Boj idealizmu! 0 notranji in vnanji politiki učiteljstva smo že pisali. Začrtali smo smeri, orisali gibanja, a nismo se še natančneje pečali s svojimi vrstami, ki bo vendar pogoj uspešnemu stanovsko-šolskemu in narodno-politiškemu boju, ki ga mora izvojevati uaša organizacija. V prvi vrsti se hočemo pečati z njimi, ki se skoro niso pospeli z onega ozkega temelja, ki nanj dandanes postavljajo učiteljstvo naša hlapčevska vzgajališča, t. j. učiteljišča, in so popolnoma uverjeni, da je njih moralna življenska dolžnost, podrediti sroje interese iu koristi v prid interesom vsakogar, da je njih dolžnost, žrtvovati tudi lastno eksistenco y dobro vsakomur in se pustiti povaod izkoristiti. To so naši visokoleteči tovariši, ki so pa zaradi vsega tega največji trpini — idealisti. Idealizem je pač lepa lastnost — na syojem raestu! V prvi vrsti sodi idealizem v šolo, ker je za delo v šoli neobhodno potreben. Če pa prenašamo rai svoj šolski idealizem v politiški boj, če smo pa tudi idealisti, da neprenehoma svoje zahteve in koristi odklanjamo ali jih vsaj začasno postavljamo v ozadje, in vse to le ? interesu drugih stanov ali politiških strank, potem nam ta idealizem škoduje, škoduje dobri ttvari, in bi lahko nazvali te vrste politiške idealiate — politiške otroke. Ta idealizem nam odločno škoduje, in toliko časa ne priborimo svojemu stanu politiškega ugleda, dokler bomo gojili tako idealno politiko, kakršno smo gojili do dandanes. Interesi učiteljstva in šolstva so p r t i , v zaameuju katerih se organizujemo, zato nam je v prvi vrsti zastopati njih korist ia gojiti v prvi vrsti tudi strogo stanovsko -šolsko politiko. In koliko politiških otrok imamo še v svoji sredi, ki se preradi dajo zaradi tega svojega idealnega nagnenja brez vsekake samovolje podrejati politiškim blestečim frazam in spletkam, pri čemer se na škodo učiteljstva okoriščajo politiške stranke. Pač je neobhodno potreben idealizem, če gre za kulturni napredek človeštva ali naroda! Toda kdor se hoče uspešno boriti za yse to, e tudi idealistu potreba trdne podlage, eksistence, in nibče mu je ne da v politiki, č e sije ni prej sam zasigural. V tem oziru ima učiteljstvo bridke izkušnje. če nam manjkajo prvi pogoji v boju za naše »narodne ideale", če nam Tsega primanjkuje na lastni eksistenci, dotlej nam ni pričhkovati izdatnih uspehov. In le z odločno, trdno in strarno opozicijo si lahko zasiguramo od politiških strank zagotovilo izboljšanja eksistence, nikdar pa ne s podrepovanjem in strankarskim idealizmom. Brez predsodkor in brez idealizma m o r a m o započ e t i svoj politiški boj! Dovolj časa je upalo in čakalo uciteljstvo, da rešijo njega gmotno vprašanje kot nepolitiško vprašanje. Politiške stranke ga pa hočejo rešiti in ga rešujejo kot politiško vprašanje, zato mora biti učiteljstvo tudi pripravljeno, da ga reši v najskrajoejšem boju zopet samo — kot politiško, in sicer kot narodno kulturnopolitiško vprašanje. Dorolj je bridkih prevar: Pripravljeni moramo biti na najskrajneši boj, na najskrajnejši odpor in na najhujše udarce. Ge nas bodo morebiti tepli z nnaroduimi izdajicami", nas to ne bo smelo strašiti. Zavladalo bo sicer hipno nazadovanje, toda verujte, ko doženemo svoj smoter — bo s podvojeno silo in z rastočo močjo vse zopetlahko napredovalo in tudi trikrat toliko bomo lahko potem delali kakor sedaj! Opozicije, močne, stvarne, organizovane opozlcije na obeh jako perečih poljih nam je treba na mah! Hipna dekadenca ne bo škodovala končni stvari. Potreba nam bo najbrezobzirnejšega postopanja v naši eredini, a najpremišljenejših in preudarnih korakov v naših obmejnih krajih. Le-tu je že steza, ki nam je po nji v najskrajnejšem položaju priti do smotrov; če nam unidijo to, so uničili nas in so uničili narod; če pa mi pahnemo v sredini svoj narodni idealizem začasno od sebe, smo s tem odpomogli sebi ia rešili potem tudi izdatneje narod Dokler morarao pa na dan do 6 ur biTati t pokvarjenem, zaprašenem zraku; dokler moramo poučevati na dan 60, 80 do 150 otrok v več oddelkih in poleg tega še y premnogih slučajih zanemarjenih, slabo hranjenih, izdelanih otrok, ki so malo dovzetni za pouk; dokler moramo napenjati svoja pljuča in s?oj glas, dokler ne postanerao hripavi in končno ne onemoremo; dokler napenjamo avoje živce do skrajnosti, da se ne pričnemo tresti po ysem životu; dokler imamo potem doma še sklade zvezkov popravljati; dokler imarao potem še priyatne ure opravljati, da ne pogine družina po očetovi krirdi" gladu; dokler potem zaradi primanjkanja denarja in časa ne moremo zasledovati niti najaktualuejšega napredka bodisi na katererokoli polju; dokler končno še pri vsem tem nimamo kaj poštenega jesti; dokler potem pod diseiplinarno kaznijo učitelj niti svajega mnenja ne sme izraziti — toliko časa učitelja ne morerao smatrati enakopravnirn 61ovekom med Ijudrai, tenaveč je izžensaDa raja, ki naj od nje narod ne pričakuje rešitve ia opore, temveč z njegovim poginom tudi syoj pogin. Neobhodno nam je potrebno, da si lastne predpogoje zagotovimo, ne pa idealno fantazirati o kulturnem človeškem in narodnem delu. Politiške stranke — brez izjeme — nimajo za učiteljstvo ničesar! Sami si morarao priboriti yse in sami bomo morali zbrati poslednje, že napol ubite moči, da se zase napotimo y politiški boj. Predpogoji in sredstva nam od naših poitiških strank ne bodo dana in tudi ne pripoznana — le z najodločnejšira bojem lahko dosežemo svoje smotre. Politiške stranke nam bodo pa yedno pripoznavale le to, kar bo tudi v njih korist ali kar bi nam pri politiški kup- čiji morale dati kompromisno y zameno, kate" rih kompromisov pa učiteljstvo do sedaj le zaradi syojega idealizma in nediplomatstTa, to moramo priznati, ni sklepalo. Nadalje bi nara dale le ono, kar bi jim s silo ia močjo iztrgali. Toda ti glasi niso glasi obupa in 6akanja na konec, temveč so opomini, da nam je kreniti na povsem drugo pot nego smo dosedaj hodili, da se nam je pripraviti drugače, da žrtve nikjer niso izvzete. Pravico in dolžnost imamo zahtevati, [da se naše zahteve prve realizujejo. Idealisti naj ne obupujejo in naj ne hodijo s frazo: pryo je narod in potem mi! Še enkrat jim reljaj bojni klic za središče, in to v popolnem, neizpremenljivem prepričanju: Naše zahteve 80 prve, Id jih moramo uresničiti, to ja nas ideal, in nl ga za sedaj za nas višjega! — Oe se naše zahteve oresničijo, je učiteljstvu najprej pomagano. Mi dobimo to, česar danes nimamo: moč ia čas, in lahko se bomo posvetifi potem z izdatno možjo narodoemu in šolskemu delu, ker se nara ne bo treba bati vsak hip pogina. Potem bomo šele lahko odločno in trdno nastopali z» svoje ideale! Zgeniti bo treba najširšo javnoat in • obrniti z najrazličnejšimi sredstvi yso pozornost javnosti nase! Zato bodite priprarljeni! Svetozor.