BRITANSKA RENESANSA
Eden izmed pojavov osemdesetih let je bila t. i. renesansa tržišču zaslužila samo 9,3 milijonov dolarjev. Ravno na ameriško britanskega filma. Čeprav so nekateri že leta 1986 ta fenomen tržišče pa britanske megaprodukcije najbolj računajo. Polom, ki označili kot propagandni konstrukt, ki naj bi britansko industrijo sta ga doživela oba filma, je pomenil tudi polom za Golcrest. rešil večne oznake »ameriške delavnice«, je prvi Fest novega Druga težnja so bile majhne produkcijske hiše, ki so zaradi desetletja temu dogodku namenil največ pozornosti, saj je britanski določenih davčnih olajšav na začetku osemdesetih let rasle kot film kraljeval tako količinsko kot tematsko. Razen filmov v normal- gobe po dežju. Takrat se je pojavilo okoli trideset novih produkcij-nem sporedu je bila predstavljena tudi retrospektiva filmov produ- skih hiš, toda v tem trenutku jih je samo deset. Nove produkcijske centa »renesanse« Davida Puttnama in izbor komedij, ki so konec hiše so nastajale tudi zaradi splošno evropskega povezovanja štiridesetih in na začetku petdesetih let nastale pri produkcijski hiši filma in televizije. Najpomembnejša britanska hiša je bila ravno Ealing. Festova privrženost britanskemu filmu se je pokazala tudi Film Four International, ki jo je ustanovila TV mreža Channel Four, v dobronamerni napaki. Frearsovemu filmu Nevarna razmerja so Ta je odlično izkoristila možnosti, ki jih prinaša povezava med v katalogu podelili britanski izvor. Kljub britanskemu režiserju pa filmom in televizijo, ter uporabila množico avtorjev, ki so do tedaj je ta film namreč nedvomno ameriška produkcija. Ravno Frears delali izključno za televizijo. V produkciji Film Four International je že pred nekaj leti izjavil: »Slučajno je nekaj filmov, ki so bili so nastali ravno tisti filmi, ki so izkazovali »novo britansko kre-narejeni za televizijo, doživelo uspeh (moj film My Beautiful ativnost« in so se gibali med avtohtonostjo in internacionalno-Laundrette in film Chrisa Bernarda, Letter to Brezhnev). Tudi stjo, ne da bi za to porabili velike vsote. Ravno obratno. Če so nas je njihov uspeh v kinu presenetil. To pomeni, da je blebetanje britanske megaprodukcije pridelovale velike izgube, so nizkoprora-o renesansi neumnost!«	čunski filmi neodvisnih hiš doživljali dobre rezultate tudi na ameri-
Verjetno pa je glavna napaka v tem, da se je o »renesansi« škem tržišču. To so bili filmi Wish you Were Here (Rada se te govorilo kot o homogenem procesu. Toda že od začetka sta bili spomnjam), Another Country (Druga dežela), My Beautiful prisotni dve različni težnji. Prva težnja so bile britanske megapro- Laundrette (Moja lepa pralnica), Letter to Brezhnev (Pismo dukcije, ki naj bi konkurirale hollywoodskemu filmu. Tak primer sta Brežnjevu), Drowning by Numbers (Utapljanje v številkah)... Med bila filma Gandhi in Mission. Prvi je leta 1983 dobil Oskarja, drugi britanskimi filmskimi delavci je začel krožiti pregovor: BE SMALL pa je leta 1986 zmagal v Cannesu. Toda ekonomske posledice AND BE INDIPENDENT!
so pokazale, da je to samo tvegano oponašanje ameriškega Kljub temu pa se zamisel o »renesansi« ni porodila ne v prvi ne modela. Produkcijska hiša Golcrest je za filma Revolution in v drugi težnji. Sprožil jo je enkraten dogodek, film, ki se je gibal Mission porabila 52,5 milijonov dolarjev, ki pa sta na ameriškem med obema produkcijama. To je bil film Chariots of Fire (Ognjene
32
ZA KRALJICO IN DOMOVINO, režija martin stellman
razdvojeni svet, režija chris mengeš
i
dobro voljo britanskih distributerjev. Videli smo produkcijo od leta 1986 do 1989, če seveda ne štejemo še starejših filmov in Puttnamove retrospektive (Polja smrti in Misijon Rolanda Joffeja). Videli smo zadnji film Terryja Gilliama, Pustolovščine barona Münchausna, ki je ponoven dokaz za propad britanskih megapro-dukcij. Film je stal 52 milijonov dolarjev, zaenkrat pa jih je zaslužil samo devet. Leta 1981 se je Gilliamu zgodil drugačen podvig. Njegov film Time Bandits je porabil 2,5 milijonov dolarjev, zaslužil pa je 18 milijonov dolarjev v enem letu! Kasneje je posnel film Brazil, ki je pokazal, da Gilliam sodi med »internacionalno« usmerjene nove avtorje britanskega filma. Toda že neskončno kočije) Hugha Hudsona, ki je leta 1982 dobil Oskarja. Zaradi dolgo snemanje »Avantur...«, drugačen način dela italijanske izjemnosti, filma vsekakor ne moremo postaviti kot predhodnika ekipe, ki je sodelovala z Gilliamom, je pokazalo, da je internacio-"renesanse«, ki naj bi pomenila načrtno prenavljanje britanskega nalnost uspešna predvsem v izbiri snovi in načinu obdelave, filnna. O tem pričajo tudi negativne reakcije britanskih avtorjev na Evropske koprodukcije spektaklov so vedno zaostajale za ameri-predstavo, ki jo je producent David Puttnam priredil ob podelitvi škimi primeri. Tako so si »Avanture. ..« predvsem pridobile dva Oskarjev. Ta je namreč pompozno izjavil: »The Britans are negativna naziva: najdražja neodvisna produkcija vseh časov, in coming!«	časno mesto na lestvici največjih »flopov« vseh časov. Na sporedu
Evropa je v teh letih seveda odkrivala in nagrajevala filme novih je bil film Johna Schlesingerja, Madam Sousatzka, ki je bil leta britanskih produkcijskih hiš. Če je pojem renesanse dvomljiv, pa 1988 nagrajen v Benetkah. Beneški filmski festival postaja sumljivo to britansko desetletje lahko vsekakor označimo kot obdobje privržen britanskemu filmu. Schlesinger se je s tem filmom vrnil k novega produkcijskega elana. Ta pa se kot vedno v zgodovini britanskim dramam, toda naredil je predvsem staromoden film, ki filma končuje z novo krizo. Najboljši novi avtorji odhajajo v ZDA v celoti sloni na igri Shirley McLaine. Film z »britanskim novim (Frears, Jordan, O'Connor), na Festu pa se pojavijo filmi, ki niti valom« vsekakor nima nobene zveze.
najmanj ne kažejo na novo »renesanso« devetdesetih let. Nekaj Potem smo videli kar nekaj filmov, ki ne presegajo televizijske fijmov je pokazalo, da so posledice nedavne »kozmetične« opera- estetike in dokazujejo t. i. »britanski akademizem«. To so bili filmi cije, ki so jo opravili v Veliki Britaniji: zakon je nekatere izdelke, Queen of Hearts Johna Amiele, The Dawning Roberta Knigh-ki so do nedavnega imeli naziv »play«, spremenil v »film«, tsaina Ressusected Paula Greengrassa. Vsi filmi so nastali leta V ZDA je odšel tudi producent David Puttnam, ki pa je pri hiši 1988, režiserji prihajajo s televizije, toda njihova izrazna moč daleč Columbia zdržal samo eno leto. Vrnil se je domov in spet postavil zaostaja za njihovimi predhodniki - Frearsom, Lelandom ali Gree-'astno hišo Enigma. Toda Puttnamu je obisk v ZDA očitno koristil, nawayem. To so televizijski filmi z »kozmetično« operacijo, saj za prihodnost načrtuje sedem projektov srednjeproračunske Svoj televizijski izvor je pokazal tudi film, ki je imel precejšnje Produkcije. Ker pa teh filmov še ni, »novega« Puttnama nismo ambicije. To je film Scandal, prvenec Michaela Catona-Jonesa. mogli preveriti.	Film obravnava politično afero Profumo iz šestdesetih let, medna-
Preveriti nismo mogli niti zadnjega britanskega nagrajenega filma rodnost filma pa se tokrat kaže samo v igralski zasedbi (John Hurt, She's been Away, delo Petra Halla. Ta je bil nagrajen na zadnjem Bridget Fonda). Toda, ker je bil scenarij najprej zastavljen za TV beneškem festivalu.	nadaljevanko, so določeni deli jasni samo Britancem. In tako
Festov program britanskega filma je torej predvsem izkazoval Scandal na svetovnem trgu ni prodrl.
FEST '90
TUDI
NAGRADA
Film Shirley Valentine spada v najnovejšo produkcijo in je na Fest je prišel z opozorilom, da hkrati polni dvorane tudi v Londonu. To je filmska priredba zelo popularne gledališke igre o štiridesetletnici, ki se upre dolgočasnemu vsakdanu. Film ni uspel preseči svoji gledaliških okvirov in je uspešen samo v tem, da sproži identifikacijo pri zelo široki publiki. Da tudi ta film nima nobene zveze z »renesanso«, dokazuje že režiserjev letnik rojstva: Lewis Gilbert se je rodil leta 1920, v svoji dolgi karieri pa je posnel tudi tri filme o James Bondu.
Chris Mengeš je bil direktor fotografije pri Misijonu in Poljih smrti. A world Apart je
njegov režijski prvenec, ki je leta 1988 bil nagrajen v Cannesu. Obvladanje fotografije pokaže Mengeš tudi v tem filmu, hkrati pa dobro postavi tudi otroški pogled na tragične dogodke v Južni Afriki iz leta 1963. Ravno otroški pogledi so bili velikokrat eksploatira-ni, toda Mengeš ne zdrsne v patetiko. Vsekakor film spada v tip produkcije, ki označuje prvo težnjo britanskega filma, to je konkuriranje ameriškemu filmu. Najboljši film je bil britanski film iz leta 1987, For Queen and Country, ki je edini pokazal, da tudi druga težnja ima svoje nadaljevanje. Zanimivost je v tem, da je ta film britansko-ameriška koprodukcija. Film je re-žiral Martin Stellfman, ki ne prihaja samo s televizije, ampak je pred tem delal kot scenarist (film Quadrophenia). Stellmmanov film sledi atmosferi filmov Stephena Frearsa. Rasne nemire, ki jih je Frears poskušal predstaviti v filmu Sammy and Rose get laid, je Stellman še bolj izdelal, saj jih je enakovredno vključil v zgodbo o temnopoltem fantu, ki se vrne s Falklandov. Film je zgodba o nasilju. Samo institucionalizirano, policijsko nasilje lahko legalno deluje, hkrati pa se lahko sklicuje na svojo odrešiln vlogo. Festov prikaz britanske »renesanse« je predvsem potrdil Frearsovo mnenje, da je govorjenje o njej neumnost. Najbolj zanimiv pa je bil pogled na povezavo filma in televizije. Televizija, se kljub vsem dobrim namenom in poudarjanju pomoči, ki jo nudi filmu, težko odreka monopolu. To je še posebej zanimivo za Veliko Britanijo, ki je v osemdesetih letih pokazala nekaj uspešnih rezultatov te povezave. To je vsekakor bolj pomembno kot dokazovanje, če je »renesansa« reklamni konstrukt ali karkoli drugega.
34
nerina kocjancic
Novica je bila kratka, kajti v njej sta se pojavili samo dve filmski imeni, vendar takšna, da si jo moramo pobliže ogledati, kajti v njej se zrcali del jugoslovanske filmske zgodovine in geslo, znano kot »praška filmska šola. Na minulem beograjskem Festu je režiser Aleksander Petrovič izročil znanemu češkoslovaškemu režiserju in upokojenemu profesorju Elmaru Klosu Odlikova-
2e jugoslovanske zastave z zlatim vencem, eškoslovaški režiser si je to priznanje vsekakor zaslužil, saj je od vojne sem, krepko, čeprav samo posredno posegel v usodo jugoslovanske kinematografije, ko je v šestdesetih letih pripeljal iz Beograda dva študenta, »poskusna kunca« na znamenito filmsko šolo FAMU ter jima omogočil, da sta se naučila filmsko misliti, da sta obvladala dramaturgijo scenarija in režije. Prvi je bil sin takratnega direktorja jugoslovanske kinoteke - Srdjan Karanovič, drugi pa sin dveh znanih gledaliških in filmskih igralcev - Goran Markovič. Dve leti za njima so prišli v Prago še Goran Paskaljevič iz Beograda, Lordan Zafranovič iz Splita in rajko Grlic iz Zagreba ter nekaj let za njimi tudi Emir Kusturica iz Sarajeva. Fantje so začeli študij v trenutku, ko se je češkoslovaški novi film uspešno predstavil domačemu gledalcu in začel pobirati priznanja na tujih mednarodnih filmskih festivalih. Bil je to čas, ko je dobil prav film Jana Kadarja in Elmara Klosa Trgovina na promenadi ameriškega oskarja za najboljši tuji film. Bilo je to leta
1965	in češkoslovaška kinematografija je ta uspeh ponovila čez dve leti, ko je dobil oskarja mladi režiser Jiri Menzel za Strogo nadzorovane vlake. (Zanimiv je podatek, da je bil naš režiser Aleksander Petrovič kar dvakrat zapored nominiran za oskarja in da je dvakrat skupaj s češkimi avtorji pričakoval tisti usodni trenutek, ko je eden od režiserjev dobitnik, štirje pa so razočarani. Saša Petrovič je bil prvič nominiran za oskarja leta
1966	in to za film Tri, Miloš Forman pa za film Plavolaskine ljubezni - oba sta ostala praznih rok, kajti oskarja so prisodili francoskemu filmu Moški-ženska Clauda Lelouc-ha. Leto dni kasneje je bil Aleksander Petrovič nominiran za film Zbiralci perja, oskarja pa je dobil že omenjeni Jiri Menzel. Kasneje pa se je z oskarji okitil tudi Miloš Forman, samo mi smo ostali brez njega, če ne računamo Vukotičevega oskarja za risani film...)
Ta isti Aleksander Petrovič je bil po vojni prvi jugoslovanski študent, ki je študiral v Pragi filmsko akademijo, vendar je moral študij po letu dni prekiniti in zaradi inform-biroja leta 1948 zapustiti Prago... Filmska dvojica, znana kot »K & K« torej Klos in Kadar sta sodelovala skupaj vse do leta 1968, ko je Kadar emigriral v New York, posnel tam in v Kanadi dva celovečerna filma in televizijsko oddajo ter leta 1979 umrl v Los Angelesu. Njegov pepel so stresli v Tihi ocean, kar je bila režiserjeva poslednja želja, povezana z grenkim spoznanjem neprostovoljnega emigranta, ki v tujini ni mogel delati tako dobro kot doma. Elmar Klos - januarja letos je praznoval
osemdesetletnico - se je že v rosni mladosti spoznal s pisateljem Vladislavom Vančuro, v tridesetih letih je postal scenarist in režiser reklamnih filmov pri Batovem filmskem oddelku v Zlinu. Po vojni je imel več visokih funkcij v organizaciskem aparatu češkoslovaškega filma. Leta 1948 je prišel na Bar-randov in na začetku petdesetih let sta skupaj z Janom Kadarjem posneli svoj prvi film Ugrabitev. Kasneje sta posnela satirično alegorijo Tri želje, ki pa je bila za takratni čas preveč kritična in so film obsodili revizionizma, čeprav je bilo jasno, da sta avtorja pokazala svojo ustvarjalno mojstrstvo in politično zrelost, zaradi katere so ju za celih pet let izolirali iz javne dejavnosti. Ponovno sta snemala v začetku šestdesetih let. Bi! je to uspešen, moderno zamišljen film Smrt se imenuje Egnelcher. Za njim sta nastala Trgovina na promenadi pa film Obtoženi. Potem je postal Elmar Klos profesor na FAMU, s Kadarjem sta pisala scenarij za film Boj z močeradi po romanu Karla Capka, vendar sta načrt odložila in začela snemati koprodukcijski film Otož-nost imenovana Anada. Prihod armad varšavskega pakta je snemanje prekinil. Kadar je neprostovoljno odšel v Ameriko in njuno ime se ni smelo več pojaviti v javnosti. Sele lani je začel Klos svojo javno dejavnost: najprej mu je izšla drobna knjiga z naslovom Dramaturgija je, kadar... obenem je začel sodelovati kot režiser na filmu svojega študenta s FAMU Sirijca Morisa Isse, s katerim dokončuje alegorični znanstveno-fantastični film Bizon. Pred kratkim pa so mu ponovno ponudili katedro režije na FAMU, kar pomeni, da se njegova ustvarjalna pot kljub visoki starosti še ne bo končala. Elmar Klos je pred dnevi rekel v pogovoru za praški literarni tednik Kmen,daje dvajset minulih let iznakazilo češkoslovaško kinematografijo. Film je zgubil ljudi: eni so emi-grirali, drugi niso smeli delati, nekateri so umrli. Tisti, ki so ostali, so delali v nemogočih razmerah, pod različnimi političnimi pritiski in de moral izirajočo cenzuro. Leta 1988 je Elmar Klos v mesečniku Film in čas okarakteriziral vsakega od jugoslovanskih študentov na Famu in priznal, kako ga je Lordan Zafranovič povabil k sodelovanju, da bi skupaj posnela film, vendar do tega nikoli ni prišlo. Kaže, da mu bo tokrat uspelo s sirskim študentom.
V že omenjeni knjižnici Dramaturgija je, kadar... pa je znani filmski pedagog -njemu se imamo zahvaliti za pet jugoslovanskih režiserjev, ki znajo svoj posel in so uspeli doma in v tujini - zapisal, da je dramaturgija v kontekstu filmskega ustvarjanja - obrt, izobrazba, ustvarjalni občutek, predvsem pa »dober nos« lovskega psa -oziroma smisel - za filmsko snov, za filmsko videnje, za filmsko nadarjenost. Vsekakor preprosta resnica, ki bi si jo veljalo zapomniti.
branko somen