DOGODIVŠČINE ŠKOFJELOŠKE ZELENE BRATOVŠČINE »To ni prašič — to je hudič Zapadlo je precej novega snega. Po obsleditvi v Polhovcu smo ugotovili, da je naš svinjak zaseden. Zjutraj je krenilo osem lovcev z dve ma gonjačema na pot, ki je bila zaradi snega utrudljiva in povrhu je začelo še deževati. Slabo razpoloženi smo začeli s pogo nom, toda kmalu je obležal prvi merja-. sec in morala se je popravila. Med pogonom je bii obsiieljen drugi merjasec, tudi okrog 90 kg težak. Ta se je zatekel v neko goščavo. Mladi gonjač Štefan, ki je že marsika terega ščetinarja spehal pred cevi, je kričal za njim, a merjasec se ni dal iz gnati. Zato je lezel po sledu za njim. Mrcina ga je opazila in se mu postavila po robu. Štefan je videl njeno namero, se urno zavihtel na drevo, tako da ni od nesel drugih posledic kot opraskan ško renj, ko je razkačena žival hlastala za njim. Iz rogovile kostanja je kričal lovcem: »To ni prašič — to je hudič'« Ko je zver videla, da gonjača v dre vesu ne doseže, se je okrenila in mahnila' proti lovcu Petru. Ta je prašiča sprejel z ognjem. Dva strela sta odjeknila iz polrisanice. nato pa smo začuli obupne klice: »Na pomoč!« Sčetinar se je pognal v lovca, ga po drl v sneg in začela se je trda borba na življenje in smrt. Tovariši, ki so hiteli na pomoč, so vi deli, kako je lovec merjasca držal za ščetine na vratu in ga zvalil raz sebe. Ker pa je imel merjasec razbite čeljusti. ni mogel uporabiti čekanov in Peter jo je poceni odnesel le z večjimi podplutba mi po obrazu od udarcev merjaščevega rilca. Kakor da je užaljen, ker je bil pre magan, se je merjasec obrnil in počasi odracal proti reševalcem, ki so ga po končali. V tem pogonu je oil ranjen še tretji merjasec enake teže. Lovec, ki mu je sledil, ga je dohitel in uplenil. Naporen in razburljiv lov se je končaj s plenom treh merjascev, Petrova oblju ba, da nad prašiče ne gre nikdar ve Plen enega od pogonov lovske družine Škofja Loka leta 1975 317 pa je držala samo dva dni. Prvo nedeljo po prestanem strahu je bil že z nam: čeprav še s črnim obrazom zaradi pod plutb iz borbe. To pot smo gazili sne po Sopotnic:. Utrujeni, a veselo razpo loženi smo se vračali, saj smo vozili i seboj spet štiri divje svinje. Domača salama s pokvarjeno gorčico Lepo jesensko jutro je zvabilo škofje loško zeleno bratovščino na redno bra- kado v lovski predel Sopotnice. Močan vod ljubiteljev narave in lepe ga športa s svojimi pomočniki, psi go niči, dobro voljo, brašnom in kačjo sli no je krenil zgodaj zjutraj v strmino Muretovega hriba na stojišča za prvi pogon. Kmalu se je oglasil lovski rog, gonjači so zavriskali in streli so odmeva li nekaterim lisičkam in zajčkom zadnjič v slovo. Med pogonom so psi pregnali na neko drevo podivjanega mačka, katerega je sklatil bližnji lovec M. J. Čuvaj A. J. je ocenil lep kožuh in pobasal plen v na hrbtnik. Popoldne. pred zaključkom, smo se zbrali kot vedno pri gostoljubnem gospo darju starega Rohotnikovega mlina, pro izvajalcu žganja in medu, kar smo lovci visoko cenili. Tukaj smo použili še zad nja okrepčila. Tudi Janez razveže svojo malho. Bil je zelo lačen in ker tega dne bojda še ni nič prigriznil. Hlastno seže v bisago. kjer je imel za popotnico domačo sala mo in kruh. Naenkrat pa obstane, izbu- Iji oči in grobo zakolne. Vsi ga gledamo in opazimo, da mu ne kaj sluzastega kaplja od prstov. Oster zadah nam udari v nosove. Vročina je namreč mačka napela, da se je smrdlji va gorčica razlezla po salami in kruhu. Janez se ves zbegan z nahrbtnikom požene skozi vrata k potoku, kjer se zne bi plena in malice ter se čez čas očiščen vrne. Ta dan mu tudi medica ni teknila več. Rohotnikov mlin je sedaj last našega lovca slikarja. Ob pogledu nanj mi vse lej oživi spomin na ta doživljaj. Maks Mavri 318