ZDRAVKO  OCVIRK
TAKO BI RAD
lako bi rad bil sam nocoj, zaprt v tišino svojega molčanja, kjer skrita tiha so snovanja, da prejme duša mir, pokoj.
Tako bi rad odmrl vsemu kar me spominja na življenje, ki le brezciljno je vrvenje — in utonil v večnosti objemu.
JOŽA LOVRENČIČ
APLIKACIJA
V knjigo zamaknil sem se ob sveči: zgodba se plete, junak se bori, k solncu bi rad, že je sredi poti — zdaj zdaj zadnji se vzpon mu posreči!
List sem obrnil... Sveča je dogorela in iz teme ko iz koščene roke bele žene je šla tesnoba v srce in me mrzlo, mrzlo prevzela.
»Sveča življenja, čutiš, umira, konec je zgodbe, junak, in voljan z mano zaplesati moraš kankan, pa če še tako se ti upira ...«
In sem zaplesal in plesal do dneva z mrzlo, koščeno poslanko grozni ples in sem priplesal do samih nebes — Ah, čudno, prečudno se Bog razodeva!