ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 339 str.84—89). Kljub temu bi posebej opozoril na spominski dnevnik Ive Lučića »Ratni doživljaji 1914—1918«, v katerem zelo plastično in doživeto opisuje dogodke iz I. sve­ tovne vojne. Kot avstrijski vojak je preživel kalvarijo na soški fronti, nekaj časa pa je preživel v Ljubljani (št, 18-19, str. 54—63; št. 20, str. 37—44). Na koncu tega sumarnega, bolj ali manj bibliografskega pregleda bi omenil še članke, v katerih avtorji prikazujejo delovanje javnih kulturnih in znanstvenih usta­ nov v Dubrovniku. Dejavnost Zavoda za povijesne znanosti (JAZU) podrobno osvetli Ivo Peric (št. 29, str. 127—130), Muzeja dubrovniškega pomorstva — po revitalizaciji leta 1986 Anica Kisić (št. 27, str. 190—197) in Naučne biblioteke Mirjana Urban (št. 28, str. 12—21). Uredništvo DH je v 22 letih opravilo plodno in koristno delo. Zgodovinsko pro­ blematiko srednjeveškega in sodobnega Dubrovnika in dubrovniškega področja je predstavilo mnogotero in vzorno. Želeli bi v bodoče še več načrtnega in usmerjenega obravnavanja raznih področij dubrovniške preteklosti, predvsem tistih, ki doslej še niso bili dovolj proučeni. I g n a c i j V o j e V a š k o S i m o n i t i , Turki so v deželi že. Turški vpadi na slovensko ozemlje v 15. in 16. stoletju. Celje : Mohorjeva družba, 1990. 210 strani.1 Mohorjeva družba je v redno zbirko spet uvrstila zgodovinsko dèlo, ki bo prav gotovo pritegnilo številne bralce. Da bo knjiga prišla v mnoge slovenske domove do- kazuje naklada 30.000 izvodov. Knjiga Vaška Simonitija »Turki so v deželi že« je iz- polnila praznino, ki smo jo že dolgo čutili v slovenskem zgodovinopisju. Obdelal je dobo, ki smo jo bili navajeni označevati kot eno najtežjih obdobij v zgodovini sloven­ skega naroda. Turški napadalci so skoraj 200 let uničevali imetje slovenskega človeka, ropali njegove domove, njega samega pa odvajali v sužnost. Slovensko zgodovinopisje se je že zelo zgodaj začelo zanimati za turško obdobje, vendar so se raziskovalci omejevali v glavnem le na posamezne pojave, na posamezne dogodke ali so proučevali ožjo pro­ blematiko. Znanstvenega dela, ki bi v celoti zajelo problematiko turških vpadov na celotnem slovenskem ozemlju, še nimamo. Najbolj celovite preglede turških vpadov, povezanih s problematiko obrambe, najdemo doslej v nekaterih splošnih pregledih slovenske zgodovine. Prva dela o turških vpadih so se omejevala le na sistemiziranje podatkov v virih. Do prve večje sinteze je prišel Stanko Jug, ki je obdelal turške vpade na Kranjsko in Primorsko od začetka 15. stoletja do bitke pri Sisku leta 1593. Obdelal je predvsem kronologijo in obseg vpadov ter vpadna pota. Čeprav je Simoni- tijeva knjiga pisana poljudno in namenjena najširšemu krogu bralcev, bo v nekem smislu zadostila tudi znanstvenim potrebam. Avtor je namreč upošteval tudi rezul­ tate lastnih arhivskih raziskav in prišel do mnogih novih spoznanj. Njegov prikaz je doslej najcelovitejši pregled omenjene problematike in zajema v glavnem celotno slo­ vensko ozemlje. . Originalno in duhovito je V. Simoniti izbral naslove za posamezna poglavja, c e ­ lotno snov je obdelal v 14. poglavjih. Prvemu poglavju je dal naslov »Kamor udari turško kopito, nikoli več ne raste trava«, pripominja pa, da se ne ve, kdaj so bile iz­ rečene prvič te besede. V poglavju obdela razvoj osmanske države, katere začetek je treba iskati v majhnem obmejnem bejluku Seldžuške države. Izjava Ivana Kantaku- zena »Na tisoče strani razdeljeni, so se začeli med seboj prepirati«, je motiv za drugo poglavje v katerem obravnava vzroke za uspehe osmanske države pri širjenju v ev­ ropski prostor. Pri tem se posebej zaustavi ob posledicah Maričke in Kosovske bitke. V naslednjem poglavju, ki mu je dal naslov »Odslej bo moja prestolnica Carigrad«, se je lotil obravnave širjenja Osmanske države na Balkanskem polotoku v času vla­ davine Mehmeda II. usvojitelja. V tej zvezi precej podrobno opisuje razmere v Srbiji in Bosni ter odnos srbskih despotov in bosenskih kraljev do Turkov. Po »Zgodovini Srbov« Silva Kranjca, ki je izšla pri Mohorjevi družbi leta 1927, smo dobili v Simo- nitijevi knjigi spet nov, čeprav časovno omejen prikaz srbske zgodovine. Namen »svete vojne«, ki so jo vodili Turki, ni bil uničenje neke dežele, temveč Dodreditev sveta nevernikov. Ta svet so Turki imenovali daru'1 — harb — »prebiva­ lišče vojne«. V 15. in 16. stoletju so bile slovenske dežele za Turke »prebivališče voj­ ne« Sistematično začne V. Simoniti obravnavati turške vpade v slovenske dežele s 5. poglavjem ki mu da naslov »Turki so v deželi že«! Prvi vpad je ugotovljen leta 1408, vendar o njem govori le Valvasor na dveh mestih. Avtor skuša s pomočjo sočasnega dogajanja v Bosni poiskati dokaz za potrditev vesti, ki jih omenja Valvasor. Za slo­ venske dežele je bil padec Bosne leta 1463 brez dvoma najusodnejši. Kmalu za tem se začenja obdobje najtežjih in najštevilnejših turških vpadov, ki traja skoraj do i Eno oceno t e knj ige smo objavil i že v pre jšnj i š tevi lki Zgodovinskega časopisa (str. 156— 157). 340 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 konca 15. stoletja. Ker je obramba povsem zatajila, je za naslov tega poglavja vzel stavek iz sramotilnega spisa neznanega meniha, ki ga je naslovil na vladarja leta 1478. Glasi se »Vstani cesar iz spanja, v katerem tako dolgo ležiš!« Prikaz turških vpadov in njihove posledice prepleta avtor z mnogimi citati iz raznih virov. Med drugim navaja pismo kranjskih deželnih stanov papežu Silvestru IV. leta 1474. V pi­ smu stanovi s pretresljivimi besedami rišejo gorje, ki je zajelo družbo in hkrati obu­ pani prosijo za pomoč. Veliko stisko ljudi ob turškem vpadu na Štajersko opisuje sekovska župnijska kronika iz leta 1480. V zavest krščanskega prebivalstva se je za­ čela počasi, toda vztrajno zajedati tesnoba, ki je dobila ime »turški strah«. Določene uspehe turških čet pri vpadih na slovensko ozemlje pripisuje V. Simo- niti dobro organizirani obveščevalni službi in uporabi vodičev. Temu vprašanju je posvetil posebno poglavje, kjer se dotakne tudi načina zasliševanja turških ujetnikov. Na ta način je avstrijska stran prišla do določenih informacij o dogajanju v osman­ ski državi in o pripravah za vojaške akcije. Strah pred Turki se je povečal zaradi posledic, ki so jih povzročili turški vpadi. Najvidnejši sledovi so bili v opustelosti slo­ venske zemlje. V. Simoniti sicer opozarja, da so številke o odpeljanih ljudeh v turško sužnost pretirane. Kljub temu navaja, da bi iz Kranjske odpeljali Turki 10—15 % prebivalstva. Konkretno bi to pomenilo 20.000 do 30.000 ljudi, nikakor pa ne 200.000 ljudi, kot omenjajo kranjski deželni stanovi leta 1525. Posebej se dotakne odkupova­ nja ljudi iz turškega ujetništva, kar se je večinoma vršilo preko Dubrovnika. To je sprožilo posebno obliko trgovine. Opozoriti moram v tej zvezi na manjši spodrsljaj, ki ga je zakrivil avtor. Omenja Ivana Pastorja, ki se je v 16. stoletju ukvarjal z od­ kupovanjem turških ujetnikov. Čeprav je te posle opravljal v Dubrovniku, ni bil du- brovniški trgovec, ampak eden najbolj znanih zagrebških trgovcev, ki so se ukvarjali tudi z obveščevalno službo. Trgovina z ljudmi se je razširila tudi na turške ujetnike. Kranjski deželni stanovi so objavili leta 1593 razglas, v katerem so določili nagrado za vsakega ujetega Turka. Ogrožene dežele so razmišljale o obrambi pred turškimi vpadi že leta 1470, ven­ dar o kakšni deželni obrambi v tem času še ni bilo sledu. Prvi, ki je začel resneje razmišljati o obrambi, je bil cesar Maksimilijan I., ki je dobil zaradi tega nadimek »zadnji vitez, prvi landsknecht«. Vprašanjem obrambe je posvetil avtor poglavje, kjer opisuje razmere v avstrijskih deželah v času vladavine Maksimilijana I. Čeprav so v Benetkah ustanovili leta 1495 Sveto ligo za »zaščito krščanstva pred Turki«, se Maksimilijan I. tej zvezi ni pridružil, ker bi ogrožala prav njega. Dolgoletna in težka beneško-habsburška vojna, ki se je začela 1502, je preprečila kasnejše protiturške akcije. Kljub odporu predstavnikov deželnih stanov so bili leta 1518 izdani tako ime­ novani »innsbruški libeli«, ki so uvajali splošni obrambni red. S tem je bil vzpostav­ ljen nov vojaški koncept in ustvarjena podlaga obrambni organizaciji v avstrijskih deželah v 16. stoletju. Z razdelitvijo nemškega cesarstva po smrti Maksimilijana I. je postal boj proti Turkom pravzaprav privatna stvar avstrijske veje Habsburžanov in s tem njihovih dednih dežel. V zaledju Hrvaške so predstavljale edino vojaško moč, ki bi lahko tur­ ško prodiranje zaustavila. Ferdinand I., ki je postal nadvojvoda v vseh avstrijskih deželah, je vedel, da so nekateri turški vpadi posledica nemarnosti tistih, ki bi mo­ rali varovati mejo. Zato se je razširil pregovor, da »Turki ne padejo z neba«. Ta misel predstavlja naslov poglavja, v katerem avtor opisuje tretjo fazo turških vpadov na slovensko ozemlje, ki sovpada s časom vladavine sultana Sulejmana II. Veličast­ nega. O izboljšanju obveščevalne službe govori uvedba zelo razvejane vojaške poštne službe. To službo so opravljali hitri sli, ki so prenašali tako imenovane »turške gla­ se«. V. Simoniti objavlja popisa iz 1553 in 1556, ki kažeta, kako je bila ta služba orga­ nizirana. Govori tudi o razprostranjenosti signalne organizacije v slovenskih deželah. Brez dvoma so vsi omenjeni turški vpadi po letu 1526. ki večinoma niso bili tako ob­ sežni in primerljivi s tistimi iz druge polovice 15. stoletja, imeli v prvi vrsti namen, del Ferdinandove vojske vezati na Kranjsko in Hrvaško, medtem ko bi jo nadvoj­ voda nujno potreboval na Madžarskem oziroma pri Dunaju. Prizadevanja Ferdinanda I., da bi sklenil premirje s sultanom Sulejmanom, niso bila uspešna. Avstrijsko odposlanstvo, ki ga je vodil Nikola Jurišič, ni prispelo na cilj, kajti sultan Sulejman je že začel pohod na Dunaj. Tu je sultan leta 1529 doživel popolen neuspeh. Pri obrambi Dunaja se je proslavila vrsta plemičev iz Štajerske, Koroške in Kranjske, še prav posebej pa Ivan Kacijaner. Po turškem neuspehu pred Dunajem je bilo razumljivo, da Turki ob meji ne bodo mirovali. Med ljudmi v krščan­ ski Evropi se je širila vest, da je poveljnik janičarskega korpusa pozdravljal sultana z vzklikom »Pri zlatem jabolku se spet vidimo!« S tem je mislil cesarsko mesto Du­ naj. Tudi ta vzklik je služil avtorju za naslov poglavja, kjer obdela oba Sulejmanova- pohoda na Dunaj in njegov neuspeh pri Sigetu 1566 ter njegovo smrt. S premirjem leta 1533 po neuspelem pohodu na Dunaj je bila zaključena deset let dolga doba po­ gostih turških napadov, ki so prizadeli veliko škodo Beli krajini, ozemlju okoli Ko­ čevja, na Krasu in v Istri; dolgotrajne posledice je občutila tudi Štajerska. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 341 V preostalih poglavjih je težišče obravnave na vprašanjih izpolnjevanja obram­ be in naseljevanja Uskokov na slovenskem ozemlju, kar je v končni fazi privedlo do prenehanja turških vpadov. Od pomembnejših dogodkov vzame V. Simoniti v pretres poraz krščanske vojske pri Gorjanu leta 1537. Zanima ga usoda Ivana Kacijanerja, ki je bil eden glavnih krivcev za poraz. Pri tem se sprašuje, zakaj je postal Kacijaner nevaren Ferdinandu? Kljub temu, da je bil skoraj 15 let med najpomembnejšimi kra­ ljevimi vojaškimi osebnostmi, je bil zahrbtno ubit v Kostanjici leta 1539. Pokopan je v cerkvi v Gornjem gradu. Na nagrobni plošči je izklesan njegov lik, ob desni nogi pa je upodobljena zgodba o lisici, ki je žerjava povabila v goste in mu obvtej prilož­ nosti pregrizla vrat. Po smrti Ivana Zapolje je Sulejman zasedel Budim leta 1541 in ukinil madžarsko vazalstvo. Kljub temu turškemu uspehu turški vpadi postopno pre­ nehajo. V kolikor se Turki še pojavljajo na slovenskih tleh, se omejujejo le na mejno področje. Ti vpadi tudi ne sodijo več v okvir sultanove politike, temveč gre za na­ pade navadnih roparskih tolp. Zadnji turški vpad je doživela Kranjska leta 1559. Velike zasluge pri obrambi naših dežel ima slovenski kmet, zato ni čudno, da se je tudi pri nas uveljavila miselnost humanizma, ki s slavospevi poveličuje kmeta: »O ti plemeniti kmet, naj Bog te počasti!« Kmetje so namreč sodelovali v deželni voj­ ski, najširša vojaška organizacija je bila »-črna vojska«. Kljub temu so se pojavile zahteve po reorganizaciji kmečke vojske. Spiske v vojsko vključenih kmetov pona­ zarja V. Simoniti z dvema primeroma iz leta 1582. Prvi je iz Spitaliča pri Kamniku, drugi pa iz gospostva Grmače blizu Smartnega pri Litiji. Zanimiva je ugotovitev o številu mož, ki so sodelovali pri obrambi Štajerske, Kranjske in Koroške. V drugi polovici 16. stoletja naj bi po oceni V. Simonitija fevdalna konjenica, pešci, ki so jih prispevala mesta (skupaj 2000), in kmečka vojska, zbrana z vpoklicem, štela približno 28.000 mož. Posebno pozornost posveti avtor še taborom, ki so jih za svojo zaščito gradili kmetje. Ko je leta 1564 umrl Ferdinand I., si je njegov naslednik nadvojvoda Karel pri­ zadeval, da bi slovenske dežele, ki so nosile glavno breme v zvezi z vzdrževanjem «krščanskega protiturškega zidu«, prevzele popolno vojaško oblast na Hrvaškem. Za to pa je bil potreben predvsem denar in še enkrat denar. Štajerska, Koroška in Kranj­ ska so namreč od dvajsetih let 16. stoletja prevzele finančno breme za vzdrževanje kraljeve vojske in trdnjav na Hrvaškem. Zato pritegne pozornost bralca navajanje konkretnih številk, za koliko trdnjav in vojakov v Slavonski in Hrvaški krajini so posamezne dežele namenile denar za vzdrževanje. Naraščanje finančne udeležbe po­ sameznih dežel je razvidno iz tabele, kjer so navedena odobrena sredstva za leta 1536, 1545, 1556 in 1578. Ta sredstva so poleg osnovnega namena omogočila okrepitev trd­ njave v Sisku in gradnjo nove trdnjave Karlovac. Medtem ko so turški vpadi na slo­ vensko ozemlje prenehali sredi 16. stoletja, so se številčno izredno okrepili na hrva­ škem ozemlju: od 1572 do konca 1575 tridesetkrat, samo v letu 1576 pa kar šestdeset - krat. Za zadnje poglavje, ki se omejuje na turške vojaške akcije na hrvaškem ozem­ lju, gre namreč za zasedbo Bihaća 1592 in bitko pri Sisku 1593. leta, si je avtor za naslov izposodil napis pod sliko, ki je prikazovala bitko pri Sisku, v stolnici v Ljub­ ljani. Napis glasi: »Ali ne strmiš nad turškimi zastavami in za boj pripravljenimi četami, ki grozijo Kranjski deželi s krutim poginom?« Pri opisu bitke pri Sisku avtor še posebej poudarja delež kranjskih fevdalcev pri zmagi, Andreja Auersperga, Ada­ ma Ravbarja, Krištofa Obračana in Jurija Paradeiserja. Zgoščen prikaz vsebine Simonitijeve knjige naj zaključim z njegovo mislijo iz uvodnega poglavja, ki je v današnji situaciji lahko zelo aktualna: »To obdobje se je zaradi dolgotrajnosti in usodnosti močno zarezalo v zavest ljudi. Slovenski narod si je namreč ohranil v tem obdobju položaj, ki mu je naravno zagotavljal stik s kul­ turo in civilizacijo zahodne Evrope, poleg tega pa je to obdobje pomenilo za Slovence tisto, kar naj bi dajalo nekemu narodu občutek samozaupanja, samozavesti in po- Zal moram opozoriti na neko pomanjkljivost, zaradi katere je prikaz turških vpadov na slovensko ozemlje okrnjen. Namen avtorja je bil obravnavati turške vpa­ de na vsem slovenskem ozemlju, zato bi pričakovali, da bo v pregled vključil tudi turške vpade v Prekmurje. Res je, da se ti vpadi časovno ne ujemajo povsem s kon­ ceptom knjige, vendar bi tudi vpadi v Prekmurje po letu 1600 morah biti zajeti. Zelo dober pregled teh vpadov sta v svojih delih dala Ivan Zelko in Franjo Gumilar. Knjigo o turških vpadih je V. Simoniti popestril s številnimi ilustracijami in zemljevidi. V treh kartah prikazuje teritorialni razvoj osmanskega cesarstva, v eni pa glavne smeri turških vpadov. 49 slik prikazuje vladarje (Habsburzane, sultane, ogrske vladarje), razne vojaške prizore (bitke, rodove vojske), vedute krajev, tabore, dokumente, predmete ipd. Tekstu je dodan pregled virov in literature, ki pa je neko­ liko pomanjkljiv in z več napakami. Predvsem pa pogrešam zelo pregleden avtorjev članek »Slovenska historiografija o turških vpadih in obrambi pred njimi« (ZC U, 1988 str 505—516). Zelo uporabna je časovna preglednica, v kateri so s poudarjenim 342 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 tiskom označeni vsi turški vpadi na slovensko ozemlje (tudi tisti v Prekmurje v 16. stoletju). Na koncu je še dodan seznam manj znanih (turških) besed. V sedanjem prelomnem obdobju slovenskega naroda, v času našega osamosva­ janja, bi potrebovali več takšnih zgodovinskih orisov iz naše preteklosti. I g n a c i j V o j e L o t h a r G a l l , Europa auf dem Weg in die Moderne 1850—1890. M ü n c h e n - Wien : Oldenbourg, 1984. 254 strani + priloge/zemljevidi 4 strani. (Oldenbourg Grundriss der Geschichte ; 14) Zbirka »Temeljni zgodovinski oris« založbe Oldenbourg sicer ni posebna novost na knjižnem trgu, saj je v izdaji, na katero opozarjamo tukaj, izšla že v prvi polovici osemdesetih let: toda gre za izjemno zanimiv, zlasti študentu in učitelju zgodovine namenjen pregled zgodovinskega (v veliki večini res na Evropo omejenega) razvoja od grške civilizacije do današnjega dne, ki v dvajsetih zvezkih — napisali so jih nem­ ški, deloma avstrijski avtorji — problemsko opozarja na glavne razvojne faze in od­ prta vprašanja evropske zgodovine in poglede nanje. Vsi zvezki so v tem smislu raz­ deljeni v tri dele. Prvega, ki sumarno predstavlja sodobno videnje obravnavanega obdobja, drugega, ki izčrpno poroča o sodobnem stanju zgodovinopisja in nasprotujo­ čih zgodovinopisnih razlagah, zadevajočih obravnavano dobo, in tretjega, ki obsega izbrano, tematsko predstavljeno, relevantno zgodovinopisno literaturo. Zvezki Olden- bourgovega »Zgodovinskega orisa« so tako pregleden, koristen, uporaben in spodbu­ den pripomoček, ki problematizira ustaljene in stereotipne predstave o preteklosti in omogoča vpogled v najnovejše raziskovalne dosežke. Tudi zvezek, o katerem poročam in ki (kot je razvidno iz naslova) obravnava drugo polovico 19. stoletja, je v skladu z opisanim konceptom razdeljen v tri dele, ti pa so nato problemsko in vsebinsko zaokroženo razčlenjeni v posamezna poglavja. Avtor Lothar Gall je v uvodu najprej označil obdobje: pod zbirnim naslovom »Struk­ ture in razvojne težnje« v Evropi po 1850 je predstavil evropske »družbe in gospo­ darstva«, »organizacijo držav in politične sisteme«, »kulturne razmere in cerkvene ustanove«. Pri tem je bila avtorjeva pozornost usmerjena ne le k dejstvom, k po­ datku, temveč predvsem k primerjavi in k razlikam med deželami, k prepoznavanju za obdobje (1850—1890) značilnih posebnosti, k oblikovanju ustanov moderne me­ ščanske družbe in politike, a obenem spremenjenem in spreminjujočem se razmerju med državo in družbo, med posvetno in cerkveno oblastjo, med družbeno elito in vse bolj relevantno volilno množico. Uvodnemu razdelku prvega — preglednega dela — sledi opozorilo na politične probleme časa 1850—1871, ki je po avtorjevem mnenju svojska celota. Značilni problemi let 1850—1871 naj bi bili namreč: avtoritarne, ven­ dar tradicionalnemu absolutizmu prve polovice 19. stoletja nič več podobne oblike političnega življenja in politične organizacije (Francija Napoleona III, Nemčija v času pred združitvijo, Avstrija Bachovega absolutizma), italijanska in nemška zdru­ ževalna prizadevanja, ki dosežejo svoj sklep z državno združitvijo dveh narodov in končno: politična prerazporeditev moči v Srednji Evropi, ki naj bi bila v prvi vrsti posledica vzpona leta 1871 nastalega nemškega cesarstva. Zadnje podpoglavje pre­ glednega prvega dela knjige je namenjeno desetletjema 1871—1890: zmagoslavju in krizi liberalizma v sedemdesetih letih 19. stoletja, odnosu med državo in družbo v času po ekonomski krizi leta 1873 in utrditvi meščanskega kapitalizma v zahodni in srednji Evropi in kot tretje: ekspanzivnim in imperialističnim načrtom evropskih držav. Ves ta pregled obsega v nemščini približno devetdeset drobno tiskanih strani in torej zelo sumarno povzema glavna problemska vprašanja obdobja, ki jih avtor kratko strne še v povzetku. Drugi del knjige z naslovom: »Glavni problemi in težnje v (zgodovinopisnem) raziskovanju« je namenjen različnim stališčem in razlagam (prve in) druge polovice 19. stoletja v zgodovinopisni literaturi. V njem se avtor (bolj ali manj) obširno do­ tika številnih odprtih vprašanj, ki zadevajo 19. stoletje kot celoto. Na prvem mestu tako postavlja pod vprašaj različne periodizacije obdobja, ki so tesno povezane z vprašanjem, kdaj se 19. stoletje — vsebinsko in problemsko gledano — sploh začne in kdaj konča (zgodovinskih mejnikov vendar ni mogoče postavljati le z letnicama 1800—1900). Nato obravnava nekatera druga nedorečena ali še vedno različno inter­ pretirana vprašanja dobe kot so narava in potek industrijske revolucije, podoba in organizacija »nove meščansko-kapitalistične družbe«, strukturne spremembe v držav- no-političnih sistemih, pojav nacionalnih držav in narava nacionalnih gibanj v drugi polovici 19. stoletja, različni pogledi na pomen in vlogo vere in cerkve, vloga znanosti in novo nastali mednarodni sistem po letu 1870. Avtorju je uspelo sugestivno poka­ zati na poglavitne — včasih še vedno močno protislovne — razlage navedenih vpra-