Velikonočni marš 1968
Velikonočni pohod '68, ki poteka v ZRN v obliki demonstracij, zbo-rovanj in drugih akcij od 13. do 15. aprila, si  zastavlja naslednje cilje:
—  proti   moriji   v   Vietnamu;
—  proti atojnskemu orožju;
—  proti   Springerjevemu  monopolu (največji    časopisni   koncern   v ZRN);
—  proti   novemu   fašizmu;
—  proti  izjemnemu  zakonu;
—  proti militaristični državi;
—  za vamost v vsej Evropi;
—  za priznanje DDR in meje na Od-ri   in   Niai;
—  za   socialni   napredek;
—  za   demokratizacijo.  -
Pomoč
univerzi
vHanoju
Več kot 40 profesorjev in študen-tov je pozvalo univerzitetno javnost v Franciji, naj univerzi v Hanoju pošilja znanstveni material in knji-ge. Iniciativo je podprlo več kot 13 Nobelovih nagrajencev. V kratkem času so zbrali že 2.000 knjig.
Ljubljana, 15. IV. 1968 Letnik XVI Številka 18
ZK na univerzi
Po raapravah o posvetova-nju koniunističnih partij v Budimpešti in mednarodni usmeritvi ZK so komunisti univerze pričeli obravnavati kancept univerze, posebej glede na predložeina zakona o visokem šolstvu in zako na o znanstveno - raziskoval-n©m delu. DeJcnma konfe-renca o tem bo 26. aprila 1968. Cilj konference je funk-cionalna in konceptualna za-stavitev odprtih vprašanj slo-venske univerze.
Enomesečna javna razprava o novem zakonu o visokem šolstvu
V ponedeljek, 8. aprila, je bila v Ijudski skupščini ti-skovna konferenca, na kateri je predsednik komisije za iz-delavo novega zakona o viso-kem šolstvu tovariš Drago Seliger pojasnil nekatere bi-stvene značilnosti tega zako-na. Novi zakon naj bi s tem stopil v javno razpravo, ki bo trajala mesec dni.
Proti
raziskoval-nemu delu v vojaške namene
443 japonskih in francoskih znan-stvenikov je s posebno poslanico apeliralo na svoje severnoameriske kolege, naj prenehajo z znanstveno-raziskovalnim delom pri izpopolnje-vanju kemičnih in bioloških orožij. Poslanica poudarja poklicno in mo-ralno odgovornost znanstvenikov in obsoja zlasti delo nekaterih univerz, kjer se ukvarjajo s proučevanjem in izpopolnjevanjem kemičnih in bioloških orožij, namenjenih za upo-rabo proti civilnemu prebivalstvu. To je po mnenju znanstvenikov hu-da kršitev poklicne etike. Med pod-pisniki poslanice so tudi štirje do-bitniki Nobelove nagrade za fiziko.
liscen|e
Od začetka januarja je grški pro-svetni minister odpustil že več kot 56 univerzitetnih profesorjev in uči-teljev strokovnih šol. Večina je bi-la iz Aten in Soluna, znani so bili po svojih demokratičnih nazorih. Policijski načelnik v Solunu je ra-zen tega univerzi v Solunu poslal okrožnico, v kateri zapoveduje, la je učnemu kadru prepovedano brez posebnega dovoljenja zapuščati Gr-Cijo.
Odprto pismo rektoratu varšavske univerze in ambasadi Ljudske republike Poljske v Beogradu
študentje ljubljanske univerze smo z veliko pozornostjo in simpatijami spremljali ustvarjalne napore poljskega socializrna, težnjo po demokratiza-ciji ter neodvisnosti poljskega naroda. Poljska, ki je dolga desetletja svoje zgodovine plačevala račun interesnim sporom in zahtevam svojih sosedov in ki se je z velikimi žrtvami upirala potujčevanju in poizkusom velikih sil, da bi jo spremenile v svoje interesno področje, nam je pomenila vzor poguma in odločnosti, ki želi do kraja izvojevati svoj boj in ohraniti svojo suvere-nost. V razvoju poljske soeialistične države smo videli veliko duhovno in fi-zično moč, ki prerašča stare odnose v demokratičnem in humanističnem smislu. Tako smo tudi pričakovali, da bo poljska vlada z vso odločnostjo podprla zahteve poljskih intelektualnih delavcev in študentov po humani-zaciji in demokratizaciji družbenih odnosov. Posebno v času velikih in radi-kalnih premikov v študentskih in razumniških gibanjih zahodnega sveta razumemo vznemirjenost in zahteve poljskih študentov, profesorjev in znan-stvenikov kot nujno potreben, neizogiben in neodložljiv proces, Mislili smo, da bo poljska oblast kot zagovornik in pristaš socialističnih načel poizku-šala vsaj razumeti in proučiti težnje po demokratizaciji in odpravi ostankov administrativno-birokratskih elementov in stalinizma-
Ljubljanski študentje smo si vedno prizadevali, da bi svojemu delovanju dali podoben zven in si še danes prizadevamo odkriti napake, ki zavirajo sa-moupravljanje in razvoj demokracije. V svobodi govora, ugovora in odgo vora, v protestu duha zoper okorele institucije se čutimo poklicane izreči tudi svojo besedo. Dogodki na varšavski univerzi nas opominjajo, da se je razvoj, ki ga doživlja vsa Evropa, za trenutek ustavil, in da na Poljskem na-mesto glasnega dvogovora vlada molk. V svojem imenu torej protestiramo proti situaciji, ki je nastala na Poljskem. Solidariziramo se s študentovskim protestom in ugovarjamo zoper metode, ki jih uporablja rektor varšavske univerze in oblastna struktura za to, da bi zavrla svobodno misel.
Z veliko zaskrbljenostjo in ogorčenJem pa spremljamo zadnje diskrimi-nacijske postopke poljskih oblasti proti židovskemu prebivalstvu, predvsem inteligenci. Mislimo nanireč, da so razni antižidovski predsodki v nasprotju s težnjami in razvojem socialistične misli v svetu in.da krnijo ugled ne samo socialistične demokracije, pač pa tudi socialističnih držav.
XJO ZŠJ in uredništvo Tribune, univerza v Ljubljatii
Oportunizem
O dogajanjih na češkoslo-vaškem in Poljskem naš tisk ni poročal na enak način. Medtem ko je o novi podobi Ceškoslovaške pisal z izrazito simpatijo, se je pri pisanju o Poljski omejeval na citira-nje poljskega tiska in zelo previdne komentarje (izjema je KOMUNIST, članek Oskar-ja Daviča). Vzroki za tako pisanje bi bili lahko nasled-nji:
1.  »prevrat« na češkoslorva-škem je izvedla partija (njen progresivni   del),   v  njem   so sodelovali tudi partijski vrho vi. širše množice pri tem ni-so imele   tako   pomembnega deleža. Revolta na   Poljskem je prišla od »spodaj«, iž štu-dentskih   vrst  in   inteligence. Ni imela močnejše podpore v partijskih vrhovih.
2.   Gibanje za demokratiza-oijo je poljski tisk povezoval s cionisti.
3.   Situacija  je  bila  precej kritična,  ker bi lahko prišlo do posega Rdeče armade  in
večjih mednarodnih  zaplctnv.
Tonc Pačnik
Tribuna
nujno potrebuje TIPKARICO
Uredniški odbor revije PROBLEMI išče lektor-ja in korektorja revije. Ponudbe z navedbo kvalifikacije in opisom dosedanjega dela poš-Ijite na uredništvo v Ljubljajii, Beethavnova ulica 2.
TRI
UNA
ZBOROVANJE V NASELJU
Ob smrti Martina Luthra Kinga smo pripravili protestno zborovanje. Natisnili smo dva tisoč lepakov, izdelali transpa-rente, obvestili komunikacije, nato pa se zbrali na stopnicah pred menio v ŠN. Nato smo govorili. Komu? Nekaj sto di> jakom, ki so jh prizadevni učitelji poslali T urejjenih kolonab v Naselje. študentje so mimo našega zborovanja mirno hodili T menzo, da zaužijejo svoj revolucionarni obrok v obliki tako potrebnih kalorij. Medtem ko smo poskušali po svojih mo-čeh orisati razloge za Luthrovo smrt in prebirali protestna pisma, medtem ko so TV, radio in časniki v nas videli »revolu-cionarno silo«, v poslušalcih pa revoltirane študente — ste, dragi študentje, sedeli v menzi in kosili. Ko smo končali zboro-vanje, smo se tisti, ki smo nastopili na stopnicah, počutili kot slamnati vojaki. Naš protest ni bil protest slovenskih mla-dib intelektualcev, temveč individualna in individualistična igrica. Mislim, da nima prav nobenega smisla več prirejati takšna zborovanja. študentje smo se najbrž od-rekll svoje moči, svojega razuma. Sami želodci so nas Se, prebavni sokovi in sline. Revolucij ne bo več, povejmo to na glas in nehajmo se trapati s »politizaeijo« štu-dentov.   Sic!
Dimitrij   Rupel
Zato sem kristjan
Vsakdo, pa naj bo ateist ali kristjan (če je vsaj malo kritičen), sd lahko ustva-ri sodbo o nevzdržnosti Russellovega član-ka Zato nisem kristjan in njegovega treti-ranja religije. Kljub temu se mi zdi vre-dno, da predstavim mnenje povprečnega kristjana in ne strokovnjaka ali pa, če hočete, samo mnenje človeka z malo več kiitičnega duha.
Naj se lotim moralnega problema kr-ščanstva, ki ga Russell obravnava. Najprej evangelij. Russell očitno namerno ignorira bistvo evangelija s teom, da izbira vsa me-sta, ki govorijo o peklu. Bistvo evangeli-ja pa je agape, ljubezenska služba bližnje-mu (Največja zapoved, Lk 10 25—37). Lju-bezen do bližnjega je eddno, na čemer lah-ko temelji etika, česar pa Russell očitno noče vedeti, Dalje 6e loti avtor Kristuso vega karakterja, pri čemer zameša ljube-sen in pravičnost. Prav pri Kristusu naj-demo pravo razmerje med ljubeznijo (do-broto) in pravičmostjo (Odpuščanje, Mt 18, 21—35, Poslednqa sodba, Mt 15, 11—32). Nato Russell očita Kristusu, da je bil besen nad tistimi, ki ga niso hoteM po-slušati in ga s tem postavlja na raven ideoioga, ki mu je njegova id©olqgija sama sebi namen. Kristus se je boril prati amoralnosti, to je za ljubezen do bližnje-ga in predvsem za spolnjevanje te zapo vedi, se pravi: kdor bo tako delal, bo zveličan, in ne stisti, kdor ga bo samo poslušal.
Zelso hvaležna tema, ob kateri se Rus-sell očitno naslaja, je zgodovina Cerkve (čarovnice, inkvazicija ...). Na to kristjani res ne morejo biti panosni, vendar, mar se Russell ne spusti prav na raven inkvizi-cije, ko končuje svoj članek z religijo zmajem, ki ga je treba uničiti. Prav tak zmaj je bil inkvizitorjem ateizem. Naj ta-koj pripomnini, da religija ni nekaj ima-ginarnega, ampak je imanentna religioz-nim ljudem. Torej, če hočemo premagati religijo-zmaja, moramo premagati tudi re-Mgiozne ljudi (»čarovnice«), to pa je čisto v duhu inkvizicije. Prava ironija v Russel-lovi tezi o zlati dobi (raju na zemlji), ki bo prišla, če premagamo religijo — je stalindzem. Stalin je hotel premagati reli-gijo in se je sam postavil na njeno me-sto, rezultat pa je bil zelo žalosten in so nanj komunisti lahko prav tako malo ponosni kot kristjani na inkvizicijo. Prav taka ironija je nacizem Russellovi po stavki, da je moralna vest naše dobe da-teč nad tisto, iz katere izhajajo versfce zapovedi, ko so bili ljudje krutejši od na-šega časa (časa koncentracijskih taborišč).
Vse napore in prizadevanja pokoncil-ske Cerkve odpravi Russell z »dejstvom« o nasprotovanju kontroli rojstev. In tako pride na konou do slovitega zmaja-religije, kar samo potrjuje, kako daleč je Russell od kakršnegakoli razumevanja Ijudi z dru-gačnim nazorom in prepričanjem. To ra-
Bumevanje in hotenje, da bi se vživeli ait vsaj skušali vživetd v mišljenje, probleme in tegobe bližnjih, je velik moralni korak, ki je v prid medsebojnemu spoznavanju, razumevanju in spoštovanju. Pri Russellu pa zasledimo ravno nasprotno — ihta-vost in diskvalifikacijo vseh in vsega, kar ni po njegovem. Zato bi na koncu pripom-nil, da bi bilo mnogo bolje, če bi ured-ništvo skušalo navezati dialog med štu-denti (npr. teologije in fllozofije), kot pa da predvaja slaboumne članek. Končno Je to tudi list študentov ln ne hiralcev.
Miloš  BeJčič
0 nekaterih pro-blemih študija sociologije na Ijubljanski univerzi
Naslov j;e nekoliko duden, vendar upra-vičen. študij sociologije v Ljubljani ni urejen tako, kot bi bilo treba. Iz nam ne-znanega vzraka se je po sedrnih letih iz-kazalo, da socMaški odctelek na filozof-ski fakulteti ne spada več v ta okvir fa-kultete, ampak da je bolje, če se začne štndij sociologije nadaljevati na visoki šoli za politične vede. Glede na to, da se bodo težave, ki so bile na začetni fazi na PP že delno premostene, pojavile na VŠPV zopet na začetni fazi ter da bo za-nimanje študentov na začetku zaradi nepo-znavanja manjše (kar se je izkazalo na VŠPV, v prvi letnik se je vpisalo 6, v drugi pa 2 študenta, glede ,na to, da je vpis možen šele dve leti). Lahko ugotajv-ljam, da pri tem trpi največ škode afir-macija sociologije kot vede, ki je po sve-tu, tako na zahodu in na vzhodu že uve-Ijavljena in priznana, pri nas, posebno y. Sloveniji in pa zaradi nam študentom ne-znanega vzroka še vedno zapostavljena.
Ta problem zapostavljanja sociologije je predvsem specifičen za Slovenijo. Na posvetovanju študentov in profesorjev so-ciologije Jugoslavije v Sarajevu 15. in 16. marca 1968, sem se lahko namreč prepri-čal, da so v Beogradu že prebrodili prvo fazo problemov (okrog uštanavljanja soci« ološke katedre in njenega programa), ter se pričenjajo ukvarjati z drugo fazo, M je po mojem mišljenju najvažnejša In za katero bi morali bdti zainteresirani tudi slovenski študentje in diplomanti sociolo-gije. Ta druga faza pa je izoblikovanjepro-fila sociologa, ki ga potrebuje naša soci-alistična družba.
Mnogokrat lahko slišamo (na žalost tu-di od intelektualcev) očitke, da sociolog nima nobenega pametnega dela, ter da je zato pravzaprav vseeno, ali sociologi so ali jih pa ni. Iz tega je jasno razvidno, da večina ljudi pri nas še nima predstave, kaj je sociologija (položaj se nekoliko zboljšuje po uvedbi sociologije na srednjih šolah, vendar pa še ni zavidanja vreden, predvsem zaradi strokovno neustreznega profesorskega kadra, ki prezentira socio-logdjo na ozek suhoparen, odbijajoč na-čin). Toda kdo je kriv, da je tak položaj? Menim, da glavno krivdo nosimo sami, to se pravi vsi, ki se s sociologijo intenziv-neje ukvarjamo. Vse preveč ostajamo na teoriji in kombiniramo vse mogoče teore-tike ter z njimi izvajamo razne »PAMET-NE« zaključke.
S tem pa se mlada veda še nikoli ni afirmirala. Vse družbeno priznane veje znanosti so se afirmirale skozi prakso. če jih je družba sprejela kot potrebne, jdh je obdržala, drugače pa zavrgla. Mislim, da je položaj sociologije v Sloveniji prav na tej točki preizkušnje. Skrajni čas je, da pričnemo praktično dokazovati, da smo potrebni družbi. Družba sama nas ne bo iskala, če ji ne bomo znali razložiti, zakaj nas lahko uporablja. Pri tjm si moramo biti na jasnem, da to dokazovanje ne gre brez   vrste   problemov.
Družba narnreč ni dobrosrčna teta, ki bi v svoje okrilje jemala vsakega, ki bi to prosil. Družba kot celota je namreč nagnjena h konzervativnosti in je običajno nerazpoložena do novitet. Za empirično udejstvovanje se zavzemam predvsem za-to, ker je le ta način uporaben, ekonomi-čeii, ter (kar je najbolj važno) koristen družbi, ki je otipljivega dokaza vedno naj-bolj vesela. Misllm, da afirmacija s te plati ne bo težka, saj razpolagamo z iz-ku&njami znanstvenikov v vrsti držav, kjer se je sooiologija že uveljavila.
Ne bi našteval (čeprav bi bilo zelo ktv ristno) vrsto nerešenih problemov, speci-fičnih za Slovenijo, na katere bi moral pfedvsem dati odgovor sociolog. Kljub temu pa naj nakažem le nekatere: narašča-nje nezaposlenih, selitve iz vasi (deagrari-zacija vasi), selitve v tujino, naraščanje delikventne mladine, položaj družine ter ostale posledice deljenega delovnega dne, izkoriščanje podatkov, statistične službe za socdološke   analize   itd.
Poglejmo na toraju še, kateri vzroki so najbolj pomembni, da sociologija v Slo veniji ne more priti na zeleno vejo. Po mojem mnenju sta najvažnejša dva vzro-ka. Prvi je ta, da med ustanovami, ki se ukvarjajo s sociološko tematiko (katedfa za sociologijo pri PP, Inštitut za sociolo-gijo in fiziologijo pri univerzi, center za javno mnenje na VŠPV, skupina za razi-skovanje zavnega mnenja pri republiškem sindlkatu). Vsak dela zase in se pri tem ne ozira na diruge. Misiim ,da je to zelo napačno. Ob tej priliki lahko pohvalim prizadevanje Zavoda za statistiko, ki hoče na izviren način povezati dejavnosti slo-venskih inštitutx>v. Prav tako bi morala integracija združiti vse ustanove, ki se u-kvarjajo s sociologijo, še več, tudi filozofi, psihologi, politologi, ekonomisti, pravniki idr., bi morali biti zainteresirani za po-vezavo s sociologijo. V današnjem času je proces razvoja izredno kompleksen, ter zato raziskave ne morejo ostati čisto pre-proste. Kompleksne raziskave pa nujno zahtevajo teamsko delo različnih strokov-njakov. Tendence skupinskega dela različ-družbenih znanstvenikov pri nas so zelo šibke ter jih na žalost mnogokrat zavira-jo  povsem  subjektivni  faktorji.
Drugi faktor, ki zavira afirmacijo so ciologije v Sloveniji, pa je neka moderna bolezen (opaža se predvsem na vseh po-dročjih družbenih znanosti). Kot študentje so ljudje zelo aktivni ter se borijo za izboljšanje različnih problemov, ko pa se nekako zasidrajo v službo, postanejo nena-dama pasivni in jih prav malo briga, kak-šna bo usoda njihovih naslednikov. Mi-slim, da osebni dohodek (beri plača) v socialistični družbi ne bi smel biti sačetek in konec udejstvovanja fakultetnega izo braženca.
Največ škode zaradi obeh zaviralnih momentov pa trpijo študentje — naraščaj sociologov. Zaradi nejasnega položaja ter temnih perspektiv se ne odločajo za ta študij, čeprav jih zanima.
Brez dvoma je v mojem razmišljanju vrsta napak. Zato prosim vse, ki niso Indiiferentni do sociologije, da me kori-girajo in s tem še z drugih aspektov osvetle usodo sociologije pri nas ter po možnosti nakažejo izhod iz krize, v kateri je sociologija danes pri nas. upajmo, za-časno.
Janez  žnidaršič
Tovariši!
Dovolite, da Božidar Lakota pozdravi samega sebe v naši sredi in se obenetn ab tej priložnosti počasti s kratkirn aplav-zom.
Kakor sem razumel vabilo, smo se da-nes zbrali tukaj zato, da ponovno prouči-mo metode, s katerimi lahko dobimo de-nar (ki nam očdtno manjka) od neposred-nih proizivajalcev in tistih ustanav in ar-ganizacij, ki so ustanovljene z namenom, da z večjimi ali manjšimi možnostmi od-ločajo o deldtvi denarja (delovne organi-zacije, družbeino-.poilitič!ne skupnosti, druž-beno-politične "brgamizacij e).
Popolnoma jasno je, da so naše zah-teve popolnoma upravičene. O tem ni ni-kakršnega dvoma. Katere so bistvene ugo-tovitve prvih dveh sej skupnega organa pokrajinskih klubov:
1.  za uspešno dejavnost klubov je potre-ben   denar;
2.    za uspešno pridobivanje denarja je po fcrebno izmenjavati izkušnje med posa-meznimi Jslubi;
3.  dobljen denar je fcreba opravičiti z de-javnostjo kluba, ki ni samo v popiva-nju;
4.  ta dejavnost se, samo po sebi razumlji-vo, utemeljuje kot svet — odrešujoča, kar  je  povsem  v  nasprotju  s popiva-njem, kd je samo po sebi namen (skno mni kakor smo sicer na seji tega dej-stva nismo konstatirali);
5.  čim boljša organiziranost klubov je te-meljni pogoj  za njihovo  dejavnost,  ki je koordinirana s skupnim organom s eimer je  obenem  oimogočena  kar naj-bolj uspešna participacija na birokrati-zaciji našega samoupravnega sistema;
6.  koordinirana dejavnost omogoča manjše materialne in dename stroške.
TOVARIŠI! K posameznim točkam bdv-ših dveh sej se bom še ponovno vrnil. Važno je predvsem to, da najdemo z de-lavnimi organizacijami, družbenopolitični-mi skupnostmi in dmžbeno-političnimi or-ganizacijami neko skupno stično točko, da se z njimi NACELNO ujamemo. Važen je skupni interes.
TOVARIŠI! Kaj je to skupni mteres? To je to, da vsak razpolaga s takšno vsoto denarja, ki pokriva njegove poglavitne po trebe, in da se potem, ko je to oprav-ljeno, briga zase, ne pa za tisto področje, ki pripada dejavnosti (specifični) drugih. Na   primer:
V našem interesu je, da dobi naš klub čim več denarja za opravljanje njegovih, kot smo že enkrat poudarili, svet odre-šujočih akcij. Isto velja za Zvezo mladine, za SZDLJ, za ZKJ, za fakultetne odbore, za Forum v ŠN itd. To je ena stran skup-nega interesa, diruga stran skupnega inte-resa pa je, da se ena organizacija ne vtika v delo druge, oziroma, kolikor se že vtika, naj se vtika tako, da delo ene or-ganizacijft opravičuje obstoj druge in obratno, tako da se pojavlja ta koordi-nirana dejavnost različnih organizacij kot vrednota po sebi, nova kvaliteta, ki na zelo sprejemljiv način sprejemao,nzitako zelo sprejemljiv način omogoča.da je nek občan, študent, delavec, mati, državljan itd. istočasno član ali voditelj različnih organizacij, da je vsakemu državljanu omogočena neposredna participacija na sa-moupravljanju našega" bdrokratskega siste-ma. Zato se imamo zahvaliti ravno mno-žičnosti organizacij ne glede na število in aktivnost članstva. Vidite, to je tisti skup-ni interes, to je tista svet odrešujoča ak-cija, tista vrednota, na katero načelno vsi pristajamo.
TOVARISI! Mislim, da vsi mislimo in sprejemamo kot edino možno metodo o-pravičevanja, kolikor je to sploh potrebno. V zavest slehernega delovnega človeka in socialističnega državljana bi namreč mo-ralo biti nenehno prisotno dejstvo, samo-umevno dejstvo, da brez tega, kar sem zgoraj povedal, ne gre, živimo namreč še vedno v socializmu, to pa je prehodno ob-dobje, v katerem se še zelo izrazito kaže dialektika nekaterih ostankov bivše kapi-talistične družbe. SOCIALNA diferenciacija je nujna, zato pa so nujne tudi organiza-cije, ki se, med drugim, ukvarjajo tudi s socialnimi problemi, predvsem pa s šport-no-zabavnimi
Problemov je veliko, zato je potrebno tudi veliko organizacij, ki se morajo spo-padati s temi problemi. Toda ne smemo si delati utvar, da morejo organizacije sa-me po sebi negirati sdcia|nb diferenccia-cijo. Tudi ne more biti namen njihovega delovanja, saj je sooialna diferenciacija eden temeljnih pogojev njihovega obsfcoja. Na primer: Počitaiška zveza itd., poceni letovanje itd., kar naj bi revnejšim posa-meznikom omogočiJo participiranje na na-ravnih in nenaravnih lepotah in dobrinah naše socialistične domovine. Sicer pa je participiranje na kulturno-zabavno-šport-nih prireditvah predvse msocialen pro-blem. Ker pa vemo iz dialektično histo ričnega materializma, da je zgodovina so-cialnih problemov, da nekatera družbena protislovja izginjajo, nastajajo pa nova, nas ta plat naše dmžbene problematike ne sme preveč skrbeti, vsekakor pa je pra-vilno, da večkrat razpravljamo o njej ipd. Nihče od nas končno nd kriv, če se je kdo rodil v socialno neprimernem okolju in če se zato ni mogel razviti v tako iz-razito celovito socialistično osbenost, kot smo se na primer mi, ka smo tu prisotni.
Marks pravi v Manifestu^ »da del bur-žoazije želi odpraviti socialiia zla zatx>, da bi zagotovi lobstoj buržoazne družbe«. To-variši, mi se ne vdajamo takim utopičnim sanjam, mi vemo, da se je proti socialne-mu zlu ne&miselno boriti, obenem pa sem prepričan, da bodo koordinirano delovanje naših organizacij ta socialna nasprotja permanentno   blažilo.
Naj se še enkrat povmem k vprašanju finansiranja. Tovariši, med nami v naši družbi se še ^vedno nahajajo ljudje ozkih maloposestniških pogledov, ki ne vidijo prave vrednosti ne v naši ne v kakšni drugi organizaciji. Žal pa je tudi za take mesto v naših vrstah. Reči hočem, da gre-do organizacije prav tako naprej v skladu z reformo kot delovne organizacije, tudi za nas velja načelo: vsakemu po njega delu. Ker se mi borimo za realizacijo občečlo veških vrednot (samoupravljanje, sooiali-zem, komunizem v dolgoročnem obdobju in delitev po delu v kratkoročnem), torej za nekaj, kar se ne more prinestd na frg kot štruco kruha, gledajo na nas nekako postrani. Toda mi ne smemo skloniti gla-ve v teh težkih časih. Srčno se moramo boriti za naše  pravice.
Gospodje tavariši! Veliko je še proble-mov, ki jih nisem nitd načel, nekaj sem jih nakazal, mislim, da- je na na& vseh, da poiščemo uspešno skupno rešitev
Tovariši! Dovolite mi, da se v imenu nas vseh zahvalim samemu sebi za sode-lovanje v diskusdji in za nekatere genialne pripombe   Hvala
(Iz govora B. L. na sestanku ZVEZE POKRAJINSKIH KLUBOV)
ŠTUDENTSKEMU
KOORDINACIJSKEMl)
KOMITEJU ZA
NENASILJE,
VVASHINGTON
Dragi prijatelji,
študentje ljubljanske univerze izražamo globoko sočustvovanje ob zverinskem ubo-ju velikega moža ameriškega črnskega gi-banja Martina Luthra — Kinga. To je še en tragičen člen v verigi nasilstev, ki jih suvereni in nesuvereni predstavniki Ijud-stva ZDA izvajajo nad miroljubnim člo-veštvom sveta. Zverinstvo v Memphisu ni pokončalo le velikega človeka, v naših pre-pričanjih je pokopalo vero v to, da je v ZDA vsaj toliko demokracije, ki zagotavlja človekovo dostojanstvo in možno miroljub-no prizadevanje za pravice zatiranega črn-skega ljudstva. Ne verjamemo v psihotat-ske nagibe zločinca, pač pa smo zapre-padeni nad ZDA, centrom svetovnega na-silja, ki v svojih avanturah brezskrbno preliva črnsko kri in jih plačuje s črnski-mi žulji.
Cvetje Luthrovega groba je večno opo-zorilo in poziv vam in nam. dragi pri-jatelji.
študentje  Ijubljanske univerze na protestnem zborovanju, dne 6. 4.  1968.
Sto let
Martina
Luthra Kinga
S smrtjo Marfcina Luthra Kinga bo po-časi usahnilo stoletno nenasilno gibanje ameriških črncev.
Ne glede na ogromen napredek v kon-ceptualni čistosti in brez ozira na ghandi-jevsko idejno podlago je Kingovo črnsko gibanje nadaljevanje Lincolnove koncepci-je reševanja črnskega vprašanja in je na-slednik čmskega gibanja pod vodstvom BOOKERJA T. WASHINGTONA. Ta linija je bila sto let večinska, od oficialne Ame-rike priznana in mednarodno afirmirana. Slej ko prej je šlo za pristajanje na delno segre-gacijo črncev in nikoli za revolucio-narno prestopanje okvirjev politične nor-my ZDA.
OBVESTILO
STUDENTSKEGA
SERVISA
ŠTUDENTSKI SERVIS potrebuje za delo v počitnicah v obmorskih krajih večje število študentov in štu-dentk, ki bodo v raznih počitniških domovih, hotelih in drugod delali kot: receptorji, natakarji, sobarice, kuhinjsko osebje, prodajalci in po-dobno.
Vsak študent bo delal od 30 do 45 dni po osem ur dnevno.
Poleg dela bo tudi dovolj prostega časa za oddih in rekreacijo. Zaslu-žek je zelo dober.
študentski servis vas vabi da se v čim večjem številu odzovete razpi-su. Vse podrobnejše informacije daje študentski servis Ljubljana, Borštnikov trg, kjer se že tudi ;|hko prijavite za delo v posameznih krajih.
Od vsega začetka je Imela ta IMja na-sprotnike v posameznih uporniklh in v — za ameriške razmere — zarotniških gibanjih, ki so iskali rešitev črnskega vpra-šanja lzven okvirov obstoječe družbe. Pro-ti medlosti Washingtonovega programa se je postavil W. EGURGHARD DU-BOIS z zahtevo po radikalnem izenačenju družbe-nega statusa črnega z belim prebivalstvom. Radikalna linija je v dvajsetih letih do-bila velikegs voditelja v Marcusu Garve-yu, ki je svoj izključni črnsko-nacionalistič-ni program zasnoval na ugotovitvi, da črnci v ZDA nikoli ne bodo dosegU ena-kopravnosti in svojih pravic, ker je to »bela dežela« in ne domovina čmcev. Na radikalni iiniji se je znašla v času. depre-sije tudi komunistična partija ZDA, ki je črnsko vprašanje proglasila za vprašanje naciOinalne osvoboditvd izpod nadvlade kapitala Zadnja leta skrbi za kontinuite-to revolucionarnega programa študentski koordinacijski komite za nenasilje, ki se je dejansko oklical za institucijo »črnega nasdlja«.
Ameriška črnnska populacija, ki je še 100 let nazaj nastopala kot nediferencira-na skupina zatiranih, danes zdaleč ni več enotna. Vse od državljanske vojne in od uveljavitve 13., 14. in 15. amandmaja usta-ve lahko zasledimo nebrzdane poskuse ož-je skupine črncev, da bi se rešila obje-ma rodnega ijudstva in se s kakršnimi-. koli sredstvi približala belemu srednjemu raaredu. Kljub težkim raztneram so za to vendarle obstajale določene možnosti:
V Luisiani so imeli posebej mulati (gens de couleur) pod francoskim vplivom dostop do manjših in celo srednjih plan-taž, kjer so razpolagali tudi s po sto suž-nji. Mnogim je dobro nesla tudi trgovi-na s 6rno delovno silo. Dokaj razširjene so bile možnosti otrok omske hišne slu-žinčadi, da so se izučili določenih spret-nosti in kot obrtniki začeli pot k višjemu črnskemu stanu. Neskončna želja ambici-oznega ornca je bil »biznis«, posebno trgo-vina (kar 50 odstotkov vseh črnskih po-slovnežev je bilo leta 1944 lastnikov dstaj-listionih trgovin). Mnogo je bilo takih, ki so želeli obogatetl scela — z ustanav-ljanjem privatnih bank. Biti bankir je po menilo poskooiti na lestvici unenitnosti ne glede na to, da je zgodovina črnskega bankirstva (na prelomu stoletja je bilo kar 134 bančnih firm) obenem zgodovina naj-bolj brczvestnih finančnih malverzacij. Va-žen kanai dostopa v ornski višji sloj je 169 črnskih časopisov z dvomilijonsko dnevno naklado.
Vse važnejši moment za dosego po-sebnega statusa je za črnca izobrazba, tn to posebej biste stroke, ki omogočajo manipu-laoijo s črnci: zdravniki, zobozdravniki, pravniki, iin »artisti«. To so poklici, v ka-terih črnci prekoračijo mejo letnega za-služka 5000 dolarjev.
Trideseta in naslednja leta (vse do da-nes) so prinesla novo možnost dviga nad črnskim okoljem — udeležbo črncev v po-litičnem življenju. Višji sloj^črncev si je zagotovil dom.inantne pozicije v črnski politični igri in zelo spretno igra na karto političnega nezadovoljstva, črnskih demon-straoij in neredov.
Nimam dokazov za trditev, da je Mar-tin Luther King zavestno ali podzavestno sodeloval v takšni politioni igri. Dejstvo je, da so bili črnski imenitniki z njim, in dejstvo je tudi, da so ti imenitniki (aii črna buržoazija, kot jih iinenuje črnski so-oiolog P. Frazier) dosegli poseben položaj na račun izkoriščanja ostalega črnskega ljudstva. Dejstvo je, da črni buržoazijd ustre-za koncept boja za enakopravnost na pre-stižni osnovi strogo v mejah ameriške družbe. Revolucionarni koiicept borbe za čmsko enakopravnost njim samim spodna-ša noge v ekonomskem pogledu in razbli-nja njihovo stoletno fikcijo »black Benja-min Franklin« človeka, ki je imeniten od vekomaj.
Dejstvo je, da obstaja močno gibanje (SNCC) mimo Martina Luthra Kinga. To gibanje izrecno trdi, da ne bo izčrpavalo svojih energij za interese nebrzdanih črn-skih trgovcev. S. Carmichael je junija 1966, v času velikega marša ob napadu na J. Mereditha, pred celim svetom odklonil ro-kovanje z Luthrom Kingom.
Martin Luther King je zadnji dve le-ti očitno skrbno proučeval razlike med svo-jo koncepcijo in programom SNCC— in-stitucije moderne ameriške socialne revo ludje. Njegovo zbliža.nje s Carmichaelam je v zadnj©m letu veliko. Č5e pravijo da-nes v SNCD »Nočemo preniirja z Vietna-mom, nočemo zimage, hočemo rast ZDA na azijskem bojišču«, je stal King na stališču, da je ameriška družba bolna druž-ba, totalno zastrupljena z raaizmom, in da mora biti boj čmega delavca mestne snage v Memphisu isto kot boj vietnam-skega kmeta
Marthin Luther King je na ta način sam pripeljal h koncu 100-letni program nena-silja in polovične borbe s segregacijo in s svojo smrtjo odprl težko pot revolucio niranja črnskega gibanja, ker mora bitd istočasno pot revoluoioniranja ameriške družbe, v čemer sami črnci zdaleč niso enotni.
F. Pivec
MARTIN LUTHER KING
MEČ, KI OTOPEVA
Pričujoči odlomek smo vzeli iz knjige Martina Luthra Kinga »Why We Can't Wait«, ki jo je izdal avtor po velikem mirovnem črnskem pohodu leta 1963. V odlomku pojasnjuje avtor svoj odnos do nasilnega boja za pravice črnega človeka v ZDA,
K sreči zgodovina ne zastavlja problemov, ne da bi sčasoma ponudila tudi rešitve. Zdi se, da v času globoke krize ljudje — razočarani, osiromašeni in zatirani, brez izročila in velike preteklosti — vedno po-kličejo iz svoje srede neke vrste genija, ki jim potem pomaga iskati in zbirati primerno orožje, s pomočjo katerega lahko oblikujejo svojo usodo. Tako miroljubno orožje je bila zamisel o nenasilni in ne-posredni akciji, zamisel, ki se ji je po-srečilo, da je čez noč osvojila črnega človeka in ta jo je trdno prijel v svoje* široko razprte roke.
Nenasilna dejavnost, kot jo je razrumel 6rni človek, je bila dopolnilo — in ne nadomestilo — v procesu spreminjanja po legalni poti. Bila je edina možna pot, po kateri je lahko stopil in se otresel svoje pasivnosti, obenem pa se ni prepuščai m& ščevalnemu nasilju. Skupno s svojimi to variši bo tako črni človek — kot polno-vreden državljan — izdelal program, s katerim bo zahteval zase tiste pravice, ki mu gredo: na cesti, v avtobusih, v trgo vinah, v parkih in vseh ostalih javnih usta-novah.
Verska tradicija črnih Ijudi uči, da je pomenil nenasilen upor prvih kristjanov moralno ofenzivo, ki je v svoji veliki mo či v temeljih stresla rimski imperij. Zgo dovina Združenih držav mu je ponudila primer nenasilja v obliki bojkotov in pro-testov, ki so pomagali zamenjati britansko monarhijo in položiti temelj za osvobodi-tev kolonij iz nepravične dominacije. V na-šem stoletju je etika nenasilja Mahatme Ghandija in njegovih pristašev zamašila puške britanskega imperija v Indiji in os-vobodila več kot tristopetdeset milijonov ljudi   izpod   kolonizacije.
Kot njegovi predniki, tako je črni člo vek tudi danes pripravljen pristati v mu-čeništvo z namenom, da bi razgibal in prebudil socialno zavest svoje skupnosti in svojega naroda. Namesto da bi se pre-dal zakritemu nasilju in krutosti v tisočih temnih ječ in brezštevilnih temnih cestnih kotih, bo prisilil svojega zatiralca, naj od-prto kaže svojo brutalnost — pri dnevni svetlobi in ob opazovanju vsega ostalega sveta.
Sprejetne nenasilne direktne akcije je bilo dokaz določene sofistikacije s strani črnskih množic; saj kaže, da so se čmi ljudje upali odpovedati starim, ukoreni-njenim konceptom svoje družbe. Filozo-fija oko za oko, želja po tem, da se takoj nasilno branimo, če smo napadeni, vse to je bilo vedno najvišje merilo ameri-ške možatosti. Narod smo, ki visoko ceni tradicijo boja za svoje meje in naši he-roji so tisti junaki, ki so izvojevali pra-vico z divjim in nasilnim maščevanjem krivice. Saj ni enostavno sprejeti credo, ki pravi, da ima moralna sila vsaj toliko moči in učinkovitosti kot možnost,, da vrnemo fizični udarec; z drugimi beseda-mi, da zahteva obvladanje, da ne udari-mo nazaj, več volje in poguma kot avto-matični refleksi obrambe.
Vendar v ameriškem etosu najdemo za-metek nečesa, kar ustreza moči in zau-panju v moralno silo. Opomnili so me na priljubljeni in širom sveta priznani ro man in film »Ubijte ptico oponašalko«. Atticus Finch, beli odvetnik na ameriškem jugu, je soočen s skupino svojih sosedov, ki so postajali od želje po linčanju ob-sedena brezosebna množica in ki zahte-tevajo življenje njegovega klienta. Finch, ki je bi loborožen le z zakonikom, je raz-bii množico s silo svojega moralnega po-guma in s pomočjo svoje mlade hčerke, ki je, ko je nedolžno klicala linčanja želj-ne sosede po imenu, opomnila posamezni-, ke v množici na njihovo lastno individu-alnost in so tako zopet spoznali, da niso le   skupina   zveri.
Crnenra človeku je v letu 1963 — kot Atticusu Finchu — postalo razumljivo, da lahko nenasilje prej simbolizira zlato me-daljo heroizma kot belo zastavo strahopet-stva. Poleg tega, da je nenasilje združlji-vo z verskimi spoznanji črnega človeka, služi njegovi težnji, da bi na svoj in samo sebi lasten način iskal pot k svoji osvo-boditvl. To spoznnje mu je tudi omogo-čilo, da je spremenil svoje sovraštvo v konstruktivno energijo, s pomočjo katere naj ne bi osvobodil samo sebe, pač pa tudi svojega zatiralca njegovih grehov. Ta transformacija pa ima s svoje strani rao-
gočen učinek in spreminja obraz zatiralca. Sovražnik, s katerim je soočen črni člo-vek, ni več posameznik, ki ga zatira, pač pa zli sistem, ki dopnšča tako zatiranje. Očitek, da je nenasilje le izgovor in zavetišče strahopetca, je izgubil svojo moč, ko so nenasilna, a pogosto nevania deja-nja brez besed in prepričljivo dokazala svojo moralno silo v Montgomeryju, v mnogih mirovnih pohodih, in končno T Birminghamu.
Seveda pa morajo imeti zatirani ljudje močno motivacijo, kadar se priključijo vojski, ki sledi zastavi nenasilja. Nena-silna vojska ima veličastno in univerzalno moč. Da se pridružiš vojski, ki usp<»abya svoje podanike po metodah nasilja, moraš izpolniti doloceno starost. Toda v Birming. hamu so bili nekateri najdragocenejših vojakov najmlajši ljvidje — od osnovno-šolcev, teenagerjev do študentov koliidžev. Da vas sprejmejo v vojsko, ki omespo-sablja in ubija, morate ustrezati tudi jfi-zično, imeti morate močne roke in noge in oster vid. Toda v Birminghamu so se nam lahko (in so nam se) priključili tti-di hromi, pohabljeni, fizično nerazviti. Al Hibbler, slepi pevec, ne bi bil nikoli spre-jet v vojsko Združeinih držav in nobeno vojsko katerekoli države na svetu, v na-ših vrstah pa je imel eno vodikah funkcij.
V vojskah nasilja imamo hierarhijo na-slovov, podrejenosti in nadrejenosti. V Birminghamu pa so — razen le nekaj ne-ogibno potrebnih »generalov« in »poroč-nikov«, ki so koordinirali operacije, vrste demonstrantov korakale v demokratični falangi. Zdravniki s čistilci oken, odvetni-ki s pericami. V zapisnikih našesga gi-banja smo popolnoma enako obravnavali tako posameznike, ki imajo naslov, kot tiste, ki ga nimajo.
Marsikdo, ki se ukvarja z organizacijo oddaj, zabav in predstav, bi potrdil, da vedno uspe tak shaw, ki dovoljuje občin-stvu manjšo ali večjo stopnjo aktivnega sodelovanja. Da človek spozna, da je nek-do, mora čutiti, da je del nečesa. V vojsikl nenasilja je prostora za vse, ki se žele pridružiti. Tu ni rasnih razlik. Tu ni nikakih izpitov, nobene zaobljube in dolž-nosti — razen zahteve, da mora vojak ne-nasilja — tako kot morajo vojaki v voj-ski nasilja vsak dan očistiti svoje puškd — vedno znova preverjati in spraševati svoje najboljše orožje — svoje srce, svojo vest, pogum  in čut za pravičnost.
Nenasilni odpor je paraliziral in zme-del močne strukture, proti katerim se je usmeril. Brutalnost, s katero se obračajo beli uradniki k čmemu posamezniku, osta-ja mlada in zakrita, če je ne moremo raz-krinkati in pogosto celo ne opaziti.. Sedaj smo jo ujeli, da v svetli luči kaže golo resnico vsemu svetu. Res je, da so neka-teri demonstranti trpeli nasilje in da so nekateri plačali celo s smrtjo. To so mu-čeniki, ki so lansko polefcje dali svoja življenja, da bi končno ustavili brutalno nasilje nad tisočimi, ki so jih pretepall, poškodovali in ubijali v temnih ulicah, v zadnjih sobah šerifovih pisarn leta in leta, v   stotih  preteklih  poletjih.
Najmočnejše dejstvo ob tem nenasil-nem križarskem pohodu leta 1963 pa je dejstvo, da so tako redki čutili pekočo bolečino krogle, pendreka ali palice. Ce pogledamo nazaj, postaja jasno, da so bili zatiralci presenečeni in zmedeni ne le zato, ker so jih opazovale množice sveta, ampak tudi zato, ker so stali pred sto in sto, včasih tisoče Črncev, ki so si prvič upali pogledati belega moža naravnost v obraz,   iz   oči   v   oči...
Nenasilje je psiholosko izredno po-membno za črnega človeka. Svoje dosto-janstvo sl mora vrniti in izboriti, da bi zaslužil in užival samospoštovanje. Bele-mu človeku mora dokazati, da je slika, ki jo ima o njem kot o klovnu — ne-odgovornemu, resigniranemu in prepriča-nemu v svojo inferiomost in majhnost — stereotipna in brez vrednosti. Metodo ne-nasilja je črni človek sprejel zato, ker uteleša vrednost boja, moralnega prepri-čanja in samožrtvovanja. črni človek se je lahko zoperstavil svojemu nasprotniku, mu pustil fizično premoč, a ga vseeno premagal, ko je postala nasprotnikova premoč utelešenega nasilja nemočna in n©b<^ljena...
Prevedel y. P,
Zakaj le 18 procentov študentov dobi diplomo v rednem roku ?
V zadnjem času je bilo veliko razprav o raoiomalizaciji visokošolskega študija. Tur di veliko napisanega je bilo o tej temi. Ker meniino, da je to vprašanje izredno po metnbno ne samo za nas študenite, tem-več tudi za celotno našo družbo, je prav, da se k temu vedno znova vračamo. Ob razmdšljanjiu o navedeni problematiki se odpira vrsta vprašanj, ki zadevajo politič-nd in družbeni sistein. Ze na začetku je potrebno podčrtati osnovni cdlj, to je po stavitev takšnega šolsksga sistema, ki bo šel sporedno z razvojem znanosti, tehni-ke in diružbenih odnosov ter dajal take ]judi, ki jdh zahtevata modema proizvod-nja in družbene službe.
često se razprave o racionalizaciji ome-jujejo samo na likvidacijo določenih šol-
Kje so vzroki za to sfcanje? Gotovo je več vzrokov. Naj amenirn samo dva.
Takoj, ko se odlooiimo, da bo prvi let-niik selektiven, bo osip v prvem letndkiU velik. To se ne bi dalo rešiti s stihijtakim in nasilnim vpeljevanjem kakršnihkoli spre-jemnih izbirnih preizkušenj, saj bd bilo to škodilijivo in družbeno neodgovorno deto, ki ga pred javtnostjo s strokovnimi argu-meinitd ne bi mogli braniti. Froblem je po-trebno reševati že v srednji šold s tem, da se uičmi programi srednjih šod v oetotd, še posebej pa na giimnazijah, bolj priibldža-»jo in prilagode pobrebam univerze.
Naša univerza, z izjemo r^dkih novih fakuitet, životari v prostOTih, ki že dolgo več ne moirejo zagotavljati nanmalnega de-la im ne ustrezajo ndti najiosnovnejšim pe-
P. LEŠNIK — KOMPOZICIJA
skdih zavodov, ne upaštevaje, da je racao-naliaacija predvsem zavesten in načrtan jjanoces, ki naj pripoinore k hitrejšmu usklajaniju utčno-vzgojnega področja da-našnjim in jutrišnjim potrebam.
Dniffibeno-ekonomski razvoj raše de-žeQe je imel za posledico povečanje po ireb po kadirih različnih profilov in sto-penj stirokovnosti, posebno po visokokva-Mfioiirainih &trokovnjakih, kar je nujno pri-vedlo do ustanovitve velikega števila ustrez-nili izabraževalnih ustanov.
Takšen toter razvoj pa je imel vrsto raegatrvinih posledic. Tempo, s katerim je napredoval proces ustanaivljanja vd&oko-šolskih ustanov, ni omogočil, da se spo redno zagotovijo in razvijajo potrebne ka-drovske ±n mafcerialne kapacitete.
Ostro se postavlja problem ekonomič-čmosti inreže v celoti, še posebno pa v po-sameznih njenih delih.
Vprašamje ukdnitve posameznih oddel-kov je pomembno vprašanje, čeprav me-nim, da mu ni potrebno posvečati toliko pozomosti kot ostalim problemom, ki so-dijo v sklop racionalizacije.
Gotovo vsi oddalki na vseh univerzah v Jugoslavdji niso potrebni. Tukaj bo treba masdikaj reševatd na federalni podlagi, pa čepraiv bodo republike IJubosUimno pazile na svoije unaverze.
Popolno univerzo si lahko predstavlja-mo tudi brez nekaterih oddalkav.
Pri ukinjanju oddelkov naj nam bo vo-ddk) perspektiva našega razvoja, ne pa tre-nutoo stanje.
V okw teh vprašanj sodi tuda problem velikega osaipa na našl univerzi.
Zahtevniost dela, diržbena in ekortoim-ska nujnast in želje staršev, da bi njiho-vi otrocd dosegli oim boljše kvalifikacije, so pripeljali do tega, da čedalje več ab-salvenitov srednjih šol šoJanje nadaljuje, s tem pa se tudi povečuje odstotek štu-dentov, ka so študirali, a nikoli ne došfcu-dirajo. Tako pri nas le 18 odstotkov štur dentov diplomira v rednem roku. Na na-ših fakultetaii ne ddplomira polovica tistih, ki se majnje vpišejo. VeJiko število nespo-sobnih za študij pomeni tudi veliko nera-donalmo trošenje sredstev, vlpženlh v uaii-verzo.
dagošikiin normam. Opremiljeinost visoko-šolsikih ustanov z učili in dirugimi pobreb-nami sredstvi poniend veliiko oviro za pra-vallen, efekten študiij.
Problem raoionalizaoije bo gotx>vo pri-šel na dnevni red spomiladanske skupšdi-ne ZŠ ijubljanske univierze. Da pa bi laihko skupšdina uspela na tem poidročju, je pobrebruo, da predbodno pride ta pro-blema/tika na dnevni red sestankov fakiul-tetnih odbarov.
Dušan Semolič
Ob dvajset-ietnici svetovne zdravstvene organizacije
Letos pnaznujemo 20-letnico Svetovoe Zidimvi&tvene orgarazacaje, ki je bila usta-novljeinja kot eoa izimed specialiiziirainiih ustaniov OZN na medniarodoi konfereinci za zdinawstvio v New Yomku ietta 1964, svo-jo prmnomiaaniCKSt pa je dobila 7. aprila 1948.
Dan ustanoviifcve te, v svetiovnem meriilu oa(jiveqie orgainflizaoiije m koonddnaoijsike av-
taritete na področiju zdmvsfcva, pnaiznuje-mo kot svetovni dan zdravja. Ob njem skušamo otpoaarditd na poslanstvio, prizade-vanjre in uspehe te svetovne argatnizacije, ki si je zadala natogo izboljšati splošno zdravstvejio sitanje na svetu.- Po njeiH usta-vi pome>nj zdravje eno izmed osnovnih pravic slehernega človeka. Prizadeva sd, da bi nekoč topravico uživali vsi ljudje, ne-samo nekateri.
Zdravje ne pomeni samo, da nisd bo-lan, ampak aajema ceLatno telesmo in psi-hično kondioijo človeka, ztflo važna pa je tudi sociailma blaginja. Vsak človek ima pravicx> do miru, vairmosfei, šolanja in de-la v zdiravem okiolju, ki mu bo v primeru boleznd, stairostd ali inivalidinositi nudila tudii vse potrebno, varstvo in pamoč.
Vodistva posamezinih diržav po vsem svetu se pod vpdojvom Svetx>vne zdravstve-ne organizacije (WHO) vedno bolj zave-dajo svoje odgovoroostl za zdravje ljud-stva. Prizadevajo sd izboljšatd sociatoe raz-mere, higieno okolja, rešiti problem zdra-ve prehraine in psreskrbe z vodo ter omo-gočiti oim bolijiše delovne pogoje. Vedno bolj se truddjo oslkrbetii posebnio zdrav-stveno varstvo za posamezne skupine pire-bivalcev, M so zaradi posebnih biodoških pogojev, poklica aH prebolelih bolezni bolj ogrožesndh od diruigih. Take skupine so predvisem otrooi, mooeče ženske, starci, nekateri delavcd, kroniičnii bolniiki in drugi.
Po zaslugi WHO čedalje bolj prehaja poudarek s kurative k preventiivi iin zgod-njd diaigniostikd t©r s tem k dispanzerske-inu načinu dela. Mnogo uspešnejše iin smotsrnejše je prepiučevati bolezni in po-škodibe ter prosivetijevaiti in utrjevaiti zdrave Ijudii kot pa zdravita bolne.
V  današnjiem oasu zdravje ni več sanio problean posameziniika, družbe ali naroda ampak proiblem vsega sveta. Vsak narod se skuša boritd zainj z uvajanjem modea:-ne javne zdirawst3vene   službe,   pri   čemer mu v veliki meni   laihko   pomaga   navno Svetovna    zdnavstvena   arganizacija.    Pod njenim  okriljem je bil  v prejšnjih. tetdh storjen  velik napredek,  tako  v  znansbve-nem delu — odkrivanju novih zdravil, ce-piv,   metod  zdravljenja,  in  preprečevanja najrazličnejših botezini, kot tudi v poglab-ljanju  stikov med znanstveniki  in zdrav-niki vseh delov sveta ter iz,menjavanju nji-haviii izikušenj in odkritij.
Svetovni dan zdravja, in s tsm obletnica WHO, poteka vsako leto pod drugim ge-slcnm. To geslo pomeni enega izmed zdrav-stveoih probleitnov, ki so v tistem času za svet najibolj pereči in je za njihovo rešdfcjv potirebno sodeloivianoe vseli držav zato, da je mogooe doseči enatma sitališča in oilj, enotoo doktrino, metode in tehniko.
Leta 1954 je svebavnd dan zdravja pote-feal pod geslom »Medicanska sestira — pd-anir zdravja«, ker je tedaj potekaio mvino sto Tat, Oidkair je Florence Nightingail v bri-tanski vojsfci na Kriamu s 40 sestranii orga-niairala sestrsko službo in s tem dala svetu novo pojmovanje o moči in odgo-vornosti izobražeme in kvalifioirane žene v dnižbd.      •
Geslo svetx>vnega dneva zdravja leta 1955 je bilo: »Ciista voda — boljiše zdirav-je«, s tem je bilo podano vpxašanje rešit-ve pireskrbe z zdraro pitno vodo v proble-matičnih deželah.
Naslednje leto — 1956 — je minilio v iu-čl gesla: »Mrčeš — sotoriivec bolezni«, leto 1957 pa v žsnamenju vpnašanja »Hiraina in adireuvje«, ki je opoaaarjolo na siino pereč pnoibleim zadasitne in zdrave prehnane ter iiskalo UigGdne rešitive.
Le<ta 1958 je s svetovnim dn«vom zdirav-ja sovpadala 10. obietoica WHO, ki so jo proslavili s temo »Prajvica do zdmvja si utnra pot« S to temo naj bi dobiii pregled nad razvojno patjo in napredikom zdrav-stvme službe v posajmeiziniih diržaivah, obe-niem pa oipozonila ina velake konisti, ki jih diaje vzajeininio delo v WHO vfcljučenih diržav.
Leta 1959 so ob svetovnem dnevu zdrav-ja obravnavali vprašanje »Duševno zdrav-je in duš«vne boleand v siodotoem svetu«, ki naj bi osvetlilo problem in vzroke du-šervnih bolezni, hkratii pa pamenilo začetek sistemaitične borbe prati njikn.
Ob svetavnein adtravijiu leta 1960 je bii positavljan poziv »IzkiOireiHniiimio maiarijo«, saj malarija še vedno pomeni stalno ne-varnost za milijardo Ijudi na svetu.
Naslednje leto je WHO oibravnavaila pro bleim nrazgod pod gasiliotm »Nesirečaim se lahko iEOgnemo«, za leto 1962 pa je bilo izbraino geslo »Cuvajimio viid, preprečujmo slepoto«.
V  letu 1962 je bila 7. aprila posveceina tema   »Boiloiiki   zajradd   lakoite«,   s   kaitero je WHO podprla svetavino kampainjo pnoti lafcoti, ki jo je začela OZN.
Z gesiliom »S tuberikaliaziO ni pireaniirija« se je WHO leta 1964 dotakniila še vedrao emiega naijiresnejših zdravisibvenih pmblemoiv na svetu, naslednje leto pa drugega pod geslom »Koze še vedno ogrožajo svet«.
V  letu  1966 je bila na   spioreclu   tefma HČlovek v mestu«,   njegovo   življenije   in vplivi na zdravje.
Sleddlo je geslo »Varuhi našega zdrav-ja«, s katerim naj bd iMarmiralii jarmost o načelih sodoibnega zdrajvstvenega var-sbva in jo pritegnild k a&itivnemu sodelo-vainijiu.
Letošnjemu * dnevu zdravja in obeineim 20-letaaoi VHO pa je posvečemiO vprašanje
»Zdravje v svetu jutrišnega dne«. Njegov namen je oeeniti napredek zdravstvenrrfga varstva v preteklih 20-tih letih v posainez-nth državah ter pokazati vlogo in pomoč WHO pri tetn, obenem pa poisfcati pro-bleme, s katerimi se bo moraila spoprijeti zdravstvena služba v naslednjih desetoh, divajsetiii letiih.
Marinka Milavec
Sezona
APZ ,,Tone Tomšič"
S komcarbi v Trbovljah in v intennatu TSš v Ljubljani ter z nastopom v Kopru je akadernsiki pevski zbar »Tone TcKmšdč« sbapil v novo, 22. kancertno sezano. Zani-mivo je, da je APZ pričel z novo sezomo komaj dva meseca po turneji v ČSSR, s katero je formalno zaključil boncertno sezono 1967. Zanimivo zato, ker v sezomi 1968 zbor nastopa pomlajen z novirni pev-ci, z novimi ambicijami ter navim kon-certnim programom.
V dosedanji repertoarni politiki se je APZ diržal v glavnem dveh načel: ohiranitl na dostojni višdni slovensko narodno pe-sem ter izvajaitd novitete mlaijših sloven-skah skladafcedjev na padrooju zborovske glasbe. Včasih so sestavljalcd programa vtkJjuča-li vanj tudi uimetne pesini znanih tujih avtorjev, vemdar to ne pomeni bd-stveneiga odklona od om^njenih tradicio-nalnlh kriterijev izbire. V zadnjem času pa študdra un iavaja APZ fcudi skladbe tu-jih bolj ali manj znanih avtorjev, ki so obvezne pe&mi na mednarodnih tekmova-njih amaterskth pevskdH zbarov, kjer APZ vse pogosteje sodeluje.                              •
Koncertna program za letošnjo sezono vsebuje vsw cymenjene an&čikiosti: v pr-vem delu skladbe romantikov Lajovica in Adamiča ter novitete (švara, Ukmar. Si-manibta, Merku), v drugem delu pa koro-ške narodne pesmi, ki so zaradi apecifič-nega, malce otožirieiga melosa ter zgodo-vinsko pogojene ternataike še prav posebno zanimive. Poznavalci zbora trde, da je ta program edon najbolje izbranih v zgodo-vini APZ-ja, prav gotovo pa po izvajalski plati naj-težji.
Seveda pa zahteva tak prograni tudi teh-nično in glasovno prvovrsten pevski koiek-tiv ki je sposobeai predsta^ti ga na do-stojnd umetniški višind. Apezejevca se pod vodstvom svojega dirigaata Marka Muniha trudijo t» doseči — kljub fluktuaciji ter vedmo večj^im redtiikn študijskim obvez-nostim člaoov. Zbor je, kot rečeno, delmo akrepljen z novimi pevoi, ki so bili kot »bruci« sprejetd na avdicijah lansko jesen, vesndar jediro zbora tvorijo še vedno pevci, kd sodelujejo v njerri od leta 1965, ko je mjegoivo umetniško vodstvo prevzel diri-gent Marko Munih.
Ti pevci, ki so sodelovali že na vseh večjih m-ednarodnih tekmovanjih amater-skih pevskih zborov, so na teh nastopih pridobili že toliko rutine, da upajo na uisflpeh svoje pesmd tudi na tekinovanju v Arezzu (Italija), kjer bo sodetoval APZ le-tos v avgustu. 2al pa apezejevci ravno v takih snečanjih z enakovrstnimf tujimi ansambli vse pogosteje opažajo, da so na tej stopnji uimetndške vrednosti edini še povisem amaterja. Na vseh večjih tekmo-vanjd amaterskih zborov (Arezzo, Llan-gollen, Spittai) posegajo po prvih mes^ih (in denamih nagradah) v glavnem samo še poliprofesionalni abori, ki z obširno propagando, bleščečo reprezentamco ter v smokinge in drage večerne obleke obleče-nimi pevd pri žairiiji, ki za vse. to po na-vadi ni nedovzetaia, zmago na tekmovanju pravz-aprav izsdlijo.
še vedno pa APZ pasveča največ pozor-nosti nastapam doma, pred svojo publiko. Talko bo letos poleg glavnega letnega koii-certa v Slovenski filbarmoiniijd 9. maja pri-redil še preko 30 koncertov po Sloveniji. Prav tako pa bo pel na števikiih prilož-nositnlh nastopih v Ljubljani, med katere soddjo zla,std nastop v Studentsk&m nase-Iju, na&tofp v Narodnd glaeriji za prafesorje in predavatelje Ijubljanske uiniverze, vsa-koletna kamemoracija v Gramozni jaimi itd... Predvidena so tudi radijska snema-nja v Ljubljani, Trstu in Celovcu ter štu-diijsko gostovoinje v Gradcu (vabilo tam-kajšnje akademije za glasbo).
če bo šdo vse po sreei in bo zbor zibraJ dovolj fkiančnih siredstev za plačilo do-age vožnjie, 'bo v začetku oktobra na vabilo »Lahtd kuioro« gostoval na Piaiskdrn in vx-nil obisk litvanskemu študentskemu an-samiblu »NEMUNAS« iz Kaunasa (SSSR).
To so grobi obrisl 22. sezone APZ »To ne Tomsič«, ki zahfeva in bo zahtevala od šitudentov — pevcev veliko bruda, odreka-nja in delovne discipline tako pri njilio vein redraem študiju kot tudi pri rajiho-vem iavenstudijskem pevskeim udejstvovar nju.
PREOBRAT ZNANOSTIV ZRN
(Nadaljevanje in konec)
Kuby-Jaspers-Krippendorf
Prva kriza na berlinski svobodni uni-verzi (FU) je nastala s prepovedjo takrat-nega rektorja LUersa; žurnalist Erich Kuby, ki si je pred nekaj leti dovolil kritično spregovoriti o tamkajšnji svobod-ni unverzi, se ni smel z govorom udeležiti proslave 20-letnice kapitulaoije. Protesiti, kot na primer protest filozofa Weische-dia, niso prav nič pamagali — proslavo so preložili na tehmično univerizo (TU). Asd-stent na Otto-Suhr-instifcuitu (politologija). dr. Ekicehait Krippendarff je izsrazil svoje pamisleke ceio v njefcem berlinskem dnev-niku. Tudi Karl Jaspers je bil baje po-vabljeiv, vendar so tudS njega odklondli. Rektor je zahteval, da se stvar pravilrao objasna: Jaspens naj bi to povabilo odklo-mil iz adravst/venih varakov Cepraiv je Krippendorff dal to pojasnilo, je rekitor preko vodstva instituta zahteval, da se Kriippendorffu ne podaljša njegova asa-stantska pogodba. In to zato (ali pa so to morda že prej sklenili), ker je Krippen-dorff, ne da bi vedel, razširjal resnlco, ne pa obrekoval: še pred odpovedjo Jaspersa je akidemski senat pooblastil rektorja. naj prekliče povabilo po:itičmo nesložne mu filozofu.
Spor zaradi smernic
Napetost je polagama naraščala. Sooi-alistični zvezii nemških študrtjnitov (SDS) so preiprečili naasstavo o Vietnamu: kot vzrok je navedla uprava policijiske predpise. Ko pa so študentsike organizaoije zahtevale več prostorov za diskusije o Vietnamu, so morab rektor, profesor Lieber in senat se-čd po represivnih uikrepih: od sedaj naprej naj bi n« bilo več na voljo nikakršnih pro-storov za politične prireditve. Na ta sklep uprave je februarja 1966 odstopil celotni študentski odbor (eksekutiva študentske zveze), nekaj dni kasneje pa tudi profesor Santheimer, pooblaščemec za palitično iz-obraževanje
Nova nesoglasja je povzročila recenzija predavanj »FU-Spiegla«. Prepoved recenzi-je »raziskovalnih seminarjev« je bila zaslu-ga nekega napadenega profesorja in neza-dovoljstvo med študenti se je še povečalo.
Take restriktivne ukrepe proti politič-nim objavam je vedino več študentov ime-k> za krivico. Dokler so študeotje raasito-pili kot pomagači baguncev, so bile c©k) njihove n& pol legalne akcije pohvaljene, ko pa so podvoimili v vprašljiivost npr. protestov proti vojnd v Vietnamu, v vero v humanost amerikanske obrambe, se je na enkrat zdela upravi ta svoboda politič-nih akcij sumljiva.
Prisilna eksmatrikulacija
Na pravni im medicinski fakultetd so uvedli poleti leta 1966 oasovno amejeino imatrikulacijo.   Ko   je   kanvemt   (študent-
skd parlamemit) hotel jzvedetoi še mnemje §tjudentov preko glasovamja, je senat to prepovedal z rekurzom na pravmiško pod-lago: glasovanje je dovoljeoo samo o pro-blemih samoupravljanja. Siituaoija se je aaootrila. 22. jumija 1966 je bil potem v sbavbi Henry-Ford na FU znamenit sit-in, kjer so diskuitirald o ob&toječih problemih ln pazmo čez polnoč podali resolucijo. Edind neposredni uspeh: rektor Lieb»r je preklicail svojo prepoved o prosborih in izjavil, da želi kasneje diskutiraibi s štu-dmti.
Študentje in državna oblast
V decembru 1966 je prišlo do prvega ostirejšega spopada s policljo in berlinsko oblastjo: uličoii pretep po demonstjraoiji proti vojini v Vietnamu; napad na vlada-jočega župana v »FU-Spdegel«; polioijsike akcije na SDS-center, v katenili so proti-pravno napadli budi kartoteko članov; akcije ob obisku vicepreaidemita Huirijp-hreya, ki so imele za posledioo preiakoval-ni postopek proti »Kumuni I.«, ker so uparabili dimne bombe, jogurt in puding. Kasneje ao zmanjšali AStA etat za 47.000; DM; nadaljnja represalija vlade je bila predaja črne liste rektorju, da bi lahko nastopil z disciplinskitni uktrepi profci raz-kačwnim št-udentom.
K tej poostritvi je dodal reikitar še svo-je: odtegnil je predsedniku AStA in kon-venta odškodnino za izdatke, je torej na nek način dal odpoved. K temu je pred-ložil plan, po katerem je hotel postopoima razja&niti stisko univerze, kolitoor se štu-dmtje ne bi vdali. štuctenitje pa so, na-srpotno, na nekem zborovanju izrazili za-upanje v svoje predstavnike, v kanvent in predsednike, ki so dobili odpoved. Po dru-gi strani pa je rektor s surnljivimi vplivnimi mariievri uapešno podprl štujdente. Rektor-ju Liebenju so nato predložili listo z vse-mi zahitevami, vendar zopet brez viidinega uspaha. Ko je akademslkl senat končno maja 1967 odirekel SDS podporo — dovo-Ijene studenitske organiaaoije dobijo nam-reč na FU dodatek — je komivenit in AStA sklioal za 3. jumij prorestiio zborovanje, kjer naj bd se posvetovali o protiakcdijah, kot so sdt-in, demanstaacije in stavka pri predavanjiih. Lieber je v panilki pohitel k senatorju za znanost in umetnost, ki je na podlagi pravniškoga nadssarsitiva nazrešil. tdisiti del kamvwnta, ki se je nanašal na siit-in, ta akt pa je zopet razveljavilo upnav-no sodišče na zahtero predsedmdka kon-veota Lefevra. Zjutraj 3. jumja je bil polo-žaj čisto spremenjen. Prejišinjd večer so študentje demonstniriald protd šahu in pred ogpero je prišlo do ostrega spopada tned študeniti in palicijo. Vodja kramiimiali-stične sliužbe, 39-letna Kurras, je pri teift umoiril &tudenta Benna Otoesoirga. V uite-meljiitvi Kiuirrasove opnositiitve (21. no-vembra 1967) je bilo rečmo, da je ravnal v stanju nezmožiiosijl knMčinega presoja-nija.
Dogodki ob obiaku šaha v Berlinu so anaoi.   Ker   se   sprašujemno   predivisam   o
vzffiotoih politične aktivinostii nemškiih štu-totov, je zelo pomembinio, da so dogodki 2. jiunija, reakoije oblasti na to, in pred-visem tendenoiozoo podana paročila v ber-ldmiskem dnevnem časopdisju, katerega sko paj 70 odstotkov abvladuje Sprdnger-kon-cern isn "ki je študenite defomiiral, da je vse to pnivedlo najpreij do splošne solddarno-Sti med študenfci in kasnej« tudi med asd-stanti in profesorji. 111 asistentov in 178 profesarijev na FU se je udeležilo raizgla-sitve, kjer kritiaiTajo ravnainje policije iin vlade in protestirajo prota postopkom admiinistraoije.
Socialistična organizacija nemških študentov (SDS)
Samo približno trije odstotki od pri-bližno 300.000 zahodnonemških študen-tov so organiairanl v vdsokošolskih poli-tifinih skupinah — le en del teh v levio usmerjenih zvezah, kot so SDS, SHB (Sooialno-demokratska visokošolska zveza) iin LSD (študefnitsika liberalna zveza Nem-čdje). Od vseh štuidentskih zvez ima pa zo-pet SDS večino članov. Piitoližno 2200 čla-nav SDS je orgaoiziranih v 30 visokošol-akih skupinah. Nadalje obstaja še organi-zacija ATJSS (Akoijski center neodvisinih 4n socialističnih u^eincev), ki ima okoli 2000 olanov in je pod vplivom organizaciije SDS. Ta »majhna masa«, kot jo tisk in politiki riadi označujejo, pa lahko ob vsa-keim času nudd otorog 5000 do 10.000 štu-denitov, učencev in delavcev za demonsbra-cije na cestah itd. Katera druga stranka v Zahodni Nemoiji pa to še ztnoire?
Idejni vodja stranke SDS je Rudi Dutschke. Dutschke, star 27 let, je štu-derot enajstega semustra sooiologije na Svobodnii univerai (FU) v Zahodnem Berli-nu. Poročen je z neko Američanko, je iz Luckenwalda (NDR), kjer je kot učenec sodeloval pri evangelijskd »Mladinski ob-čami«. L. 1958 je v NDR maturiral. »Precej pod vpldvom krščanskega socialiama« je Dutschike odklonil služenj« vojaškega m-ka; SED (Socialisifciona enotna stranka) mu je nato zabranila dostop za študij športnega novinairisibva na uiniverzi v Lepzi-gu. Da bi lahko študaral, ne da bi izpolmil vojaško obveznost, je na neiki šoli v Za-hodinein Berlinu še enkrat absalvicral zre-lositna iapit. Nekaj dni po tem so zgradiili zid. Dutschke se k staršem in bratom v NDR ni več vrnil.
Zgled za uporništjvo je nemškim štu-dentom in tudi Dutscbkeju, nudil upor na ameriški državni univenzi B©rkeley, kjer so se leta 1964 prvič tdsooi mladili akade-mikov pod vodatvom študesnta Maria Savie uprH. Najprej le protd uiniverzitetni oblikd sami in proti zastareHim univerzifretnim za-konam. Nato pa tudi kot pnotest protd pokramanemu potrošniškemu paradižu v Ameirilki, pcroti birokiracaji, pnoti ureditvu, pnoti ameriški zunainji polatifei — pnoti modiennii kapitaliističnd družbi nasploh. V Berkeleyu so akcdtje vodilti predvsem člaoi FMS (Gibanje za svobodo govora) in člani SDS (študen*je za demiokratičrao dinužbo).
Cilji SDS
Trdnega programa kot stranika SDS niima. Iz besed govornikioiv SDS pa lahko sOolepamo, kakšno vlogo naimerava SDS imeita v prijjodnositi:
1. Tako imenovana »kulturno-revoluci-onairna prehodna faza«, tarej čas golih protestov, oznaoil, demoostracij in disku-Sij, je mimo; na mesto protesta naj sfcopi atotirvma odpor.
2.  Glavni cil|j SDS bo najprej ustvairM sd »masovno baao«, da ne bo fcreba, tako kot doslej, operiratd z družbenim vakuu-mom. Zveza si torej prizadeva, da bd na visokih  šolah  pridobila veoino   na   svojo stran  (kar se jd je skoraj že posrečilo); teor za pozneje ustvarila še skupno fronto delavcev, učencev in študentov. V ta na-men naj  bi se okrcpila agitacija v obra-tih in sindikatih. Pri tem bi začeli najprej pii stagniranih industrijskih vejah.
3.  Ko  bo ustvarjesna masovna podlaga, naj  bi   se   ustanovila   nova   sooialistična stranka.
4.  SDS se pojmuje kot nemška avant-garda   socialno-revolucionarinega   svetovne-ga gibanja, usirierjemega protd pozno-kapd-balistionemu  imiperialiizmu, in zato podpi-ra    prizadevanja    amanaLpacije    Tretjega sveta.  Pri tem se dostancirajo od  »malo-meščanskega in birokratdzaran-ega sociaJdia-ma v državah   vzhodnega   bloka«   in   od »ireviaioinistične« Sovjetske zveze, kl pušča v svojem protiameriškeim boju  (ta bazi-ra na miroljubnd koeksistenci) tretji svet na cedilu.
5.   Ustrezajoč    gtobalmemu    karakteirou nasprotij naj bi bile akcije scxaalno-reivolu-cioname levice v prdhodnossti mednarodno tesno povezanft}.
Vse to — prehod k odporu, koopem-cija z delavstvom, mednarodni značaj — naj bi se najprej konkretizsiiialo v kampa-nji »Razbijte NATO«. Da bi razširjal te ideje, je Dutschke že prepotoval med dru-gtai Nizozemsko, Francduo, švedsko, Dan-sko. Maja tega leta namerava prepotovati Svico, do konca leta pa verjetno še AvstTi-jo in Italijo.
Oilj za Nemčijo je, da se »razibije apa-rat« in uvede socialističind sd®tem,v ka-terem produkcijska sredfiibva pripadajo producentoim. Za sedaj še niimaj© ikoinikreib-nih predstav o tem, kako naj bi ta sociali-stična družba .funkoiomimla, kako bi sikav beli za to, da to gibanje, ki teoretično stm-md po osvoboditvi, ne bd praktično propa-dlo, tako kot so že prej druge revolucije, in kako bi spremenili to blago »interiori-ziranio represijo« v odprto zatiTanj«.
Prav tako je jasno, -da se brez upara-be sale ne more ustvariti nekega absolu*-nega in brezpogojno veljavnega princdpa. Vedetii pa je treba tudi to, da je prd tera, ko študentje upoirabljajo pudinge, jajca, paradižnike, ko kam vdino in po možno-siti ra23bijejo še nekaj šip, med njima lahko na stotine ranjeniii ali še oelo fcakšen smrten primer (v Zahodneim Ber-linu); da se del tisika (in sicer tisk Axei-Springerjevega koncenna) in oblastd popri-me vsake pnilike, da študienite abdoJži raa-gnajanja in nasilja, ne zmeni se pa za to, če se proti demonstrirajočim študentom Ujporabi sila ali če k nasdilju celo iazivajo. Berldnska SDS j-e ,do tiska in semata v akuitand situaciji siiobrana, berlinslka »Vdr ©tkong-demonstracija« (18. febr. 68—15. tisoč študentov) je potekala bTez kakršnie' gakoli pripetljaja, za katerega bi bili štu-dentje odgovomi, pri naaprotoih demon-stracijah (izzval jiii je berlinsfci senat) pa so »miToljubni« berlinski meščanl napa-dald na duoate pravih in domneviniih levi-čao-jev (študentk in študmtav) s klici kat »Linčajte ga!« ali »Ubijte jo!«.
Vsaka grožnja, kot preipaved SDS, spre-meinba zakonov o javnem zbarovainju, bo SDS prinesla le nave piistaše.
SDS stoji pred problemom, ali naj se pabruidi za dobro obnašanje (in ostane n»-Ojpažena) — ali naj še naparej tvega in ta-kio mobilizira protd sebi »sisiteim« (ter s tetn iiazove nasprotno stran). »Sistem« sto-ji pred problemom, ali naj se z raddikalno opozicijo z lastnim toleriranjeim ald sogLa-šanjem postavi vprašaoje njregoivega na-daljnega obstoja — ali pa naj se z »osbri-md ukrepi« sam zataji in tako konisiti opozioiji na drug načdn. V otevdiru teh alter-nativ se bodo raavijaM spori v prihod-nosti.
George Flemke
Zveza študentov-
kakšna je in kakšno si želimo?
(nadaljevanje)
Bolje kakor delo komisij za materialna, študiijska ald druga vprašanja poznamo delo specializiranih organizacij v okviru Zveze študentov, ki se ukvarjajo z organi-zacijo &tudentovega prostoga časa. Pri njih je še najbolj dosledno uresničeno načelo organiziranja po interesu,- saj posamezna društva in klubi združujejo samo študen-te, ki jih določena dejavnost zanima. Na-loga teh organizacij je zlasti ta, da omo gočajo čim večjemu številu zainteresira-nih študentov rekreacijo ali neko obliko delovanja, drugi namen pa j« podpirati »kvalitetni vrh«, ki predstavlja študente in vso univerzo v družbi zunaj in znotraj naših meja. V Ljubljani predstavljajo tak vrh nekatere kulturne skupine, kakor aka-demska folklorna skupina France Marolt, akademski pevski zbor Tone Tomšič, fo-to skupina ŠOLT in druge. Menim, da je treba dati prednost predvsem razvoju množičnih oblik dejavnosti, pri čemer pa ne gre zanemarjati tega vrha.
število organizacij, ki se ukvarjajo z izvemštudijskimi dejavnostmi, nikakor ni majltno in njihovo delo zajema v tej ali oni obliki večji del študentov. Prav tako so znatna družbena sredstva namenjena za njiiiovo delo, zato je interes tako druž-be kakor študentov, da t-e organizacije de-kijejo oiin uspešnejše, predvsem pa, da se ne zapirajo v ozke kroge, v ekskluziv-most.
Prepričan sem, da je Zveza študentov kot organizaoija storila dosti premalo jpredvsem za kadrovsko in moralno pod-poro teh organizacij, za koordiniranje njdhovega dela, tako da so bile le-te pre-več odvisne od trenutn« sestave vodstev, Od njdhove volje za delo. Ravno tako odločanje ožjega kroga zainteresiranega dlBnsbva ne pagojuje vedno odločitev, ki bii presegala interes ožjih grupacij. Zveza študentov kot enotna študentska organiza-oilja je deloma nemoona, saj je razmoli-kos-t dejavnasti in problemov zelo velika, vendar je dolžna skrbeti za izpolnjevanje interesov čim večjega kroga študentov z večjim angažiranjem na tem podrooju, predivsem pa je njena dolžnost pomagati pri odpravljanju težav. Drugače pa so vse specializirame organizacije pri svojem delu ptojpolnoina samostojne, njihovi naj-vdšji organi pa so skupščirae študentov člamov, M pa na žalost ni&o vedno toliko aainiteresirani za upravljanje, da bi na siknpščdino tuda prišld.
V okviru Zveze študentov bolje ali slab-še delujejo tudi pokrajinski klubi, to sj klubi Studentov posameznih občin, ki stor-be predvsem za zbliževanje študentov ter njihovo povezavo z domačo občdno. Klubi bi lahko predstavljali v svoji oibeini moč-no klitičiniO silo, zavzemati bi se morali za pravilnejšo kadrovsko politiko, štipendi-ranje tex za izvajanje rveke napredne poli-tiike občdinsikih skupščin. Taikšrii klubi so na žalost redki, vendar doseženi uspehi nakazujejo pravilnost take usmeritve. Opažamo, da bolje delujejo klubi, ki združujejo manj študentov, kjer prijatelj-ske ve2Ji predstavljajo močnejši faktor. Vsekakor bo treba v kratkem možnasti klufoov za resnej&e delo dobro proučiti, preteklo pa bo še nekaj časa, predno bo večina klubov pripravljeina in sposobna za&topati študente po občinah, izva.jati enatno študentsko politiko, kakor smo si nekaiko preveč optimistično predstavljali. Omeniti moram tudi klube študentov iz drugih republik, ki delujejo različno uspešno.njihova naloga pa je podobna na-logam pokrajiinskih. klubov, le da nasto-pajo na drugem nivoju ter da predstav-ljajo tudi vez med svojimi republikajni in Sliofireniijo.       ¦,:¦.>¦¦       ¦   ¦
Mednarodni klub prijateljstva deluje v SN in vključuje vse tuje študente na naši uuiverzi. Njegova naloga je reševanje pmblemov, s katerimi se srečujejo tuji študentje med študij^em, moml pa bi v mnago večji meri kot sedaj seznanjati te študente z našo družbeno stvarnostjo, si-stemom demokracije in samoupravljanja. Ne bi se simelo dogajati, da ti študentje zapuščajo Jugoslavijo z napačnimi ali ce-lo negativnimi pred&tavami o njej. Na ža-lost klub sam tega ne zmore, ZŠJ idejne-mu delu s tujimi študenti zaradi več ali mianj opravičljivih vzrokov ravno tako ne posveča preveč pozomosti, tako da so tuji š.tudentje prepuščeni sami sebi in tujim idejnim vplivom.
že iz naštetih področij delovanja je lah-ko ugotoviti, da mora biti štiidentska or-ganizacija za izpolnjevanje tako raznolikili nalog zelo razvejana ter da morajo biti sistem delovanja in odiiosi med posamez-nimi deli organizacije dobro premišljfdni, če naj zadostijo zahtevam enotnosti vode-nja in samostojnosti posameznih delov, zagotavljajo dobro komurliciranje, demo-kratičnost in neposrednost odločanja, obe-nem pa učinikovitost in odprtost na vseh nivojih.
Sedanja shema organizacije to samo deloma omogoča. Predvsem bi ji lahko očitali preveliko hierarhičnost in nezm-ož-nost kom-uniciranja, kar pride do izraza predvsem na relaoijah študentfakultetni odbor in faikultetni odbor — univerzitetni odbor. Sbruktura orgaiiizacije ieivira še iz časov, ko je bila demokraoija pri nas še na bistveno nižji stopnji, zato jo bo treba prilagoditi novirn odnosom, ki so se v družbi že uveljavili in ki se zde Studen-tom sami po sebi umljivi, prilagoditi jo bo treba tudi novirn oblikam in vsebini dela.
Frimer za takšno stanje je tudi dejstvo, da ZŠJ v sedanjd obliki ni sposobna ure-jevati vprašanj samoupravljanja na uni-verai. Meoini, da prav v tem dejstvu lah-ko najdemo enega glavnih vzrokov za ne-uveljavitev sodelovanja študentov v svetih letaikov, fakultetnih svetih in uruiverzitet-nem svetu. študentska organizacija je s tem, ko ni rešila vpnašanja svoje vloge pri samoupravljanju, onemogočila uspešno vključevanje študentov v sambupravljanje, saj je z neodločnim stališoem razbijala sile.
Sveti letnikov se na pr&mer ukvarjajo z vprašanji, ali bo kolokvij ob 10. aH 11. uri, mnogo premalo ali skaraj ni<5 pa z bi-stvenim vprašanjem študija, študiijskih programov, nekvalitetnih predavanj itd. Krivda je deloma na premajhni angažira-nosti in organiziraniosti študentskih pred-stavnikov, premajlinemu interesu profe-sorjev, predvsem pa na nerešehwmu statu-su svetov letnikov, ki ne morejo spreje-mati nobenih sklepov, ki bi obvezovali ko-garkoli, razen tega pa so organ, ki nima nobenih relacij do fakultetnega sveta ali fakultetnega odbora ZŠJ.
Ravno tako so povsem od svojih spo-sobnosti in obveščenosti odvisni študent-je, člani fakultetnih svetov tn univorzi-tetnega sveta. Ne moremo se čuditi, če so do študentskega sodelovanja v samoupra-vi izgubili zaupanje tako študentje kot profesorji. Kakor je to raavidno že iz prej&njih trditev, imarn ta pojav v veliki meri za sisternski, ker sem p-repričan, da smo študentje sposobni in zainteiresiranii za sodelovanje pri reševanju vseh vpra-šanj, ki nas zadevajo.
Ze prej sem ugotavljal premajhno po-vezanost fakultetriih odborov s študeiiti v letaikih, predvsem pa se mi zdi, da se fakultetni odbori ne ukvarjajo dovdlj s 6tudijsko  problematiko, ker  je  to  sedaj
Bftdeva svetov letnikov, kot se to na sploS-
no šteje. S tem, da fakultetni odbori ne odločajo več o sprejemih v študentske domove in da se analize o materialmem položaju študentov delajo enotno za celo univerzo, so komisije za materialna vpra-šanja študentov postavljene bolj na stran-Bki tir. športne in kulturne komisdj« de-lajo različno uspešno, medtem ko komi-fiije za proučevanje aktualnih problemov oz. za idejno vzgojo v veliki večini niso doirasle tej nalogi. Na fakultetah deluje^jo zadovoljivo razne specialne komisije, ka-terih delo je odvisno od vrste študija, so boLj ali manj strokovno obarvane.
Ne bi mogel rdči, da je položaj na vseh fakultetah enak, vendar mislirn, da je raz-lično uspešno delo PO odvisno v večji meri od individualnih naporov članov od-borov, manj pa od objektivne potrebe oz. od zanirnanja za določeno dejavnost. Tu se postavlja princip enotnost interesov nekega okolja, ki pogojuje delo organiza-cije. Tako lahko od komisij pričakujemo le toliko, kolikor so objektivno pogojein« potrebe po njihovem delu. Treba bo dobro premisliti in preanalizirati potrebe ie možnosti za delovanje v določeniem okolju.
Pakultetni odbori in odbori zdniženj pa na nivoju fakultete ali oddelka zasto-pajo interese študentov in so glede na or-ganizacijsko strukturo univerze potrebni, njihove naloge iin relacije pa bo treba bo-lje proučiti.
V organizacijski strukturi Zveze štu-dentov v Ljubljani zavzema predsedstvo UO rnesto najvišjega izvršnega organa, katerega obstoj je ravno tako utemeljen z dveh vidikov; za vodenje neke' enotne študentske politike in 2a koordiniranje akcij je orgian m. univerzitetinem ni-vo-ju potreben, prav talko pa je potrebem za-rad.i strukture naše družbe, saj se na ni-voju republike sprejema večina važnih sklepov, fonmira se politika izobraževa-nja, po drugi strani pa spada visoko šol-sbvo neposredno v resor republiških or-gainov. Za to so skoraj vsi stiki študentov z družbo na univerzitetnem nivoju, na ka-terem lahko ZŠJ vpliva na bistven« stvari ki nas zadevaijo. Tako ugotavljamo boljšo povezanost predsedstva UO z rektoratOim, sekretariatom za kulturo in prosveto ali iizobraževalno skupnostjo SRS kakor pa s študenti samimi. Menirn, da je takšno stanje nezdržno, saj nastopamo člani predsedstva UO vedno kot predstavniki študeintov, katerih pa praktično nimamo za seboj. Tega ss marsikje tudi zavedajo, zato je jasno, da bo UO uspešan le, če bo-do za njim v resniei študentje. Poglavitai raztog za takšno stanje iščem v težavnostd popolnejšega infoii-miranja, saj je sezna-njenost s polo^.jem prvi pogoj 2a odloča-nje. Letos skilsaTno to stanje izboljšati z izda.janjem informativnega biltena o delu vodstev ZŠJ. Uvajamo tudi popolnejšo do-kumentacijo o delu, kar je sicer nujno no potrebno, veiadar pa s« je ob&eg administracije močniO povečal, ravno tako pa obremenjeinost članov UO s pisanjam poročil.
Druga težava, M otežkoča razširitev sikupin ali komisij pri UO, je strokovnost dela. Zš pomeni povsod samo toliko, ko-likor so naša stališča proučena in argu-mentirana. Ta primcip nam nalaga obve-zen študijskd pristop k obravnavanju vsa-ke stvari, kar v bistvu onemogoča sodelo-vanje širšega kroga študentov. Ugotav-ljiam pa, da so predsedstva zanemarjala pritegnitev članov in drugih študentskdh odborov k formiranju stališč predvsem za-to, ker to zahteva dodatne napore, dodat-nio delo, za katerega prerado zmainjka ča.sa. Prav tako se v obilici dela rado po-zablja na osnoVni namen vsake organiza-cije, da naj v svoje delo vključuje čim več članov. Treba bo usbvariti mehandzem, ki 4>o to omogočil. Res pa je, da vprašanje tudi ni tako enositavno, saj reoimo napori preidsedstva taikirat, kadar skuša priteg-niti štuidente za najbolj zanimive akcije, ostaijajo brez širšega odaiva, kar zmanjšu-je voljo za delo te vrste. Lahko bi sdcer oporekali, da je temu kriva praksa, da so vzroki objektdvni, vendar mislim, da leži resnica nekje na sredd. Nasplošno menim, da za proučevanje problemov in zsa študij-slko delo ne moremo pričakovati množič-nega sodelovanja, ker to zahteva dobra posnavanja ^nprašanj in predvsem mnogo časa. Pofcrebno pa bo stalno sodelovanje s fakulbetami in študenti, ki morajo na osnovi analiz sprejemati stolepe in poobla-ščati predsedstvo UO za nadaljnje akcije.
Nezmožnost uspešnega kornunicirainja pomeini eno največjih težav pri delu naše oirganizacije, saj je prav komuniciranje za delovainje tako širok« in raznolike orga-nizacije bistvenega pomena. Tribuna kot 14-dnevnik z usm&ritvijo na poglobljeno obdelavo problernov te naloge ne izpol-njuje v zadostni meri. Informativni bilten izhaja na žalost v omejeni nakiadi enkrat mesečno, plakatov in lepskov pa nihče več ne bere. Zaradi tyga so sestanki, na katerih je treba ljudi o probleiniih šele sezna-njati, nezanimivi. Stanje skušamo rešiti s posta:vitviijo študentske radijske pdstaje na sirednjih valovih, preko katere bi lahko dnevno informirali študente o našern delu.
Prihodnjič o tem, kakšna bo nova or-ganizacija ZŠJ.
Jložte islander
Protest
V uredništvih sovjetskega tiska, na zbirnih mestih za pošto v partijskih ura-dih in v sekretariatu Podgornija se ko pičijo protestna pisma.
Celo mladinski časopis »Komsomolska-ja Pravda« je poročal o pritožbah na Za-hodu glede zadnjega moskovskega intelek-tualskega procesa: obsodba mladih Rnsov Galanskova, Ginsburga, Dobrovolskega in Vere Laškove v januarju je v inozemstvu izzvala nezadovoljstvo. Levo usmerjeni fi-lozofi kot Sartre in Russell — v Sovjetski zvezi jih posebno radi citirajo — so iz-razili obžalovanje zaradi pomanjkljive svo-bode misli v Sovjetski zvezi.
Heinrich Boll in Herberrt Marcuse, le-vičarja berlinske SPD, in Dutschkejeva SDS so poslali v Moskvo srdita pisma — večina protestnih pisem pa je prišla iz SSSR same.
Pismene vloge domače inteligence — med njimi dopis uglednega pesnika Kon-stantina Paustovskega — pismene pritož-be študentov, izobraženih državljanov in pozornih delavcev so se močno širile. Kre-melj je bil najbolj nejevoljen ob spome-nici latvijskega preds&dnika kolhoza Jahi-moviča, naslovljeni na partijskega ideolo-ga   Suslova.
Clan partije Jahimovič je pozval Su-slova, naj hitro pomilosti priprte mlade intelektualce — »preden vzamejo delavci in kmetje stvar v roke«.
Ivan Ivanovič Jahimovič je predsednik latvijske zadruge »Juana Gvarde« (Mlada garda). Pred osmimi leti so morali gardi-sti na bornih tleh za dobro žetev vložiti dva do trikrat več delovne sile, gnoja in investicij kot drugod. Povprečni stroški za žito, mleko in meso so. bili posebno visoki, ker je bila železniška postaja da-leč, dostopne poti k poljem pa so bil.e zelo slabe. 1960. leta ni imel kolhoz na bančnem računu niti ene kopejke.
Za novo leto 1964 je bil kolhoz »mili-jonar«: izpolnil je svoj plan in med člane zadruge je lahko razdelil znaten dobiček. Za plačilo pa je kolhoz dobil pravico do »samoodločanja«. Odslej so smeli tovariši o obdelovanju in setvi sami odločati, bres posegov   od   zgoraj.
Jahimovtič je pisal v svojem dnevniku: »Clovek se gnu&i, če ga ovira birokrati-zem. Kako sem sit tega drobnjakarskega varuštva! Vse preračunajo in prežvečijo zate, v vsako stvar vtaknejo svoj nos. To pa se potem imenuje »načrtovanje od spo-daj . . .«
Kosiginova vlada je hotela prenehati z varuštvom in je v listu »Komsomolska Pravda« objavila dnevnik podeželskega ju-naka Jahimoviča, polnega pritožb — in uspehov — in sicer dva tedna po padcu Hruščova, tako rekoč kot progrsm nove vlade.
1968. leta pa se je moral Jahimovič zopet pritožiti — tokrat o državnem varuš-tvu nad inteligenco.
Do nje čuti povezanost: njegov dnevnik izkazuje univerzitetnega absolventa Jahi-. rhoviča kot poznavalca ruskih klasikov, posebno je nanj napravilo vtis branje kratke zgodbe Sergeja Lvova z naslovom »Poslednja želja Aleksandra Uljanova«.
Leninov brat Aleksander je zahteval verze kritičnega — nemškega — intelektu-alca, preden je bil 1887. leta zaradi aten-tata na carja usmrčen. Pred njim je bila smrt, pa je ta ljubitelj literature zaprosil za Heinejevo pesem »Enfant perdu«, ki opeva nekega revolucionarja na izgublje-nem položaju: »Eden pade — drugi pa že zavzamejo njegovo mesto.«
Novi zagovomiki priprtih mladih pesni-kov v Moskvi so se javili iz Prage. časo-pis »Literarni listv«, tribuna pred meseci še prav tako preganjanih čeških pesnikov, je v začetku marca objavil nadaljnja ime-na uglednih, tudi v Rusiji cenjenih pri-tožnikov z zahoda: komponist Igor Stra-vinsfei, biolog Julian Huxley, kipar Henry Moore, violinist Yehudi Menuhin. Ti so zahtevali svobodo misli za jnislečo in pe-sniško mladino Rusije.
Poraženi, med tem svobodni, a še ven-dar previdni, so brez komentarja objavili protestno listo. Ustno pa jo je dal ured-nik lista »Literarni listy«: »Naši bralci bo-do že vedeli, kaj mislimo.«
Po Spieglu, prevedla S. P.
(nadaljevanje)
Racionalizacija v svoji osnovi ne sme biti miš-Ijena kot finančna pridobitev za republiko ali zvezo. S tem mislim prihra-nek nekaj milijonov, ki bi se vložili v druge dejavnosti. Takšno gledanje je zgre-šeno in ob njem racionalizacija z vsemi svojimi do-brimi in brez dvoma tudi slabimi stranmi ni izved-ljiva. Nedvomno drži, da sredstva ne bodo več tako razdrobljena in bo na osnovne študijske panoge pri-šlo rel&tivno več sredstev za osnovne dejavnosti. S tem se bo posredno lahko intenziviral študij. V naslednjem bbdobju se bodo potrebna sredstva še povečevala, saj bo ob racionalizaciji nujno z vlože-nimi sredstvi v opremo visokošolskih zavodov do-seči takšen nivo kvalitetne izobrazbe, ki bo študen-tom nudil vse možnosti za dosego mednarodno pri-znanih kvalitet.
V zadnji številki »Tribune« sem na kratko ome-. nil, da racionalizacija visokošolskega študija lahko močno prizadene študirajočo mladino. Problemi, ki zadevajo študirajočo mladino, so: neurejeno mate-rialno vprašanje, metode selekcije, izpitov, preda-vanj in ne nazadnje potrebnost in pespektivnost študija, ki so si ga mladi ljudje izbrali. Vse to pa so istočasno problemi univefze oz. visokega šolstva naisploh, pred katero pa se postavlja še problem znanstveno-raziskovalnega dela in modernizacija mre-že visokošolskih ustanov, s čimer ji bo zagotovljena tista vloga, ki jo ima, in odgovornost univerze do družbe bo v večji meri upravičena. Vsi problemi, s katerimi se srečuje visoko šolstvo, so v dbločeni meri posledica izredno naglega razvoja visokega šol-stva po letu 1945 zaradi nagle industrializacije in je tako ta razvoj šel pred možnostmi družbe in go-spodarstva ter kadrovskimi in materialnimi možno-stmi univerze. Posledica nast&lega razvoja je neefi-kasnost študija, ki se odraža v osipu študentov in v majhnem številu diplomiranih kadrov generacij v rednem roku ter v podaljševanju časa za dosego diplome.
Ce Lzhajam iz predpostavke, da je socialno raz-slojevanje v našem družbenem sistemu osnovano na raziikah v izobrazbi in da mora zato biti izobra-ževanje dostopno vsem, si lahko navedeno definicijo (posebno sedaj v obdobju racionalizacije visokošol-skega študija in družbenb-gospodarske reforme) ra-zlagam na dva načina, in to:
1.  izobraževanje,  ki  naj   bo  dostopno   vsem,  je zajeto že v obveznem  šolanju za dosego nižje izo-brazbe (osemletke);
2.  izobraževanje,   ki  naj   bo   dostopno  vsem,   to v resnici ni in je omejeno le na majhen odstotek mladine, ki izhaja večinoma iz kroga ljudi, ki lahko zagotovijo  svojim  otrokom  visokošolsko   izobrazbo.
ad 1. Osnovno šolsko izobraževanje foz. neu-spešnost le-tega) je zelo različno. Opremljenost, kva-liteta tn stimulacija učnih kadrov je neizenačena in je odvisna od razvitosti podroeja — občine. Tako uspešnost šolanja na osemletkah v Ljubljani proti uspešnosti v Halozah. kaže, da mladina iz manj raz-vitih področij Slovenije in iz vasi nima zadovoljivih startnih osnov za usposabljanje in izobraževanje. Vemo, da le 1/3 učencev konča osemletko uspešno. Korelacija med gospodarsko razvitostjo občin in razvitostjo šol-je 0,75. Ovira je tudi ra-zvrstitev sred-njih, višjih in visokih šol — nerazvita področja imajo zelo malo srednjih šol. Na ljubljanskem po-dročju lahko praktično vsi, ki uspešno končajo osemletko, nadaljujejo šolanje v srednjih šolah. Na drugih področjih (Pomurje, Dolenjska, Goriška...) lahko srednje šole sprejmejo le 13—20 odst. dijakov, srednje ljubljanske šole pa lahko sprejmejo 78 odst. učencev, ki končajo obvezno osemletno šolanje. Ko-relacija med zmogljivostjo šol na posameznih pod-ročjih in odstotki mladine, ki kljub uspešno končani osnovni šoli ne nadaljujejo šolanja, je 0.68, kar kaže, da. so možnosti za nadaljnje šolanje mladine na sla-bo razvitih področjih zelo majhne.
Tudi stimulacija pedagoških kadrov je zelo bar-vita. Ce vzamem v pretres obremenjenost učiteljev s pedagoškim delom, je bolje, da ne dajem pripomb, saj je vsej slovenski javnosti znan položaj in vzroki za prenehanja dela na šolah v okolici Ptuja. Vpra-šanje je le, ali bi se recimo ljubljanski učitelji trtP dili delati za takšne dohodke in v takšnih pogojih kot njihovi stanovski kolegi na podeželju?
Seveda pa je absurd govoriti o kakršnemkoli samoupravljanju v prosvetno-pedagoških zavodih, ker že sam sistem dotekanja sredstev in delitve le-teh popolnoma onemogoča teoretično in praktično izvajanje samouprave. V takih razmerah postaja sa-moupravljanje farsa in brez dvoma nihče ni zainte-resiran v takšnih razmerah gojiti in pospeševati sa-moupravljalsko prakso. Ob slabi oziroma neprimer-ni stimulaciji dela pa tudi pedagoški kader ni zain-teresiran za dvig kvalitete, racionalizacijo in inten-zifikacijo šolanja na osemletkah.
ad 2. Resnica o tem, kdo študira, je že stara. Kljub temu, da je »načelno« izobraževanje dostopno vsem (visokošolsko izobraževanje), je vendar že nič kolikokrat praksa dokazala prav nasprotno. Resnič-nost in možnosti so drugačne, česar se naša družba sicer zaveda, poti pa, ki bi peljala v izenačenost po geslu »Vse za našega delovnega človeka«, in s ka-tero bi zavrli vse bolj izrazito socialno razslojeva-nje med mladimi ljudmi v procesu izobraževanja, pa
žal še nismo našli. Vse bolj izstopa dejstvo, da je družbeno-ekonomski'položaj študirajoče mladine od-visen od materialnih možnosti njihovih staršev ali razvitosti področja, iz katerega izhajajo, in ne pred-vsera od rezultatov učenja.
Kakšne so možnosti oziroma nemožnosti za do-sego akademske izobrazbe z vidika racio-nalizacije nasploh v smislu načrtne kadrovske poli-tike, vidimo takrat, če si ogledamo materialne po-goje študentov, vpis na visokošolske zavode, štipen-diranje in kreditiranje študentov. Pridemo do na-slednjih ugotovitev:
a)  Materialni pogoji, v katerih živi pretežen del študirajoče mladine, so slabi, še bolj pereči pa so zaradi izredno naglega razvoja visokega šolstva po zadnji vojni. Ustrezno družbeno in materialno vred-notenje  umskega dela  (znanstvenega  in pedagoške-ga) se postavlja kot temelj te problematike. Odnos družbe in njenih organov do vzgoje strokovnjakov pa se. kaže razen v kvaliteti prizadevanj  usklajeva-nja šolskega sistema s potrebami razvoja predvsem v kvantiteti materialnih sredstev, ki jih družba vla-ga v izobraževanje. Taka pot pa ni najprimernejša pot v napredek.
Pogoj za izvajanje postopne racionalizacije in intenzifikacije študija je nedvomno zagotovitev ma-terialnih možnosti študirajoče mladine. Vendar ugo-tavljamo nasprotno stanje v politiki štipendiranja. število štipendij, namenjenih mladini na visokošol-skih zavodih, že od leta 1964 močno pada, leta 1967 pa je prejemalo štipendije le 18 odst. vseh vpis&nih študentov. Prav zaradi tega pa raste število prosil-cev za kredite, sam kreditni fond pa nima toliko sredstev, da bi lahko zadovoljil vsem prošnjam.
Družbeno-gospodarska reforma po svoji strani zelo močno vpliva na takšno stanje, saj si v nemalo gospodarskih organizacijah predstavljamo uspeš-nost reformiranja v izolaciji v mejah svoje delovne org&nizacije, da ne govorim o drugih ukrepih, ki so jih nekatere gospodarske organizacije uvedle z namenom preiti v obdobje reforme. Nemalo gospo-darskih organizacij išče izhod iz svojih malih no-tranjih kriz v ukinjanju štipendij in v zmanjševa-nju sredstev, namenjenih v sklad za izobraževanje.
Vse družbeno-politične organizacije v naši re-publiki bi morale takšnim pojmovanjem narediti ko-nec in s politično in drugimi akcijami doseči izva-janje reforme gospodarstva v taki smeri, kot je bila zamišljena.
študentski domovi so druga stran medalje ma-terialnega položaja študirajoče mladine. Letos je v Ljubljani na razpolago 2800 postelj, kar pomeni stanovanje za okoli 35 odst. od skupno 8183 rednih študentov. Priv&tno stanuje okoli 20 odst. študentov, pogosto^v nemogočih življenjskih razmerah, od ka-terih pogosto mnogi le s težavo plačujejo visoko na-jemnino. Zaradi tega je nujno pospešiti gradnjo študentskih domov, že obstoječe domove kot doti-rane ustanove pa ne voditi v smeri ekonomizacije in nudenja uslug hotelskega tipa (take tendence že obstajajo). Prav talko bo nujno potrebno rešiti vpra-šanje študentske prehrane, saj ima neredno pre-hrano več kot 70 odst. študentov, 19 odst. študentov pa je podhranjenih. Poizkus ureditve študentske pre-hrane v mestnem središču ali vsaj blizu tega bi bilo treba pozorno in vsestransko proučiti (zgled v Ma-riboru).    .
b)  Iz dneva v dan ugotavljamo, da je vpis štu-dentov v veliki meri odvisen od omejenih kapacitet fakultet.  V  času, ko  prehitro  raste  število  študen-tov z ozirom na omejene kapacitete fakultet, se po-stavlja vprašanje kako in na kakšen način omogo-čiti demokratični vpis na univerzo in višješolske za-vode, ker je zelo težko najti najustreznejše in naj manj boleče metode selekcije, ki bi to problemati-ko  rešile.  Sedanji način  izbire  kandidatov  za  viso-košolski študij  in to  preko  kvalifikacijskih  izpitov in na osnovi dpseženega uspeha y srednji šoli, niso ustrezni. Upoštevati je treba različne možnosti sred-njih šol (pogoji šolanja na srednjih šolah niso ize-načeni), prav tako pa ne smemo zanemariti dejstva, da srednje šole ne konstatirajo sposobnost učencev, temveč dajo različno znanje, ki se loči od šole do šole.   Zaradi  tega  je  nujno  potrebno  poiskati  naj-ustreznejše   metode   selekcije   znotraj   visokošolskih zavodov in istpčasno uskladiti celotni šolski sistem tako,  da bi kbntinuiteta  izobraževanja lahko  tekla gledko, kar pomeni, da je za to potreben družbeni vpliv na oblike izobraževanja.
Pri tem ni problem hiperprodukcije visokega šol-stva, temveč je problem hiperprodukcija dijakov v srednjih šolah, katerim ni nudena realna kvalifika-cija za nadaljevanje študija. Prvotni svetovalni izpiti na visokošolskih zavodih v drugih republikah so prešli v sprejemne izpite in s tem v »numerus clau-sus«, v Sloveniji pa je bilo na nekaterih fakultetah dodatno uvedeno testiranje. Namen nekaterih viso-košolskih zavodov je uvesti z novim študijskim le-tom sprejemne izpite, za katerimi ni skrit »nume-rus clausus«, temveč hočejo le-ti s takšno politiko zajeziti vpis študentov na svoj zavod in s tem omo-gočiti družbi lažjo absorbcijo diplomantov svoje stroke. V tem smislu je takšen pristop k racionali-zaciji posamezne stroke pravilen, ker teži za načrt-nostjo in pametno razporeditvijo svojih diploman-tov, istočasno pa je tudi reakcija teh vlsokošolskih
zavodov na glasove o ukinitvi le-teh zaradi majhnih potreb gospodarstva po njihovih kadrih. (Morda ima precejšnjo vlogo tudi cena diplomanta, vendar ta ne sme in ne more biti merilo in povod za racio-nalizacijske ukrepe, povod za takšne ukrepe je laliko le kvaliteta pedagoških in znanstvenih kadrov neke-ga zavoda, kvaliteta izšolanih diplomantov, nedvom-no pa tudi potrebe gospodarstva po kadrih določe-nega profila).
Vpis študentov na visokošolske zavode naj bo praviloma prost (osebno sicer ne zastopam tega sta-lišča), selekcija pa se naj izvede predvsem v prvih letnikih, istočasno pa je potrebno že pred vpisom študentov v prve letnike srednješolsko mladino pra-vilno usmeriti v bodoči študij. Posamezni visokošol-ski zavodi bi morali imeti pravico samostojno od-ločati o selekciji, prostem in omejenem vpisu in drugih zadevah, ki direktno vplivajo na položaj in možnosti zaposlitve njihovega diplomanta.
Kadrovska, materialna in prostorska izgradnja visokega in višjega šolstva ob pomoči vseh demo-kratičnih sil na univerzi in izven nje je edina pot k racionalizaciji in intenzifikaciji študija. Danes rno ra meti univerza veliko pomembnejšo nalogo v de-mokratizaciji družbenih odnosov in pri reševanju družbenih problemov. Osnova intenzifikacije mora postati poglobljen študij fundamentalnih predme-tov v prvih letnikih študija, v z&ključnih letnikih pa aplikativni predmeti z uvajanjem študentov v sku-pinsko znanstveno-raziskovalno delo. V višjih letni-kih študija naj se študentje uvajajo v samostojen študij ob proučevanju tuje strokovne literature, v ta namen pa je potrebno na tehnične fakultete uvesti v redni učni program obvezen tuj jezik (angleščina, francoščina,  nemščina...).
Bistveni predpogoj za intenzifikacijo študija je urejen materialni položaj študentov. Sistem štipen-diranja, kreditiranja, gradnja objektov študentskega standarda in ustrezna zdravstvena zaščita študerir tov so pogoji za intenzifikacijo in selekcijo po spo sobnosti in uspehih dela.
V pogojih zaostrovanja položaja gospodarstva in vsesplošne racionalizacije bo potrebno čim prej najti najboljše rešitve in ne takšne, ki bi lahko kot bumerang udarile po gospodarstvu in šolstvu, ker bi delovni Ijudje ponovno morali iz svojega žepa poravnava-ti nastalo škodo.
Marijan Mlaliar
Zdravstveno
zavarovanje
in zdravstveno
varstvo
študentov
2e dolgo časa ugotavljamo, da je zdravstveno zavaro-vanje študentov pri nas neprimerno in pomanjkljivo. Ugo tavljamo tudi to, da so nas na tem področju prehitele ta-ko zahodne kot vzhodne države.
Namen tega članka je seznaniti širšo študentsko jav-nost s to problematiko, odgovoriti na vprašanja, ki so se postavljala že na plenumu ljubljanskih študentov, in na-kazati pravilne rešitve, ki smo jih predložili izvršnemu svetu SRS.
Poleg študentske organizacije se s temi vprašanji ukvarja tudi univerza v Ljubljani, predvsem prof. dr. Ru-di KYOVSKY. Z nekaj sodelavci je sestavil študijo, ki nam prikaže zgodovinski razvoj zdravstvenega zavarovanja pri nas rešitve tega problema drugod v Evropi, in pokaže edi-no možno pot za rešitev tega vprašanja. Naši predlogi (pred» logiji študentov) so identični s predlogi v tej študiji, saj so le-ti plod dolgoletnih razprav in temeljitih analiz. To štu-dijo je v celoti potrdila tudi Skupnost jugoslovanskih uni-verz.
V čem je bistvo problema? Pri nas tretiramo študen-ta na področju zdravstvenega varstva in sociale še ved-no kot otroka. Kljub temu, da je študent polnoleten dr-žavljan in da opravlja družbeno kcrristno delo, so njegove pravice na tem področju odvisne od pravic njegovih stap-šev; je torej le derivatni zavarovanec. V primeru, da star-ši te pravice iz kateregakoli vzroka izgubijo, jih izgubi tudi študent. Takšno nemogoče stanje potrjuje tudi d&j-stvo, da je popolnoma neurejen položaj študentskih zako nov in študentskih otrok, če se študent poroči.
Ogromne razlike so med študenti tudi po načinu zava-rovanja in tukaj vlada popolna zmeda. Ceprav iraamo vsi študentje enake dolžnosti, so pravice precej različne. Pre-gled strukture študentske populacije v Ljurbljani po načinu zavarovanja.nam daje naslednjo sliko:
1.  polno zavarovani študentje zajemajo 68,51 odstotka študentske populacije;
2.  kmetijski zavarovanci 1,10 odstotkov;
3.  nezavarovani 19,39 odstotkov vseh študentov.
Med zavarovanimi je ogromna večina zavarovank kot družinski člani aktivnih zavarovancev, invalidskih zavaro-vancev ali upokojencev, Manjše število je zavarovano po lastni zaposlitvi in so izredni študentje. Pri kmetijskih za-
(Nadaljevanje aa 9. strani)
racionalizaciji in intenzirikaciji
OSNUTEK STATUTA ZVEZE ŠTUDENTOV JUGOSLAVIJE
Dalj časa že ugotavljamo, da ZŠJ organizacijsko ne ustreza današnjim družbe-nim razmeram niti svojemu namenu. Iz te ugotovitve se je porodila ideja o reorgani-zaciji: zveza študentov naj bi bila organizirana v takih oblikah, ki bi zajemale vse za-interesirane in vsa področja dejavnosti visokošolske mladine, pri tem pa naj bi obdržala trden strukturni skelet družbeno-politične organizacije. To naj bi zagotovil tudi novi statut ZŠJ, ki ga bo sprejel VIII. kongres ZŠJ, ki bo v začetku maja letos.
Osnutek novega statuta ZŠJ je izdelala komisija za reorganizacijo. Obravnavala in sprejela ga je VI. plenarna seja centralnega odbora. Z objavo v Tribuni ga dajemo v javno razpravo.
Menimo, da je pravica in dolžnost vseh članov in organov ZŠJ, da pretehtajo pri-čujoči osnutek ter zastavijo vprašanja ali pripombe glede določb, za katere mislijo, da so preohlapne, preozke, pomanjkljive ali neizvedljive.
Prosimo, da svoje ugotovitve posredujete univerzitetnemu odboru ZŠJ, Ljubljana, Trg revolucije l-II.
.   .                                           Janez Breznik, sekretar UO ZŠJ
Zveza študentov Jugoslavije je nastala iz organizacije Ljudske mladine Jugoslavije na univerzah, akademijah, visokih in višjih šolah. Ustanovna skupščina Zveze študentov je bila leta 1951 v Beogradu.
Zveza študentov Jugoslavije nadaljuje in goji revolucionarne tradicije mladinskega in študentskega gibanja iz časa pred II. svetov-no vojno, iz ljudske revolucije ter povojne so-cialistične graditve. Velika revolucionarna iz-kušnja, sila in polet naprednih mladih gene-racij, iz naše revolucionarne preteklosti ust-varjalno navdihuje in spodbuja napore jugo-slovanskih študentov pri boju za izgradnjo so-cialižma in zagotovitev miru na svetu ter pri uresničevanju principov aktivne miroljubne koeksistence. Zveza študentov Jugoslavije živi z ideali teh generacij, z idejami in pridobit-vami socialistične revolucije in povojnega raz-voja ter s svojim delom pod idejnim vodstvom ZKJ potrjuje in ustvarjalno manifestira pri-padnost enotnim organiziranim socialističnim silam v naši državi, ki stremijo k socializmu in komunizmu.
Preko borbene zveze vseh slojev mladine Zveza študentov Jugoslavije uresničuje s svo-jo aktivnostjo idejno in akcijsko enotnost mlade generacije naše socialistične družbe.
Prepričana v pravilnost poti našega socia-lističnega razvoja Zveza študentov Jugoslavije vzgaja svoje olane po marksistično-leninistič-nih principih ter vidi v programu Zveze ko-munistov Jugoslavije izraz izkušenj in idej bo ja zavestnih socialističnih sil naše družbe.
V tem smislu Zveza študentov Jugoslavije spodbuja in usmerja študente k aktivnemu sodelovanju v družbeno-političnem, kulturnem in ekonomskem življenju SFRJ ter tesno po-vezuje aktivnost študentov z napori vseh de-lovnih ljudi v borbi za izgradnjo socialistične družbe. V svojih vrstah- razvija Zveza študen-tov socialistično zavest, dosleden in aktiven odnos do marksizma, krepi politično enotnost vseh študentov pri boju za napredek in ohra-nitev socializma in izgradnjo humanih, socia-lističnih odnosov med ljudmi.
ZŠJ vzgaja študente po principih sociali-stičnega patriotizma in se dosledno udejstvu-je pri krepitvi bratstva in enotnosti jugoslo-vanskih narodov ter se bori proti vsem poja-vom šovinizma in partikularizma.
Zveza študentov Jugoslavije izraža popolno podporo in privrženost principom proletarske-ga internacionalizma v duhu prijateljstva med narodi in študenti vseh dežel in je solidarna z vsemi naprednimi silami v svetu, ki se bore za mir, svobodo, družbeni napredek in socia-lizem.
Kot organizirana politična sila v visokošol-skih institucijah se Zveza študentov Jugosla-vije zavzema za razvijanje socialističnih odno-sov na fakultetah, visokih in višjih šolah, aka-demijah ter v kultumem in družbenem življe-nju. Uresničitev interesov, želja in potreb štu-dentov vidi Zveza študentov Jugoslavije v ak-tivnem angažiranju študentov v sistemu samo-upravljanja kot najširšem in najbolj demokra-tičnem mehanizmu kolektivnega dela in odlo-čanja.
I.
ZNACAJ IN VLOGA ZVEZE ŠTUDENTOV JUGOSLAVIJE
1." Zveza študentov Jtigoslavije je enotna družbeno-politična organizacija študentov So-cialistične federativne republike Jugoslavije, ki se skupaj z ostalimi organiziranimi drnžbe-nimi silami bori za nadaljnjo izgradnjo naše
socialistične družbe ter vzgaja študente v so-cialističnem diihu.
Zveza študentov sprejema idejno zasnovo Zveze komunistov Jugoslavije in se skupaj z ostalimi organiziranimi socialiistionimd silami bori za uresničitev ciljev in ustavnih načel na-še skupnosti.
Zveza študentov Jugoslavije in Zveza mladi-ne Jugoslavije sestavljata aktivno enotno mla-dinsko gibanje Jugoslavije, osnovano na enot-nih programskih načelih ZMJ. Zveza študentov upošteva enotnost interesov mladih ljudi ter se zato trudi razvijati najrazličnejše skupne aktivnosti z delavsko, srednješolsko in kmečko mladino ter na ta način prispevati h gojitvi čvrstih vezi ter enotnosti mlade generacije v Jugoslaviji.
2.  Zveza študentov Jugoslavije je množična in  prostovoljna  družbeno-politična  organizaci-ja študentov na fakultetah, akademijah, viso-kih in višjih šolah, orgaruzirana pa je po sa-moupravnih  in  demokratičnih  principih.
Z delom organizacije članstvo neposredno sodeluje pri proučevanju in reševanju vseh pro-blemov organizacije Zveze študentov Jugosla-vije.
Zveza študentov Jugoslavije gradi takšne notranje odnose in ustvarja takšne organiza-cijske oblike aktivnosti študentov, ki razvijajo ter vsestransko in učinkovito realizirajo nagibe in zanimanja članov za družbeno angažiranje v organizaciji. S tem v zvezi so vse oblike družbene dejavnosti izenačene, član organiza-cije pa se ne vrednoti po tem, s kakšnimi ob-likami družbene dejavno&ti se ukvarja, ampak po tem, če se s temi dejavnostmi ukvarja us-pešno ter kakšen vpliv ima na svoje okolje.
člaoi zveze študentov volijo svoja vodstva na skupščinah in konferencah ter svoje kandi-date svobodno predlagajo, volijo jih pa pravi-loma s tajnim glasovanjem. To hkrati zadol-žuje člane, njihove organizacije in vodstva, da izvedejo sklepe, sprejete na svojih sestankih, ter da uresničijo naloge, ki se nanašajo na skupščine in konference Zveze študentov.
Pravilniki in poslovniki o delu skupščin in konferenc in izvršnih teles določajo zaradi sprejemanja in afirmacije takšno metodo dela Zveze študentov, ki ustreza družbeno-politič-nim organizacijam ter samoupravnemu siste-mu in preraščanju le-tega v norme ukrepanja vodstva in članov organizacije.
3.  S tem, da uresničuje načela in principe samoupravne družbe, Zveza študentav Jugosla-vije bogati in dalje razvija samoupravne odno-se v družbi.
V tem smislu ,se bori za uveljavljanje prin-cipov, po katerih je delo osnovno merilo vre-dnosti človeka, in razvija ustvarjalen odnos študentov do dela in pojmovanja, da je druž-beni in materialni položaj v družbi mogoče do-seči in potrditi sarao z delom. V tem smislu se Zveza študentov bori za uveljavljanje prin-cipov konkurence sposobnosti na vseh področ-jih dela in ustva-rjanja.
Zveza študentov usmerja in izraia •fiapore študentov pri sprejemanju marksističnega po-gleda na svet ter spodbuja strokovno in sploš-no izobraževanje.
4.  Zveza   študentov   nenehno  spremlja  raz-voj  naše  socialistične družbe, potrebe  sodob-ne znanosti, tehnike in gospodarstva ter se ta-ko trudi aktivno prispevati k razvoju in na-predku  visokega  šolstva  v  družbenem,  učno-vzgojnem, materialnem in organizacijskem po gledu. Te. naloge uresničuje Zveza študentov z aktivnira delovanjem svojih članov v siste-mu družbenega samoupravljanja ter deluje kot politična   osnova   samoupravljanja   študentov. ZŠJ se bori tudi za socialistično vsebino od-
lokov vseh samoupravnih organov v vseh fa-zaih samoupravnega odločanja na vseh nivojih. _iveza študentov se zavzema za izgradnjo in afirmacijo takšnega položaja študentov na fa-kulteti in v družbi, da je od študentovega oseb-nega angažmaja pri delu, sistemu samouprav-ljanja in neposredne demokracije odvisen na-predek, študijski pogoji ter pogoji za družbe-no in strokovno afirmacijo.
5.  Zveza   študentov   kot   družbeno-politična in vzgojna organizacija neposredno gradi so-cialistične družbene odnose, zagotavlja kar naj-večje  sodelovanje  študentov  pri  družbeno-po-litičnem življenju države ter ustvarja pogoje za neposredno vključevanje študentov v pro-cese   samoupravljanja.  Tako  postaja  pomem-ben  faktor  razvoja  socializrna na osnovi  sa-moupravljanja  ter  nezamenljiv   činitelj   socia-listične vzgoje študentov. ZŠJ mora svojo ak-tivnost uveljaviti z neposrednim sodelovanjem z drugimi družbeno-političnimi  organizacijami v okolju, kjer deluje.
6.  ZŠJ skrbi za uresničitev pogojev za vse-stransko  družbeno rn politično aktivnost štu-dentov, za pogoje razvoja in za afirmacijo štu-dentovth ustvarjalnih sposobnosti.
Izhajajoč iz najrazličnejših potreb, nagnjenj in interesov študentov v kulturnih, športnih, tehničnih. in drugih dejavnosti ZŠJ prispeva k razvijanju teh aktivnosti, zaradi ustvarjanja pogojev za krepitev specializiranih družbenih organizacij pa se trudi zagotoviti potrebne po-goje dela. Bori se še za stabilnejši sistem fi-nansiranja  teh organizacij.
Ta-kšne aktivnosti so sestavni del aktivno-sti članov ZšJ ter ravno tako prispevajo k boljšemu in popolnejšemu formiranju mlade-ga človeka kot vsestransko vzgojene in izo-bražene osebnosti.
Odnosi med ZŠJ in temi organizacijami te-meljijo na samostojnosti in enakapravnosti ter na skupnih nalogah pri vzgoji študentov.
7.  Zveza študentov vzgaja svoje člane v du-hu socialističnega humanizma, bratstva in eno-tnosti, svobodnega družbeno-političnega in eko-nomskega razvoja vseh narodov in narodnosti v SFRJ.
8.  ZšJ sodeluje z vsemi naprednimi demo-kratičnimi študentskimi organizacijami na sve-tu ter se trudi razvijati univerzalno sodelova-nje pri mednarodnem študentskem gibanju, in to na principih proletarskega internacionaliz-ma,   vzajemnega   spoštovanja   ter   enakoprav-nosti.
ZŠJ se vključuje v vsa tista napredna poli-tična in družbena gibanja na svetu, ki se bo-rijo za mir, aktivno in miroljubno koeksisten-co, za splošno in popolno razorožitev ter proti imperializmu, kolonializmu in neokoionializmu.
9.  ZšJ izdaja splošne in strokovne liste, ča-sopise in druge publikacije.
II. ČLANSTVO
1.  člen
član ZŠJ lahko postane vsak študent, ki odobrava programska načela in statut ZŠJ.
Tuji državljani, ki študirajo v Jugoslaviji, lahko postanejo člani ZšJ, če ustrezajo pogo-jem, kl jih navaja statut.
2.  člen
študentje postanejo člani ZŠJ takrat, ko spoznajo programska načela, statut in naloge ZŠJ ter podpišejo izjavo o pristopu k organi-zaciji ZšJ.
Sprejemanje članov v organizacijo ZŠJ se opravi. v prvem letniku študija skupinsko in na svečan način, pozneje pa posamično.
Ob tej priložnosti dobijo člani članske iz-kaznice.
Tuje državljane, ki študirajo v Jugoslaviji, včlani vsakega posebej odbor ZŠJ visokošol-skega centra na predlog odbora ZšJ ali fakul-tete ali visoke, višje šole ali akademije.
PRAVICE   IN   DOLŽNOSTI
3.  člen
Pravica in dožnost članov ZšJ je sodelova-ti prl sprejemanju vseh odlokov v organizaciji, 'V organili in vodstvih Zveze študentov.
Pravice in dolžnosti člajna izhajajo iz aktiv-nosti pri uveljavljanju načel in nalog ZŠJ.
4. člen
Dolžnosti in pravice člana ZŠJ so naslednje:
—  da skrbi za svojo strokovno in družbe-no-politično izob%azbo;
—  da s svojo aktivnostjo in angažiranjem na raznih področjih družbenega življenja do-Ioča vsebino in obliko dela ZŠJ;
—  da s svojim angažiranjem v sistemu sa-moupravljanja  na  fakultetah,  akademijah,  vi-sokih  in  višjih  šolah  ter  drugih  študentskih ustanovah prispeva k  reševanju  vseh proble-mov, ki se nanašajo na nadaljnjo izgradnjo in modernizacijo učno-vzgojnega procesa s ciljem dvigati kvaliteto  in učinkovitost študija;
—  da se bori  za socialistično vsebino  od-ločb svojih samoupravnih organov od fakulte-te, komune do federacije;  da se bori za poe-notenje pogojev za družbeno aktivnost in raz-voj   ustvarjalnth  sposobnost  mladih  ljudi  na vseh področjih dejavnosti;  da se bori za dvig kvalitete tn učinkovitosti študija ter za razvoj samoupravnih  odnosov  v  tistem  okolju, kjer dela in živi;
—  da se vsestransko seznanja z družbenimi problemi   ter   problemi   svojega   položaja   ter perspektivne, to pa zato, da bi lahko iispešno oblikoval svoja stališča;
—  da se bori proti negativnim pojavom v družbi ter proti vsemu, kar zavira razvoj sa-moupravnih  socialističnih odnosov, prav tako pa proti vsemu, kar mladino dezintegrira ter jo razorožuje v borbi za napredek;
—  da čuva in neguje pridobitve in tradicije NOV in revolucije;
—  da se bori za bratstvo in enotnost ter za dosledno  uveljavljanje  principa  enakopravno-sti vseh narodov in narodnosti SFRJ;
—  da se aktivno idejnopolitično izobražuje, da se kulturno dviga ter udejstvuje pri šport-ni in tehnični vzgoji;
—  da javno in odgovorno izraža svoje miš-ljenje o delu organizacije in posameznikov ter da sodeluje pri zavzemanju stališč organizacij;
—  da   sodeluje  pri  neposrednem  izvajanju sklepov svoje organizacije;
—  da voli in da je voljen v vse organe ZSJ;
—  da redno plačuje članarino.
5^ člen
Za primerno delo in rezultate pri uresniče-vanju nalog ZŠJ dobivajo člani ter organiza-cije pohvale in nagrade.
6.  člen
V primeru kršenja principov tega statuta ZŠJ se sprejme sklep o kaznovanju člana z javnim opominom ali z izključitvijo iz orga-nizacije.
Izključitev iz organizacije ZŠJ se uporabi v primeru, ko so se drugi načini vzgojnega vpliva pokazali kot neuspešni. V takih prime-rih skrb za izključenega člana ne preneha.
Izključeni član se lahko pritoži vsem or-ganom in vodstvom ZŠJ.
III.
ORGANIZACIJSKE OBLIKE ZVEZE ŠTUDENTOV  JUGOSLAVIJE
7.  člen
Osnovna organizacijska oblika je organiza-cija Zveze študentov na fakultetah, akademi-jah, visokih ali višjih šolah.
Preko osnovne organizacijske oblike uve-ljavljajo člani ZŠJ svojo aktivnost v saraostoj-no izbranih oblikah delovanja in združevanja.
Sklep o načinu notranjega organiziranja ZšJ na fakulteti, akademiji, visoki in višji šoli sprejemajo  njihove skupščine.
8.  člen
Organizacija obravnava vsa vprašanja, ki študente zanimajo, posebno pozornost pa po-sveča problemom okolja, v katerem študenti živijo in delajo, ter specifičnim potrebam in interesom študentov, na osnovi tega sprejema stali^a in sklepe ter jih uresničuje.
9.  člen
Odnosi med organizacijami in njihovimi vodstvi v ožjih iai širših dnižbeno-političnih združenjih in forumih se razvijajo po princi-pih demokratičnosti, sarnostojnosti in vzajem-ne odgovornosti. O izvrševanju skupnili nalog, ki izhajajo iz programskih načel, iz statuta in delovnega programa organizacije, se forunri na vseh nivojih dogovarjajo in delo usklaju-jejo.
10.  člen
Najvišji organ Zš na fakulteti, akademiji, visoki ali višji šoli je skupščina Zveze študen-tov, ki jo praviloma sestavljajo vsi člani orga-nizacije.
Enkrat na leto se skliče volilna skupščina, na kateri obravnavajo in oeenjujejo prejšnjo aktivnost, prinašajo sklepe o nadaljnjem delu in razvoju organizacije, volijo izvršni in nad-zorni organ ter druge organe organizacije, do-ločajo tudi oblike aktivnosti svojih članov za nadaljnje obdobje. Volilni skupščini organiza-cije morajo biti predložena pismena poročila in referat o delu ter bodočih nalogah organi-zacije in poročila nadzorne komisije.
Skupščina je stalen organ ZŠJ z enoletnim maindatom in se sestaja večkrat med letom.
11.  člen
Izvršni organ skupščine Zš na fakulteti, akademiji, visoki ali višji šoli, je fakultetni od-bor Zš, odbor akademije, visoke ali višje šole.
Izvršni organ:
—  izvaja sklepe skupščine;
—  spremlja   in   analizira   delo   samouprav-nih organov na fakulteti, akademiji, visoki ali višji šoli;
—  skrbi za ustrezne pogoje za delo  skup-ščine in drugih delovnih teles.
12.  čl«n
Najvišji organ ZsJ v krajih z več visoko-šolskimi ustanovami je skupščina Zveze štu-dentov visokošolskega centra.                        A
Skupščina Zveze študentov visokošolskega centra je sestavljena iz delegatov, izvoljenih na skupščinah organizacije ZšJ na fakultetah, ak&demijah, visokih in višjih šolah. Skupščina je stalni organ z emoletnim mandatom in se sestaja večkrat letno.
Volilna skupščina visokošolskega centra se sestaja enkrat letno. Na volilnih skupščinah se obravnavajo problemi celotne aktivnosti študentov v visokošolskem centru.
Skupščina sprejema poslovnik in pravilnik o svojem delu in delu izvršnega organa. Vse delo skupščine in izvršnega organa regulira poslovnik in pravilnik o delu skupščine.
13.  člen
Izvršni organ skupščine Zvez& študentov vi-sokošolskega centra je izvršni odbor, v uni-verzitetnem centru pa univerzitetni odbor.
Izvršni odbor:
—  izvaja  sklepe   skupščine  ZŠJ  visokošol-skega centra;
—  skrbi za ustrezne delovne pogoje skup-ščine in drugih delovnih teles;
—  poenoti   in   koordinira  delo   organizacij ZšJ na fakultetah, akademijah, visokih in viš-jih šolah v ustreznem visokošolskem centru in v tem smislu nudi neposredno pomoč;
—  spremlja in proučuje družbetne, material-ne in druge probleme iz življenja in dela štu-dentov in njihovih organizacij  ter ob sodelo-vanju  s  političnimi  organizacijami in  organi v visokošolskem centru in družbeno-političnih skiipnostih skrbi za njihovo reševanje;
—  skrbi za ideološko izotoraževanje in po litično seznanjanje študentov. Izvaja in poma-ga organizirati politične, kultume, delovne in druge akcije študentov v visokošolskem cen-tru.
14.  člen
V tistih socialističnih republikah, kjer je več visokošolskih centrov, se lahko formirajo republiške skupščine ali republiške konference ZŠJ. Organizacije v republiJkah lahko na osno-vi organiziranja uveljavljajo sklep 12. člena.
Delegate za republiške skupščine oziroma konference volijo skupščine »visokošolskih cen-trov.
15.  člen
Najvišji organ ZšJ je konferenca ZŠJ.
Konferenco tvorijo delegati, izvoljeni na skupščinah ZšJ visokošolskih centrov po prin-cipu, da vsak visokošolski center izvoli po ene-ga delegata; tisti visokošolski centri, ki imajo 1000 do 5000 članov ZŠJ, volijo dva delegata, kjer pa je več kot 5000 članov ZŠJ, izvolijo 5 delegatov in na vsakih nadaljnjih 1000 članov organizacije spet po enega delegata. Letno se mora menjati vsaj polovica sestava konfe-rence.
Konferenca ZŠJ deluje na sejah, na katerih zavzema stališča ZŠJ o najpomembnejšili vpra-šanjih družbenega razvoja, položaja in per-spektive študentov v naši družbi, ugotavlja osnovne principe iin sineri delovanja in razvoja ZŠJ, koordinira delo visokošolskih centrov Ju-goslavije, prispeva k izmenjavi izkušenj iz de-lovne prakse organizacije ZŠJ ter zavzema sta-•lišča in sprejema program mednarodne aktiv-nosti ZšJ.
Seje konference vodi delovno predsedstvo, ki se izvoli za vsako sejo posebej. Predsednik izvršnega odibora konference ZŠJ je član de-lovnega predsedstva.
Konferenca"ZšJ se s^staja glede na potre-bo in na osnovi svojega programa dela, toda najmanj dvakrat letno. Lahko pa je sklica-na tudi na zahtevo ene petine članov konference ali skupščine ZŠJ dveh visokošolskih centrov z več kot 5000 člani organizacije ZŠJ ali pa tndi na predlog izvršnega odbora konference.
Konferenca ZŠJ sprejme poslovnik in pra-vilnik o svojem delu in delu izvršnega odbora.
16.  člen
Konferenca voli iz svoje sestave izvršni odbor kot svoj izvršni organ. Izvršni odbor konference ZŠJ je odgovoren za svoje delo konferenci, ki ji poroča o svojem delu.
število članov izvršnega odbora konference ZšJ določa konferenca. člani izvršnega odbora so po funkciji predsedniki izvršnih organov, republiških konferenc in predsedniki izvršnih odborov ZŠJ tistih visokošolskih centrov, ki štejejo več kot pet tisoč članov organizacije. Druge člane izvršnega odbora voli konferenca.
Izvršni odbor voli iz svoje sestave pred-sednika, sekretarja in vodje komisij. Komisije se ustanavljajo na predlog odbora ZŠJ visoko-šolskih  centrov.
17.  člen
Izvršni odbor konference ZšJ
—  Lzvaja sklepe konference ZšJ;
—  sklicuje konferenco in predlaga njen de-lovni red;
—  zagotavlja pogoje za uresničitev progra-ma dela in sklepov konference;
—  koordinira in pomaga pri delu  ZŠJ  vi-sokošolskih centrov;
—  predstavlja ZŠJ v svoji domovini in za-mejstvu;
—  realizira mednarodno sodelovanje v skla-du  s  stališči  in  sklepi  konference.  Sklepa  o včlanjevanju   ZŠJ   v   mednarodne   študentske organizacije.   Te  sklepe  mora  potrditi   konfe-renca ZŠJ.
18. člen
Volilna konferenca ZŠJ se sklicuje vsaki dve leti.
Volilna konferenca ZŠJ
—  ocenjuje   delo   organizacije   in   vodstva ZŠJ v prejšnjem obdobju ter razpra-vlja o ak-tualnib. vprašanjih iz dela organizacije in živ-ljenja študentov;
—  sprejema statut ZŠJ;
—  razrešuje  in  voli  izvršni odbor in  nad-zorno komisijo;
—  zavzema sš za programska načela o vseh problemih,  s  katerimi  se  organizacije  Zš  in vodstvo ZŠJ ukvarja v svojem delu;
—  sprejema   sklepe   splošnega   pomena   za ZšJ in njeno družbeno-politično aktivnost.
rv.
POKRAJINSKI KLUBI
19.  člen
V kraju svojega stalnega bivališča lahko člani ZšJ ustanovijo svoje pokrajinske klube. člani študentskih klubov so lahko poleg čla-nov ZšJ tudi vsi drugi mladinci.
študentski pokrajinski klubi
—  prispevajo k vsestranskemu seznanjanju študentov in mladine s problemi okolja, v ka-terem živijo, z razvojem in z nalogami mladi-ne in študentov v komiini, vključujejo pa se tudi v delo družbenih organizacij, samouprav-nih organov in tako dalje;
—  uveljavljajo   najtesnejšo   povezavo   štu-dentov  z  delavsko,  srednješolsko  in  kmečko mladino  preko  enotnega programa družbeno-politične, kulturno-prosvetne in strokovne ak-tivnosti;
—  organizirajo delovne akcije študentov in druge mladine;
—  uveljavljajo  trdno povezavo med samo-upravnimi organi komun in delovnih organi-zacij ter jim pomagajo pri izboru štipendistov;
—  sodelujejo pri delu šolskih centrov de-lovnih organizacij ter sprožajo raznovrstne ak-cije   za   zmanjšanje   števila   nepismenih,   za zdraystveno  izobraževanje ih socialno  oskrbo prebivalcev;
—  sodelujejo   pri   aktivnostih   SZDL   Jugo slavije in Zveze mladine Jugoslavije ter na ta način uveljavljajo svoj vpliv pri reševanju ak-tuaLnih  problemov y  kraju  svojega  stalnega bivališča  ter  ustvarjajo  ugodnejše  pogoje  za družbeno in strokovno afirmacijo mladine.
Skupaj z družbenitni organizacljami in kul-turnimi institucijami sodelujejo pri organizi-ranju kulturnega, zabavnega ter športnega živ-ljenja mladine in državljanov.
20.  člen
Najvišji organ pokrajinskega kluba je letna skupščina, na kateri se analizira prejšnja ak-tivnost, sprejema načrt dela ter voli odbor in predsednik kluba.
MIRO BARK
V.
SPECIALIZIRANE OBLIKE  DEJAVNOSTI
21. člen
Na osnovi interesov, želj in potreb študen-tov se ustanavljajo organizacije družbenega, šgortnega, časopisno-izdajateljskega, rekreativ-nega značaja ter ustanove in organizacije us-lužnostnega značaja.                       ,
Zveza študentov Jugoslavije prispeva v skla-du s svojim interesom k razvoju teh organi-zacij, sodeluje pri finansiranju programov nji-hove dejavnosti in vpliva na politiko njihovega razvoja preko direktnega angažiranja svojih članov pri delu teh organizacij.
VI.
NAČIN   VOLITEV   IN   ODGOVORNOST IZVRŠNIH   ORGANOV
22. člen
Vsi izvršni organi ZŠJ so po pravilu voljeni s tajnim glasovanjem na osnovi predloga kan-
didatne liste, ki jo predhodno pripravijo po predlogih  in  diskusijah  v  organizacijah  ZŠJ.
Lzvršni organi ZŠJ so odgovorni za svoje delo  skupščinam  oziroma konferencam.
člana izvršnega organa, ki deluje neustrez-no, je mogoče razrešiti dolžnosti.
člani izvršnega organa so lahko razrešeni' dolžnosti tudi na lastno zahtevo.
Izvršni organi lahko v času med sejami konference kooptirajo do eno petino članov, kar potrjuje konferenca.
VII. NAČIN   ODLOCANJA   V   ZŠJ
23.  člen
Skupščine in izvršni organi veljavno delu-jejo, če je na njihovili sejah najmanj 50 odst. članov ZŠJ ali dve tretjini delegatov ali članov izvršnega organa.
Vsi sklepi ZŠJ, predlagani na sestankih, škupščinah in konferencah, so sprejeti, če jih potrdi večina glasov.
Vsi sklepi, sprejeti na skupščiiiah in sestan-kih ZŠJ, so javni.
VIII. POSLOVNIK  IN  PRAVILNIK
24.  člen
Skupščine, konference in njihova izvršna telesa sprejemajo poslovnik in pravilnik o svojem delu.
Poslovnik ureja
—  način volitev delegatov za skupščine in konference;
—  način volitev delovnih teles, kot so:
verifikacijska komisija, delovno predsedstvo, kandidacijska komisija, volilna komisija, komisija za sklepe;
—  način dela skupščine in konference;
—  način udeležbe delegatov na skupščini in konferenci;
—  pravice   in   pristojnosti   posameznih   ko-misij.
Pravilnik ureja
—  število   članov  skupščine  konference  in njenih izvršnih organov;
—  mandat  skupščine,  konference  in  izvrš-nih organov;
—  odnos med skupščino, konferenco in iz-vršnimi organi;
—  način sklicanja skupščine, konference in izvršnih organov;
—  način volitev pomožnih teles  skupščine, konference in izvršnih organov.
IX.
FINANCNO   POSLOVANJE   IN SREDSTVA  ZŠJ
25.  člen
Materialna sredstva ZŠJ izvirajo iz članari-ne in ostalih dohodkov.
Višino članarine odreja konferenca ZšJ. Predpise o lastninskem in finančnem poslova-nju ZŠJ sprejema konferenca na predlog izvrš-nega odbora konference ZŠJ.
26..člen
Nadzor materialnega in finančnega poslo-vanja vseh organizacij ZŠJ opravljajo ustrezne nadzorne komisije najmanj enkrat letno, te pa so za svoje delo odgovorne organom, ki so Jih izvolili.
X.
ZNAK, ZASTAVA IN PECAT ZŠJ
Znak ZŠJ je .bakla v okroglem polju pla-men bakle pa pomeni začetnice Zveze študen-tov Jugoslavije (SSJ).
Bakla in črke v krogu so bronaste barve podlaga pa je ultramarin barve.
Zastava ZšJ ima obseg 1/2. Zastava je ul-tramarin barve z znakom Zveze študentov Ju-goslavije. Znak je v sredini, nad njim pa je napis »Zveza študentav Jugoslavije«.
Tekst na zastavi in znaku je napisan v je-ziku članov organizacije, ki so lastniki za-stave.
28. člen
Pečat ZŠJ je okrogle barve, ima emblem ZsJ in napis »Zveza študentav Jugoslavije« na robu ter naziv ustreznega vodstva. Pečate ima-jo izvršni organi organizacije Zš na fakulte-tah, akademijah, visokih in višjih šolah ter tu-di organizacije v visokošolskih centrih repub-liske konference Zš in konference ZŠJ Tekst na pečatih je napisan v jeziku članov organi-zacjje, ki jim pečat pripada, pečat predsedstva ZsJ pa je napisan v jezikih narodov Jueosla-vije.
XI. KONCNE  DQLOCBE
29. člen
V primeru, da je statut nejasen ali v pri-meru, da obstaja dejavnost ZšJ, ki ni zajeta v določbah tega statuta, tma izvršni odbor konferenee Zveze študentov Ju^oslpviio nravi-co raziajratf ctof,,i- in njegove določbe, kar po-trjuje konferenca.
Sistem mode: demistifirajoče berilo za vsakj subjekt-znamenje, ki nenadoma opazi, da se    j vrti v pasti tistega, o čemer je bil na začetki^J prepričan, da je sredstvo za polaščanje zuna-njosti.                                                               |^H
^^^^^^k                            /           ^&&                  ^^^^.                           J^m                   ^^^HH             H^^^H                                       H^^^l          ^^^^^^B^B
Zdravstveno
zavarovanje
in zdravstveno
varstvo
študentov
(Nadaljevanje s 7. strani)
varovancih ločimo od pravega kmetijskega zavarovanja pol-no zavarovanje kmetov borcev in njihovih družinskih čla-nov.
Nezavarovani so študentje/ ki niso zavarovani po ni-kakršnem drugem načinu, študentje, ki po izpolnjenem 26-letu nimajo več pravic do zdravstvenega varstva kot svoj-ci zavarovancev, inozemski študentje, ki zaradi jezika še niso redno vpisani na univerzo, in absolventi tujih univerz, ki so na specializaciji na naših fakultetah po principu re-cipročne pogodbe z njihovo državo.
Razlike med študenti nastanejo tudi pri določenih zobo-zdravstvenih posegih, ker nekatere regije plačujejo te storit-ve, druge pa ne. Za vse nezavarovane in delno zavarova-ne študente se krijejo stroški njihovega zdravljenja iz skla-da strogo namenskih sredstev za preventivno dejavnost, ki jih dajemo v sklad študentje in univerza. Jasno je, da je' zaradi tega ne škodi pfeventivna dejavnost. Kot je razvidno iz poročila zavoda, se je preventivna dejavnost morala ome-jiti le na najnujnejše (več o posameznih oblikah preventiv-ne dejavnosti zavoda kasneje). Če se hočemo le nekoliko približati razvoju preventivne službe v drugih državah, pred-vsem pa zadovoljiti dejanske potrebe, moramo preventivno dejavnost krepko razširiti predvsem na področje mentalne higiene in planning službe. Zastrašujoče so namreč števil-ke, ki govorijo o porastu števila psihonevrotičnih obolenj med študentsko populacijo in števila abortusorv med štu-dentkami.
Vse to bi lahko uredili v primeru, če bi bilo zdravstve-no zavarovanje študentov urejeno tako, da bi bil študent originaren zavarovanec, saj bi v skladu ostalo 29milj. sta-rih din, ki se sedaj nepravilno trošijo v kurativne namsne.
Kako so ta problem rešili v nekaterih evropskih drža-vah?
1.  Franeija je s  svojo Grenoblsko listo dosegla tisto in v taki obliki, kot želimo pri nas. Francoski študentje predstavljajo posebno kategorijo državljanov z obstoječim sistemom socialnega zavarovanja. Dokončno so odpravili tre-tiranje študenta kot mladoletnika! Francoski študentje ima-jo poleg svojega zdravstvenega zavarovanja in varstva še posebno organizacijo zdravstvene in socialne službe glede na specifične potrebe študentov. Krog upravičencev študent-skega zavarovanja in varstva zajema vse študente visokih in višjih šol ter tudi šol, ki pripravljajo učence na viso-košolski študij.  Tega zavarovanja so deležni vsi tisti, ki izpolnjujejo pogoje statusa študenta, pa tudi njihovi zakon-ci in otroci. študentje v Franciji imajo tudi boniteto, da plačujejo za vse pravice iz zdravstvenega varstva le 10 od-stotkov, ostali zavarovanci pa 20 odstotkov. Organizirano imajo   tudi  planning  službo  in B. A. P. U.   (Bureau  d"tide psychologique universitaire).
Denar doteka iz naslednjib. virov: članarina študentov, kiaznaša 20 frankav, iz dotacije, ki jo daje država za socialno zavarovanje študentov in iz prispevkov, ki jih pla-čuje socialno zavarovanje (socialno zavarovanje plačuje 70 odstotkov, država pa 20 odstotkov).
2.  V Zahodni Nemčiji so obvezno zavarovani vsi štu-dentje visokih in višjih šol in tudi tisti, ki nimajo statusa študenta, pa pripravljajo doktorat ali izpite. Poleg obvez-nega zavarovanja imajo v ZRN še prostovoljno zavarova-nje zakoncev in otrok študentov. 100 odstotkov prizna soci-alno zavarovanje pri vseh pregledih, pri zobozdravstvenih storitvah  in  čeljustni   kirurgiji,  pri  uporabi  kopališkega zdravljenja in obsevanja, pri manjših pregledih, ki ne pre-segajo cene 50 DM, pri popravilu pomagal (očala, pas za
Izobrazba je privilegij
Komaj nekaj več kot četrtina vseh študentov Ijubljanske univerze je iz Pomurja, Podravja, štajer-ske, Koroške, Savinjske doline in Zasavja skupaj, medtem ko jih je iz zahodne Slovenije prek 72 od-stotkov (podatek od dr. Danila Bučarja, zveznega po-slanca in predstojnika VEKŠ v Mariboru).
Vendar — vse več mladih iz severovzhoclne Slo-venije odhajaštudirat v Avstrijo! V prvih dveh let-nikih medicinske fakultete v Gradcu in y pripravljal-nem letniku za medicino na graški univerzi je več študentov iz severovzhodne Slovenije kot v Ljublja-ni (podatek od medobčinskega zdravstvenega centra iz Maribora).
Gotovo ti dve dejstvi ne smemo dobesedno vziroč-no povezovati. Znano je namreč, da je zlasti materi-alni položaj vzrok, da je študantov iz severovzhodne Slovenije tako malo. Toda — ali je samo režim vpi-sovanja na ljubljansko medicino kriv, da jih v Grad-cu več študira? Preprosto in nič novega: bogatejši iz severovzhodne Slovenije gredo študirat v Gradec, manj premožni v Ljubljano (revni pa nikamor). Koliko študentov iz zahodne Slovenije študira na tujem, ne vem.
Opomba: Navedena podatka sta povzeta iz plat-nic Dialogov 4-1968; pisec teksta v reviji ju je upo-rabil na drug način. Govori o integracijskem pome-nu t.im. hitre ceste šentdlj—Ljubljana—Gorica, ki naj bi med drugim odpravila tudi takšno »izgublja-nje  naoionalnega  prostora«   (cit.)   iz  naše   zavesti.
F. Kuhar
Irilo itd.), pri negi na domu, pri zdravstveni negi študentk v porodnišnicah ali bolnicah, kar velja tudi za stroške ba-bice. Urejeno je tudi psihoterapevtsko zdravljenje študen-tov. Participacija je obvezaia pri ostalih posegih, odvisno od vrste posega oz. cene pomagala.
Studentje v ZRN so zavarovani preko svojih staršev. Kljub temu plača vsak šttident ob imatrikulaciji 48 DM. Isto velja za zakonce, otroci pa ne plaeujejo ničesar. štu-dentje, ki so zavarovani preko staršev, so oproščeni plače-vanja prispevka in plačujejo le 5 DM, če jim ugodijo proš-njo za zmanjšanje prispevka.
3.  švedska ima urejeno splošno zdravstveno službo, ki jo imajo vsi državljani brezplačno. Od leta 1930 dalje pa imajo  študentje  v okviru  splošnega  sistema  zavarovanja posebno rarežo zdravstvenih ustanov, namenjenih študen-tom. Za razliko od ostalih državljanov, ki morajo deloma participirati nekatere stroške, imajo študentje vse brezplač-no. Poseben poudarek dajejo preventivi in zobozdravstvu.
4.  ZSSR ima urejeno zdravstveno zavarovanje študen-tov na taki stopnji, da je za zgled vsem soclalističnim dr-žavam. V teh državah je zdravstvena služba brezplačna za vse državljane, torej tudi za študente. V SZ so realizirane z hteve Grenoblske listine in študentom je priznan status ak-tivnih intelektualnih delavcev, ki so glede svojih pravic in dolžnosti izenačeni z drugimi delavci. študentje uživajo vse pravice zdravstvenega varstva kot vsi ostali državljani, po-leg tega pa imajo še posebne pravice glede na sprecifičnosti, ki na tem področju zadevajo študente. Razviti imajo dve mreži: kurativno in preventivno, ki sta posebej za študen-te in se priključjjeta splošnim institucijam. Za študente obstajajo posebni sanatoriji, počitniški domovi, dietske ku-hinje in podobno. Ker so vsi  študentje štipendirani, do-bivajo polne štipendije do šestih mesecev bolezni, če se zdravijo ambulantjno, in ne dalj kot eno leto, če se zdravijo v stacionariju. štipendije dobivajo tudi študentke, in sicer 56 dni pred porodom in 56 dni po njem. Preventivna dejav-nost zajema naslednje oblike:
—  racionalno selekcijo vseh kandidatov za študij gle-de na zdravstveno stanje (s potrebnim upoštevanjem spo-la in starosti) ter zdravstvene preglede pred vpisom na vz-gojno ustanovo;
—  redne udravstvene preglede vseh študentov z name-nom ugotoviti morebitne začetne oblike bolezni s kasnej-šim opazovanjem in zdravljenjem;
—   posebna   zdravstvena   kontrola   zdravja   študentov. ki se redno ukvarjajo s športom, ter nad sanitarnimi in higienskimi pogoji, ki vplivajo na telesno vzgojo in trening študentov;
—  skrbno zdravstveno nadzorstvo nad pravilnimi hige-enskimi pogoji študija in prehrano v vsakodnevnem življe-nju;
—  zdravstveno vzgojo študentov, telesno higeeno, pra-vilno prehrano in podobno.
V drugih socialističniii državah je sistem študentske-ga varstva podoben kot v ZSSR, razlikuje se le v podob-nostih. Tako npr. v NDR lahko izbira študent zdravnika tako v splošni kot v posebni zdravstveni mreži. V ČSSR je posebnost v tem, da ima vsaka fakulteta na univerzi svo-jega lastnega zdravnika.
Iz vsega navedenega je razvidno, da šepamo pri nas na tem področju daleč za vsemi evropskimi državami. Skrajni čas je, da tudi mi napravimo korak naprej. Reali-zacija naslednjih predlogov bi vsaj delno izenačila študente med seboj, jih izenačila z drugimi zavarovanci in približala nivoju organizacije 25dravstvenega varstva v drugtti evrop-skih državah.
1.   Generalizacija  socialnega  zavarovanja,  ki  je  zaje-la že skoraj vse Uržavljane, med njimi tudi take, ki niso v  delovnem  razmerju  (odvetnike,  duhovnike,  kblpolterje, nosače, športnike) zahteva, da se tudi študentom kot po-membnemu sestavnemu delu aktivnega prebivalstva prizna lastnost   originiranega   zavarovanca   v   sistemu   socialnega zavarovanja. To se naj uredi ali s federalnim ali republi-škim zakonom o zdravstvenem socialnem zavarovanju. Ta postopek zahteva daljšo proceduro. Zato naj se takoj v pred-hodni etapi uredi zavarovanje študentov s pogodbo, skle-njeno med republiškim zavodom za socialno zavarovanje in ljubljansko univerzo ter združenjem višjih šol v Mari-boru in Ljubljani.
2.  Krog  zavarovancev  posebnega   zdravstvenega   zava-rovanja naj zajame vse študente univerze, visokih in višjih šol. Clanstvo v zavarovanju naj   bo  istovetno  s  statusom študenta,  kot  ga  predpisujejo  statuti  omenjenih visoko-šolskih zavodov, in naj  zajame tudi primere, predvidene v dosedanjih pravilih univerzitetnega sklada. Poleg tega bi kazalo v članstvu zavarovanja vključiti   tudi   zakonca   in otroke študenta.
3.  Obseg pravic študenta naj zajame vse pravice, ki jih imajo zavarovane osebe splošnega zdravstvenega varstva in posebne pravice, ki izhajajo iz statusa študenta. Pri tem je zlasti treba upoštevati pravice na področju preventive, ki naj bi se uredile v posvetovanju z medicinsko fakulteto r Ljubljani. Poleg pravic bi moralo zdravstveno varstvo štu-dentov zajeti tudi možnost določenih socialnih akcij (die-talna prehrana, počitnice in druge oblike rekreacije).
4.  Zdravstveno varstvo študentov v Ljubljani bi oprav-ljal zdravstveni zavod v Ljubljani s svojimi dislociranimi delovnimi enotami. Nujno je, da se čim prej ustanovi po-sebna delovna enota  po zgledu francoske  B. A. P. U.  Po-trebno je tudi v okviru   študentskih   ambulant   ustanovifci »planning« službo   za   potrebe   študentk.   V   specialistično službo kaže zajeti univerzitetne kadre na medicinski fakul-teti v Ljubljani. Na področju preventive je potrebna uredi-tev dela med zdravstvenim zavodom v Ljubljani in ustrea-no zdravstveno službo v Mariboru preko ljubljanske MtA-verze oz. združenja visokošolskih zavodov v Mariboru. Po-leg tega je potrebno tudi poenotiti zdravstveno statistikp in njeno metcxiologijo na področju zdravstvenega vaTstva študentov.
5.  Financiranje. Enotno zdravstveno varstvo študentov zahteva tudi reformo financiranja. Ipo zgledu na inozem-stvo bi se sredstva za financiranje študentskega varstva <$&> bila iz treh virov: prispevkav študentov, dotacija unlve«e» in visokošolskih zavodov ter prispevka socialnega zavaro vanja.
Kar se tiče dosedanjega prispevka študentov, ki znaSa 400 dinarjev za šolsko leto, je nujno, da se ta prispevek poviša. če primerjamo prispevek nemških študentov, potem je jasno, da je prispevek 200 S dinarjev, ki ga plačujejo naši študenti na semester, očitno prenizek. Ta prispevek bi kazalo povišati najmanj na 2.000 S din na semester.
Prispevek sooialnega zavarovanja bi se lahko uredil na zelo enostaven način. Socialno zavarovanje bi prispevalo pavšalno prispevek glede na število študentov splošn^a in kmetijskega zavarovanja v povprečju, kolikor znašajo ti stroški na zavarovanca na območju SRS Slovenije ali pa na posamezne zavarovalne zavode, ki jih je do sedaj bilo ˇ Sloveniji 9.
Prispevek socialnega zavarovanja bi kril v glavnem vse izdatke zdravstvenega varstva. Iz tega dohodka bi se v glav-nem krili tudi osebni dohodki in operativni izdatki zavoda za zdravstveno varstvo. Dohodki, ki bi se stekali iz prispevk kov študentov in dotacij univerze, visokih in višjih šol, naj bi se uporabljali za kritje zdravstvenega varstva socialnd nazavarovanih študentov ter za razširitev preventivn^a var-stva, zlasti na področju službe B.A.P.U. in planning službe, poleg tega bi kazalo razširiti socialno akcijo v zvezi s pro> ventivo na področju prehrane, organizacije počitnic, špoiv ta in podobno.
Dosedanjim nepravilnostimn a področju zdravstvenega zavarovanja študentov se je v zadnjem času pridružil še nov problem. Dosedanji zavod za zdravstveno varstvo štu-dentov je bil nasilno integriran v skupen zavod za področje mesta Ljubljane, še več, ne samo integriran, ampak se bodo dejavnosti bivšega zavoda razbile na več enot novega "skupnega zavoda.
Od novih oblik v naši družbi pričakujemo študentje predvsem pozitivne rezultate. Ta dezintegracija našega za-voda pod krinko integracije lahko prinese študentom le ne-gativne posledice. Takšen rezultat je logičen, saj so bile s tem aktom banalizirane ali zavržene vse misli, ki so pred leti vodile k ustanovitvi prepotrebnega zavoda za zdravstve-no varstvo študentov.
(Več o vlogi zdravstvenega zavoda za študente in o nje-govem mestu v reorganizaciji zdravstvene službe pri nas glej v naslednji številki.)
Marjan Hrušovar
TINE KRI2NAR
NIKO DARLE
GUSTAV JANUSCH
MISKO MACEi
BORO KOSTANEK
MARKOKRAVOS
FILIBERT BENEDETIC
ICOR TUTA
KraljMatjaz
Vsem, ki čakajo njegovega prihoda
I.
Sedi. Z lakti je vdolbel
za sedem veder solz globoke
jame v kamnito mizo.
Sedemkrat sedem tisoč las srebrne brade je raslo sedemkrat sedem krogov žalosti krog mahovito nogo in sedemkrat sedem kamnov.
II.
Na glavi krona iz kovine, z boleče bleščečim napisom. črke iz krhke krvi. Izpod nje slepo ližejo mrtvo lice
težke kače iz brona. V roki žezlo iz votlega stolpa jeze. Ustnic že sedemkrat sedem tisoč let ni odmočil grom besede.
III.
Stresel je glavo. Nad vedra solz ja zagrmela pest. Strela je vžgala v očeh svetlozeleni ogenj gluhega prezira. Slepi
železni prsti so se vsesali v mahovito ploščo. Kovinaste mišice so jezno zaigrale ples besa brezbrežnih strasti
IV.
Vstal je. Hrastova debla nog so vzrasla iz skal ponosa. V gori prsi odmeva votla moč povelja, z oklepa
so padli zeleni kamni kletve. Z meča se kruši suhi mah čakanja, z jeklenega ščita plaliutajo ogrijena krila vešče.
V.
Gora si je razparala drobovje: Z bleščečim mečem mesečine si trga raskave bele skorje s prsi, adpira ostre, tople bolečine bokov,
Vojski, ki v čeladah iz zarjavelega železa, z meei iz strnjenega strahu, koraka nemo za mogočnimi povelji.
VI.
Grom korakov se lomi od sten. Kopje se bode s pijano mesečino. Glave vojščakov butajo ob nizko luno. Nori  ščiti rezgečejo  tope
pesmi pohoda. Bobni udarjajo zveneč,  kovinast   ritem.  Konji krešejo iskre iz skale. Pod oklepi teme se sveti kri noči.
Epilog
Naprej! Kralj Matjaž! Oklep globoko orje noč. Roke viiiitijo meč preroškega pogvuna, s korakom težkega
se je spotaiknil ob peto. V drobcih suha gjlina iMi. Luna liže Hsaiste luže krvi.
Doma
Bad bi bil ostal doma.
Sedel bi na klop in poslušal veter, ki kroži že vekomaj po  rjavl zemlji. Zvedel bti, ali so že sejali ajdo, adi so že zorali
novo njivo in sejali vanjo mlado življenje. Zvedel bi tudi, ali je jesesn že. obdarila žuljave roke in jim prinesla blagoslova. Toda včeraj so razdrli klop in šli v tujino.
Pesem 12
Na beli mizi poleg rjavega kostanja sva sedela metirlj in jaz ter premišljevala vsak o svojem svetu. Odletel je metulj in ostal sem sam. Pogrnil sem dušo na belo mizo in molil za cvetje svojih oči.
Domača njiva
Žvon je obudil spomin na domačo njivo, na njivo, ki me je po njej oče  peljal  gledat sonce, na njivo, ki mi je o njej pravil, da rodi, da daje kruh. lačnim.
Dejal je, da jo moraim ljubiti, kot ljubi zemlja svoje življenje. čudil sem se. Bil sem še otrok.
Pesem 23
Na dan
srebmega jutra
je megla
posula meglo
po vejah dreves,
ki so včeraj
bila še precej
majhna
in niso vedela,
da živi megla
v ustih bolnih jezer.
Pogrebi
Letos pozoo jeseoi
je umrl stari mož
in takole so ga pokopali:
djali so ga v leseno krsto,
prižgali sveče, prinesli vencev in rož,
molili so, kadili in pili.
Na pokopališču so skopali
globoko jamo
in po treh dneh so ga apremiiM tja.
Zvonovi so tožili,
ljudje so moiili, peli in govorili,
položili so ga v jamo,
ga zasuli s svežo zemljo,
položili na gomilo vence in rože —
prižgali sveče
in šli v^gostiln^
in tam jedli, kadili in pili.
Ko pa sta umrla zadnja
dva lista mojega
rjavega kostanja,
je bilo vse mirno in tiho!
Strohnela bosta v soincu iin dežju.
In smrt bo pomlad,
bo spet življenje.
Sanje
Ko je pomlad
oživela —
ko je pognala spet
tista roža,
kl je lani jeseni
stara odcvetela —
mlada in lepa
kot redkokdaj prej
tedaj sem mislil
na svojo mater,
fci je lani umrla.
Silvestrovka
lahen dotik
roimantika in pesem
polka in jazz
natlačeni kup namizaih misli
s praznim obložena miza
in polne rdeče ustne in temni prestoli novoletnib^ Ijudi
na steni visi človek
z obrnjetnim lepim očesoni
Odlomek
Mi smo
pomladni  poletni
ljudje
kaj naj bo zima
zažgimo zimi ledene sveče
Roke so
opiljene letvice ograd
prsti
bodičaste naelektrene žice
telesa so odvrgla obraze veter je dušani odnesel strehe
v ploho nabrani oblaki pršijo v  zidovje  drobovja kTi je prepojena z vodo
Sen se
vleče z vlaikom
kraj drobno čuječih
žarnic
žitnic na postajah
tračnice
so sramežljive
dvignile čez vlažne boke
si blazino
hiitro tiho pod odejo da ne bodo krive samrti povoženih misli prezaispanih deklic v kupeju
<Cas
težke vijuge cigaretnega  dima se prepletajo nekain in se zapletajo
niihče
ne razbije stekla v oiknu
da bi se sprostile
ndhče
jih ne vije v klopčič
ne drsd pesek v uri niihče je ne obrne
čas
v uri s peskom bo pobledel
kat modre vijuge
Pripoveduj mi
rdečo barvo na obrazu rajanje oči in prstov fcok dskliškega telesa
tiki zgodbo z dolgimd lasmi o zajčjem gnezdu ki je prazno o mladdčih ki so črni kakor ptice ptice vrane sredi njenegra  očesa zgodl>o pripovedko prosim
Mislil je, da je zdaj vse končano, enkfat za vselej pri kraju Kupoma je drlo numo njega in se ustavilo na mrtvi točki. Pa je bil ie pri-četek, še večji po obsegu in še silnejši v svo-jem jedru. Pojavile so se nove razdalje, sprožil se je plaz in tla pod nogami so se krhala. Vse, kar se je ustalilo dotlej v njem in zadobilo trdno ogrodje, se je razsulo. Vrglo ga je iz tira daleč vstran, na blodišče, od koder se je le s težavo boril navspred.
Moral bi klicati v bolnico, da naj je ne vra-čajo, če je mrtva. Same nevšečnosti bo imel in koliko skrbi in opravkov, preden jo bo po-kopal. Moral bi ukreniti, da naj jo prepeljejo kar v mrtvaško halo. Tam bo šla brez njega in mimo vsega svojo pot. Ko je držal slušalko, se niti z besedico ni dotaknil vprašanja, ali živi ali je mrtva; bal se je odgovora, kakršenkoli bi bil. Z vso vso močjo se ga je oprijela bo-lestna nada in ko jo je hotel jasneje razčleniti in dognati, kakšno si sploh želi, da jo vrnejo, mu ni uspel noben zaključek. Naravnost ježilo se mu je vsako razglabljanje. Naročil je — kakor je naročal čaj — naj jo prepeljejo na-zaj v postrešno sobico.
Zdaj jo je čakal zelo nestrpno. Samo pol ure še, vendar mu čas ni mineval. Vsako mi-nuto je doživljal v mukah na dolgo in široko, preden se je utrnila. Zapiral je okno in pote-goval zavese pred grebene streh. Ni treba, da ve vsa okolica, si je rekel otroško, ni treba, da uživajo, ko jo bodo deli z nosilnic. Potem je preravnaval stvari na mizi in vse okoli, dokler se ni zalotil pri ugotovitvi, da prerav-nava že četrtič. Priznal si je, da mu njeno dejanje jemlje trezno razsodnost.
Končno je ustavil črni avto pred poslopjem. Pripeljali so jo. Z vročo sapo je zadnjič pre-meril sobo, če je dostojno pripravljena za njeno vrnitev. Ko je odprl Vrata na stopnišče, se je spomnil, da je bilo vse skupaj nesmiselno igračkanje, začarana spletka, nor privid. Rajši bi moral stvari razmetati, strgati zavese, zdro-biti okno, vrata, predmete, se skriti. Ne, poza-biti za vselej, kar je bil. Ta bi ga rešilo pred njo, kakor se je rešila ona pred njim. Tudi zanj je bilo dovolj prostora spodaj na dvo-rišču, tri nadstropja niže, kjer so se grmadili skrivnostni risi; tudi za njegovo glavo bi bila tla dovolj trda, da bi jo razbila v črepinje. Toda nosači so bili že v hiši. Pravkar so po-stavili nosilraice pred stopniščem natla.
Premislil je, kako bodo nesli. Stopnišče je bilo ozko, ovinki neokretni, hiša je bila zidana v starem slogu. In nosilnice so bile dolge in preokorne za to višino.
Našel je, da jim ostajata samo dve mož-nosti. če še živi, jo bodo nesli čisto pri tleh; nosilnice bodo dvigali komaj za ped od tal, samo toliko, da ne bodo zadevale ob stopnice. če pa je mrtva, jo bodo morali nesti na ramah, tako da jim bo ležala na plečih.
Vsi bodo videli, kako ga je njen prihod vznemiril. Kakor koli se bo vrnila, živa ali mrtva, prinesla bo s seboj tisti mrki molk, tisto otrplo tišino, ki jo prinese vsak tujec v hišo. Tega nemira pred srečanjem z njo ne bo mogel prikriti.
Vedno se je bal srečanj, ki jih je priča-koval. Branilo se mu je stopiti po dolgi odsot-nosti celo pred domače ljudi. Morda bo oče na polju in bo moral ustaviti konja, starega krampa, ki je vlekel vse, kar se je dalo vleči; spustiti bo moral plug iz rok, izrezati brazdo — in vse to nalašč zanj, smrkovca,. ki se je vračal na počitnice. In morda bo mati devala kruh v peč, do glave bo čepela v talni votlini pred pečjo in bo imela opravka z omelom in slamnicami in loparjem in krušnim testom, kamor bo rezala križe, in ne bo utegnila niti odzdraviti.
Danes se vrača ona in on stoji na hribu brez pluga in brez brazd in brez okomatanega krampa in brez krušne peči in brez vsakih s prameni lucerne prežetih jutranjih polj. Vprežen y igro čaka z živalsko vdanostjo, da se bo vrnila.
Spodaj na dvorišču so vzdignili možje no-silnice na rame.
ZAMEJSKI PESNIKI
Kresna noč
Stvan,  fci  jiii rusem nikoli poznal,
so mi stopUe naproti.
Vzele so me v sredo in se razšepetale.
Stvari, tet jih nisem nikoli razumel,
so mi postale potrebne           :
voda, mraik, pomlad, mir in to življenje.
Koliko vož je še, kl jih nisem gledal in dolin, ki mi niso dale odmeva, in ljudi, ki jih nisem ljubil.
Za dolgi zlaiti pecelj sem prijel oblak, v levico gosto kepo zemlje, pod klobukom pa rdečega črička, hej, rde&3ga rdečega črička!
Rahli čas
Gladkorumeno ob ustih
te pijem v drobnih poždrkih.
Ko se mi zavrti,
legam med vzdihe,
priprem oči,
rojevam ptice.
V
Shrlat
Na koži mi cvete
spominčica —
sladka od tvojih ust,
rdeča od vzdihOT.
Hrup viharjev
je polegel v travo,
toplo sonce
iima obrvi iz tvojih dlačic.
Praprot išče k tebi,
ki si lepa;
a te ne dam,
diham tvoj dih
tn jadram za biserno peno.
Segam stvarem v začetek.
Sebe puščam daleč za sabo.
škrlat me preplavlja.
Moja
Po prsih ti trosim dlani.
Na gladkem srhu si prerežem žile.
Lapuhoiva ledja in sence trepalnic.
Lovi me reka, mesec me šoiti,
češnje — gibi
rnaletavajo,
zasipavajo.
Zarja nabira kresnice
in jih prešerna ugaša ofo tvojiih očeh.
Daleč od mene
Mehko nebo se sfcloni nad zemljo, s soncem v Tazneženo vdira obzorje.
V  ljubezni vse bolj ognjeni razvneta
ju veter gladi iin oričkd zapredajo trdno v glvtho omamo.
V  me pa zajeda se raskava žalost,
s suhim zdrhtevajo stokom mi prsi. Ah njo, ki so vroče želje ji boke objele, pa nosijo bele nožice tak kruto daleč od mene.
Trudni vitez            *
(romanca)
Ves truden in prašen
pirihaja k meni.
Odpašem mu nož
— kačje oko je mrzlo —
telo mu natiram z dišavami,
v lase šepečem:
Noč je temna,
noč je melika,
moj Ijubd.
Pa se pomladni oblak razprostre. in se mu nosnice napno.
Stara pesem
»Da te ljubim, ti je znano, da me ljubiš davno vem«; tak zapusti svojo mamo, da v gozdiček sam ne grem.
Da v gozdiček sam ne grem, temni tamkaj so kotički, mah je od strasiti zelen, od ljubezni mrejo ptički. Od ljubezni mrejo ptički, dekle ljubo, mri še ti, ko razžgal ti bodem lički in zameglil ti oči.
Ciganska
Kje svoje vrance paseš, ljubica,
hej, vrance na travi zeleni.
Rad bi jih viidel,
rad bi jih kupil
za pest poljubov.
če mi jih daš bolj poceni,
na materi prisežem, jih nočem:
vsako blago ima svojo vrednost.
če pa me ljubiš, navrzi še sebe!
Projekcijske podobe
...  rad bi te objel aj daj da te objamem
poslušaj draga noč
kakor jaz v spirali tesnobe
ko dan kompozicija svadratov ugasne
poslušaj  izven šahovnice noč ...
... naj te sanjam v morju zelenih trav in
zlatih žit
v rdečdih rožah razmesarjeiiih teles naj te sanjam v psalmih koncentraoijskih
taborišč
y stenOnem obupu beznic je sever isto kot jug je vzhod zahodu enak aj krik od večnosti plju&ne pustite naj samjam...
...  na samotnem obrežju gmajne sirote aj partizan iz krede. bel spomenik ome matere so skoprnele naj te sanjam iz Harlema spiritual — o bog daj nam bandero svobode — črnska pesem čmemu bogu aj aj aj naj te sanjam iz Vietnama roža...
... prosim te draga moli zdaj z mano
o bog bog daj nam bandero svobode
svoje roke položi na človeške razpoke
gamgrena pronica skozi meso
preplavlja morje zelenih trav
onečašča pesnitev zlatih žit
iz krede bel spomeniik
gangrena koraka burja aj
črne matere so skoprnele
in je tiho pri nas apokaliptično tiho
prosim te draga moli zdaj z mano...
...  rad bi te objed kafcor pesem pozabe iz nepreklticnosta rojstev in smrti rad bi te objel kakor pesem življenja ipovsod pričujoča nakjer ustaljena in td pojem draga aj iz tisočletij draga aj in smrti aj...
Nove besede
Iskal si naročje v či&tih vetrovih samotnega
obrežja,
mad trstjem kanalov, ko so prozorne, odžejajoče vode, razistapljale polikromijo. Iskal si naročje v opoju lagunskih motojav, iz mračnih domov proletarcev, pireko zidovja sl iskal, osirotele plitvine brezdomstva bolan! Zakaj se budi tooj strah, ko si na podstavku matere zemlje svojim Ijudem Ddprl srce, ko ti- je razočarain rod s krikom v nemiih očeb. razodeil kamemito povest spomenikov...
Koraka  smrt!   oznainjajo noč  grozljivi tam-
tami.. <
Bratje, kje ste?
črne so matere nenimrljdve! pod spomeniki so samo še matere orne.
dan je prišel preko poldneva
v polikromijo sanj
iskal si
vetrcvi samotnega obrežja
otojemi prozomih odžejajočih voda
tam-tami tam-tami tam-tami
našel si krik
a-a-aj (a-a-aj)
daleč z obrežja
morda tako kakor pove&t
riževih polj v Hue.
Pod trtami v Nabrezini
Po bregu, med paširu prihaja tvoj smeh
sredi težkih latmkov
pod večernim soncem
in se odbija od grozda do grozda
in se mi skriva med napete jagode,
da so vse sladke,
vse dobre,
vse tvoje.
Potem, ko baš jeseni prišla
prav blizu vsakega grozda,
da ga potoožaš,
po svoje poljubiš
in položiš med druge v brento,
jaz bom posku&il ta smeh
to pesem tvojega sveta
vedno ko me skelijo
prameni tajnega nemiTa od večera do večera.
Po bregu med pastni prihaja tvoj smeh.
Molitev
Med reveže sem šel; v njih kočah so mi dali čašo, a v čaši sladkega pelina, zaikaj med reveže sem šel.
Na prag prišla je reveževa mati, krog nje pa deca eden dva in osem in tmdni mož.
Sveta in pobožna je bila daritev; njih telesa suha so se zlila v eno, a rok je dvajset vseih moliio k nebu; vera njih goreča, njih globoka vera je roki vsaki dala plamen teftmomodri.
Razpel se je pred mano sveonik siroonakov
in plamen je zatrepetal v joku,
tako da sklondl sem se k vzvišeni molitvi,.
hgubljeni korali
Joj, kako &mo se razgreli po  trpki  suhi   gmajni. Joj,  kako smo peli med zelenim brinjem. Joj, smo se ljubili, kot se ljubijo živali.
Neslišno smo potem odhajali
po razboJelih cestah,
tiho se spirehajali
med tujima kolegii
in se zabavali
z nesramnimi dekleti.
Kje ste leta
tako močno doživeta,
leta neusmiljene mladosti
tako polna žalosti, polna vse radoeti?
Kje ste leta in z vami
naša prva, razposajena dekleta.
Hej, kaj boš jotkal, pesnik,
nad izgubljenimi korali,
saj smo jih vse
enega po enega
v rdečo kraško prst
v našo trpko zemljo pobožno zakopali.
Crni kamni
Postrojeni v dvojni vr&ti stali so ob cesti kamni. črni kamni ob  beli cesti niso mogli v noči spati.
V   divjem  soncu razbesnelem mimo njih v pekel peljali
so vklenjene junake
v tiliih vrstah nepreglednih
v žalostnih, krvavih vrsbah.
Kri je kapala v pesek
in je cesto pordečila,
kri je padala na travo
in jo oškropila.
Kri je zdrsniila č©z kamen
in se izgubila.
V  divjem soncu razbesnelem prišel je po poti človek triindvajseti po redu: »Dajte, črni kamni — pravi — pojdite, domov k otrokom
in nesite jim pozdrave, posušite solze malo!« In je dalje šel po svetu.
črni kamnd, mrzli karani niso v noči spali,
vsii so trepetald, kri jih je bolela.
TO\i: PLASf
16
AMHtl.l KOTAIt
SLO CRK
moja mama lma psa pes nima svoje mame
SIDE ONE
META STVARNIK
v sredo sem prišla k njemu sploh ne uboga .to je pač star dožnikki se mu je pokvarila zadrgazatogazadrgni ne vstajaj  več in priznaj da sploh nisi imela tistega dežnika
1DEJANJE:
priznam (scena: poljubno da ali ne — nisem imela) »2DEJANJE:
negacija priznanja (scena: eno izmed oblilk 1. scene
je negirano)
2aDEJANJE:
priznanje ki je preostalo po 2. dejanju) laBEJANJE: negacija priznanja EPILOG: mi
ni  še dovolj polnosti
za  vizijo
ali obratno
pokrepčam se in fazani so majhni predvsem polagam pažnjo na opažanja pažnja opažanja opažov
sliši se popolnoma impotetno hi-ararhija številk ima začečetek pri meni kaj potem če me sploh nič
v absolutnem totalno globalnem vseobsegajočem poglobljenem
če imajo žele bonboni kaksno zvezo z manio vedo to samo moji zobje
Praznota napolnjenia z molčanjem. Molčanje je akt besed. Sandie Shaw. Poljub črk. Beseda.
Otipavanje  črk. Stavki.
Thinik Somethimes About Me. Onanija. Vzdih.
Naslada mesa. Golota črk.
I dont Think Yooi Want Me Any More. Otresi se grausa. Poljubi  gnus. Č-LOVEK. Samo šest ork. Puppet Qn a String. Ples črk. Iskanje. Stop Before You Start.
pes ima rad mamo mama ima rada psa
pes je mami premog mama psu slive
SIDE TWO
mama je moja pes je mamin
resimee I: reči meaiiti slišati prisluškovati
govoriti dejati poslušati E. je rekelda mu je T rekel
da je slišal od B-ja'ki je to prisluškoval ko sta se Z in J menila o tem kako je E rekel da mu je T rekel da je slišal od B- ja ki je to prisluškoval ko sta se Z in J menila da B prisluškuje ko ona govorita o tem da je T dejal da je pogovor z B-jem nemogoče ker venomer prisluškuje vseeno na kateri strani vrat je prisluškuje pri tem pa posluša E ki je rekel da mu je T rekel da je slišal ko sta se Z , in J menila o tem da Ldaj drugi^.
resimee II: gledatd videti zaznati opazifci
da se ne opazi zamere
gledalo je ker je zaznalo zazinavo videnja
ki se opazi pri opažanjih vidnih zaznav s pogleda že
opažene zaznave
predgled vidikov iz opažene zaznave da se
gledišče opazi s pregledom opaženih zaanav
kolobarjenje dnevov
sreda je nenavaden izrek popoldne ni obratno
leva ali desna mokri občutki briga te imam žival    hrope poglavi mimo mazinca
falzet naše stare vekarice vsaj 8 ur
ostalo sovraži in moje stare mame ni
ker nisi aaspana   bi   ti malce
spanca ne škodilo človek pokreteni
ura ki je ura
stare naramnice ki ti pridejo čez 7 let prav norec nikoli ne centrifugira podnevi
okno je veliko 2 m
široko je 1,5 m
okvir meri 1 dm v širino
v višino toliko kot okno
v oknu je šipa njena debelina je 4 mm široka je 1,47 m visoka je 1,97 m okno je — 3 m od mene
Posilstvo  čric.
Prioujoči  spis.
Tell The Boys.
Samomor črk.
Kritika.
Dont Y6u Count On It.
Pogreb črk.
Plačajo črke.
Long Walk Home.
Spomin^ na črke.
Sodijo si same.
Had A Dream Last Night.
črke so mrtve.
Ne pišem jih več.
Crk.
Cr.
C.
moja mama ima psa
,-*oarnladiJXv oljubaiiiladihvo ju iobljubamladihvo j:/kc *aobl jubamladihvo jako\ 2aobljubamladihvojakov 'aobl jubamladihvo jako\ 1 o b 1 j iib a rn la d i h v o j a kr "jliu.baialadirivojo' 'l1Ccanladib"f'
pes ni velik mama je stara
s re cno sre cno1j ub1janpani pp srecnosrecnol Jubl jančan-1' srečnosrečnoljubljanča? srecnosreenoljubljanča srecnosrečnoljabliančan srečnosreenol jutl jancanii.
•orje
^e
srecno srečno1j ub1^anoanipadobromorje
sreono s recno 1 j ub 1 jannani pr                  ¦* j e sreeno sreeno1iubljanc2 n srecnos rečno1jub1janra • srečnosrečnol jubl janca.
s r e c no s r e Č no 1 i ub 1 j a nc a ni                                e
srernofirečnoljubl janoani.              '   ^rje
e r e čno s r e c no 1 i ub 1 j a nc a ni r» a <*,           «o r ,i e
11
JOŽE SNOJ -
KONJENICA
SLOVENSKIH
HOPLITOV
(DZS)
Pesniški napor Jožeta Snoja je takšne narave, da ga ni lahko uvrstiti ali razumeti v okvirih sloven-skega pesniškega proštora. Prva zapreka, da takšna poezija še ni dobila imena in odmerjenega prostora v našem pesništvu in da se vanj vključuje na nekak-šen izzivalen in izsiljevalen način — je v tem, da ni dovolj odprta komunikaciji in da ima preveč zgo-ščeno besedišče, da bi mogla v tradicionalnl zavesti zbuditi primerno razumevanje. Ta zapreka izvira iz hotenja pesnika, da bi dosedanje meje, ki so uveljav-ljene s pesniškimi besedili drugih avtorjev, razprl in uvedel razno-rodnost kot načelo ustvarjanja. Iz te razno-rodnosti, (ki je v bistvu odprtost), iz besed in kompozicij besed, ki pritekajo iz več različnih jezikovnih in motivnih področij, si lahko razlagamo »zaprtost« Snojeve poezije. Napor je velik in razšir-ja meje dosedanjega komunikativnega izkustva do takšne mere, da postaja mestoma prav semantično presenetljiv.
čutnost in trdota izražanja, ki ju srečamo v »Konjenici«, sta konstituanti presenetljivo novega sveta. Spekter je razmeroma obširen: od vsakdanje, poimenujoče mediteranske reportaže do pesnjenja na temo rojstva in rajanja, ki se v nekakšnem raz-
širjajočem se stožcu odvija od osnovne teme (Ce-belica sveta) k razkošnim besednim variacijam; od nežnega erotizma do mračnega podtona živalskega kopitljanja; ob bizarnih orisov narave do izrednih. besednih konstrukcij. Ta širina spektra kdaj pa kdaj razbije osnovno ubranost, osnovno občutje se nam nekako razblini in pušča nas samotne na obrežju neznanega. Zato je tej poeziji težko do živega. N6-vost pa je kljub vsemu zadosten razlog za branje.
D. R.
ERVIIM FRITZ -HVALNICA ŽIVLJENJA
(DZS — Tokovi casa)
Ervin Fritz preseneča z enozinačnostjo. Enoznač-no je pribit v svet, ki ga imenuje, hvali življenje v tisti točki, kamor ga je pribil s svojim sprehodom po idiličnih motivih potrošniško-proletarskega sveta. Glavna Fritzova tema je vsakdanjost, vpeta v ritmič-no besedilo na tradicionalni pesniški način: to je pesništvo, ki stoji v svetu z natančno odmerjeno mero ironije, trpkosti in sentimentalnosti — z na-tančno mero, pravim, ker nikjer y besedilu ni za-slediti velikih čustvenih nihanj ali posebnih nova-torskih ambicij. Brez naštetih pridevkov je Fritzova poezija maksimalno izčiščena. Pesnikov angažma je komaj zaznaven, orientacija je.pofmenujoča, precizno zavedajoča se paradoksov mimogrednega mestnega življenja.
Fritzov svet je svet brez presenečenj, vse je sa-mo ob sebi razumljivo in sprejemljivo. »Mi pa smo vse stranske osebe, / kreature / nasedle figure... pravi v ciklu Vsakda-njost. In dalje: »Daljna rdeča vizija / je postala siva vsakdanjost.« In na koncu: »Svet seneboz mano končal / in pravi ljudje / bo-do končali potrebno delo / brez mene / .« Defetizem, ki ga razlaga, ni preprosto odrekanje, je nekaj več, kajti na dnu pesništva vendarle ostaja seme upora, čustvena navezanost na upiranje. Ko se vizija spre-meni v trpko sivo obarvano prisotnost, resda zmanj-
TONE STOJKO — NJEN NASMEH
ka volje — to pomanjkanje se utelesi v drugačnem načinu življesnja: »Sklenem, / da bom popil belo ka-vo / in se meditem domislim / kaj boan naprej.« To, kar ostane po razočaranju, »po izgubljenih iluzijah«, je y bistvu osnovna Fritzova in — tako se zdi — tudi osnovna tradicionalna pesniška naravnost. Osta-ne sentiment, pesniška bolečina ob razkroju in ne-moč ob altemativi — ustvarjanju. To Fritz izpolnju-je na bister, duhovit, moški način. Berite Hvabiico žiyljenja.
D. R.
ODRSKI IZRAZ V ORESTEJI
(Ob uprizoritvi v Drami
slovenskega narodnega
gledališča)
Konkretna gledališka predstava je sestavljena iz iz dveh bistvenih elementov: vizualnega (scena, igra-lec, luč) in slušnega (beseda, glasba itd.). Povezava teh elementov in njenih sestavnih delov je zaklju-čeno dejanje, z besedo neizrazljivo in neizpovedlji-vo, deloma neopisljivo. Dejanje, kot povezava vseh teh elementov, poteka kot vizualno in slušno preple-tanje, kot hkraten pojav vseh teh elementov, zato je besedno opisovanje nepopolno, ker je nehkratno, prisilno izločevanje enega izmed sestavnih delov. Gledališče je strnjen enkraten pojav.
»Gledališče je živa umetnost. Z gibanjem se v človeku zbudi želja, da bi obvladal prostor. Prostor je brezmejen in v njem smo sarni sebi edina oporna točka. Mi smo središče prostora, a prostor je naše življenje, naše življenje ustvarja prostor, naše telo ga izraža.«
»V gledališki umetno§ti je prav tako. Telo in njegovo gibanje ustvarjata vse. Gledališka umetnost je svofoodna kreacija telesa, naše telo je gledališki ayt0T. Z gibanjem smo si priborili čas in prostor, ki ga ni vsililo niti trajnje nekega besedila, niti re-žija. ... * če potisnem ob stran Appievo zgodovin-sko vlogo in se oprem na nekatere njegove misli, se mi vsiljuje domneva, da gre v uprizoritvi Aishilo-ve Oresteje v Drami slovenskega narodnega gledali-šča za podoben princip gledališke resničnosti. Abso-lutno gledališče, kot so si ga zamislili Adolphe Ap-pia, Gordon Craig, Max Reinhard in drugi, je nepo-polno pojmovanje gledališča kot vizualno in slušno prepletanje, ker je pristransko v odnosu do besedi-la, do teksta. Kljub te pristranskosti pa pojmuje konkreten gledališki pojav kot samosvojo, čisto umetnost, totalno v svoji zaključenosti in izrazlji-vosti. Kakor je bes^dno opisovanje konkretne gle-dališke predstave nepopolno, tako je tudi poudar-janje primarnosti teksta v gledališki izvedbi posi-ljevanje gledališkega dejanja z enim samim nje-govim elementom.
Zdi se, kot da je Slovensko narodno gledališče z Aishilovo Orestejo doseglo gledališki izraz, ki je blizu popolne povezave vizualnih in slušnih sesta-vin, in s tem doseglo maksimum odrske umetniške komunikativnosti. Igralčevo telo je postalo nosilec besedila na svoj vizualni izpovedni način, tekst pa je ostal enakovreden telesu v svoji slušni umetniški izraznosti. Antično gledališče je bilo predstavljeno kot gledališče krutega patosa in temperamenta, ki odseva iz ohranjenih tekstov. Vendar ne s prisiljeno avtentičnostjo scene in kostumov, ampak prav z ne-opisljivo odrsko izraznostjo. Konkretno: Skupinski zborovski prizori ustvarjajo poseben ritem, ki je prilagojen tekstu, torej ritem krutosti, če so prizori kruti, ritem groze, če so prizori usodnosti, ritem patetične prepričlivosti, če so na vrsti prizori"zakli-njanja bogov itd. Soskladnost odrskih izraznih sred-stev je blizu popolnosti. Uporabljeni so: ples, petje, ipd. Individualni lik v zboru se izgublja in loči sa-mo glasovno, v samosvoji vlogi pa neprisiljeno iz-stopa tudi vizualno. Funkcionalnost odrske posta-vitve je skladna s premičnim elementom (igralčevo telo) in pride v določenih scenah posebno do izraza, prav zaradi tega, ker zahteva od igralca fizično spret-nost. Prav zborovski prizori postanejo najmočnejši čustveni izraz, in zato delno celo v smislu efektiv-nosti razvrednotijo individualne like, ki se pojavlja-jo ob njih kot nosilci tn tudi protiutež vsebinske akcije. V odnosu do teksta pa so nekoliko mačehov-ski, saj se mu velikokrat posvečajo v manjši meri, kot svoji fizični akciji. Vendar pa to ne moti preveč prav zaradi tega fizičnega ritma.
Aishilova Oresteja v izvedbi Slovenskega na-rodnega gledališča je pojav, ki ga nočem in ne tno rem kazati drugače, kakor na odru v svoji izvedbi. Vsako drugačno pojmovanje je ravno v tej pred-stavi našlo svoj ugovor.
*Jože Javoršek:  Harlekinov plašč  (Osnove Appieve gledališke teorije)
Aleksander Zorn
7 VPRAŠANJ
flci&f M*<A,    JIaJOCUaI^U
1.  vprašanje: Z nastcpom stvari po smrtih Boga in človeka nastaja nova situacija za po-litični angažma, Ali meniš, da je takšna situ-acija v kaikšni posebni zvezi z zavestjo o na-rodmi integriteti? Kaj se v smrti Bcga in Clo-veka  dogaja  z narodom?
Odgovor: Mislil sem, da so nacionalistične projekcije možne samo nazaj v zgodovino. Tole vprašanje pa skuša ujeti v nacionalno mrežo tudi današnjost, ki je za »narodno« vprašanje«   že   prihodnost.   Iz   te   obsedenosti
—   da Slovenci  smo in na vsak način mora-mo postati — ostati narod — je, tako se mi zdi, izvirala tudi  tista ekshibicionistična orgi-ja, ko so humanisti in nehumanisti drug dru-gemu dokazovali, kdo ima močnejšo erekcijo. Tako se narod odgaja »po smrtih boga in člo-veka«.
Leto 1848 se ni ponovilo. Enainštirideseto nam je bilo zadosti dolgo izvir. Zadnji čas je, da ga pogledamo še z drugega konca: kot DO-POLNITEV.
2.  vprašanje: Kaj ti pomend politični angaž-ma?
Odgovor: Nič mi ne pomeni — ker ni zna-menje, pa tudi ne indic. Politično pride od po-lis: prostor zgodovine — tisti tam, v katerem, po katerem in iz katerega se dogaja zgodovi-na. Politični človek je ustvarjalec, urejeva-lec: brez reda in doma, ker ju sam ustvarja (Sofo-kles: hypsipolis apolisj. Ta nasilnik je zmagal, dopolnjuje se (njegova) zgodovina. — Politič-na razsežnost dogajanja provo pa se je od-prla šele, ko se je množična družba na happe-ninge odzvala s politično-policijsko kontrapro-vokacijo.
Mogoče prihaja nova polis ... happening ko način sožitja... nova politika?
3.   vprašanje:  Kaj  sproža genocidalni  polo-žaj   vietnamškega   naroda?   Angažma?   Dezilu-zijo? Ali sprošča voljo po refleksiji?
Odgovor: Tu gre za našo participacijo y agoniji Zahoda: trenutno je pač Vietnam, so-dobna orožja pa zagotavljajo nenehno mož-nost svetovnega umora (=samomora).
Odgovarjati na ravni vprašanja je težko, saj je dobilo modrovanje o Vietnamu malo homoerotičen priokus, odkar so se ga polastili evropski intelektualci. — Iz naše situa-cije je na tej ravni prvo »naravno« vprašanje politika neuvrščenosti, ki je možna pač le v blokovski polarizaciji, drugo vprašanje je naša konkret-na zuna-nja politika... V luči načela samood-ločitve je za nas najbolj aktualen problem Kosmeta... Vietnam nas pelje k nam samim in ne v daljno Azijo.
Moč je edina realnost svetovne politike: ka-ko naj slabi izigrajo močne? Je njihova edina šansa, da čakajo, dokler razlika med razviti-mi in nerazvitimi ne postane disfunkcionalna? Ali pa jo naj odpravi svetovna revolucija tn potem perfektira svetovni sistem na višji rav-ni? Poti so različne, izici pa očitno vselej  isti
—  trdovratno impliciran v sedanjosti.
Zahod se že vse predolgo grize v lastno zadnjico. Nemara pa —    ex Oriente lux?
4.   vprašanje:   Kako   opredeljuješ   sedanjo revialno iin književno situacijo na Slovenskem?
Odgovor: Revije počasi postajajo javne ko-munikacije. Dobro bi bilo odpraviti različne intelektualistične, ideološke itd. usedline, s ka-terimi so ti »kanali« še zatrpani. Tudi izdaja-telji so po malem armhronistični; naša politi-ka se »dezideologizira« vsepovsod razen v funkciji izdajatelja. Komunikacije so javne do-brine in iz tega izvira politični (državni) in-teres zanje: tak interes temelji na funkcional-nosti, racionalnosti itd., ne pa na kriterijih t&kšhih ali drugačnih ideologij. Strokovna in skupinska (kakršne so že pač te »skupine«) diferenciacija je zelo koristna: nobenega raz-loga ni, zakaj se ob pomanjkanju denarja ne bi dogaj&la v prostoru ene revije.
Sicer pa pojmujemo revijo še zmerom vse-skoz knjižno: glasilo totalne skupind z veliko kohereneo, ki izhaja v mesečnih odlomkih in ga na koncu leta spnemo v lično knjigo — knjigo, ki je »program« skupine. — Toda ena številka revije je vendar vsa revija! Mogoče je prihodnji mesec ne bo več: tudi Perspekti-
ve so preneha-le izhajati sredi letnika. Enota ni letnik — ampak številka. Vsak mesec se prikaže nova revija, nihče ne more zagotav-ljati lažne kontinuitete. Dosti je že teh evolu-cionističnih mitologij.
Mislim, da revija danes ne more biti inte-lektualističen ščipalnik, »ki posega v družbe-no življenje«. To so čvekarije. Revija- je — po-seben način dogajanja misli in poezije. Mali ročni happening, ki ga mimogrede kupim v kiosku.
O književnosti ta čas ne bi govoril.
5.   vprašanje:   Katera umetniška  zvrst  naj-bolj  usfcreza današnjemu času?
Odgovor: O ustreznosti smo že pred nekaj časa nehali govoriti. Glede zvrsti pa: katera zvrst so kolaži, katera zvrst je knjiga, ki jjo je 1966 izdal Marko Pogačnik? Katera zvrst je happening?
6.   vprašanje:  Kaj  počne OHO v naciomal-nem merilu? Kaj v merilih sploh?
Odgovor: OHO ne prinaša meril in ne stopa vanje; sam pa mu jih tudi ne mislim natip-kati.
Tistim, ki pravijo, da je OHO »preveč pre-prost in premalo a-mbiciozen«, da je »premalo napora« v njem, bo nemara pomagal poda-tek, da je že pred vojno (1913) Blaise Cen-drars izdal La Prose du Trassibirien, ki jo je oblikovala Sonja Terk-Delaunay: 2 metra dolg svitek, potiskan z barvami in tipografskimi znamenji. — Podobno sodelujeta slikar in pe-snik v gibanju, ki se začne 1908 v Rusiji. če iščete »linijo«, »izvir« itd. — iščite tukaj! — Bržčas je nesporazum v tem, da za OHO fe-nomenološka analiza literarne umetnine ne velja; OHO nadaljuje iz premembe strukture jezika (pomenjanja), ki se je zgodila v Plam-novi poeziji.
7.  vprašanje: Ali se ti zdi potrebno zastav-ljati takšna vprašanja, ali se ti zdi potirebno odgovarjati nanje?
Odgovor: Rad se pogovarjam.
SLOVENSKA LIVREI) \K I
Tradiciji pripada v knjigotrštvu posebno mesto. Ustaljene, trezne in preizkušene založ-niške hiše imajo nadvse dobro ime, ki ga ne skušajo umazati s kakšnimi nepotrebnimi, sploš-nemu, a vendar izbranemu okusu neprijetnimi knjižnimi izdajami. Novosti naj bodo servirane z ustrezno mero rafiniranosti, sicer pa naj se niti ne prikažejo na dan v obleki znane založ-niške produkcije. Še posebej velja to za tisto področje založniške dejavnosti, ki se ukvarja s področji lepih umetnosti. Tu še posebej ve-ljajo načela lepih ovitkov in platnenih vezav. V posebnem položaju slovenske likovne umet-nosti, ki je še prej kot literatura našla pot v zunanji svet, je iskati tudi sorazmerno zgodaj prebujeno zanimanje za solidno knjigo o slo-venskem likovnem umetniku. Povrhu vsega pa imamo na tem področju kar zanimivo pred-vojno tradicijo. Obujanju tovrstne literature je še posebej pripomoglo troje dejstev: ne-prestana in stopnjevana uveljavitev naših umetnikov na tujem, kar je povzročilo večje število monografskih obdelav, razširitev vede-nja o slovenski in svetovni umetnosti v okviru grafičnih bienalov v Ljubljani (to omenjam ne toliko zaradi domačega bralnega občinstva, kakor zaradi tujega, kar je seveda odprlo mož-nosti izvoza naše knjige) in pa tudi pri nas ustvarjeno tehnično zaledje, ki more proizva-jati kvalitetne knjige, kar je v želji našega po-trošništva, saj je že od vsega začetka usmer-jeno k livre d'art. — Livre d'art je poljudni trgovski produkt. V sebi združuje sodobno (modno), stanju okusa kupca ustrezno obliko-vanje in pa dovolj nezahteven tekst, ki ga more uspešno reklamirati le dovolj znano znanstveno — kritično ime. V končnem cilju postane livre d'art estetski objekt, za katerega veljajo, kot pač za večino estetskih objektov (sodobno modelno pohištvo, moderna umet-niška fotografija, keramika, oblikovanje itd.) zakor^i tržišča: po navadi kar stihijska zmeda ponudbe in povpraševanja, zakaj pri nas ni izdelanih študij o posameznih umetniških pa-nogah glede njihovega neposrednega trgov-skega statusa, saj je trg v slovenskem območju premajhen za celotno producirano količino umetniških del. Takšna knjiga služi »dekora-ciji, veselju percepcije, stimulaciji čustev, izzi-vanju in usmerjanju fizioloških, psihičnih in intelektualnih procesov, pa tudi metodični ana-lizi in ideološki indoktrinaciji«. Kes je, da je namen vsake knjige, da sproža omenjena učin-kovanja, vendar pa ni ob tem posebej nagla-šeno, da hoče doseči vsa ta učinkovanja prav s pomočjo skrbno izbranih in pretehtanih likovnih učinkov, posebnega načina oblikova-nja. Estetska funkcija livre d'art je prven-stveno  zajeta    v  učinkovanju  lepega    videza,
prijetne oblike, a tudi v »čudenju« ob umet-nostnih umotvorih. V posebmh nacionalnih strukturah, ki težijo ali k vzvišeni emanaciji lastnega bistva ali k navadni učinkoviti eks-panziji ima takšna knjiga tudi reprezentativni (nacionalni) značaj. Tako je npr. s knjigo Slo-vensko slikarstvo, ki jo je leta 1966 kot naj-večji povojni trgovski knjižni izdelek ponudila v branje in ogledovanje Cankarjeva založba. Napredek ob tej knjigi, v primerjavi s pred-vojnimi je kar zavidljiv: knjiga, ki ima malone bibliofilno obeležje je izšla v veliki nakladi, lepi opremi in ustrezni reklami. Trg je bil dovolj obveščen, uvedena je bila subskripcija itd. Bilo pa je slišati tudi ugovore, ki jih je navedel že leta 1939 dr. France Mesesnel, ko je zapisal: »To so knjige, ki si jih morejo' kupiti le visoko izobraženi ljudje, ne morejo pa prodreti v širše plasti naroda, četudi bi bil žejen lepo opremljene knjige. V resnici sku-šajo vsa naša povojna založništva ustvariti knjigo za tisto tenko plast naših bogatašev, ki knjige povečini še niso vajeni in ki kupujejo sorazmerno najmanj knjig. Kajti za to je po-trebna neka kultura, ta pa zopet zrase le v teku prizadevanj več generacij, ne pa v kratkem času na samem denarju. In tako smo prišli v nezdrav položaj« ... itd. Obenem pa se velja spomniti še namiga, ki ga je izrazil Jan BiaJo-stocki, češ, da je livre d'art »snobistična« za-deva. Nezdravi položaj ponazarja tudi anketa, ki jo je izvedel Inštitut za družbene vede v Beogradu. Magoče je bilo ugotoviti, da v letu 1966 tri četrtine Jugoslovanov ni prebralo niti ene knjige. Anketa je pokazala, da najmanj bero privatniki-obrtniki (»branje knjig ne pri-naša dobička«), gospodinje na podeželju, ne-kvalificirani in polkvalificirani delavci. Tako so »ravno rekorderji (obrtniki) v nebranju knjig edini bogataši in milijonarji v Jugosla-viji«. Vendar je treba dodati, da se je kupna moč slovenskega knjižnega bralca le dvignila, da ta krog ni bolj zožen kot pred vojno, da so se založbe specializirale toliko, da morejo približno z izdajo določene knjige zapolnjevati intelektualne praznine tistih plasti razgledanih bralcev, ki morejo finančno vzdržati nakup ^ne ali dveh knjig letno. Obenem pa se vse bolj deli komercialna plat založništva od ne-komercialne, več ali manj »umetniške«. Zakaj ena ali dve izdaji zabavnega romana omogo-čata izdajo npr. tako nekurantnega blaga kot je domača pesniška zbirka. S ponovno diferen-ciacijo plasti bralnega občinstva se zaenkrat rešuje tudi planiranje književne produkcije. In ne nazadnje, vse veqjo vlogo bodo imele večjezične izdaje sloveri^cih tekstov, ki bodo omogočile založbam prodor na tuja tržišča, kar bo postalo prej ali slej nujnost. Kar pa se tiče snobizma, so livre d'art razumljive tudi z drugega stališča, ki ni niti najmanj snobi-stično: to je stališče nacionalne reprezentacije, ki jo je mogoče izvajati s pomočjo umetnosti, kjer je poglavitni medij, poleg razstav in tii-rizma, prav lepo opremljena knjiga. če se znotraj domačega' »provingialnega« kroga po-javljajo snobistične tefenje sistematično kra-šenih »bibliofilskih« knjig, je to le en dokaz več o že izvedenem plastenju bralnega občin-stva in o knjigi kot socialni reprezentaciji. Ob tem je tudi odveč skrb strogo strokovnih krogov, da bi se z enostavnimi, ne strogo znan-stvenimi načeli pisane knjige iz serij livres d'art zameglilo znanstveno delovanje in pi-sanje. Dr. E. Cevc predlaga in ugotavlja idealno dopolnjevanje dveh založb: Slovenske matice kot pobudnice znanstvene književne produk-cije in Mladinske knjige, ki naj z »Ars Slove-niae« likovno dopolni pobudo slovenske umet-nosti. Prva knjiga iz te serije Baročno kiparstvo je izšla, ko so kar rastle napovedi _vseh slo-venskih založniških  hiš  o izdajah  s  področij
umetnostnih panog. Moti nekoliko suhoparen tekst, kar pa seveda ne velja za grafično do-volj spretno razgibano listanje. Važno je, da pišejo slovenski avtorji, da pa so teksti če že ne v celoti, vsaj v izvlečkih prevedeni v tuje jezike. Kjer naj »govorijo slike«, je treba spret-nega poudarjanja tega, kaj naj bo najbolj raz-vidno. Prav tako pomembna je tudi sočasna kritika, ki more v plasti, ki je poglavitni kupec takih knjig vplivati na ustrezno prodajo.
Temeljni namen, ki vodi založbo, ni le bolj ali manj spretno deklarirana težnja, da obuja iz pozabe vrednote, ki tvorijo celoto nacional-nega bivanja, temveč razumljivo hotenje, da se knjiga finančno kar najbolj izplača. S tem ni nujno rečeno, da se položaj nacionalnega čustva podreja tržnim načelom. Vemo pa, da lahko obstaja še tako dobrohotno dejanje, ne da bi se zato že moglo otrest^ večsmiselnih interpretacij. Podoben položaj ustvarja knjiga sama. V branju je moč projicirati celotno pred-videnost v obliki simbolnega zamišljania ali pa kakršnekoli redukcije pomenskih funk-cij knjige. V okvirih takšne svobodnosti, je produkcija knjige zadeva »zgodovino ureja-jočega duha«. Zmeda bivanja je povrnjena v okvir umljivega branja, listanje je nežni akt razdevičenja. Knjiga je svet simbol.
T. B.
PAVEL KOSI — MOTIV S KRASA
BESEDE IN GOVORIČENJA
V knjigi je zadnji stavek: če pospravim nemožno Odrešenje v skladišče postranskih re-či, kaj še ostane? Cel človek, ustvarjen iz vseh ljudi in ki je vreden vseh in ki velja toliko kot katerikoli izmed njih. (Sartre: Besede, DZS, 1968). Knjiga nam pravi zgodbo neke izkušnje, razkritja neke prevare, nekega značaja. Neke izkušnje, ki je ne delifno ali je več ne delimo ali se ji morda le še nismo izmaknili. Ne gre za škodoželjnost sitega in ozkega, ki je ostalo doma, v ozkem in varnem početju pa se sedaj veseli ob tuji stiski. Polom totalizirajoče ambi-cije? Toda tega vprašanja ne potrebujemo, saj smo za ta minevajoča »problema« vedno bese-dičili o »akciji in revolucionarnem delovanju« pa potem še o »literaturi in resničnosti«. Da uporabljam lzraz »besedičiti«, seveda ni čisto pošteno. Tako je bilo. Tako smo živeli. V naše kraje naj bi se po ustrezni borbi naselila pri-stna in stvariteljska osebna svoboda. Tako naj tudi bo. Toda sedaj vemo za konec zgodbe. Vedno več ljudi si podaja besede o funkciona-lizaciji, o tem, da je »manipulativno ,ukinjanje' moči samo potrdilo moči«, o nalogah mišljenja zgodovinskosti. Toda to nenatančno pripomi-njanje ob naših najnovejših razdeljevanjih v humaniste in umne, ki vedo za spremembo, nas oddaljuje od naše zgodbe, zgodbe o knji-gah. Izkušnje, da knjige ne rešujejo ničesar in nikogar in da ne opravičujejo, da pa so po-trebne in vseeno koristijo, izkušnje, ki pušča človeka samemu sebi enkratnemu in svoji izbi-ri. Toda ta izkušnja ne misli svcje predpostav-ke in ostaja v pasti. Pisanje je tu predstavlja-rije in izražanje »resničnosti«, »resničnosti« kot vedno že prej obstoječega »kosa«, ki se ga potem tako ali drugače zagrabi in obdela. Vedno se utrjuje, zapopada in določa, nekaj mora pričati o nečemu drugemu.
Ali lahko mi mislimo v drugačnem, ali smo se izmaknili tej samoumevnosti in občeveljav-nosti teh predpostavk v vseh njihovih preoble-kah? Povsem. možen je očitek, da govoričimo ob drugje opravljenemu delu. Pa kaj potem. Ponovimo torej dejstva o pisanju, ki namenja biti realno dejanje,« v tekstu, ki nenehno pre-koračuje okvire, ki jih spozna, »resničnost«, pa je pri tem »proces transformirajoče gen6raci-je«. Ta prizadevanja pa niso verbalistična ali odločitve za tisto, kar označuje namesto tiste-ga, kar je označeno. Ne gre za življenje sredi besed, za prostor nasproti prostoru stvari, pač pa ni »razcepa v substanci med svetom in knjigo, ker »svet« ni neposredno zbirka stvari, ampak prostor označenega«. (Narekovaji se na-našajo na Sollersa in Barthesa.) Ne gre le za premislek o literarnem početju. Teorija pisa-nja (Jacques Derrida) razsvetljuje, da vztraja-nje pri nepreraostljivosti razlike med označu-jočim in tistim, kar je označeno pomeni pri-stajanje na neko transcendentalno označeno in da gibanje jezika stori, da označeno funkcio-nira vedno že kot označujoče.
Ne gre za to, da bi Sartrovo knjigo odpra-vili z dvemi, tremi citati in ga vprašali, zakaj ne misli tako. Ni pa tudi potrebno pisati o preprostem knjižnotržnem vsrkanju dela neko-ga »poglavitnega« iz neke »pomembne struje«. Toliko civilizirani smo že, pa še celo v Literar-nem nokturnu so nam brali odlomek iz Sartro-ve knjige kakor viktorijanski roman z vsemi globoko občutenimi premori in poudarki. Gre za razkroj dileme delovanje — pisanje. Delova-nje in spreminjanje smo razbrali kot izpopol-njevanje vse prežemajoče moči. Kaj pa je branje, kaj je pisanje?                              N. č.
TONE   STOJKO  —  POVECAVA  I.
a   artaud
Prizor
slu, vplivala na to,  da se bo dejanje razvilo v vseh štirih kotih dvorane.
vsak prizor bo vseboval fizičen ali objektiven element, čutno dostopen vsem. kriki, tožbe, pojavi, presehečenja, teatrski učinki vseh vrst, magična lepota kostumov z ritualnimi mo-deli...
Jezik scene
ne gre za to, da odvržerao artikulirano besedo, ampak da damo besedam podobno važnost, kakršno imajo v sanjah.
Scena — dvorana
zavračamo sceno in dvorano; zamenjani sta z enotnim prostorom brez pregrade kakršne-koli vrste. to bo teater akcije sam. spet bo vzpostavljena direktna komunikacija med gle-dalcem in prizorom, med igralcem in gledal-cem, tako da je gledalec postavljen v sredo dejanja in ga to hkrati obkroža. to izhaja iz same konfiguracije dvorane. zavračajoč današiaje gledališke dvorane bomo vzeli hangar ali kakšen skedenj in ga rekon-struirali po postopkih, ki so dozoreli 'v arhi-tekturo nekaterih cerkev ali nekaterih posve-čenih krajev in nekaterih templjev visokega Tibeta.
znotraj te konstrukcije bojo vladali posebni proporci v višino in v globirio. dvorana bo zaprta s štirimi stenami, brez kakršnegakoli okrasja, publika pa bo sedela sredi dvorane na gibljivih stolih, na katerih bo lahko sledila prizoru, ki se bo dogajal povsod okrog nje, v bistvu bo odsotnost scene, v običajnem smi-
Dekor
dekorja ne bo. v ta namen bojo dovolj osebe hieroglifi, ritualni kostumi, deset metrov vi-soke lutke, predstavljajoče brado kralja Leara v viharju, glasbeni instrumenti veliki kot ljudje,   predmeti   neznane   oblike  in   namena.
Dela
ne bomo igrali pisanih del, ampak bomo ob znanih temah, dejstvih in delih poskušali ustva-riti direktno mizansceno. narava in dispozicija sama dvorane narekujeta prizor in ni je teme, še tako obsežne, ki bi nam mogla biti pre-povedana.
Krutost
brez elementa krutosti v temelju vsakega pri-zora teater ni mogoč.
PubEika
najprej je potrebno, da gledališče je.
Program
postavljali bomo na sceno, ne da bi se ozirali na tekst.
SAMO SIMČlC
LATRODECTUS TREDECIMGLTTATUS
skoraj  marionetni gledališki šok
Latrodectus
Drugi latrodectus
majhna črna gmota
velika   črna   gmota  z   mahedravimi   izrastki
vrvi preko vsega prostora, vrvi kot pajčevina
I.
Latrodectus leži na tleh ali na razpetih vrveh. Lahko da se je ravno zdaj zbudil. Premika se. Vsta-ja. Skoraj brez zanimanja gleda naokrog. Kot da mu je prostor znan. Vstane. Spleza po nekaterih vrveh vstran. Potem proti vrhu. Navzdol. In spet na-vzgor. Zavpije v nedoločeno smer. Ali na vse strani hkrati.
Hej!
Nobenega drugega glasu. Morebiti kak odmev, vendar ni nujno. Latrodectus se obrne vstran.
HeJ!
Brez odziva. Obrne se navzgor. Morda je na vrhu svetleje ali temneje.
Hej, vi zgoraj! Nič. Tišina. Molk.
Sem tukaj od včeraj ali od jutri?! Nihče se ne oglasi.
Latrodectus se ne vznemirja. Samo sprašuje. Ni razburjen. Najbrž bi rad samo navezal s kom stik. Obrne se vstran. Morda je tam svetleje ali temneje. Hej! Padel sem v tole luknjo! Me lahko po-tegnete ven?! Nič.
Mi lahko vsaj malo pomagate?! — Hej! Nikjer nikogar in nobenega glasu od zunaj.
Hej! Oprijel se bom ene teh vrvi, vi pa jo potegnite k sebi! Rad bi prišel iz te luk-nje ven!
Oprime se ene od vrvi. Zavrti se okrog nje, tako da se vrv ovije njegovega telesa. Drži se je z rokami in nogami. Tako obstane.
Če je to sploh luknja.
Tišina. Nič se ne zgane, Latrodectus nekaj časa mimo ostane na vrvi in čaka. Vrv se ne premakne.
Potegnite! Premaknite vrv!
Latrodectus se na vrvi zamaje. S celim telesom stresa vrv.
Hej! — Tole vrv potegnite! Ta, ki se maje! Precej   miren je,  čeprav  se  mu  nihče  ne  javi. čaka. Vrv, ki se je majala, se umiri.
Mogoče me ne slišite!
Še malo tako ostane, potem pa zleze z vrvi. Stoji na vrvi ali na tleh. Ni presenečen. Sprehaja se sem in tja po vrveh ali po tleh. Zavpije vstran.
Hej! Zavpije v ozadje.
Hej, vi! Tam zadaj! Navzgor. Hej!
Med vsakim klicem je daljši časovni presledek. Vmes hodi Latrodectus po vrveh ali po tleh. Vsak klic je brez odziva.
če je na vrvi, se spusti na tla. Skloni se. Potrka po tleh. Tudi uho prisloni na tla in prisluškuje.
Hej!  Je kdo  spodaj? Nič. Potrka še enkrat.
Padel sem v to luknjo, če je to sploh luknja! In če sem sploh padel?! Spravite me ven! — Hej!
Nihče se ne oglasi. Latrodectus še malo prisluš-kuje. Potem dvigne glavo.
No ja! Pa nič. Zaenkrat nič.
II.
Vstane. Zleze na nekaj vrvi in se ziblje na njih. Zibanje je prijetno. Razmišlja.
Lahko bi me kdo slišal. Ziblje se.
Sem tu od včeraj? Od predvčerajšnjim? že od prej? Je danes že ves čas, odkar sem tu? Včeraj, jutri in prej?
Ziblje se počasneje. Razmišlja. čisto miren je. Navsezadnje ni nič hudega... Ziblje se ... Plezam po vrveh...
Zaziblje se močneje. Prične se ukvarjati z neko melodijo. Ziblje se v njenem ritmu.
Pa ra ram pa pa pam pa pa ra ra ra ram pa pa pam ram pa pam ra ra ram... Potem preneha popevati. Tudi zibanje se ustavi. Zleze z vrvi. Začne se plaziti pod vrvmi, po vrveh, čez   vrvi   in   med   vrvmi.   Plazi   se.  Leze.  Pleza.   Ni vznemirjen. To počenja, ker ne more drugače. Naj-brž se tako zabava. Sem in tja se na kaki vrvi za-ziblje.
Plezam ... Zibljem se ... Pam pa ra ram pa pa pa pam ... Pa spet plezam ... Pa se spet zibljem. Pa ra ra ra ram pam... Spleza navzdol. Na tla. Utrudil se je. Vsede se. Kolena stisne k sebi. Z roko se popraska za ušesom. Obriše si potne kaplje na čelu. Nekaj časa je tišina. Latrodectus je osamljen. Najbrž razmišlja o sebi. O svojem položaju. Skoraj sentimentalen je.
III.
Naenkrat se zgane. Vzdrami se iz razmišljanja. Popolnoma nehote, čisto nagonsko izusti čuden glas. Bzzzz.
Ozre se navzgor. Tudi vstran. Navzdol. čudi se samemu sebi.
Bzzzzzzzzz. Počasi vstane. Cudi se. Zavpije.
Hej!   Hej!  Vi  zgo*aj!   Spodaj!   Zadaj!  Kjer-koli ste!
Brez odziva. Naenkrat že tretjič izpusti ta ou-den zvok.
Bzzzzzzzzzzzzzzzz. Čudi se.
Nekaj mi ni prav. Nekaj ni v redu. Prime sa za glavo. Nato se dotakne grla. Potem položi roko na trabuh. Tu jo nekaj časa obdrži. Pri-sluškuje z roko na trebuhu. Spet izdavi..
Bzzzz. Bzz. Bzzzzzzzzzz. Zleze na vrvi.
Heej! Potegnite me ven!
Rahlo je vznemirjen. Postaja živčen. Trese se, Z obema rokama se oprime vrvi, ki je razpeta od tal navzgor. Vrti se okrog nje in vpije.
Heeeej!  Spravite me iz te luknje!  Nekaj je z mano narobe! Potegnite! Heej!
Nič odziva. Latrodectus spleza navzgor. Pleza v vse smeri. Nato se spusti na tla. Stoji na tleh. Umiri se. Tišina. Cez nekaj časa kolc. ne. Spet se rahlo vznemiri. Ozre se naokrog, vendar ne vidi nič sumljivega. Kolcne še enkrat. Previdno potipa kako vrv. Ziblje jo. Previdno stopi na drugo stran in tudi tam ziblje zaziblje kako vrv. Nič ni. Vse je v redu. Oprezno se razgleduje naokrog, navzgor, nazaj in navzdol. Vsede se. Ponovno se umiri, vendar napeto razmišlja.
Rekel sem: bzzz. Nehote. Tega enostavno ni-sem hotel reči. — Zvak poznam. Moram ga poznati. Zdi se mi znan. Moral sem ga nekje slišflti. Vem zanj. Mogoče že iz pračasa, ko še nisam bil. čutim ga. Premetava me. Kolcne.
Vse skupaj  tudi ni v redu.    Ni mi čisto prav. Vleže se na trebuh. Plazi se po tleh.
Kaj je to?! Kaj to je?
Zleze čez kaiko vrv in se spet plazi po tleth. Plazim se po tleh in ne vem, kaj je tx). In nikjer ni konca tal. In nikjer ni konca teh vrvi. In treba je prita veai in biti zunaj. In ne vem, kaj to je in kje je zunaj. Zabuli.
Heeej! Se bom kam priplazil ali ne?! Me bo kdo potegnil ven   ali pa sploh nikjer ni zu-naj in nisem nikoJi padel sem?! IV.
Ustavi se. Ne plaza se več. Dvigne glavo in pri-sluškuje. Tišina. Nato se zasliši zven muhe, zven njenih kril. Latrodectus se na pol dvigne. Izdavi svoj nenavadni zvok.
Bzzzzzzzzz.
Latrodectus vstane.  Stopi  vstran  in razburjeno napenja vrvi. Prijemlje se za trebuh. Kolcne. Skoči na vrvi. Kolcne še enkrat. To  je!  Bzzk ...
Zven mušjih kril utihne. Latrodectus ostane na preži. Stisne se v klobčič med vrvmi. Spet zabrni zven mušjih kril, vendar se odmi-ka.  Potem  se  spet približa.  Postaja glasnejši.  Latrodectus preži.
Nenadoma zaplava med vrvmi črna senca. Vrvi se silno nape-njajo. Zapletajo se. zivahno se gibajo. Temneje je. Latrodectiis stresa nekatere vrvi. Zamotava jih. Zven mušjih krii postane divji, dramatičen. Slišimo ga v rastočih disonancah. Latrodectus zmago-slavno skače ob strani na vrveh. Veseli se. Smeje se.. Ne govori. Največ, kar izdavi, je njegov nenavadni zvok. Bzzzzzz.
Zven mušjih kril se ponavlja le še v posamez-nih sunkih. Vrvi so se čisto za in pre pletle. Umiri-jo se. Sredi njih je majhna črna gmota. Latrodec-tus plane k njej. Otipava jo. Zven mušjih kril utih-ne. Latrodectus se s slastjo prisesa na črno gmoto.
Bzzzz. Bzz. Bzzzzzzz.
Uživa. Včasih ga vidimo, kako si oblizuje usta. Hrani se. Največkrat zadovoljno spleza ali se plazi okrog majhne črne gmote. Zadovoljno izgovarja ne-razumljive zloge.
Aaa ...     Hrrraam ...     Mmmmnnmmmm ...
iiiii...     f rrrr ...      aaaa ...   blu ...     buh ...
ham ...    g ...   glu...   glok...   gl...   gl...
glok...
Potem si sopihajoč odpočije. Počasi razmotava vrvi. Razmota jih. Razplete. črna gmota pade na tla. Prej je bila videli polna, zdaj pa izpusti vso svojo praznino-vsebino. Zleze skupaj. Latrodectus se vleže na sredo vrvi. Sopiha, vendar počasneje. Naj-brž zadremlje. Sit je. Naužit. Napojen. Mrtvo poln. Latrodectus y polsnu zapoje ali govori z na pol pojočim, raztegnjenim glasom.
Plezam in zibljem se.
Vrv  se  maje.
Plen se ujame.
Miš pšeničko, mačka miško.
Lisica zajca, volk lisico, medved volka,
lev medveda.
Lovec  leva.  Lovec  leva,
Lovec leva.
Pa ra ra ram pam pam ra ra ram pa pa
ra ra ra ram ram..
Ziblje se. Prijetno mu je. Drži se za svoj polni trebuh in dremlje. Prav ljubko binglja na vrveh.
V.
Neka vrv se prične hrupno premikati, kot da bi jo nekdo od zunaj vlekel. Hrup spominja na ropotanje praznih konzerv. Neki drugi Latrodectus pripleza po tej vrvi do srede prostora. Drugi Latrodectus ima velike mahedrave in ropotajoče pajkove roke in noge, ki so kot izrastki trupa. Vrv se ustavi. Tišina. Drugi Latro-dectus vidi dremajočega Latrodectusa. Obrne se in se vme z ropo-tom svojih pajkovih rok in nog v smer,  od koder je prišel.
Hrup predrami Latrodecta. Latrodectus se dvigne. Zagleda pre-mikajočo se vrv.
Vrv!
Latrodectus skoči na premikajočo se vrv. Vrv se ustavi. Premikati se prične neka druga vrv. La-trodectus se požene nanjo. Vrv se takoj ustavi.
Potegnite me ven! — Heeeej! Latrodectus   čepi na  vrvi  in  se  razgleduje  na-okrog. Napeto čaka.
Ven!  — Heeej! Klic izzveni seveda v prazno. Molk.
Padel sem v ta neznosni kraj! Od Zgoraj! Od spodaj! Od strani! — Potegnite! — Vrv. — Hej, vrv potegnite!
Premakne se neka tretja vrv. Latrodectus plane-nanjo. Nekaj časa ga vrv vleče naprej, nato pa se ustavi. Latrodectus prične suvati vrv. Priganja jo, toda vrv stoji. Latrodectus se začne plaziti po njej. Nato zileze na drugo. Tudi po tej se plazi naprej ali nazaj, ni važno kam. Potem gre na tretjo, četrto vrv. Divje skače po vrveh in se plazi po njih. Prične sopihati. Tuli. Kliče.
Hej!   —   Ven!   —  Uh!   —  AAA!   Hopla!   —
OOO! — Uf!
14
Od utrujenosti pade z vrvi na tla. Obleži. Kljub temu se poskuša plaziti po tleh. Giblje se. Tudi go-voriti poskuša. šepeta.
Ven ... Potegnite ... Vrv... Dajte... Zgo-raj... Hej .:. Uh... Spodaj... Ven... Po-tegnite...
Plazi se, vendar nikamor ne pride. Ostaja na mestu. Po brezupnem naporu se umiri. Vleže se na hrbet. Razmišlja. Glasno govori.
Nočejo ... Ne marajo me izvleči... Ne po-tegnejo vrvi... Nikogar ni zunaj... Ki bi me slišal... Ki bi vlekel vrv... Ki bi me potegnil ven ... Heeej!
Molk, tišina. Latrodectus počasi vstane. Opazuje vrvi. Hodi sem in tja. Potiplje kako vrv.
Sam moram. Sam. Hočejo, da pridem sam. Zleze na vrvi. Pleza po vrvi. Počasi se pomika naprej. Leze. Zleze nekam ven. Prostor ostane pra-zen. čez nekaj časa pripleza z druge strani, od spodaj ali od zgoraj, od koderkoli, samo ne iz sme-ri, v kateri je prej izginil. Po vrvi zleze čez ves prostor in ponovno izgine.
Od nekod prileze Drugi latrodectiis z mahedra-vimi in ropotajočimi pajkovimi rokami ali nogami. Ustavi se in zasope. Počiva. Iz nasprotne smeri pride po vrv Latrodectus. Zagleda Drugega Latro decta. Ustavi se.
Spravi me ven!
Latrodectus zasope. Oba sopeta, Drugi latradec-tus sopihajoče zavpije. Spravi me ven! Latrodectus sopihajoče:
Sem ne moreš. Po tej vrvi ne prideš ven! Drugi latrodectus sopihajoče:
Sem tudi ne moreš. Po tej vrvi tudi ne pri-deš ven!
Zlezeta na druge vrvi, vsak na svojo. Latrodectus sopihajoče: Tukaj pridem ven. Drugi latrodectus:
Po  tej  vrvi pridem.
Plazita se vsak po svoji vrvi, vsak v svojo stran, v nasprotno smer. Preden izgineta, se ustavita. Za-sopihata in se pogledata. Latrodectus: Pridem.
Drugi latrodectus se pomakne naprej in izgine. Nato izgine še Latrodectus.
Prostor ostane prazen. Vrvi se majejo. Slišati je hrup ropotajočih pajkovih rok ali nog. čez ne-kaj časa se Latrodectus vrne iz neke druge strani. Nosi podobne mahedrave in ropotajoče pajkove ro-ke ali noge, kot jih ima Drugi latrodectus. Videti je kot pol-človek-pol-pajek. Ustavi se.
Morda sem prispel. Ali pa se vračam. Mo-goče sem v tem kraju celo že bil. Razgleduje se naokrog.
Mogoče sem celo blizu zunaj. Mogoče nisem nikjer. Mogoče celo sploh ni zunaj. Po  neki  drugi vrvi pripleza Drugi latrodectus. Plazi se skozi prostor. Ves čas sili naprej. Sopiha. Ne  vidi  Latrodecta.  Tudi  Latrodectus  ga  ne  widi. Drugi latrodectus se splazi skozi ves prostor iia iz-gine.
Latrodectus:
Mogoče   zunaj   sploh  ni.   —  Mogoče   je.   — Mogoče ni. — Je. — Ni.
Latrodectus se plazi po vrvi naprej. Potem zleze na drugo vrv in se plazi po njej. Leze navzgor. Leze navzdol. Vstran.
Je. Ali ni. Močno sope.
Ven. Potegniti ga moram ven. Utrujen obleži na vrveh.
VI.
Od nekod pade iz vrvi na vrv Drugi latrodectus. Pade na tla. Tudi po tleh se plazi. Počasi izgine iz prostora. Latrodectus ga ne opazi. Latrodectus:
če je nekje konec moje roke, mora biti tu-
di konec  vrvi.  Mora biti nekje tudi konec
tal. Mora biti nekje konec plezanja. Konec
lazenja... Bzzzzz ... Konec tega bzzz. Konec
gl... gl... glok... Konec pa ra ra ram pa
pa pam ... Konec konca. In konec potegniti
se ven. Konec hej, potegnite me ven.
Postaja   vznemirjen,   vendar   spričo   sopihanja,
utrujenosti in hrupa mahedraylh in ropotajočih paj-
kovih rok ali nog, ki so kot izrastki njegovega tru-
pa, komaj opazno histeričen. S skoraj zadnjimi moč-
mi zatuli. Zarjove.
Ueee! — Uaaaa ha ha ha! — Uaaaa! Brez odziva. Obupan je. Tako je obupan, da se prične histerično smejati. Smeh je bolj  tuljenje in jok.   Razburjeno   maje   vrvi.   Obseden   jih   stresa. Obupno rjuje in se smeje.
HeeeeeJ — Uaaaa ha ha ha! — Uaa! — Uaaa! Ha ha ha ha!
Vstane. Skače po vrveh. Smeje se in se brezup-no ozira naokrog. Postopoma, iz vrvi na vrv, pade na tla. Tolče po tleh. Buta. Razbija. Bzzzzzzzzzzzz.
Ne obvlada se več. Ponovno zleze z vrvi. Neprevidno stopa po njih. Zapleta se vanje in odmotava.v Vpije od obupa in smeje se od obupa. Zmeraj bolj se zapteta v vrvi. Poskuša se odmotati, vendar mu to ne uspe. Od zgoraj navzdol se začne pomikati velika čma. gmota z mehadravimi izrastki. Latrodectus jo vidi. Divje in s siastjo stresa svoje telo. Skoraj perverzno se giblje v voalu vrvi. še bolj se zaplete v vozel. Velika čma gmota se ga dotakne Pajkove roke ali noge Latrodecta ropočejo. Tudi mahedravi izrastki velike čme gmote ropočejo. Hrup narašča. Latrodectns, zapleten in zamotan v vozalu vrvi, objema, poljublja in se stiska k veliki črni gmoti, kot da spolno občuje z njo. Sladostrastno rjove in se smeje. Kljub temu je obupan. Kot da je v omotici obsedenosti. Potem se na,glo, na višku hrupa, sladostrastja to obupa, zadovoljno in v grozi umiri. Gmota se dvigne. Pck!asi izgine. Samo zelo dolg mahedravi izrastek velike čme gmote vlsi od zgoraj navzdol. Dotika se Latro-decta. Latrodectus obvisi v vozlu vrvi. Sope počasneje. Diha v močnih, vendar redkih sunkih. Potem močno vzdihne, se napne, za-cepeta, se zvije in zaropoče s svojimi mahedravimi rokami ali no-gami.
Po tleh se priplazi Drugl latrodectus. Komaj se plazi. Ustavi se, se zvije  v kldbčič  in se umiri.
Tudi Latrodectus se umlri. TJmre ald izdihiie. Ali pa je samo v globoki nezavesti. Mahedravi izrastek velike črne gmote se počasi dvigne in izgine.
Drugi Latrodectus, zvlt v klopčič, z zategnjenim in šioKim glasom   zapoje:
Vrv se maje. Plen se ujame.
KONEC
19
JULIJA KRISTEVA

N

Roland Barthes Sistem mode
ED. du Seuil, 19677 327 str.
»Kljub njeni lepo zapetl zunanjosti je plat-no v njej (obleki) prepoznalo sorodno dušo, polno vrednosti. To je platonična stran za-deve. V resnici pa obleka v svojih zunanjih odnosih ne more pomeniti vrednosti, ne da bi  vrednost hkrati  dobila značaj  obleke.«
Področje znanosti, ki se iiikvarja z moderno družbo, je verjetno doseglo vrh in dopolnitev s tem, ko si je pri lingvistiki (besedi) sposodilo modele in metodo. Znamost o fometični fcomunikaciji je danes temelj proučevanja »divje misli«, odkriva in anali-zira »discours de 1 Autre« in si zaman prizadeva, da bi znova pridobila »umetnost« in politiko, s tem da povsod operira z avtoriteto znamenja: pojem, ki je historično omejen in katerega ideologem (funkcija, ki združuje traslingvistične prakse) (postopke) ne-ke družbe, tako da kondenzira prevladujoči način misli, nas vrača k Platonu in Augustu Comtu. Krog se znova zapre: koncepcija jezika koit znamenja se razširja na vse traslingvistične aktivnosti, jih orga-nizira v svoje siieme in po svojih. pravilih ter ra-zume vsako urejeno delovanje kot stmkturo (»avto nomna entiteta internih odvisnoisti«1), iki je odvisna od verbalne denotativne komunikacije. Ne gre za-nikati nespodbitnih odkritij, ki jih. dolgujemo zna-nosti o besedi (lingvistika), poskiusoiin, da bi z zna-menjem razložili delovanja, ki so mu tuja (strak-turalna antropologija), in razjkrivatrijem slojevitosti zahodnega subjekta, ki se bon v in proti linearno-sti govorne verige (psihoanaliza). Podčrtati mora-mo, da je znanast o znamenju, s tem da je dernisti-ficirala in n-avtraliziraila vsaferšno hermenevtiko, do-segla točko, ko demistificira samo sebe. Semiologija igra to subverzivno vlogo, ali še natajičneje, semio-logija pomeijskih sistemov, Jsd; jo civil^acdja zna-,4: menja rodifaa Bi jo v zahvalo utrjevala. Semiolo r gija ne sooča modela jezikovnega znamenja s siste-mi, ki so zunaj lingvističnega ideoloigema (etnološki po=kus), tudi ne z deiovanji, ki jih je odrinila lo gika družbe, temelječa na znamenju ( študija neza,-vestnega), ampak s samimi produkti, ki eksplicirajo družbo znamenja. če v prvem primeru redukcija drugih civilizacij na znajmenje povečuje polaščeval-no mcč subjekta-znamenja, če v drugem primeru eksplikacije neke nefonetične in n-afkomunikativne aktivnosti s komunikacijskiinii (fometičnimi) modeli pomirja subjekt-znamenje, potem v tretjem prdmeru senniologovo delo zbuja rajzdraiženost pri tem istem sub j ektu-zna men j u.
Zadosti je že, da beremo časopisne članke, ki so posvečeni sistemu mode, pa opazimo to razdraže-nost, ki je veliko več kot navadno nerazumevanje. Neprijetno je, da Roland Bathes povzroča nenava-dno srečanje: znamenja, ki je osnova menjalne druž-be (»v resnični zamenjavi mora biti abstrakcija rei-ficirana, sirnbolizirana, realizirana s pomočjo po-sebaiega znamenja«2) in mode (»Kolektiven fenomen, ki nam prinaša najbolj neposredno razkritje tistega, kar je v našem ravnanju socialno, SM). študija mo-de postaja torej primemo podrooje, na kiaterem se korak za korakom »obnavlja sistem smisla«. »Zapi-sano oblačilo je vseskoz smisel«; ker je moda za-pisano oblačilo, je analizirati modo hkrati analizi-rati smisel. Znanost o smislu se taiko m&ša z znano-stjo o »nakupu« in »polaščanju« — imata isti ideo-logem, ki ga je mogoče odkriti v strukturi komuni-kativne besede. Celotni lingvistični aparat je bil upo-rabljen, da bi razbil »modo kot srnisel«, to razkritje pa se, bi lahko rekli, nujno spreminja v svoje kom-plementarno nasprotje: smisel se pojavlja kot mo-da. Celotna pot je tako realizirama: družba (menjal-na) reificirana v znanosti (o 2nameinju=smislu) sre-čuje svojo reifikacijo v »objektu« (moda kot zna-menje = smisel). Stojimo pred tavtologijo: znamenie srečuje znamenje; objektivnost znaaistvenega govora se razkraja; lingvistika — mati humaniističnih zna-nosti — se znajde pred zrcalom; nenadoma se ideo-logem znanienja tezpoči: tudi on vistane iz zrcala (razpoznanje, identifikacija, podobnost nad različ-nostjo), rekla bi, pozneje več o tem, da utrjuje lo-giko besede, torej smisla. »Ali ni beseda usodna vez (podčrtala J. K.) vsakega smiselnega reda?« pdše Barthes, in še: »... v družbi kot je naša, kjer so miti in obredi dobili formo razuma, se pravi napo-sled formo besede, človeški jezik ne le model smi-sla, ampak je tudi njegov temelj.« (SM 9)
Dve temeljni konsekvenci izvdrata iz te zrcalne igre, v kateri ideologem zniamenja zagleda, kako ga je ujela vrnitev znarnenja k samemu sebi (znanost o znamenju objekt znaimenje). Najprej nais sili, da   temeljito   preiščemo  fiiloaofion   temel.ie   misli   o
znamenju, in otoenem raakriva njene meje. Š tem da aplicira lingvistične modele na traslingA^istične objekte (Barthes prooičuje modo v tekstih, ki jih ni mogoče reducirati na zakoaie oralne komunikacije) semiolog odkriva souddežbo besede, razuma in ko-mercialnega teksta5, ki so vsi spojeni z ideologe-mom znamenja: v strukturi tega vesolja »vladajo vesoljske sile, ki so sile vsakega sistema znamenj« (SM, 10); obenein pa razpira vidike, po katerih se komercialno, če je tekst (opisana moda je tudi re-torjka), i2anika kategorijam besede. Binarizem es tem postane vprašljiv (SM, 173), pojavijo se zveze smi-sla in fantazmov (SM, 225), znanstvend mit o »kohe-renci« in x> »funkcionalno&ti« je dema.skiran kot re-torika (SM, 268). Značilno je, da se dopolnitev si-stema znamenja, ki na konou sama sebe zapre in taiko označuje slepo ulico idealistične znanosti, raz-krije šele tedaj, ko seimiolog svoji. koncepciji mode kot znamenje doda pojmovaiije mode kot teksta, se praivi kot zapisovainje delovanja prek jezika (in ne v jeziku). Tako Sistem mode razlaga znanost b zna-menju na pragu njenega zatona v materialistični for-miili, ki bi bilo njmo začetno načelo priznanje o pluralnositi traslingvdstičnih delovanj in ki svoje pr-ve premise ne bi skušala opredeliti kot monopoliizi-rajočo enotnost, ampak kot suprasegmentalne funk-cije. Tukaj smo pred drugo sekvenco zrcalne igre smisel—moda: nujno je odpraviti vladavino zname-nja kot univerzalnega modela, ki ga je mogoče apli-cirati na vsako delovanje in uvesti več različnih modelov; jasno je, da se bo eksplikativni poskus, ki bo fcmeljil na enem samem modelu (znamenju), nuj-no znašel v 'položaju, da ne bo zmogel najeti zna-meaiju tujih delovanj v vseh njihovih specifičnistih, in da ne bo zmožen razkiriti svojih lastndh proti-slovnosti  (cf. Godelov  teorein).
Tako Barthesovo delo spodkopuje glavni tok v mcderni ananosti: misel zuamertja; s tem ko pre-skuša vse njeine možnosti, prikazuje njene meje in odpravlja njeno univerzalnost. Kot je renesansa oži-
Tojeni »koinercialnega teksta« implicira v Barths-sovi termiinologiji ambivalenco: je deskripcija (torej fonetična)  kakor tudi izziivanje fonetizima  (pisava).
vila latinščino, da bi jo spremenila v mrtev jezik, tako tudi semiiologov tekst s tem, da daje znanosti o znamenju besedo, to znanost prisili v arhivski molk. »Sodobna lingvistika«, je ne brez patetike na-piisal neki ruski znarastvenik na začetku stoletja — iin treba je priznati, da se situaoija ni radikalno spremenila — »ni poklicana, da bi postala prava znanast, fcat to ni bila srednjeveška alkimija, in rav-no tako kakor ta tudi lingvistika ne bi nikdar do-segla svojega cilja, ampak je bo, ko bo izpolnila svojo vlogo — pripravljalca prave znanasti — mo-ra lo biti konec. Da je sodobno lingvistiko resniono mogoče primerjati z alkimijo, da je le predhodnik prave znanosti, ki ji bo sledila, o tem se lahko pre-pričamo, če si ogledamo premise, iz katerih je izšla, in ki so očitno obupne in šibke. Lingvistika domne-va, da pcd ogromaim kupom zgodovinskega mate-riala, ki se nam kaže z aspekta več tisočev mrtvih in živih jezikov, prav gotovo leži tisti biser, ki ga išče misel sodobnega človeka. Zato ni čudno, da morajo lingvisti, ker izhajajo iz takih premis, igra-ti vlogo ne umetnikov, pač pa starinarjev, ne uče-njakov., ampak amaterjev, ki namesto da bi sami ustvarjali, le pobirajo in proučujejo produkte tuje ustvarjalnosti. Tu ni... Ustvarjalnosti, ampak je njeno pomanjkanje, ni zibeika novih idej, ampak pokopališče starih. Stojimo pred obdobjem v življe-nju človeštva, obdobjem, ki je bogato in samo po sebi zanimivo, ki pa se je stek:.o do konca in ga ne more nič obuditi k življenju.«  (J. Ldntzbach)
'L. Hjelmslev, Essais Iiing!vi9tiques, Copenhague, 1959 ^K. Marx, F. Engels, Arcbives, Mosikva, 1935
SAŠO ŠROT
OPROBLEMIH SODOBNE MASOVNE KULTURE
Nekaj besed o terminih
Predno moremo začeti obravnavati problem masovne kulture v modernem svetu, mislim, da si moramo pojasniti pomen samega pojma. In ko to poizkušamo, se približamo že same-mu jedru problema. čeprav se termin masov-na kultura (mass culture) uporablja v praksi sinonimno, to še zdaleč ne pomeni, da je raz-jasnjen in nesporen. Poskušajmo si ga torej pojasniti z njegovim polarno nasprotnim poj-mom, s pojmom avtentične kulture. že takoj tukaj bi opozorili na zmotno mnenje nekaterih sociologov in umetnikov, tako imenovanih za-stopnikov teorije kulture elite (sem spadajo predvsem Nietzche, Gasset, Toynbee T S. Eliot), ki postavljajo nasproti terminu masov-ne kulture kot njegov polarno nasprotni po-jem — termin elitne kulture. Prav tako je zmotno mišljenje nekaterih teoretikov na vzhodu, posebej v Sovjetski zvezi, ki enačijo pojem masovne kulture s pojmom ljudske kulture. To samo kot opombai, kajti natančneje bo o obeh teorijah govora kasneje
Edini pravilni, polarno nasprotni pojem masovni kulturi, je pojem avtentične kulture. V čem je njuno nasprotje? Avtentična kultura je plod osebnega, individualnega in neponov-ljivega kreir&nja enkratnega posameznika, je produktivna, za razliko od masovne kulture, ki je tipično reproduktivna, neavtentična, ste-reotipna.
Povprečen clovek ima rajši zabavo kot pouk
Kakor je avtentična kultura nastala in rasla vzporedno in odvisno od zgodovine, tako tudi masovna kultura ni nastala lizven časa in ne-odvisno od zgodovine in njenih pogojev. Njen nastanek šega nekako v začetek preteklega sto-letja in sicer v čas porajajoče se politične de-mokracije ter z njo povezanim naraščanjem splošne izobraženosti. Počasi, korak za kora-kom, je slabel mcmopol nad kulturo in umet-nostjo, ki je bil dotlej izključno last višjih družbenih plasti in pod izratim mentorstvom Cerkve in države. Napredek tehnologije pa je bil tisti odločilni faktor, ki je dokončno za-črtal razvoju kulture nova pota v novih pogo-jih. Izpopolnitev tiskarskih strojev je omogo-čila zmeraj cenejše tiskanje knjig, časopisov in revij, in ko sta se k temu kasneje pridru-žila še radio in v novejšem času televizija, je bila ustvarjena zadostna množina sredstev za tako imenovano masovno komuniciranje, ki je področje kulture in umetnosti prepustilo neusmiljenim in surovim zakonitostim trga. V ilustracijo naj navedem besede Roberta E. Parka:                        -                     -             ;
»Razlog, zakaj sploh imamo časopise v mo-dernem smislu, je ta, da je približno pred sto leti, če smo natančni leta 1835, nekoliko časo-pisnih založnikov v Londonu in New Yorku odkrilo:
1.  da večina ljudi, oe sploh lahko bere, laže bere novice kot pa uvodne članke;
2.  da ima povprečen človek raje zabavo kot pa pouk. To je na nek način imelo značaj in pomen pravega odkritja. Bilo je podobno od-kritju, ki so ga napraviil kasneje v Holywoo-du, da imajo namreč gentlemani raje plavola-ske.   Na  vsak  način  se ima  moderni   časopis zahvaliti stalni uporabi tega principa ne samo za svoj sedanji karakter, temveč tudi za svoj ^bsta-nek.«
Ta primer nazomo kaže na velik preobrat, ki se je izvršil v 19 stoletju na področju žur-nalistike in velja v mnogočem tudi za ostala področja masovnega komuniciranja Prav tako kaže tudi na izrazito komercialne tendence distributerjev masovne kulture, ki so sčasoma na skoraj vseh področjih masovne kulture do največje potankosti izdelali »tehnološki pro-ces« fabriciranja in lansiranja tovrstnega bla-?p   med publiko
Kakor je na eni strani razvoj komunika-oijsk''h sredstev pospešil in omogočil bohotno rast ma<sovne kulture, tako je sporedno s to komponento potekal še en proces prav tako značilen in pomemben ?n ra^voi mp^ne kul-ture. To je bil proces depersonalizacije so-dobnega človeka.
Trgovina s sanjami: kaj jo omogoča in kaj nam nudi
Brez dvoma je sodobni človek odtujen in neštete sile izven njega mu preprečujejb nje-govo lastno, osebno, avtentično življenje. Indi-vidualni človek je postal brezobličen, unifor-mbn in povprečen masovni človek. In tako se ab propadanju indivlduuma y mehanizira-nih procesih modernega sveta in civilizacije pojavi masovna kultura kot nadomestilo za ljudsko umetnost in tako unenovano pravo ali visoko umetnost. Kaj je pravzaprav tisto, kar omogoča potrošnjo masovne kulture? To je predvsem psevdopersonalizacija depersonalizi-ranega človeka kot ena osrednjih vsebinskih značilnosti masovne kulture. Miladin 2ivotič je v svoji razpravi »Socializam in masovna kultura« zapisal:
»Mnogi sodobni socialru psihologi imajo psevdopersonalizacijo za osnovno obliko fik-tivnega reševanja kriz in fiktivnega doseganja avtentičnosti sodobnega človeka, za osnovno obliko nadkompenzacije odtujene sodobne osebnosti. Brezosebnost v procesu dela v so-dobni mehanizirani in avtomatizirani proizvod-. nji, brezosebnost v človeških družbenih odno-sih, odtujitev potreb, prevlada ene same po trebe — potrebe prisvajanja, ki je zdaj nad vsemi drugimi človeškimi potrebami, itd., vse to se nadkampenzira v procesu psevdoperso-nalizacije, s fifctivnim preraščanjem brezoseb-nosti in anonimnosti, s fiktivnim doseganjem avtentičine o&ebnosti.« (Praxis, KoTčulanska ljetna škola 19§^ str. 338)
In še ena misel Irvinga Howa iz njegove razprave »Belež^ce o masovni kulturi«, ki se direktno navezuje na zgornje razpravljanje:
»Heroj masovne kulture je izraz socialne anonimnosti   modernega   masovnega   človeka.«
Mislim, da oba citaita ne potrebujeta še po-sebnega komentarja, saj sama nazorno priča-ta o protolemu sodobnega človeka v odno&u na svet in na masovno kulturo kot nujen pro-dukt tega sveta. Masovna kultura jemlje pod pretvezo, da daje človeku še tisto malo av-tentičnosti, ki jo je uspel ohraniti, jemlje mu možnost vsakega osebnega kreiranja", original-nosti, in jemlje mu celo potrebo po lastnem osebnem odnosu do sveta in po izfcustvu o njem.
Na zahodu ,,upor mas", na vzhodu socialistični realizem
Masovna kultura, čeprav tipičen produkt skomercializiranega zahodnega sveta, ni priza-nesla niti socialističnemu svetu na vzhodu. S problemom se spopadajo na obeh straneh, pri analizi problematike pa smo priča zanimive-mu pojavu, kar zadeva tretiranja problema in poskus njegovega reševanja.
Mnogi kritiki masovne kulture na zahodu postavljajo nasproti masavni kulturi teorijo elitne kulture. Glasnik te teorije je bil že v preteklem stoletju Nietzche, od modernejših avtorjev pa sta med najvidnejšimi, kot sem omenil že v začetku, Jose Ortega y Gasset iai Thomas S. Eliot. Oba zahtevata vzpostavitev ponavne konstrole aristokracije nad masama. Po Gassetovem ranenju je »upor mas« pripe-ljal do totalitarizma in prianitivizma in edino rešitev iz te situacije vidi v ponovni vrnitvi moči eliti, ki je edina sposobna kootrolirati družbo in kulturo in jo ponovno in vedno znova usmerjati k pravlm vrednotam. Vendar — to je samo njegova rešitev problema. Ne glede na rešitev, ki je skrajno konservativna, pa Gassetu ni mogoče odrekati pronicljivosti pri analizi samega pojava. Po njegovem mne-nju je masovein vsak oosameznik, ki se v ni-čemer ne razlikuje od drugih, se tega zaveda, vendar nad tem ni nrkoli zaskrbljen. Povpreč-nost se torej proklamira kot princip bivanja in masovna družba ruši vse, kar je izrednega, specifičnega in originalnega. Kdor se tej pov-prečnosti ne uklanja, twga, da bo eleminiran. Iz tega torej sledi. da je masovnost in pov-prečnost kot zsakonitost in norma sodobnega
20
človeštva, temelj in potmdnik za nastanek in razvoj masovne kulture. Toda, če ta ekstreom-na pozicija z desne skozi analizo in kritiko išče rešitev problema masovne kiilture v kon-servativnem vzpostavljanju starega hierarhič-nega reda in takšna rešitev pomeni že sama po sebi svojo diskvalifikacijo, pa se srečamo v teorijah vžhodnih avtorjev z ravno nasprot-] nimi tendencami. V teoriji elitne kulture gre za kritiono analizo tn poizkus reševanja pro-blematike masovne kulture (način je tukaj se-kiindarnega pomena), medtem pa gre y teori-jah na vzhodu, presenetLjivo, za apologijo ma-sovne kulture..
Ko amerišiki sociolog Macdonald primerja masovno kulturo v ZDA in Sovjetski zvezi, ugotavlja, da v ZDA masovno kulturo diktira-jo predvsem komercialnl • nagibi in zahteva publike po zabavi, nasprotno pa ima masovna kultura v Sovjetski zvezi pretežno propagand-no-pedagoški karakter Zato ni naključje, da se v Sovjetski zsvezi pojma masovne kulture in ijudske kizlture identificira^a, s čimer sku-šajo prikriti pravi karakter stanja v kulturi in umetnosti. Osnovna razlika med masovno in ljudsko kulturo je v tem, da je Ijudska kultura zrasla od spodaj kot avtohton izraz ljudstva, ki je samo oblikovalo svojo kulturo v težnji zadovoljiti svoje lastne potrebe, kar jim je sicer preprečeval monopol, ki ga je imela nad kulturo elita. Ma&ovna kultura pa je vselej prodioikt industrije in je lansirana od zgoraj.  Ali kakor pravi  Macdonald:
»Ena stvar je zadovoljiti popuiami okus, kot je to delala poezija Roberta Btirasa, dru-ga pa izkoriščati ga, kax dela Hollywood.«
In če oficialna znanost v Sovjetski zvezi enači problem ljudske kulture s pojmom ma-sovne kulture, dela to iz istih nagibov kakor Zahod — nadomestiti depersonalizacijo člove-ka s psevdopersonalizacijo. Zahteva po pozi-tivnem junaku v socialističnem realizmu po-meni dajati majhnemu, povprečnemu človeku neke vrste »tolažbe« in ga s tem ohranjati na njegovem nivoju povprečnosti in uniformno-sti, na nivoju, ki je nujen za uspešno vlada-vino birokratsiko-etatističnega sistema, ki celo v novejšem času le stežka prepušča svoje po-zicije bolj demokratičnim in bolj sproščeiiim odno&om znotraj sovjetske družbe. S sklice-vanjem na kolektivizem kot temeljno potrdi-lo, da je umobnost v Sovjetski zvezi res ljud-ska, ni potemtakem nič drugega kakor poob-laščanje Partije kot vodilne politične in idej-ne sile, da plainira umetniško proizvodnjo in ima nad njo stakio kontrolo. Tako tudi ni na-ključje, da si avantgardna umetnost vse do danes še vedno ni priborila svojega mesta pod soncem v Sovjetski zvezi in stavek Arnoljdo-va, da je širjenje modernizma tesno povezano z vplivom revizionizma, kar jasno priča o raz-logih, ki prepreeujejo avantgardi pot v Sov-jetsko zvezo. To je predvsem strah pred anti-konformizmoTn avantgarde in njene neusmiljene borbe za osveščenega dezalieniranega človeka.
Ali je v Avantgardni umetnosti res rešitev?
Avantgardna umetnost je nastala kot r©-akcija avtentične kulture na masovno kultu-ro. Na eni strani je reagirala na masovno kul-turo in na drugi strani na akademizem (o tem t>o govora kasneje) tako, da je enostavno od-Monila tekmovanje. Zasnovaia se je predvsem na temelju bolj intelektualne kakor pa social-ne elite, katere zastopniki so bili predstavmiki teorije elitne kulture. Macdonald misli celo, da avantgardi dolgujemo vse, kar je živega v umetnosti  zadnjih  petdeset let.
Značilnost avantgardne umetnosti je, da je izrazito ne-masovna, dostopna le ozkemu kro ^gu ljudi, in to predvsem zaradi simbolnega, v iracionalizem zatekajočega se umetniškega iz-raza. Vendar pa jo ravno ta njena lastnost lo-čuje od vsake reproduktivnosti danega tn ob-stoječega Njeno najmočnejše orožje je vse-stranska, ničemur prizanesujoča destrukcija, in prav destrukcija pomeni njeno originalnost in revolucionarnost v odnosu na normirano in reproduktivno masovno kulturo in akademi-zem. S totalno destrukcijo in porušenjem ilu-zij o svetu, v katerem vlada dobro, personi-ficirano v pozithmem junaku, se remčna avant-gard^  Hori  proti  psevdoDersonalizaciji za res-
(Nadaljevanje na 21. strani)
21
(Nadaljevanje z 20. strani)
nično človetfcovo avtentičnost, njegovo ponov-no osvestitev in s-vobodo. V tem je humanost njene akcije. Da se o nerazumljenem umetni-ku-avantgardistu pogosto govori s posmehom in ironijo, ni nakljueje, temiveč logična reak-cija zdravorazumarske, naivno-realistične in sa-mozadostne povprečnosti na tisto, kar jo ne-posredno ogroža. Avantgardi ni bilo in ji ni mogoče odrekati pomena in pozitivnega poslan-stva, ki ga je opravljala in ga opravlja. Toda vprašanje ostaja vendarle brez odgovora.
še nekaj besed o že omenjenem akademiz-mu. Mnogi sociologi tretirajo akademizem kot posebno vrsto kiča, kiča za elito Akademizem je kot nekakšen vmesni člen med popularno kulturo in avtentično kulturo. Lahko bi ga imenovaU tudi ponarejeno pravo kulturo, kul-turo za snobe, saj gre v večini primerov za sfabricirane artikle — kakor pri masovni kul-turi, le na nekoliiko višjem nivoju kot ceneno blago, namenjerao masam.
Kapljice smetane
se raztapljajo
v kavnem nadomestku
Ustaviti se moramo še ob (za današnji čas nasploh, pa tudi za nas)' izredno pomembnem problemu v zvezi z masovno kulturo, to je ob problemu homogenLzacije masovme kulture, ki predstavlja sicer parcialen, toda zelo pereč problem v odnosu na masovmo kulturo kot ce-lovit fenomen sodobnega sveta.
Kaj pravzaprav pomeni hamagenizacjja ma-sovne kulture? Beseda homogeinizacija pome-ni izenačevanje. Pri našem problemu gre to-rej za izenačevanje, stapljanje in spajanje raz-iičnih nivojev kulture v enot.no, konapaktno maso, dostopno najširšemu krogu publike. Macdonald ilustrira ta proces homogenizacije s kapljicaani smetane, ki se v mleku enako-merno razidele v vsej masi, namesto da bd prftsto plavale ločemo druga od druge po po vršinl
Mannheim je razurnel problem homogeni-zacije širše, v nekem historičnem konteksu, in sicer kot proces, ki je lasten modernim druž-bam v času izginjanja distance. Gre za »radi-kalno negacijo diistaince« na vseh področjih družbe in kulture. Hierarhija, ki je bila v pre-teklih stoletjih prisotna povsod, tudi v kultu-ri in umetnosti, se je že y antičnem svetu ma-nifestirada tako, da je bila n.pr. poezija tre-tirana više kakor slikarstvo, ki je bilo pove-zano s fizičnim delom. Mannlieimova teoirija dedistanciranja pa odločno zavrača kriterij motivacije na področju umetnosti in trdi, da niti cilj nitd predstavljeni predmet ne vplivata na vrednost umetniškega dela. Gre torej za radikalno rušenje hierarhije, ki zadeva pred-vsem vsebinsko plat umetnišKega ustvarjanja. Vz,poTedno s tem pa se še drug proces, to je proces vse večje diferenciacije, ki zadeva iz-ključno formakio plait umetniškega ustvarja-nja, to je način umetniškega izraza, forme.
Pretenzije homogenizacije masovne kulture so v tem, da le-ta skuiša eleminirati vse dd-stance, torej tudi to zadnjo. Gre za zdmževa-nje in spajanje del popolnoma različnili for-malnih vrednosti in umetniškLh nivojev. In tu-kaj poljska sociologiinja Klo&owska opozarja na velik problem, pred katerim se prej ko slej znajde vsalk socialog, ki se ukvarja s pro blemom homogenizacije masovne kulture. Gre za kompetentnost sociologa pri ocenjevanju vrednosti umetniškega dela in sploh vsakega intelektuailnega snovanja. Če se ravna pri taikš-ni presoji po svojih lastnih kriterijih, tvega arbitralinost, prav tako pa je tvegan poizkus opreti se na kriterije drugega avtorja, ki je kot estet n.pr. koim.p6ltenten, da takšne krite-rije postavlja, ker ni bila dosdej in verjetno tudi v prihodnje ne bo nobena takšna teorija nesporna. Objektivnost je torej v nevarnosti v obeh primerih. Meja med masovno in avteii-tično kulturo se v procesu homogenizacije vse bolj zamegljiije in zato je potreba po kriteri-jih, s pomočjo katerih bi lahko obe področji vsaj formalno razmejili, nujna in potrebna.
Ameriški sociolog Shiles je poskusal kla-sificirati kulturo in umetnost in jo je pri tem razdelil na tri stopnje. Prva stopnja je stogp-nja raiinirane ali prave kulturs, druga splošne in povprečne, ter tretja masovne ali brutalne. Ker pa je podrobno razpravljal o karakteri-stikali vsake od teh stopenj, je prekoraoil svo je kompetence sociologa zaradi samostojnega postavljanja estetskili kriterijev in sodb na osnovi teh kriterijev. Greendberg je te tri stop-nje razumed podobno kakor Macdonald: avant-garda, akademizem, kič, ki mu je sinonim za masovno kulturo. Russel Lynes pa je dokonč-no uvedel tri termine, kd so prešli v splošno rabo, kadar je govora o stopnjah kulfcure. Iz-peljal je delitev na highbrow, middlebrow in lowbrow. Pod highbrow • razupie Ijudi, ki sami sicer ni&o ustvarjalci, temveč so predvsem potrošniki elitne kulture in tvorijo krog okoli avantgardnih ustvarjalcev in intelektualcev ter z ustanavljanjem ra.zličnih institucij stimuli-rajo višjo kulturo. Highbrow ni toliko nena-klonjena lowbrow, kolikor odklanja in napada middlebrow. Prvi pripdsuje primitiven, ne pa tudi pokvarjem oikus, medtem ko imajo dmgo za površno in sikomercializiirano kulturo imi-tiranja, nameinjeino snoboiii.
Takšna metoda delitve nia tri stopnje je pripeljala do reiauvno anotne kiasifikacije umetnosti, čeprav je še zmerom prihajalo do neenotnoisti med mnogimi klasifikacijami, ka-dar je šlo za uvrstitev kakega umetnika v ta ali oni razred (n.pr. čajkovski, Steinbeck in celo Bach po nekaterih deiitvah spadajo v ra-zred middlebrow). Jasno je, da do takšnih razlik prihaja predvsem na osnovi različnih estetskih nazorov in iz njiih izivirajočih krite-rijev posameznih avtorjev. Omenil bi le dve temeljni estetski teoriji, okoli katenh vse os-tale le varirajo.
Po prvi teoriji se vrednost umetmškega de-la meri po moči izzivanja asociacij in po in-tenziteti vključitve potrošnika y soustvarjanje. Po drugi pa je mera vrednosti sposobnost iz-zivanja močnega čustvovanja in kataralnega delovanja umetaine na potrošnika. Razlika med obema ustvarja dva različna kriterija. Uparaba emega ali drugega pri klasifikaciji timetniških del mora nujno pripeljati do raz-ličniih naziranj. Vse bo kaže na relativni ka-rakter estetskiii kriterijev in ta relativnost ne-prestano otežkoča sociodogu objektivnost pri analizi in poskusih reševanja problema homo-genizacije masovne kulture.
Ugotovitev, da nimamo fcrdnega in absolut-no veljavnega estetskega kriterija, s pocmočjo katerega bi določili mejo med pravo in ma-sovno kulturo, priča, da je proces. homogeni-zacije toliko napredoival, da so jasne in trdne meje nedoločljive. Kaj takega se ni nikoli zgodilo y ča&u absolutnega hierarhičnega si-stema, kl je bil v prejšnjih stoletjih merilo na vseh področjih. Poglejmo si torej proces homog^einizacije pobliže, kakor ga razume Klo-lowska. KlosoAvska upošteva pri tem proble-mu predvsem objektivni aspekt, pri katerem gre za vsebinske elemente, širjene preko teh-nioniih sredstev omasovljene kulture ne glede na njiihovo potrošnjo. S tega aspekta lahko potemtakem ločimo tri vrste homogenizacije: homogeniziacijo poenostavljanja, imanentno ho-moigenizacijo in mehanično homogenizacijo.
Od Faulknerja priljubljenega televizijskega Bena Quicka
Pri tipu homogeniizacije poenostavljanja gre za vkiljučevamje eleimentov višje stopnje s po močjo predelav, ki veljajo kot scredstvo za pri-bliževanje. Vendar obstaja razlika med poe-nostavljianjefm na področju estetske in inte-lektualne kulture. Znanost kot oblika intelek-tualne kuiture je v današnjem času toliko spe-cializirana, da zahteva določeno strokovno predznanje. In popularizacija zmanosti, ki te-melji na poenostavljenein uvajanju v masov-no kuilturo, ne izziva večjega nasprotovanja kritikov (mišljenje so eksaktne, prirodoslovno-fizikalne znanosti). Drugače pa je z estetsko kulturo.
Simplificiranje umetiniških del se na sploš-no šteje za vulgarizacijo in razvrednotenje umetniškega dela in je deležno najostrejših kriitik. Nekaj primerov. Pilmske verzije umet-niškiih del, predelava Beethovnove glasbe v kratike melodične skladbe za kavarniške orke-stre, adaptacija Shawovega Pigmaliona v mu-sical My fair lady, predelava Bachovih fug v jazzovske skladbe itd. (pri nas smo imeli ne-davno praložnost gledati na televlziji ekrani-zadjo Paulknerjevega d^la Long hot summer). Vse tx> so tipični pirimeri homogenizacije po-enostavljanja. Distributerji masovne kulture prodajajo svoje blago z izgovorom, da gre za popularizacijo umetniških del velike vredno-sti, da gi>3 za njihovo približevanje širokemu krogu ljudi itd., v bistvu pa gre za preraču-nano špekulaoijo na račtm nevedne in primi-tivne publike, ki ji je s tem vzeta vsaka mož-nost za iziboljšanje okusa. Kljub temu pa vsem delom, nastalim iz predelave klasičnih del, ne mor©mo odrefkati vsake estetsike vredno&ti. Muisicala My fair lady, West side story ali ne-katere jazzovske priredbe Bacha gotovo niso brez vrednosti, toda samo v primeru, če pri tem nimamo v mislih, da smo se skoei njib. seznanili n.pr. s Shawom ali z Bachom. In ravno to zmotno mnenje je glavni »greh« takš-nih simplikacij, odpiranje kraljevskih cest v umetnost in znanost. Macdonald navaja primer ameriške revije Readers Digest (pri nas na Sloivensikem igra podobno vlogo Nedeljski dnevnik, ki prinaša tudd precej članiko^v, pre-vedenih vz omenjene revije). Revija ima fan-tasitično naklado kakšnih 15 milijonov izvodov, dosegla pa jo je ravno s homogenizacijo po-enostavljanja tako, da je y slkrajno strnjeni, skrajšani in poljudnd obliki obravnavala naj-različnejše teme tako, da bralca ne utruja, da-ja pa mu varljiv občutek, da se je v nekaj mi-nuteah seznanil n.pr. z neko znanstveno teori-jo, ki so jo znanstveniki raziskovali nekaj de-setletij. Ali kakor pravi Macdonald:
»S tem, da na dveh straneh obravnava temo, ki jo drugod obravnavajo na šestih, po staja Digest trikrat bolj »čifcljiv« in trikrat bolj površen.«
,,Za vsakogar nekaj
a
Tiip irnanentne homogenizacije je pravo na-sprotje prveimu. Tukaj gre za umetniška dela, ki sicer spadajo v višjo kulturo, so pa oisana tako, da privabijo tudi širši krog publike. V
tem primeru naj bi šlo predvsem za spretnost in talent avtorja, da s svojim delom zadovolji želje in okus najraznovrstnejše patm&e ilaine sodi, da so po tem načelu pisana nekatera Shakespearova dela).
Donosna je le trgonina s siabim okusom
Tretji in najbolj tipičru primer hamogent zacije, ki je hkrati tudi najbolj problematičen, pa je tip mehanske homogenizacije. Tukaj ne gre za direkten kontakt masovne in avtentične kulture. Gre za njvtn posredni, kvantifcativni odnos v okviru komunikacijskih sredstev zno-traj družbe. Gre za številčno razmerje emiti-ranja ene in druge zvrsti. To razmerje je za kulturo višje stopnje ugodnejše v tistih deže-lah, kjer kna družba rn njene pooblaščene in-stitucije vsaj delno kontrolo nad sredstvi ma-sovne komunikacije — za razliko od dežel, kjer so ta sredstva prepuščena zgolj slepim tn enostranskim komercialnim tendencam. kot je to tipično za ZDA. Kjer prevladnjejo komer" cialne tendence pri planiranju masovne kul-ture, se višja kultura daje v popolnoma enak in neprivilegiran položaj z nižjimi zvrstmi, ki so prevladujoče, kajti to zahteva strah pred izgubo pubiike. V deželah, kjer so sredstva za komunikacijo pod kakršnimkpli družbenim nadzorom, obstaja vsaj nekaj možnosti, da se lahko tudi višja kultura približa publiki. Toda v deželah, kjer prevladujejo komercialne ten-dence, je ta možnost minimalna, saj načelno »vsaJkomur nekaj« dela očitno škodo višjim kulturnim vrednotam. V ZDA velja načelo, da so "TV oddaje, ki jih ne gleda vsaj 20 milijo-nov gledalcev — nerentabilne. Tako je tudi ra-zumljivo, zakaj so menažerji izjavili, da so trije komcerti simfonične glasbe v petih me--secih zadosten prispevek v smislu prosvetlje-vanja množic. Nekoliko več možnosti za viso ko kulturo je brez dvoma v socialističnih dr-žavah, kjer ima monopol nad sredstvi masov-nih komunikacij država. Ta monopol omogoča eleimiinacijo komkurence in s tem reguliranje razmerja med obema vrstama kulture. Naj navedem v llustracijo te vrste homogenizacije nekaj primerov. Resna TV drama je uvrščena med reklamno oddajo in prenos športnega do-godka. Založbe izdajajo v isti zbirki in abliki žepnih knjig sentimentalne ljubezenske roma-ne, kriminalne romane, fantastiko in odličen romain Hemuigwaya ali Faulknerja — v enako neokusni in na komercialni uspeh preračunani opreoni.
Kakor na eni strani pomem n.pr. izdajanje knjižniih del. velikih avtorjev v poceni žepoih izdajah širjenje literature med množice, kar nikaikoT ni ne»gativno, pa lahko način reklami-ranja preko opreme (Klasowska navaja pri-mer Faulknerjevega Azila in Requijema za nu-no, ki je na ovitku reklamiran kot napet kri-minalni roman) dehije v obrafcnem smislu, namreč, da publiko, ki ji platnice obljubljajo atraikcijo, znova odvrne od teh ded, ker bralec pač ni našel tistega, kar mu je bilo obljublje-no. Primer mehanske homogenizacije so tudi immoge revije, kjer najdemo na eni strani pre-tresljive slike iz vietnamske vojne, na nasled-nji pa zadovoljno mamico s sinčkom, ki se navdtišuje nad novo vrsto bonbonov. Podob-nih. primerov n-a manjka.
Kakršnokoli prognoziranje je tvegano
Kljub vsemu pa se moramo v celoti stri-njatii s Macdonaldovim apriornim stališčem, ki odklanja in odreka masovni kulturi vsak po-men, homogenizacijo pa ima celo za nevar-nost, ki grozi uničiti avtentično kulturo. Dej-stvo ,je, da avtentična kultura živi, uporaba sredstev masovne kulture za distribucijo av-'tentične kulture masaim se je kljub vsem ne-varnostim in nedoslednostim pokazsla kot ko-ristn«. O tem nam pričajo milijoni prodanih knjig, plošč s posnetiki klasičn-3 glasbe itd., ki kažejo, da avtentična kultura vendarle živi in bo vsaj nekaj časa še živela, in td ne zgolj v .elitnih krogih družbe, temveč tudi med mili-joni »preprostih« ljudi. Ne le kultura, tudi da-našnji človek je v veliki meri homogeniziran.
In kako je s problemom masovne kulture pri nas? Da problem obstaja, je nedvomno, kakor je nedvomno, da ss mu ne posveča do volj pozornosti. Članki in eseji. posvečeni temu problemu, so razmeroma redki. Zdi se, da av-tentična kultura in kič pri nas obstajata v ne-kakšnem tihem sožitju, temelječem predvsem na medsebojni ignoranci, čeprav se kič iz dne-va v dan bolj bohoti na škodo avtentični kul-turi, ki životari ob skromni družbeni podpori. Nedvorano probiem zasluži večjo pozornost in škoda bd bilo, ko bi se tega zavedii p-re-pozno.
Probiematika masoviie kulture s tem še zdaleč ni izčrpana, temveč kvečjemu zelo po-vršno in ilustrativno načeta.
Antonina Klosowska: Homogenizacija masovne kulture in kulturne stopnje — Kulturni život, Beograd, letnik 1964 št. 6
Dwight Macdonald: Teorija masovne kulture — Perspek-tive, Ljubljana,  1961/62 št. 17
Leo Lowenthal: Zgodovinske perspektive popularne kul-ture — Perspektive, Ljubljana, 1961/62 št. 17
Miladin ?ivotid: Socializem in masovna kultura — Praxis, Zagreb, Korčulanska ljetma škola 1965
HEJ BRIGADE
NAJ VZGAJAJO
Dopolnilni predlog za ureditev Trga revolucije
2e dokaj let je mimo od tistih časov, ko so se naši očetje borili za revolucijo. Da; dokaj let, in v Ljubljani še danes nimamo dostojnega spomenika revoluciji. Za vse drugo smo imeli v teh dolgih le-tih čas, le na osnovno stvar smo radi prevečkrat pozabljali. Ko smo pred leti s pravim ljudskim re-ferendumom sprejeli zamisel o izgradnji kompleksa Trga revolucije, se mi' je odvalil s srca težak kamen. Toda prezgodaj. Bile so težave s sredstvi, vse druge neumnosti so sčasoma prišle na vrsto, le obe stolp-nici, ki naj bi%ponazarjali revolucijo, ki se je v svo-jem veličastnem zanosu vzpela prav pod oblake, sta še vedno samevali. To je bila grenka in brezobzirna žalitev mojih notranjih revolucionarnih čustev, in ko bi nekje obstajala inštanca, kjer bi lahko uvelja-vil svoje zahteve, bi nedvomno zahteval zadoščenje.
Vprašanje zase pa je sedaj, kdo je bil tisti, ki si je upal tako očitno žaliti revolucijo in dopustiti, da njena personifikacija v metaforični obliki stolp-nic obstane pri desetem nadstropju? Ko bi bilo po • mojem, z gradnjo obeh stolpnic sploh ne bi nikoli nehali, ampak bi z njo nadaljevali stoletja dolgo, kajti — revolucija je vendar nekaj veličastnega, nam ljudem pravzaprav nikoli prav dojemljiva. Mar se revolucijo res da meriti z nadstropji? Zaradi vseh naštetih stvari sem počasi izgubil vero v resnost naše družbe. Ne vse vere, ker še vedno poznam ljudi, ki bi za stvar revolucije tudi danes dali vse, prav vse — prayzaprav niti ne čisto vse, vendar veliko. In koliko je med nami samimi takih, ki bi danes za stvar revolucije dali veliko?
Naša mladina danes dorašča kot plevel za plo-tom, ker ji nismo znali privzgojiti tistega veličast-nega občutka, da nad njo v vsakem trenutku bedi revolucija. Priznajmo, radi ali neradi, da je naša mladina danes ostala brez idealov, za to stanje pa smo krivi prav vsi, prav tako kot n.pr. za napake v gospodarstvu. Smo se že kdaj poskusili vprašati, kaj na primer občutita v svojem nežnem mladem srcu ml&dinec ali mladinka, ko se ozreta na stolp-nice na Trgu revolucije? Ali doživljata ob vsem tem res kak občutek veličastnosti, ki ju notranje pomiri in napolni z novo vsebino, ali pa morda na Trg re-volucije zreta le kot na toliko in toliko ton železo-betona in morda še na kot arhitektonsko izredno funkcionalno in v okolje estetsko vkljapljajočo se rešitev bivšega Nunskega vrta? Kakšna bo naša sve-tla prihodnost, če se danes odločneje ne zavzamemo za pravilen odnos naše mladine do revolucije? Mar se nihče od nas ne boji za svojo pokojnino, ki bo ali pa je ne bo, enkrat ko bodo na oblasti takšni po-tomci?
Nekaj je nedvomno potrebno storiti. Srce se mi stiska v brezupnih krčih, ko vidim, da se je gradnja prve stolpnice ustavila pri trinajstem nad-stropju. Kako neodgovorno! Po ulicah se že šepeta, da je naša revolucija omagala pri nesrečni številki. Na srečo druga še vedno raste in še tudi bo rasla dolga leta, le če prodre moj predlog. Na vsak način bi namreč prek ustreznih družbeno-političnih or-ganizacij morali pokreniti mladinsko delovno akcijo. Eaj je enostavneje kot sprejeti preprosto resolu-cijo o potrebnosti delovne akcije na Trgu revolu-cije, si pri Počitniški zvezi izposoditi šotore in jih postaviti na ploščad pred skupščino? Da bi ob de-ževju voda zamakala šotore, se ni bafci, saj jo garaže pod ploščadjo prav rade same od sebe posrkajo. Poljsko kuhinjo bi lahko uredili v toliko proslav-ljenem podhodu pod Titovo cesto, seveda pa bi y tem primeru morali zlati kip Emonca zamenjati s kipom zaslužnega Ljubljančana, ki pa ni nujno, da je pozlačen. že samo dejstvo, da v neposredni bližini stoji tabor delovne mladine, ki se je vsa predala idealom revolucije, bi nedvomno stimula-tivno vplivalo na naše poslance, ki bi tako gotovo dosti ekspeditivneje reševali poslanske probleme. Z našega izobraževalnega sistema bi odpadlo voliko breme, kajti že sama atmosfera v t&boru bi tako močno vzgajala, da bi šola počasi izgubila mnogo svojih prvotno izobraževalnih funkcij. Ob večerih bi ob tabornem ognju zaslužni tovariši obujali spo-mine na-čase pred in po, nekateri pa tudi na med-revolucijo. Ob blagozvočni spremljavi kitare in fan-far bi zapeli nekaj revolucionarnih pesmi in iz stolp-nic bi se do naših ušes vračal tisočeri odmev sim-fonije bodočnosti.
Le ena stvar mi ne grev glavo. Ker je pač re-volucija nekaj veličastnega, bomo stolpnico gradili stoletja dolgo, toda jaz striktno vztrajam na zahtevi, da naša pomehkužena mladina ne bi smela uporab-ljati za hojo na delo dvigala, ampak bi morala špar-tansko vsak dan uporablja-ti le stopnišče. Spočetka bi še nekako šlo, toda kaj bo na primer, ko bomo pri 2223. nadstropju in bi samo za hojo na vrhnjo ploščad porabili ves dan? Bomo res primorani naš delovni tabor preseliti nekam v višje sfere in se ta-ko oddaljiti od ljudstva, ki se nam bo z vrtoglave višine zdelo le še podobno brezpomembnim drobnim točkam?
žal menim,; da bo tudi ta žrtev potrebna. Da, to da takrat bomo že v 2223. nadstropju..
Milan Smolej
MOZGANIZMI
22
ROGATE MISLI
Ljudje brez prepričanja navadno govore zelo prepričljivo.
X   X  X   X                                                     '
Nekateri pljuvajo drugim v obraz, nekateri pa le sebi v roke.
X  X  X  X
Ko bo odmrla država, bomo lahko zgradili vsaj sto novih bolnišnic. Seveda le pod pogojem, da nih-6e ne bo kupoval vencev.
X   X   X   X
Lahko je uspeti s pomočjo znanja, še laže pa s pomočjo znancev.
X   X   X   X
Ko bi bili mi ZDA, ne bi poznali rasnih proble-mov, mnogim ljudem je namreč tako lahko dopove-dati, da je črno belo.
X   X   X   X
Pri nas ima več ljudi lasten avto kot pa lastno prepričanje.
X  X  X  X
Osel najraje verjame, da je muha slon.
SMOLEJ MILAN
NA KRA TKO
Mnogi so na račun ateizma postali bogovi.
XXX
Vladarji postanejo absolutisti, ko se zavedo svo-je relativnosti.
XXX
Brez ljudi niti bogov ne bi bilo.
XXX
V  prisotnosti  gospodarja  si mnogi  še  avta  ne upajo kritizirati.
XXX
2aba gleda tudi v ptičji iz žabje perspektive.
XXX
Jugoslovani prodajamo dinar za denar.
XXX
Za čast domovine — last nje imovine.
XXX
Za končni, večni, ljubi mir, pripravljamo atom-ski pir.
Vladimir Jerman
ZA BODOCE DOKTORJI ZNANOSTI
(naslovi disertacij)
Dolgovezna abstraktnost kot bistveni sestavni del mehanizma socialistične demokracije            (VŠPV)
X   X   X   X
Smotrna poraba prostega časa, njen fiziološki in ideološki vpliv na politično zorenje našega delov-nega človeka v tujini.                         (Germanistika)
X   X  X   X
Psihološki vzroki nostalgičnega žalobnega ponavlja-nja motivike z Daljnega Zahoda v romancah Rafka Irgoliča.                                                  (Psihoiogija)
X  X  X  X
Možnosti rešitve našega političnega in ekonomskega sistema kot matematičnega sistema enačb, kjer je na voljo več neznank kot enačb samih. (Matematika)
^
*
Govornik: Tovariši in tovarišice, stvari ne smemo jemati preveč dogmatsko...           ..
IVIed  poslušalci:   Sedaj  bo  povedal,  da  bomo  poleg Marxovega  uporabljah  tudi  tuji
kapital!
23
ZELENO, ZELENO PISMOIZ PRAGE
Mily Pikec!  Potres  imamo!   Suhe  veje  na drevesu žagarno. Pomlad! ...
—  Marije nastopajo v vseh življemjih, največkrat v oltarjih, kot svetnice. Ko sem lanskega julija »Pri fleku«  v  srcu Prage proučeval proceait alkohola v pivu, sva se zaljubila na mah. Sledila so pisma, na-pairfumirana, z rožicami, gru-gru k nam, gru-gru k njim,  brez  vseh  svetovnonazorskih  problemov.  Ci-sitimo  solze!   Zaposlena  je  prd  Generalturistu.  Pre-vaja o naši obali, o njihovih Tatrah, o naših Julij-cih,  o  njihavih Karlovih  Varyh  —  pravi turistični užitek. Pisma so deževala nekako do novega leta in nenadoma — mrk!  Nitd besede.  Potem prispe raz-glednica Karlovega mostu s Hradčani v ozadju, za-stava na stolpu je na pol droga. Sprašuje me, če so pri  nas že ozeleneJi  kostanji,  ker imamo paL isto, slovansko kn.
—  Odpišein ji, da so pri nas kostanji na najbolj-ši poti do ozelenitve, čakamo samo še dovoljenje iz VELEAGRO podjetja RAST. Maria molči do konca februarja. Nato mi pošlje sliko gledališča černe di-vadlo.
—  Ali tudi vi igrate igro »Netopir se boji doe-va«?
—  Odpišem ji, da pri nas ni skritih netopirjev, pač pa nastopa neki bosonogi bog v vlogi boga, oa-kajoč na Godota.
Nepopisno se je raziveselila moje gledalaške vne-me. — Pri njih je sedaj na sporedu »Jan Hus, se-žgan brez pepela««, melodrama z mnogimd kleveta-mi in oparavičiii. Ljudje baje spet dilvajo, led je stopljen. Ustanovili so OdiboJr za sečnjo posušenih dreves, na .vse strani sveta mora uboga revica po-jasnjevati, zakaj je treba potem, ko porežejo zelj-n&te glave, saditd flance.
—  Pomisli, dragi Pikec,  (tako me kliče), ali je sploh kakšna dežela na svefcu, kjer bi posadili flan-ce, zelje pa ne bi zraslo do glav? Na to ji niseotn mogel konstruktivno odgovoriti; pri zemljepisu sem vedno mešal države kot karte pri »šnopsu«.
V začetku marca sem dobil že čisto konkretno pismo:
—  Izgubili simo nekaj let, a nobeaie glave. Samo-postrežbe ni več! Leta nezaupanja sem večidel pre-življala na vašem JacLranu   kot  turistični  vodič... in TI mily moj chlapec, ali kaj razmišljaš o tem, kako jasne pomlada bodo odslej doživljaJi v Pragi? Novi veter, to se čuti na vsakem koraku ..,
-----Postanem žalosten, sredi pomladi: novi ve-
ter, jasne poimladi —sami zgodavinski občutki...
Peto pismo "je bilo že pokio sonca: Mily moj! — Polno reda in ljubezni do turizma čutim sedaj!!!! Nekakšni birokratski elementi so se izmenjali. Na-stala je nova renesansa — to me spominja na Ljub-ljano v zgodsnji poimladi... Odslej bodo mladi do bili vize brez slehemih zadiržkov, odprti bomo za ves svet, tudi pisem nama ne bo več nihče odpiral! Ustanovili sino "Klub podvodnih jasnovidcev, odlo-čamo o učnih načrtih in humorističmih programira-njih. Privatno življenje ne bo imelo več rdeoih se-maforjev... VSE, VSE je ozelenelo!!!! Tolilkokrat mislim na tebe! — Ali se je pri vas že začela sezo-na? Mi se počuitimo kot zvondki, oprand v rosi. Ta-ko sem že trudna od teh demokracij. Na sfcatine le-tal prileti vsak dam v Prago! Komaj že čakam, da zadremam na vaši deviški obali, kjer iima človek ob-čutek, da so se stoletja ustavila. Rada bi poskusdla ribje specialitete, saj slovite kct izvrsfcni ribiči in lovci!   ...... Liba te tvoja Maria!
—  Pikec, jutri se dobiva na sodišču!, mi je za/tu-lila moja zaročenka, vsa v pomladnih penah Nile. —  Zagovarjal  se boš  za zvodništvo,  sleparstvo in zmanjšano   možnost   za  poroko.  Kot   dokaz  imam tvojih 47 pdsem iz Prage!!!
Ozelenim, pobledim, oaelenim. Zbledim. — Sel &em k Figovcu, figa pa takšno gledanje na svetovno zgodovino!!
MUa Maria! sem napisal. Pn nas so pričeli ko stanji ekspresno zeleneti! Trava se še obotavlja. Z mojih pleč sem odstranil birokratski element. Sezo na je kot popek. že brsti! — Gr©m v Tivoli, na po g^ovor s suhimi drevesi; pošiljam ti zvonček.
IZMISLIZMI
Na vlaku, ki pelje v komunizeim, ne bi smelo bi-ti ne razredov ne vozovnic s popustom. (Kaj pa strojevodja, kurjač, vlakovodja, železničarji, spre-vodniki  in drugo,  administrativno  osebje?)
XXX
Kar kmalu bomo morali začeti misliti na grad-njo skladišč za mlade strokovnjake. Pri tem bi lah-ko zaposlili vsaj brezposelne arhitekte in gradbe-nike...
XXX
V peči ne podkuriino s časopisi, ker so lahko vnetljivi, ampak zato, ker dnigega ne zaslužijo.
XXX
Casopis ni le odlično informativno in uspavalno sredstvo, pač pa tudi nevarno (za)moirilsfeo orodje.
XXX
Kom časopisi objavlja^o? Zvečine prijateljem in znancem urednikov.
XXX
Ni res, da je dobro po kosilu brati stripe' Meni gre ^aradi njih zmera.]  na bruhanje!
XXX
Beseda strip je, sestavljeoa iz veleimka glagola streti = STRI ki skrajšane P/ameti.
XXX
• Kje si študentje najbolj ostrijo občutek za raz-sežnost? V menzi, ko tako od daleč ocenjujejo ve-likost porcije srbskega pasulja in kranjske klobase.
.             XXX
Iz nekega govora: »Mi moramo zelo skrbeti za našega delovnega človeka, ki je že veliko dal in bo še veliko dal...«
F. Kuhar
AFORIZMI
Zoran Klic
UTRIPI
Sorodniki so tujci, ki ba radi postali dediči.
*  * *
Vsi ljioclje se rodimo enaki; le v drugačne plenice nas povijejo.
*  * *
Iz  kakšnega  kamna  bo  nagrobni  spomenik  po
slednjega človeka?
*  * *
Moj epitaf bo gotovo aforizem.
*  • #
Riba ne zakriči, ko jo ubljaš. « * *
Optiimist je človek, ki ob koritu ne vidi svinj. « * *
Otroci so majbni dvorni norci odiraslega sveta.
*  * *
Pravičnež se vzpenja po stopnicah, da bi vrata
odprl, krivičoež pa, da bi stopdJ skonje prvl.
*   * ¦
Zlate ribice so dokaz, da je molik zlato.
*  * *
človeško okostje je dragoceno rojstvo spominov.
*  * *
Utopljenci ne iščejo oblakov, čeprav  vidijo nji-hove odseve pod vodo.
*  * *
Kadar polemizirajo petelini, so kokoši nesrečne.
*   ¦ *
Z  jezikom  izpovedujean,  s  slogom  pojasnjujeim izpoved.
*  • *
Misli so jasne kakor zvezde. Zveade so nedose-gljive.
*  • •
V visolkih stavbah je dostikrat dosti nizflciih Ijudl
*  * •
To, kar vidimo, je lahko tisto, kar slišimo. Treba
je saano imeti posluih.
*  • «
Mrtvim sklenemo roke,  da nas ne bi  ponovno objeli!
*  • *
O mrtvih samo dobro. O živiih samo slabo.
*  •. *
Ne zapirajte pesmikov! Pustdte, naj se zapro sami vase!
Peter Kuhar
LIST ZA PAMETNE SLOVENCE
Pavliha sd je prvi prilastll nadimek »list za pa-metne Slovence«. Toda to ni nič nenavadnega, saj Slovenci radi samozadovoljno ugotavljamo, da smo narod pametnih. šli smo celo v nekakšno skrajnost: vsak od nas je najbolj pameten (oz. najpametnejši). Ukiniili smo torej hieararhično lestvico pametnosti. Pravidno, tako je treba; strinjam se; to je značilna slovenska demokratičnost! Toda — zašli smo v naj-brž nepiredividene težave. (Kot vedno.) Naši stro-kovnjaki so postali čudni med sabo.
Prinoer: »Jaz arhiteikt (ali slavlst ali...) X pra-vim, da je to in to tako in nič drugače v resnici tu-di ni. Arhitekt (ali slavist ali...) Y se tudi nekaj štuli zraven, vendar on o teni in tem ne ve nič, oca-ten diletant (ali  »Ijubitelj«) je.«
In tako naprej.
Pavliha ima edini Slovence pogruntane. Računa na naše tipične lastnosti. Cisto drugače se namreč sliši, če bereš Pavliho, list za pametne Slovence, kot pa, če bi bral le Pavldho. To je tako, kot če bi bral Nedeljskega, ki je saino Nedeljski in čisto po pra-vici ni za paimetne Slovence.
V tem grmu tiči še drugi zajec. Pavliha med bralce skrivoma infiltrira zahodnjaško hierarhično lestvico paimetnosti in — seje med Slovence razdor. Lahko, da sd bodo vsi časopisi začeli dajati kakšne prilastke, npr. »Delo, list za izredino premetene Slo-vence«, itd.; časopisov je na pretek. (Pavliha, pohiti S patentiranjem, čeprav to ogromno stane!) In se bo-do stepli med sabo; kakocr Slovenci tako njihovi časopisi (kot je že navada). Pavliha misli, da se bo to med drugim zgodilo tudi letos, kajti ljubljanski radfo že razglaša: »Letos boste TDOtrebovali veliko dobre volje. Našli jo bo-ste v Pavlihi!« Res je. Našli jo boste le v Pavlihi.
široka slovanska duša je duša z mnogimi žulji
xxxx Skopuška duša je duša Zavoda za zaposlovanje
xxxx
Podla duša je človek, ki je pred družbo rdeč,  za družbo pa črn.
xxxx
Odkrita  duša   se  kaže  predvsem   v  posteljno-ljube-zesnsMh filmih.
xxxx
Tipična slovemska d\iša je neopredeljiva.
xxxx Beraška duša: duša s klobukom v blagajni.
xxxx Neoiimrljiva duša: pisarniška.
xxxx Nezadovoljna duša: bivši berač in današnji bogataš.
xxxx
Omahljiva duša:  finančnd inšpektor. Uvožena duša: modni okus množice.
xxxx Trpinčeina duša: kamela z dvema GRBOMA.
xxxx
Duša duš:  moj štipenditor, ki mi oprošča vse ob-veznosti.
xxxx
SREČNA DUŠA: Vaš naslov, prosim!?
Zoran Klic
SODOBNA PEPELKA
Kakor vse Pepelke ima tudi sodobna Pepelka grdo mačeho in varuhimjo, ki jo češe z ostrim glav-nikom, ji kruli soli s pepeloim in ji namesto vode ponuja cigarete in alkohol Sodobna Pepelka pa ne bila sodobna, če ne bi imela nainesto želodca pepelnika. Ko kadi, stresa pepel vase in je sita. Nje-ne očd gorijo kakor dva ogorka in njeni prsti so di-sbo rumeni od nikotina.
če jo vprašate, kaj je mleko.vam bo mirtiodušno odgovorila, da je pozabila. Sodobna Pepelka poseda ves dan pred televizorjem in je ukleta pred ekra-nom. Užava v kavbojkah, v kriminalnih filmih in v osladnih malomeščanskih operetah, ki jih vrtijo po televiziji noč in dan. Kadar nastanejo KRATKI ODMORI, se Pepelka zvija ob sodobni glasbi do ne-zavesti.
Najhuje pn njej pa je to, da nihče ne ve, 6e je to res ona. Kajti lahko bi bila tudi on. Z njeno spolnostjo je sicer vse v redu, kajti uiklete princeske imajo posebne pravice Ukleta je in nikogar ne lju-bi. Celo svojega prinoa, ki bi jo rad odrešil ukleto sti in jo včasih odpelje z avtxwnobdlom v betonsko restavraAjo na konzervirano juhico, še njega globo-ko in grdo zaničuje.
Mačeha se zanjo sploti ne zanima, ker ima pre-več dela s kraljem. Kralj pa Ima preveč dela s sv(> jo službo. In tafco se ta krog vrti in vrti sam v sebi in sodobna Pepelka umira, iz njenih pljuč teoe mrz-la kri, toda nihče je ne vidi. Ugaša počasi in sama ssase.                        >
čeprav bi rada zaspala za vedno in čeravno jem-Ije vse vrste uspavalnih. praškov, ne more zasanjati. Is. dneva v dan gleda skozi debele, slepe, težke in zadušene šipe v nebo, kjer že zdavnaj ni več la-stovk.
Slikarji Retzhof
Gospod čuvaj ima rad čisto fakturo jaz pa bolj Ijubim
kontrapost. Sem kot malo sonce, ki
izginja v morju. Moderni galeriji želim še
mnogo
takih razstav. Moja noga jih Ljubi.
Sesalec prah
Zrak piha skozi eno lukmJo v sesalec. Sesaletz piha sikozi drugo luknjo v sabo.
Baloni
Pri Astra   labko kupite 100 metrov dolg balon.
Plošče
če naredi plošča 45 obratov na minuto, teže prebereš, kaj piše, kot če plošča naredi 33 obratov na minuto.
The
Roiling
Stones
Na plavi barvi je slika dimč-kov. Sredi slike diinčkov na plavi barvi. je tridimenzianal-na barvna slika petih Ijudi z rožicami sredi rožic in ptič-kov. Zadaj je hiša s stolpom na nebu je NLP. Ovitek od-preš in vidiš na levi strani narisan labirint sredi zemlje-vida. Obe strani odprtega ovit-ka sta drugače poslikani z množico Ijudi, rož, ptičev, hiš, aktov (glej člansk Kaj delajo Tomaža Brejca v prejšnji šte-vilki Tribune). Na zadnjistra-ni je sredi napis their satanic majesties request z večjimiin napisi backside, she's a rain-bow, the lantern daljezmanj-šimi črkami. Spodaj so po-datki s še manjšimi črkarni. Vse te črke so postavljene v svetlejši prostor sredi platni-ce ovitka, okoli tega prostara pa je slika, ki kaže vodo na levi, ogenj zgoraj, zrak desno in zemljo spodaj. Plošča je spravljena v ovitek iz tanjše-ga papirja, ki ga daš v ovifcek iz debeJejšega papirja. Ovitek iz tanjšega papirja je potsJi-kan z dimčki na rdeči barvi.
SAMOMORILCI
Katoor nam sporooa sve-tovna organizacija za zdrav-stvo, gre vsak dan tisoč Ijudi prostovoljno v smrt. Izmed primerov smrti pri študentih je vsak tretji samamor. Na štiri moške, ki naredijo sa-momoT, pride ena ženska, ki si iabere prostovoljTvo smrt. število poizkusov samamora dosega letno 3 milijone.
V mednarodnem merilu Slo-venci vodimo v številu samo morov.
Evrovizija
Irska Jugoslaviji tri to^ke, ,_Jugoslavija Irski šest točk.
Nemske zverine ne zaostajajo za ameriškisni
¦ll.aprila je bil naKURFORSTEN-DAMMU atentat na dominantno osebnost nemškega levega študent-skega gibanja Rudija DUTSCHKE-JA. »ROTE RUDI«, sicer begunec iz DDR, je bil med osnovatelji Nein-ške socialistične študentske zveze (SDS) in ji je vtisiiil odločen pečat levičarstva.
Zaho'inoneinška žtudentska levica ni epizoda nereda, pač pa je resna organizacija družbenega nemira — ustanova, ki nima primere v zgodo-vini nemškega levičarskega gibanja. Z Dutschkejevim gibanjem je na nemških tleh prvič uspela liberalno-socialistična koncepciia (ki je resda zelo blizu anarhosindikalizmu), si-cer tako zna6ilna za romanski svet, ki nima ambicije totalitamosti (ki je predvojne socialdemokrate pripe-ljala.v NSDAP in ki današnje socia-liste vodi v računarsko koalicijo), ki na področju notranje strukture obnavlja princip spontanitete, s ka-terim R. Luksemburg pred 50 leti ni uspela. Dutschke ni Parteifiihrer — za to bi potreboval partijo, ki je ne mara — Dutschke je preprosto glasnik še bolj preprc^tega, toda za staro Nemčijo nepojmljivo masov-nega premika mladine v levo. Ta mladina se hrani z nezaupanjem v stoletne vrednote zahodne demokra-cije.
Rudiju Diitschkeju žeiimo popol-no   okrevanje.
Antiuniverza hipijev
V neugledni ulici vzhoimega dela Londona že nekaj časa deluje uni-verza, ustanOvljena brez privoljenja kraljice. To je tako imenovana an-tiuniverza hipijev, kjer si le-ti lahko razširijo ali utrjujejo svoje proti-nazore. Med drugimi predava tu tu-di Allan Ginsberg, eden vodilnih hipijevskih ideologov. Na tej anti-univerzi se govori o eksperimentalnl glasbi, o sociologiji partizanskega bojevanja, o »črni sili« ter o institu-cionalizmu in antiliteraturi. Preda-vanja lahko obiskuje vsakdo, toda spričeval in diplom antiuniverza ne izdaja, prav tako ne podeljuje titul. Vsak slušatelj dobi ob zaključku kakšnega kurza potrdilce, na osnovi katerega se lahko potem udeleži na-daljnjih višjih kurzov.
Londonska antiuniverza je tudi ene vrste odgovor oziroma ugovor hipijev proti prapadlosti in notranji praznoti sveta in univerze.
Zgledi
Izmed 24 članov nove češkoslova-ške vlade jih ima 19 univarzitetno izobrazbo!
Študentski list Tribuno urejajo:
Nadežda čačinovič, Iztoii Gtei-ster (odgovorni uredinik), Tone Pacnik, Slavko Pregl, Rudi Riz-man, Dimitrij Rupel, Tane Stoj? ko (urednilk fotografije), Dušaa Tršar  (tehnični urednik)f Peter
Vodopivec, Andrej žižmond. TRIBUNO — iadaja UO ZŠJ — Uredništvo in uprava Trg revo lucije l-II — Telefon 21-280 — Tekoči radun 501-8-78-1 — Lefcna naročnina za študente 10 Ndin, za ostale 15 Ndin, px>samezen iz-vod 1 Ndiinar — Rakopasov in fo-tografij ne vračamo — Tiska CP »Delo«, Ljubljana, Toimšičeva  1, telefcm 23-522 — Poštiuaia pl«U5a-na v gotovird.