Golobja poštii že davno prej, nego so ljudje iznašli telegram in telefon, so imeli razna druga sredstva za hitro prenašanje poročil. Najboljša poročevalna sredstva so imeli najbolj divji narodi v Afriki, namreč svoje znamenite bobne, ki so oddajali poročila točno in z neverjetno hitrostjo stotine kilometrov na okoli že mnogo preje, kakor so civiliziranci poznali Morseove znake ali poročanje z zastavicami ali z lučjo. še starejSa pa je golobja pošta, ki jo omenja neki judovski pesnik iz desetega stoletja. Tudi španski potovalec Pero Tafur govori v svoji knjigi >Po- tovanja in doživetja«, kako je večkrat videl v letih 1435 do 1439 golobe, ki so prenašali razna piama. Pozneje pa, in prav do današnjih dni, so ostali golobje skoro edini prenašalci važnih vesti ob času vojn iz enega tabora v drugega. Med svetovno vojno je nekemu golobu celo uspelo s posebnim aparatom fotografirati sovražne poatojanke. — Kako pa je mogoče, da golob pride lahko nezmotljivo v pravi kraj, je še danes uganka. Toliko vedo, da imajo ptiči Cuiovito razvit čut za najdenje kraja, v katerem so del časa živcli. To so pa ljudje že davno vedeli, vsaj takrat že — pred tisofi leti — ko so začeli uporabljati prve golobe za piamonoše.