JOSIP JERAS
Deklice iz preteklosti.
(IConec.)
^^^5^P  ¦     ^ lati žarki zahajajočega solnca so zatonili v nastopa-==fc^^^3K^    jočem mraku. Vse je potihnilo.                      i
^^-^»p^^j^          Kamaita še vedno stoji na strehi hiše kraljevih
^<!brLjms^^t     otrok. Stoji nepremično in še dolgo časa razmišlja, "^^mššS^g^*    zroč nekam v temno, gluho daljavo ... ^JmJm^^J^'          Njena vest   ji   govori,   da   je   storila   svojo
^^*Jtmm  ¦'i^   dolžnost, toda užalostilo jo je, ko je pomislila, da
nje bratranci Sahuri, Mikerinos in Ameres ne bodo nikdar zvedeli,
zakaj se njih oče Nakiti, ki je hotel pokloniti kralju lubenico, ni vrnil
z lova na leva ...
In na tleh leže zapuščene punčke iz posteklenjene prsti, golobi
in  race na koleščkih, vrtavke in žoge. — Vsa ta Ijubka drobnarija
leži zapuščena in razmetana po tleh.
Vse te otroške igrače ne zanimajo več Kamaite, zakaj kdor že ve
za tako strašno skrivnost, ta ni več otrok.
Mlada, zorna leta so se potopila v spoznanju težkega, burnega
življenja...
^^                      m