikam v usta. Nadejala sem se, da bode dovolj,
da me umori. Imela sem svoje berolinsko modrilo
vedno v žepu ter časih segla po njem, zvečer pa
sem je polagala pod blazino. Ko sem bila nekega
večera bolj nesrečna in zapuščena nego kedaj po¬
prej, požrla sem barvo. “

„In gotovo ste strahovito zboleli potem!“ veli
Jacques osupel in vznemirjen.

„Da, umrla pa le nesem," nadaljuje smeje se,
„in vzeli so me iz Sacre-Coeura. *

„To je bilo zelo napačno!" odvrne Jacques,
zamislivši se. »Pustiti bi vas bili morali tam, in
dobro vem, da bi nikoli več ne bili poskusili bero-
linskega modrila."

45

Ona ga pogleda od strani ter zmaje z ramami.

»Nikomur bi ne bila svetovala, naj se zanaša
na to,“ deje, potem pa pretrga razgovor ter skoči
v goščo, kjer prične trgati divje kozje parkeljce,
viseče z vej lešnikovega grma. Utrgano cvetje je
metala proti Jacquesu Duhouxu, ki jo je čudeč se
se gledal. Ker se jej je jedna mladika upirala, sto¬
pila je na prste in prijemši vejico z zobmi, skuša jo
na ta način odlomiti.

Jacques se je čudil njenej finej roki za pestjo
in belim zobem, blisketajočim se v mesečini. ^Ra¬
nili si boste ustnice, “ šepne z rahlo ginenim in skoro
nežnim glasom. Razlika mej običajnim trdim in res¬
nim naglaševaujem njegovim bila je tako velika, da
je Antoinetta osupela prenehala. Prvi pot se srečata
njiju pogleda in Jaeques se je čutil vzrujanega od
nog do glave.

Ko si je natrgala cvetk, šla sta doli v grapo.
Bila je daljša pot, a Jacques se je udal vsemu ter
se ni upal ugovarjati.

Kmalu sta dospela na breg. Ribnik, obdan od
pripogibajočega se ločja, svetil se je v bajnej čistoti.

46

Antoinetta z naglim ukretom spusti kapuco ter
si plašč vrže nazaj preko ramen. »Kako je to lepo!*
vsklikne naudušena. »Jaz ljubim vodo, ljubim jo
brezmejno!“

»Morebiti vam je bila kakšna Undina botra!“
veli Jaeques smijoč se.

Ona se nasmeje, nabere malo usta ter pravi:

„Evonyme trdi, da sem sama Undina, ker imam
zelene oči.“

»Zelene!“ mrmra Jacques, »res? jaz sem mi¬
slil, da so modre.*

»Gotovo neste prav videli. Le poglejte!* doda
nepremišljeno, približavši Jacquesu od lune obsevano
obličje.

»To so oči prave pravcate Undine!*

Jacques je že izgubljal svojo hladnokrvnost.

»Ali veste, da so Undine precej na slabem
glasu?* pravi z nekoliko tresočim se glasom. »Pra¬
vijo, da so za tiste usodepolne, ki jih ljubijo.*

»Kaj še!“ veli Antoinetta, bližajoč se jeze-
rovej plazini, »samo takrat, če jih ljubimci ne lju¬
bijo prav. Človek mora ljubiti preveč, da ljubi do¬
volj. Sicer pa hočem, da bi bila že kmalu v mojem

47

kraljestvu, da natrgam uekaj cvetic ter si popolnim
„kito.

Kake tri korake od plazine bil je majhen z
vrbami poraščen otok, ki je bil s cesto zvezan z
jako ozko brvijo, in uprav pod to brvijo zibala je
lepa povodna detelja svoje od vode poluzakrite bele
in rudeče cvete Antoinetta stopi na desko ter jih
skuša utrgati.

„Ne delajte tega!" zakliče Jacques, „deska ni
dovolj močna in voda je globoka."

„Jaz se ne bojim vode," odgovori dekle po¬
redno ter zaziblje brv.

»Izročili so mi vas in take neprevidnosti ne
morem dovoliti," zakliče Jacques osorno. In ker
ona ni nič hotela slišati, dostavi s poudarkom:
»Ne storite ni koraka dalje, prepovedujem vam!"

„Oj, oj!“ odgovori ona z izzivajočim glasom.
„Tako ne smete govoriti z mano!" Kot bi mignil
bila je sredi brvi, kjer poklekne ter z jedno roko
seže v vodo.

Jacques je planil za njo. Strah, da Antoinetta
utegne priti v precej opasno kopelj in jeza, katero
mu je prouzročevala ta neumna baharija, razdražila

48

sta ga tako, da je burno Antoinetto prijel za roko
ter jo energično dvignil. Isti hip začuje se votlo
pokanje, šibka brv upogne se pod dvojno težo kakor
vrba in dekle od strahu glasno zakriči, ko se voda
dotakne njenih nog. Jacques jo prime z divjo silo¬
vitostjo ter z jednim samim skokom skoči na plazino.

Nenadna groza in strah sta deklico tako po¬
prijela, da je pol minute nepremično ležala gozdarju
v naročji. Zala glavica naslonjena mu je bila nazaj
na rame in mladi mož je imel čas čuditi se lepima,
od rujavih trepalnic poluzakrivanima očesoma in mej
polurazvozlanimi kostanjastimi lasmi najmičnejše r
najrožnobojnejše uho na svetu. To je bilo preveč
za Jacquesa Duhouxa. S težavo se je upiral skuš¬
njavi, magnetična privlačnost vlekla je že njegovo
glavo doli k dekličini, kar se Antoiuettino telo
strese. Odprla je oči, rahlo osvobodila se Jacquesovih
rok ter se jela na glas smijati.

Jacques, polagoma dobivši zopet moč nad se¬
boj, jezil se je na tihem nad tem smijanjem.

„Stvar ni tako smešna,“ pravi slabovoljen
„ribnik je poln rastlin in blata in ker je vsled tega
nemogoče plavati, lahko bi bila oba stala v njem.“

49

Antoinetta je bila sedla na deblo ter otresala
premočeni plašč. »Nič ne de,“ nadaljevala je z lah
nim svojim glasom, »peljala bi vas bila potem v
svoje kraljestvo, kjer pojo Undine, sestre moje ter
si zelene lase češejo z zlatimi glavniki. Saj se vedno
tako godi v pravljicah, kaj ne da?"

„Vi imate mokre noge,“ pravi Jacques ne¬
potrpežljivo. »Bolje bi bilo, da greva dalje.*

Kujaje se dvignila se je in prišla „ sta na ve¬
liko cesto. Storivši kakih sto korakov, ugledata
majhno žensko, naglo bližajočo se jima. »Meni se
zdi," pravi Antoinetta, „da je Celina.“

„Ali si ti, dete drago! 11  pravi ženska, prišedš'
tako blizu, da sta jo mogla čuti. „V skrbeh sem
bila, ker te ni bilo nazaj. Tvoj oče je vender ču
den, da ta pušča samo mej temi ljudmi! On ostane
vedno isti! “

Pred vasjo poslovi se nadgozdar od gospodirm'
de Lislove. »Na svidenje!" pravi mu ona vesem.
Potem mu prijazno poda cvetice, katere je bila na¬
trgala v ribniku ter jih skrbno hranila in pristavi;
»Vzemite mojo povodnjo deteljo, pošteno ste jo za¬
služili."

4

50

IV.

Vspomlad je bila prinesla vse svoje cvetje,
'mesec junij bližal se je koncu in žetev se je ravno
pričela. V dolinici, v katerej je imel gospod de Lisle
svoje travnike, dvigali so se dubteči kupi pokoš ne
trave. Lastnik z velikim slamnikom na glavi, nad¬
zoroval je kosce, nakladajoče prvi voz. Rastoče že
sence gozdnatih gričev kazale so, da se je dan na¬
gnil. Lenuh Evonyme, naspavši se na kupu sena,
opazoval je resnobno kretanje rakov v potoku, se-
dajočih od časa do časa na mreže, nastavljene jim
od koscev. Za jedno kopico poleg v gozdu izvirajo¬
čega studenca, razgovarjala se je Antoinetta, lase
imejoča polne trave, zaupno z Jacquesom Duhouxom,
in videlo se je, da ozbiljnemu gozdarju njena družba
mikakor ni zoperna.

Kljubu trdnim sklepom je Jaequesa vender
premagala mikavnost Undinina. Rožnobojna peresca
povodne detelje imela so v sebi čarobnost, ki je
delovala počasi a sigurno. Gospod de Lisle je šel
zopet, jedenkrat v krčmo in ta pot je bil menj
hladno vsprejet. Neki večer je Evonyme pregovoril
Jacquesa, da je šel ž njim v vrvarsko ulico in od-

51

slej je bil večkrat šara tam. Življenje v Auberivu
bilo je tako jednakomerno, krčma obiskovana od
tako hrupnih gostov, da je bila v primeri hiša go¬
spoda de Lisla z zakajeno kuhinjo, veliko golo
vsprejemno sobo in malim, stopnjičastim vrtom go¬
stoljuben raj. Sicer pa človek tudi ne more zmirom
delati, po dolgih hojah po gozdih bilo je celo po¬
trebno, par ur razvedrovati se v veselem, zauplji¬
vem razgovoru, in le tam se je moglo prijetno in
duhovito kramljati. To so bili uzroki, 'ki si jih je
delal Jacques, hoteč sam v sebi opravičiti pogostne
pohode svoje. Gospod de Lisle vsprejemal je uad-
gozdarja jako toplo. „To je mož po mojej volji,“
rekel je Antoinetti; „on je skromen, a vender ima
mnogo znanja. Človek ima zajedno korist in veselje,
ako more ž njim razgovarjati se. Ta mladec ima še
dolgo pot pred sabo."

In ta mladec je zahajal v vrvarsko ulico več
nego li je bilo prav, ako hočemo verjeti damam
Auberivskim, ki so sklenile, da je gospod de Lisle
zelo nespameten, Antoinetta pa zelo lahkomiselna.
Časih je tam obedoval ter gospoda de Lisla sprem¬
ljal, kadar se je šel šetat v gozd. Tisti dan so šli

4 *

52

že zjutraj od doma, zajutrekovali Da travniku ter
hoteli stoprav s kosci vrniti se domov. Antoinetta
bila je nenavadno vesela in njen lahni smeh je
zvonko odmeval pod drevjem. Naposled je vstala
ter pričela lezti kvišku po nerodnej stezi, poleg po-
tokove struge, vodeče v hrib. Jacques je šel za njo
po tej poti in tako sta dospela do izvirka, skromno
prihajajočega na dan izza gostega zagrinjala kreše
in verouike.

Par korakov naprej bil je od grmovja osen-
čevan prostor, na katerem so bile še sledi starih
ogelnic. Antoinetta brez sape sede na prag oglarske
koče, Jacques pa poleg nje. Dekle počelo je vsak-
tere razposajenosti, zdaj je pela na ves glas selsko
pesen, zdaj skušala posnemati drobeče glasove ko-
bilarjeve, potem pa si je zopet dolge travnate bilke
upletala v lase. Jaeques jo je gledal, ne da bi go¬
voril, večkrat se je na tihem resnobno zasmijal in
videti mu je bilo, da preudarno uživa veliko veselje.
Ko se je naveličala vabiti ptičice ter plašiti kačje
pastirje, naslonila je glavo na steno, motrila nebo
skozi dolge trepalnice ter rekla tiho:

63

„Kako lepo je tukaj! Vedno sem si želela,
4a bi 'bivala v takej, v pozabljenem gozdu skritej
hišici.”

„Jedna koča in jedno srce!“ smeje se Jacques.

Kedar je bil Jacques resnoben, bil je njegov
obraz strog, skoro nepriljuden; ko pa se je nasrai-
jal, bil je ves drug človek: črne oči so mu vzjas-
nele, črte okolo ust se omehčale, ves obraz se mu
je razvedril ter dobil izraz otročje dobrote. Antoinetta
je osupela gledala to nenadno izpremeinbo. Zamiš¬
ljena majala je z glavo ter rekla: „Koča? da;
srce? to bi bilo zavisno od okoliščin ... Jaz bi
mnogo zahtevala."

„Le kar povejte," deje Jacques z nežno vpra-
šajočim pogledom, „kaj bi zahtevali?"

Njene obrvi se stisnejo, na ustne si položi
prst ter postane zelo zamišljena.

„Pred vsem bi me moral ljubiti goreče in
udano."

„To se umeje. Dalje."

„Moral bi biti pogumen, ponosen, pred nobe¬
nim se ne ukloniti . . . razen pred menoj."

54

»Vi delate izjeme."

»Vsekako. Zahtevala bi vsako žrtvo, ker bi
bila sama pripravljena vse žrtovati. Velike strasti
so me vedno navduševale in prisegla sem si, da bo¬
dem ljubila le moža, ki bi bil zmožen zame kar
koli žrtovati, storiti zame vsako nespametnost!"

Jacques je bil zopet resen. »Vsako nespamet¬
nost, tega pa ne!" odgovoril je. »Tega ne morem
odobravati, da bi kdo tistega, katerega ljubi, pri¬
ganjal k dejanjem, katera le preveč prizanesljivi
svet imenuje nespametnosti, čast in dostojnost tistega
katerega ljubiš, ceniti moraš čez vse. Prava ljube¬
zen živi v spoštovanji".

»Prava ljubezen živi v strasti!" zakliče Antoi-
netta burno.

»O tej stvari se ne morem prepirati z vami,
ker govorim le o rečeh, ki jih poznam", odgovori
Jacques malo porogljivo. „ Vse, kar morem povedati,
je to, da moj idejal ..."

»Oh! Vaš idejal!" seže mu ona zelo vzbur¬
jena v besedo; »poznam ga; to vam je poštena,
zelo pokorna malomeščanka, ki hodi od nedeljah k

55

večernicam, čez teden pa sedi pri oknn za skromno
zagrnenimi gardinami ter robi brisače!"

„Mogoče!“ pravi on zamišljen,

Izkaz Antoinettinega obraza dostane jezen in
zaničljiv. „Vidim jo pred seboj nadaljuie, „v črnej,
obleki z gladkim ovratnikom in mrežastimi rakovi¬
cami. Oči . . .“ Tu preneha ter vpraša z izzivajočim,
glasom: „Kakšne barve so njene oči?"

Jaccpies se dvigne počasi in mirno, utrga v
studenci Veroniko, ter odgovori, moleč jo Antojnetti:
„Modre in mile, kakor ta cvetica".

Ona si zažene cvetico za hrbet. — „Modre
kakor kamenina", nadaljuje glasno smijoč se; „to-
em si že mislila! Kako pa jej je ime, tistej vašej
malomeščanki? Evlalija in Brigita?"

Jacques nagrbanči obrvi. „Meni se zdi", pre¬
govori rezko, ošabno, „da vaša šala sega malo pre¬
daleč. Oba govoriva prelahkomiseln > o rečeh, katere,
imejmo za svete. Prenehajva torej".

Storil je par korakov pod bukvami, osatu s--
paličico odbijajoč glave. Antoinetta se je molče za¬
gledala v cvetice v potočku."

66

Jezeč se, da se je dal premagati od slabega
razpoloženja svojega, vrne se Jacques k njej ter v
zadregi prime njeno roko z besedami: „Togotiti
pa se ni treba!"

Ona se ugrizne v ustne. — „Togotiti,“ od¬
govori, ne da bi premaknila glavo, „zakaj neki?
Napačno sem storila, da sem se šalila z vami. Od¬
pustite mi, ne zgodi se v drugič."

Odtegnila mu je kot led mrzlo roko ter se
iz nova utopila v razmišlja vanje. Čez nekaj trenot-
kov začuje se zategnen „hald!‘‘ in dolge noge Evo-
nyma prikažejo se mej mladikami. „Kaj pa vendar
mislita? Samo vaju še čakamo, da odrinemo!" An-
toinetta mu zleti nasproti ter se doli grede nasloni
na njegovo roko. Solnce je bilo izginilo; visoko na¬
ložen seneni voz peljal se je že po cesti iz Ger-
maina v Auberive. Gospod de Lisle stopal je s
kosci pred konji; Evonyme se jim zadaj pridruži z
Antoinetto ob strani. Jaccpies pa je malo nevšečen
in vzmočen sam ostal. Videč, da se gospod de Lisle
briga le za svoje seno in da se tudi ona dva vidno
ne zmenita zanj, prikrajševal je polagoma svoje ko¬
rake. Kmalu je bil za cel streljaj ostal za družbo,

57

a razločno je še mogel videti živahno kretanje An-
tohiette ter slišati glasni smeh Evonyma.

»Pripoveduje mu o najinem prepiru," mislil si
je Jacques; »on jej daje prav ter se seveda dela
norca iz mene ... Saj on dela popolnem po njenej
volji ter k vsakej njenej trmi pravi „da“ in »amen".
On jo ljubi! v istini! na njem je pač poskusila silo
očarujoče lepote svoje. Kdo ve, ni li mislila na Evo-
nyma, govoreča o srci, ki je pripravljeno za vse ne¬
spametnosti? Jaz norec pa je nesem umel! Bil sem
tako neumen, da sem se razvnel ter govoril, kakor
da vse to gre na moj rovaš! Gotovo sem se jej
zdel sila smešen."

Čim bolj je Jacques novo to misel premetaval
po svojej glavi, tembolj se mu je zdela resnična.
Spomnil se je Antoinettinega pohoda v Val-Clavinu,
pazljivostij in zadrege Evonymove, kakor tudi na¬
jina, kako je njegov prijatelj hvalil Antoinetto. Po¬
lagoma dobila je ta misel, ki jo bila iz prva samo
domnevanje, s pomočjo npkakšne halucinacije, vse
znakove istinitosti. Antoinetti je bil Evonyme všeč
in temu se ni bilo čuditi: bila sta skupaj vzrasla,
Evonyme je bil bogat, nezavisen. Ako se dobro pre-

58

misli, bilo je tudi najboljše tako in on, Jacques,
mogel se je šteti srečnega, da je ušel ljubezni, ki
bi bila škodovala njegovemu delu, žalila njegovo
rodbino ter izpremenila vso bodočnost njegovo.
Kljubu vsem tem uzrokom se je Jacquesu srce bo¬
lestno stiskalo in videč se prenevšečnega, ostavil je
naglo veliko cesto ter krenil na pot, po katerej je
sam dospel v svoje stanovanje.

Več dnij se je izogibal, da ni šel k Antoinetti.
Naposled je bil tako miren in sam svoj, da se je
mogel drzniti, pozvoniti pri malih hišnih vratih. V
vsprejemnej sobi, koje zatvori so bili pred solncem
tako trdno priprti, da je mogel le ozek trak zlate
svetlobe prihajati noter, sedela je Antoinetta pri
klavirji. Na mizici stala je velika, iz rezede, čaje-
vih rož in jasmina spletena kita, izpuhtivajoča pri¬
jetno vonjavo. Ko je Jaeques vstopil, dvignila se je
Antoinetta. V tej polutemi, v katerej so se njene
oči svetile kakor smaragd, bila je videti zapeljivejša
nego kedaj poprej. Njeni lasje, spleteni v dve dolgi
kiti, padali so prosto preko ramen in mej gubami
njenega modreca žarel je rudeč klinček.

59

»Zadnjič sem bil sila brezpameten,“ deje
Jacques naglo, »prišel sem vas prosit, da mi od¬
pustite. “

Ona mu molče stisne roko ter odgovori sto-
prav čez par trenotij: „Hvala! Dobro da ste prišli,,
kajti jaz bi bila neutolažljiva, ako bi bila ločena v
razporu."

»Ločena ?“ mrmra Jaccpies, „nameravate li od¬
potovati ?“

»Vsekako ... V tem časi me vedno moji stari
žele nazaj . . . Ako bi zavrnila njih povabilo, raz¬
dvojila bi se ž njimi in to bi ne bilo prilično očetu,
ki se zanaša na mojega deda, da bi našel za me
hasnovito preskrbljenje."

Te besede izgovorila je s posmehljivim po¬
udarkom.

»Zakaj," pravi Jacques. „prepuščate drugim,,
da delajo za vas? Mislil bi, da ste dovolj nezavisni,
da sami skleuete ter izvolite."

»0,“ odgovori ona, „bodem že znala govoriti,
ako bi me silili h kakemu sklepu. Toda, saj imam
še časa," pristavi smijoč se, »do te ure prosilci še
neso nič kaj posebno oblegali naših vrat."

60

„Jaz pa vendar menim, da poznam vsaj jed-
nega," veli Jacques.

Ona ga gleda zdaj ozbiljno, zdaj neverjetno.

„Yi se šalite, kaj ne daV“ pravi tiho. „Toda
govorite dalje, to mi je zabavno."

Uprla je bila roko ob mizico ter se mehanično
igrala z vazo za cvetice.

„Ne šalim se,“ odvrne Jacgues, „poznam
jednega."

Antoinettina roka se odmakne od vaze in iz
očij jej je videti hipna nepokojnost.

„Res,“ jecljala je, „ali je res kateri?"

Jacqu.es prikima.

„Kdo more ta biti?" pravi ona z malosrčnim
glasom. Izgovorivši te besede, pa je lice skrila mej
cvetjem ter dolgo dihala njega vonjavo.

„To je seveda moj prijatelj Evonyme,“ odgo¬
vori Jacques-

Ona plane kvišku, burno sune nazaj svoj
stol ter Jacquesa osorno pogledavši reče:

„Evonyme ? Ali vas je prosil, da bi govorili
zanj?"

61

„Ne,“ jeclja Jacques, vzrujan od skoro tra¬
gičnega izraza v dekličinem obličji. »Mislil sem
si . . . zdelo se mi je, da sem opažal . . .“

»Da me ljubi? Iu vi ste prevzeli nalogo, da
govorite zanj? Tisočkrat vam hvala!" — Postala
je bila zelo bleda in sklenene roke tresle so se jej;
krčevito.

»Odpustite!" drzne se Jacques reči, »bil sem.
grozno usiljiv, a bodite uverjeni, da Evonyme . . .*

Ona mu ne da izgovoriti. „Evonyme!“ zakliče
burno, »meni mrzi Evonyme ... To mu lahko po¬
veste, kakor bi mu i jaz povedala, ako bi se bil
osebno potrudil sem!"

»Še jedenkrat vas rotim," zatrjuje Jacques,
»da mi ni naročil, naj govorim v njega imenu."

»Zakaj," pravi ona z ihtečim glasom, »zakaj
pa mi govorite o njem? Zaradi stave ali roga¬
joč se?"

Njene oči so bile zalite od solz. Obrnila je
Jacquesu hrbet ter čelo pritisnila na steklo v oknu.
Nastal je za j eden hip molk. Mladenič se jej pri¬
bliža za nekaj korakov ter hoče iz nova poskusiti
zmoto razložiti.

62

»Gospodična! . . . Antoinetta!“ kliče jo.

»Pustite me,“ šepne ona, ne ozrži se, »biti
bočem sama.“ In ko on hoče dalje govoriti, trdo
udari z nogo ob tla ter vzkrikne: »Ne, idite!“

On se jeden hip obotavlja, potem pa naglo
prime za klobuk ter gre. Antoinetta je nepremično
stala na istem mestu. Več ur je preteklo, večer je
■nastopil in gosta tema je bila v sobi.

Ko je Celina prišla odpirat zatvore, menila je
■od kraja, da je šla Antoinetta ven, tako tiho je
bilo. Najedenkrat ihtenje prodere temo.

»Antoinetta !“ krikne Celina preplašena ter ši¬
loma odpre zatvore, »kaj pa ti je, ljubo dete moje?“

V nerazločnem mraku našla je deklico vso
solzno, tičečo mej blazinami naslonjačevimi. »Pusti
me!“ zakliče Antoinetta plaha kakor ranjena žival,
in ne da bi kaj rekla, ubeži v svojo sobo.

V.

Jacques je prebil noč, sedeč pri odprtem oknu,
Mehanično je opazoval jasno zvezdnato nebo in
temno drevje v parku stare opatije, mej tem, ko

63

so cvrčki škripali ter v dalji zapoznel voz težko
drdral po velikej cesti. Potem je zaprl oči in pri¬
zor v vrvarskej ulici stal je zopet razločno pred
njim. Še vedno se mu je zdelo, da diha sladko
vonjavo jasmira in čajevih rož, da čuje tresenje ko¬
vinsko čistega glasu Antoinettinega ter vidi njene
zelene oči, svetlikajoče se v temi. Ponovil si je
sleherno besedo, katero je izgovorila, iskal odgovorov,
katere bi bil moral dati ter si očital, da jih ni na¬
šel o pravem času. To ob omamo sluha in vida
meječe stanje trajalo je skoro celo noč. Spal je
samo jedno uro in jedva se je dan zaznal, že je
bil na poti proti pristavi Val-Clavinskej.

Našel je Evonyma že po konci, zapenjajočega
dokolenke v spalnej sobi — in to je bila v istini
soba filozofova, ki se ni dosti zmenil za priležnost.
Star kovčeg ležal je v kotu, na pobeljenej steni vi¬
sela je haskiška kapa, klobuček iz Pirenejev in
stara popotna torba, mej dvema rodbinskima slikama
na nasprotnej strani pa je bila v stojalu za knjige
cela biblij oteka: Montaigne, Pascal, La Fqptaine,
biblija in hoja za Kristom. Dva stola in železna
postelja, to je bila vsa premičnina; namesto tega pa

64

je dajalo odprto okno razgled na pokrajino jutranje
svežo, na travnike, ribnike in gozde.

.Dobro jutro!“ zaklical mu je Evonyme na¬
sproti, „ pojdi z mano v Santenoge, pokažem ti tam¬
kaj lepo pokopališče . .

^Govoril bi rad s tabo par besed", pravi
Jacques; »stvar se tiče resnobnih zadev. Poslušaj torej
pazljivo in odgovori mi odkritosrčno . . . Ljubiš li
gospodično de Lislovo?"

»Kaj praviš?" vsklikne Evonyme, debelo po-
gledavši s svojimi otročjimi očmi, „če jo ljubim?
Staviš mi čudno vprašanje, če jo ljubim? Moj Bog,
mogel bi jo ljubiti kakor kdo drugi, kajti Antoi-
netta je mična deklica, dasiravno prenapeta . . .
Toda stoj! tisti dan, ko si ti prišel, vela je taka
milotna sapica po vrvarskej ulici in lahen dih bi
bil utegnil zadostovati, da . . . toda prišel je pre¬
udarek in dvom in vsi tisti krilati bogovi ljubezni
izgubili so se“.

»Z jedno besedo", pravi Jactjucs z glasom,
od nepotrpežljivosti tresočim se, »ali nesi nikdar
mislil na to, da bi Antoinetto vzel za ženo?"

65

„Za ženo? Kako si vender hiter! Seveda mi¬
slim zdaj pa zdaj na ženitev . . . Glej, jaz se zdim
sebi kakor ura v stolpu, katera vsako uro prenaša
nove sanje; na deski s številkami jeodmenjena tudi
ura za sanje zakona, in vsak dan se kazalo ustavi
pri njej ali pa vsaj gre preko nje . .. A kaj je ta
ura, ako druzih jednajst obiskujejo sanjske podobe,
ki z ljubeznijo kar nič nemajo opraviti ?“

„Ali za gotovo veš, da Antoiuette- nečeš lju¬
biti in za ženo vzeti?"

„Ti me še umoriš s svojimi vprašanji!" od¬
govori Evonyme. »Spoznavaj me vendar in vedi, da
bi lahko rekel da in ne . . . Sicer pa jaz sploh ne¬
sem za ženitev!"

Jacques ni izpraševal dalje; zahvalil se je
Evonymu, ter hitel v gozd. Tam se ga je lotila
plašnost, predhodnica slovesnih sklepov, in naglo je
pogledal nazaj na celo življenje svoje. Spomnil se
je pridne mladosti, jednakomernega življenja v do
mačej hiši, črnih miz gimnazijskih. Potem je* mislil
na dneve gozdarske akademije, na častiželjne sanje
'in načrte svoje za bodočnost . . .

5

66

Gozdna pot, na katero je krenil Jacques, pe¬
ljala ga je naravnost v sotesko La-Tuliersko. Pri¬
bližal se je ribniku, našel zopet polupodrto brv ter
.zvesto mej vrbami iskal mesta, kamor je bila sto¬
pila Antoinetta, kakor bi bila trava ohranila mali
utis.

„Halo!“ zakliče zdajci nizek glas, »ali iščete
štiriperesno deteljico ob ribniku?*

Obrnil se je ter ugledal gospoda de Lisla.

„Ušel sem od doma,* nadaljeval je ta, „ni
mi bilo več prebiti. Antoinetta, ki je imela stoprav
septembra potovati v Pariz, izpremenila je najeden-
ferat svoj sklep, ter odpotuje že jutri. Hiša je
polna zavitkov in škatelj; človek ne ve več, kam bi
stopil . . . Greste li z mano k podgozdarju Sau-
-vageotu?*

Jacques pravi, da ima opravek ter ga kmalu
■ostavi. Sklenil je bil že sam v sebi. Z velikimi ko¬
raki krenil je na pot proti Auberivu ter jedno četrt
ure pozneje stopil v hišo v vrvarskej ulici. Vrata
bila so samo priprta, ne da bi pozvonil, zmuznil se
je na dvorišče. Nikogar ni bilo v kuhinji. Slišal je
hrum jz salona ter se jeden hip ustavil na stop-

67

nicah, da je šel po sapo. Okna so bila odprta,
oprava pokrita z zavitki in oblekami. Antoinetta je
vratom kazala hrbet ter ravnala perilo na dno za¬
boja. O škripanji v tečajih zasukavših se vrat se
ohrne in ugledavši Jacquesa dvigne se vskliknivši.
Bila je zelo bleda, oči so jej bile obdane od glo¬
bokih kolobarjev, ter so se bile na videz povečale.
Solnčni žarek igral se je okolo malo razmršenih las,
pletoč jej okrog glave rumen sij. »Kakor vidite/ 1
dejala je po sili smehljale se, »leži tukaj vse na-
vskriž in niti jednega stola nemam, da bi ga vam
ponudila. “

Jacques pokaže z znamenjem, da ga tudi ne
zahteva; grlo mu je bilo kakor zadrgneno in dvojil
je, bode mu li moči govoriti. »Vi jutri odpotujete ?“
prične naposled.

»Da, jutri na vse zgodaj z brzovlakom. Vlak
odide ob osmih iz Langresa in okrog poludneva
bodem že v Parizi. Menim, da bodem imela po
poti dobro vreme. Le poslušajte, kako razločno se
čujejo zvonovi Germainski! To je dobro znamenje,
jelite?“

68

Govorila je jako naglo, skoro mehanično, ka¬
kor bi se hotela omamiti. Jacques je molčal in v
tej velikej tihoti so se jako razločno slišali zvonovi.
Nenadoma stopi Jacques par korakov proti devojki
ter pravi s stisnenim glasom:

„Antoinetta, jaz vas ljubim . .. Ali hočete biti
moja?"

Ona zelo zarudi, a takoj na to prebledi, ze¬
leni zenici se jej razširita, skuša govoriti, a glas
jej zastaja. Jacques stori še par korakov proti njej,
potem prime Antoinettini roki, stisne ji krčevito v
svojih ter jo še jedenkrat vpraša nežno: »Ali me
ljubite ?"

Ona je bila zamižala, a z rokami je odgo¬
vorila njegovim, prisrčno stiskajočim. Slednjič se
odpro nje ustne, trepalnice se na pol dvignejo i»
vesel smehljaj šine jej preko obličja.

„Res, res, vi me ljubite ?“

„Jaz vas ljubim!“

„Bolj nego li svoje knjige?"

„Ne prebiram jih več, odkar mislim na vas?"

„Bolj nego li dekleta z modrimi očmi?" na¬
daljuje ona, dražestno-poredno smehljaje se.

69

On odgovori resnobno: „To je bila senca in
vi ste jo prepodili."

Ona zadovoljno vzdihne. „In kdaj vara je
prišlo na misel, ljubiti tako slabo vzgojeno dekle,
kot sem jaz."

„Na plesnem večeru v podgozdarjevej hiši."

Povesila je oči ter zarudela. „Vaša ljubezen
prišla je še le za mojo. To je sramotilno in prav
bi tega ne smela priznati, a ljubila sem vas od
prvega dne, ko sem vas videla nevšečnega in trmo¬
glavega, kakor melnaholičnega medveda, slonečega
>pri kaminu v Val-Clavinu. Vaš mračni pogled pro¬
drl mi je v srce in dejala sem si: Ta bode tvoj
gospod ali pa nobeden!"

^Preljuba Undina!" šepne on ter jo rahlo po¬
tegne k sebi.

Zopet je obledela, zaprla oči ter za hip svojo
glavo naslonila na ramo Jacquesu, ki se ta pot ni
ustavljal izkušnjavi ter naglo poročni poljub pritis¬
nil na zelene oči.

„Sveta devica!" krikne Celina, pokazavši se
na pragu in v svojem strmenji cel sklad perila
spustivši na tla. „Kaj pomeni to, ljubo dete moje?"

70

„To pomeni,“ odgovori Antoinetta, »danebo¬
dem odpotovala, da lahko izložiš!" Planila je starej
služabnici okolo vratu ter jo burno objela. „Ah,
Celina," šepetala je, poljubi me! tako sem srečna!"

Jacgues ji ostavi ter gre nasproti gospodu de-
Lislu, pii katerem je še danes hotel snubit', ka¬
kor se spodobi. Naposled ga ugleda prihajati žviž¬
gajočega in od Lepotice spremljanega.

Brez daljšega uvoda mu razloži svojo ljubezen
in to, kar se je dogodilo v njegovej hiši. Gospod
de Lisle ga je poslušal resnobno, s slabo prikriva¬
nim zadovoljstvom. Ko je Jacgues končal, pravi oče
Antoinettin: „Ah, ta mala ženščina! Le poglej člo¬
vek!" potem se je ustavil ter dejal s slovesnim
obrazom Jacquesu: „Jedno samo besedo namesto
sto! Vi mi ugajate! Udarite mi v roko, moj zet
ste! Samo povedati vam moram, da je vse moje
imetje moje zemljišče in da mojej hčeri niti beliča
prinosa ne dam. Slabi časi so in gledati mi je, da
sem zavarovan".

Gozdar zmaje z ramami ter ravno hoče raz¬
ložiti, kako malo se zmeni za denarno vprašanje,
ko mu gospod de Lisle seže v besedo ter nada-

71

ljuje: „Čakajte malo! nesem še končal. Vaša nese¬
bičnost mi je zelo všeč, a človek se o samih lepih
čuvstvih ne more živeti. V kakšnih odnošajih ži¬
vite?" Jacques odgovori, da ima samo svojo plačo,
in gospod de Lisle naredi kisel obraz. Ko pa mladi
mož pristavi, da je obitelj njegova premožna in da
mu oče ne bode odrekel štiri tisoč frankov priklade,
kadar mu predloži ženitni načrt, razjasni se iz nova
obličje Antoinettinemu očetu. „Tako je prav!" pravi,
„to mora biti prvo. Kar mene zadeva, jaz sem jako
za spoštovanje očetove oblasti. Idite k svojcem, do¬
bite se njih dovoljenje, uravnajte denarno vprašanje
in vrnite si stoprav, ko bode vse končano. Kar
mene zadeva, ponovim vam še jedenkrat: Vi ste
povsem mož po mojej volji!"

Potem sta se dogovorila, da bode Jacques
prosil dopusta in da v štirinajstih dneh odpotuje v
L., kjer živi njegova obitelj. Ta dva zadnja tedna
zbežala sta mej razgovarjanjem in izprehodi. Mlada
človeka uživala sta tisto, kar se more zvati me¬
dene tedne ljubezni, kratki, prekrasni čas, ko ima
nežnost še prvo svojo mehkobo, ko je ljubezen jed-
naka razvijajočej se duhtečej roži. Prvi čas ljubezni

72

je isto tako dražesten, kakor jutranje ure praznikove;
vse se nam smehlja, vse nam kaže še neznano ve¬
selje ter nam dela sijajne obljube. Jutranja rosa
nadeje čez vse razgrinja nežen, svež dih, ki traja
samo jeden hip ter se nikdar ne vrne

Dopust se mu je dovolil in prišel je dan od¬
hoda. Antoinetta in gospod de Lisle spremila sta
Jacquesa k vozu, vezočemu Auberive z Langresom.
Evonyme je imel svojega prijatelja spremiti do po¬
staje, ter potem sam prihodnji vlak porabiti v Pa¬
riz, kamor se je moral podati po opravkih. Mej
tem, ko se je prijatelj spravljal v staro kočijo, gle¬
dal je Jacques Antoinetto, ki je bila najedenkrat
umolknila. „Kaj premišljuješ?* vprašal jo je stisnivši
jej roko.

„Na tvojo obitelj mislim," vzdihne Antoinetta.
»Bojim se je. Kako se bodo ti strogi ljudje mogli
navaditi tako površne sinahe kot sem jaz. Obljubi
mi, da se bodeš tam ustavljal vsem opominom in
ugovorom. Potem pa,“ — Antoinetta preneha za
hipec ter zaokroži obrvi, — „priseži mi, da ne bo¬
deš zopet videl deklice z modrimi očmi."

73

„Prisezam ti!“ pravi on smijoč se; „toda če
ima že kdo izmej naju pravico, vznemirjati se, go¬
tovo jo imam jaz prvi. Odsotnost me plaši in če
prav ti tega nesem dal opaziti, sem vendar le grozno
ljubosumen."

^Ljubosumen!“ deje ona ter malo nabere usta,
„kako moreš biti proti meni ljubosumen ? Ali nesem
jaz tebe prva ljubila?"

Kočijaž je bil že na sedalu; stisnili sta si po-
slednjikrat roki in Jacques je skočil v voz. „Na
svidenje!" zakliče Evonyme gospodu de Lislu, „v
osmih dneh se vrnem."

Voz je odšel. Ko so došli na postajo, se je
bilo že znamenje dalo za vlak, s katerim se je Jacques
Duhoux imel odpeljati v L. Malo predno sta se lo¬
čila, potegnil je Jacques, ki je bil do zdaj molčeč,
svojega prijatelja na stran, stisnil mu krepko roko
ter mu priporočil, da hodi prav pogostem v vrvar-
sko ulico ter mu redno poroča o vseh dogodkih.

„Ostal bodem morebiti jeden mesec doma,"
pristavil je. „Antoinetta je malo svojeglavna in pre¬
napeta in nerad bi videl, da bi o mojej odsotnosti
napravila kaj nepremišljenega, kakor je bil na pr.

74

tisti obisk v Val-Clavinu, ali da bi šla na ples, ka¬
kor je bil tisti v gozdarskej hiši. Ti kot njen pri¬
jatelj in tovariš delaj na to, da bode ostajala doma
in obljubi mi, da jo bodeš čuval."

„ Dragi moj,“ odgovori Evonyme, „izročaš mi
ulogo Mentorja, za katero me priroda ni ustvarila.
Jaz nemam nikakega upiiva in Antoinetta sila rada
ugovarja; ako bi se ustavljal njenim trmam, utegne
me brez ovinkov izgnati. Toda že zaradi tega, ker
se oženiš, smeš se zanašati na mojo pozornost. Za¬
upaj v me, kolikor more človek zaupati v druzega v
kadar gre za tisto, kar je večno žensko.

„Ženska osiane ženska! Dosti lepih
Dobiš in grdih, ki jih ti ne maraš.

A tisto za najboljšo boš imel,

Ki jo zvestost od drugih odlikuje."

S tem malo tolažljivim citatom je Evonyme
prisrčno objel svojega prijatelja, zaprl vrata voza,
v katerega je stopil Jacques ter si prižgal smodko r
mej tem, ko je gledal za vlakom, oddaljujočem se
v oblaku dima.

VI.

Prva dva dneva po odhodu .Jacquesa Duhouxa
bila je Antoinetta molčeča in žalostna. Malokdaj je?

75

ostavila sobo ter po cele ure gledala po krivej, od
dreves obrobljenej cesti, na katerej je bil izgini!
Jacques. Mislila je samo nanj in njegova podoba
jej je bila vedno pred očmi. Tretji dan prinesel je
poštni sel na Antoinetto acjresovano pismo. Jacques
je bil pisal takoj po svojem dohodu; zategadelj
pismo ni obsi galo še nobenih poročil o namenu nje¬
govega potovanja, a bilo je polno spominov, katere-
je Jacques vzel s sabo in dihalo je vročo ljubezen.
Jacques je v teh vrstah razvijal svojo veliko strast,,
svojega bistrega, strogega a vendar sanjarskega
duha. V njegovem mišljenji in pisanji bilo je nekaj,,
nehote spominjajočega na gozde, v katerih je pre¬
živel svojo mladost, nekaj nedoločno sanjarskega in
nežnega, in vse to oveval je svež, zelen dih. An-
toinetta je te s krepkimi, jasnimi, moškimi pote¬
zami napolnene strani vedno iz nova prebirala, po¬
tem se je zaprla v svojo sobo, da mu odgovori
obširno, ter pozneje pismo svoje sama nesla na
pošto.

Tako je minil tretji dan. Naslednje jutro-
vzbudila se je deklica, živo trebajoč delavnosti in
premikanja. Celo noč je mislila na Jacquesovo obi-

76

telj, v katero ima ustopiti, na tiste stroge in res¬
nobne ljudi, kojih navade so se tako malo strinjale
z njenimi.

Povedala je osupelej Celini, da se bode zdaj
bavila s kuhinjo in gospodinjstvom, opasala si velik
predpasnik ter se pogumno lotila dela. Ko se je
•popravljajoč servijeto, ubodla v prst ter zasmodila
gospodu de Lislu za kosilo namenjeno koštrunovo
pečenko, postala je nepotrpežljiva, zagnala pred¬
pasnik na sredo kuhinje ter zelo jezna sedla pod
leščevje na vrtu. Pred koncem tedna ni bilo pri¬
čakovati nobenega pisma več in pričelo jej je biti
dolg čas. Gospod de Lisle prihajal je stoprav zve¬
čer domov jest in spat; sicer pa tudi ni umel dušne
ganjenosti svoje hčere in imel jo je za otročarijo.
Antoinetto pa nič kaj ni veselilo, da bi mu kaj za¬
upala. Ostala je torej le še Celina, katerej je de-
vojka mogla odpreti svoje srce. Celina je bila iz¬
borna poslušalka; bila je potrpežljiva, pazljiva in
vedno pripravljena čuditi se, toda kaj, ko je samo
poslušala in molčala.

Antoinetta, katerej je bil usojen neprestan
samogovor, bi bila rada videla, da bi jej bil časih

77

kdo odgovoril. Zategadelj je neko jutro, ko se je
dolgočasila bolj nego kedaj poprej, olajšanega srca
globoko vzdihnila, ko se je mej dalijami vrtne gre¬
dice prikazala plava brada in smijoče se oči Evo-
nymove.

Prijatelj Jacquesov bil jej je, kar se da dobro¬
došel. Antoinetta, nikdar ne poznajoč mere in konca r
napravila mu je vsprejem, kakeršnega ni bil nava¬
jen in kateri je v njem vzbudil otročjo domišljavost.
Bila je postrežljiva in našla je celo vrsto izgovorov,,
da bi ga kolikor mogoče pogostem zvabila v vrvar-
sko ulico, da bi mogla, kolikor bi se jej hotelo, Sr¬
njim govoriti o Jacquesu.

Kadar jej je bilo kaj do tega, bila je nepre¬
magljivo dražestna. Evonymu je bilo vse po všeči;
prav za prav si je zelo laskal na tem vedenji in.
dobrosrčno je vse to imel za resnobo. Naj bode-
človek skeptičen, kolikor hoče, sam o sebi pa se
vender le vedno lahko malo vara. Evonyme je ta.
pot pozabil verz najljubšega pesnika svojega o oslu;
z relikvijami:

To nesi ti, to je samo idol,

Ki se dajala mu časti je dan.

78

Tega pa ni izprevidel, da je ta mični vspre-
jem veljal zaupniku Jacquesa Duhouxa in glavni de¬
lež pripisal je sam sebi. Sicer pa je bila Antoinetta
pri tem jako spretna; o njenem ljubimcu sukajoče
se razgovore pretrgavala je z drugimi, vzbujajoče
Evonymu osobne interese. Laskala se je samoljubju
njegovemu, ter si dajala čitati dolge odlomke iz
slovečega dnevnika. Evonymu je bilo to po všeči in
kmalu je bil vsakdanji gost v vrvarskej ulici. Pri¬
hajal je zjutraj ter skoro vselej našel deklico v pre-
prostej platnenej obleki, glavo ovito z rudečira rob¬
nem, na ograjo naslanjajočo se in zajutrekujočo grozd
in kos kruha. Počasi je odprla mala vrata in potem
pohajala po vrtu, kjer se je po gredicah še leske¬
tala jutranja rosa.

A sprehajala se nesta zmirom le po vrtnih
drevoredih; večkrat sta krenila ven v gozde, kadar
sta šla nasproti gospodu de Lislu.

Prebivalci Auberivski bili so preveč navajeni
Antoinettinih muh in čudnega bitja njenega, da bi
se bili o tem kaj posebno čudili; sicer pa se An¬
toinetta za njih misel niti zmenila ni.

79

Neko jutro h koncu avgusta bilo je nebo malo
oblačno in zelenje tako sveže, da sta se dala ne¬
hote zapeljati od gozdne čarobe ter zašla precej da¬
leč v goščo. Antoinetta je bila prejšnji večer do¬
bila pismo od Jacquesa. Pisanje njenega ženina bilo
je krajše in menj zaupljivo od prejšnjih in zdelo se
jej je, da je uplival nanj nekov nenavaden dogodek;
po noči je delj časa premišljevala posamezne stavke
tega lakoničnega pisma, in torej malo spala in zdaj
je bila bolna na živcih; imela je viharen dan, ka¬
kor je Celina rekala. Spotoma napeljala je razgo¬
vor na rodbino Duhouxovo in previdno ter po oko¬
liših je pričela Evonyma izpraševati o osebi, katero
so nekdaj hoteli zaročiti z nadgozdarjem. Evonyme
ni dosti vedel o tem; dotična deklica je bila
Jaequesovim sestram dobra prijateljica in ljudje so
jo imeli za jako skromno in tiho. Njegovi stariši
so že od nekdaj želeli, da bi se vzela. Antoinetta
je nabrala obrvi in obraz jej je potemnel. Postala
je molčeča in Evonyme, opazujoč jo, se je ustrašil
tragičnega izraza, ki se je bil uselil na njeno ob¬
ličje. Hotel je razgovor napeljati drugam ter vsled
gozdnega izprehoda lirično razpoložen pričel razvi-

80

jati slikovito zgovornost svojo, poveličujoč slast sa¬
mote in gozdnega življenja. Toda Antoinetta ni pri¬
trjevala njegovemu pretiravanju ter mu celo skušala
ugovarjati.

»Samota me dolgočasi,“ dejala je z nevšečnim
glasom ter zlovoljno sedla na posekano deblo; »člo¬
vek, ki je celega pol leta prebil v Auberivu, želi si
menj selskih užitkov.* Nekaj časa je zamišljeno se¬
dela, strmeč pred se, potem pa je odločno zmajala
z glavo ter nadaljevala: »Že vidim, da postajam,
zopet posvetna in da bi rada ugriznila vsak prepo
vedan sad. Rada bi plesala ter se kratkočasila. Vi
mi morate očeta pregovoriti, da me popelje v Arc r
kjer bode letos velik bal, h kateremu pridejo tudi
častniki iz posadke.*

Že samo zaradi besede »častniki* je Evonyme-
debelo pogledal. Menil je, da je zdaj prišel ugodni
trenotek, da igra svojo ulogo kot Mentor.

»Hm, hm,“ pričel je ozbiljno. »Mislite li, da
bi bilo Jacquesu tako prijetno slišati, da ste vi bili
na tem balu?*

Antoinetta lahno nabere usta. „Jacquesa ni tu,*
■"odgovori trmasto, »povedal mu pa tudi ne bode nihče.*

81

„A jaz sem tu, in to je isto. Jaz menim, da
bi prestopil svoja pooblastila, ako bi dovolil —“

„Kako pravite ? 8  seže mu Antoinetta ne-
uljudno v besedo. „Vaša pooblastila? kaj menite
s tem?“

Zdaj jej prične Evonyme, ki ni mogel ničesar
za se prihraniti, brez najmanjše previdnosti govoriti
o nezaupnosti in strahu, katerega je čutil Jacques
z ozirom na fantastiški in nezavisni značaj neveste
svoje; te pomisleke je celo pretiraval ter s samo¬
zadovoljstvom govoril o nežnem naročilu, katero je
je bil dobil. Kakor je govoril, tako se je menjaval
izraz dekletovega obraza. Najprej je nagubančila
obrvi, opazujoč Evonyma od nog do glave, potem
se je pa v ustnih kotih pojavilo zasramljivo smeh¬
ljanje.

„Ah! res?“ dejala je nejevoljno, ko je Evo-
nyme pričel poučno propoved svojo, čutila se je
globoko razžaljeno od pičlega zaupanja Jatquesovega
in od čudnega domisleka, da je Evonyma pooblastil,
nadzirati in opominjati jo. Ta pa je nedolžno, ne
sluteč preteče nevihte, nadaljeval slovesni svoj go¬
vor. Antoinetta ga je gledala od strani, mej tem,

6

82

ko jej j e  P° glavici vršela tolpa zmešanih mašče¬
valnih in upornih mislij. Najedenkrat jej iz očij za¬
sije škodoželjen svit. Prišla jej je vražja skušnjava,
da bi se proti Evonymu na videz tako vedla, da bi
se sam zamotal v gube krepostnega plašča svojega
ter prvi padel v propad, od katerega je njo hotel
odvrniti. Dvignivši se, položila je malo roko svojo
modremu propovedniku na ramo ter rekla: „Že
dobro! Imate povsem prav! Na tisto ne bodem več
mislila; a čas je iti domov. Dajte mi roko, malo
trudna sem.“

Priležno se je naslonila na roko Evonymovo,
ki je bil jako zadovoljen z uspehom svoje pridige
o pokori, in počasnih korakov stopala sta proti
domu. Spotoma napravila si je veselje, tovariša iz
nova spraviti v naudušeno sanjarijo, iz katere gaje
bila poprej tako oblastno vzbudila. Evonymov duh
je bil vir vedno kipeče lirike. Izprehod v gozdu za¬
maknil ga je v duševno pijanost, izražajočo se v
neprestano tekočih besedah ter v podobah in pri¬
likah.

Razvnel se je ter postal zdaj vesel, zdaj ža¬
losten, zdaj mnogozahteven, zdaj plah; zdaj se je

83

glasno smijal lastnim dovtipom, zdaj je bil zopet
do solz ganen, vse to pa na nezvezan, menjajoč se
čuden način.

S potuhneno porednostjo je Antoinetta njegovo
razpoloženje še poviševala, odobrujoč njegove be¬
sede in kadar je bil najbolj razvnet, zmotila ga
je s tem, da je pričela mrmrati kako pesnico ali
pa, da je utrgala kako cvetico. Potem se je vrnila
k njemu, in iz nova vzela njegovo roko in malo
bolj naslonivši se nanj, pogledala mu" naravnost
v oči.

„Nu! kje sva ostala?" vprašala je kar se da
laskavo.

Na nekem ovinku opazila je rebro, na kate¬
rem je stal divji malinjek. Kot bi mignil, bila je
gori ter migala Evonyrou, naj gre za njo. Z jedno
roko držeč se mladega jesena, pričela je uživati
tečne črne jagode. Ormancey gledal jo je s po¬
željivimi pogledi. »Stojte mirno," klicala je smijoč
se, »tudi vi dobite svoj del.“ Utrgala je jedno ja¬
godo in s konci prstov držeč jo nad Evonymovimi
ustnami, dejala je: »Zdaj pa vi!“

o*

84

On je mirno nastavil usta in ustnice njegove
čutile so dotik malik ozkih prstov. To se je več¬
krat ponovilo. Bodi že človek še tako hladnokrven,
človek je vendar le, in to je imel tudi modrijan
Evonyme opaziti sam na sebi. Osupele poglede svoje
upiral je v smijoči se, od perja okvirani obraz in
v najprej mej trnjem stikajočo in potem nad nje¬
gova usta dvigajočo se lepo roko, kakor tudi v
nežno, vsled gibanja naprej nagneno postavo. Opa¬
zoval je vse te male posameznosti in pričelo se mu
je malo v glavi vrteti. Kar Antoinetta lahno skoči
doli na stezo.

„V istini,“ pravi, „vi bi se navadili tega!“
Potem mu pogleda v obraz ter se zvonko zasmeje
njegovim modro-rudeče pobarvanim ustnam.

„Kako čudnega vas dela to!“ nadaljuje, „ravno
taki ste, kakor Favn, katerega so nimfe namazale
s sokom vinskih jagod ! 11

Zdaj sta zopet pričela iti, a to pot je ona za¬
vrnila od Evonyma ponujano jej roko. Z lahkim
ritmičnim korakom šla je naprej pod svetlo-zelenimi
bukvami in Evonyme, kojega pozornost se je bila
prvič obrnila na dražestne posameznosti njene le-

85

pote, stopal je občudujoč za njo. Ta dan je tudi
pri obedu ostal v vrvarskej ulici ter pustil najem¬
nico v Val-Clavinu, da ga je zaman pričakovala.
Ves zamišljen ostavil je Auberive. Čudna zmešnjava
nastala je v njem. Najglobokejše globočine bitja
njegovega razrivala so nepoznana čuvstva. „Kaj je
to?“ mislil si je, „sem li drug ali sem še vedno
na duši in na telesu isti Evonyme, kakor lansko
leto? Jaz, katerega je večno žensko sicer tako malo
brigalo, jaz sem ves zmešan in zamišljen, ker sem
bil sam z Antoinetto! Človek bi mislil, da mi je
ta razposajena deklica dala pijačo ljubezni. Zdi se
mi, da se še zaljubim. Sanjalo se mi pa vender le
ni; njena roka se je še ravnokar s skoro nežno
udanostjo opirala ob mojo, njene oči so se mi smeh¬
ljale in njeni prsti dotikali so se mojih ustnic. Go¬
tovo si preveč ne domišljujem, toda govorečej z
mano bil jej je glas nekako nežno izpremenjen, če¬
sar doslej na njej še nesem opazil. Propovednik
Salamon ima prav, govoreč o ženski, da je podobna
lovskemu orodju; njeno srce da je zanjka, njene
roke pa spone. Bodi si že, kakor koli, ljubezen je
vsekako nekaj lepega, [posebno mlada ljubezen s

86

svojim dražestnim nerodnim bitjem, s svojimi vzdihi,,
svojim molčanjem in neizraženo drzovitostjo svojo.
Oh, ti nežni, od malinic začrueli prsti, še zmirom
jih čutim na ustnah!“

Pogled na Val-Clavin, kojega migljajoče luči
so se lesketale skozi veje zadnjih gozdnih dreves,
pretrgal je ta ugodni samogovor ter Evonyma po¬
stavil nazaj v istinitost. »Gospod, moj Bog!“ vsklik-
nil je in Jacquesa sem pozabil, Jacqu*sa, ki na
moje prijateljstvo zida hiše! Nu? Kaj V Zaupanja
njegovega ne bodem varal."

S trdnim sklepom žrtvovati se, vrnil se je v
vrvarsko ulico, do dobra uverjen, da nihče ne opazi
izpremembe, zgodivše se v notranjosti nj govej. A v
svojo nesrečo ni mogel ničesa prikriti in v pismih,
katera je pisal Jacquesu, kazal je nehote nova ču¬
tila, ki so ga napolnovala.

Jacques se je mej tem boril z zaprekami, ka¬
tere je sicer že naprej videl, kojih pa zategadelj ni
bilo lahko premagati. Njegovo ljubezen do Antoinette
vsprijela je njegova obitelj, koje naklepe je prevr¬
nila, uprav tako začudena kakor uzlovoljena. Po¬
sebno mati njegova, katera je imela, kakor vse žen-

87

ske iz pokrajin, nekov predsodek nasproti Parižan -
kam, zrla je z grozo v oči temu zakonu, katerega'
je imela za predrznost. Mislila si je Antoinetto kot
zapravljivo in zabave željno dekle, ki nema nobe¬
nega prinosa in tudi o gospodinjstvu ne umeje ni-
česa Ugovorov in primer, ki so vse govorile za
zakon, katerega je ona sklepala, nabrala se je cela
truma. Za tem so prišle prošnje in solze, in vse to
je mučilo Jacquesa, ne da bi ga ganilo.

Mej temi težkimi in mučnimi boji prišla so
pisma od Evonyma, polna skrivarij in čudnih na-
mikovanj, ki so Jacguesa iznenadila in vznemirila.
Z druge strani pa mu tudi Antoinettina pisma neso •
bila v polajšanje. Bodi si iz lahkomiselnosti, bodi si.
v porednej želji, da bi razdražila strast zaročencu
svojemu ter pospešila njegovo vrnitev, ni izpustila
nobene priložnosti, da bi šaljivo ne poudarjala, da
se je Evonyme izpremenil v Seladona in da bi ne
poročala o nežnej paznosti, čudnih domislekih in.
koprnenji njegovem. Evonyme jo je spremljal na
vseh izprehodih, oblačil se skrbljiveje, natikal si.
rokovice, nosil cvetice v gombovej luknjici ter opu¬
stil pušenje iz pipe.

88

V listu, datovanem od začetka septembra, pi¬
sala je Antoinetta: „So ti li znani gozdi okrog La
Faye a? Misli si, tam sva Evonyme in jaz včeraj
zjutraj zašla. Najin prijatelj, ki se malo spozna v
takih slučajih, ni mogel najti poti nazaj v Aube-
rive. Zašla sva v labirintu mičnih a prevarljivih
steza ter naposled prišla . . . Ugani, kam? v Sante-
noge, kjer sva sama zajutrekovala. Ni ti treba na¬
brati ljubosumnih črnih obrvij! Jaz gladu nesem
mogla več trpeti in grozovito bi bilo, da bi me bil
tešč peljal nazaj domov. Zgrudila bi se bila po
poti! Zajutrek je bil oduševil Evonyma in spotoma
sem imela dosti opraviti ž njim, da me ni imel za
nimfo ter me okrasil z divjo trto."

Ta in drugi listi, pisani v istem lahkomisel¬
nem zlogu, vznemirjali in žalili so Jacguesa. Ne
rečem, da bi se bil tako daleč izpozabil, da bi bil
dvomil o Antoinetti: trdno je veroval v njeno lju¬
bezen, a trpel je vsled te lahkomiselnosti; mrzelo
ga je to nedostajanje ozbiljnosti, ta nebrzdana ne-
nezavisnost in to popolno preziranje javnega mnenja.
Tse te neumnosti so nekako opravičevale ugovar¬
janje njegove matere in to ga je najbolj jezilo. Bal

89

se je trenotka, ko bode moral svojo nevesto pred¬
staviti rodbini svojej. Antoinetti o zlovoljnosti svojej
ni hotel ničesa pisati, a gnalo ga je nazaj v Aube-
rive, da bi ustavil te budalosti in da bi, kar se mu
je zdelo sila potrebno, navadam in značaju drage
svoje dal drugo smer. Želja, da bi odpotoval, nag¬
nila ga je, da je stvar šiloma odločil. Energično je
pokazal svojo voljo ter bolj nego li je je dobil, pri¬
silil si dovoljenje očetovo in udano pritrditev ma¬
terino. Potem pa se je, ne da bi bil Antoinetti kaj
poročil o tem, usedel v prvi brzovlak, ki je odšel
proti Champagni.

Isti dan, ko je Jacques z brzovlakom dospel
v Auberive, šel je bil Evonyme v vrvarsko ulico,
da bi popoludan prebil tamkaj. Antoinetta in on
bila sta sama v salonu, kjer so bila na teraso
držeča steklena vrata na pol zaprta. Antoinetta
je sedela pri kla\irji ter zdaj pa zdaj kaj zapela.

Evonyme, koprneč iztegnivši se na sofi, zaprl
je oči, da bi bolje užival godbo, potem pa se je
zopet časih dvignil, da bi se zgledoval nad Antoinette
gibčno rastjo, krepko zaokroženimi pleči, na katerih
so vihrali črni žametasti trakovi in nad fino, lahno

90

nagnemo glavo, kakor tudi nad upornimi koderci na
tilniku.

Autoinetta je počasi pričela igrati meuuett iz
Douna Juana. Evonyme oduševljen plane kvišku.
^Začnite še jedenkrat od kraja, prosim vas!“ vsklikue.
„Ta razkošna godba čudovito vzbuja mojo domišljijo.
Vselej, kadar jo čujem, vidim pred seboj dvorano,
polno mladostnih plesalcev: zagrinjala so doli spu¬
ščena, v vseh skupinah šumi in vrši smeh in kra-
moljanje, jedno čez drugo; pari molče drče dalje,
globoko klanjajoč se; tam v kotu sedi plesalec za
svojo ljubico ter jej šepeče v uho zaljubljene be¬
sede, katere ona vidno s pahljačem izpodbuja in
zavrača. Potem si mislim ta zaljubljeui parček pet¬
deset let pozneje, počivajoč pod vlažno travo na
pokopališči; vidim ja o godbinih glasih dvigajoča se
iz grobov in hipoma kakor stara strahova javljajoča
se pred mojimi očmi.

Pesek na vrtu zaškriplje pod nekim korakom
in šum preseče tek besed njegovih; ozrši se uzre
Jacquesa, stoječega na sobinem pragu.

Antoinetta je ugledavši Jaequesa hotela mu z
razprostrtima rokama hiteti nasproti, a nejevoljni

91

pogled, s katerim jo je zaročnik najprej pogledal,
deloval je na njeno nežnost kakor curek mrzle vode
ter udušil vskipenje njene radosti. Vojen ud kla-
virjevih glasov, dospel je bil Jacques na tihem sem¬
kaj; nadejal se je, da bode Antoinetto našel samo
ter jo iznenadil; o pogledu na Evonyma, ležečega
na soli, kot da je doma, pa je nagla izprememba
njegovega obličja pokazala, kako se je varal. A
A veudar je brzo premagal sam sebe ter se po sili
smijal. Način, kako sta si zaljubljenca stisnila roko,
bil je nežen, toda malo vzdržljiv. Sam Evonyme
kazal je glasno in prisrčno veselost ter objel svo¬
jega prijatelja z udanostjo moža, imejočega Cisto
mirno vest. Povpraševal je po njegovej obitelji,
poizvedoval o potovanji in koliko časa se je vozil.
Jacques mu je na kratko odgovarjal. „Ali še ne
pojde ? 11  mislil si je. „Ali res ne izprevidi, da je
odveč tukaj ?“

Evonyme pa je bil kakor prirasel. Zdelo se
mu je, kakor da razgovor Loče zaspati, ter menil je,
da je dolžen oživiti in nadaljevati ga. Slednjič je
prišel domov gospod de Lisle, ter prijatelja pridržal

92

na kosilu. Ta večer Jacques z Antoinetto ni mogel
biti več sam.

K sreči se je naslednji dan mogel odškodo¬
vati za to. Evonyme je bil ostal v Val-Clavinu in
septembersko solnce je radostno sijalo. Antoinetta
mu je hotela pokazati gozd in ves dopoludan sta
prebila tam. Devojki je bilo tako lahko in sveže
pri srci, obraz jej je ves žarel; veselje jo je po¬
boljšalo ter povzdignilo nje dražesti. Sam Jacques
je bil ves zavzet od te miline, izlivajoče se iz tega
bogato obdarjenega bitja in pozabil je muke mej
odsotnostjo in prevaro o dohodu. Ona mu je rahlo
očitala včerajšnjo slabo voljo njegovo in on ni imel
poguma, da bi velike veselje prvih ur motil s stro¬
gimi besedami. Vrnila sta se domov še bolj ljubeča
se in srčneje združena in ves dan je pretekel v ne-
kaljenej blaženosti.

Toda naslednje dni je Evonyme iz nova pri¬
hajal, na vsak način se je hotel udeleževati njijinih
razgovorov in izprehodov. Niti jeden hip mu ni
prišlo na misel, da jima utegne biti odveč ali da
ja moti. Poln svojih požrtvovalnih načrtov in s trd¬
nim sklepom, da izgine, kadar bode njegova prisot-

93

nost pričela biti zapreka sreči prijateljev, menil je
skoro, da ima pravico, da tudi on sme čutiti svoj
del čarobnosti in lepote Autoinettine. Je li bil tako
velik gi eh, pobirati drobtinice pri pojedini, katero
je njegov prijatelj lahko užival celo življenje. Kot
spoštljiv in skromen gost bi svojih gostiteljev ne
nadlegoval in se umaknil pri pomizku. V tej strp-
ljivosti videl je nekaj takega kakor odškodnino in
plačilo za svoje samozatajevanje; večkrat je tudi,
ako je bil kot tretji pri zaljubljencih, njegova od¬
poved dobila udano in elegično lice, ki je bilo sila
komično, čestokrat je na izprehodu, ko je Antoinetta
stopala ob ženinovej roki, globoko vzdihoval, oei-
vidno udaljeval se, ter prijatelja svoja pogledoval z
žalostnim pogledom, kot da hoče reči: „Dobro, bo¬
dita srečna, ne zmeneča se zame. Jaz sem se od¬
rekel vsemu." Ali pa je postal povsem drugačen
ter napaden od galantnosti Antoinetto obsipal s po¬
zornostmi, celo vpričo tujcev delal tak trpeč obraz
ter se vedel kakor „cavaiiere ser ven te “. Antoinetta
si ni.mogla kaj, da bi se temu ne smijala, a Jac-
quesu so se na čelu nabirali temni oblaki. Če je
pa potem opazil svojo nerodnost ter jo hotel zopet

94

popraviti, polastil se je nadgozdarja, prisezal mu ne-
izpreinenljivo prijateljstvo ter mu na konci svojih
zatrjevanj stisnil roko, kar bi se dalo nekako
tako le prevesti: „Umiri se, vsega je konec, odrekel
sem se.“

Ta požrtvovalni obraz, to platonsko grgotanje
in to zadušeno vzdihovanje delalo je Jacquesa ne-
strpljivega, tako da je skoro obupal.

„Ali Evonyme še ne pojde kmalu v Pariz?
vprašal je neki večer Antoinetto.

»Ne vem, če pojde pred najino poroko", od¬
govorila je ona; videč, kako je Jacques napravil
kisel obraz, pa je dejala smeje se: „Ali te to jezi?
Menda vender nesi ljubosumen na Evonyma?“

Jacques, ne da bi odgovoril na poslednje
vprašanje, opozori jo, da je neprijenljivost, s ka¬
tero se Ormancey neprenehoma utikuje mej nju,
vender vsaj brezozirna. „Sicer pa“, dostavil je,
»utegnilo bi to dati povoda neprijetnemu in zlob¬
nemu besedičenju. Evonyme bi moral to izprevideti."

»Kaj še!“ dejala je Antoinetta, ugovarjajoč
že iz navade, »to je malomestno mnenje! 'Ljubi
moj Jacques, kaj se je nama treba zmeniti za Au-

95

berivsko klevetanje? Sicer pa nama je Evonyme
spremljevalec. Bi ti li bilo ljubše, ako bi naju ljudje
zunaj videli zmirom sama?“

„A ti nesi tako mislila", opomni Jacques
osorno, „ko si pred mojo vrnitvijo z Ormanceyem
sama hodila na izprehod."

Antoinetta ni mogla trpeti, ako jej je kdo
očital, da ne misli vedno jednako. Namesto odgo¬
vora je lahno zmajala s ramami. Zdaj pa je bil _Jac-
ques nejevoljen in razžaljen.

„Prosim te, skrbi, da se Evoriyme izpame-
tuje!“ In ko je na obličji dekletovem opazil nova
znamenja nestrpljivosti, pristavil je oblastno: „Jaz
želim, da se vse to konča."

Antoinetto je pretresla ta zapovedujoča be¬
seda. Zarudevši se pogledala je Jacquesa z izziva¬
jočim pogledom.

„Za to se sam brigaj," rekla je na kratko.
A jedva so jej te besede ušle z ustnic, že jej je
bilo žal, da jih je izgovorila. Nadgozdar je pre¬
bledel in oči so mu postale tako žalostne, da se
je deklici srce skrčilo. Videvša ta brezupni pogled,
vrg'a se je skesano Jacquesu v naročje ter krik-

96

nila: „Odpusti mi! razžalila sem te, kako sem

zlobna!" On pa jej je jnol&e stisnil roko ter se
nasmijal.

„Da“, nadaljevala je poiedno proseč, »zlobna
sem; toda prosim te, ne govori več tako trdo z
mano, kakor ravnokar; moja zlobna strastna nrav,
upirajoča se slehernemu trdemu govorenju, ukloui
se nežnej besedi. Prosim te, bodi krotak in potr¬
pežljiv z mano. Saj se bodem tudi jaz zato na vso
moč trudila, da se poboljšam."

In obljubil jej je, ter dolgo in goreče polju-
boval jej mali roki. Potem se je smehljanje vrnilo
Antoinetti na ustne, pogledala ga je z lepimi, pro¬
sečimi, ljubkimi očmi. »Obljubi mi še", pristavila
je, „da ne bodeš dal solncu zaiti nad najino jezo,
ako se bodeva še kedaj razprla."

Mir je bil sklenjen, a žal, da ni bil trpežen.
Evonyme je zopet prišel ter se še vedno vedel kot
nerazumljen in žrtvovan ljubimec. Antoinetta ga je
vsprijela bolj vzdržljivo, a modrijanski Ormancey
tega očividno ni opazil ter je še dalje vzdihoval.
Na Jacquesu so se zopet pojavile nabrane obrvi in
nevšečno obličje, a ta pot se ni pritožil; postal je

97

molčeč in ljubosumnost prodirala mu je po kaplji¬
cah v srce. Spominal se je prvih svojih šumenj,
vsakdanje prisotnosti Ormaneeyeve v vrvarskej ulici,
tistega večera pri košnji v dolini Germaine, oprez¬
nih odgovorov Ormanceyevih, ko ga je izpraševal o
ljubezni do Antoinette. Vsi ti spomini so ga mučili
in ga delali slabovoljnega. Mlado dekle pa ga je
videlo takega ter postalo nepotrpežljivo.

Iz nova so se je lotile slabe misli in uboga¬
joč nasajeno drzovitost, katera jo je vedno gnala
ob robu propada naprej, pričela je vnovič svoje
otročje koketno igranje z Evonymom. Oblaki so se
čedalje bolj kopičili, toda Ormancey, kakor je ka¬
zalo, še zmirom ničesa ni opazil. Bilo je nujno po¬
trebno, da je Celina, ki je vse bistreje videla od
njega ter se bala, da se reči na kakov hud načinr
ne izpremene, naposled sklenila, odpreti mu oči. Ko
je nekega dne došel ves vesel, vsprijela ga je na
vrtu zvesta dekla, ki mu niče.-a ni zamolčala, kar
jej je težilo srce. „Čujte“, pričela je, „ker sva baš
sama, moram vam nekaj povedati, in sicer, da nam
boste dajali še trde orehe grizti, ako boste še dalje

na ta način plazili se okolu Antoinette. Lansko leto,.

7

98

ko je bilo njeno srce še prosto, bi jej bili dvorili;
zdaj pa ima ljubimca in vse je izgubljeno. Pobrati
morate kopita ter iti v Pariz, čim prej, tem bolje.“
In ko se je Evonyme, debelo gbdajoč z nedolžnimi
svojimi očmi, hotel izgovarjati, nadaljevala je: „Že
dobro, saj vem, da s tem nič hudega ne namera
vate, toda z ognjem se ne sme igrati. Ako Antoi-
netta, ki je še otrok, tega nema za resnico, je pa
gospod Jacques zato tem menj slep in prizanesljiv,
in stvar bode imela slab konec. Ker pa ga Antoi-
netta ljubi, zato jaz ne trpim, da bi mu kdo na¬
pravljal žalost. In zategadelj," odprla je na stežaj
vrata, „ drznila sem se, odkrito povedati vam, kako
in kaj. Posvarjeni velja za dva!"

Evonyme je odšel potrt. „To vrlo dekle ima
prav," mislil si je, „jaz igram grdo igro, prišla je
ura žrtve." Sklenil je udaljiti se, ter se pričel pri¬
pravljati za potovanje, precej, ko je prišel na pri¬
stavo; toda Evonyme je imel to posebnost, da ni¬
česar ni mogel storiti brez ovinkov. Najozbiljnejši
dogodek moral je nekoliko gledališki olepšati, ne¬
kako uprizoriti. Udal se je sicer, da odide, toda
vsakdanjost njegovega odhoda imela je zakriti kaka

99

poetična okolnost. Po dolgem iskanji našel je, kar je
rabil. Rojstni dan Antoinettin bil je 20. septembra
in baš ta dan je imel biti bal v Aren, na katerega
bi deklica tako rada šla. Na ta dan je torej dolo¬
čil svoj odhod, preskrbel vabilo za gospoda de Lisla
in njega hčer, ter je v zavitku poslal v vrvarsko
ulico. Na to je sestavil sledeči program: spremil
bode svoje prijatelje na veselico v Are, mej balom
od godbe omamljen dvignil se, stisnil zaročencema
roke, slovesno čestitajoč jima, ter izginil mej melo¬
dičnim sviranjem godbe.

Dne 20. septembra prišla je Antoinetta vsa
vesela na vrt. V ujej in zunaj nje bilo je vse ra¬
dostno : nebo jasno, veter prijeten in solnee smijoče
se. Jacques jo je ljubil, njiju zvezi ni zadržka in
poroka bode prve dni oktobra meseca Nikoli se
jej življenje še ni videlo v tako dražestnih rožnih
barvah. Po zajutreku prišla sta Evonyme in Jacques,
in ona je nekaj zaigrala. Takoj na to prinesla je
Celina na Antoineto adresovano pismo; naglo je
pretrgala zavitek: „VabiIo na bal v Arcu,“ vsklik-
nila je ter plosknila z rokama, „in baš primerno

obleko imam! Kdo mi je napravil to prijetno iz-

7 *

100

nenadenje? Ti si tisti, Jacques,“ in obrnila se je¬
li nadgozdarju, „ti si uganil mojo željo! hvala ti! tt

Jacques se je užalostil. „Ne,“ odgovoril je,
„ta misel ne prihaja od mene. Na to sem mislil
tem menj, ker moram iti še nocoj z gospodom
de Lislom k notarju, delat ženitovanjsko pogodbo. 1 '

„ Ah! “ pravi devojka prevarjena ter vabilo
zažene na klavir, „komu pa je potem to prišlo
na um?“

Evonyme je delal skrivnosten obraz ter se na
tihem smijal.

„Vi ste, Evonvme," nadaljuje ona malo ne¬
jevoljna, „no, dobro, vas ne vežejo ozbiljna opra>~
vila, izvolite ponižati se frivolnemu človeštvu!“

Ormancey skromno pripozna, da je on pro-
uzročil iznenadenost. „Bi li ne bilo mogoče," pri¬
stavi, „da bi se ta opravilni sestanek odložil na
jutri? Govoriti hočem o tem z gospodom de Lislom
in če on pritrdi, popeljem vaju tja v družabnem
vozu, ki čaka pred vrati."

Jacques molči. Evonvme gre ven. Zaljubljenca
ostala sta sama. Antoinetta je raztresena bobnala
po klavirjevem pokrovu; Jaeques je z mračnim če-

101

lom zlovoljno hodil gori in doli. Najedenkrat dvigne
glavo, ustavi se pred dekletom ter veli z resnobnim
glasom: »Prositi te imam nečesa: bodi tako dobra
in pusti to veselico v nemar“.

„Ne!“ glasil se je burni odgovor, »to je naj¬
večja samopašnost. Vem, da se jeziš, da moraš ve¬
čer žrtovati dolgočasnim opravkom, a to še ni uzrok,
da bi o druzih mislil, da se bodo dolgočasili
brez tebe“.

»Kakor po navadi bo čez osem dntij drug bal,
na katerega te sam popeljem 11 , mrmra on, šileč se,
da bi mirno govoril, »potemtakem bi bila to le pre¬
ložena zabava. Sicer pa se mi zdi bolj primerno,
da uživaš to veselje z mano, ne pa z Evonymom“.

»Zakaj pa?“ vpraša ona izzivajoče. »Verjemi
mi, Evonyme je jako pozoren in spoštljiv kavalir 11 .

»O Evonymovem poštenji ne dvojim ; toda ka¬
kor sem ti že rekel, v tem položaji je celo njega
postrežljivost nadležna in kompromitujoča 11 .

»Kompromitujoča ! 11  Antoinetta se jame posi¬
ljeno smijati. »Že zopet si v starej ljubosumnej do¬
mišljavosti svojej. Ljubi moj Jacques, ta ljubosum¬
nost je na vso moč smešna 11 .

102

»Naj bo smešna, ali ne“, pravi Jacques, za¬
držujoč jezo, »muči pa me vendar le. Zaklinjam te»
ne igraj se dalje na ta način". Antoinetta zmaje z
ramami ter vznemirjena tolče po klavirji. »Ako pa
moje prošnje, nadaljuje nadgozdar z ginenim gla¬
som, „nemajo take moči, da bi te nagnile k tej
malej žrtvi, potem pa dostavljam, da zahtevam to
od tebe v imenu najine ljubezni".

Ona se naglo obrne ter pogleda Jacquesa z
viharnim pogledom: »Jaz pa takih zahtevanj nikdar
izpolnila ne bodem"

»Varuj se! odgovori on na videz hladno; »ve¬
roval bom, da je tvoja želja, Evonymu biti všeč, večja
nego li tvoj strah, meni zameriti se. Tvoja upornost
pričenja biti čudna".

»In tvoja neprijenljivost", zakliče Antoinetta z
očmi, jeze žarečimi se, »je razžaljivo sumničenje r
katero jaz nočem trpeti!"

Jacques se je s hrbtom opiral na kamin. Nje¬
gove oči postale so skoro divje in nenavadno črne.
Jedna roka je pod suknjo besno pulila telovnik.
Silna jeza in bridka žalost sta se ga lotili. Še je-
denkrat je poskusil premagati se. »Antoinetta", še-

103

petal je, moteč tihoto v sobi, „zaklinjam te, ne
igraj se tako z mojim srcem. Kar jaz trpim, tega
ni mogoče dopovedati!*

Ona je jeden hip zrla na čudno izpremenjeni
obraz Jacquesov ter se stresla. Še jedna beseda,
ljubezniv pogled, iztegnena roka in Antoinetta bi
mu bila vsa skesana skočila v naročje. Toda žal,
da Jacques te prve sledi ginenja ni opazil; ne da
bi dvignil oči, nadaljeval je s tresočim se glasom:
„Čuj, to je zelo resno, prosim te, resno premisli,
preduo odgovoriš. Ako ostaneš pri sklepu, da pojdeš
na to veselico, razžališ me smrtno in ostavil bodem
to hišo ter se nikoli ne vrnil!“

Vsega je bilo konec; zli duh togote in upor¬
nosti premagal je v srci Antoinettinem. Ošabno je
glavo nagnila nazaj in njene oči so dobile nemirno
barvo, oznanujoč vihar. „Kakor hočeš", dejala je;
Jaz pretenju nikdar ne odjenjam!"

,,Antoineta!“ ... In Jacques je storil par ko¬
rakov proti steklenim vratom.

„Idi“, nadaljevala je ona, ne da bi se ozrla,
„ako ti srce veli, da idi, potem idi!“

104

„Bodi torej zdrava! kriknil je on z bolestnim
a krepkim, odločnim glasom ter odšel skozi vrt.

Takoj na to odpro se vrat* v sobo, Evonyme
astopi z žarečim obrazom rekoč: ^Sklenjeno je,

opravilo se bode odložilo za jutri in jaz vas pope¬
ljem v svojem vozu . .

Videč burni obraz Antoinettin pa je umolknil:
„Moj Bog, kaj pa vam je? Kje je Jacques?

„Jacques je odšel, in vi greste lahko za njim,
ker jaz ne pojdem na ples".

-Kako", jeclja on iznenadejan, „vi ne poj-
dete? ... In jaz sem delal na vse kriplje, da sem
vam preskrbel to vabilo!"

n Vaše vabilo!" veli Antoinetta jezno. „Glejte,
kaj počnem ž njim 1 “

Raztrgala je karto, jeze solzeč se, ter kosce
zagnala po tleh.

Evonyme čudeč se strmi v njo, ne da bi jo
umel. „Za božjo voljo", izpregovori naposled, „kaj
.pa je vender?"

„Druzega nič, kakor da me vaši pohodi dolgo¬
časijo, da so mi vaše pozornosti nadležne . . . Od¬
kar ste sem prišli, delali ste same nerodnosti in

105

meni napravljali sitnosti . . . Naveličana sem tega,
grozno naveličana in prosim vas, da me pustite v
miru“.

Siiomak osupel vrti oči ter se vede proseče;
pri prvi besedi, katero je poskusil izpregovoriti, pa
dekletu jeza še bolj vzkipi.

»Pustite me!“ vpila je, „vi ste neznosljivi! Jaz
vas sovražim, me li umejete? Glejte, da odidete! “

Burno je udarila z nogo ob tla in blede ust¬
nice so se jej tresle. Ormancey se je preplašen
umikal, — a Antoinetta se je delala, kot da ga ne
vidi. Odprla je vrata ter izginila, pustivši Evonyma
v žalostnem premišljevanji pri ostankih nesrečnega
vabila.

VII.

Zaprši se v svojo sobo pričela je Antoinetta
ihteti. V njeni tugi so bila čudno združena nas¬
protna si čuvstva: sovraštvo in kes, sram in togota.
Jeza je besnela pod solzami, kafcor se v hudem vi¬
harji dež meša s treski. Bila je obupana, da je
reč gnala do zadnjega, a v globočini strastne na-
tore svoje se je skrivaj togotila ter se še zmirom
protivila. Vse, kar se je bilo zgodilo, zdelo se jej

106

je kakor grde sanje. Tega kar verjeti ni mogla, da
bi izpolnil, kar je zažugal. „Preveč me ljubi", mi¬
slila si je, „on bo prvi prišel". Najtišji šum jo je
pretresel . . . Nagnila se je skozi okno. Solnce je
zahajalo v deževno meglo, veter je šiloma pripogi¬
bal na vrtu drevesom razmršene vrhove. „Prišel
bo“, dejala je, „to ni mogoče, da bi ne prišel".
A v hiši je bilo vse tiho; noč se je spuščala doli,,
iz vasi so pričele bliščati luči skozi dež. Proti de¬
seti uri cula je Antoinetta gospoda de Lisla, pri-
šedšega domov. Bil je zelo nevoljen, jako glasno
pritožujoč se, da ga je gospod Duboux pri notarji,
pustil zaman čakajočega , . . Polagoma so glasovi
umolknili, Celina je zaprla okna in tihota je vla ¬
dala v hiši. Dekle je čutilo grozovito, stce trgajočo
bolest, obup jo je premagoval, in iz nova so se jej
ulile solze.

Brez spanja je prebila noč. Mej tem, ko je
veter tožil ter, dejal bi, objokoval ginečo jej srečo,
usiljevalo se jej je krdelo spominov zadnj.h šest
mesecev, in podobe preteklosti dajale so jej še gro-
zoviteje čutiti, kako velik je bil prostor, katerega
je zavzemal Jacques v njenem bitji, kako globoke-

107

korenine je bila ta ljubezen pognala v njenem srci.
Trpela je tem hujše, kar trpljenja ni bila navajena.
Prvi pot zadela je njena strastna volja na grozno
zapreko ter b la razrušena, odbita. Ko se je zdanilo,
mislila je, da je Jacques, hoteč nauk narediti tem-
živejši, počakal jutra, da pride.

Hotela je upati do zadnjega. Bilo jej je ne¬
ljubo, da bi poslušala očitanja očetova. Zategadelj
je velela reči, da jej je slabo in da želi spati. Po¬
tem se je čakanje pričelo z istim menjajočim se
strahom in obupom. Slednjič ni mogla več strpeti;
odstranivši zadnji ostanek ponosa svojega, pisala je
Jacquesu. V naglici načrtano pismo imelo je v sebi
vse njeno srce, vso njeno ljubezen. Poniževala se
je, tožila samo sebe ter milo prosila. ^Odpusti mi,“
pisala je, „vem, da nesem storila prav in sem ka¬
znovana zato . . . Trpim! Ti si krepak, bodi tudi
dober in vrni se k svojej Undini, ki oddaljena od
tebe gine žalosti.

Celina je sama z lističem letela v gostilno.

„Gospod Jacques Duhoux,“ dejala je gostil-
ničarica, „odpotoval je nocoj. Bržkone je dobil slabe
vesti, kajti bil je ves potrt videti. Idoča mimo nje-

108

gove sobe, slišala sem prav razločno, da je jokal.
Ko je stopil na voz, bil je bled ko stena in tako
zmešan, da nam je pozabil povedati svoj naslov."

Skrbeča Celina mislila je, da se je zopet vrnil
domov; naglo je napisala na pisma zavi tek še Jac-
quesov naslov v L ... . ter sklenila list nesti na
pošto. „Dobil ga bode jutri-® mislila je, »odgovori
pa lahko s telegramom; tako dolgo pa bodem pri¬
pri vala Antoinetti, da je odpotoval."

In tako je odšlo malo pismo, skrivajoče v svo¬
jih vrstah usodo in vse nade uboge Undine, iz roke
v roko do voza brzovlaka, ki je je imel nesti v
L . . . . Celo noč je hitelo čez polje, ravnine in
gozde, zdaj pretresovano v omahujočem poštnem
vozu, zdaj neseno od kadečega se hlapona. V L ....
o odhodu Jacquesovem ničesar neso vedeli ter list
poslali nazaj v Auberive, kjer ga je neko jutro
pismonosec vsega mokrega položil na mizo v go¬
stilnici. Takrat zadovoljila se je madame Potoisetova
kar s tem, da je pisemce Antoinettino pridružila opra¬
vilnim listinam, nakopičenim na nadgozdarjevej mizi.
Tam je listič ležal pozabljen, mej tem ko je v hiši
y  vrvarskej ulici Antoinetta čakala, gineča od strahu.

Ko je Evonvme cul o nenadejanem odhodu
prijateljevem, pričela ga je peči vest in s tako
težo na srci ni hotel ostati osamljen. Čutil se je
odgovornega za to bridko posledico. Ves skesan je
hitel proti domu gospoda de Lisla, pripravljen za
pokoro potrpežljivo vsprijeti najgrozovitejša očitanja
Antoinettina. Toda njegov strah je bil odveč. Po-
dala mu je ledeno roko, bridek usmev jej je za hip
šinil preko bledih usten in to je bilo vse; njegovo
prisotnost v hiši je komaj opazila. Povsem drugače
pa ga je vsprijel gospod de Lisle. Ta se je nekdaj
nadejal, da bode Antoinetto in Evonyma videl jeden-
krat kot ženo in moža, in beg Jacquesa Duhouxa
je bil ravnokar iz nova oživel to za kratek čas mi-
nolo upanje. Ormancey se mu je zdel zdaj odreše¬
nik in ravnal je ž njim temu primerno. Gospod de
Lisle je na glas hvalil nebo, ki ga je rešilo tako
zoperoega zeta, kakor je nadgozdar, tista kislica.
Njegova hčer ima, kakor je dejal, boljšega pri roki
in le namigniti jej je treba. To je ponovil vsakemu,,
kdor je hotel slišati ter se tudi ni vzdrževal, da bi
vpričo deklice ne govoril o tem. Antoinetta je malo¬
marno poslušala to brezuspešno besedičenje. Vse-

no

zmožnosti njenega duba usredotočene so bile v ča¬
kanji in njena duša oprijemala se je poslednjega
upa: odgovora Jacquesovega na njeno zadnje pismo.
Zdelo se jej je nemogoče, da bi bral in ne odgo¬
voril. Prebravši te ponižne, od bolesti in strasti pro-
šinjene vrstice, dal se bode omečiti in se vrnil. Ka¬
dar se bode tega najmenj nadejala, začula bode ko¬
rake, obrnila se ter ga hipoma uzrla pred sabo,
bledega in ginenega kakor tisti večer, ko jej je v
salonu, zaprtem od zabojev in zavitkov, tako burno
odkril svojo ljubezen. Izprehajajoča so po vrtu, de¬
jala je čestokrat sama pri sebi: „Morebiti ga ugle¬
dam na drevoredovem ovinku. “ Večkrat se jej je
celo zdelo, kakor da dobro znan glas za njo šepeče
besedo „Antoinetta“. In potem se je trepetaje obr¬
nila, a prevara jo je sunila v srce.

Ko je bil čas, da so dohajala pisma, postal
je njen smrtni strah še hujši. Vsako jutro je za
vrati na dvorišči prežala na pismonosca. Slednjič
je prišel dolgo pričakovani list ... Ah! storil je pač
konec njenemu strahu, a tudi vsem njenim upom.
Mrzlično je razgrnila listič Jacquesov, potem pa se
je morala za hip prijeti za ograjo. Kratke, ravne

111

Tiste bile so pisane od trdne roke, kazoč veliko
jasno pisavo, katero je tolikanj ljubila. Listič ni
imel zaznamenovanega niti dne niti kraja in glasil
se je tako-le:

»Milostiva gospodična! Zadnji razgovor, ki sva
ga imela, uveril me je, da Vam je bila moja pri¬
sotnost nadležna, in da zopet želite dobiti prostost
svojo. Nesem vam hotel biti še delj nadležen ter sem
se udaljil. Prosti ste. Ob jednem pišem gospodu de
Lislu, jeinljoč nazaj svojo besedo. Samo molka in
pozabljenja še zahtevam.

Jacques Duhoux.“

To je torej njegov odgovor na preljubeznivo
pismo, v katerem se je bila Antoinetta tako nežno
ponižala pred njim. Odpotoval je! Brez dvojbe se
je vrnil v L....,  k svojej rodbini in k deklici, s
katero so ga bili hoteli oženiti. Oporavila se je od
uničujočega udarca in čuvstva osamelosti. Poiskala
je gospoda de Lisla, pušečega v kuhinji, položila
predenj odprt list ter odšla gori v svojo sobo, ne
izgovorivši besedice. Bilo je, kakor da se je zvršil
v njej preobrat. Kakor bi pihnil, odvel je jad v njej
vso milosrčnost, kes in krotkost.

112

Fantastična, burna Undina je zopet oživela s
svojim ponosom, upornostjo in strastmi svojimi. Po¬
iskala je zabojček, v katerem je branila vsa pisma.
Jacquesova in vse male spomine, tičoče se njene
ljubezni: v gozdu natrgane šopke cvetic, modri trak,
katerega je nosila v laseh tisti dan, ko je dobila
prvi poljub, knjigo, katero sta skupno čitala v ma¬
lem vrtu . . . Vso vsebino je vrgla na ognjišče ter
jo užgala; potem pa je z gorjupim veseljem gledala,
kako so vsplamtevali ti ostanki ljubezni. Kadar
vihar jezerovo vodo do dna vzburi, videti je, kako
blato in pesek, zgrabljena in vzdignena od vrtinca,
na dan spravljata ostanke mrtvih rastlin in žuželk,
o katerih je bilo misliti, da so za vedno pokopane
v globočinah.

Tako je bil tudi v Antoinettinem srci navstali
vihar vzbudil na dnu vsake človeške natore speča
zla čutila. Podedovana očetova burnost, katere nikdar
ni tešila pazna vzgoja, grozovita nagnenja razva¬
jenega in samoglavega otroka, kali zlega, ki leže
skrite tudi v najblažjem srci človeškem, kakor otrov
v najmičnejši cvetki, vse te elemente upornosti
vzdramil je vihar in kalni valovi njegovi požrli se

113

vse boljše lastnosti Antoinettine. Živo njeno čutenje«
njen pogumni, ponosni duh, njeno visoko poganjanje..
— vse je bilo kakor odneseno. Jedno samo čuvstvo
je še ostalo — jeza, jedna sama želja — osveta«
Hotela je maščevati svojo prezirano nežnost, poni¬
žani ponos, z nogami teptano ljubezen svojo. Plačal
jej bode, drago plačal njene ure polne groze, njene
noči polne solza, njene dni polne mrzličnega priča¬
kovanja. Trebalo jej je tešeče, smrtne povrnitve . . «
Maščevanje je hotela na vsak način, naj jej tudi
lastno sree poči pri tem. Nepremična, kakor kip
stoječa sredi sobe, iskala je najbolj rafinovaue kru¬
tosti, da bi mučila njega, ki jej je usekal to rano.
Ubijala si je glavo, da bi našla najstrašnejšo kazen r
najpripravnejše sredstvo in najboljše, najpriročnejše
orodje za zvršitev. Postauši plen te neusmiljene jeze«,
šla je doli v sobano.

Ko je baš hotela ustopiti, ugledala je na dvo¬
rišči Evonyma, prihajajočega leno z blaženo sanjar-
skim obrazom. Uzrši Onnanceya, obstala je za hip¬
na pragu; oči so jej zažarele, zaničljiv usmev šinil
jej je preko usten, potem pa je odločno čakala

mladega moža, ki je bil, dvignivši pogled, zdaj po-

8

114

4spešil korake. Evonyme jej stisne roki z ljubezni¬
vim sočutjem, kar mu ona vrne z nervoznim stis¬
kom. Nato skupno ustopita v sobo, kjer deklica sede
blizu klavirja, od strani opazujoč svojega tovariša,
ki je v zadregi iskal besede. Rad bi rekel par pri¬
mernih, tolažečih besed, a ničesar mu ni prišlo na
unisel, kar bi bilo dovolj nežno, da bi se dotaknilo
rane Antoinettine, ne da bi jo z nova odprlo. Hoteč
končati ta neprijetni molk, zatekel se je k vsak¬
danjostim ter govoril o deževnem vremenu in zgod*
njej jeseni.

»Drevesa so jako kmalu porumenela," pravi,
kažoč ovenelo perje, počasi trgajoče se od lesko¬
vega grma in dotikajoče se stekel s tihim glasom
metuljevih perutnic.

„Da,“ deje Antoinetta mehanično . .. Zaprla je
•oči ter kakor v sanjah uzrla od mesečine obsevani
ribnik, trepetajoče vrbe, šope in vodno deteljo, rahlo
oplakujoči tok in vse to okrožujoči pas gostih gozdov,
skozi katere je donela na tihem plesna godba . . .
Stresla je z glavo, da bi prepodila prikazen ter se
naglo obrnila k Ormauceyu:

115

„Evonyme,“ pričela je s tresočim se glasom.
„Vi ste se čestokrat proti meni vedli, kakor da me
ljubite ... ali me še ljubite ? 11

Evonvme se vžgane ter zarudi.

»Drago dete moje," odgovori, »menim, da
vendar ne dvojite o mojej naklonjenosti in udanosti?"

»Ali me ljubite," nadaljuje Antoinetta, ne da
bi ga pogledala, »ne samo kot prijatelj, marveč tudi
kot ljubimec?"

Evonyme je čutil, kako mu je nenadna vro¬
čina prešinila truplo ter ga tiščala v grlu; prav
razločno je videl propast, kamor ga je si ila, a
uprav tako razločno je videl, da ni veje, katere bi
se oklenil.

»Moja čuvstva se neso izpremenila," odgovoril
je lakonično.

„Evonyme, ali me hočete za ženo?"

Bila je bleda in mrzla, kakor mramorni kip
in bala se je lastnega glasu.

,,Jaz!“ vsklikne on. Samo v tem vskliku bila
je izražena cela vrsta čuvstev : veselja — prav malo,
strahu in groze — prav mnogo.

„Da,“ odvrne Antoinetta, »ali me hočete?"

8 “

116

»Nebesa draga!" šepnil je z zmešanim obra¬
zom in široko odprtimi očmi, »vi ste mislili name?
Čestokrat zdela se mi je ta sreča od daleč kakor
sanje, a nikdar bi se ne bil upal nadejati se, da
se uresničijo. Oprostite! Ves sem še osupnen. Ubogo
dete moje, vi ne veste, kako žalostnega moža ho¬
čete vzeti, saj so me same napake!"

Ona se bridko nasmeje. »Ali pa vi mene imate-
za angelja?"

»Imam vas za vilo," odvrne on prepričano . .
»No, dobro," nadaljuje z obrazom moža, z zaprtimi
očmi letečega v nepoznano temo, »ker menite, da
vas lahko osrečim, dajte mi svojo roko: vi boste
moja soproga, jaz pa vaš suženj. Hvala, draga . . .
draga Autoinetta!“

Hotel je pritisniti poljub na mrzle prste de¬
kletove, a ona naglo umakne roko ter nadaljuje:
»Dobro, poiščite torej zdaj mojega očeta in po¬
vejte mu, kaj sva sklenila. Uravnajte vse tako, da
bode kmalu konec. Danes imamo prvi oktober,
želim, da bodeva pred koncem meseca mož in žena."

Evonyme uboga ter odide še ves omamljen
iskat gospoda de Lisla. Ta ga vsprejme z razpro-

117

strtima rokama ter vedno ponavlja, da je on zet,
katerega si je že zdavnaj želel, in da bode ta za¬
kon veselje njegovih starih dnij. Sklenila sta, da
takoj prično pripravljati, kar je treba.

„Zdaj stojim torej pred zakonom," dejal je
Evonyme. sanjaje vračajoč se proti Val-CIavinu;
„moja noga stoji na robu čarovnega gozda, iz ka¬
terega človek več ven ne more. V prihodnje gle¬
dajoč poroko, ne bodem več otožno pomiloval, in
pogled na dva tri paglavce, igrajoče se na pragu,
ne bode mi srca več napolnoval z žalostjo in ne¬
voščljivostjo . . . Imel bodem svojo ženo in otroke,
ki nama bodo obema jednaki I Zakaj se ne radujem?
Od kod to, da čutim na dnu srca nekako osupelost,
nekak strah?"

Ah! revež je ljubil zakon samo v teoriji in bi
hil rad večno sanjaril o njem. Sila, stopiti iz neod¬
ločnosti, v katero je bil pogreznen omahljivi duh
njegov, pahnila ga je v čudno tesnobo. Da bi si
dajal poguma, dejal je sam v sebi, da ne more več
nazaj. Dokler je bila Antoinetta zaročena z drugim,
kazal se je v njo zelo zaljubljenega; more li zdaj,
ko je svobodna, prenehati ter se odtegniti? Ni li

118

za to, kar se je zgodilo, tudi odgovoren? Ne dol¬
guje li deklici nekakšno moralično odškodnino ? .. .
Ako bi se branil, vedel bi se kot brezčasten mož
in nezvest piijatelj. „ Si cer pa, ako pomislim/ de¬
jal je, „sem li res tako pomilovanja vreden, ako
vzamem zalo ženo, katerej sem všeč in ki mi bode
na čast? . . . Dragi Evonyme, ne bodi neumen in
visoko nosi glavo! Srečen dečko si!“

Ko je gospod de Lisle prišel domov, je raz¬
veseljen hčer objel ter jo poljubil nekaterekrati.
„Tako, tako, gospodična?“ zaklical je z robatim
svojim glasom, s ljubimca smo torej menjali? Glej,
čestitam ti, na izgubi nesi pri tem, in Ormancey je
drug dečko nego tvoj nadgozdar. Nikdar mi ni bil
všeč tisti vitez žalostne postave!“ Takoj je pričel
z veselo naglostjo skrbeti za potrebne formalnosti.

Antoinetta se je ogrnila v neprodorno ma'o-
marnost. Evonyme jej je čisto pravilno dvoril. Od¬
rekel se je za vselej svojej pipi, pazno oblačil se
ter slehern dan donašal krasnih cvetic, katere je
dobival iz Dijona. Celina jib je vsako jutro ovenele
pobrala iz kota, kamor so bile z zaničevanjem
vržene. Deklica ga je vsprijemala prijazno, toda ne

119

da bi odložila nekovo vzdržljivost, katere doslej nfi
bilo poznati na njej. Fazno se je ogibala vsake pri¬
ložnosti, da ni bila sama s svojim ženinom.

Samo jedenkrat je bilo vreme tako lepo, da 1
se je dala pregovoriti ter šla z Evonymom na iz-
prehod. Dospela sta v gozde, Sireče se okolo Aube«
riva, a ko sta prišla višje v goščo, izpustila je-
Antoinetta Orinanceyevo roko. S pobešeno glavo ko¬
rakala je pred njim po ozkej stezi, poslušajoč šu-
men e velega listja, po katerem jej je rda noga.
Kazgovor jima je leno tekel ter večkrat popolnenr
umolknil, tako da je bilo o prestankih slišati rahiii
šumot zrelega želoda, padajočega doli v mah. Kar
se Antoinetta strese ter se ustavi pri uhodu v dolg
bukov drevored . . .

Spoznala je bila dolinico germainsko, v ka-
terej je nekdaj o košnji jeden popoludan prebila z
Jacquesom.

»Obrniva se,“ dejala je zgrozivši se, „zebe me
in upehana sem.“

Molče sta krenila nazaj proti vasi in na kraji
gozda se je Evonymu zazdelo, da ima ona solzne oči-

120

„ Čudno," mislil si je ves zmešan, „naj storim,
-kar hočem, moja zaroka je povsem podobna pogrebu
rprvo vrste . 0

Mej tem je mineval tedeu za tednom, bila sta
oklicana in ženitovanjska oprava je bila dovršena.
Evonyme je imel še jed* n teden prebiti v Parizu,
da še nekaj reči opravi ter nakupi daril za ne¬
vesto. Dogovorjeno je bilo, da bode poroka precej,
ko se vrne.

Necega jutra spremil ga je gospod de Lisle
it poštnemu vozu, voščil mu srečno pot in naj se
kmalu vrne, potem pa je šel na polje gledat k setvi.
Ko je mladi mož hotel ravno stopiti v voz, potegne
ga nekdo zadaj za suknjo, obrne se ter ugleda za
sabo Celino.

»No, kaj jeV“ vpraša Evonyme, videč slu¬
žabnice obupani obraz, „ali se je Antoinetti kaj
pripetilo?"

„Ne,° odgovori Celina mračnega obraza, „zdaj
še ne!“ Potem ga potegne v stran ter nadaljuje:
»Glejte, jaz moram govoriti z vami, ker se sicer
mikdo ne upa, povedati vam resnico. Verjemite mi,
ostanite v Parizu in ne vrnite se nikdar več semkaj . 0

121

„Za božjo voljo, draga moja, kaj pa seje zgo¬
dilo?" ponavlja Evonyme osupnen.

„Antoinetta vas ne ljubi in ako jo hočete na
vsak način vzeti, moramo jej pripraviti mrtvaški prt
namesto poročne obleke."

„Naprej! Ustopite!" zaupije voznik ter poči z
bičem. Evonyme stopi z ramami majaje v voz in
pošta se odpelje.

VIII.

Ko Evonvina ni bilo več blizu, prišel je nad
Antoinetto nekov mir in polajšanje. Bilo je, kakor
da se je vzbudila iz plašečih sanj in da si slednjič
zopet more prosto oddahniti. Saj ni bila prisiljena,
igrati svojo grdo ulogo in lagati se sebi in drugim.
Želela je, da bi se minute izpremenile v ure in
dnevi v stoletja ter da bi se zaročenec več ne vrnil.
Mej tem bi jo utegnil kakšen nepričakovan dogodek
rešiti izida, katerega se je zdaj, ko jo je bila mi¬
nila prva jeza, bala. Jacgues Duhoux, kojemu je po¬
tekel dopust, bi se brez dvojbe vrnil na svoje mesto
in potem . . . kdo ve? . . . Tam v kotu njenega srca
tlel je še majhen slab žarek upanja, jednak medlej
luči v sobi umirajočega. Dejala je sama v sebi, da

122

.jo je Jacques preveč ljubil, tla bi jo mogel popol¬
nem pozabiti. Celina jej je tolikokrat ponavljala i
B Ti imaš oči, ki človeka očarajo, hčerka moja;
tisti, ki te ljubi, se nikdar ne bode mogel ločiti od
tebe . .

Antoinetta je nazadnje sama verovala v to.
Zdelo se jej je nemogoče, da bi jo Duhoux, vrnivši
se v Auberive, mogel videti ob strani komu dru¬
gemu ; a dnevi so minevali in soba nadgozdarjeva
v gostilnici bila je še zmirom prazna. V trgu se je-
govorilo, da je dobil dovoljenje, nastaniti se v Lan-
gresu, in nekateri so celo trdili, da je prosil, naj
ga odpuste iz službe. To pa je gotovo, da nazaj ni
prišel. Zdaj je vse splavalo po vodi vse, celo up
na žalostno osveto, katerej je bila Antoinetta žrtvo¬
vala vse svoje življenje. Jaeques niti ne bode slišal
žeuitovanjskega hrupa, donenje zvonov ne bode z
grizenjem vesti kakor dvorezen m č prodiralo v
njega dušo. Vse je bilo izgubljeno, zadnja nada se
je razpršela, zadnja luč ugasnila.

Ko je deva v jutru tistega dne, ki je bil do¬
ločen za Evonymov povrat, odprla okno ter čula
petje petelinov in šumenje mlinskega jezu, ko je-

123

videla sebi nasproti gozdnata brda zavita v višnjel-
kasto soparo, napolnil jej je vso dušo spomin na
srečne dni po leti! Kako daleč zadaj ostali so tisti
čarobno lepi dnevi! Kakšen je bil prepad mej bo¬
dočnostjo, o katerej je sanjala takrat in mej usodo,
katerej je zdaj morala gledati v oči! Vse se je bilo
tako grozno izpremenilo, in ona je tega kriva! Mi¬
sel, da je sama glavni uzrok nesreče svoje, pahnila
jo je v mračen obup. Menila je, da bode tudi živ¬
ljenje ravnalo ž njo kot z razvajenim otrokom, zdaj
P a  j e J J e  prva izkušnja, istimtost, pripravila smrtno
prevaro. Nesreča se je zgodila, rana je bila ne¬
ozdravljiva ter je dalje krvavela. Zakaj ni takoj
umrla tisti dan, ko je Jacques ostavil Auberive?
Smrti se ni bala; že zdavnaj se je bila seznanila
ž njo, že takrat, ko je bila v samostanu marmou-
tierskem požrla košček berolinskega modrila. Smrt
je bila bliže opazovana, vendar le nekaj meuj straš¬
nega, nego li z dušo in telesom biti last moža, ka¬
terega ni ljubila. Mraz jo je pretresel, če se je le
spomnila tega . . . Kako bode še le, ko postane Evo-
nyinova žena, njegova žena za celo življenje! Grlo
se jej je krčilo, grenke solze napolnile so jej oči.

124

^Ne, ne!“ vskliknila je, „ni mogoče, tega nikdar ne
tiodem mogla!“

„E, ljuba hčerka moja," pravi Celina za njo,
le siliti se ne smeš, govori odkrito in razdri to pre¬
klicano zaroko."

„Ah!“ odgovori Antoinetta, „sama sem tako
hotela, zdaj pa je že prepozno . . . Igrala sem s srečo
življenja svojega ter jo razdejala!"

„Pojdi no!“ pravi Celina, prijemši jo za roke,
„saj še ni vsega konec; meni se vedno tako zdi,
da iz tega zakona nič ne bo.“

Antoinetta žalostno zmaje z glavo, a Celina
je kljubu temu še dalje pomirujoč prerokovala in to
s tem večjo sigurnostjo, ker je bila trdno uverjena
o uspehu opominov, s katerimi je poučila Evonyma.
Nadejala se je, da so njene trde besede v Evonymu
vzbudile premišljevanje, in da se ne vrne poganjat
se kot ženin za svoje pravice.

A motila se je. Proti dvanajsti uri čula je
Lepotico, lajajočo na dvorišči, in revica je skoro
vznak pala, ugledavši Evonyma, spremljevanega od
poštnega služabnika, ki je dragocene zavitke z da¬
rili za nevesto peljal na samokolnici.

125

Zaupljive besede Celinine so res kakor mrzel
curek uplivale na Evonymovo oduševljenje; toda po
svojej navadi je dolgo preudarjal njena odkritja in
to premišljevanje ga je vnovič pahnilo v nejasno ne¬
odločnost. Njega samoljubje bilo je globoko žaljeno.
Bodi si človek še tak filozof iz šole Montaignove,
neprijetno je pa vendar le, ako more slišati, da ni
všeč lepej ženski, o katerej je mislil, da je napravil
na njo utis. Od tod pa do dvoma o odkritosrčnosti
Celiniuej bil je le še jeden korak.

„Ta oseba,“ mislil si je Evonyme, „se nikdar
ni mogla sprijazniti z mojo ženitvijo, stopila je na
Jacquesovo stran proti meni ter meni zdaj očita
poraz svojega varovanca . 11

Sicer pa je bil Evonyme, dasiravno ni bil
strastno zaljubljen v njo, vender le resno naklonjen
Antoinetti. Srce ga je bolelo, kadar se je spomnil
v kakem napačnem položaji bi bila deklica, ako bi
tudi iz tega druzega zakona nič ne bilo. Kak ne¬
prijeten hrup bi moral vzbuditi razdor pri takih
razmerah. Bodočnost Antoinettina bila bi za zmirom
kompromitovana in on bi se moral razpreti z njeno
rodbino.

126

Evonyme ni videl druzega kot nerazrešljivo
zmes neprijetnostij. Po dolgem omahovanji sklenil
je naposled, vrniti se v Auberive s trdnim sklepom,
da bode hladnokrvno opazoval svojo nevesto ter od¬
ločilni korak storil stoprav potem, ko bode ozbiljno
vprašal srce dekletovo.

Ko je dospel v Langres, je povsem nepričako¬
van dogodek njegovo zadrego in neodločnost še po¬
višal. Ko je bil ravno sedel v poštni voz ter se je
to rumeno vozilo jelo premikati po glavnej ulici
mesta, zdelo se je Evonymu, da vidi na pragu neke
gostilne Jacquesa Duhouxa v njegovej nadgozdarskej
opravi. Od kraja sam svojim očem ni verjel, nagnil
je glavo skozi okno ter se zdaj preveril, da je tisti
gozdar, ki žalobno zre za pošto, peljajočo se proti
Auberivu, v resnici njegov prijatelj Jacques Duhoux.

„Tako, torej se je vrnil,“ mrmral je sam pri
sebi. „Kdo ve, mu li ta preklicana dekla ni kaj po¬
ročila, nesta li sporazumljena, da me izpodrineta?
Kaj mi je bilo pa tudi treba zaljubiti se in kaj naj
počnem v zakonskem jarmu ?“

Stopivšemu v vsprejemno sobo Lislove hiše,
treslo se je revežu srce v prsih. Čutil je, da se vsa

127

njegova junaška odločnost razbije ob mrzlej malo¬
marnosti Antoinettini.

Mej tem, ko je Celina imela opraviti z darili,
približal se je Ormancey deklici; potegnivši iz žepa
dva zabojčka z dragotinami, pravi: »Hočete li po¬
gledati, če so to tisti kameni, katere ste želeli?"

V zabojčkih bilo je okrasje iz opala in akva-
marina. Antoinetta se ga dotakne s konci prstov ter
prikima. Celina se je bila približala gledat.

„Opali!“ vzklikne’ praznoverna služabnica.
„Menda vender male) mojej deklici ne boste tega
podarili? Ti kameni prineso nesrečo."

„Jaz sem jih sama izbrala," odgovori Antoi¬
netta. Obrnivši se k Evonymu, pa pravi z mračnim
pogledom: „Nesta li opal in akvamarin najpriležnejše
darilo za Undino?"

„Vsaj pomerite jih," pravi Evonyme s ponižno
j prosečim pogledom.

Ona vzame dragotine ter stopi pred zrkalo.
Solnčni žarek je padal na njo in tekoče gube njene

bele muselinaste obleke objemale so na Ehko njeno
gibčno postavo in kraljevska pleča. Nežni, prožni
vrat okvirali so v gube zloženi zobci, kakoršne so

128

nosile za vratom ženske šestnajstega stoletja. V
ušesih, okrog vratu in za pestmi lesketali so se-
opali in akvamarini, kakor čiste kapljice z mavrič¬
nimi barvami. Njena lica, še belejša nego obleka,
so še bolj povzdigovala mrzlični svit v velikih očeh.
Osupnena od te ledene krasote, vzbudila se je iz
nova Evonymova ljubezen. Njegovi dvomi razpršeli
so se kot megla v solnčnein svitu, počasi, nenaravna
živo gledajoč, stopil je proti njej.

»Ali se vam vidim lepa?“ vpraša Antoinetta z
usmevom, mrzlim kot led.

»Vi ste povodna vila!“ odgovori Evonyme pre¬
magan. Galantno prime za njeno roko in ona mu je
malomarno pusti; ohrabren vsled tega, hoče jej pri¬
tisniti poljub na lepe oči, gledajoče ga tako udano,
a tisto trenotje, ko so se ustnice že drznega ženina
dotaknile rujavih trepaluic dekletovih, spreleti njeno
obličje grozen izraz nevoljnosti in plašnosti, togo
roke pahnejo Evonyma od sebe: »Ne, ne, nikdari tt
vskrikne in v nezavesti zgrudi se na tla.

Celina je bila na Evonymov krik prihitela.
Neprijazno porine strani Evonyma, hotečega držati

129

deklico. „Saj vidite, da jo še umorite!“ šepne z
jezo. „GIejte, da odidete!”

Odšel je ves razburjen. „To pot je bilo do¬
volj jasno,” pravi sam pri sebi, precej pobit kre-
nivši na pot „mej vodama”, „zdaj vse umejem . . .
To grozno dekle bi se na glavo zagnalo v prepad,
ter še mene potegnilo za sabo. Lepa hvala! pri tem
jej ne bodem družabnik. Že srečen zakon ni nič
lepega, a tak, kakor ta, bil bi sam pekel za njo
in za me. Ob, te ženske! Ona bi me bila hladno¬
krvno žrtvovala za veselje, da bi se osvetila Jac~
quesu!“

„Za vso bodočnost hvala ti ja nauk!“

Zdaj je bil popolnem ozdravljen želje po že¬
nitvi; pogled na revico, ki ljubi Jacquesa ter trpi
grozne bolesti, vzbujal je sočutje njegovo. A kako
to, da on, ki se je vendar ponašal, da pozna člo¬
veško srce, ni poprej uganil neodjenljivost te lju¬
bezni, ki je bila kakor ostro jeklo ostala v rani. . .

„Kaj?“ dejal je sam v sebi, ali res ne bodem
ničesar storil, da zopet oživim to srečo, katero sem
sam porušil? . . . Bogme! pokazati hočem obema.

9

130

■da v koži Evonyma Oraianceya tiči mož, in sicer
Tri mož; vse bodem poravnal, naj tudi nekaj cunj
moje ošabnosti obvisi na grmovji!“

Krenil je proti gostilnici ter povprašal po Jac-
-quesu. Nadgozdar od takrat še ni bil pri Pitoisetovih,
a vedeli so, da je zopet nastopil svojo službo in da
.zopet hodi pregledovat po gozdih. Nekemu gozdnemu
•čuvaju iz soseščine naročil je, naj drugo jutro vzame
v gostilni zaostalo prtljago in v njegovej odsotnosti
došla pisma ter vse skupaj odda v gozdarskej hiši,
pri podgozdarji Sauvageotu, kjer se je bil nastanil
-Jacgues. Evonyme je počasi šel domov, ter celi ve¬
der premišljeval svoj načrt, kateri je hotel brez
-oprezovanja zvršiti.

Ostavil je pristavo o prvem svitu ter jako
zgodaj prišel v vrvarske ulice. Našel je gospoda de
Lisla in njegovo hčer skupaj in takoj je zastavil vso
svojo diplomatiško bistroumnost, da bi pregovoril
Antoinetto, da bi šla ž njim v Val-Clavin. Že zdav¬
naj mu je bila obljubila ta pohod in on si je tako
zelo želel slišati njeno sodbo o nekaterih notranjih
•olepšavah.

131

Njegov nasvet vsprejel se je menj slabo, nego,
se je bal. Celine ni bilo tu in gospod de Lisle, ve¬
doč za dogodek prejšnjega večera je bil precej trdo
svojo hčer prijel zaradi tega, kar je on imenoval
norčije. Sicer pa je bilo njej samej žal, da je po¬
kazala tako malo poguma in ni se mu upala od¬
reči. Dogovorili so se, da gospod de Lisle proti
poludne pride za njima in da bodo potem na pri¬
stavi zajutrekovali.

Podala sta se na pot. Nebo je bilo zelo jasno,
po noči je bilo zmrznilo; velo listje, ležeče po poti
bilo je belkasto od slane in zemlja je" pokala pod
nogami. Evonyme je peljal Anto netto po stezi skozi
gozd. Sam sebi je voščil srečo k začetku svojega
podjetja ter se nadejal, da vse dobro dovrši. Po
tihem je žvižgal pred se, pomagajoč Antoinetti pri
hoji po gozdnih klancih in prizadeval se je, da bi
razgovor napeljal na vsakdanje stvari. Deklico je
osupnila ta nežna pazljivost in na vso moč se je
prizadevala, da bi ne pošle besede o neznatnih za¬
devah.

Tako puščala je pot za sabo, da sama ni ve¬
dela za to- Zdajci odpre se steza na robu lesa in

9*

182

Antoinetta ugleda tam doli v globeli ribnik la Thui-
lierski, ležeč pred njo okroževan od rumenolistnatih
brez in obsevan od solnčnih žarkov. „Zakaj ste me
privedli sem?“ pravi z nevoljnim glasom, „ta poč ne
pelje na pristavo . 8

„Ne,“ odgovori Evonvme, „a gozdnega čuvaja
la Tbuilierskega moram nekaj vprašati. Zamudila
ne bodeva niti četrt ure. Sedite tu na solnce ia
čitajte to knjigo, čakaje me.“ Da jej v roko zvezek
Lafontaina ter z glasno bijočim srcem krene na stezo,
držečo proti gozdarskej hiši.

Iz tega, kar mu je bila povedala krčmarica iz
Auberiva, sklenil je bil, da Jacques danes ne pojde
v gozd, imejoč čez glavo opraviti s svojo selitvijo.
In res se ni motil; Jacques Duhoux nastanoval se
je v prvem nadstropji ležečej sobici, iz katere se je
videlo čez gozde in ribnik. Ustopivši najde ga Evo¬
nvme nagnenega čez imenike in zemljevide, ležeče
na tleb. Poleg njega stala je z listinami pokrita
mizica.

Ko so vrata zaškripala, obrnil se je Jacque&
in Evonyme se je ustrašil žalostne izpremembe, zgo-

133

divše se z njegovim obličjem: posušil se je in oči
so mu bile še bolj upadle.

Ugledavši nepričakovanega obiskovalca, pre¬
bledi Jacques, plane burno kvišku ter krikne: »Kaj
hočete? upal sem, da vas nikdar več ne vidim!"

„Jacques stari moj tovariš . . prične Evo-
nyme z ginenim glasom.

Jacques ga ošabno pogleda: »Ne kličite naju
•starega prijateljstva. Umrlo je! Morali bi bili ve¬
deti, da mi je mučno, videti vas."

»Poslušaj me jeden hip mirno."

»Glejte, da odidete," pravi Jacques, »ničesar
nočem slišati."

»Ni vrag," odgovori Evonyme odločno, „da
bi me ne poslušal. Ako meniš, da sem za kratek
čas priplezal sem gori, to se motiš. Moja vest
me je gnala k temu in prej ne grem od tod, da
izpolnim, kar smatram za svojo dolžnost."

»Govorite torej, a naglo!" mrmra Jacques, ne
da bi ga pogledal.

»Storil sem ti krivico," nadaljuje Ormancey
počasi in prosim te odpuščanja; a stvar se ne tiče
.mene, govoriti hočem o Antoinetti!"

134

Jacques se bolestno zgane. „ Ali me hočete-
prositi blagoslova ?“ pravi pikro.

„Stvar se ne tiče mene, ti pravim . . . Res je r
da sem bil jedno trenotje tako neumen, da šemi
menil, da bi mogel biti dober zakonsk mož; a naglo
sem ozdravil te neumnosti. Antoinetta je vedno le
tebe ljubila. Da si jo ostavil, to jo umori in ugo¬
nobi. Ti mi ne verjameš!" vsklikne, ko Jacques
zmaje z ramami. „Bog nebeški! kako je mogoče, da
mi ne verjameš, ako ti kot dokaz prinašam z no¬
gami teptano ošabnost svojo ter se pred tabo tako
globoko ponižujem, da igram smešno ulogo? Ona
mi ničesar ni povedala o svojej ljubezni in boleči¬
nah svojih, ker je preponosna! A jaz sem uganil
iz mrzličnega žarenja njenih očij, iz bledobe njenih'
lic in iz nepremagljive nevolje, kadar se je moja
roka njene dotaknila. Ona trpi muke, prijatelj, in
zato sem prišel!"

„In jaz!" pravi Jaeques, suho lice svoje obr-
nivši proti Evonymu, „meniš, da jaz ne trpim ? Me¬
niš, da je mogoče ljubezen, kakeršna je moja, iz¬
trgati iz srca, ne da bi krvavelo? Jeden mesec že
niti ne živim, niti ne mislim! Pohajam, kakor v

135

zlih sanjah. Ko sem se zopet hotel lotiti dela, uvi¬
del sem, da nesem zmožen za to, in ko sem, pri-
šedši semkaj, zvedel, da jo bodeš ti vzel, bilo mi
je, kakor bi mi bil kdo žareče železo zasadil v
rano. Praviš, da jej oči upadajo in lica blede; no,,
poglej semkaj! sem li še živemu podoben?”

„Ti,“ deje Evonvme, „ti si mož in moraš pre¬
magovati bolest; a ona, ubogo dete, tako dražestna
in tako malo ustvarjena za trpljenje! Veter, ki
hrasta vzame jedva par peres, cvetico lahko ugo¬
nobi. Poslušaj me!“ nadaljuje, videč, kako je groza,
izpreletela obraz Jaequesu Duhouxu, „ da j se omečiti
in bodi jej dober!”

Jacques je bil, kakor da ga ne sliši; čedalje-
bolj vzburjen hodil je po sobici gori in doli. „Ti.
ne veš,” prične naposled, ter se ustavi pred Orman-
cevem, „ona nikdar ni umela, kako zelo sem jo«
ljubil. Ves up svojega življenja stavil sem v njo!
Predno sem jo poznal, ljubil nesem še nikoli. Vsake
kapljico krvi, vso moč svoje mladosti in zaklade
nežnosti, katerih se še nikdo ni bil dotaknil, po¬
svetil sem njej. Kaj je storila z vsem tem? Mojo*
strast imela je za ljubezen, s katero se sme igrati.

136

krez kazni. Kakšno usmiljenje je kazala, zamorivši
mi srce? Kakšen kes je imela? Jaz sem zahteval
samo jedno besedo, samo jeden iz srca prihajajoč
klic, da bi se vrnil ter jokal pri njenih nogah. A
ta beseda! — ona ni mislila na to, da bi jo bila
izgovorila!"

»Kaj pa ti ?“ odgovori Evonvme, „si li mislil
na to, da bi počakal klic, o katerem govoriš? Nesi
li prehitro obsojal ? Bežal si, kakor nor, ter niti pove¬
dal nesi, kam greš. Si li uverjen, da ti Antoinetta
ni pisala, da se njeno pismo ni izgubilo mej potjo?"

„Oh!“ zastoče Jacques ter neverjetno zmaje
z glavo.

»Veš li za gotovo — ali si povprašal vsaj
svojo gospodinjo v Auberivu?"

Jacques se približa s pisanji obloženej mizi.

»Tu leži vse," pravi, »kar je prišlo na me o
rnojej nenavzočnosti, same pisarije, tičoče se oskrbo¬
vanja. Lahko jih preiščeš, našel ne bodeš druzega,
kot opravilna pisma."

Kljubu poslednjim svojim besedam nagne'se
z Evonymom čez navrhovatene pisarije in oba jih
pričneta premetavati z mrzlično naglostjo.

137

Najedenkrat Evonvme zmagovito zakriči. Na¬
šel je bil pisemce Antoinettino, na pol skrivše se
pod dvojni križni zavitek uradnega lista. Poda je
Jacquesu, ki s tresočo se roko odtrga kuverto.

»Poštni kolek ima dan 21. septembra," pravi
Evonyme.

Jacques kar požira vrstice ubozega, pozablje¬
nega pisma. Čim dalje je bral, tem bledejši je bil,
mišice v obrazu so se mu omehčale, ihtenje mu je
dvigalo prsi in dve solzi sta kanili na pismo. Evo-
nyme ga molče gleda ter sam čuti, da je ginen.
Jacques vedno iz nova pričenja brati pismo, ne da
bi se ganil. Slednjič ga Evonvme rahlo potrka po
rami ter skozi odprto okno pokaže na globoko
globel, v katerej se ie ribnik lesketal v solnci.

»Tam doli je!“ izpregovori, „na kraji gozda.
Navlašč sem jo pripeljal semkaj in ničesar ne
sluti!"

Jacques jeden hip s stisnenimi ustni motri
solnčno globel, potem pa nagloma ostavi sobo ter
zleti iz gozdarske hiše . . .

Ko se je bil tovariš udaljil, ostavila je Antoi-
netta kraj gozda ter Evonvmovo knjigo pustivši mej

138

suhim listjem, nastopila pot proti ribniku. Slana se
je bila raztajala v solnci, lahne, vlažne megle pla¬
vale so nad travniki, proti jugu ležečimi. Dekle je
spoznalo najmanjše podrobnosti na bregu, na kate¬
rem se je bila mudila plesni večer. Vse je bilo ne¬
spremenjeno na istem mestu, vrbe malega otoka,
polupodrta brv in vodna detelja, gibljoča v vodi tro-
lista peresa svoja. Sedla je bila na najskrajnejši rob
obrežja ter glavo podpirajoč z roko, motrila ribnik.
Njegovo površje je veter lahno gibal in jasni valovi
so jej skoro oplakovali noge. Skozi čisto, zeleno
vodo videle so se v precejšnjej globočini na dnu
plavajoče rastline, čez katere je časih šinil solnčni
žarek, kakor bi jih poljuboval. Mirno je bilo tu in
vsa beda in uničenje pozabljeno.

Ali bi ne bilo dokaj boljše, mislila si je Antoi-
netta, spati pod valovitim zagrinjalom teh trav, nego
da bi bila živa pokopana v poročnej obleki, katero
sovražim? Vedno je imela rada vodo, a ta hip zdela
se  j e j j e  prijaznejša in mikavnejša nego kedaj po¬
prej. Nagnila se je naprej ter z očaranim pogledom
sledila žarke, potapljajoče se pod gladino, a vendar
kakor veriga zlatih prstanov polzečih preko nje.

139

Voda je šepetala mej vrbami, kot kristalno čista
daljna godba, polna laskave mehkobe; nepopisljivo
mično zdelo se je deklici, poslušati jo. Čedalje bolj
nagibalo se jej je uho tem tešečim glasom, čedalje
globoče prodiral jej je pogled v blisketajočo globo¬
čino, čedalje bolj se jej je duša odvezovala od stvarij
zunaj nje. Nič več ni mislila, nobenega druzega
šuma ni slišala. Nevidno polzelo jej je telo proti
tem vabečim skrivnostnim valovom; v glavi se jej
je jelo vrteti. Najedenkrat krepka roka'prime njeno
ter jo šiloma potegne nazaj. Obrnivša se zakriči:
„Jacques!“ in oči se jej zapro.

Sedel je poleg nje na obrežno kamenje. Ka¬
kor tisti plesni večer čutil je njeno srce, bijoče na
njegovem; gledal je to bledo obličje, udrte oči in.
mala, čisto otročja usta. Čarobnost Undinina se ga
je bila polastila; krepkeje jo je objel ter pritisnil
poljub na sklenene trepalnice. Kar ona odpre oči
ter se vstrepetavši zopet zave, potem pa Jacquesovi
roki strastno stisne k sebi.

n Ah!“ šepetala je, „nesein te več pričakovala t
Še malo pozneje in ne bil bi me več našel ! 11

„Ti si hotela umreti ! 11  vsklikne on.

140

„Ne vem ... a bila sem tako brezmejno ne¬
srečna in zdelo se mi je, da pozabljam svoje trpljenje
pri šumljanji vode, vabeče me v se. „Ab!“ pravi
tresoč se, „zdaj me vendar več ne ostaviš?" Hudo
ihtenje jej je zaprlo besedo in solze so jej udrle
iz očij.

Jaeques jo skuša umiriti z milovanjem. Go¬
vori jej o Evonvmovem početji ter jej razloži, kako
je prišlo, da je njeno pismo stoprav danes čital.
Dne 20. septembra odpotoval je bil s srcem, polnim
jeze. „V8e sem sovražil," pravi, „tebe, Evonyma,
ves svet. Sedel sem v prvi železniški vlak, ki je
šel skozi, najrajši bi se bil peljal na konec sveta.
Ustavil sem se pa tudi še le tam, kjer se neha
železnica — v Bretagni. Tam, mej morjem in pu¬
stinjo skušal sem ozdraveti, a zaman. Tvoja senca
spremljala me je povsod. Potem sem se vrnil v
gozde auberivske, in prvi večer po svojem povratu
zvedel sem, da se bodeš omožila z Evonymom.“

„Da, bila sem zelo zlobna," vzdihne ona, „a
ko bi ti vedel, kako sem jokala, kako te čakala!
Mislila sem, da se vrneš v L., da vzameš dekle z
modrimi očmi, in lotila se me je besnost. Hotela

141

sem te prav hudo zadeti in sama sebe tudi; okle¬
nila sem se ubozega Evonyma. Kazen je bila bridka/
pristavi, „a če mi odpustiš, nikdar več ne bodem
hudobna. Vse svoje nerodnosti pustila sem tu v
ribniku/

Prijel jo je za roke ter jih jej poljuboval.
»Ljubim te/ dejal je, „in moje življenje je tvoje!.. /

Evonyme je sam ostal v sobici tam gori v
gozdarskej hiši. Gledal je skozi okno ter z bistrim
okom opazoval, kaj sta počela zaljubljenca, kakor
dve senci črtajoča se na zelenem bregu. Olajšan se
je oddahnil. „Hvala Bogu! mir je sklenjen/ Na
oknu je opazil pipo in tabak ter veselo vskliknivši
natlačil si jo ter zapalil. „Cez dolgo časa", mislil
si je, „zdaj zopet pušim z mirno vestjo." Motril je
kretanje mladega para z blaženim, mehkim čuvstvom,.
katerega človek lahko čuti z varnega obrežja zroč
tja čez vzviharjeno morje.

„Prav gotovo", govoril je sam s seboj, „se
nikdar ne bodem oženil! Ti viharji neso zame; za •
dovoljeval se bodem s tem, da bodem sedel pri
oknu ter gledal ljudi, dvigajoče sidro in paroma
odhajajoče proti Kytheri. — A vender sta srečna, ta

142

dva zaljubljenca, izprehajajoča se tam doli! Solnce
se jima z nova smehlja in pozabila sta besni vihar,
ki ja je bičal. Včeraj sta si ruvala lase, hoteč
umreti, danes pa jih je samo veselje, prazničnost
in ljubezen. Bogme:

Zares, ljubav je čuden učenik!

O blagor njemu, komur so neznane,

Ki jih useka, krvaveče rane!’ 1

Ti stihi spomnili so ga zvezka njegovega naj¬
ljubšega pesnika, katerega je bil izročil Antoinetti.
»Strela!' 4  dejal je, „kaj pa moj Lafontaine? Gotovo
sta ga pozabila pod kakim drevesom, in moja knjiga
je v nevarnosti, da pogine v rosnej kopeli!“

Naglo se dvigne ter hiti navzdol is&at drago¬
ceno knjigo. Stoprav ko jo je našel, pridruži se
onima dvema in vsi trije se podajo proti Val-
Clavinu.

Kaj naj še dalje pripovedujem? Evonyme je
spametoval gospoda de Lisla in Jaques ter Antoi-
netta sta bila v novembru poročena. Danes vsi sku¬
paj žive v vrvarskej ulici. Evonyme je postal kum
prvemu otroku Undininemu. Deček pridno raste in
Ormancey ga uči citati v Lafontainovih basnih ter

143

je ves srečen zaradi tega. „Uzgojam ga po svojej
podobi 11 , pravi, „in očetovsko veselje uživam, ne da
bi mi bilo treba trpeti zakonske grenkobe; postal
sem strijc! “