Andrej Feltonja: Reformacija v Slovencih. 477 Reformacija v Slovencih. (V tristoletni spomin smrti Jurija Dalmatina (dne" 31. velikega srpana 1589), pisatelja slovenske »Biblije«.1] Spisal Andrej Fekonja. ovi, v Nemcih leta 1517. začeti verozakonski nauki meniha avgustinca in vitenberškega profesorja dra. Martina Lutra, ki so skoro zatem bili proizveli še nekoliko drugih novot in ki nam v naučnih knjigah in drugih spisih dohajajo navadno pod imenom reformacije, t. j. preobrazbe ali poprave — ti novi nauki so se hitro razširili po vsi srednji in severni Evropi ter so s pomočjo nasilstva, upora in medsobnih bojev v raznih deželah dospeli tudi do veljave, da, tu in tam si pridobili cel6 izključno gospodstvo. Tudi v Slovence je nedolgo po začetku svojem predrla ta »nemška vera« in je, oznanjevana tu po nekaterih duhovnikih slo-bodomiselnikih, i med našimi pradedi mnogo se razširila in močno ukorenila. Posebno se je onih takozvanih »e v a ngeliških« naukov poprijelo bilo pri nas malone vse plemstvo na gradovih; pa tudi gospoda po večjih mestih in trgih je bila tedaj prestopila k njim; no, takisto v kmetskem ljudstvu našli so si isti tu in tam privržencev. Res, bila je podoba v 2. polovici XVI. stoletja, da bode tudi v naši domovini, vsaj po nekaterih krajih, katoliška vera sčasoma povse zatrta, a namesto nje da nastopi baš luterstvo, ali kakor se to veroizpove-danje navadno imenuje, protestantstvo.2) Ker je ona doba takozvane reformacije tudi za nas Slovence ne sam6 zanimiva kot v obče ulomek iz domače povestnice, temveč nam je znamenita še posebej zato, ker imamo v nji početek svoje (novo- x) To razpravo nam je poslal g. pisatelj, da bi jo bili že preteklo leto priobčili v »Ljubljanskem Zvonu« ; a ker lani nismo imeli prostora v listu, prihaja stoprav zdaj na dan. Ured. 2) Po izumitelji svojem, Lutru, imenuje se to veroizpovedaiije prav za prav luterstvo in njega spoznavalci torej luterani. Luter sam, opirajoč se vedno le na Sveto Pismo — a tolmačeč je sicer po svoje — nazval je svoj verski sestav evangelij, od koder se tudi njega sledbeniki imenujejo Evangelische. A ker so Lutrovi pristaši na državnem zboru v Speieru L 1529. zoper wormski edikt (vsako novotarjenje v cerkvenih in nabožnih stvareh prepovedujoči izrok) bili oporekali ali (kakor se veli z latinsko besedo) protestovali: zatd so dobili tudi ime protestantje. In tako jim navadno še mi pravimo, nazivajoči tudi njih vdrstvo protestantstvom. 478 Andrej Fekonja: Reformacija v Slovencih. slovenske) književnosti: to je gotovo razloga dovolj, da vsaj nekoliko izpregovorimo tudi o tem predmetu : o reformaciji rek še novi veri protestantski v Slovencih, kako se je ista pri nas začela, razvijala in končala. Nekaj so pač o tej stvari že pisali naški: Janez Trdina (»Zgodovina slovenskega naroda« 1866 str. 104.— 114.), Josip Stare (»Občna zgodovina za slovensko ljudstvo« IV. 1882 str. 185.—192) in dr. Ivan Kri zanič (»Zgodovina svete katoliške cerkve« III. 1887 str. 62. do 78.), bolj ali menj obširno, menj ali bolj natanko, v kronološkem redu. Na podlogi teh spisov in s pripomočjo nekaterih drugih po raznih knjigah raztrošenih črtic so sestavljene tudi naslednje vrstice, a kolikor toliko v sistematiškem pregledu. No, da se stvar tem bolje in vsestranski razumeje, pripomnimo še prej nekoliko O protestantstvu v obče. Glavne točke luterstva. Luter, ki je bil začel javno govoriti izprva zoper tedanjo zlorabo cerkvenih odpustkov, poimenoma zoper dominikanca Ivana Tetzela, in je v nadaljnjih prepirih sam zabredel v neke stare že davno od cerkve obsojene verske zmote ter je še pridejal nekaj novih — trdil je med ostalim poglavitno: Da je človeška narav po izvirnem grehu povse pokvarjena, in da se je slobodna volja na dobro čisto izgubila, da zato človek na tem svetu zapovedij božjih nikakor ne more izpolnjevati in greha ne se varovati. Dalje je učil, da vera sama že človeka opravičuje in vzveliča, ali dela dobra da so k temu nepotrebna. Od sv. sakramentov je pridržal samo krst in sv. obhajilo, a to v nekoliko pod obojo podobo, pa morebiti še pokoro, toda brez izpovedi in zadostila. Istotak6 je tajil odpustek in vice. Zavrgel je tudi daritev sv. maše, cerkveno moč vezati in razve-zavati, in češčenje svetnikov. Uprl še je naposled cerkveni oblasti naučni in je odrekel veljavo cerkvene izročitve (tradicije), zanikal ugled cerkvenih zborov, cerkvenih očetov, papeža in škofov. Duhovnikom je dovolil ženitev, menihe in nune je oprostil redovnih obljub, hišni zakon pa proglasil za razvezen; a svetskim oblastvom in graščakom je priznal pravo, cerkveni in samostanski imetek vzeti v svojo posest. — Duhovnike, ali uprav propovednike (predikante), volijo si po Lu-trovem nauku (verske) občine same; in ti učitelji cerkveni, brez posvetitve, razlagajo vernikom svojim besedo božjo, shranjeno v Svetem Pismu, katero jedino je proglašeno za izvor vere Kristusove. Tako je torej protestantstvo z jednim mahom odpravilo toliko tega, kar se je protivilo človeški naravi, zlasti post, izpoved, zado- Andrej Feltonja: Reformacija v Slovencih. 479 ščanje, brezženstvo duhovniško, redovniške obljube, nerazveznost že-nitve, pokorščino cerkvenim poglavarjem i. t. d. Razven tega je novi nauk mamil ljudi še z drugimi dražili, oznanjuje namreč novo s 1 o -bodo, učeč jih, naj se cerkvi odvzamejo nje posestva in se odpravijo vse davščine duhovnikom. Vse to je moralo močno delovati v oni dobi, o kateri katoliki in protestantje združno pripovedujejo, da je bila nravstveno povse pokvarjena. Je li torej čudo (— dobro pripo-menja M. Mesič v prevodu Fesslerjeve knjige »Povest Isusove cerkve« str. 369. —), ako so na novo vero prehajali ženitve željni duhovniki, menihi, nune in drugi na zlo brzi ljudje; ako so k nji pristopali meščani, katerim že oddavna nikakor ni bila po volji vrhovna svetska oblast njih škofov in so se je sedaj najbolje mogli rešiti; ako so se poprijemali vladarji, že od nekdaj hlepeči po bogati imovini cerkveni, katero so sedaj mogli pod zakonom novega evangelija slobodno pograbiti. — Novi cerkveni ustav je podajal svetskim vladam velikih koristij; zato so se one tudi poganjale, da si prisvoje, kar jim je bilo ponujano. In priznati se mora, da se je protestantstvo tako hitro razširilo poglavitno zato, ker so knezi in svetske oblasti novotarijam bili tako prijazni in so jih toliko branili.x) Tako se je stvar razvila najprej v Nemčiji, kjer so državni knezi in državna mesta poželjivo upotrebili priliko, da si pribore večjo sa-mostalnost, a da oslabe moč in jedinstvo nemške države. No, na Nemčijo pak je itak spadala tudi Slovenska, katere stanovniki so po-gostoma občevali z Nemci in se zatorej v kratkem času seznanili takisto z verozakonskimi novotami Lutrovimi. A tako prehajamo torej k svoji stvari. Razdelitev tvarine. Razpravljajoči v naslednjem spisu o reformaciji ali protestant-stvu v Slovencih, razvrstiti hočemo vso tvarino na tri razdelke in si tako ogledati najprej: Kateri so v oni dobi bili pri nas glavni reformatorji t. j. luterski propovedniki; potem: Kako se je protestantsko veroizpovedanje širilo in ukorenjalo med našim narodom: s katerimi pomočki in s kakšnimi uspehi; in naposled: Na kakšen način je potem tu zopet zavladala uprav cerkev katoliška, namreč po odporu katolikov ali protireformaciji. *) Dr. Jos. Fessler: Geschicbte der Kirche Christi, j 868, p. 318 sq. 48o Andrej Feltcmja: Reformacija v Slovencih. Tej razpravi dodamo še besedico o denašnjem stanji luterstva pri nas in končni zagovor o verskem stališči naroda slovenskega. Reformatorji-propovedniki. Trubar. Početnikom reformacije v Slovencih se v obče smatra Primož Trubar, kateri, akotudi morebiti ni bil baš prvi po dobi, ali to gotovo po vplivu in v nasledkih najznamenitejši oznanjevalec luterstva pri nas. Porojen na Rašici v fari Sv. Kocijana na Dolenjskem in v mašnika posvečen v Trstu po škofu Petru Bonhomu, bil je Trubar, kakor sam označuje službeno svoje življenje: »redno poklican, predstavljen in potrjen kanonik v Ljubljani, župnik v Loki pri Ratečah, v Laškem Trgu in pri Sv. Jerneji v Polji, kapelan pri Sv. Maksimilijanu v Celji, slovenski propovednik v Trstu, in po prvem progonu propovednik v Rotenburgu ob Tauberi, župnik v Kemptenu in Urachu, potem propovednik slavnih deželnih stanov v Kranjski, in v grofiji Goriški v Rubijah, in po drugem progonu župnik v Laufenu pa (naposled) v Derendingenu pri Tubingi.« x) Ze takoj izprva v službi se je bil Trubar pokazal pristaša naukom Lutrovim in je tudi njih načela začel razširjati v narodu na selih. A še bolj je za novo vero deloval v Ljubljani, kjer je bil najprej od leta 15 31. propovednik v stolni cerkvi Sv. Nikolaja. No, od te službe sicer po škofu Krištofu Rauberji odstavljen, dobil je naslednje leto od magistrata v oskrbo mestno bolnico s cerkvijo Sv. Elizabete, pa je tu slobodno nadaljeval propovedi v zmislu protestantskem. Leta 1540. je vender moral iti na svojo faro v Loki ter je bil zajedno oskrbnik Laške fare (1. 1541.), pa še vedno tudi beneficijat celjski (1. 1532.—42.). Zatem ga leta 1542. škof Franc Kazianer imenuje ljubljanskim kanonikom in ga nastavi zopet za slovenskega propo-vednika v Ljubljani (menda zat6, da bi ga zlepa odvrnil od novotar-stva); leta 1546. pak mu stolni kapitelj ljubljanski podeli faro Sv.Jerneja. No, Kazianerju naslednik škof Urban Textor izposluje pri cesarskem dvoru povelje, da Trubarja in njega somiselnike zapro. Trubar sicer ubegne še za časa v Trst leta 1547., a je izgubil faro, pa je nato leta 1548. venderle moral zapustiti mesto in deželo. Sel je sedaj v Nemce v Wiirtemberško.2) Na poziv kranjskih deželnih stanov se je vrnil Trubar dvakrat, leta 1561. in 1562., v Ljubljano za protestantskega propovednika, pa ») Prim. J. Mam: Jezičnik XXI. 2. 2) Križanič 1. c. 64; Lj. Zvon III. 74. Andrej Feltonja: Reformacija v Slovencih. 481 je tedaj tudi uredil protestantsko službo božjo v Kranjski. Škof Peter Seebach je pač cesarja Ferdinanda I. prosil pomoči; ali deželni stanovi so Trubarja branili, in ta je brez zaprek propo vedo val in očitno vršil novo bogoslužje slovenski v stolnem mestu. Vender tudi po drugod in na kmetih je Trubar oznanjal luterstvo. Tako je nekoč šel v tem poslu nekam na Dolenjsko. Pri »laški« Gorici je leta 1563. meseca listopada štirinajst dnij v Rubiji propovedoval nemški, slovenski in italijanski, pa »sv. večerjo« služil v vseh treh jezikih; a potem je na oslu jahal v Vipavsko dolino ter je pri sv. Križi govoril pred veliko množico ljudstva. — No, leta 1565. moral se je v drugo seliti iz Slovenske zopet v Nemčijo. Prišel je sicer še jedenkrat, leta 1567., v domovino, toda se je takoj umeknil nazaj v Wiirtemberško, kjer je umrl v Derendingenu leta 1586.l) — Bivajoč med wiirtemberškimi Nemci na omenjenih krajih pak je P. Trubar sestavljal in izdajal spise in knjige »v slovenskem jeziku« in v duhu novoverskem (1. 1550.—1582.) ter je tudi tako razširjal protestantstvo v rojakih svojih. (O čemer več pozneje). Drugi reformatorji. Med drugimi duhovniki, ki so bili tedaj pri nas preverili se na novo vero Lutrovo in so isto tudi očitno oznanjali, znani so nam: V Ljubljani: Stolni prost dr. Lenart Mertlitz, generalni vikarij Jurij Dragolitz in kanonik Pavel Wiener že leta 1527.; potem drug kanonik David Haziber, stolni vikarij Gašpar Rakovec in kapelan špitalske cerkve Andrej Latomus; pa propovedniki luterski: Jurij Juričič (pred 1. 1562.), Janez Tulščak (1. 1561.—89.), Janez Svajger (1. 1569.—85.), Jurij Dalmatin (1. 1572.—85.), kateri je hodil tudi na Gorenjsko n. pr. v Kamnik, Loko, Begunje i. dr. v svoji službi, Sebastijan Krelj, ki je bil za Trubarjem superintendent (lut. »škof«) od leta 1565. do leta 1567. (ali 69.), in Felicijan Trubar, nemški predikant v stanovski cerkvi (1. 1580. —98.). — Po drugih krajih se nam imenujejo protestantski propovedniki n. pr.: V Višnji gori Ivan Hočevar, v Krškem Janez Weyxler (1. 1567.), v Novem Mestu Jurij Vlahovič, v Metliki omenjeni Tulščak (ok. 1. 1561.) in neki Gregorij, v Crnomlji v imenovani Svajger (pr. 1. 1569.), v Kranji Gašpar Rakovec (1. 1559. do 61.) in Jernej Knafelj (1. 1579.-81.), v Lescah Peter Kupljenik (1. 1571.), na Bledu Krištof Fašang (1. 1571.); in pozneje še v Kočevji bivši mestni župnik Leonard pl. Ziglfest (do 1. 1613.).2) i) Stare 1. c. 187; Lj. Zvon IV. 45. 2) Lj. Zvon III. 74; Jezičnik XXI. 4 si.; Letopis Matice Slovenske za 1870 str. 112 , za 1872 in 1873 str. 8, za 1874 str. 87. 31 482 Andrej Fekonja: Reformacija v Slovencih Istodobno nahajamo luterske propovednike tudi po severnih predelih Slovenske. Tako v Celji, kamor je bil novoverski duh precej močno predrl tudi že pred letom 1528., omenja se prvi luterski pre-dikant Nemec Andreas Lang (potem predikant v Celovci). Pozneje je pri graščaku in oskrbniku celjskem Janezu Helfenbergu bival luterski propovednik Jurij Maček (do 1. 1575.); nat6 pak je isti Maček bil pro-povednik luterski pri kapeli presv. Trojice v celjskem mestu (do v v 1. 1579. in naposled še v Sarfenavi v Spodnji Ložnici pri Zalci, kjer so bili protestantje sezidali svoj tempelj. Tu, v Sarfenavi, bili so po Mačkovi smrti (1. 1591.) še luterski propovedniki: Ivan Weidinger (do 1. 1597.), pa Ivan Pistor in Janez Dolianski (do 1. 1599.)- Dolianski (rodom Hrvat) propovedoval je tudi po raznih gradovih v Savinjski in Šaleški dolini, tukaj posebno v Velenji, kjer so si protestantje bili osvojili podružno cerkev Matere božje v trgu (1. 1574.—1600.); a pri Šoštanji je. grajski kapelan v Forchteneku Jurij Vršič že leta 1528. govoril v zmislu luterskem. Tudi pri Mariboru je v graščini Vinden-avski nastopil luterski predikant, zopet Nemec Sigmund Lierzer (1. 1587.) in za njim (od 1. 1593) še Georg Lautenschlager na novo ustanovljeni protestantski postaji poleg iste graščine.x) Dalje je v Lavantski dolini v Lutrovem zmislu prvi javno začel propovedovati Volk Todt, minoritski gvardijan v Volfsberku. Njega je posnemal bogati graščak Veitmoser, posestnik rudnikov v Sovodnji in v Gasteinski okolici. V Velikovci pak je bil pozneje luterski propovednik Jurij Wieser (1. 1568.), in v Celovci je najprej deloval za protestantstvo mestni farni vikarij Martin Knor, kateri je leta 1560. odpravil sv. mašo in sploh službo božjo po obredu katoliškem. Pozneje pak je bil v Celovci luterski predikant (nemški) omenjeni Andreas Lang, ki je spisal nemški knjižico o vzveličanosti, »Von der Seligkeit«, tiskano v Frankfurtu leta 1576. In ko so si protestantje v Celovci leta 1578. sezidali novo cerkev, bil je nemškemu pastorju v pomoč tudi slovenski propovednik luterski.2) Da je v jugozapadni strani Slovenske zemlje, poimenoma poleg Gorice, v Rubiji in pri Sv. Križi v Vipavski Dolini, propovedal sam Primož Trubar, leta 1563., bilo je že omenjeno. In Trubar je bival tudi, kakor smo istotako culi, v Trstu leta 1547. pregnanec. A tudi že leta 1540. in leta 1541. stanoval je Trubar v Trstu, objednem kapelan škofa Bonhoma, kateri ga je postavil tudi za propovednika v *) Ig. Orožen: Dekanat Cilli 43 si., Schallthal 26, 169 si., Kotsch 319 si. 2) Vojvodstvo Koroško (Mat. Slov) str. 65.; Križanič 71 ; Dekanat Cilli 49. Andrej FeTsonja: Reformacija v Slovencih. 483 slovenskem jeziku; pa je tedaj Trubar propovedoval tam v frančiškanski cerkvi (dandanes cerkev starega Sv. Antona) o protestantski veri. Razven njega je istodobno v Trstu v luterskem zmislu, toda v jeziku italijanskem, propovedoval neki redovnik Giulio (Julij) iz Mediolana (1. 1540.); in za tem še eremitski duhovnik Serafin (1. 1544.) v cerkvi Sv. Silvestra (denašnji helvetski blizu jezuvitske). x) Naposled bi se mogli vsaj posredno k slovenskim reformatorjem prištevati tudi: Peter P. Vergerius, škof koperski, Stepan Konzul, du- v hovnik v Buzetu, Matej Zivčič, vikarij v Pazinu, Matej Vlačič Fran-kovič (Flaccius Illvricus), rodom iz Labina, i. dr., kateri so v Nemcih živeči s Trubarjem vred več ali menj delovali na polji hrvatsko slovenske protestantske književnosti, a so brez dvojbe že prej še v domovini tudi ustno propovedovali luterstvo med narodom.2) A sicer je bilo luterskih propovednikov malone v vsakem mestu in večjem trgu, zlasti pak po hišah graščakov in plemenitašev, kateri so kot nekakšni grajski duhovniki o novi veri razlagali svoji plemeniti gospodi, pa tudi njih služabnikom, podložnikom in drugim ljudem v okolici ter so zajedno bili tudi učitelji plemenitaških sinov in graščinski uradniki. In končno se mora med slovenskimi reformatorji imenovati še Adam Bohorič, slovničar, zasebni učitelj v Krškem in pozneje ravnatelj stanovski šoli protestantski v Ljubljani. Pomočki reformaciji in nove vere razvoj. Pripomenek. — Dr. Križanič, govoreč o luterstvu na Slovenskem, piše III. 62.: »Med našimi prostimi in pobožnimi Slovenci lutrovci niso- velike škode napravili, seveda, haska ravno tudi ne. Na kmetih seme novega nauka sploh ni hotelo poganjati. Kar je bilo Lutrovih privržencev na Slovenskem, to so bili nekteri duhovniki, kterim pa je bila menda, kakor povsod, duhovna suknja pretesna, in kterim je bilo prav za prav bolj ženskih mar, kakor nove vere; potem meščani, graščaki in plemenitaši, ki so si po nemških šolah olike iskali, in tisti rokodelci po mesticih in trgih, ki so nekaj sveta videli in bi se po svojih novih načelih radi odlikovali med prostimi domačini svojimi.« No, delovanje onih »tesnosuknjatih« in »ženskomarnih« duhov-nikov-luteranov venderle ni ostalo pri nas tak6 malouspešno, osam- t) Lj. Zvon VII. 760 si.; IV. 45. ») Jezičnik XXI. 21. 31* 484 Andrej Fekonja: Reformacija v Slovencih. ljeno in omejeno; temveč seme novega nauka je i široko i globoko korenine pognalo uprav tudi na kmetih in med prostaki, tako da se je pozneje dalo po nekod le težko in počasno izruvati; da, nekaj še ga je ostalo vse do denašnjega dne bas na zemlji slovenski. O tem se hočemo uveriti v naslednjih oddelkih. A da nam bode vse to jasneje in očiteje, preiščimo najprej, kateri so v obče in torej tudi našim reformatorjem bili glavni Po m očki za razširjanje novoverstva. v Ze nrav človeška donaša s seboj, da se človek nagiblje na ono, kar ugaja njega poželjivosti. Tako je povsod in tako je bilo tudi pri nas. Mikala pa je ljudi dalje novost, katera si zopet povsod in posebno še v Slovencih takoj pridobiva voljnih posnemalcev — zlasti novost, kakeršna je bila baš ta verozakonska. »Graščaki in plemenita gospoda sploh so zlasti zato radi pristopali v Lutrovo vero, ker bi bili radi pobrali cerkveno imenje. Pa tudi preprosto kmetsko ljudstvo se je dalo premotiti; kajti v težavnem svojem stanu je rado poslušalo vsakoga, ki mu je govoril o slobodi« (Stare IV. 185.). Gospoda, ki je iz baš povedanega vzroka najprej in najbolj se bila poluteranila, poganjala se je tudi pri nas za vse veljavne službe državne in je s tem svojo stvar najbolj pospeševala. Sodišča so bila nameščena malone s samimi protestanti, kateri so javne in zasebne stvari razsojali po svoje; sezali so po cerkvenih posestvih in so z vzgledom in besedo zavajali meščane in celo kmete, da isto tak6 store ter vzprejmejo vero protestantsko.x) — Graščaki in plemenitaši so sinove svoje pošiljali navadno na nekatoliška vseučilišča v tujezemstvo, uprav v lutersko Nemčijo; a ti so potem prišedši domov, novo vero med svojimi deželani še tem bolj utrjali in ji pridobivali zmerom več privržencev. Toda v Nemcih so hodili v šolo tudi slovenski reformatorji : Trubar (v Salzburgu in na Dunaji), Dalmatin (v Tubingi), Krelj (v Jeni in Tubingi), Bohorič (v Wittenbergu), — in so že tam, izvestno poslednji trije, seznanili se z nauki novoverskimi. Protestantski deželni stanovi pa so tudi po domačih mestih osnavljali šole, a graščaki takšne na svojih posestvih, v katerih zavodih se je mladež vzgojevala seveda po učiteljih protestantih. Taka stanovska šola je bila v Ljubljani leta 1565. ustanovljena pri Leo-nardu Budini po osnovi graškega superintendenta Krištofa Spindlerja in (poznejšega slovenskega pisatelja in propovednika luterskega) Jurija 1) Karlmann Tangi: Reihe der Bischofe von Lavant, pag. 247, 248. Andrej Felconja: Reformacija v Slovencih. 485 Dalmatina, na kateri je bil ravnatelj najprej (zopet domači pisatelj) Adam Bohorič do leta 1582. in potem Nikod. Frišlin iz Tubinge. Tudi v Celovci je bila po deželnih stanovih že leta 1563. ustanovljena plemiška šola, kamor so časih vzprejemali takisto meščane; in razven te latinske je bila tu osnovana tudi istodobno nemška šola, nat6 leta 1579. neko deško semenišče, a leta 1573. še tudi prva šola ženska.*) Dalje so luterstvo vsaj posredno pospeševali tudi — divji Turki, kateri so še zmerom pustošili zlasti slovenske pokrajine in razdirali cerkve in morili ali preganjali duhovnike. »Tako je ljudstvo bilo brez pastirjev ter je ostalo nevedno in se ni moglo ubraniti drznih krivo-vercev, ki so od vseh strani kakor tatovi plezali v ovčjak Kristov, da bi verne ovce pogubili« (Križanič III. 58.). Pa še druge in hujše nasledke so imeli v tem oziru navali turški. Ko je namreč nadvojvoda Karol leta 1578. na deželnem zboru v Brucku štajerske, koroške in kranjske stanove bil pozval na priklad za vojno proti Turkom, odrekli so tedaj že malone povse protestantski deželni stanovi pomoč, ako se jim ne da verska sloboda; a vojvoda, po okolnostih prisiljen, dovolil jim je to ustno. Omejil je Karol sicer vršitev luterskega bogoslužja na mesta Nemški Gradec, Judenburg, Celovec in Ljubljano, pa na gradove plemenitašev; toda pristaši luterstva s tem niso bili zadovoljni, nego so prirejali ne le na svojih stanovališčih in v imenovanih krajih, temveč tudi po drugih mestih in trgih, da, celo po nekaterih vaseh in selih protestantske cerkve in molilnice in so poskušali na svojo stran dobiti tudi preprosto ljudstvo.2) Ne redkokrat so ti protestantski graščaki tudi katoliške župnike prognali z njih fara. in so na njih mesto postavljali luterske pastorje. Tako si je n. pr. v Celji neka plemenita gospa bila prisvojila patron-stvo mestne fare celjske, ondotnega katoliškega župnika pregnala, in ko se je ta zopet vrnil na svojo faro, zaplela ga je v pravdo, katero je tudi dobila s pomočjo luterskih deželnih stanov. Krištof baron Auersperg (Turjaški) je leta 1585. protestantskemu propovedniku J. Dalmatinu podelil župnijo St. Kocijana na Dolenjskem (od koder pa je vender moral pobegniti pred katoliki). Tudi v Radgoni so si *) S. Ljubic: Ogledalo književne poviesti jugoslavjanske II. 539, 540. V ljubljanski šoli se je učil tudi slovenski katekizem (Kreljev) in (Bohoričeva) »nomenclatura« razven latinsk, in nemšk. tudi v slovenskem jeziku. 2) Take luterske cerkve in bogomolnice so bile n. pr. v Radgoni, pri Mariboru, pri Celji (poleg Žalca), poleg Kamnika, v Radovljici .... o katerih bode še govor v naslednjem. 486 Andrej Fčkonja: Reformacija v Slovencih. leta 1585. namesto katoliških duhovnikov najeli dva luterska propo-vednika; da, tukaj je bilo »v enem letu (158.5.) osem župnikov, ker nobeden ni mogel obstati.« x) Tak6 je zavladala nova vera protestantska tudi med Slovenci ter se začela ukorenjati še v meščanih. Da, sčasoma gosposka po mestih in nekaterih trgih katolikom ni več hotela podeljevati meščanske pravice ali jim dopuščati, da si kupijo dom ali prebivajo v mestu (trgu), ako se niso prej bili svoje vere odrekli. Posebno so se protestantje trudili, da zase pridobe duhovnike samostanske, kateri so potem gotovo vsakovrstno žalili in obrekovali papeža, škofe in mašnike, pa zasmehovali vse starodavne naprave in uredbe cerkvene. A vzgled od katoliške vere odpalih duhovnikov je vplival seveda še posebno uspešno na preprosto ljudstvo, katero je tem lahkoverneje njih besedo imelo za pravo resnico evangeljsko, čim nevedneje je samo bilo v stvareh verozakonskih.2) Posebno pak so od graščakov zavisne kmete njih gospodarji izneverjavali na vse mogoče načine: nekaj z olajšavo davkov in drugačno ugodnostjo, nekaj s pretnjami in kaznimi. Katoliško službo božjo vršiti ali k nji hoditi zabranjevala je ta gospoda marsikako, ako drugo ni izdalo, mnogokrat s silo; nasprotno pak so plemenitaši podložnike svoje spravljali nekaj s prilizovanjem, nekaj pa zopet s silo, k propovedim luterskim. »Graščaki (pripiše Križanič 60, 61) so razprave, sprave, zaslišanja in kar je več takih reči, vselej razpisali na tak dan, kedar so njihovi luterski pridigarji pridigali, da je bilo ljudstvo tako primorano, poslušati krivoverske pridige. Kdor pa se je njihovih pridig branil, bil je ali zasramovan ali tudi v ječo posajen O praznikih so morali za roboto delati; in če so jim sicer le pičlo dajali kruha, pa so jim v petek nakuhali mesa in zelja, da so lahko do dobrega založili lačne želodce.« 3) V goratih krajih posebej je pri nas zelo pomagalo novo vero razširjati tudi rudarstvo, ki je bilo tedaj jako izdatno. Rudarji so bili namreč zvečine Nemci iz tujine in itak ponajveč luteranje, kateri so prihajali med Slovence, ali pa taki domačini, ki so se bili rudarstva učili na tujem, od koder so prinašali s seboj tudi novoverske nazore. To je bilo zlasti v Koroški, kjer je bil omenjeni graščak in posestnik rudnikov v Sovodnji, Veitmoser, luterstvo kaj vneto raz- *) Orožen: Dek. Cilli 49; Ljubic 554; Križanič 61. 2) Tangi 1. c. 248. 3) Pisatelj pripominja: »Tako se je zdaj (t. j. po 1. 1578.) godilo po Avstrijskem, Štajerskem in Kranjskem.« Andrej Fekonja: Reformacija v Slovencih 4^7 širjal med delavci in podložniki svojimi v podolji rek Jezerce, Desne in Malte.1) Poleg vsega tega so se protestantje za svoje namene poslužavali tiska ter so izdajali razmerno mnogo protikatoliških knjig med narod. Janez baron Ungnad (iz Zineka v Junski dolini, a zaradi novoverstva pregnan) osnoval je s pripomočjo Krištofa vojvode wiirtemberškega leta 1560. v Urachu celo posebno knjigotiskarno in je (do 1. 1564.) dajal na svoje troške tiskat tudi slovenske knjige protestantske in jih pošiljat med Slovence. Potem pak je Ivan Mandelec (Manlius) napravil novo knjigotiskarno v Ljubljani, kjer je od 1. 1575. do 1582. poleg latinskih in nemških tiskal takisto slovenske knjige in spise novovčrske. Podpirali so to podjetje razven vojvode Krištofa in barona Ungnada tudi deželni stanovi Kranjske, Štajerske in Koroške in pa nekateri plemenitaši in graščaki po teh deželah. A pisatelji slovenski v tem oziru posebno znameniti so že imenovani reformatorji: Trubar in Dalmatin, stožera protestantstva v Slovencih, katera sta (razven drugih spisov) v slovenski jezik »preobrnila« — »stolmačila« najprej (1. 1555 do 1580.) posamezne dele in napdsled vso »Biblijo ali vse Sveto Pismo starega in novega testamenta« (1. 1584.), in poleg sestavila slovenske »Katekizme« in »Molitve« (1. 1555., 1584.). Potem Krelj in Juričič, ki sta Spangenbergovo »Postilo« t. j. evangeljske Predige« prepisala na slovensko (1. 1567., 1578.); pa Tulščak, kateri je tudi »Krščanske molitve« v slovenščino stolmačil (1. 1579.). A vsi skupaj so še po latinskih in nemških izvirnikih zlagali cerkvene psalme in druge duhovne »Pesni«, katerih zbirko je (1. 1563.) izdal Matija Klombner, ljubljanski meščan in tajnik deželnih stanov. Bohorič pak je spisal slovnico o novoslovenščini latinski pod naslovom »Arcticae horulae« (Zimske urice) 1. 1584. in šolsko knjižico »Elementale«.2) Omeniti nam je tu še jedno. Novi nauk se je mogel i pri nas tudi zato lože širiti in utrjati, ker je cekS med istimi cerkvenimi poglavarji bilo nekaj njih premalo skrbnih ali preveč popustljivih ter se niso bili takoj v začetku novotarjenju krepko upirali. Tako so n. pr. škofje: ljubljanska Krištof Rauber (1. 1526.) in Franc Kazianer (l. 1544-)-pa tržaški Peter Bonhomo (pr. 1549.) za smrt bolni prejeli sveto popotnico pod obojo podobo, baš kakor je zahteval Luter kot baje neogibno potrebno. Nekateri so se tudi k novi veri sami nagibali, kakor narečeni tržaški (preje senjski) škof Franc Josefič Risano, katerega je papež Pavel III. 1. 1549. odstavil kot glede luterstva sumnjivega. Že *) Vojvodstvo Koroško str. 66. 2) J. Mam: Jezičnik XXI. 488 Gašpar Križnik: Ndrodue pripovedke iz Motnika. omenjeni koperski škof Peter Pavel Vergerij je bil povse prestopil k protestantstvu 1. 1546. in je tudi brata svojega Ivana Krst., škofa puljskega, pridobil za nova načela verozakonska. — Pa še od zunaj semkaj so nekateri škofje luterstvo pri nas naravnost pospeševali, n. pr. bamberški škof Johann Georg Zobel, kateri je 1. 1578. na svojem gradu Paverhofenu v Lavantski dolini katoliškega oskrbnika-duhov-nika odstranil, a namesto njega za bamberškega oskrbnika postavil svetovnjaka-protestanta. *) V takšnih okolnostih m6gla se je tedaj nova vera protestantska tudi med Slovenci hitro in znatno razvijati, in niti čudo ni, da se je v katoliških cerkvah in kapelah tu in tam vršila luterska služba božja. No, o tem v posebnem razdelku. (Dalje prihodnjič.) Narodne pripovedke iz Motnika. Zapisal Gašpar Križnik. I. O zlatem ptiči. a Francoskem je bil jedenkrat kralj zelo bolan. Vsi zdravniki so ga zdravili, ali nobeden mu ni mogel pomagati. Pride pa stara beračica in mu je dejala : »Ako bi Vi imeli iz steklene gore zlatega ptiča, da bi Vam pel, potem gotovo ozdravite!« Kralj je imel pa tri sine in je ročno rekel najstarejšemu: »Vzemi konja in denarjev in pojdi v stekleno goro po zlatega ptiča!« Sin vzame najlepšega konja, dosti denarjev pa druzega brašna in odide iskat steklene gore. Pride do treh cest in vedel ni, po kateri bi šel dalje; ondu ga je lisica čakala in mu je rekla: »Mladenič, daj ti meni malo jesti, in bodem ti povedala, po kateri cesti pojdeš !« *) Lj. Zvon III. 75, IV. 44; Ljubic II. 553; Tangi 1. c. 250. Andrej Fekonja: Reformacija v Slovencih. 541 Reformacija v Slovencih. (V tristoletni spomin smrti Jurija Dalmatina (dne" 31. velikega srpana 1589), pisatelja slovenske »Biblije«. Spisal Andrej Fekonja. (Dalje.) Razvoj pr otes tants t va med Slovenci. ako se je protestantski nauk slovenskih reformatorjev stop-njema širil in utrjal med našimi pradedi v posameznih pokrajinah, o tem nam nekoliko v obče pripoveda J. Trdina v omenjeni knjigi svoji: »Zgodovina slovenskega naroda« str. 105. i. d. Govoreč o Trubarji in prvih novoverskih propo-vednikih, njega tovariših, pravi med ostalim posebej z ozirom na Kranjsko: »Primož Trubar je začel okoli 1540 (no pač že preje, ok. 1531) leta najpreje v Ljubljani novo vero v nemškem in slovenskem jeziku oznanjevati, in ker jih je tukaj kmalu mnogo dobil na svojo stran, šel je tudi na kmete, kjer so njegove goreče, slovenske propovedi imele tudi mnogo poslušalcev. Najpreje in z največjo na-udušenostjo vsprejeli so njegove nauke mogočneži, bogatini, plemeni-taši. Največji vzrok je bilo gotovo to, da so, ker po novi veri duhovniki niso smeli imeti nobene posesti, teh posestij plemenitaši poželeli in se jih tudi po odpovedi od stare cerkve na mnogih krajih polastili. Vender so Trubarjeve besede od konca našle dobro mesto tudi pri ostalem ljudstvu in so posebno po mestih bile vsprejete z velikim veseljem. On uči po vseh teh slovenskih krajih (v Loki pri Radečah, na Laškem, v Št. Jarneji, Celji, Trstu) tak6 pospešno, da je v kratkem med njihovimi prebivalci neki več luteranov nego katoličanov. Svoje delo vrši sedaj tem laglje, ker dobi izvrstnega pomagača, korarja Wienera, kateri jednako navdušeno in srčno kakor Trubar nove nauke Slovencem oznanjuje. *) »Mlačnost za vero« (piše Trdina dalje) »je do malega splošna prava gorečnost je le še v duhovnikih po kmetih, pa tudi ti se niso vselej srčno ustavljali početju Trubarjevemu in njegovega tovariša. Toda plemstvo se je zvečine preverilo; najimenitneji možje so postajali luterani, med njimi tudi Herbert Turjaški (Auersperg), srčni bra 1) Škof Kazianer je bil 1. 1542. Trubarju izročil slovenske, Wieneru pa nemške propovedi v stolni cerkvi ljubljanski (gl Lj. Zvon III. 74.). 542 Andrej Felconja: Reformacija v Slovencih. nitelj dežele proti bosenskim Turkom. Samostani so namesto vzgled pobožnosti, sedaj postali vzgled mlačnosti in razuzdanosti, — le menihi zatiškega samostana so zavoljo svojega pravega duhovskega življenja sloveli in ljudstvo v stari veri utrjevali . . . Škof Urban (Textor) začne krivoverce izganjati; tudi Trubar in Wiener morata deželo zapustiti in na Nemško bežati. Stvari se res tudi na boljše obrnejo. Pa nasledki Trubarjevih propovedij so segali že predaleč, da bi se bilo moglo luterstvo s korenino zatreti. Ravnanje škofovo goreče luterane le še bolj razdraži; oni sklenejo, namesto izgnanih si dobiti nove propoved-nike, da se ne bi samo ustavljali zopet krepkejemu katolištvu, temveč bi se tudi nova vera še dalje po deželi širila tudi onde, kjer ni bila do sedaj celo nič ali le malo znana. Nova krivoverna propovednika sta izvoljena Juričič (glasoviti Jurij Kobila) in Tulščak (navadno Scherer, zdevek, — strižec?), katera mogočno plemstvo tal<6 krepko vzame v bran, da smeta brez skrbij Lutrove nauke oznanjevati. Ta moža in spisi, ki so se dobivali iz Nemčije, izpodkopljejo katoliško vero ne le po vseh gradovih, temveč tudi zvečine po mestih.« »Posebno se je v Ljubljani ukorenila nova vera. Njen duh se je razlegal s propovednic — špitalska cerkev je prišla (1558) v last luteranom in je njih glavno zbirališče — in iz novo ustanovljene šole kjer je prvikrat slovenski jezik zadobil svoje pravice« (Trdina 109). A močno se je utrdilo luterstvo tudi na Gorenjskem, zlasti v Kamniku, Radovljici in Begunjah, v katerih krajih so bili protestantje postavili tudi svoje molilnice; pa še v Kranji, na Bledu, v Loki in po drugod v gorah. V tem predelu so (po izrazu dra. Križaniča 69) »posebno goreči predikanti razsajali.« V Radovljici so v mestnem sveto-valstvu bili sami protestantje, in tudi v Kranji si je mestni svet 1. 1579. izvolil luterskega župana. (Kot posebnost naj se še omeni, da je v Begunjskem gradu pri Juliji Kacijanarjevi bivši neki krojač Klement Bobek skozi deset let [1580. —90.] propovedoval v tamkajšnji kapelici; in da je v Kamniku celo neka vdova Katarina Stobe [1. 1567.] očitno zagovarjala luterstvo.). Na Dolenjskem je med drugimi mesti posebej znano Krško, katerega prebivalci so se bili mnogo poprijeli nove vere. Saj osobito ženske so rade poslušale luterskega propovednika, in za mestne sodnike krške se je dolgo volil kak protestant. Spomina vredno je tudi, da je omenjeni Bohorič tukaj v svoji hiši poučeval sinove dolenjskih graščakov. Na Notranjskem pa so zlasti prebivalci Vipavske doline bili zvečine prestopili k novi veri. Istotako je bilo protestantov v Gorici, katera je v dni dobi spadala h Kranjski deželi.*) *) Vid. v letopisih Matice Slov sestavke: o Kranji (1870), Radolici (1872 in 1873), Kamniku (1876), Krškem (1879). — Trdina 1. c. 110; Križanič 69. Andrej Feltonja: Reformacija v Slovencih. 543 »Ako je bilo že v Kranjski tako« — nadaljuje isti naš zgodo-pisec Trdina — »bilo je še slabše v Koroški in Stajarski. V Koroški zlasti je vzgled slabih duhovnikov in samostanskih ljudij napravil mnogo v pohujšanja«. Ze je bilo omenjeno, da je bil tukaj Lutrove nauke naj-preje očitno oznanjeval minoritski gvardijan v Wolfsberku, Volk Todt, kateri je za novo vero pridobil mnogo ljudij v isti okolici. Dalje so pri Sv. Pavlu v Lavantski dolini nekateri benediktinci javno se izrekli za luterstvo, drugi pa so na tihem pristajali k njemu, tako da je samostanski red sčasoma povse propal (l. 1576., 1583.) in je menihov tu bilo vse menj in menj. V Spodnjem Dravbregu pak so zborni kanoniki vsi prestopili k protestantstvu in se je nat6 kapitelj razšel. Lavantski škof Georg III. Stobaeus (1. 1599) imenuje v nekem izvestji duhovnike svoje škofije krivoverske, ljudstvo pa sodomsko!x) Natančneje o tem vender tu ne moremo govoriti, ne imajoči nadaljnjih podatkov ; nego povzemamo le ono, kar nahajamo za t6 stran pri našem zgodopisci cerkvenem. Dr. Križanič namreč piše (str. 70., 71.): »V slovenski Koroški v so bili gospoda in graščaki jednako uneti za luterstvo, kakor v Stajarski in Kranjski; kar se že iz tega vidi, ker so svoje doneske plačevali za novo slovensko književnost, ki je bila polna Luterovih načel, ker so iz Nemčije teh knjig pošiljali največ v Koroško, posebno v Beljak, in ker so svoje sinove radi pošiljali v Nemčijo na visoke šole; samo v prvi polovici XVI. veka je bilo 29 dijakov iz Koroške zapisanih na vseučilišči v Wittenbergu, od koder so potem novo vero uvajali. Deželni stanovi so posebno med Slovenci na kmetih na vse kriplje delali za novo vero ter so 300 slovenskih Svetih Pisem med nje razdelili«. Nova vera se je zlasti močno ukorenila v Celovci, kamor se je bilo po požarih leta 1514. in 1538. priselilo mnogo tujcev, po-največ švabskih Nemcev, tako da se je Celovec izpremenil malone v povse protestantsko mesto. Leta 1564. so že prepovedali očitne procesije v praznik Sv. Rešnjega Telesa in v Križevem tednu. »Vsi Ce-lovčanje so bili s tem zadovoljni, in le v St. Vidskem predmestji je bilo še nekoliko katoličanov«. Da so si celovški protestanti leta 1578. sezidali novo cerkev, sedanjo stolno cerkev, pri kateri je bil nastavljen (nemški) luterski pastor in njemu v pomoč tudi propovednik slovenski, povedali smo že preje. »Koliko je bilo luteranom do tega, da se propoveda tudi slovenski« (pristavlja Križanič), »svedoči to, da so si mladega Trubarja ce!6 iz Wiirtemberške najeli za slovenskega pro- [) Tangi 1. c. 252: »das Volk sodomitisch, . . . Geistlichkeit ketzerisch«. 544 Andrej Feltonja: Reformacija v Slovencih. povednika«.*) »Tudi v Št. Vidu so bili katoliki že redki. Pri volitvi mestnih svetovalcev so katolike popolnoma izključili ter sklenili, da nijednemu katoliku mestnih pravic več ne dajo. Ko je celovški pastor (Lang 1. 1576.) izdal svoje pridige, naročili so jih meščani v St. Vidu 16 komadov. V Beljaku se je nova vera zaradi tega lahko hitro širila, ker je mesto bilo pod akvilejskim patrijarhom, kateri ni imel slovenskih duhovnikov, ki bi se novotarstvu upirali ter preprosto ljudstvo poučili, italijanskih duhovnikov pa ljudstvo ni razumelo. Da je tudi Velikovec imel svojega predikanta (1. 1568.), Jur. Wiesera, smo že tudi slišali. Vlada mu je zapovedala, da se naj pobere iz dežele; Wieser se je potem sicer poslovil s propovednice ter se je delal, kakor bi menil oditi, a ostal je v Velikovci ter skrivoma kakor preje deloval. V gorenji Koroški je le spodnja Zilska dolina deloma vzpre-jela novo vero, za katero se je tam posebno zanimala bogata grašča-kinja Ana Neumann. V dolenji Koroški pa so bili v luterstvo zapleteni najbližji sosedi okolo Celovca, posebno na severni strani mesta«. — Tako in toliko dr. Križanič. Med koroškimi plemenitaši, ki so bili za protestantstvo najbolj uneti, treba še omenjati rodbine že imenovanega barona Janeza Un-gnada. Ne samo Janez Ungnad (bivši deželni glavar štajerski, vojaški poveljnik petim dolenje-avstrijskim deželam, slovenske in hrvaške) podpiral je na tujem lutersko - slovensko književnost, nego tudi njegovi sinovi Ludovik, Karol in Simon, delovali so doma močno za novo vero. V Lavantski dolini so od dveh far katoliške duhovnike pregnali, pa so nastavili pastorja na graščini Waldensteinski in osnovali tudi šolo ter napravili ta kraj v zbirališče in zavetišče tamkajšnjim prote- v stantom. Jednako so delali na svojem gradu Zineku (Sonneck) pri Do berli Vesi v Junski dolini. Monštranice, kelihe, svetilnike idr. od drage kovine so raztopili, ostalo cerkveno opravo in masno obleko pa prepustili družini, katera je s tem napravljala očitne obhode in se vedla jako pohujševalno in zelo nespodobno; cerkvene dohodke so pograbili za sebe, a cerkvam pripadajoče podložnike in posestva poprodali. Sploh so Ungnadi na vsakeršni način pospeševali protestantstvo v Koroški.2) — Tedaj se je, kakor pravi zopet Trdina (str. 107.), »po mestih in vaseh luterstvo urinilo; pa prijatelji nove vere niso bili tu *) Kateri luteranje? Katerega mladega Trubarja? In za katero mesto ali kraj? — Pač je Felicijan T. iz Nemčije prišel v Kranjsko leta 1580., postal tukaj pastor nemškim in slovenskim lutrovcem, pregnan leta 1598. iz Ljubljane . . . (Jezičnik XXI. 11.). A. F. 2) Tangi 1. c. 249. — O Ivanu baronu Unguadu vid. Antona Raiča spis v »Lj. Zvonu« 1 1887. štev. I. in 2. Andrej Fčkonja: Reformacija v Slovencih. 545 tako zmerni, kakor v Kranjski. Grajanje, zabavljanje, preganjanje, ropi in poboji godili so se malone v vsaki večji vasi, pri Nemcih in Slovencih. Pobožne procesije h Gospe" Sveti so bile napadane in skru-njene; božji potje so nehali; masne knjige so bile sežgane, maše same so nehale«. »Jednake silovitosti so se godile v štajerskih mestih; vender« (pripomenja naš pisatelj) »slava Slovencem! da so se jih tukaj oni malo udeleževali; le v Radgoni je tekla kri zavoljo vere.« V Štajerski je največ protestantov bilo pač v nemškem delu. Zlasti Nemški Gradec je bil v kratkem času blizu čisto protestantski. Katoliki si tam že leta 1552. niso upali obhajati Sv. Rešnjega Telesa procesije, katere potem niso imeli skozi dvajset let; prepovedano je bilo o delavnikih darovati mašo; in niti duhovni niti svetni dostojanstveniki katoliški niso bili na ulicah življenja varni. Nekoliko posameznostij o protestantskih nasilstvih med štajerskimi Nemci omenja dr. Križanič na str. 61. Tak6 v Gradci: »Na krškega škofa, ki je bil takrat namestnik nadvojvode za Stajarsko, zvrnili so iz neke hiše cel kup drv, ko je ravno prijahal do dvorne palače, tako da se je konj pod njim zgrudil. Papeževega poslanca je luterska druhal na ulici prijela, in skril se je komaj pod streho mestne farne cerkve. Sekovskega škofa Jurija Agri-kole se je neki luteran kar na sredi ceste z mečem lotil. V pomladi 1. 1590. je neki meščan, sodar, naravnost povedal, da bode svojega sinka pošiljal v lutersko šolo in da mu tega nadvojvoda ne more zabraniti. Mestni sodnik veli fanta prijeti in v mestno hišo zapreti. Ko se to po mestu zve, tedaj je Gradčanom kri hudo zavrela, in s puškami, sulicami in meči so obstopili sodnika ter so se pogro-zili, da bodo v mestno hišo ulomili in sodnika na kosce posekali, ako fanta ne izpusti. Kakih petsto puntarjev je potem pozno v noč po Gradci popivalo in zabavljalo in katoličanom nagajalo, tako da se jih v je bilo res bati . . . Nadvojvodo (Karola) samega bi na Gorenjem Sta-jarji luterovci nekoč skoraj pobili, tako jih je bil neki luterski kričač razgrel.« l) v V slovenski Štajerski (za katero je nekaj dotičnih izpiskov objavil Ig. Orožen v svojih zbornikih »Das Bisthum und die Diozese La-vant«) bila je protestantska vera jako razširjena najprej po Savinjski dolini. Leta 1580. je bilo v Celji in v okolici že toliko protestantov, da so kupili v bližnjem Zalci dvor, kjer so mislili postaviti svojo cerkev; kar pa jim je vlada zabranila. Nato so deželni stanovi zahtevali še x) K novi veri sta bila prestopila tudi benediktinski opat Valentin Abel v Ad-montu in kartuzijanski prednik Peter v Zičkem samostanu (pri Konjicah). 35 546 Andrej Fe*konja: Reformacija v Slovencih. drugega tudi slovenščine zmožnega propovednika za ta okraj in so leta 1582. začeli v sosednji Sarfenavi (sedaj Golče v Spodnji Ložnici) zidati luterski tempelj, katerega so tudi v sedmih letih zgotovili navzlic večkratnim prepovedim deželnega kneza. Ta tempelj, sezidan s pomočjo deželnih stanov in po trudu graščakov v Savinjski in Šaleški dolini, bil je jako velik in krasen; imel je dvajset stebrov in je bil ves uložen z marmorjem in utrjen z branami in vrati. Istodobno je nastala tudi protestantska postaja poleg Vindenave pri Mariboru s cerkvijo in šolo, za katero so zlagali ponajveč graščaki na Dravskem polji in nekateri mariborski meščani. Spočetka, od sredine leta 1587., shajali so se pristaši nove vere k službi božji v Vindenavski graščini; a naslednje leto je lastnik iste, kos zemlje za pokopališče podarivši, dal napraviti hišo za propovednika, in potem so še leta 1590. deželni stanovi ukazali postaviti leseno cerkvico, stoječo na hrastovih stebrih in z deskami krito in obito. Leta 1598. pak so odločili novo cerkev zidati; kar se vender ni zgodilo, »ker je iz Gradca že drug veter pihal« — resna protireformacija. A tudi v Mariboru samem je bilo tedaj precejšnje število protestantov, zakaj meščani so si leta 1579. za mestnega sodnika ali župana izvolili luterana. *) Povse protestantsko mesto pa je bila Radgona. Luteranje so imeli tudi tu svojo cerkev in šolo. Kakor smo že slišali, bilo je tečajem leta 1585. v tem mestu osem katoliških župnikov zaporedoma, ker nijednemu ni bilo moči obstati med drzovitimi meščani luterskimi ; a mestni urad je cel6 ustanovljen masni štipendij naklonil svetnemu učitelju. Nadvojvodska komisarja so Radgončanje hoteli vrčči skozi okno; sploh to mesto »je kljubovalo vsem ukazom deželnega gospodarja in je, upirajoč se na močno svoje zidovje in na pomoč oger-skih sosedov, tako rekoč samo sebe vladalo«. Le z vojaško silo je uspela pozneje tukaj protireformacija. Tedaj se je še tudi na Ptuji zvedelo za šestdeset oseb, katere so bile več ali menj udane luterstvu. In napdsled, da so v Velenjskem trgu privrženci nove vere (poime-noma gospodje Wageni) leta 1574. katolikom vzeli podružnico Matere božje ter jo prenaredili v luterski tempelj, katerega so imeli do leta 1600., bilo je itak že omenjeno.2) (Dalje prihodnjič.) *) Ig. Orožen Op. c. Dekanat Cilli 48 si., Dekanat Kotsch 320 si. 2) Križanič 6l, 76, 77; Lapajne: Zgodov. staj. Slovencev 166. Andrej Fekonja: Reformacija v Slovencih 607 dijani južne Amerike in drugi. Dokaj grozovitejši so bili v prejšnjih časih prebivalci Tahitija, ki so lomili svojim otrokom ude pri nogah pričenši, češ, da s tem duši pokažejo pot, po kateri naj se umakne iz života. Na Fičijanskih otokih (Oceanija) tiščč otrokom usta in nos toliko časa, da se zaduše, na Kitajskem jim devajo mokre prte na usta, ali jim natlačijo vanje pepela in rajževega zrna. V Novem južnem Walecu v Avstraliji jih zadušajo z dimom, ob reki Murrav v Avstraliji pa natlači mati novorojencu žrjavice v ušesa in jih zadela s peskom. Kamčadali mečejo svoje otroke žive psom. Kitajci jih utapljajo v posodi, polni vode, po nekaterih krajih Indije jemljo za t6 tudi mleko. Račputi n. pr. skopljejo luknjo v zemljo, napolnijo jo z mlekom in utope v njem otroka, vender pa je v Indiji priljubljen še najbolj opij, ki nežno stvarco hitro vpijani in ob jednem tudi umori. Ta žalostni posel opravljajo pri nekaterih razrodih matere, pri drugih očetje, pri nekaterih pa imajo za to posebne obrtnike; na Ta-hitiji so bile odločene v morjenji izvežbane ženske in po Fičijanskih otokih so vsaj prej hodili strokovnjaki po vaseh povprašuje, če ni kaj opravka zanje. Odkar pa se razširja krščanstvo bolj in bolj, izginja ta grozovita navada od dne do dne in ne bode več minilo mnogo desetletij, ko se bode o detom6ru pripovedovalo kakor o kaki skoraj neverjetni pravljici. Reformacija v Slovencih. (V tristoletni spomin smrti Jurija Dalmatina (dne 31. velikega srpana 1589), pisatelja slovenske »Biblije«. Spisal Andrej Fekonja. (Dalje.) eželni stanovi štajerski, koroški in kranjski, katerih pretežna večina je itak bila prestopila k novi veri, zahtevali so leta 1556. od cesarja Ferdinanda I. slobodno iz-j povedanje evangeljskega verstva. Ferdinand jim tega sicer ni dovolil; ali, ker je na vse strani imel toliko raznih skrbij, in zlasti v tedanjih vojnah turških nikakor ni mogel pogrešati pomoči »slo- 608 Andrej Fe~konja: Reformacija v Slovencih. venske« gospode: dopustil jim je vender sv. obhajilo pod obojo podobo (kruha in vina), dokler ne izreče o tej stvari razsodbe svoje tedaj zborujoči koncil ali cerkveni zbor tridentski. Zato so ponavljali deželni stanovi prošnjo svojo na vsakem zboru, ki se je zaradi dovoljenja davkov in vojne sklicaval vsako leto in o drugih prilikah tudi med letom; dokler jim ni Ferdinandov sin, nadvojvoda Karol, na (omenjenem) deželnem zboru v Brucku leta 1578. odobril slobodnega veroizpovedanja, pogodivši si, da mu bode prosto delati na svojih posestvih in po vojvodskih mestih, kakor bode sam hotel. 1) Ker so tudi nekateri cerkveni poglavarji slovenski (Kazianer, See-bach) bolj »ljubili mir ter niso hoteli v svojih škofijah napravljati očitnih, morebiti cel6 krvavih zdražeb«: tedaj je — piše Trdina — »ljudem bilo do malega bolj na voljo dano, izvoliti si to ali ono vero; tudi duhovščina ne posebno zadrževana, ako se komu katoliška vera več všeč ne zdi; od zgoraj se je molčalo, od spodaj pa tudi ni bilo dovolj moči, srčno ustavljati se zopet zmagujočim luteranom. Tedaj se katoliška vera od leta do leta gubi in zavrača v čimdalje ožje kroge ; samostani stoje večjidel prazni, beseda deželnih duhovnikov je preslaba, glas vpijočega v puščavi; z jedno besedo: po vseh slovenskih krajih zmaguje nova vera. — Leta 1564. se je štelo že mnogo več luterskih nego katoliških Slovencev, akoprem so bile cerkve po deželi še zvečine v rokah katoliških prebivalcev. Cesar, ki je bil v strahu pred Turki, dovolil je sedaj očitno stanovom slobodni obred nove vere, in oni zopet so mu to s tem povrnili, da so na Turke šli in pre-magavši jih v Bosno zapodili. Pa vkljub temu, da je luterstvo malone povsod dobilo veljavo, vršilo se je vender vsaj v Kranjski preverjanje ljudstva mirno, brez posebnih prepirov in prelivanja krvi, ki se je isti čas v drugih krajih, zlasti v Francoski in Holandski v potokih pretakala zavoljo nove vere.« Črtica o tedanjem življenji. Kakšno je bilo po nekaterih krajih pri nas življenje ob času verske razdraženosti in verskih prepirov, kaže nam nekoliko posebno poročilo iz Kranja leta 1595., ki nam ga je priobčil Jan. Parapat v »Letopisu Matice Slovenske« za leto 1870. str. 119. Ker so stvari verjetno da več ali menj bile si podobne ali i jednake tudi po drugod, kjer se *) Stare 1. c. IV. 186; Vojvodstvo Koroško 66. Andrej Fdkonja: Reformacija v Slovencih. 609 je tako bil ugnezdil duh novoverski: zato podajemo tudi tu isto iz-vestje cčlo (ki je poleg še zanimivo v oziru na nekatere istovrstne prizore, vršeče se uprav tudi v naših dneh). Neimenovani pisalec pravi v omenjenem poročilu:*) »Prešerno in nesramno obnašanje se razširja, ljudje preklinjajo in zabavljajo od zore do mraka, zasramujejo in posmehujejo se v hišah, skozi okna in po ulicah brez nikakeršne kazni. Podnevi pijančujejo in ponoči neprenehoma do jutranjega svita ne le mestni prebivalci, ampak tudi preprosti kmetje. V nedeljah in praznikih vre iz bližnjih krajev starina in mladina v mesto. Pred cerkvenim opravilom tekajo že v žganjarnice. Kar očitno po ulicah ga srkajo, v prodajalnicah, pa tudi po hišah in ne samo po krčmah, tudi pri sedanjem mestnem sod- v niku. Časih se dobro pretepo in potem se gugajo pijani kakor nespametna živina v cerkev. Ne mine še opravilo, takoj hite k novemu vincu in posedajo ves božji dan pri polni majoliki. Drugi začenjajo na vse zgodaj kegljati na kegljišči, najrajši blizu mosta, in zamujajo službo božjo. Zopet drugi stavijo ali kockajo v neki koči ves ljubi dan do trde noči in še dalje. Toda ne samo v praznikih se godijo take reči, tudi v ponedeljkih; v tržnih dneh ni boljše, da se sploh pohujšujejo tuji ljudje. Po 10, 20 celo 50 gld. izgubivajo. Pred nekaj leti so se stepli in dva ubili. Poleg tega se rote in preklinjajo tako strašno, da bi se kar zemlja odprla in požrla igralce in njih brloge. Kadar vse zapravijo, izrastejo nekaterim dolgi prsti, da jamejo krasti; drugi pridejo na beraško palico z ženami in otroki vred. V poprejšnjih časih so ob nedeljah in svetkih zjutraj pred cerkvenim opravilom in pozno zvečer ljubljanskim voznikom in tovornikom z verigami branili, da niso mogli ne v mesto ne čez most. A sedaj, mili Bog! nekateri nimajo nobenega praznika. O zapovedanih postnih dneh jed6 meso, da se vprek leti, nekatere celo silijo. — Nekateri luterani, ki znajo citati, zbirajo druge okolo sebe in jim ozna-njujejo svoj dozdevni evangelij. Na Brdo in k Sigesdorferju letajo sedaj bolj nego kedaj.2) Brez dovoljenja prodajejo posestva mestna, cerkvena, bolničina, n. p. njive, vrtove itd. Kupci smejo prodajati pred službo božjo, in brez ozira na betežne in bolnike skačejo, plešejo in godejo nekateri, kakor jim srce poželi. — Pri pobiranji davkov več potrošajo *) Po besedi Parapatovi poleg: Mitth. d. hist. Verein. f. Krain 1867 p. 92—93. 2) Na Brdu je bival tedaj luterski propovednik Jernej Knafelj, katerega je (leta *579-) iz Kranja iztiranega v isti graščini baron Eck bil vzprejel, a je bilo od vlade večkrat prepovedano, hoditi tja Knaflja poslušat in vzprejemat od njega dozdevnih sa-kramentov (Istotam str. 113). — Sigesdorfer je bil bržčas kakov graščak. 39 6io Andrej Fe*konja: Reformacija v Slovencih. nego nabirajo, pri kupčijah pa za likof zapravljajo po 10, 20 in 30 gld. Sploh se gode krivice; neki beneficijatov podložnik je moral pri prepisovanji zemljišča platiti 150 gld. Davke nakladajo samovoljno, temu več, drugemu manje, kakor jim pride na misel. Za hoste in gozde nikdo ne skrbi; kdor more, kaj ugrabi. Besnica (?) je pripuščena tujcem, mostnine že za blizu 1000 gld. niso všteli v račun; duhovnikom in cerkvam pa posestva jemljo in sebi prilaščujejo.« Tako nepoznani izvestitelj Kranjski leta 1595., o katerem pa sicer naš poročevalec (Parapat) pripomenja, »da je nekaj pristransko in preživo pisal.« x) Katolikov odpor ali protireformacija. Takšnemu počenjanju novotarskemu in tako silnemu napredovanju luterstva se je bilo začelo od strogo katoliške strani dakakor tudi nasproti delovati — kakor je že bilo tu in tam omenjeno. No izprva le slabo in zato naravski z neznatnimi uspehi. Cesar Karol V. (1. 1519.—1556.) imel je tedaj v Italiji hude vojne s francoskim kraljem Francem L; brat njemu nadvojvoda Ferdinand (od 1. 1 531. rimski kralj) pak je avstrijske in ogerske dežele moral braniti proti mogočnemu turškemu sultanu Sulejmanu. Pač je bil F e r d i n a n d že leta 1523. ukazal, da mora vsakdo oblastvu izročiti ali sam uničiti vse krivoverske knjige in spise; in dve leti pozneje isto ponavljajoč, prepovedal je še nadvojvoda v bodoče nastavljati učitelje brez škofovega dovoljenja; da, niti pogovarjati se nebi smelo o Lutru. A leta 1528. je Ferdinand vzajemno s kardinalom Matejem Langom, nadškofom salcburškim, in Krištofom Rauberjem, škofom ljubljanskim in sekovske škofije upraviteljem, imenoval posebno komisijo, katera je preiskavala posamezne fare glede pravoverstva in dajala potrebne napotke ter novo vero zatirala in poravnavala tudi druge nerednosti. Ali to ni bilo baš kaj izdatno in ne trajno na dolgo; le tako nekako bolj mimogredno, po nekoder celo neporajtano.2) Med cerkvenimi poglavarji se je verskim novotarjem v Slovencih prvi bil postavil v bran ljubljanski škof Urban Textor, »sin revnih Kraševcev, pa z dušnimi zmožnostimi obili oblagodarjen«, ki je (po besedah Trdinovih) »zapustil slaven spomin« in se bode »vedno štel med prve zvezde slovenskih katolikov.« Leta 1548. je Textor pri kralji Ferdinandu dosegel vsaj toliko, da je bil Trubar in nekoliko drugih *) Prim. tudi Ant. Kodra roman »Luteranci« v Kresu 1883. 2) Lj. Zvon VII. 759; Križanič III. 58; Orožen: Dek. Cilli 43. Andrej Feltonja: Reformacija v Slovencih. 611 reformatorskih kolovodij pregnanih iz dežele; in tedaj »zopet pridobi on škofovemu sedežu z najlepšim vzgledom, z varčnostjo, bogabojecim življenjem spoštovanje in svetlost, ki je bila v največjo kvar in nečast katolištvu zvečine izginila. Vzgled škofov prešine tudi druge katolike; zveste potrdi v gorečnosti, omahujoče zopet v stanovitnost vzpodbode. Cim večje je število in oblast luteranov, s tem večjim navdušenjem se jim tudi on nasproti postavi. Sam gre leta 1556. v novoverni Kranj in tu vpričo velike množice, ki se je na semenj (»žegnanje«) zbrala, tako presrčno govori, da ganjeno ljudstvo priseže zopet na staro, katoliško vero. Zaman ga luterani na vse strani ovirajo in mu celo s smrtjo žugajo, ako od svojega izpreobračanja ne odstopi. Ako bi bil dalje živel (umrl je 1. 1558. v Donauworthu), ni dvomiti, da se nova vera nikdar ne bi bila tako dolgo držala na Slovenskem« — misli Trdina. No, hipni uspeh Textorjevega truda ni imel stalnega vpliva.x) Razširjanju nove vere je dalje še odločneje stopil na pot cesarja Ferdinanda I. najmlajši sin Nadvojvoda Karol, kateri je leta 1564. dobil vlado v takoimenovani Notranji Avstriji, t. j. v v Štajerski, Koroški in Kranjski z Gorico in Trstom. Novi vladar, stolujoč v Nemškem Gradci, »bil je unet katolik, ki je sklenil proti novi veri ravnati ostreje, nego njegov oče; pred vsem pa je želel kmete pri stari veri obdržati, ali jih, kjer so se že preverili, znova k nji privesti« (Trdina 110.). Naš zgodovinopisec J. Stare označuje njega delovanje v tem oziru v obče tako-le (IV. 189.): »Nadvojvoda Karol je takoj prva leta vladanja pokazal, da ga je volja, povrniti katoliški cerkvi v svojih deželah nekdanjo veljavo. V tem prizadevanji so ga podpirali njegovi katoliški svetovalci, pobožna njegova žena Marija Bavarska in jezuviti, katere je nadvojvoda najpreje pozval, da so v Gradci opravljali postne propovedi, potem pa jih je nagovoril, da so se za stalno naselili v njegovem prestolnem mestu, kjer so zaslepljeno ljudstvo imeli s poukom odvračati od kri-voverstva. Razven tega je Karol najpredrznejše protestantske propo-vednike, kakor n. pr. Trubarja takoj iz dežele izgnal, kakor hitro je zasedel vladarski prestol. Štajerska, koroška in kranjska deželna gospoda, ki so po večjem bili protestanti, upirali so se na vso moč ukazom svojega vladarja ter zahtevali versko slobodo. Ti prepiri so se vsak čas ponavljali, ali brez uspeha, kajti Karol ni odjenjal od svojega sklepa in, ako je kedaj na videz nekoliko odjenjal, storil je zato, !) Trdina 1. c. 106, 107; Letopis Matice Slov. 1870. 112. 39* OI2 Andrej Fe"konja: Reformacija v Slovencih. ker je od gospode trebal pomoči zoper Turke. Tako je plemeniti gospodi ustno dovolil, da smejo slobodno spoznavati protestantsko vero; ali mestom in trgom te pravice nikakor ni hotel dovoliti (— razven že zgoraj o tem predmetu imenovanim mestom: Nemškemu Gradcu, Judenburgu, Celovcu in Ljubljani!). Ko so pa gospoda bili vse bolj in bolj prevzetneji, preklical je Karol tudi te besede in začel brezozirno zatirati luterstvo. Najnevarnejše protestante je dejal v zapor, druge je izgnal iz dežele, a njihove knjige je dal očitno sežgati. — Najlepši sad Karolovega prizadevanja je bilo katoliško vseučilišče v Nemškem Gradci, katero je skrbni nadvojvoda s papeževim in cesarjevim odo-brenjem utemeljil 1. 1586. ter ga poveril učenim članom Jezusove družbe.« V kolikor se te naredbe Karolove in njih uspehi posebej tičejo Slovencev, to moremo navesti nekoliko posameznostij zlasti za Kranjsko.x) Tu je bil takoj po nadvojvodskem ukazu zabranjen slovenski »Cerkveni obrednik«, ki ga je bil Trubar sestavil (1. 1564.) za bogoslužje lutersko. Zaradi Trubarja samega dotični ukaz na izgon sicer istega leta deželnemu zboru ni bil priobčen, ker ta zaradi groznega pomora v Ljubljani tedaj ni zboroval; no vender je moral Trubar nato meseca malega srpana leta 1565. iti za stalno v Nemčijo. Jednako sta bila izgnana novoverska propovednika iz Metlike in Novega mesta. V luterskem Krškem pak je (1. 1567.) novi župnik Polvdor de Monta-gnana protestantskega propovednika Weyxlerja odpravil in skoro nazaj izpreobrnil blizu vse mesto. Dalje je v Gorico nadvojvoda Karol poslal posebno komisijo, na čelu nji ljubljanskega škofa Konrada Glu-siča, katera komisija je velela vse krivovčrske knjige pokončati, protestantom pak je dala na voljo, da se ali novi veri odpovedo, ali zapuste deželo. Tedaj se je tudi Vipavska dolina zopet vrnila v staro cerkev; le 26 oseb je bilo tak6 trdovratnih, da so rajši popustili stari dom, nego novo vero. V Kamniku je Karol županu zapo-vedal, vse protestante iz mestnega sveta iztrebiti, propovednike pa pregnati in ako se zopet prikažejo, pozapreti jih. Istotako je v Radovljici nadvojvoda protestantski mestni svet razpustil in velel izvoliti novega katoliškega. Na Bledu je okrajni glavar Lenkovič ljudem prepovedal, poslušati luterske propovedi in jim je pretil tudi s kaznijo v denarjih. Mestnega župana iz Kranja so v Nemškem Gradci vrgli v ječo, ker je protestantskemu propovedniku Knaflju dovolil v mestu stanovati (1. 1579.)- Navzlic nadvojvodskemu ukazu mestni svet Knaflja vender ni izgnal in je namesto zaprtega župana izvolil novega protestantskega. J) Poleg Starata 188, Trdine 110, Križaniča 69. Andrej Fekonja: Reformacija v Slovencih. 613 Tudi v Radovljici so se luterski meščani leta 1587. pri deželnem zboru v Ljubljani pritožili zoper (baje) nepostavno in neusmilno ravnanje nadduhovnika radovljiškega in prosta ljubljanskega Gašperja Freudenschussa v svetnih in cerkvenih poslih, kateri pritožbi so se pridružili tudi Ločanje, Blejci, Bohinjci in drugi. Kranjski stanovi so tem pritožbam in prošnjam do nadvojvode Karola dodali nekatere vzglede brezozirnega neusmilnega vedenja katolikov do drugovercev navzlic verski pogodbi v Brucku in se ostro pritožili zoper tako postopanje ter zahtevali, naj se ljudem pušča verska sloboda in popravijo krivice, preteči: da se ne lotijo prej niti adrese niti posvetovanja o letnih doneskih za hrvaško granico in o drugih potrebah. Ker komisarji niso vzprejeli pritožbe, zapustili so luterski poslanci zbornico in ostal je samo duhovenski stan, češ, da hoče dovoliti adreso. A premalo jih je bilo. Vladni komisarji so pretili z razpuščenjem zbora, ako ne stori svoje dolžnosti in po posebnih poslancih ne odpravi verskih pritožeb do nadvojvode. Stanovi se niso udali. In da so vzprejeli vladne terjatve, prisiljeni so bili komisarji dne 18. svečana leta 1587. vzprejeti pritožbo. — Da, radovljiški meščani in drugi zaradi nove vere preganjani podložniki iz bližnjih krajev zlasti z Blejskega, vzdvignili so se leta 1587. celo na upor. Dvesto jih je bilo skupaj, in z orožjem udarijo proti Blejskemu gradu. Od hiše do hiše grede so postavljali s slovesnim trobentanjem krivoverce v poprejšnje kmetije, s katerih so jih bili katoliki pregnali, rekoč: »Postavljamo te na zemljišče in vračamo ti, kar je tvojega, da bodeš graščini pokoren s štibro, davkom, tlako in z vsem zunanjim, kar pa zadeva vest in dušo, nisi dolžen ubogati.« No, Ločanje in Blejci so se na posredovanje svojih gospodarjev, frizinškega in briksenskega škofa, vender vrnili zopet v staro cerkev; »udati so se morali morebiti ne toliko boljšemu prepričanju, kolikor vedno rastoči sili.« *) Le Radovljičanje in Begunjci so še ostali trdovratni; tukaj je propovedoval J. Dalmatin (1. 1588.) pri vdovi Juliji Kacijanarjevi. Vse te nadvojvodske naredbe zoper luterane so torej res bile le »polovične in zla niso s korenom iztrebile, ampak samo nekoliko ovirale« (Križanič). »Tudi v Ljubljani« — pravi Trdina — »začelo se je sicer med tem ostreje proti novi veri govoriti in delati, ker je škof Seebach previdel, da v takih časih milost in prizanašanje več škoduje, nego hasni. Pa njegovi nameni izpodlete zaradi ošabne novoverske stranke, in on sam se reši iz smrtne nevarnosti le s tem, da naglo zapusti Ljubljano, v katero potem silno privre slovenskih luteranov, xj Tak6 J. Parapat v Letopisu Matice Slov. 1872—73 str. 8 — 10, 614 Andrej Felconja: Reformacija v Slovencih. katerim je v domači vasi njih vera bila prepovedana. Pa tudi po malih mestih in po deželi je zmaga katolištva nestanovitna, česar so bile krive zlasti tačasne razmere. Karola so začeli namreč Turki hudo pritiskati ; on se je mogel braniti le s pomočjo stanov; zatorej jih mora, da bi jih dobil na svojo stran, potolažiti in jim zopet podeliti slo-bodo novoverskega obreda. Ko premagani Turki več ne pretijo, Karol sicer poskusi omejiti privoljenje, čez katero so segali stanovi; pa ta poskus jih tako razkači, da sklenejo, njemu nikakeršnega davka več ne plačevati in se za njegove prepovedi poslednjič več ne meniti. Ker mu moči nedostaje, ustaviti se takemu kljubovanju: zato se povsod zopet luterstvo vzdigne ter ali popolnoma zmaga ali pa zraven katolištva veljavo dobi.« »Tako je omahovala takrat na Slovenskem vera; sedaj se je mislilo, da mora nova vera vekomaj obveljati, pa skoro jo je zopet izpodrinila njena nasprotnica, ki se je zdela malone popolnoma že za- v dušena.« In to ne samo v Kranjski, nego in tem bolj še v Štajerski in Koroški tudi v slovenskem delu. Saj so v poslednjih dveh pokrajinah uprav v tej dobi bile nastale nove protestantske naselbine in cerkve pri Celji, poleg Maribora in v Radgoni pa v Celovci, in so se baš tedaj dogajali omenjani neredi in nemiri zopet v Celovci, Veli-kovci, Dravbregi, Radgoni idr. »Sploh se je videlo« (da se poslužimo zopet besed Trdinovih), »da nedostaje pravega moža, ki bi imel zraven junaškega poguma visoko učenost, zraven gorečnosti za vero stanovitno, neutrudno marljivost, da bi mogel premagati ovire, ki so bile katolištvu na poti, in luterstvo zopet pregnati iz dežele in naroda, ki je bil toliko let zvest sin katoliške cerkve.« No, tak mož, ali bolje, taki možje, pojavili pa so se vender tedaj o prehodu XVI. v XVII. vek, kateri so, imajoči omenjena svojstva, z združenimi močmi se lotili resnobno dela protireformacijskega ter zadali pač smrtni udarec protestantstvu vsaj v večjem delu Notranje Avstrije, torej tudi v Slovencih. Bili so to: Deželni vladar: Karolov sin in (od 1. 1595.) naslednik mu nadvojvoda Ferdinand, poznejši cesar Ferdinand II., zmagovalni pobojevalec protestanstva tudi v Češki izza bitke na Beli Gori; pa cerkveni poglavarji: škof lavantski Jurij Stobaeus, tajni svetovalec in namestnik v notranjeavstrijskih deželah, zapravo duševni vodja protireformaciji; zatem škof sekovski Martin Prenner, zaradi svoje gorečnosti v iztrebljanji luterstva na-zvan »malleus haereticorum« (kladivo krivovercem); in zlasti škof ljubljanski Tomaž Chr'6n, »navdušen apostol katoliške vere, v duhovnem obziru za Slovence ono isto, kar na turških boriščih Janez Kacijanar Andrej Fdkonja: Reformacija v Slovencih. 6'S ali Herbart Turjaški.« x) — O teh mož delovanji v rečenem zmislu nam je priobčil v domači književnosti največ podatkov zopet dr. Kri-žanič, popisuje isto v posebnem oddelku (str. 72. si.): »Prava reformacija v Notranji Avstriji, zlasti na Slovenskem«; kar hočemo tudi mi v naslednjem upotrebiti z nekaterimi pristavki in dopolnjami. Nadvojvoda Ferdinand, pravi reformator. »Ko je Karol leta 1590. umrl, vladala sta namesto mladoletnega njegovega sina Ferdinanda najpreje nadvojvoda Ernest, potem pa nadvojvoda Maksimilijan, brata cesarja Rudolfa II. Pa že leta 1595. se je Ferdinand z vseučilišča v Ingolstadtu vrnil v Gradec ter sam prevzel vlado, dasi je šele izpolnil 16. leto. »Mladi nadvojvoda« (— tako piše dr. Križanič — nekoliko po Staretu 191. —) »bil je še mnogo bolj unet za katoliško cerkev, nego njegov oče, in nikakor ni mislil dovoliti, da bi se v njegovih deželah šopirila Lutrova nova vera. Deželna gospoda so hoteli, da naj jim potrdi vsaj toliko verske slobode, kolikor jim je podelil oče njegov; ali Ferdinand se jim je odločno uprl in ni hotel prav nič vedeti o teh pravicah, katerih Karol itak nikdar ni podpisal. Ferdinand se je očitno izjavil, da v svojih deželah ne trpi druge vere negoli katoliško. Cesar Rudolf ga je svaril, naj se nikar ne prehiti; ali pobožna mati je njegovo postopanje popolnem odobravala ter ga vzpodbujala k stanovitnosti. Obča misel je bila, da ni moči tega več izvršiti, ker je luteranov že bilo kakor listja in trave.« »Nadvojvoda je najprej zaupal na božjo pomoč. Potoval je v Italijo na imenitno božjo pot v Loretto, kjer je pred oltarjem Matere božje obljubil, da ne bode odjenjal, dokler popolnoma ne iztrebi kri-voverstva iz svojih dežel. Previdnost božja je hotela, da sta v nje govih deželah tedaj pastirjevala dva izvrstna škofa. Martin Prenner, škof sekovski, zagovarjal je s krepko besedo in s pismom resnice katoliške vere ter razkrival zmote nove vere. Prava naslomba pa je bil za Ferdinanda izkušeni in značajni lavantski škof Jurij Stobaeus, mož poln duha božjega, ki je z bistrim svojim umom mlademu nadvojvodi vedno pravo svetoval in ga ravno tako odvračal od nepremišljene ostrosti, kakor od boječe popustljivosti. Leta 1597. je Ferdinand imenoval Tomaža Chrona za ljubljanskega škofa; in to je tretji vladika, ki je z velikim umom in apostolsko gorečnostjo podpiral veliko podjetje Vojvodino.« 2) i) Koled. Družbe sv. Mohora 1868. 44; Trdina 1. c. 111. a) Chronje bil sin ljubljanskega mestnega svetovalca — protestanta; mašnik posvečen v Sekovi leta 1588. in župnik tam; a še istega leta kanonik v Ljubljani — na mestu P. Trubarja. 516 Andrej Fdkonja: Reformacija v Slovencih. Pozivajoč se na sicer čudno pravilo istih knezov protestantskih — določeno v verozakonskem miru v Augsburgu leta 1555.: »Cuius regio, illius et religio,« t. j. vladar odločuje o veri svojih podanikov: začel je torej strogo katoliški in po jezuvitih vzgojeni nadvojvoda Ferdinand resno protireformacijo v Notranji Avstriji. Ko so bili de- v želni stanovi Štajerske, Koroške in Kranjske prišli poklanjat se novemu vladarju in prisezat zvestobo, izprožili so najprej besedo o verstvu zahtevajoči, da jim se potrdi njih slobodno veroizpovedanje protestantsko. Toda Ferdinand jim takoj pojasni naprosto in odločno: Prisega zvestobe in dogovor o verskih stvareh da je dvoje, jedno različno od drugega. Naj le stanovi prisežejo zvestobo, kakor je njih dolžnost; verske strani se bode že on sam pozneje lotil vestno. In prisegli so zvestobo stanovi vseh treh dežel. To je bilo prvo. Potem je nadvojvoda odpravil vse nekatolike s svojega dvora in ukazal vsem uradnikom, da se ravnajo po njem, svojem gospodarji; deželnim stanovom pak je zatem nadalje odrekel sloboščino za sloboščino, kar so jih isti ob ugodnih prilikah njegovemu očetu Karolu bili iztrgali. *) — Nato je, vrnivši se iz Italije in Rima, kjer se je bil o svoji stvari sporazumel tudi s papežem Klementom VIII., Ferdinand po nasvetu škofa Stobaeja proglasil znamenite in za protestantstvo v Slovencih odločilne naredbe. Najprej: Izgon predikantov. — Škof Stobaeus je namreč nadvojvodi Ferdinandu na njegovo vprašanje zaradi protireformacije odgovoril v pismu d. pri Sv. Andreji v Lav. dol. dne 20. velikega srpana leta 1598. med ostalim svetuje: »Nadvojvoda naj v svoji vladarski oblasti, katero ima od Boga samega, zapove, da morajo vsi njegovi podložniki biti katoličani; kateri pa tega nečejo, naj zapuste njegove dežele; ker čudovito moč in veljavo ima oblast vladarjev, posebno v takih resnobnih časih in v svetih rečeh; ta oblast napolnjuje hudobneže s strahom, a dobrake s poštovanjem.« Nat6 je Ferdinand, počenši pri glavi, takoj dne 13. kimovca i. leta izdal deželnim stanovom štajerskim ukaz: Protestantske cerkve in šole kakor v Nemškem Gradci in Ju-denburgu tak6 v vseh deželnemu knezu podložnih mestih in trgih da v štirinajstih dneh pozapro, predikante in šolnike svoje pa spravijo iz dežele ter vse nove namestitve cerkvenih služeb da opuste\ Predi-kantom in šdlnikom je bil priobčen prepis tega ukaza, vender najprej samo nemškograškim, ker so tukaj bili kolovodje protestantstvu. Povelje je osupnilo; toda nikdo ni mislil, da bode obveljalo. Protestantski stanovi so Ferdinandu poslali dolgo prošnjo, naj ukaz prekliče, in so ga *) Vid. Weckstimmen f. d. kath. Volk, VI. Jahrg. 10. Heft, p. 16 sq. L. A.: Ob citrah. 617 opozorili na nevarnost pretečo deželi od Turkov. Ferdinand takoj dne 23. kimovca izda drugi ukaz, v katerem pograja nepokorščino deželnih stanov, predikantom pak znova odloči rok osem dnij, v katerih jim je deželo zapustiti. Protestantje so mu zopet ugovarjali in tudi pretili ter se skrivaj zbirali; a predikantje sami so kakor besniki tekali po Nemškem Gradci, nadvojvodo psovali in katolike zmerjali, a odpravljali se niso. Tedaj pa Ferdinand razpostavi po Nemškem Gradci tristo zanesljivih vojakov in da dnč 28. kimovca tretji ukaz (predpoludne nabit na zid) veleč: »Pred solnčnim zapadom pojdejo pod smrtno kaznijo vsi predikantje iz Nemškega Gradca in v osmih dneh istotako za glavo iz vseh dežel Njega knežje svetlosti.« In to je pomagalo. — Dne 30. vinotoka je nato nadvojvoda še proglasil ukaz, da morajo vsi predikantje in luterski š61niki še tisti dan zapustiti Ljubljano, v treh dneh pa oditi iz vseh njegovih dežel notranjeavstrijskih. In tedaj so novo-verski propovedniki in učitelji zvečine zapustili Nemški Gradec, Ljubljano in sčasoma tudi druge kraje in mesta. Le posamezni so še tu in tam se potikali po gradovih, kakor n. pr. Fel. Trubar v Kranjski, Doli-anski v Štajerski, in pač še več njih po Koroški, katere so plemenitaši pri sebi skrivali in pred vlado branili.x) (Dalje prihodnjič.) *) Prim Križanič 73, 74, pa Weckstimmen 1. c. 18, 19. Ob citrah. 0 b citrah de"klica sedi: Izvablja strunam mile glase, Premišlja v duhu prešle čase, In sčlza lice ji rosi. Drugače je bild nekdaj: V nedolžnih prsih nadej sreča, Raddst, ljubezen koprneča . . . Mladenki cvel je ze"mski raj. Predrag spomin, spomin vesel! Ob njem pri citrah je sedela, Sladko ji duša je drhtela: Tedaj jo prvič je — objel! Nezabni hip! Raddsti svit, Življenja tihi čar dražestni, Ljubezni čut sladkd-bolestni Bil ž njim je v dvoje prsij vlit. Na veke? Ne! Slovo, slovo, Kdo tvojo bi bridkdst opisal? Tvoj hip je ddklici zarisal Gorjd spomin v sred mlado! Grenek spomin in nevesel! Ob citrah spet je ž njim sedela, Kako ji duša je drhtela, Ko tu jo zadnjič je — objel! In šel brez nje" po svetu, sam! Zakaj? Nezvest ni mogel iti — N6 smel mladenke ni ljubiti Zatd je šel, Bog ve"di, kam . . . Ob citrah. deldica sedi: Izvablja strunam mile glase, Premišlja v duhu prešle čase, In sdlza lice ji rosi. L. A. O56 Andrej Felconja: Reformacija v Slovencih. venski, kakove in kolike vrline dičijo zvestega, ali žal, le premalo znanega znanca njegovega! Videli smo, v kako neugodnem razmerji se je porodil, uverili se tudi, da mu nI sedaj ni posuta steza z mehkimi cveticami nego preobilo potresena z bodečim trnjem, kakor malokomu. Vender navzlic temu je njega življenje vseskozi posvečeno narodu slovenskemu, od katerega je prejel še ubogo malo. Vprašamo torej po pravici : Koliko ima dežela naša takih sinov ? Koliko mladina slovenska toli svetlih vzgledov prave delavnosti, jeklene volje, pristnega rodoljubja ? Radi in cesto ji kažemo može, dvignivše se po svoji moči iz teme in prahu v solnčno svetlobo — kazimo ji tudi pevca našega! — Petindvajset let! Ali hočemo želeti Cimpermanu, da bi praznoval tudi petdesetletnico književnega delovanja? Odkrito rečemo: v takem razmerji — ne! Ako danes zatisne oči, zatisne jih lehko mirno, malone bi rekli veselo, kakor bolnik, kateremu življenje ni ponujalo druzega, nego nepretrgoma skoraj zgolj bolesti! A to mu želimo od vsega srca, da bi one dni, katere mu je odmerila dobrota nebeška, preživel vsaj brezskrbneje če ne lepše, nego jih je doslej, želimo zlasti, da bi se narod slovenski cesto in rad spominjal pevca svojega ter mu končno kličemo soglasno s Stritarjem: ,,Posvetil bratom si duhd kreposti, Ti miren bodi, storil si zadosti!" — Reformacija v Slovencih. (V tristoletni spomin smrti Jurija Dalmatina (dne 31. velikega srpana 1589), pisatelja slovenske »Biblije«. Spisal Andrej Fekonja. (Dalje.) Reformacijska komisija v Kranjski leta 1614.—1618. e omenjajoč tu nadalje ostalih ravnokar navedenih po-močkov protireformacije,x) hočem le še nekoliko posebej izpregovoriti o takozvanih versko-reformacijskih komisijah, »Commissiones Religiones Reformationis«, katere je postavil nadvojvoda Ferdinand leta 1600. v pokrajinah Štajerski, Koroški in Kranjski, z nalogo, ,da zopet pridobe ljudstvo stari veri'. ') N. pr. za Ljubljano gl. »Letopis Matice Slov.« 1885. 242. — 6. Andrej Felconja: Reformacija v Slovencih. 657 Primer o poslovanji take versko-reformacijske komisije nam kaže neki »Protocoll Religionis Reformationis in Krain de anno 1614, 15, 16, 17,« ki ga je priobčil Peter v. Radie s v knjigi »Vodnikov Spomenik. Vodnik-Album« MDCCCLIX. str. 199.—210. In iz tega (nemški pisanega) sestavka povzemljem dotične stvari o protireformaciji, vršeči se tedaj v Kranjski leta 1614—1618., ki pa nam more biti zajedno na vzgled istemu poslu po ostalih pokrajinah naših. — Po navodu te razprave imenovanega pisatelja razdeljujem torej predmet na dvoje ter govorim najprej o sestavu one versko-reformacijske komisije in potem o te komisije delovanji ali o vsebini in načinu protireformacijskega poslovanja, z ozirom na omenjeni zapisnik. Komisije sestav. Kakor je bilo že prej omenjeno, postavil je bil nadvojvoda Ferdinand za načelnika versko-reformacijski komisiji v Kranjski ljubljanskega škofa Tomaža Chrona, kateri je bil (po Valvasorji II. 706) »reformator katoliške vere v Kranjski, dolenji Štajerski in Celjskem okrogu tja do reke Drave«. Chron je bil pa ne samo vodja, temveč uprave duša te komisije v protireformacijskem delu. Leta 1614. imenovan za namestnika v Notranji Avstriji, bival je sicer v Nemškem Gradci; a je k važnejšim obravnavam komisijskim prihajal vsakikrat v Ljubljano, kjer je tedaj ostajal daljši ali krajši čas, kakor je bilo treba. Poleg našega zapisnika je bil Chron pri obravnavah v Ljubljani teh-le: Leta 1614. dne 1. svečana, dne 20. svečana in dnč 8. listopada; leta 1615. dne 24. malega travna, dne 25. malega travna, dne 2. velikega travna, dne 5. velikega travna in 4. ržnega cveta; in izza štirimesečnega poslovanja po drugih krajih, zopet dne 8. vinotoka, dne 27. listopada, pa dne 18. do 29. listopada neprenehoma; leta 1616. dne II. do 13. malega travna, dne 24. vinotoka in dne 16. do 29. grudna; leta 1617. dne 1. malega travna in dne 1. grudna; in leta 1618. dne" 9. prosinca (kolikor namreč omenja isti zapisnik). Tomaža Chrona krepko delovanje moremo le prav razumeti, ako si ogledamo način, kako on posluje. Od prave kristjanske gorečnosti oduševljeni učitelj besede božje neutrudno dan na dan po tri, štiri ure obširno razlaga resnice katoliške vere, pri čemer mu je vedno za podlago Sveto pismo, katero on izvrstno pozna. Obično zadevajo njegove besede na trde, uporne glave. Časih pa venderle nahajajo posluha, in Chron, zopet pridobivši to ali ono osebo, takoj je utrjen v svojem geslu: »Terret labor, aspice praemium«.1) Primer, kako so *) Po Slomšekovem (»Drobtinice« 1851): »Tomaž! se dela bojiš, poglej kaj dobiš.» 42 658 Andrej FeTconja: Reformacija v Slovencih. njegove besede tu in tam padle na dobro zemljo, pripoveduje nam zapisnik o nekem Janezu Peeru, kateri je od škofa po triurnem poučevanji vprašan, da-li stvar razumeje, odgovoril: da, pristavivši, da ,kaj takega ni slišal vse svoje žive dni', nato se priznal za katolika in obetal, o tem se z duhovniki dalje pogovarjati ter se končno, ,za lepi in tolažni nauk živo zahvalil'. Škof gleda in opazuje zmeraj vse-koliko in jednako. Ne povrhoma, temveč kolikor m6či natančno povprašuje vedno o tem, kaj se je vršilo za njega odsotnosti; preiskuje dotične dogodke, dasiravno mu je bilo navadno že o tem ali onem naznanjeno v Nemški Gradec. V posameznih slučajih, ki se obravnavajo, kaže uprav toliko razumnosti o stanji stvarij, kolikor previdnosti pri nje obravnavanji. Kako v trenutku spoznava veliko oviro, da posebno ženske naj trdo vratneje nasprotujejo v verskih rečeh. Zatorej ukaže, nekatoliške žene izpreobračati strože nego do sedaj, devati jih v ječe ter jih dolgo imeti zaprte ob kruhu in vodi. Da, res, tožbe o ženah, da ljudstvo šuntajo, in da so bolj zvite nego res verne: potem popačeni izpdvedni listki, katere so one ponarejale (o čemer bodemo culi še pozneje); njih znana nepokorščina do svojih m6ž, ako se je dostajalo vere, tako da po tedanjem še postavnem običaji niti moževa palica ni nič pomagala: — vse to je pač moglo biti dovolj razloga, da se je ostreje ravnalo z ,lepim spolom'. Kadar ni bilo škofa vpričo, načeloval je komisiji deželni v i-cedom, ki je bil sicer ž njim jednake časti. V letih 1614.—1626. je imel to dostojanstvo Ottavio grof Panizohl. Njega prednik Josef Panizohl, ki je bil v tej službi do konca leta 1614., bil je skupno s škofom Chronom pri komisijskih obravnavah dne 1. svečana, dne 20. svečana in dne 8. listopada 1. 1614. Ottavio grof Panizohl, v vrsti deželnih vicedomov 40., pa je predsedoval v komisiji sam te-le dni: 25., 26. in 30. ržnega cveta leta 1615., dn6 29. sušca, dne" 9. grudna in dne 15. grudna leta 1617., in dne 5. prosinca leta 1618.; ostali zapiski, v katerih se nahaja njegovo ime, imenujejo zraven še škofa, in to dne 24. malega travna, dne 25. malega travna, dne 2. velikega travna in dne 4. ržnega cveta leta 1615., in dne 8. vinotoka, dne 7. in 18. do 29. listopada i. 1., ali pa generalnega vikarja. Vicedom, reformacijski komisar, imel je bas isto stopnjo kakor škof; v tega nenavzočnosti izvršuje on vsa opravila, katera sicer pripadajo škofu; vicedom je tudi podpisan zajedno s škofom na nadvojvodskih ukazih. — Generalni vikar, kateri se dalje omenja kot član reformacijske komisije, bil je v drugačnem svojem poslu glava duhovnemu sodišču vsakokratnega škofa, kateri zbor je razsojal ne sam6 o zasebnih stvareh duhovnikov, Andrej Fdkonja: Reformacija v Slovencih <>59 temveč tudi v prepornih stvareh zakonskih in zaročniških kot nekakšen zakonski sod. Kakor je razvidno iz našega zapisnika, imel je generalni vikar tudi oblast, opraščati od zapovedi mesojeje ob postnih dneh. Navzočen je bil generalni vikar pri onih obravnavah komisijskih dne 25. svečana, dnč 30. ržnega cveta, dne 7. malega srpana, dne 3. velikega srpana vselej skupno z deželnim vicedomom, in dne 18. listopada leta 1615. (razven dež. vicedoma tudi škof navzočen), potem dne 15. prosinca in dne 28. malega srpana leta 1616., pa dne 3. svečana, dne 13. sušca in dne 11. velikega travna leta 1617. (vse dni tudi deželni vicedom). Iz tega pa se tudi vidi, da generalni vikar nikoli ni bil vodja komisije. — Razven generalnega vikarja imenujejo se izmenice še nekateri drugi možje, in to nekaj poleg škofa, nekaj pa na njega mestu, v poslednjem zmislu neki g. Schanta v obravnavi dne 4. svečana leta 1614. Poleg škofa je zapisan v obravnavi dne 21. listopada leta 1615. g. Harrer, rodom Kranjec, nadvojvodski tajni pisar in tajnik Ferdinandove matere, Marije. V našem protokolu se omenjajo tudi podkomisarj i,x) kateri so bili nastavljeni na selih v krajih slabega glasa, da so ljubljanski komisiji olajševali postopanje z zunanjimi, navadno zel6 trdovratnimi osebami; kakor je dotično zapisano na nekem listu: ,Ukazi se naj razpošljejo gg. podkomisarjem, da nekatoličane pred se pokličejo, v veri poučujejo in izpreobračajo; in kdor neče slušati, o tem naj se semkaj naznani'. — In naposled nam je še omeniti tajnika. Ta je bil leta 1614.—1617. neki Schwitzer. Tajnikova opravila pri teh komisijah so bila, razven da je pisal protokol, naslednja: Dobro paziti, da se je ta ali ona komisijska odredba izvršila; nadalje sestavljati razne odloke komisarjev; potem je on sestavljal imenik 6nih ljudij, kateri so se zopet pokatoličili; časih, a gotovo le v potrebi, bil je tudi poklican k obravnavam, tako n. pr. dne 23. malega srpana leta 1616. in dne 13. prosinca leta 1618., obakrat poleg vicedoma. To so osebe, katere so vodile in vršile posel verske protirefor-macije v Kranjski od 1614. do 1618. leta. — Kar se tiče kraj a t kjer je reformacijska komisija zborovala, imenuje zapisnik le dva na izmeno: škofijo in vicedomsko hišo, po tem, kakor je bil knezoškof v zboru navzočen ali ne. Kolikorkrat je predsedoval vicedom, beležijo se obravnave zmerom le v vicedomski hiši. Glede časa pa, kdaj se je obravnavalo, bilo je to v obče zjutraj med 6. in 7. uro, ali začenjajoč ob 7. uri. V pozivih k obravnavam se obično določuje ta doba, rekoč: ,Ima priti ob 7. uri zgodaj zjutraj'. Nahajajo pa se zapisani *) Protokol jih imenuje »Herren After-Commissarios.« 42* 660 Andrej F^konja: Reformacija v Slovencih. tudi pozivi za popoludne, n. pr. ob 2., ali pa tudi brez določene ure. Tudi po dvakrat na dan se je časih obravnavalo, ,pred obedom in po obedu/ No oglejmo si sedaj: Delovanje versko-reformaci j ske komisije. Imenitni namen,*) ki ga je bil odločil nadvojvoda Ferdinand versko - reformacijski komisiji, bila je popolna obnova stare katoliške vere v vsem ljudstvu. Verozakon dedov naj se zopet povrne k vnukom, ne s silo, ampak mirno in radovoljno naj ga vzprejmo. Kdor bi se temu ustavljal, njemu bodi prosto, da zapusti domovino ter živi v tuji deželi tuji veri. Da komisija to vladarsko povelje izvrši, morala je posebno gledati o tem, da si stare zapovedi in običaji cerkveni zopet zadobe veljavo pri ljudstvu. No, tu pa je bilo najpotrebneje, da se zlasti izpolnjujejo dejanske dolžnosti, katere uči vera katoliška, kot podlaga družbene blagovitosti in nravnosti. Med temi dejanskimi nauki katoliške cerkve je posebno zapoved ob izpovedi in sv. obhajilu. To je 6na točka, o kateri se vrši večina obravnav; in kdor je prejemal ta dva sv. sakramenta, mogel se je jedino očistiti pred komisarji. Pazilo pa se je jako strogo, kako ta ali oni izpolnjuje isto poglavitno zapoved cerkveno. Oseba, ki se je v ta namen nadzorovala, mora iti k izpovedi in sv. obhajilu v isti fari, kjer ravno prebiva. Ta odredba je bila za to, da se je prvič lože nadzorovalo, potem pa tudi, da se ne bi moglo slepariti z izpovednimi listki kakor se je le prevečkrat dogajalo. Župnikom in kmetskim županom se celo vsakikrat ukazuje ,z dekretom', da tega ali onega k izpovedi primorajo; in ne redko se isti pred komisijo pritožujejo zaradi nepokornežev. Dotičnik, zat6 na odgovor pozvan, izpričuje se nato ponajveč s tem, da si je z J. J., svojim sosedom, v sovraštvu in torej ne more takoj slušati. Ta izgovor vender komisija vselej zavrne kot nezadosten; tako n. pr. škof Chron v obravnavi dne 23. listopada leta 1615. pove- vipavskemu županu Bernardu Distlu v jednakem slučaji čisto primerno, da on tukaj nima pravo; ,zakaj z Bogom spraviti se, to se pravi, opustiti vsakeršno sovraštvo'. — Strogo je komisija zahtevala izpovedne listke. Vsaj jedenkrat v letu je moral vsakdo to izpričalo opravljene sv. pobožnosti oddati ali na ,protokol' ali naravnost v roke škofu, in sicer vsak sam; izjemno vender tudi po ko m drugem. Kdor listka ni prinesel ali vsaj poslal, zanj je bila odločena *) Tako v naslednjem Radie s 1. c. po omenjenem »Protokolu«. Andrej Feltonja: Reformacija v Slovencih. 661 kazen, katera se je zvišala, ako je opustil drugikrat. Tako se je torej dogajalo, da so trdovratni ljudje, kateri niso hoteli povelju se pokoriti, pa tudi ne odločene kazni trpeti, izpovedne listke ali čisto ponarejali ali jih vsaj kazili t. j, tuje utihotapljali pod svojim imenom. Zaradi tega se je hitro povpraševalo, ako je komisija kje dvojila o pristnosti. Tako se n. pr. beleži, naj se zaradi izpovednega listka neke Marije Gričarice iz Novega Mesta tamkajšnji prost in nje izpovednik ,prav povprašata'; opisuje se namreč ta Gričarica kot ,trdo luterska', in pokazalo se je, da je bila res prinesla skažen listek. Poleg izpdvedi je bil post, katerega je večina ljudij zaradi nove vere zanemarjala. Bridko se o tem pritožuje glavna resolucija nadvojvode Ferdinanda, kjer se pravi o podložnikih nekatoliških gra-ščakov: ,da se privadijo tudi o prepovedanih dneh jesti mes6, ako sicer po ves teden ne dobijo nekoliko tlačanskega kruha, sme se jim pač v petek dajati slanine z zeljem za njih lačne želodce.'*) Da tudi tej cerkveni zap6vedi zopet pridobi veljavo, trudila se je komisija ravno tako marljivo, kakor glede izp6vedi, in zato prigotavlja raznovrstne odredbe v zabrambo mesojeje ob zapovedanih postnih dneh. Ako je kdor koli zaradi tega greha pred komisijo zatožen, tedaj se preiskuje, na koliko je tožba resnična. V ta namen se zaslišujejo do-tični župnik in tudi druge osebe, katere so v kakšni zvezi z zato-žencem. Ako je stvar dokazana resnična, tedaj je dotičnik zapadel vojvodski kazni. Tako se je n. pr. kaznovalo z 10 zlati, nekoč drugikrat pa, ko je bila prelomljena zapoved na trojni postni dan, s 50 zlati, kateri poslednji znesek je zaznamenovan kot odkupnina za štiritedenski zapor. Pa tudi tukaj, kakor povsod, kjer so pravični vzroki, postopa komisija prizanesljivo in milostivo. Bolezen velja sosebno za opravičbo, ako se ima komu oprostiti. Izgovor pak, kakor ga jo povedal neki Kaspar, vojak, meneč, ako potuje z nekatoliško gospodo in je v soboto meso, da to ni greh zoper vero, seveda pred komisijo ni našel milosti ter izpričevalca ni obvaroval pred kaznijo 10 zlatov. Oprostilo od postne zapovedi se je moglo dobiti, kakor omenjeno, le od generalnega vikarja. Desetek od denarja in blaga, od dedine i. dr., ki se je moral dajati reformacijski komisiji, bil je še drug predmet komisijskega dela. Ta desetek ali tudi prikladek imenovan, bil je komisiji prisojen po nadvojvodski instrukciji, in dana ji je bila ysa oblast, izterjavati ga. Desetek se je moral plačevati, kakor je razvidno iz zapisnika, od J) F. Hurter: »Ferdinand II.« Schaffhausen, II. Band, pag. 514. 662 Andrej Fčkonja: Reformacija v Slovencih i menja, gotovega tako kakor nepremičnega, od pridobitka, od prigo-vorjene dedine. Za oprostilo od desetka se je moglo prositi pri komisiji ; samo je to moralo biti na način, kakor ga je ista določila, in sicer pismeno. V nekem slučaji se daje neki prosilki za takšno pismeno vložbo čas od 3 do najdelj 8 dnij. Tudi priseči je moral do-tičnik, da hoče res komisiji oddati desetek, katerega je moral plačevati iz kakeršnega koli vzroka. To so glavne točke, katere je reformacijska komisija postavljala v svojem delovanji za zopetno obnovo stare vere katoliške. Ob jednem pak so morali komisarji gledati o tem, da odpravijo nekatere napake in zla, po katerih se je bilo protestantstvo posebno razširjalo in utrjalo. Poglavito so bili poluteranjeni graščaki, kateri so svoje podložnike ne samo silili k luterskim pridigam (kakor smo že prej slišali), temveč so jih tudi naganjali, zaničevati sedaj vse, kar jim je prej bilo ljubo in sveto. Jeden primer bodi tu za vzgled. Dne 27. velikega srpana leta 1615. je prišel župnik Sv. Martina pri Kranji, do-bivši prej dne 18. malega srpana nadvojvodski ukaz zaradi g. Ehren-reicha Siegersdorfskega, kateri je dal na dan sv. Ahacija svoje podložnike s palicami priganjati na seneno tlako. Iz obravnave, vršeče se z omenjenim župnikom v tej Siegersdorfskega pravdi, zvedamo to-le: v Župnik je bil dan pred sv. Ahacijem pri Siegersdorfskem in je ž njim govoril o praznovanji drugega dneva. Siegersdorfski da je tedaj iz-prožil vprašanje, ali je praznik; in ko mu je župnik zatrdil da, vprašal je dalje, kdo ga je postavil; a zvedši, da milostivi knezoškof kot or-dinarius, rekel je Siegersdorfski, da to ni pravi praznik ter ga ni hotel vzprejeti. In nato se je Siegersdorfski na sam praznik pokazal nekrist-jana in zajedno suroveža in neusmilneža, kakor je bilo ravnokar povedano. — Kakor Siegersdorfski, tako so delali mnogi in mnogi protestantski plemenitaši v oni dobi; ,kmeta odtegniti od službe božje ter ga narediti popolnoma sužnja svojega gospoda/ to jim je veljalo takoj v začetku pokreta kot najvabljivejši nasledek nove vere in jih je pridobilo zanjo. Da tako zloporabo gospodstva čez druge zabranja, bilo je reformacijski komisiji ukazano po glavni resoluciji nadvojvodski; in dasitudi v našem zapisniku razven navedenega primerka ni zabeležen nijeden drug takšen dogodek, vender je izvestje škofa Chrona do papeža Pavla V. o stanji ljubljanske škofije, pisano v Nemškem Gradci dne 22. malega srpana leta 1616., dokaz, da je komisija tudi to točko nadvojvodskega ukaza zvesto izpolnjevala. Toda ni bilo lahko odpraviti to zlo stvar; in še leta 1627. se je moral izdati nadvoj- Andrej Fe"konja: Reformacija v Slovencih. 663 vodski odlok v tem oziru veleč: ,Gospodska nima pravice, svojih podložnikov ob nedeljah in praznikih siliti na lov, ribarjenje ali kaj takega'.*) Drugo zlo, kateremu se je morala komisija na vso moč upirati, ako je sicer hotela svoje delo trajno utrditi, bila je v občem neredu započeta in vzgojena nenravnost, ki je bila gostoljubno vzprejeta že v vseh družbinskih vrstah. Ostro in odločno se je moralo postopati, da se to izkoreni. Da sta moški in ženska skupaj živela brez blagoslova katoliške cerkve, da ponajveč celo brez poroke po luterskem običaji, ampak le kar tako, kakor se jima je zljubilo in to za nedoločen čas, to je bila takrat šega. Za katoliške duhovnike se v tej reči skoro nikdo ni menil ni; ,in ako se je venderle morebiti tu pa tam kateri obrnil do njih, bilo je samo' — pravi glavna resolucija — da, ako katoliški župniki takih oseb, ,ki zbok svaštva, botrinstva in sorodstva', ali iz tega vzroka, ker so morebiti tudi drugim obetali zakon in zatorej po duhovskem pravu ne gredo jedno k drugemu, nečejo poročiti, da isti potem hite k svojim svetnim gospodskam, katere po vse nepremišljeno zoper Boga in duhovnikov pravo takšne prepovedane zakonske poroke svojim predikantom ukazujejo, postavne zakone ločijo i. t. d. nedopuščene in Vsemogočnega k pravični jezi dražeče nezakonske združbe odobravajo in dovoljujejo.' Tudi v tem so dajali gospoda ostalemu ljudstvu slab vzgled; kakor se istotam v glavni resoluciji veli: ,Da, gospodi sami se ne gnusi, ženiti se s svojimi sorodniki in bližnjimi svojaki brez vsega oprosta in zaprošnje.'2) K temu še ,divji zakoni' in druge nečednosti plemstva kot lepi vzgledi za ljudstvo! Kako strogo je komisija pač ravnala s tako razuzdanostjo, moremo sklepati iz tega, da ljudje, ki so nezapaženi dolgo skupaj živeli v divjem zakonu, kar nanagloma pridejo pred komisijo ter se rajši sami zatožijo, da bi jim morebiti bila prisojena manjša kazen, nego sicer. Takim skesancem svetuje komisija, naj se dado poučiti, prejmejo sakramenta sv. pokore in sv. Rešnjega telesa; in ko so to storili, vzprejme jih zopet v katoliško cerkev ter izpremeni njih dosedanjo nepostavno družitev po sakramentu sv. zakona v postavno. Mogel pa se je takšen zakon skleniti tudi pred komisijo po duhovniku v ta namen poklicanem. Nadaljna in zajedno najimenitnejša odredba zoper protestantstvo je bil zator luterskih knjig. To se je vršilo naprosto s požiga- *) Mitthlg. d. hist. Vereins f. Krain 1854, p. 45 ff. — Domcapitel-Archiv. 2) Hurter 1. c. pag. 515. 664 Andrej Felconja: Reformacija v Slovencih. njem, o čemer smo tudi že nekaj slišali. Prvi knjižni požar v Ljubljani je bil že leta 1600., drugi in zadnji naslednjega leta; oba na povelje škofovo. O poslednjem je zgorelo knjig za tri voze; le nekaj malo so jih ognju odkupili deželni stanovi, in te so se hranile v ljubljanski zbornici. x) Uprav te knjige terjajo sedaj dne 2. velikega travna leta 1615. reformacijski komisarji od deželnih odbornikov nazaj, potčm ko so jih bili že jedenkrat (dne 21. listopada 1. 1614.) zahtevali, in to v imeni nadvojvodovem. Istega dne 2. velikega travna pošljejo komisarji svojega tajnika po nekatoliške knjige, zvezane ali sešite, v deželno hišo. Tajnik se vi ne z odgovorom: ,G. Daniel Gall da je sarn v uradu in ne more dati knjig na svojo roko; da pa hoče stvar predložiti na posvet in potem knjige poslati milostivemu knezoškofu v Nemški Gradec' Na to se tajniku ukaže, naj gre zopet h g. Gallu in mu pove, da je stvar končana; katoliški gospodje in deželjaki da so z jednim glasom zmagali nad onimi, gg. odborniki da torej, izro-čujoči knjige, sam6 izvršujejo njih sklep. Pa tudi ta drugi pot je brez uspeha; g. Gall trdi stalno in odločno, da ne more in ne sme ničesar izročiti, o stvari da se mora posvetovati in da se more potem šele odgovoriti, kaj in kako. Nadvojvoda Ferdinand, prišedši leta 1616. v Ljubljano, naredi temu prepiru konec; knjige dobijo 00. jezuvitje. (No, ko je pozneje 1. 1774. pogorelo v velikem ognji tudi poslopje jezu-vitsko, zgorele so še one knjige, tudi slovenske, katerih ni bil pokončal isti Auto-da-Fe).2) Obrazloživši torej tak6, kar se je dalo na kratko, vsebino pro-tireformacijskega delovanja, povedati hočemo še nekoliko o načinu, kako je komisija izvrševala svojo nalogo. (Konec prihodnjič.) 1) Archiv f. Landesgeschichte von Krain, I. p. 50. 2) „Tako je slovensko slovstvo veliko škodo trpelo . . Mnogo teh bukev je bilo takih, da so se smele brez pohujšanja tudi katoliškim kristjanom v roke dati, torej je gotovo velikega obžalovanja vredno, da so se tako neusmiljeno raziskovale in v ogenj metale . . Tako imamo od bogatega slovstva tistega časa v primeri le še majhene ostanke.'¦ Trdina 1. c. 113. 712 Andrej Fe"konja: Reformacija v Slovencih. Reformacija v Slovencih. (V tristoletni spomin smrti Jurija Dalmatina (dne 31. velikega srpana 1589), pisatelja slovenske »Biblije«. Spisal Andrej Fekonja. (Konec.) lišali smo, da so oni ljudje, proti katerim se je imela vršiti kaka obravnava v verskih rečeh, bili pozvani pred reformacijsko komisijo. Pozivali so se dotičniki ali pismeno z odlokom, ali tudi ustno, pa le tedaj, ako so dotične osebe bivale v kraji, kjer je komisija zborovala, t. j. v Ljubljani. Poziv se cesto ponavlja; pozvancem se zopet in zopet daje čas, da se odločijo. Kdor ne pride, kaznovan je (kakor bodemo takoj videli). Ako se imajo obravnavati pred komisijo stvari kakega kraja, pošljejo se njega zastopniki. Tako storč n. pr. Krčanje, kateri so si za mestnega pisarja bili vzeli nekega luterana, proti zapovedi nadvojvo-dovi, da se morajo v vse uradne službe nastavljati katoliki, in od katerih torej sedaj komisija zahteva, naj ga tudi ne trpe v mestu, ker se neče pokatoličiti. Pozvanci, proti katerim se ravno obravnave vrše in katerim je zajedno odločen čas, da se priznajo h katoliški cerkvi in se potem izpovedo, ne smejo brez komisij inega dovoljenja Ljubljane zapustiti; store li to, tedaj zapadejo kazni. V izvenrednih okol-nostih pa more tudi tukaj biti izjema; bolezen dotičnika ali tudi le katere druge njemu bližnje osebe je najveljavnejše izgovorilo. Tako se n. pr. bratoma Jakopu in Jožefu Panthaleonoma ne šteje v toliko zlo, da sta brez dovoljenja komisarijskega dne" 3. ržnega cveta leta 1615. odšla iz Ljubljane, ker je onemu žena bila nagloma zbolela na smrt, in je torej bilo treba, da je bil nje mož doma. Iz besed v našem zapisniku vidimo ne redko, da je ta ali oni pozvanec govoril nespoštljivo do komisarjev; da so pa tudi komisarji za takšno vedenje odločili kazen in to ostr6, v nekem primerku deset dnij zapora. No, ne le v obče bi naj komisija odpravila vse napake, nego tudi izravno je ista poskušala poboljšati vsakega posameznika. Po-močki k temu so bili razni in to: pouk, rok ali odlog, in kjer to dvoje ni pomagalo, kazni. Pou k je dajala ali komisija sama, in v tem smeru je deloval, kakor je že bilo povedano, brez prenehanja škof Chron; ali pa, in to postopanje je bilo navadnejše, pošiljali so ,zmotence' k 00. jezuvitom, ali h ka- Andrej Fčkonja: Reformacija v Slovencih. 713 pucinom, ali k župniku, v katerega fari so prebivali; poslednje je vender zmerom bila milost, izkazana osebi. Rok se je določeval v raznih ozirih. Pozvancem je bil stavljen rok: a) v obče priti pred komisijo, b) sakrament sv. pokore prejeti v času, od komisije za to določenem, c) v istem času oddati izpovedne listke, Č) odločiti se za to ali ono vero, d) dati se poučiti, ali naposled e) po trdnem sklepu za Lutrov nauk nadvojvodske dežele za vselej zapustiti. — Čas roku je bil odmerjen od treh dnij kot najkrajši, do dveh mesecev kot najdaljši v mnogoterih vrstah, in sicer glede na to, za kar je bil od komisije posameznikom dovoljen: tri dni, osem dnij, štirinajst dnij, tri tedne, štiri tedne, šest tednov in tri dni — navadno rok za izgon, in dva meseca. Zaželeni rok pa se je tudi odrekel, ako ga je jedna in ista oseba že prevečkrat zaporedoma prosila, a se vender ni odločila ne za to ne za ono in sploh ni storila ničesar, kar ji je bilo naloženo po odlogu. Kazni, prisojane temu ali onemu krivovercu, bile so raznovrstne. Obična je kazen v denarjih, ,poen' imenovana, ki je ob jednem rabila v zalog, iz katerega se je, vsaj zvečine, plačevala tudi komisija. Najmanjša denarna kazen je 10, ponajvečkrat 20, jako po-gostoma 50 zlatov; a se tudi poostruje do 100, 200, da, celo do 500 zlatov, kar je bilo, ako kdo na večkratni poziv ni prišel. Bolezen je tudi te kazni reševala; takisto se je mogel denar iz kazni povrniti, ako so komisarji imeli k temu zadostnih vzrokov, kakor n. pr. neki Neži Haumanovi. — Druga vrst kazni, tudi mnogokrat izvrševana, bil je zapor. Zapor se navadno prisoja poleg kazni v denarjih, ako je le-ta bila ostala brez namerjavanega uspeha; časih pa je bilo dano na izbiro preiskovancu, ali plati ali pa se da zapreti. Kazen z zaporom se malone vsakikrat ustno naroča mestnemu sodniku; časih se mu izdajejo o tem še pismeni odloki, in vselej tedaj, ako je stvar večje važnosti in mestni sodnik s tem prevzemlje večjo odgovornost. — Kot jetnišča se v zapisniku imenujejo: ljubljanski Grad, vicedomski Turen, karlovski Turen in špitalski Turen. Ravnalo se je z jetniki različno, po tem, kakor so bili več ali menj krivi; tudi celo strogo s trmami, kakor je bila neka Klara Javornikova. Zapiralo se je obično po 8 dnij, 10 dnij, 14 dnij, redkokdaj po 4 tedne. — Razven teh se omenjajo še kazni na imenji in premoženji; potem izgon iz nadvojvodskih dežel, katera kazen se je mogla poostrena raztegniti tudi na otroke in dediče; in naposled kazni izrečene o nenavzočnikih. Iz tega se zajedno vidi, koliko sodniško oblast je imela reformacijska komisija, seveda le v verskih rečeh. Pa tudi tukaj, glede kaznij, 714 Andrej Fe"konja: Reformacija v Slovencih. ravnala je cesto dosti blago in milostno; kar pa v obče ni imelo zaželenega dobrega uspeha, nego so svojeglavneži dobrote ponajveč vračevali z nehvaležnostjo (kakor n. pr. neki Hans Arter). Tedaj seveda so komisarji delovali po započetem načrtu dosledno in so tudi dovršili svoj posel dostojno. Končno nam je še ozreti se na prisege, ki so se morale polagati pred komisijo, in na r a zs o de k, ki se je dal skoro vsakemu posamezniku po dokončani obravnavi. — Prisega je bila dvoja: katoliška, katero je storil izpreobrnjenec odločivši se za katoliško cerkev, in nekatoliška ali neposlušna, tudi odhodna prisega imenovana, ki so jo morale storiti pred odhodom one osebe, katere so ,odločno in na vsakeršen način' ostale v luterski veri. Katoliška prisega se je govorila razven v nemškem tudi v ,kranjskem' jeziku, a se ni dajala v prepisu. Namesto nje pa je še m6gla veljati pred komisijo tudi ustna in ročna obljuba. — Kar se tiče razsodka, dajal se je sploh ustno; le izjemno se je dovolil pismeno. Katoliška prisega slovenska (sicer le prevod poleg nemške besede) slove : »Jest I. persežem Gospodu Bogu sedaj letaku; de jest hočem timu svetlimu visoku rojenimu Firštu inu Gospodu Gospodu Ferdinandu hercogu Austriae etc. moimu milostivimu Gospodu inu dežel-skimi Firštu in niegove firštove svetlusti erbam inu sporednikom, slu-žaben in pokoren biti; zuper nih firštlih svetlust, ali nih erbe nič han-dlati, temuč uso nih škodo oznaniti, povedati, inu nih nuca inu prida kakor deleč znam inu morem, pomišlat inu naprej staviti. Pred usemi ričmi pak, obene krive zapelavske, lutriške zmote ali vere, ampak te same edine, izveličanske, svete karšanske, jogerske, katolske, stare rimske vere se hočo diležen sturiti; zraven tiga tudi per obenim shodu ali ukupspravišču, u katerim bi se zuper to sveto katolsko, pravo, staro, rimsko cerkev inu vero handlalu, govorilu ali ravnalu, se nočem pustit najti, ampak teh istih se hočem popolnama ogibat. Kakor meni gvišnu GospuduBug pomagaj inu usi nega lubi Svetniki. Amen.« x) Končni uspeh protireformacijski. Vseh 6nih skupnih naredeb in naprav od strani svetnega vladarja in duhovnih poglavarjev končni uspeh je bil na raznih krajih seveda tudi različen, tu hitrejši in večji, tam počasnejši in manjši; no v obče vender dosti povoljen ter v posledicah obrajajoč dobrim i) P. Hicinger: »Novice« 1858, 211; J. Mara: »Jezičnik« XXI, 23. Andrej Felconja: Reformacija v Slovencih. 715 plodom. V Kranjski so leta 1597. po sedemintridesetih letih prvikrat zopet slavili sv. Jurija, deželnega patrona, in naslednje leto 1598. so katoliki v Ljubljani znova zavzeli špitalsko cerkev, ki je štirideset let bila središče protestantov ; baš na vseh svetnikov dan je škof Chron, prišedši tja v svečani procesiji in raztrgavši luterske knjige in razbivši krstilnico, prvi služil tam sv. mašo. A leta 1616., dne 25. velikega srpana je pisal Chron papežu Pavlu V. to-le veselo vest: »Leta 1597., ko sem zasedel škofovsko stolico, bilo je v Ljubljani devet in še več luterskih propovednikov razven 6nih, ki so učili po šolah, kateri so ljudi pačili; in komaj dvajseti del prebivalcev, in to le preprostega ljudstva, spoznavalo je katoliško vero. Ko pa sem po komisiji, katero je nadvojvoda sam postavil in kateri sem bil jaz glava, med velikimi nevarnostimi krivoverce pregnal, to je sedaj — Bogu bodi čast in hvala — krivovercev menj, nego je bilo sprva katolikov. Le nekoliko višje gospode, katerim je slobodno veroizpovedanje dovoljeno, še je luterske, ki se pa bodo, kakor upamo, tudi kmalu s katoliki sprijaznili.« In kakor pravi Trdina, »izpreobrnitev luteranov je bila tako popolna, da že 1620. leta ni bilo več nijedne novoverske vasi ali ulice; posamezniki so pa še dolgo časa luterani ostali; v Vodicah n. pr. je umrl zadnji šele 1813. leta«. Tako v Kranjski.1) Istotako je protestantstvo od tedaj izginilo tudi med Slovenci v v Štajerski. Pri Vindenavi, zdi se, da so tamkajšnji luterani svoje razdrto pokopališče sicer zopet popravili ter so tam svojevernike pokopavali tudi še po letu 1600. dalje; vsaj se v isti graščini še sedaj nahajajo nagrobni kameni z let 1613. do 1627. Od tedaj pak je bilo tudi to groblje povsem odstranjeno in je končno nehala vsa ondotna naselbina luterska. Ostanke nje — tik velike ceste — kakor prostor za pokopališče, šolo in mežnarijo, predikantsko hišo, cerkev, hlev in klavnico, našel je Ig. Orožen s pomočjo povestniških zapiskov, leta 1873. v Za svetišče v Sarfenavi, kakor tudi za kraj sam pa se je popolnoma pozabilo ter ni bilo nI o tem nI ob 6nem ne duha ne sluha več vse do naših dnij. Šele leta 1877. je našel zopet Orožen po dolgotrajnem preiskavanji sled te cerkve in se je osvedočil, da so uprav sedanje Golče v Spodnji Ložnici poleg Žalca nekdanja Sarfenava. Bilo je Še toliko zidu, da se je dala razločno spoznati velikost in oblika svetišča in pokopališča; a sedanji lastnik dvora je nat6 še zadnje ostanke odstranil in kraj obdelal. Zvona iz 6nega svetišča pa sedaj visita v zvoniku bližnje farne cerkve v Gotovljah. Tudi v Radgoni ali drugod kje med štajerskimi Slovenci dandanes ni nijedne domače rodbine in *) Križanič 74, 75; Trdina 113. 716 Andrej Fekonja: Reformacija v Slovencih. ne posamičnika našinca iz neposredne vrste od 6ne novoverske dobe semkaj veroizpovedanja luterskega. x) Ni pa se dalo protestantstvo čisto iztrebiti izmed Slovencev v Koroški, že tedaj mnogo ponemčeni in, kakor smo videli, z novover-skim duhom najbolj napojeni pokrajini naši. »Nadvojvodska komisija je tam luterstvu sicer vrh odtrla,« piše dr. Križanič, »a nova vera se je bila že tako globoko ukorenila, da je začela znova poganjati. Škof Prenner je leta 1604. zopet šel v Celovec, kjer je štiri mesece (od malega travna do malega srpana) vsako nedeljo propovedoval, a med tednom je v domačih krogih opominjal, izpraševal in k izpovedi pripravljal ter je toliko dosegel, da so meščani zvečine zopet vsprejeli katoliško vero. (Petdeset meščanov, ki se niso hoteli odpovedati Lu-trovim naukom, izselilo se je). Istega leta 1604. je bila po 40 letih zopet na praznik presv. Rešnjega Telesa slovesna procesija, katero je proslavljalo 80 žlahnih, lepo belo oblečenih gospic in mnogo meščanov z banderi. Imenitne gospe, ki so se bale, da bi njihovi možje zvedeli, da so se izpreobrnile h katoliški veri, oblačile so se kot preproste Slovenke in so tako zahajale poslušat krščanskega nauka. Kar je bilo še opraviti, to so potem dovršili jezuviti.« — No, kakor rečeno, do cela ni bilo nikdar več odpravljeno luterstvo tudi v slovenskem delu ne. Vpliv tuje narodnosti je kaj močno deloval tudi z ozirom na tujo vero; in tako se je med koroškimi Slovenci do denašnjega dne ohranilo nekoliko protestantov, in to v Nagoriški Vasi (pa morebiti še kje na kaki gorski osami), vseh skupaj kakih 2 do 300 ljudij.« 2) Kar je sicer dandanes na slovenski zemlji v nekdanji Notranji Avstriji vere protestantske, posebno v združenih cerkvenih občinah : v Trstu, Ljubljani, Celovci in Mariboru, in po nekaterih drugih mestih in posamnih krajih, n. pr. v Celji i. dr. — ni rodu slovenskega, nego so le Nemci, pa ponajveč priselniki, raznovrstni uradniki in služabniki, trgovci, železničarji, tvorniški delavci i. t. d. Vender o teh govoriti ni naš namen. Pač pa še živi več Slovencev protestantov tam preko Mure v kraljevini Ogerski, med takoimenovanimi »Prekmurci«, kakor ogerskim Slovencem tudi pravijo sosednji najbližji Slovenci štajerski. In o teh še hočemo izpregovoriti besedico. Slovenski luteranje v Ogerski. V Ogerski so se bili ljudje istotako spoznali s spisi reformatorskimi takoj, ko so se ti prikazali v svet; zakaj prebivalci Ogerske i) Orožen: Dek. Kotsch 341, Dek. Cilli 67. 2) Tangi 1. c. 264; Slov. Prijatel 1876. 334. Andrej Fekonja: Reformacija v Slovencih. 717 niso bili z Nemčijo samo v ozki zvezi trgovinski, temveč so pošiljali takisto svoje sinove na nemška vseučilišča in so pozivali tudi Nemce za svoje duhovnike. Tako si je torej tudi v Ogerski verozakonsko novo-tarstvo še zlasti za turških in domačih bojev našlo ugodnih tal ter si pridobilo mnogo privržencev med malone vsemi ondotnimi narod-nostimi. Od katoliške cerkve ustopivši Nemci, Slovaki in Slovenci so vzprejeli Lutrov nauk (nemet-hit), dočim je dotičnim Madjarjem bolje ugajal nauk Kalvinov (nazvan magjar-hit; pravi katoliški nauk pa se je imenoval igaz-hit).x) Po nesrečni bitki priMohači, leta 1526., pokoril seje del Ogerske Turkom, kateri so razširjanje Lutrove vere spešili že zaradi tega, da bi neprijatelje svoje čim bolj razdvojili. Na bojišči je bilo palo tudi več škofov, a njih stolice so ostale ali prazne, ali so se pak zanje potegnili svetovnjaki, prisvojivši si lepa, ž njimi združena posestva. Istotako so ostali prazni tudi mnogi samostani in opatije, gospoda svetska pa so jih pograbili za svojo imovino. Kralj Ferdinand I. se je bojeval s svojim nasprotnikom Ivanom Zapoljo za ogersko krono, zato tudi njiju naredbe zoper novotarstva verozakonska niso opravile ničesar; a tudi na deželnih zborih je med samimi zastopniki bilo mnogo nasprotnikov katoliške cerkve. Se bolj se je nova vera utrdila v Ogerski za vlade Zapoljevega sina Ivana Sigmunda, ki je sam branil krivoverce, in za kralja Maksimilijana II., kateri je protestantom dovolil, da so smeli slobodno izpovedovati svojo vero. Ovirala je novo-vernike nekoliko nezloga med luterani in kalvinci v 2. pol. XVI. veka. Ko so se katoliški škofje pritoževali, zavrnili so jim na dežčlnem zboru, naj narod s poukom odvračajo od protestantstva. V ta namen je tedaj ostrogonski nadškof Olahi Mikl6š pozval jezuvite in jih umestil v Tirnavi (1. 1561.), kateri so tudi v Ogerski katoliško vero zagovarjali z uspehom. A protestantje so si doskora zopet opomogli tako, da je za kralja Rudolfa II. evangeliška in helvetska kon-fesija leta 1606. dobila popolno ravnopravnost s katoliško vero. Za kralja Matije so protestantje zahtevali, da se jezuvitje iz dežele iztirajo; kar pa je učeni in vneti jezuvit Pazmany Peter, poznejši nadškof v Ostrogonu, vender zabranil.2) Vsi ti dogodki verozakonski v Ogerski sploh so se dotikali da-kakor tudi tamkajšnjih Slovencev. No mi, ne imajoč žal nikakšnih nadaljših podatkov, navajati ne moremo tukaj nič posebnih primerov; nego samo jedno črtico nam je prilika da omenjamo v naslednjem, 1) F. B. Korfnek: Obča povestnica III. 29. 2) Kofmek 1. c. ; Križanič III. 57; Stare IV. 217 si. 7i8 Andrej Fekonja: Reformacija v Slovencih. ki jo pripoveduje domači njih pisatelj Košič Jožef, gorenje-siniški župnik (1. 1848.) v svojih »Zgodbah vogerskoga kraljestva« o svojih rojakih iz one dobe: Da je namreč za kralja Ferdinanda II. njega nasprotnik erdeljski vojvoda Bethlen Gabor, trd kalvinec, dal dolenje-lendavsko imenje, katero je imel Banfi Krištof, vedno in križema spo-robiti in požgati zato, ker je protestantskim propovednikom branil (Banfi) med svojimi kmeti propovedovati in se udomiti. Od tistih mal ne morejo ondašnji kraj: Bogojina, Kobilje, Turnišče in Tušanovci na nekdanji dober stan drugoč obogateti. *) O sedanjem stanji protestantstva med ogerskimi Slovenci ali Prekmurci izvešča nas ponajveč Raičev Božidar (v »Nar. Koled.« in »Letopisu Matice Slovenske« za leto 1868., str. 53. nsl.), kar tudi izpisujemo. Med številom okolo 40.000 katolikov, kateri se sami imenujejo »papince« (papeževce) in so razdeljeni na 21 far — biva malone po vseh, posebno gorskih župah, več ali menj protestantov, »ki lepo žive s katoličani brez prepira ali sovraštva, nikomur ne snujoči neprilik ali spletek.« Vseh protestantov ali, kakor se tudi sami imenujejo, luteranov skupaj je blizu 15.000 ter spadajo pod 5 plebanij (far). Te evangeliške fare so: Pucinci, Križevci, Petrovci, Bodonci in Hodoš. V Pucincih in Križevcih so luterske molilnice bile postavljene za cesarja Jožefa II, v Bodoncih pa za Franca I. Te cerkve so, kakor tudi ona v Petrovcih, sedaj po zunanji obliki povsem podobne navadnim cerkvam. Na pokopališči imajo po nekod protestantje poleg katoličanov prostor brez vmesnih ograj. — Razven v Hodoši, ki šteje le nekoliko slovenskih protestantov (ostali so vsi narodnosti madjarske), imajo luterski prekmurski Slovenci v ostalih štirih vesnicah tudi svoje učilnice, o katerih pravi Raič, da »so rabneje osnovane in boljše nego pri katoličanih,« ter »med protestanti pouk bolje napreduje.« Tudi knjige imajo isti svoje posebne, različne od »papinskih«, seveda le vsebine verozakonske, kakor: Sveto pismo, katekizem, molitvenike, razne pesmarice cerkvene i. dr.2) Ker so nekateri luteranje precej daleč od svoje molilnice (pogl. n. pr. Kozlerjev »Zemljo vid Slovenske dežele«!), zato pa dotičniki »ob nedeljah hodijo v katoliško cerkev k sv. maši, pazno poslušajo pro-poved, cel6 zbirco prinašajo (nekateri); samo k izpovedi seveda ne hodijo, razven veliki petek v svojo bogomoljo, da prejm6 občno od- *) Prim. »Nar. Koled.« in »Letopis Matice Slovenske« za 1. 1868. str. 71. 2) Prim »Slovanstvo« I. 156.; »Letopis Matice Slov,« za 1. 1869. str. 61. nsl.; »Slovan« 1885. 4 , 6. Andrej Fčkonja: Reformacija v Slovencih. 719 vezo po svoji veri.x) Ako jih kdo vpraša, zakaj ne prestopijo h katoliški veri, odgovore (kakor piše Raič): kajti so tako živeli naši roditelji, dedje in prededje, zato se jim nečemo tudi mi izneveriti. — Vidi se torej, da so le iz podedovane navade in iz spoštovanja do svojih prededov drugoverci. Sicer se pa katoličani in protestanti ljubijo, kakor je spodobno sinovom iste matere Slave.« — Tak6 naš izve-stitelj. No vender bi s cerkvenim zgodopiscem našim (Križaničem 1. c.) želeli tudi mi za prekmurske Slovence luterane: »Bog jim pamet razsveti, da pustijo nemško vero in se skoro primejo zopet vere katoliške. « Zagovor. Vsakemu narodu je urojeno čustvo vere. Ver je na svetu sicer več in zelo različnih; ali ni dvojbe, da je med vsemi najboljša, naj-umnejša vera Kristusova. Slovenski narod se je s to vero bil seznanil nekaj po Italijanih, nekaj po Nemcih, in nekaj po Grkih-Slovenih. Doba, kadar so se Slovenci pokrstili, more se imenovati najusodnejša v življenji naroda našega. Zakaj kakor je s pokrstitvijo naših pra-dedov bilo vdahnjeno jim novo duševno življenje, tako se je uprav z novo vero objednem začelo takisto njih tujčenje in jim je v velikem d61u bila zadana tudi narodna smrt. Nemci posebno so pod obrazino kristjanstva in naobrazovanosti Slovencem narinjavali svoje gospod-stvo in jezik svoj; s pomočjo vzveličalne vere so širili oni pri nas robstvo in raznarojenost -— to ako že ne toliko zavestno, vender gotovo istinito 12) No, potem ko je narod naš, bilo na milo, bilo pod silo, naposled venderle vzprejel vero kristjansko in to katoliško, tedaj si je uprav njo jako močno priljubil srcu tak6, da si nje" ni dal več zlepa iztrgati. Uprav katoliška vera je naše pradede oduševljala v ljutih bojih z divjimi Turki, in jih je tudi tolažila v onih brezmernih stiskah in revah, kadar so jim ti neljudje požigali hiše in koče, plenili jim imenje in življenje. Katoliška cerkev z nebeškimi nauki svojimi je bila cesto Slovencem jedino zavetišče v progonu, jedina uteha v nadlogah, jedini up boljše bodočnosti na zemlji in trajnejše sreče po smrti. Ali 1) V Pucincih je (prot.) župnik Trpljan Sandor (1. 1843.—58.) slavil s svojimi ljudmi tudi Marijine svetke, kar je njegov naslednik hotel prikratiti, toda ljudstvo ni dopustilo (Raič B. »Letopis Matice Slov.« 1. 1869. str. 69.). 2) Znana je n. pr. izreka istega nemškega učenjaka Gfrorerja: »Za duhovnikom frankovskim in bavarskim je stopala vojska ; kjer je on zasadil križ v zemljo, tam so cesarski vojvode zabili meč, posebno sebi pravico k vladi, k nakladanju sužnosti, davkov, desetine in drugih plačil « 720 Andrej Fekonja: Reformacija v Slovencih. v teh hudih borbah za telesni obstoj so došle tedaj med Slovence one verske zmešnjave. Od one iste strani, od katere se je nekdaj do-našala našim pradedom prava vera, dasi ne baš s pravim namenom — zatrošale so se od Nemcev sedaj pogubne zmote luterske, ali z namenom pač starim in še določnejšim, da se namreč narod slovenski vse tem bolj potujči in čim prej povsem pridobi nemštvu. Pri tem je, kakor smo videli, glavno nalogo igralo plemstvo, pri nas že tedaj zvečine itak tuje, nemško, in pa zopet nemška gospoda v obče. A luterstvo, »to je bilo sredstvo, katerega so se poslužavali stanovi pri svoji opoziciji, to plašč, s katerim so knezi zakrivali svoje politične namene; in tako se je početni verozakonski pokret naskoro izpremenil v politiški« (J. Krsnik: »Zgodov. avstro-ogerske monarhije« str. 61.). Da je pak ljudstvo naše na luterstvo prehajalo le nekaj iz nevednosti, nekaj pa zaradi svoje luterske gosp6dske, in zlasti moteno po lažčh, katere so luteranje posebno zoper papeža trosili po svetu, potrjuje nam sam nemški luterski predikant, zgoraj omenjeni And. Lang v svoji knjigi »Von der Seligkeit«. x) Res, z lutersko vero je bila Slovencem došla tudi narodna knjiga. O tem govori S. Ljubic (»Ogledalo književne poviesti ju-goslavjanske« II. 300.): »Protestantizem je odprl vrata Slovencem, da zopet stopijo na svetlo kot posebno jugoslavjansko pleme, toda bolj z golim imenom negoli s pravim narodnim življenjem. Po Trubarji je prišel slovenski jezik v pismo, ali ne to uprav za narodne, nego samo za verozakonske svrhe. S podjemom slovenščine utrosil je on nemško krivoverstvo, a po njem, ako i nehote, vse to globlje tudi nemščino, dakakor še neotesano, v Slovenijo, kjer se je že bila poleg vse to hujega samosilja nemškega prikazala latinščina v poučavanji. Tega radi, ko je malo kesneje sama nemščina iz straha, da ji ta na-drislovenizem ne upogne glave, vstala na noge proti novotarjenju Trubarjeve šole v Sloveniji, in s pomočjo druge gosenice vseobcega pokreta, namreč jezuvitizma, iztrgala mu životno bilo, zopet se je slovenska zemlja malo da ne obrnila v mrtvilo, niti se je več vzdra-mila životno do druge polovice prešlega veka, kadar je razliv francoskega vrveža vzburkal tudi slovenske prsi na domače delo.« *) Piše namreč: »Der meiste Theil fallt dem Evangelium aus Unverstand, allein um der Obrigkeit oder anderer Leute willen zu, weil ihre Obrigkeit oder andere Leute um sie, oder neben und bey ihnen evangelisch und von des Papstes Zwang und Schin-derey los werden, so fallen sie ihnen auch zu, gleichsam nur guter Gesellschaft willen, dass sie nicht vor den andern wollen etwas Sonderliches seyn.« (Cf Ig. Orožen: Celjska Kronika, stran 128.'. Andrej Fčkonja: Reformacija v Slovencih. 72! No vender radi priznamo naših protestantov delo književno s Slomškom (Drobt. 1862 str. 72.) rekoč: »Trubar, Dalmatin, Bohorič in tiste dobe vrstniki so našo slovenščino obudili, ako so ravno nesrečno od prave vere zavili. Bog je njihove greške narodu našemu v dobro obrnil po neskončno modri svoji previdnosti, ki dostikrat hudo prostim ljudem dopusti, pa hudo k našemu pridu obrne.« — Da, spisi slovenskih luteranov so prvi in gotovi temelji vsemu književnemu delovanju pri nas od druge polovice XVI. stoletja sem; one protestantske knjižice so pravi početki novoslovenski književnosti (o čemer obširneje v Ljub. Zvonu 1886!). In v tem oziru je s protestantstvom — ali recimo z reformacijo — bilo Slovencem vdahnjeno pač novo duševno življenje. Ali drugače se nam stvar kaže zopet z druge strani. Verski sledovi novotarstva so se med Slovenci bili naskoro in do malega izgubili, a ostal je v narodu našem mogočni vpliv tuje narodnosti. In ta vpliv še vsejednako in to jako silno v nas deluje tudi dande. našnji. Ponavljamo, kar je bilo povedano že o neki drugi priliki: *) Groza nas grabi, kadar pomislimo, kaj bi bilo, ako bi vsi Slovenci ali vsaj večina preverila se na luterane! Kateremu pravemu Slovencu bi se tedaj ljubilo to življenje? Ne bi li slovenskemu rodoljubu svet tedaj bil prazen ? Slovenski spomini, slovenske želje in težnje, vsikoliki slovenski očutljaji bi mu v srci veneli, dokler ne bi drug za drugim čisto ugasnili, dokler se mu ne bi utrnilo tudi življenje. Zakaj, da so Slovenci v onih dneh bili svojo katoliško vero popustili in prešli na vero Lutrovo, morebiti bi jih do sedaj že povsem ne stalo, ali vsaj izvestno ne bi bili to, kar dandenašnji vender smo. Le poglejmo v one kraje, kjer so se Slovenci svoje pradedovske vere res odrekli ter vzprejeli novo »nemško«, posebno v pokrajini Koroški : — kako jim upravo tam tudi najbolj in to naglo gine slovenska narodnost. A nasprotno, kjer se je še trdno ohranila stara vera, vztraje še^i slovenstvo, osebito v Kranjski; akoprav imamo tudi tu biti hude boje s sovražniki narodnosti naše, zlasti na obmejah v Štajerski in v Primorji. Istina, da katolištvo ni jedini pomoček obranitvi slovenstva, zakaj, k temu treba še drugih činiteljev; ali gotovo je, da je prote-stantstvo mogočen in jeden glavnih pomočkov za razširjanje in utr-jenje nemštva. Zato pa končujemo z besedami našega katoliškega in slovenskega cerkvenega kneza bi. sp. Slomška (Zbr. Spisi IV. 256.): »Pustite Slo- l) Zbornik na slavo ss. Cirilu in Metodu 1885, str. 233. 40 722 Ivan Vrhovec: Narodopisne posebnosti. vencem dve reči, ki ste nam dragi, kakor svetle oči: sveto katoliško vero in pa besedo materino! Po nemščini se je svoje dni krivovera v naše kraje vrinila, po nemščini se nam tudi v naših časih ponuja. Pade naša prava vera, pade tudi naša sreča; smo trdni Slovani, bomo tudi zvesti kristjani. In to nam Slovencem čez vse velja!« Narodopisne posebnosti. Piše Ivan Vrhovec. III. v »Črne bukve.« operniške, črne bukve! Koliko bi bil pred sto leti ali morebiti še pozneje, morebiti še sedaj dal pač marsikateri naših ubogih preprostih kmetičev zanje, ko bi jih mogel dobiti! Z njimi bi bil poiskal cele kupe zlata in srebra, ki je neporabljeno in neuživano ležalo v zemlji pod kako rušo, pod kakim starim štorom, pod kako skrito skalo, koder je hodil morebiti vsak dan mimo, toda reva tega vedel ni. Bila je stara in dognana stvar, da je pokopanega v zemlji brez mere bogastva, veliko zakladov, vender le malo ljudij jih je znalo »vzdigniti«. Le malo jih je bilo toliko srečnih. Nekateri so jih pa gotovo znali; takšni, ki so hodili v črno šolo ali jim je sreča naklonila, bodisi kakorkoli že, »črne bukve.« Odkod bi mogel sicer ta in oni kar nanagloma tako dobro gospodariti, plačevati dolgove, odkod sicer mogel podreti staro leseno »bajto«, ki jo je bilo strah najmanjšega piša, in si sezidati hišo, da se je človeku srce smijalo, ko jo je pogledal? Tu ni bilo treba dolgo ugibati: »zaklad je dvignil«. Bilo ga je toliko, da ga je z dvema voloma odpeljal dom6v; zato se mu pa tudi voli od tistega časa niso več redili; kadar so bili v najboljši reji, prišla je nanje ta ali ona bolezen in po njih je bilo. Toda gospodarja ni bilo smeti milovati! Tega ni rad slišal, zakaj vse nesreče, poleg tega pa tudi vse obile in prevelike sreče so bile krive »črne bukve«. Ali teh si smel jemati še menj s kako besedico v misel. Po »črnih bukvah« je vzdihoval v prejšnjih dobah pač vsak preprosti kmetic, vender malokaterega je doletela sreča, da jih je dobil v