•'<...< Živali — medsebojne prijateljice. '¦ :'; Spisal Andrej Rapl. fedeija je bila. Pri Konjarjevih je dekla prinesla na mizo kislega zelja z žganci, in družina je posedla okolo mize. Umerjeno so romale žlice določeno pot od skupne sklede do ust. Veliki hlapec je pravkar pogledal postrani pastirja, ki je stresel božji dar po mizi, in hotel nekaj reči, ali žlice, ki so doslej tako vztrajno hodile svojo pot, so zastale vsem. Nekoliko jih je ostalo pogreznjenih v zelje in žgance v skledi, nekaj sredi pota od sklede do ust, velikemu hlapcu in pastirju pa prav v ustih. Zavzdignila je vsa družina glave, in oči so se jim napele, ušesa so poslušala. Gospodinji je padla žlica iz roke, in zvrnilo se je zelje z žganci po mizi. Tako se je bila prestrašila, da se kar ganiti ni mogla. Oči so romale od velikega hlapca do gospodinje, od dekel do pastirja, izkratka: pogledovali so se vsi začudeno, vprašujoče, prestrašeno. ,,Jaka! Za Boga, kaj je?" je komaj izustila gospodinja. Molk, ki je ležal kot stoti svinca nad obedujočimi, je bil pretrgan. Kakor nekak oddih je splavalo nekaj nad nje. Kar slišen je bil oddih po teh besedah. Jaka ni odgovoril. Potegnil je v naglici žlico iz ust, da je zazvenela med zobmi. Vrgel jo je na mizo, da se je žlica preobrnila do pastirja, in usta so mu hitro opravljala svoje delo, da spravijo zadnji požir dol v želodec. Potem pa je zavpil: MV hlevu! . . ." In drl je ven iz veže, da je prevrnil stol s pastirjem in temu izbil žlico iz ust. Pastir Janezek se je zagrabil za čeljust in žalostno gledal po raztresenih žgancih in po zelju in je nerodno pobiral pod mizo padlo žlico. Veliki dekli je šinilo nekaj kakor smeh okolo usten, ali oči so ji le ostale široko odprte in so izražale strah, dočim je gospodinja pohitela za hlapcem. Gori pri odprtem oknu v šoli je stala gospodična Suzana, pripravljaje si zajtrk in tudi ta je obstala, se nagnila skozi okno in zavpila: ,,Jezus, Marija! Kaj pa je to?" Pa je pustila samovar z mlekom, in po stopnicah doli so se začuli hitri koraki. BKaj pa je?" sem vprašal, stopivši iz sobe in gledal za hitečo gospodično. i ,,Pri Konjarjevih . . ." je rekla v naglici. 1 Šel sem za njo. 1 I Konjarjeva hiša stoji prav tik šole. Iz šolskih oken se vidi na njeno I prostrano dvorišče in obsežne hleve. I ^> 267 ><- V par korakih je bila gospodična na dvorišču pred hlevi. Tudi jaz sem prihitel tja. Hlapec je pravkar planil v hlev, gospodinja je hitela še po dvorišču, za njo prestrašena družina. ,,Kaj je ?" so se vpraševale začudene oči vseh. Iz hlevov so prihajali tako čudno-otožni živinski glasovi, da so rezali v srce. Kaj je? Na iztežaj je odprl hlapec vrata v hlev, in čuden, rekel bi, strašen, a obenem ginljiv prizor se nam je odgrnil. Živina je z velikimi svojimi očmi gledala tako otožno in začudeno tja na sredo hleva, da te je ob pogledu nanjo sunilo v prsih nekaj čudnega, da te je nekaj grenkega zgrabilo v grlu. Vola sta se bila odtrgala. S povešenima glavama sta stala sredi hleva in se oglašala tako otožno, in tako mokro so jima sijale oči, da se sam, gledaje to veliko živalsko ljubezen, nisi mogel zdržati solz. Kaj je bilo? Sredi hleva je ležal ,,pram" in je bil z nogami okolo sebe. Tako ža-lostnih konjskih glasov še nisem čul v svojem življenju. Z vseh naših obrazov je odsevala nekaka groza, in oči so bile široko odprte in orosele. Krik hlapcev in gospodinjin se je mešal med čudno živinsko godbo. In konj je bil vedno huje okolo sebe, in vedno otožnejši giasovi so se mu izvijali iz mogočnih prsi. Nozdrvi so se mu napele; kazal je velike, bele zobe. ,,Jaka! Marija pomagai!" je vpila gospodinja, ali Jaka je stal nekaj časa kakor okamenel sredi hleva. Ta nenavadni prizor ga je bil skoro omamil, kakor nas vse. Nabralo se je veliko Ijudi in vsi so osuplo zrli nekaj trenutkov v hlev. Živali so se žalostno oglašale, huje in huje je stokal konj in bil z nogami okolo sebe. O, ti živalski glasovi! Moj Bog, sem si mislil. Je li mogoče, da celo nespametna živina toliko čuti za svojega sobrata? Da, mogoče je! Sam sem videl to nenavadno prikazen v živalskem življenju. In še več! Zdelo se mi je, kakor da so tekle solze iz živalskih oči. Sirovež, ki ravna grdo z živino, naj bi videl ta prizor, in pre-pričan sem, da bi ne nalagal živini več dela, ki ga ne more izvršiti, ne rabil več biča, ko dobra beseda istotoliko lahko opravi. Uvidel bi, da tudi ži-vina čuti, in da je res, da večkrat po čutu živina osramoti človeka. Ta prizor pa je bil tem genljivejši, ako pomislimo, da se kar vidi, kako rada bi živina pomagala bolnemu tovarišu, vijočemu se v grozovitih mukah sredi hleva, pa ni vedela, kako. Ta dobra živina! Jaka, veliki hlapec, se je prvi zavedel. Jel je ogovarjati ,,prama" in ga dvigati. Žival bi si že prej sama pomagala, a ni mogla. Padla je ravno na zdravo nogo in z bolno se ni mogla opreti, da bi vstala. In priskočili so sedaj ljudje, ki so bili doslej v nekakem otrpnjenju! Gledal sem obraze ob tem delu, in nekaj mehkega mi je božalo dušo. 12* hs* 268 ^6- Oh, človeško srce je tudi lepo in blago! Na obrazu vseh navzočih se je kazalo, da trpe z ubogo živaljo, in na misel mi je prišlo: BPa naj je življenje na svetu še tako hudo, skrajno hudo ne bo, dokler utripljejo tako blaga srca, ki čutijo tudi z živalmi." Spravili so konja pokonci. In zopet prizor, ki mi ga ni možno po-pisati tako, kot sem ga občutil. Živali so ob navzočnosti ljudi nekoliko utihnile z izrazi sočuvstva. Le njihove oči so žalostno, radovedno zrle sedaj po ljudeh in zopet v trpe-čega tovariša. Kakor hitro pa je stal konj pokonci, je šlo v vsem hlevu kot nekak oddih med ljudmi takisto kot tned živalmi. Tako čudno-veselo so se oglasile živali kakor bi se veselja zasmejale, kakor se oddahne človek po veliki nevarnosti, ki jo je prebil. Konj si je kmalu opomogel, in kmalu se je čulo v hlevu hrustanje sena in prežvekovanje. Teliček pa je še večkrat vprašujoče pogledoval na bolnega Bprama", kakor bi ga hotel vprašati: nLjubi pram, ali si sedaj zdrav? Ali ti je sedaj dobro?" Ljudje so se razšli. Odšel sem tudi jaz, bogatejši za lep življenjski prizor. In gospodična Suzana? V samovaru ni bilo več mleka. Izkipelo je že . . . _____«._____