*

' J*

<^» 4 .

4fr ?** ^~*‘

/f.

100922

KAREL OZVALD

»NA POT — ŽIVLJENJU NAPROTI«

Iz svoje, v širši obmer (petdesetih pogla¬
vij) zasnovane, lahko bi dejal življenjske
izpovedi o"vzgbjevanju in obrazo-
vanju človeka,  ki je v zadnjih letih dobi¬
vala dokončno podobo*ter bo krščena v duhu
in resnici Župančičevega stiha, razgrinjam,
ustrezajoč želji Zbornikovega uredništva,
dvoje, troje poglavij, oz. njihovih delov.
Razgrinjam jih, da beroč to izpoved, kolikor
toliko vidiš »glavo in srce« otroku mojega
duha, ki je sicer že krepko na svetu, a še
nima krušnega  očeta, da bi ga peljal pred
slovensko javnost.

1. Iz Predgovora.

Temelji te knjige so znanstveno  vkopani, toda ne suhoparno.
Kajti vprašanja, ki se obravnavajo v njej, imajo tako različen in pa
vsestranski zasnovan st ržen, da ne preneso zgolj suhoparne učenosti,
ako naj bralcu živo sežejo v dušo. Zato miselna stavba, ki tukaj stopa
predte, ni le kako polaganje suhih »dejstev« enega do drugega ali
vrh drugega, temveč v takšen pravec usmerjeno gledanje kulturnega
življenja, njegovih ciljev in poti, ki ne zadovoljuje samo hladnega
razuma,  ampak skuša ustreči še zahtevkom bralčevega srca in
značaja.  To menim, kar je v mislih Milanu Vidmarju,  ko naglaša
(v »Veletransformatorskih problemih«, Predgovor), da ima i tehnika
— »svojo poezijo in filozofijo, brez katere tehnik ne more živeti«. In
zakaj to ne bi veljalo tudi za vse tiste, ki si prizadevajo najti od¬
govor na velevprašanje, kako bi se dal iz človeka, kot je danes —
napraviti človek, kakršen bodi v bližnji bodočnosti!

2. Iz uvodnega poglavja »Kain plovemo?«

Svoje slovite »Podobe iz sanj«, ki je v njih izredna mera življenj¬
ske modrosti in so vzete »iz dna« človeške duše, je Ivan Cankar
napisal v »letih strahote« ( 1914 — 1917 ). Napisal pa jih je — »za ogle¬
dalo težkih dni in za spomin«. Za ogledalo, češ, ljudje božji, berite
in storili boste vse, da »leta strahote« nikdar več ne pridejo. Za spomin
sebi in vam, se pravi za spodbudo k novemu, čim lepšemu in bogatej¬
šemu življenju ob misli na »leta strahote«.

Ni še preteklo četrt stoletja, kar je Cankar ljudem razodel svoje
»Podobe iz sanj«. A vrstniki rajnega Ivana moramo, Bogu bodi po-

352

toženo, reči, da so nova, sedanja »leta strahote« kot noč in dan, če
jih postavimo ob tiste, ki nam jih je on prečudovito naslikal — za
ogledalo in spomin.

Ivan Cankar je svojo dobo svetovne vojne točno krstil za »leta
strahote«. Mi sedanjiki pa bi lahko pač z mirno dušo rekli, da živimo
v — »obsedeni« dobi, ko kar nehote vzdihneš za pesnikom, da —

manj strašna noč je v črne zemlje krili,
kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi.

In kdo neki ne bi najiskreneje želel, naj nikdar več ne pridejo nad
človeka in človeštvo ne »leta strahote« in ne sedanja bestialnost!
A bo li beseda naših želja tudi postala meso, pa največ zavisi od
tega, koliko vsakdo izmed nas in pa vsi skupaj premoremo — vere
v človeka.  To je v človeka, ki je pripravljen, sam sebe, kakršen
sem in -— si, zamenjati s takšnim, kakršen bi moral  ter tudi mogel
biti.

A malodušje v stran! Kulturni zgodovinar svetovnega slovesa
J. Huizinga  (Leyden) je 1. 1935. objavil knjigo s temačnim naslovom
»V senci jutrišnjega dne«, kjer deva na rešeto kulturno stisko svoje
sodobnosti. Pisec resno vprašuje, ali se ne nahajamo že sredi v barba-
riziranju, zlasti glede na to, da ni več tistega ravnotežja med tvar¬
nimi in duhovnimi  vrednotami, ki se »kultura« ne da misliti brez
njega.

Toda Huizinga je kljub vsem usodno težkim simptomom sodobne
kulturne krize — optimist,  ker ima njegov optimizem srčno kore¬
niko v veliki ugotovitvi kulturne zgodovine, češ — vedno je bilo tako,
da so ob velikih preobratih svetovnega dogajanja privreli na dan
novi, dotlej prikriti viri človeških sil.

3. Trojica mojih vzgojnikov brez vzgojniške diplome.

Dr. Anton Korošec.  — Zunaj sneg kakor o sredozimcih. In v
gorki, slavnostno okrašeni zbornici ljubljanske univerze se je v ne¬
deljo, 17. decembra 1940, vršila slovesnost, kakršne so v življenju
univerz zelo redke. Predsednik senata dr. theol. Anton Korošec je
prejel diplomo častnega doktorja juriš.

In meni je misel ves dopoldan uhajala nazaj v tiste čase, ko sva
bila z jubilarjem še gimnazijca v Mariboru in gojenca v tamkajšnjem
dijaškem semenišču. Pa še tegale dogodka sem se kaj živo spomnil:

Kot petošolski pubertetnik sem tovariša Korošca, ki je bil v gim¬
naziji dva razreda pred menoj, v dijaškem semenišču pa tisto leto
knjižničar, nekoč ob sobotnem izposojanju knjig prosil za Jurčičevega
Desetega brata. Pa Korošec resno odkloni, češ: to še ni zate. In sem se
vdal brez ugovora, celo brez Žale misli v duši. A ne zato nemara, ker
je tiste krati bil višji gimnazijski razred spoštovan od nižjega ter
smo se prvošolčki spo.štljivo odkrivali pred bradatimi osmošolci.
Marveč iz tegale razloga!

23

353

Na proslavi  dvajsetletnice univerze Kralja Aleksandra I.,
ki se je po svečani promociji na veliko obhajala v unionski dvorani,
je »dr. in dr. honoris causa« Anton Korošec med svojim govorom
rekel pomenljive besede, da so profesorji »življenje in duša« univerze.
A kot gimnazijec višjih razredov je naš slavljenec bil življenje in
duša  takratnih dečakov pa mladcev v dijaškem semenišču, ki je
tedaj med svojimi gojenci imelo dokajšnje število brihtnih glavic.
Reči hočem, naš tovariš Korošec ni bil samo čeden »fant«, ampak je
užival med nami neobičajen »rešpekt« -— zato, ker se je iz njegove
besede in iz njegovega nastopa neutajljivo in krepko oglašala vodi¬
teljska  nota. —

Dr. Ivan Mlakar.  — Zame je bila »usoda« v odločilnem pomenu,
da sem od 3. do 8. razreda bil gojenec dijaškega semenišča v Mariboru.
Ker pa se je izbiranje vedno mnogoštevilnih prosilcev za sprejem v
zavod vršilo po precej strogem merilu, me je razen skrajne potrebnosti
(bil sem kar standardni nemanič) priporočil in mi vrata odprl ta
moment, da sem kot drugošolec mariborske gimnazije pokazal do-
voljno mero sposobnosti za nadaljnji študij. A na moč važno je bilo
zame, da sem z vstopom v dijaško semenišče temeljito izpremenil
»zrak«, zapustivši svoj dotedanji »svet«, v katerem sem kot »dijak
prosjak« bil malo preveč samosvoj gospodar ter se zato tudi nisem
v prvem razredu posebno odlikoval.

Vir »novega življenja« pa mi je tedaj, ko sem kot semeniščan
hkrati čedalje bolj postajal pubertetni »pegaz v jarmu«, ni bilo le
45 sogojencev, ampak tudi »hišni red«, ki ga je s stoodstotno pravš-
nostjo v življenje presajal ravnatelj zavoda dr. Ivan Mlakar,  pro¬
fesor dogmatike v mariborskem teološkem učilišču. Ta mož, s ptujskega
polja doma, ki je v mariborski javnosti kot pravi gentleman imel
velik ugled, je name in na vse gojence učinkoval kot resničen »vzgoj-
nik in pol«. Šele mnogo let pozneje, ko sem že globlje razmišljal o
pedagoških vprašanjih, se mi je razodelo, od kod neki je utegnil pri¬
hajati mogočni vpliv Mlakarjevega vodstva: ta mož je pač poznal
globoko resnico, ki je premnogim vzgojnikom, zlasti šolnikom, žal
neznana. Je to predragoceno spoznanje, da tistemu, ki naj mladino
vodi z uspehom, ni treba — vsega videti in slišati.  In za to
vzgojniško modrost so mu naše mlade duše takrat pač bile iz pri-
rodnega čuta hvaležne, pozneje, ob lastnih življenjskih izkušnjah, pa
iz polnega uvidevanja in prepričanja. Velika mera pametno mišljene
svobode  (ne modernjaške »sproščenosti«) in pa očetovske ljubezni
sta nam bili čudovito darilo iz Mlakarjevih vzgojniških rok in ust.
Koliko osebno-individualnih ali iz vsakdanjega sožitja rojenih »afer«
in še češče aferic je rajni Mlakar znal tako obzirno in prav zato tem
učinkoviteje s primerno besedo za razmišljanje poravnati — po večerni
molitvi v tihem somraku domače kapelice!

Kadar mi sedaj tako ali tako pridejo v misel trije »L« iz Pesta-
lozzijevega pedagoškega evangelija (Licht, Liebe, Leben), se rad in
pa hvaležno  spomnim dr. Ivana Mlakarja. —

354

Pater  Ludwig.  — Pa še tretjega duhovnika se iz svojih »ne¬
rodnih let« občudujoč spominjam. Bil je to frančiškan P. Ludwig,
dobrodušen tirolski Nemec in bojda bivši visok plemič, v tedanjem
Mariboru zelo obrajtan spovednik. Tudi v dijaško semenišče je kraj
drugih duhovnikov prihajal nekajkrat na leto spovedovat. Jaz sem
se kot »ubogi grešnik« njega držal in sem kot sedmošolec doživel tole.
Po končani spovedi me še klečečega P. Ludwig vpraša, kaj name¬
ravam postati. Odgovoril sem, da — duhovnik. Toda častitljivi mož
me pogleda ter, čeprav se vsaj po svoji sodbi nisem ničesar »takega«
pri spovedi obtožil, reče: »Vi ne boste nikoli duhovnik.« Ob njegovih
besedah sem se tistikrat zamislil, a danes tiho pravim: bil je pozna¬
valec ljudi po volji božji — nemara celo brez vsakršne učenosti!

4. Vzgajanje človeka se mora pričeti še pred njegovim rojstvom

in — spočetjem.

Sedaj ga med nami menda ni očeta in tudi ne matere, ki bi še dvo¬
mila, da je njun otrok od njiju podedoval  te in te lastnosti svojega
duha ali telesa. A to se pravi: če bi si n. pr. ogledali vse desetletnike v
Ljubljani, dečke in deklice, se bo pokazalo, da se v šolskih uspehih do
skrajnosti razlikuje ta od onega (odličnjak, povprečnik, nesposobnež);
toda le kakih 5% izmed teh tisočero otrok »zna« in »zmore« to pa ono
zategadelj, ker so štiri leta (ali več) obiskovali šolo — a ostalih 95% je
normalnih, oz. nad- ali podnormalnih glede na šolski uspeh zato, ker s o
svojo nadarjenost ali nenadarjenost podedovali.  Pa tudi iz¬
med telesnih sposobnosti teh otrok je le do 5% takih, da niso podedo¬
vane, ampak pridobljene.

In tako ne drži več mnenje 17. stol., da je otrokova duša nepopisan
list, ki oče ali mati, učitelj, duhovnik itd. lahko nanj »piše» po mili
volji. Prej bi se dalo reči, da otroška duša nalikuje eksponirani foto¬
grafski plošči, ki se ti sicer dozdeva prazna, pa v resnici vsebuje mnogo
kemijskih energij ter lahko pokaže, če z njo prav ravnaš, silno bogastvo
najrazličnejših možnosti.

Če pa je stvar taka, tedaj se mora zelo izpremeniti dosedanje na-
ziranje, po katerem naj bi se telesna in duševna rast otroka šele p o
rojstvu  pričela negovati na tistih razvojnih stopnjah, ko mu pravimo:
dojenček, dete, malček. In obseg vzgojniškega delovanja se pač silno
razmakne — še v čas onih devet mesecev, ko človeško bitje prečudežno
nastaja pod materinim srcem, ali pa celo v čas, ko otrokov bodoči oče in
mati šele snujeta zakonsko zvezo ali pa nezakonsko »razmerje«.

In po tej »pedagoški pokrajini«, ki nam je vse doslej bila dokaj
zavita v temo, je z izrednim žarometom duha, ženskega duha, pred ne¬
kaj leti v širino in v globino posvetila knjiga z naslovom »Vzgajanje
pred rojstvom«. 2  To knjigo, ki je prava zakladnica »dragocenih misli
o ljubezni pa zakonu in pravilni vzgoji za eno in drugo«, je ustvarila

2  Paula  Messer-Platz,  Vorgebutliche Erziehung. Mit einem Vorwort
von Professor August Messer. t932.

23*

355

gospa Paula Me s ser, a njen mož, znani filozof in pedagog August
Messer,  je knjigi napisal zelo poučen predgovor.

V predgovoru se opravičeno naglasa, da je ta knjiga velikopotezen
načrt,  ki orje ledino glede na oblikovanje človeka še pred njegovim
rojstvom. Osrednje vprašanje tega načrta da se glasi: kakšno podobo
bi moralo imeti »zakonsko življenje« in »ljubezen« med očetom pa
materjo, ako se naj postavijo trdni temelji za »vzgojo pred rojstvom«?
in 'še posebej se v predgovoru poudarja tole: »Literatura o ljubezni in
zakonu je res da silno bogata, toda po večini so jo napisali možje.
Zato pa ji je nujno treba, da jo dopolnijo ter tudi popravijo ženske
s spisi, ki prihajajo iz njihovega doživljanja, gledanja in čutenja.«

In kdor bi hotel danes, ko stojimo na malo pa na veliko pred
usodnim Hamletovim vprašanjem »biti — ne biti?«, zares doumeti, za¬
kaj naj bi se vzgajanje in obrazovanje otroka pričelo še pred njegovim
rojstvom ali celo pred njegovim spočetjem: zanj ni zanesljivejšega iz¬
hodišča, kakor da si najprej točno ogleda, kaj sodi o pravih odnosih
med roditeljema  Paula Messer v svoji knjigi, ki je doslej edinstven
kulturni pojav s te plati.

5. Kdo je sposoben za srednjo šolo in kdo ni? 1

Kaj se pravi nase jemati odgovornost, da mlademu človeku, ki
hoče iti »študirat«, zanesljivo označiš, »kam drži na desno cesta, kam
na levo pot«, je Albert Huth  (»Exakte Persbnlichkeitsforschung«,
str. 151) točno povedal v tehle stavkih:

Srednje šole bi naj bile izbirajoče  šole, kamor se smejo
sprejemati samo zares nadarjeni dečki in deklice. Učenec, ki je
bil v ljudskošolskem razredu dober poprečnik, še nikar ni treba,
da bi bil primeren za sprejem v kako srednjo šolo. Ne da se niti
s pedagoško-psihološkega niti s socialnega stališča zagovarjati,
če se pri sprejemanju v srednje šole milo postopa ter se šele
pozneje izločijo tisti, ki niso za študij sposobni. — Tipi naših
srednjih šol: gimnazija, realna gimnazija in višja realka so po
vsem svojem ustroju pripravnice za visoko šolo. Kdor že izpo-
četka ne namerava študirati, naj vobče ne bi stopil v srednjo šolo.
Iz tega pa sledi, da moramo na vse načine poskušati, da se že
pred začetkom srednje šole  izvrši stroga izbira v resnici kar
najbolj nadarjenih učencev. — Osmi razred  srednje šole bi naj
imel isto število učencev kakor prvi! Zato je glede desetletnikov
pred začetkom srednje šole treba previdne prognoze, da se najdejo
i tisti, ki bi sicer prva dva razreda srednje šole gladko prehodili,
potem pa bi morali obnemoči, ko v 3. in 4. razredu nepravilni
(grški) glagoli ali matematika zahtevajo kaj več. Potrebno je
spoznati take učence, ki samostojno izvrše tudi storitve, ki jih
niso vajeni, zlasti takrat, če jim je v ta namen odmerjeno le
malo časa.

1  Iz obširnega poglavja »O izbiranju izredno nadarjenih učencev«.

356

A kje vzeti tako natančen separator, da bi točno ločil zrno od plev
ter morda še i poiskal izredno nadarjene glavice? V najnovejšem času
se tudi izbiranja te vrste loteva psih o tehnika  in v ta namen pre¬
izkuša inteligentnost  otrok s »testi« (primerno prikrojenimi vpra¬
šanji. Toda »inteligentnost« se ne sme zamenjavati z »nadarjenostjo«!

Za nadarjenega velja tisti učenec ali učenka v vsake vrste šoli,
ki zmore, kadar je recimo vprašan ali pa v šolski nalogi to, česar
tovariš ne zmore v toliki meri. Zato pa si znanstveno preuče¬
vanje  nadarjenosti načelno prizadeva dognati, kakšne so lahko raz¬
like glede na mero človeške zmogljivosti v šoli in tudi pozneje v
življenju. Ne samo razumska izvirnost torej, marveč tudi zanesljivost
pri delu, zaupanje vase in pa volja do stvarnih, se pravi ne le izpitnih
uspehov so po takem bistvena svojstva  nadarjenosti.

Odnos med tem, kar otrok zmore v šoli, in pa med njegovo inteli¬
gentnostjo ni tako trden, da bi dober učenec hkrati moral biti nad-
poprečno inteligenten. Šolski uspeh namreč ne zavisi samo od učen¬
čeve inteligentnosti (gibčnosti duha ali »razumnosti«), ampak tudi še
od drugih faktorjev, ki jih lahko poleg inteligentnosti deluje kar
daljša vrsta: dober pomnež, zanimanje, pažnja, pridnost, čut dolžnosti,
smisel za socialno uvrstitev, reden šolski obisk, trdno zdravje, urejen
dom in morda še kaj. (Ta moment upravičeno naglaša M. Kesselring,
Intelligenzpriifungen und ihr padagogischer Wert, str. 48). Prav posebe
pa — »urejen dom«!

Kdo naj srednji šoli izbira ali prebira učence  in
učenke glede na tisto mero nadarjenosti, ki jo ta šola brezpogojno
potrebuje za svoj kulturni cilj, to je Max Zollinger,  reči moram,
klasično povedal v svojem delu »Hochschulreife. Bestimmung und
Verantwortlichkeit schweizerischer Gymnasien« (1939). Avtor zasluži,
da mu prisluhnemo, ker nimamo nemara pred seboj le akademskega
teoretika, ampak hkrati človeka, ki vsebino svojemu globoko segajo¬
čemu razpravljanju zajema naravnost iz socialnega, psihološkega, bio¬
loškega, kulturnega bitja in žitja srednje šole.

Posebno jezikovne sposobnosti,  naglaša Zollinger, se s
testi ne dado nikoli ter niti približno tako zanesljivo in tako brž
ugotoviti kakor ob tem, kar kdo jezikovno zmore; koliko je otrok
na pr. sposoben se učiti tujih jezikov, ali bo zlasti še kos težavni
latinščini, se zgolj s testovnim preizkuševanjem nikakor ne da
naprej za trdno povedati. Tudi matematične zmožnosti  se
zanesljivo pokažejo le ob reševanju matematičnih nalog. In če
se je ugotovilo, da si v 7 .  in 8. razredu kake gimnazije test ovna
in pa šolska zmogljivost učencev  malo ustrezata med seboj,
to je, da so slabi učenci glede na testovno zmogljivost dosegli več
točk ko v šolski zmogljivosti, to še ne dokazuje, da bi testovna
preizkušnja bila za resnično stopnjo inteligentnosti odločilnejša
od šolske zmogljivosti. Ako bi hoteli to dognati, tedaj bi moralo
biti mogoče, da rezultat testovne preizkušnje merimo ob taki
diagnozi inteligentnosti, ki je absolutno trdna; a te ni.

35 ?

Kar sveta resnost pa se glasi iz sledečih Zollingerjevih besed:

In najodločneje mora šola zavrniti psihotehnika, če si lasti
pravico, da bi s svojimi sredstvi dajal veljavno sodbo o značaju
preizkuševanca. Šola pozna iz vsakdanjega izkustva velikanske
težave, ki zadevajo presojanje mladih značajev ter se prav po¬
sebno čuva, da bi kakor koli s te strani prenaglo označevala na¬
stajajočo osebnost. Kljub vsemu spoštovanju pred odličnim pozna¬
vanjem človeka, ki je nemara dano preizkuševalcu, vidi šola v
(psihološkem) presojanju značaja, ki mu je za osnovo največ
štiri-urno  opazovanje preizkuševanca, tolikšno prekoračenje
mej, ki so potegnjene psihološkemu eksperimentu, da se etično
ne da zagovarjati. (L. c. str. 119.)

Zollingerjev (in tudi moj) ceterum censeo:  Šolski problemi so
večinoma v najglobljem jedru — učiteljski  problemi (str. 11). Zato
je pravi instrument pri izbiranju učencev učitelj  (str. 130). Kajpa
ne pomeni beseda instrument tukaj nemara isto, kar mehansko po¬
stopanje. »To, kar učitelj tu ali tam vidi na vsakem učencu, je vse-
kdar le košček njegovega bitja, in tisto, kar tako ali tako o tem
pove, zopet dojame samo delec tega dela. Podobno zdravniku mora
učitelj biti vešč umetnosti, da iz posamičnega dela sklepa na
celoto,  da iz različnih poedinih pojavov, ki nastopajo bolj ali manj
po naključju in jih lahko opazuje, zasluti bistvene, jih med seboj
veže ter od tod dobiva pravilno podobo celega človeka« (str. 134).
»Gimnazije so pri presojanju svojih učencev prepuščene same sebi.
Odgovornosti za svoje odločitve ne morejo deliti s kako drugo in¬
stanco in je tudi ne valiti nanjo; še prav posebno pa ne gre, da bi
si dale od zunaj predpisovati, katere učence smejo obdržati in katere
morajo izločiti« (str. 120).

Sicer pa tudi izven šole zelo resni in upoštevanja vredni možje
glede na psihotehnično presojanje ljudi priporočajo previdnost.
Pred nekaj leti na pr. je izšla obsežna knjiga o človeku.  Oče ji je
znani sociolog W. Sombart  ter jo imenuje »poizkus duhoslovne antro¬
pologije«. Sombart dvomi, da bi se bilo poznavanje človeka ob znan¬
stveni pomoči kaj razmahnilo. »Mar je naša diplomatija boljša nego
je bila v Richelieujevem času? Ali je šolski pouk izdatnejši, odkar
je vpeljano preizkušanje nadarjenosti, to je, se li naši fantje in de¬
kleta več naučijo nego prej? So li bolje vzgojeni ko prej? Ali so
zakoni postali srečnejši? Se li ljudje bolje vladajo, ministri bolje
izbirajo ko pa nekoč? Se kupčije vodijo točneje, vestneje, pošteneje?
Mar razumemo Hamleta ali Fausta bolje, odkar se osebnost znanstveno
preučuje? Staviti ta vprašanja in mnogo podobnih, se pravi — jih
zanikati.« (L. c. str. 127.)

6. Iz poglavja: »Poklicna šola za gospodinjske pomočnice«.

»Mesto« in pa »vas« je dvoje ko dan in noč različnih misel¬
nosti!  In ju toliko zbližati  med seboj, da bo »prav« za dekle, ki

358

stopa v mestno »službo«, in pa za tiste, h katerim je prišla  — to
bodi naloga »poklicne šole za gospodinjske pomočnice«.

Ni labka ta naloga. Toda nje pravilna rešitev je pogoj, če nam je
do tega, da bi izginilo sedanje čestokrat že mučno stanje. Sedaj je
namreč tako, da bi naj z ene strani mlada s kmetov,  ker je pač
najčešče uboga para in vsa »kmečka«: venomer molčala ter ubogala,
stregla gosposkim ljudem, prenašala njihove muhavosti, kajkrat oprav¬
ljala težko, včasi nič kaj čedno delo itd.; a z druge strani bi naj
mestna rodbina,  opravičeno ali ne, kar veljala za nekakšne iz¬
voljence življenja, ki jim je predobro na svetu ter je zato pač edino
prav, da služabnik temu primerno uredi svoje postopanje z njimi (se
jim »ne da«, misli najprej nase, jim tu ali tam ponagaja).

Če hočemo, da se prepad,  ki tukaj zeva med »mestom« in pa
»podeželjem«, zdravo zasiplje,  je prvo, da izgine ponižujoči izraz
»služkinja«, zato ker vsebuje zlokoben stržen: enim se od tod jemlje
gospodovalnost brez konca in kraja, a drugim duševni strup zagre-
nelosti (ressentiment), obojim pa nič kaj prida rodeče — »bojno
razpoloženje«.

Res izdatna priprava za gospodinjsko pomočnico  pa je
samo v tem, da ta postane deležna potrebne »obrazbe«: osnovne —-
poklicne — osebne.  »Vse troje« bo morala dobiti!

»Osnovna obrazba«  je v jedru tisti prvi stik s kulturnim
življenjem naroda,  ki se z njim pričenja kultiviranje človeka
že v otroški dobi. Izhodišče  temu kultiviranju bodi »domačija«
v na j ožjem pomenu besede; in na pravi način otroka uvajati v do¬
mačo kulturo je izredno lepa in kaj globoko segajoča naloga prav
pojmovane ljudske šole.  A ker je osnovna obrazba edino pravi
temelj poklicni,  zato bi »strokovno« oblikovanje kmečkega dekleta
za gospodinjsko pomočnico v mestu pač bilo vseskozi jalov posel, ako
ne bi bila mladenka že prej, kajpa primerno svojim letom in
sposobnostim,  z uspehom vpeljana v jezik, zgodovino, gospodarsko
življenje, socialno medsebojnost (šege in navade), bogovernost svo¬
jega naroda.

A »poklicna obrazba«  gospodinjskih pomočnic bo morala
točno upoštevati posebno dvoje  stvari: tehnizirano,  oz. motorizi¬
rano plat »stanovanjske kulture« današnjega meščana in pa racio¬
nalizirani  ali znanstveno ukoreninjeni način njegove prehrane.
Toda kos bo temu le tako urejena poklicna šola,  da učenka
tamkaj ne sliši  samo, ampak tudi vidi ter mora i pokazati, je
li razumela  ali  ne,  kako se pravilno  streže: električnim in plin¬
skim napravam v stanovanju, sesalcu prahu, kurjavi v specialno zgra¬
jenih pečeh, čiščenju boljšega posodja, občutljive obleke, finejšega
pohištva, zahtevkom hišnega reda, okusa in čistoče v pospravljanju,
higienskim in dietetskim zahtevkom v pripravljanju jedil itd.

Vrhunec poklicnemu obrazovanju pa mora i v poklicni šoli za
gospodinjske pomočnice biti — »osebna obrazba«.  Ko dekle pride
»se predstavljat«, je že kar stalno, da najprej vpraša: »koliko bom

359

imela plače?« in »koliko bom prosta na teden?« Kakor da se naj ne
bi i zaslužek gospodinjske pomočnice ravnal pretežno po njeni
zmogljivosti!

Zato nam je nujno treba obrazovališča, kjer bi se takemu dekletu
čim nazorneje  razodevalo, da ni »vseeno«, kako  gospodinjska
pomočnica vrši svoje delo,  da so marveč tiste naloge, ki jib
narekuje na primer kuhinja, otroška soba, družinska bivalnica in miza,
bolniška postelj itd. le na pol opravljene ali pa niti to ne, če jih
opravlja svojih opravkov še nevešča  začetnica, oz. samo nje ročna
spretnost, in če ne sodelujejo hkrati še duševne sile iz globljih
plasti tvoje osebe:  čut odgovornosti, smisel za točnost, za red
in tudi za škodo, ki jo zlasti začetnica tolikokrat napravi, spoštljivost
in ljubezen za to in ono, kar jemlje v roke, značaj, okretnost duha...

In tako bo »poklicna šola« le tedaj zares pripravnica  gospo¬
dinjskih pomočnic, ako jim tamkaj ob stvarnih primerih iz
živega življenja  postane jasno, da v pravem gospodinjstvu eko¬
nomsko, pazljivo, varčno postopanje ni nemara isto, kar — skopost,
higiena ne — mehkužnost, kuharska umetelnost ne — pohlep po
nasladah, red ne — sebičnost ali kaprice, vzgajanje otrok ne — praz¬
ne marnje. Samo v ta pravec naravnana poklicna šola bo »delovna«
in »življenjska« šola, se pravi, ne pusto in neplodno obkladanje pom-
neža, marveč gojitev takih duševnih gibal, ki jim bo v danem primeru
verjetno da sledilo — živo dejanje,  oz. nehanje . 1

Kdor koli (oče, mati, učitelj, profesor, šolski nadzornik, kulturni
politik, mojster v delavnici) bi v tej knjigi nemara iskal pripoznanih,
od izkušenj potrjenih receptov:  učeniških, vzgojniških, obrazniških
— neboš jih našel.  Deloma zato ne, ker je pedagoški »receptovnik«
nemogoča reč! Saj niti en »pedagoški položaj« (ko kdo koga uči,
spodbuja, vodi, vadi, kaznuje, usmerja itd.) ni enak drugemu po¬
ložaju in prav zategadelj ni mogoče zanesljivo očrtati občeveljavna
navodila.

Pa tudi treba ni, in to je glavno, kajti »vse zavisi od tega, da
znaš tisto, kar je trajno veljavnega in za življenje sposob¬
nega  v pedagoški dedini pa v modernih  pobudah in teorijah —■
strogo ločiti in držati vsaksebi od onega, kar se je preživelo in kar
so zgolj življenju tuje abstrakcije«. (Fr. W. Foerster).

In le kolikor ti služi ali ne služi v ta pravec,  gre knjigi pohvala
ali graja.

1  Gi. Fr. W. Foerster, Lebensfiihrung. Ein Buch fiir junge Menschen. Po¬
glavje »Der hausliche Beruf«.

?. Iz Epiloga.

360

CL